- 64 -
Grom, blisek in strela
(Konec; glej 1. list.)
Na koncu tega mojega sestavka zapomnite si, ljubi otroci, še nekaj, in sicer to-le:
človeška modrost sega dandenes uže tako daleč, da se te strašne naravne prikazni, t. j. strele, tudi lehko obvarujemo, in po katerem potu, vam bodem takdj povedal.
Slišali ste uže, da imamo reči na zemlji, katere zel6 rade električno moč k sebi pritegujejo; k takim in enakim rečem štejeino tudi kovine, t. j. železo, kotlovino, srebro, zlato i. t. d. Take kovine, kedar so na enem konci ostre (špicaste), hitreje sprejemajo elektriko nego kedar so okrogle.
Vidite toraj, da je električna moč v tej zadevi podobna nam, ubogim lju-dem, ker tudi ona ima kako sstvar rajši nego drugo, enako nam ljudem, ki imamo rajši pečenko nego suh krub.. Keddr toraj želi svojo hižo ob-varovati električnih udarcev, naj elektriki nastavi železa. Na ta način izumeli so ljudje tako imenovani strelovod, katerega ste gotovo uže večkrat videli na večjih gospodskih hižah.
Strelovod nij ničesar dnizega nego preprosti drog, ki moli k višku, ter je navadno železen, a da mu verh ne zarujavi, denejo nanj iz kotlovine narejeno in s suhim zlatom pozlačeno sulico; drog je treba potern napeljati v vlažno zemljo, t. j. k drogu se mora prikovati železna ali kotlovinska šina, po katerej se strela v zetnljo odpelje. Dolenji koiiec take železne šine je treba v potok, studenec i. t. d. napeljati, ker voda sprejema električno moč, a ta moč nijma dosti časa, da bi mej tem kam drugam skočila.
Kedar se tedaj gromonosni oblaki nad hižo privlečejo, ki ima strelovod na strehi, pritegne strelovod počasi električno moč iz oblakov k sebi in liudourni oblak mirno memo nas odide. Ako je pa v oblaku mnogo električae moči zdru-žene, da se vžge, tedaj udari strela v tako reč, katera jej je najbližje in katero najraje ima, a to vam je ba§ oni železni drog na strehi; električna moč se pri-me tacega droga, se po njegovej železnej šini odpelje v zemljo ter ne naredi nikakoršnega kvara niti hižam, niti ljudem. Ako je hiža jako velika, nij dosti en strelovod, ker železni drog brani samo toliko prostora, kolikor bi ga z dvema tacima drogoma objel; postavim, ako je drog dva sežnja visok, je hiža štiri sežnje okrog pred strelo zavarovana.
Da si tudi vsak gospodar ne more imeti strelovoda na strehi, vendar se tudi lehko drugače zavaruje pred strelo. Kedar zunaj huda ura razsaja, nevarno je biti v sobi pri dobrih strelovodih, t. j. pri tacib. stvareh, katere rade pri-vlačijo elektriko k sebi, a to bi bilo: pri oknu, tik stene, pri železnej peči i. t. d. Najbolje je, ako se takrat vstopimo v sredo sobe. Najnevarnejše je ob hudej uri biti blizu dimnika, — dimnik je vselej verhu strehe, tedaj najvišja reč, v katero strela najrajše udari. Ako vas huda ura zunaj zateče, ne hodite pod visoka drevesa; drevo na ravnem polji je baš to, kar je strelovod na strehi, t. j. strela najrajše na polji udari v visoko drevo.
|                                                           -65 -
A posebno dobro si zapomnite, da je strela izmej vseh dreves, največja prijateljica hrastu, da jo hrast tedaj najrajše privlači. Bilo bi toraj zel<5 ne-varno ob hudej uri stopiti pod hrast. Povejte to tudi vsem pastirjem, ki je II      poznate.
Ked6r ob hudej uri na konji jezdi, naj le tak6j skoči doli, pa naj kacih pet korakov za njim gre. Ako ste v gozdu o tacem nevarnem času, brez vse skerbi lehko na cesto stopite, ker vas drevesa okolu vas dovolj branijo strele.
Sploh je dobro, da se človek o tacem času varuje prepuha (Durchzug), in |     da naglo ne hodi niti naglo ne jezdf.
A nikarte misliti, da človek, kedar naglo gr6 ali jezdi, strelo za soboj vleče, kakor mnogi neumneži mislijo. Nagli hod je samo zaradi tega nevaren, ker se clovek lehko izpoti, in iz njega para izhlapuje, a para je dober stre-lovod, tedaj lehko strelo pritegne k sebi.
O času groma in strele je treba tudi to vedeti, da je jako nevarno, ako se mnogo ljudij v enej sobi zbere; ako so pa morda uže poprej zbrani bili, ne hodite za božjo voljo odpirati oken, ker bi po izlazečej pari najlaže strela v sobo prideria.
Še neka]. Pri nas na Kranjskem je navada, da zvonijo, kedar se huda nra bliža. To je jako nevarno — in sicer nevarno za zvonarje ali cerkvenike, — zakaj? to iz tega, kar vam sem povedal, lehko sami uganete.
Ako bi kedaj v vašem življenji našli ali sploh videli človeka, katerega se je strela doteknila (kar vam pa jaz ne želim), nikarte bežati od njega ali pa cel<5 vanj zijati. To se ve da v tej zadevi le zdravnik natanko pomagati more, nu dobro je, ako ljudje tacega siromaka hitro na dež nes<5, a če dežja nij, da ga z inerzlo vodo polivajo, s kertačami dergnejo in mu kameličuega čaja z je-sihom piti dade.
Ako vse to ne pomaga, in se kak siromak nikakor ne oživi, izkopajte se-ženj globoko jamo, in postavite nesrečneža vanjo takd, da mu bode samo glava iz nje molela, a še bolje bode, ako ga postavite na kup gnoja, kar se na kme-tih prav lehko zgodi.
Dogodilo se je uže, da so taki z zemljo zasipani ljudje oživeli čez neko-liko ur.
Prihodnjič, akobostepridni, povedalvambodemnekaj o božjej mavrici-
Lj. T.