Glasneje in glasnejese razlegajo od ;ela do sela, od mesta do vasi glasovi po lagodejnem in vse oživljajočem miru. Zavlada naj pa tudi sloga in prava med strankanii in kulturnimi na?mvami istega naroda, saj je še vedno ejmičen laitnski rek: concordia magnae es crescunt, discordia maximae delebunur. Mir naj zavlada tudi na šolskem pou. Podajmo si vzgojitelji mladine na tem roprišču roke in se pripravljamo že seaj za veliko delo, ki nas čaka po vojni. )a nastopimo združeni in složni v skuplem delu za srečno, veselo in veliko boiočnost svojega naroda. Če hočemo podeliti šoli krepak razoj in mir, ki ga tako zelo potrebuje, se tioramo vprašati, kaj je bilo v minulem iasu povod strastnim bojem za šolo, kaeri so obojestranski mirovni pogoji in kaj iaj bo poroštvo trajnega miru. Boj za šolo se je začel v naši državi nega dnc, ko je cesar Franc Jožef I. sankioniral novi šolski zakon. Priprosto ljudstvo ii hotelo dolgo vrsto let izprevideti koriti, ki jih mu nudi dobro urejena Ijudska ola in le neradi z nevoljo so gledali bla- godejno in lepo vzpevajočo in napredujočo napravo. Zavedni in za napredek vneti učitelji so šli svojo pot, premagali velike težkoče in vztrajno odstranjevali zapreke, ki so jih jim zastavljali nasprotniki. Odpirali so ljudstvu oči, ki je polagoma uvidevalo, da ni dosti, da zna qlovek samo brati, pisati in računiti, da so za življenje potrebni šc drugi nauki. Sedanja vojna še bolj potrjuje naše vojake v tem in vrnili se bodo iz strelskih jarkov v svoja domovja v trdnem prepričanju, da so potrebni tudi tisti nauki, zoper katere so bili nasprotniki nove šole. Naša sedanja šola je vir moči, ki se je posebnp obnesla v sedanji svetovni vojni; nasprotno pa moramo iskati neuspehe naših sovražnikov na bojnern polju v manjši Ijudski izobrazbi, v nevednosti ljudskih rnas. Še silncjša bi bila naša moč, ako bi bili vsi avstrijski narodi na isti stopnji izobrazbe, na enaki stopnji narodnega gospodarstva. Opozorili smo samo na nekatera bojna sredstva, ki so se jih posluževali vedno in vedno nasprotniki sedanje šole takoj v nje začetku. Med slovenskim učiteljstvom je bilo že takrat nekaj bojevnikov, ki so pogumno vihteli meč v obrambo stanu in nove šole, a večina je stala brezbrižno ob strani. Šele po ustanovitvi naše »Zaveze« so se spremenile razmere. Nastopili so možje v našem stanu, ki se niso pustili pritiskati ob steno, ter niso trpeli, da bi bil kdorkoli omalovaževal uspehe trpkega učiteljskega dela. Ponosni so bili na svoj stan in se zavedali, da so potrebni kulturni delavci, na katerih ramah sloni blaginja in bolja bodočnost slov. naroda. Krepko jih je podpiralo v tem boju naše glasilo »Uč. Tovariš«. Nismo izvali boja mi, braniii smo se <samo, še komar se brani. Sila nam je potisnila v roke bojno orožje. Seve da smo v teh hudih časih iskali prijateljev. Kdor se je zavzemal za naše težnje, kdor je pospeševal napredek in razvoj narodnega šolstva, kdor ga je branil pred prepotopnimi nazori, kdor se je strinjal z nami in zagovarjal naš program, ki je bil in je izražen v teh-le kratkih besedah: svobodna šola in svobodno, gmotno dobro podprto in strokovno temeljito izobraženo učiteljstvo, tega smo šteli za svojega. To je naš, in mislimo dober program, ki ga nismo hoteli nikdar obremenjevati z raznimi doktrinami, ker se nam je zdel tak baiast nepotreben in škodljiv. Umetnost bi ne bila nobena opremiti naš enostaven program z lepimi frazanii. Toda tak program bi ne izveličal onih, ki strerae za njim, ne ugnal nas. Kdor se je izrekel v tem smislu solidranega z nami, smo ga šteli med pospeševalce ljudskega šolstva in prijatelja učiteljskega stanu ter smo ga z veseljem sprejemali v svojo sredo. Nikdar pa se nismo ponujali ali celo prodali kaki politiški stranki, nikdar se ji vsiljevali. Zato nam delajo veliko krivico naši nasprotniki, pa tudi naši tovariši, ki nam nepoznajoč bivših razmer na Kranjskem še in še predbacivajo, da smo bili in smo privesek narodne stranke. Četudi smo že večkrat ovrgli to neutemeljeno trditev, trdijo še vedno svoje in se ne dado prepričati o' nasprotnem, ali iz iakciozne opozicije, nevednosti ali iz katerih drugih nagibov, ne vemo. Ponudili smo bili svojitn tovarišem  nasprotnih nazorov in stremljenj roko v pošteno spravo za skupno delo. Odbili j so jo nani. Morebiti smo bili premalo jasni ¦ v utemeljevanju svoje dobre volje za spravo, morebiti jim nismo bili podali dosti jasnih mirovnih pogojev? Kateri so ti? Mi zahtevamo preosnovo ljudskega in meščanskega šolstva. V čem naj obstoji ta preosnova? Iz šolskih prostorov naj izgine pusta sistematika; materinščina naj se poučuje kot terneljito znanje jezika in naj se ne vtepa učencem v glavo dolgočašna grainatika; opusti naj se stara metoda pri prirodopisnem pouku in naj se seznanja mladina s prirodnimi bitji po njih bitju in žitju, prirodoslovni pouk naj pa stopi v najtcsnejšo zvezo z obrtnostjo in krnetijstvom. Za tako preosnovo šole v tem pogledu smo mi. Za preosnovo šolstva v smislu nekdanjih Liechtensteinovih in v najnovejšem času Steinwendrovih šolskih preddlogov pa ni dobiti slovensko napred110 učiteljstvo. Če se namerava preosnova šolstva v takili smereh, potem ne bo zavladal mir na šolskem polju, temveč boj, še srditejši odpor. In naši hrabri tovariši vojaki, ki se vrnejo utrjeni z bojnih poljan, bodo kos boju za naše ideale. Napredno učiteljstvo zahteva reforme v socialnih razmerah Izvojevati moramo podržavljenje ljudskega in meščanskega šolstva. To je iskrena želja in zahteva ogromne večine avstrijskega učiteljstva. V boju za ta postulat ni osamljeno napredno učiteljstvo. Ali pridemo glede te točke do šolskega miru? Žal, da se že oglašajo naši stari nasprotniki in nas hočejo ovirati tudi v tem stremljenju. Kakor v nobenem važnem vprašanju tudi v tetn še ni zavzela Slomšova zveza svojega stališča. Zato pričakujemo nje tozadevno izjavo in smo jako radovedni, ali bo šla tudi tu z nasprotniki naših zahtev? Ako se zgodi to, ne pride med nami do zaželjene sloge. Upajmo pa, da se vendar postavi v tem vprašanju »Slomškova zveza« na lastne noge in se zavzame za splošno učiteljsko korist/ Za pogoj stalnega tniru moramo imeti zagotovila, da se ne povrnejo več stare razmere. Kdo nam more dati taka zagotovila? Gotovo le om krogi, ki imajo največ vpliva med preprostim ljudstvom. Oni morajo priznati, da so delali odslej šoli krivico, sedaj pa izjaviti, da hočejo delati z učiteljstvom in ne zoper njega. Javno rnorajo priznati, da se je šolstvo povspelo na visoko stopinjo, preobrazilo našo državo in jo storilo močno, da se rnore braniti mnogobrojnih sovražnikov, ki jo obdajajo od vseh strani in jo hočejo zadušiti. Ko zavlada mir po Evropi, se mora sklcniti na podlagi označenih pogojev in zagotovil mir na avstrijskem šolskem polju, kar bo v veliko korist vsem avstrijskim narodom. D.