DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto.
XIX. letnik. V Ljubljani, februarja 1902. II. zvezek
Praznik darovanja Gospodovega ali
svečnica.
1.	Luč lepega zgleda.
Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in časte vašega Očeta, ki je v nebesih.
Mat. 5, 16.
Kako neprecenljiva dobrota iz Stvarnikovih rok je vendar-le prijazna svetloba! Človek jo vč po vrednosti ceniti še-le tedaj, ko jo mora težko pogrešati. Brez luči tudi najimenitnejša stvar nima prave veljave. Kako tužna je sicer še tako lepa cerkev, kako neprijazna tudi najprostornejša hiša, ako ni dovolj razsvetljena. Kako dolgočasni so hladni zimski večeri, kako strašna temna noč, ako vsaj bleda luna s svojo milobno lučjo ne raz-jasnuje daljnega sveta ali brleča svetilnica ne razvedruje domačega kroga. Kako nestrpno je za bolnika, ki ne more pozdravljati svetlega solnca, kako obupno za jetnika, ki se ne more veseliti belega dneva.
Kako pa se vse zbudi, ko se zasveti v hiši luč in kako vse oživi, ko rumeno solnce priplava na jasnem nebu. Da, še ce!6 noč zgubi svojo strahoto, ako jo mila luna čarobno razjasnuje v sredi milijonov svetlih zvezdic. Vsaka stvar ima šele v luči pravo vrednost in zato je slep človek, ki nobene reči ne vidi v njeni pravi vrednosti, toliko nesrečno bitje.
Kar je luč za druge stvari, to je lep zgled za človeka, ki tako močno nanj vpliva, da dobi celo drugo vrednost, da popolnoma predrugači svoje življenje. Zato se luč v višjem pomenu
5
tako rada rabi za lepi zgled, in naš božji Učenik sam opominja, naj svetimo z lučjo lepega zgleda bližnjemu. In ko, dragi v Gospodu, ravno danes po zgledu blažene Device Marije, ki je z lučjo v roki vsem kristijanom lep zgled pokorščine, tudi vi luči v rokah nosite, želeči, da jim sv. cerkev podeli svoj sveti blagoslov, vam hočem tudi jaz govoriti o luči, katero ta-le voščena sveča pomeni — namreč o luči lepega zgleda, ter vam razložiti, kdo je dolžen dajati bližnjemu lep zgled.
Dolžnost, drugim dajati lepe zglede, je tako splošna, kakor dolžnost, skrbeti za lastno zveličanje, tako da od nje ni izvzet nobeden človek, bodisi v kateremkoli stanu hoče. Kajti besede Kristusove: Tako naj sveti vaša Inč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in častijo vašega Očeta, ki je v nebesih (Mat. 5, 16.) so namenjene vsem ljudem brez izjeme. Dasiravno pa bi življenje slehernega kristijana imelo biti bližnjemu v posnemo, imajo vendar dolžnost lepega zgleda v prvi vrsti oni, ki so z bližnjim v ožji dotiki: predstojniki do podložnih, stariši do otrok, zakonski med seboj in tovariši drug do drugega.
1.	Ker je neumrjoča in po božji podobi vstvarjena duša najimenitnejši del na človeku, zato so tudi oni, kojim je pred drugimi izročena dušna skrb, t. j. duhovniki, najostreje zavezani, svojim vernim dajati lepe zglede. Življenje duhovnikov ima biti evangelij vernikom. Zato pa je sv. apostol Pavel, ko se je ločil od svojega ljubljenega učenca Tita, katerega je na otoku Kreti postavil za svojega namestnika v duhovski službi, njemu še iz svojega potovanja pisal prelepo pismo, v katerem ga opominja, naj svoje nauke potrjuje tudi s svojim življenjem. V vseh rečeh, mu piše, skazi sam sebe lep zgled dobrih del, v nauku, v čistosti, v resnobnem obnašanju. (Tit. 2, 7.) Je pa tudi v resnici duhovski stan izmed vseh drugih postavljen na ogledalo dobrim in hudobnim. Le žalibog, da imajo mnogi za obrekovanje svojih duhovnikov bolj tenki posluh in bolj poslušna ušesa, kakor za najbolj prepričevalno pridigo. Tega, predragi v Gospodu, pač nihče ne upa trditi, da ne bi bili tudi duhovniki podvrženi slabostim. Saj so tudi Adamovi otroci, saj je tudi vjezusovi tovarišiji bil nevreden apostol — Judež Iškarijot; a kdo bi si zavoljo njega drznil zaničljivo soditi celo družbo častitljivih apostolov. Bog bi vam tudi lahko poslal kakega angela iz nebes, da vas uči, vam razodeva
voljo božjo ter deli svete skrivnosti. A če se je še Marija, dasi-ravno najčistejša stvar, ustrašila poslanca božjega, ko se ji je prikazal v nebeškem veličastvu, kako bi si potem grešni človek upal bližati toli čistemu, nebeškemu duhu. Zato pa je neskončno modri Bog slabotnega človeka ovenčal z duhovsko oblastjo, naj bi se mu verniki bolj zaupljivo bližali ter od njega blagohotneje sprejemali nebeške zaklade, ki so njemu izročeni v varstvo. — Vsemogočni Bog je tudi besedi najslabšega duhovnika podelil toliko moč, kakršne nima nobena pozemeljska oblast, pa tudi ne najčistejši serafi, ne najvišji kerubi, da more spreminjati kruh in vino v vsega češčenja vredno Telo in Kri Jezusovo, pa da more na mah razbiti jeklene spone grešnega srca in svoji besedi podeliti veljavo besed Jezusovih. Kdor vas posluša, mene posluša, rekel je apostolom in njih naslednikom Zveličar. Zato pa, predragi v Gospodu, nikar se ne prenaglite v pregrešni sodbi nad svojimi duhovniki. Vsak bo sam pred Bogom dajal račun, kako je spol-•noval svoje dolžnosti, in Bog nikakor ni tebe postavil za sodnika čez svojega dušnega pastirja. Molite za svoje duhovnike in prosite Boga, naj bi vam vselej z lepim poučenjem in pravičnim življenjem svetili po potu večnega zveličanja. Ne dajte se premotiti, ako slišite, da sovražniki svete cerkve pačijo in smešijo njihove božje nauke, želeč vas pripraviti ob dragoceni zaklad svete vere, kajti ko bi tudi kdo drugi ali ko bi sam angel z nebes vam drugače oznanoval, kakor vam oznanujejo vaši od Boga vam poslani duhovniki, on bodi izobčen, pravi sv. apostol Pavel. (Gal. 1, 8.) Ne verjemite neprevidno, ako hudobni jeziki, po slabih časopisih zapeljani, hudo govorijo čez duhovski stan. Kadar se hudi duh boji, da bi mu kak pobožen duhovnik ali goreč pridigar ne otel preveč duš, hitro obudi grde jezike, ki ju opravljajo in njih dobra dela obračajo v hudo. Sodnji dan bo razodel marsikatero obsojeno nedolžnost, in Gospod se bo tudi ostro maščeval nad zaničevalci svojih služabnikov.
2.	Dolžnost lepega zgleda veže nadalje vse hišne gospodarje. Kar je duhovnik v svoji župniji, to je gospodar v svoji hiši. Hišni gospodar naj bo svoji družini veliki zvon, gospodinja zvesta ura, ki kličeta in kažeta družini pot pobožnega življenja. Vi ste luč sveta, pravi Kristus gospodarjem; ako pa luč temno gori, je temna cela hiša.
Koliko koristi lep zgled celi hiši, nam priča sveto pismo. Kraljič v svetem evangeliju je s svojim lepim zgledom izpreobrnil
6»
celo hišo. Stotnik Kornelij je živel pobožno in vsa njegova družina je posnemala njegov zgled. Ko je bil sveti apostol Pavel v Filipah s svojim spremljevalcem Silo vržen v ječo, je njuni zgled pridobil varuha ječe za Kristusa. Glejte, krščanski gospodarji, tako naj bo vaše življenje podložnim lestvica nebeška.
Skrbite svojim podložnim za molitev. Toda molite tudi sami ž njimi, molite skupno, molite glasno. Tiha molitev pri mizi in mrzla jed na mizi večidel malo velja. Kjer pri hiši nehajo glasno moliti, tam dajejo slovo božjemu blagoslovu, s kojim se vsa sreča umika od hiše. Vzajemna molitev pa je vnanje znamenje pobožnosti in zagotovilo božjega strahu. Gospodarji, skrbite svojim podložnim pa tudi za službo božjo. Hudo bi se pregrešili, ako bi svoji družini pritrgali vsakdanjega kruha, še večji greh pa imate, ako jim branite v cerkev, ali jih s svojo mlačnostjo celo odvračujete od svetih zakramentov. Veljale bi vam ostre besede apostolske: Ako pa kdo sa svoje, slasti sa domače, nima skrbi, je vero zatajil in je hujši od nevernika. (I. Tim. 5, 8.)
Kdo pa bi mogel dopovedati šele hudobijo tistih gospodarjev, ki dovolijo svoji družini nespodobno govoriti, bližnjega brez usmiljenja obrekovati, po nevarnih tovarišijah hoditi, nečisto živeti, cele noči vasovati, ob nedeljah in praznikih po krčmah se potikati, da se tako pohujšajo lastni otroci, sosedom krade poštenje, da se kužna bolezen pohujšanja privleče v hišo, od hiše pa poštenje in dobro ime se izgubi za večne čase. Taki gospodarji niso vredni svojega imena, so mutasti psi, ki ne upajo lajati, ko dušni ropar napade hišo. Strašno odgovornost si pripravljajo pred Bogom. Ako je oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo; ako pa je slabo, bo temno tudi tvoje telo. (Luk. 11, 34.) Ako je gospodar mož po božji volji, so bogoljubni navadno tudi podložni; ako pa gospodarja molitev ne veseli, mu služba božja ne ugaja, ako se mu mrzi' do svetih reči, tedaj tudi družina rada posnema njegov slab zgled.
3.	Pa me vi, ljubi s t a r i š i, sedaj začudeno gledate, ker mislite, da sem, govoreč o dolžnosti lepega pogleda, na vas popolnoma pozabil. To ne bi bilo mogoče, saj ste vi, stariši blagi, prvi dušni pastirji ter prvi gospodarji svojih otrok. Stara resnica, katero nam spričuje sv. pismo ter jo potrjuje zgodovina vseh časov in vsakdanja skušnja, je, da imajo dobri stariši navadno dobre, slabi pa večidel slabe otroke. Bogoljubni Abraham je imel pokornega Izaka, pravični Jakob nedolžnega Jožefa, Caharija in Elizabeta zvesta v spolnovanju božje postave sta izredila spokornega Janeza
Krstnika, Joahim in Ana, stanovitna v strahu božjem, sta vzgojila najčistejšo Devico Marijo. (Sv. Emilija. Mati makabejska. Sv. Sim-foroza. Sv. Monika.)
Zgodovina nam ravno isto potrdi. Že neverski postavodajavci so kaznovali napake otroške na stariših! V Sparti so dvema očetoma naložili kazen v denarjih, ker sta se nju sinova prepirala, in modri Diogen je nekega očeta udaril po ustih, ker je njegovega sina slišal grdo govoriti, prepričan, da se je tega navadil od očeta. In kdo ne vč, kako zanesljiva porokinja te resnice nam je vsakdanja skušnja. Saj je to že tako v navadi, da, če hvalimo kakega otroka zavoljo njegovega lepega obnašanja, se zraven častno spominjamo tudi njegovih starišev, od katerih se je navzel tega obnašanja ; ako pa porednega otroka opominjamo, tako radi dostavimo svojemu opominu : „Saj ni čuda, da je tak, ko pa njegovi stariši niso nič boljši." Kakor otroci prevzamejo telesne vrline ali napake od svojih roditeljev, tako tudi dobre in slabe navade, lepe čednosti in kaznjive strasti. Če oče in mati redko molita, tudi otroci ne bodo prijatelji molitve; če so stariši vsi v posvetno zamišljeni, ni čuda, da otroci nimajo kaj veselja do božjih reči. Stariši ne morejo tega zahtevati od svojih otrok, česar otroci ne vidijo na njih samih.
Poslušajte, kako se je godilo očetu, ki je hotel imeti bogo-Ijubne otroke, sam pa jim ni dajal k temu potrebnega zgleda. Bil je sicer pošten mož, vestno je skrbel za svoje gospodarstvo, za pobožnost pa mu nikakor ni bilo mar. Redko je molil, še manj hodil v cerkev, o spovedi pa že celo nič ni^ hotel slišati. Njegovi otroci so ga pa morali ubogati na besedo. Če je oče rekel: otroci, moliti, v cerkev, v šolo iti, moralo je vse le bežati, drugače je pela šiba. Nekega dnč oče zopet ukaže otrokom moliti. Vsi gred6 naglo izpolnit očetovo povelje. Le najmlajši sinček se obotavlja ter nekako zaupno gleda očeta, kakor da bi imel kaj posebnega na srcu. „No, kaj pa ti je?" vpraša ga oče. „Kaj ne, ljubi oče“, odgovori otrok, „če bom jaz enkrat tako velik, kakor ste vi, tudi meni ne bo treba več moliti, ne v cerkev hoditi, saj tudi vi ne molite in v cerkev ne hodite?" Kaj da je oče pri teh besedah mislil, ne vem. Le to vem, da je tudi dandanes mnogo očetov, ki bi od svojih otrok smeli pričakovati enako britko očitanje.
Zato pa, ljubi stariši, skrbite svojim otrokom za lep zgled. Ne priganjajte jih samo k molitvi in službi božji, temveč s svojim zgledom dajte pravo moč svojim ukazom. Ne recite: pojdite molit, pojdite v cerkev, pojdite k svetim zakramentom, temveč: „pojdimo“, naj se glasi vaše vabilo. Vsak oče in mati naj bi mogla reči svojim
otrokom s sv. apostolom Pavlom: Bodite moji posnemovalcir kakor sem jas Kristusov. (I. Kor. 4, 16.)
4.	Lepega zgleda dolžnost pa tudi vas zadeva, krščanski zakonski. Zaveza zakonska je ožja in tesnejša, nego vse druge pozemeljske vezi ter presega celo vez krvnega sorodstva. Zavoljo tega bo sapustil človek očeta in mater svojo in se bo drsal svoje šene in bota dva v enem mesu. (Ef. 5, 31.) Kakor dva uda enega telesa sta mož in žena zakonska, naj bi torej tudi drug drugemu pomagala, kakor si pomagajo telesni udje, zlasti v tem, kar zadeva njuno večno zveličanje. Kakor največji nebeški luči druga drugi podeljujeta svojo svetlobo ter s tem razveseljujeta in oživljata celo stvarjenje, tako naj mož in žena drug drugemu dajeta dober zgled s krščanskim življenjem ter s tem osrečujeta sebe in svoje. Tako je ravnal bogaboječi Job, ki je celo v sredi svojega neznosnega trpljenja svaril svojo ženo, ko ga je hotela spraviti ob zaupanje na Boga. Tako je delal pravični Tobija, ki je tudi pred najmanjšim sumom nepoštenja želel obvarovati svojo ženo. Sv. Elizabeta, grofinja turingiška, je s svetostjo svojega življenja bila pravi angel varih svojemu možu Ludoviku, in sveta Monika ni ustavila svojih gorečih molitev za svojega Patricija, dokler ga ni pripeljala v naročje prave cerkve. Take čudeže dela še danes lep zgled zakonskih tovarišev in vedno se še uresničuje, kar v tej zadevi piše sveti Pavel Korinčanom, rekoč: Posvečen je neverni moš po verni šeni, in posvečena je neverna šena po vernem mošu. (I. Kor. 7, 14.) Zakonski mož in žena naj sta drug drugemu lep zgled ne le skrbne delavnosti in modre varčnosti, temveč tudi goreča pospešitelja bogo-Ijubnega življenja; da se učita z besedo in z zgledom krščansko živeti, da se opominjata k mcditvi, k marljivemu obiskovanju cerkve, k postu in drugim dobrim delom; da skrbita posebno, da sta razen adventne in velikonočne spovedi saj vsake kvatre pri sv. zakramentih. Od lepega zgleda, prave pobožnosti v zakonu je zavisen blagoslov božji pri hiši, iz katerega izvira vsa sreča in blagostanje zakonsko.
5.	A močno bi se motili vi, samski ljudje, ako bi mislili, da vas dolžnost lepega zgleda nič ne zadeva. Ravno od lepega zgleda mladine je veliko odvisno. Kajti če kak starejši človek pobožno živi, se nad tem drugi toliko ne zgledujejo, ker menijo, da ga le strah pred bližnjo smrtjo sili k pobožnosti. Ako pa človek zlato pomlad svoje mladosti daruje Bogu in že rano
začne pobožno živeti, tedaj ga celi svet občuduje in vsak mu želi enak biti. Ko je nedolžni sv. Alojzij prvo dobo svojega mladeniškega življenja preživel v sredi posvetnih zapeljivcev na kraljevskem dvoru ter vkljub vsem nevarnostim neomadeževano ohranil lilijo svete čistosti, je prijetna vonjava njegovega lepega zgleda kmalu privabila na tisoče mladeničev in mladenk, ki so si ga izvolili za patrona svojemu mladostnemu srcu. Koliko redovnikov je ravno isti čas začelo svoje samostansko življenje in koliko redov se je takrat vrnilo k prvotni ostrosti! Takrat so nastali kapucini, jezuiti, teatinci, karmeličanke, uršulinke, piaristi, barnabiti, usmiljeni bratje, kojih udje so vsi po zgledu sv. Alojzija iskali moč za svoje redovno življenje v tolažbi božjega Odrešenika: Blagor jim, ki so čistega srca, ker Boga bodo gledali. (Mat. 5, 8.) Tu se jasno kaže, kaj premore lep zgled mladine. Zato pa, krščanski mladeniči, nikar se ne bojte tistih, ki morejo telo umoriti, če vas zaničujejo zavoljo vašega lepega zgleda; bojte se veliko bolj njega, ki more dušo in telo pahniti v večni ogenj. Pomislite, da bo On vaš Sodnik, in da vas bo kdaj na ostri sodbi zagovarjalo toliko duš, kolikim ste z lepim zgledom pomogli k večnemu veselju. Ako se še na tem svetu oni poplača in odlikuje, ki je kateremu človeku otel telesno življenje, koliko plačilo smete šele vi pričakovati za duše, koje ste oteli večnemu pogubljenju.
In ve, pogumna krščanska dekleta, ki se ne bojite v sredi spačenega sveta bogoljubno živeti, — čast vam! Podobne ste modrim devicam, ker nosite jasne svetilnice lepega zgleda v svojih srcih. Le skrbno jim prilivajte olja pobožnosti z gorečo molitvijo, z marljivim premišljevanjem ter s pogostim vrednim uživanjem angelskega kruha pri božji mizi, da bodo vedno jasneje svetile in še svetlo gorele za dan prihoda nebeškega Ženina.
Pobožna mladina s svojim lepim zgledom je veselje za Boga in angele nebeške, je ponos dušnih pastirjev ter je čast za vsako župnijo. Nasprotno pa je to slabo spričevalo za nravno stanje kake župnije, ako v njej pobožno življenje umira ter se košato šopiri grdo pohujšanje; kjer po spovednicah pajki predejo, pa se po krčmah fantje pretepajo, kjer bratovske knjige pogrešajo dekliških imen, krstni zapisniki pa nezakonskih mater kar mrgolijo, kjer se mladina tega-le reda drži: „V jutro še pri oltarju, opoldne pri krčmarju, zvečer pa pri dušnem mesarju.1* Iz takih župnij bežijo
angeli varuhi, dušni pastirji se jih bojijo, ker skozi deset drugih slovijo zavoljo spridene mladine! Bog daj, da takih župnij na Slovenskem ne bi bilo!
Poleg stanovskih dolžnosti je dolžnost lepega zgleda ena najimenitnejših. Spolnujmo jo torej neustrašeno, ne meneči se za zaničevanje, ki ga moramo za to pretrpeti. Saj je tako ravnala tudi Marija, ki je, dasiravno brez madeža, vendarle šla po navadi očiščevanja potrebnih žen v tempel, želeča s svojim lepim zgledom tudi druge vneti za pokorščino do postave. Premišljujmo večkrat veliko vrednost človeške duše, kojih s svojim lepim zgledom lahko mnogo rešimo večnega pogubljenja. Ne pozabimo pa tudi, da si z lepim zgledom, ki ga dajemo bližnjemu, sami olajšamo ostro sodbo vsled obljube Jezusove: Kdor mene spozna pred ljudmi, njega bom tudi jaz spoznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. (Mat. 10, 32.) Amen.	J. Rotner.
2.	Materina daritev.
In so dar opravili, kakor je rečeno v postavi Gospodovi. Luk. 2, 24.
Stopimo danes v duhu v veliki tempel jeruzalemski! Ondi zagledamo navaden prizor, kakršnega so videvali obiskovalci imenovanega svetišča vsak dan: mlada mati z otročičem v naročju je tamkaj in poleg nje srebrnolas starec. Daši navaden, ima ta prizor globok, znamenit pomen. Mlada mati, katero srečamo danes v templu, je bogorodica Marija in srebrnolasi starec je pobožni Simeon.
Zakaj je prišla Mati božja z detetom Jezusom v tempel? Zato je prišla v Gospodovo svetišče, da bi svojega Sina Bogu darovala. Oglejmo si danes Marijo — darovalko. 1
1.	Marija je darovala Bogu svojega Sina v templu. Sama je brez greha; ni se ji treba očiščevati. Dete je tudi brez greha. Nu, česa iščeta v jeruzalemskem templu, ko ne skruni njunih duš najmanjši madež? Ona je prišla izpolnit Moze-sovo postavo. Ko je darovala dva golobiča, pristopi k nji oni častiti starec, blago obličje mu zardi od svetega navdušenja, jasno oko mu zaliva solza radosti, poln najblažjih čuvstev vzame v na-
ročje Dete hvaleč Gospoda, iz ust pa mu prihajajo besede, kakršnih še niso slišale stene jeruzalemskega templa: Zdaj spustiš svojega hlapca, Gospod! po svoji besedi v miru, ker so videle moje oči tvoje zveličanje, katero si pripravil pred obličjem vseh narodov, luč v razsvetljenje nevernikom in v čast Izraelu, svojemu ljudstvu. V svetem navdušenju Simeon še govori; njegovo oko gleda v daljno bodočnost, potem pa počiva na Detetovi materi Mariji; drhti mu glas, zastaja, dokler naposled ne izgovori prežalostnih besed: In tvojo lastno dušo bo meč presunil! Takrat je kanila Materi božji na mlado lice bridka solza — Bog vč, kolikatera pač od tedaj, ko jo je pozdravil veliki angel Gabrijel.
Tudi ve, krščanske matere, prihajate semkaj v cerkev darovat novorojenčke vsemogočnemu Bogu. Služabnik Jezusa Kristusa vas uvaja v božje svetišče; on moli za vas, a prav posebno tudi za vaše dete; on kliče z nebeških višav blagoslov vam in vaši krvi; on prosi, da bi to dete prospevalo v rasti in modrosti sta-rišem na veselje in Bogu na slavo.
Goreča sveča je v vaših rokah. Kakor plapola njen plamen kvišku, tako naj puhti vaša molitev za ljubljeno dete proti nebu. »Nebeški oče! — tako vzdihujte — tu ti prinašam v dar najdražji zaklad, večjega zaklada ti ne morem dati. Darujem ti svojega sina, svojo hčer. Sprejmi v dar moje dete in ž njim vred moje srce in moje želje!"
Krščanske matere, ali vas ne navdaja v teh trenutkih neko sveto navdušenje, ali se ne spominjate tedaj Marije darujoče svoje božje Dete v templu?
2.	Marija je darovala Bogu svojega Sina vsak dan. Nobeno človeško srce se ni tolikokrat dvigalo k nebeškemu Očetu, kakor srce Marijino. Najljubše opravilo ji je bila molitev. Za koga je molila najboljša Mati? Mar ne za svojega ljubljenega Sina ? Moleča ga je darovala Bogu.
Ko je prebirala starozavezne prerokbe ali jih čula ob sobotah v shodnici, vselej se je ozrla na svojega Sina, češ, to je tisti dar, o katerem govore preroki, vselej je šinila iz njenega čistega srca misel proti nebu: „Tebi, o Bog, ga darujem; sprejmi ga milostno!"
Kadar premišljujem, kako razuzdana je današnja mladina, se mi zdi, da sedanje matere premalo molijo. V vsakdanji jutranji in večerni molitvi bi morala vsaka krščanska mati Bogu darovati
svoje otroke in jim izprositi blagoslova z nebes. Toda marsikatera pozabi na to svojo dolžnost; namesto molitve vro iz ust besede, ki bi jih nikdar ne smela slišati mladina; namesto blagoslova kliče marsikatero prokletstvo na svoje otroke.
»Molila sem in prosila vsak dan za svoje dete — toži nesrečna mati — ali prišli so zli ljudje in so mi vkradli najdražji zaklad, vkradli so mi dete, ki sem ga darovala Bogu in ga hotela posvetiti njegovi službi!“ Velikanska je tvoja izguba, nesrečna mati, in po pravici ti poka srce, ko vidiš, v kakšni družbi se nahaja tvoj izgubljeni sin, s kom se peča in kako živi tvoja izprijena hči, toda tolaži naj te zavest, da si storila vse, kar je bilo v tvoji moči, da ohraniš svojega otroka na pravi poti. Ako je zašel, ni zašel po tvoji krivdi; hudobni človek je storil to. Ali boš držala sedaj roke križem? Ali boš obupavala? Ne; vsa sredstva poskusi, da rešiš izgubljeno dete. Prosi, opominjaj, svari, zlasti pa moli, goreče moli za svojega otroka. Daruj za svojega izgubljenca vsa svoja dobra dela; daruj zanj sv. obhajila; spominjaj se ga pri vsaki sv. maši, pri vsaki jutranji in večerni molitvi. Otrok, za katerega moli dobra mati, ne more biti pogubljen.
3.	Marija je darovala svojega Sina Bogu stoječa pod križem. Stopimo v duhu na goro Kalvarijo. Tamkaj najdemo isto darovalko in istega darovanca kakor danes v jeruzalemskem templu. In vendar kolik razloček! V templu se ti je ljubo nasmihal Jezušček, lesketalo se je od radosti njegovo nebeško krasno oko, stezal ti je nasproti nežne ročice, telesce mu je bilo zavito v čiste plenice. Tvojo dušo, Marija, je napajala brezmejna radost; pač so jo zagrenile Simeonove proroške besede, ali vendar ji je materinega blaženstva polno srce vtripalo ob njegovem božjčm Srčecu.
Božanstveno krasen je darovanec v templu, moč bolečin, zadnji izmed ljudstva, prepoln ran pa je na gori Kalvariji. Kalen, gasnoč pogled, bolestne poteze krog sežganih ustnic, okrvavljeni lasje vijoči se krog trnjeve krone, razpete, iz sklepov izmaknjene, z žeblji prebite roke in noge, tožni glasovi, sedaj pa sedaj prihajajoči iz globoko užaljene notranjosti — vse, vse je napravljalo grozen vtisk na Marijino dušo. Meč bolečin je prediral do dna njeno materino srce, ko je pod križem stoječa Bogu darovala svojega ljubljenega edinca v spravo za grehe vesoljnega sveta. Ona ob tej mukepolni daritvi ni omahovala. Vdana v voljo
Najvišjega je vztrajala pri svojem darovancu do njegovega poslednjega zdihljaja.
Marijina daritev na gori Kalvariji je bila popolna, ne taka kakor daritev Abrahamova na gori Moriji. S svojim Edinorojencem je dala Bogu vse, kar je imela.
Krščanska mati, tudi ti si imela otroka, ki ti je bil vrla podpora; toda Bog je poslal smrtnega angela po tvoj najdražji zaklad. „Daruj mi svoje dete!“ ta ukaz božji si brala z njegovih kalnih oči, z višnjevkastih ustnic, z upalih lic, z mrzlega potnega čela in zopet si prižgala kakor nekdaj ob vpeljevanju svečo — mrtvaško svečo in z dna od žalosti prebodenega srca ti je prihajal vzklik: „Oče nebeški, ako ne more iti mimo ta kelih trpljenja, izidi se tvoja volja. Sprejmi milostno moj dar, vzemi mojega ljubljenca v svoje naročje!“
Kaj nas uči darovalka Marija? Darujmo Bogu vse, kar imamo; zlasti so dolžni biti taki darovalci stariši, posebno matere. Sijajna uzornica jim je Marija v templu, v domači hiši, na gori Kalvariji. Dajte Bogu, kar je božjega! Božji so vaši otroci, vzgajajte jih zanj, vzgajajte jih tako, da bodo njemu dopadljiv dar živeči in umirajoči. Amen.	V. B. T. — I. P. V.
Tretja predpepelnična nedelja.
Odlašanje pokore.
Priložnostni govor za pričetek štirideseturne pobožnosti svetega Rešnjega
Telesa.
Ne odlašaj se k Bogu spreobrniti in ne odkladaj od dne do dne; zakaj njegova jeza naglo pride in ob času maščevanja te bo pogubil. Sir. 5, 8.
Bog, čegar usmiljenje je neizmerno in čegar dobrote bogastvo je neskončno, nam kliče: Glejte, sedaj je prijeten čas, glejte sedaj je dan zveličanja. Spreobrnite se k meni iz vsega svojega srca. Kakor resnično živim, nočem srrirti grešnika, ampak da se vrne s svojega hudobnega pota in živi. Preljubi, ne odlašajmo torej se spreobrniti k Gospodu, in ne odkladajmo od dne do dne; njegova jeza naglo pride, in ob času maščevanja nas bo pogubil. Popotniki smo na zemlji in le
dve poti ste, ki peljete v nebesa — v večno domovino: pot nedolžnosti in pot pokore. Kdor je zašel s prve, mu ostane edina pot pokore.
Popotnik, ki hoče priti v svojo domačijo, mora kreniti na pot, ki tje pelje; če tega ne stori, ne bo videl svoje domačije: tako mora tudi grešnik, če hoče kedaj srečno dospeti v svojo nebeško domovino, se podati na pot prave, resnične pokore, če tega ne stori, nebeške domovine ne bo nikdar videl. Mislim, da mi vsi, ki potujemo proti večnosti, želimo kedaj priti v nebesa k ljubemu Bogu, in smem reči, da ga ni med nami, da bi mislil in govoril: Nočem, in nikoli se nočem poboljšati, nikoli greha zapustiti, nikoli se spokoriti. So pa med nami, ki mislijo in govore: „Bom že še, bom že še.“ Pa koliko tisoč in tisoč jih je zapeljivo „Bom že še“ za vselej pogubilo. Odkladali so od dne do dne, dokler jih ni vjela noč, in potem niso našli poti v nebeško domovino. Da bi ta največja nesreča nikogar izmed nas ne zadela, hočemo premišljevati, kako silno nevarno je odkladati spreobrnjenje in s p ok o r j e n j e.
Tri reči so grešniku potrebne, če se hoče spreobrniti in spokoriti: 1. da je grešnik takrat še živ, kadar se hoče z Bogom spraviti; če ga smrt prehiti, se vekomaj pogubi; 2. da grešnika milost božja ne zapusti, brez katere ne more kaj dobrega misliti, še manj v djanju spolniti; 3. da ima grešnik sam sveto, resnično voljo, grehu slovo dati in Bogu živeti.
Čas, milost božja in lastna volja to so tedaj tri reči — potrebne k spreobrnjenju in spokorjenju. In glejte, grešnik, ki odklada spreobrnjenje in spokorjenje, se zanaša na te tri reči, se zanaša na čas, ker misli: saj še ne bom umrl; se zanaša na milost božjo, ker misli: saj me Bog ne bo zapustil, se zanaša na lastno voljo, ker misli: pozneje se bom ložje spreobrnil. Ali ni to nespamet zanašati se na reči, ki so tolikanj negotove ?
I.	K a j j e ča s, ki si ga grešnik obeta, rekoč: Saj še ne bom umrl. Čas, kakor veste, je trojni: pretekli, sedanji in prihodnji čas. Tisoč let šteje že preteklost, neskončna je prihodnost, sedanji čas pa je tako rekoč le trenutek, ki že zgine, ko se ga komaj zavemo; in glejte, le-ta najkrajši del časa je tisti čas, ki ga imamo v svoji oblasti, le nekoliko trenutkov sedanjega časa more grešnik prijeti in jih obrniti svoji duši v prid; če tega ne
stori, zginejo trenutki sedanjega časa, ne more jih pridržati, ne more jih nazaj priklicati, nima jih več v svoji oblasti — pretekli so; prihodnjih trenutkov pa še ni, in le Bog vč, ali bodo kedaj za grešnika? Grešnik, ki vedno odklada spreobrnjenje, se hoče tako rekoč, z Bogom pogoditi; on namreč obeta Bogu prihodnji čas, daje in ponuja torej, česar še nima, in česar mu tedaj še dati ne more; zase pa pridržuje sedanji čas, to, kar res ima, in kar more Bogu darovati, in tako če tudi ne z besedo, vendar z vednim odlašanjem pokore govori: Gospod, moj Bog, ne terjaj od mene tega svetega časa štirideseturne pobožnosti, obljubim tebi prihodnja leta, o katerih še ne vem, ali jih bom doživel ali ne. Ali ni to neizrekljiva predrznost? Ali ni to strašno razžaljenje svetega Boga? Ali se ne norčuje z Bogom, ker mu obeta in daruje, česar še nima? Na prihodnjost se zanašaš in veš, da je vsa negotova. Negotovo je, ali bo zdte kedaj prišla; kdo ti je porok? Negotovo je, kako dolga bo zate; komu je to Bog razodel? Negotovo, kako se bo zate izšla, kakošen bo zate njen konec, ali previden in počasen, ali pa nepričakovan in hipoma? Prihodnost je za nas vse skrivnost. „0 bratje", kliče sv. Hieronim, „kako nespametno ravnate, ker ob negotovem času hočete storiti gotovo pokoro." Ali tedaj ni velika predrznost, vedoma in prostovoljno prepustiti negotovi prihodnjosti svojo dušo in nje zveličanje? Res je Bog obljubil odpuščanje spokorniku, toda ali je grešniku, ki odklada spreobrnjenje, tudi obljubil jutrajšnji dan? Nenadoma pride konec. Jezus sam govori: Ob uri, ko se vam ne zdi,...
Pa ko bi se tudi zgodilo, da grešnik doživi jutrajšnji dan, veliko dni prihodnjih let, vprašam, ali bo prihodnji čas zanj res tudi prijetni čas, dan zveličanja, spreobrnjenja in spokorjenja? — Saj ni vsak čas pripraven čas se poboljšati in z Bogom spraviti, saj opominja prerok Izaija: Iščite Gospoda, ko se lahko najde. Torej mora biti tudi čas, o katerem se Gospod Bog težko najde. Kedaj pa Boga lehko najdemo? Sv. pismo nam odgovori: Našel boš Gospoda svojega Boga, če ga boš iskal iz vsega svojega srca, in Bog sam govori: Iskali me bote in tudi našli, če me bote iskali iz vsega svojega srca. Boga tedaj moremo najti le, če ga iščemo iz vsega svojega srca t. j. s trdno resnično voljo, z vsemi dušnimi močmi. Grešnik, ti vedno odkladaš spreobrnjenje, ali je tvoje srce v resnici popolnoma tvoje srce, da bi iskal Boga iz vsega svojega srca? Ah glej, v zdravju imajo v oblasti tvoje srce hude strasti: prevzetnost, mehkužnost, lakomnost, ne-
voščljivost, nezmernost, nejevolja, morda celo sovraštvo. Tvoje srce ni tedaj v resnici tvoje srce — ne v življenju ob času zdravja, pa še manj na smrtni postelji, ker takrat ga bodo prevzele v svojo oblast težave in bridkosti, znanci in prijatelji, zadnja naročila in poslednje naredbe, pa tudi stare, vkoreninjene skušnjave in razvade, strahota pred smrtjo, sodbo in strašno večnostjo. Iskal boš morda takrat Boga, poklical boš duhovna, morda boš tudi prejel sv. zakramente, toda kako? Ali ne ves zmešan in v naglici ? Kaj, ali se to pravi Boga iskati ? Boga iskati iz srca ? Boga iskati iz vsega svojega srca? In če ga ne iščeš iz vsega svojega srca, ali ga boš našel? Ali se ne bo izpolnilo nad teboj, kar pravi sv. pismo: Iskali me bote, pa me ne bote našli, v svojih grehih bote umrli. Nesreča velika, prevelika! Imel boš še časa, ali ta tvoj čas ne bo pripraven čas se spreobrniti in spokoriti; živel boš še en dan, pa ta tvoj dan zate ne bo dan zveličanja. Jezus Kristus se je jokal nad jeruzalemskim mestom. Zakaj ? Ne zato, ker je videl v duhu, da bodo Rimljani razdjali lepo mesto; tudi ne zato, ker je vedel, da bodo njega kmalu križali, jokal se je, kakor sam pravi, zato, ker prebivavci Jeruzalemskega mesta niso spoznali svojega obiskanja, in si niso v prid obrnili njim danega gotovega dneva, ki je bil za nje dan zveličanja. Ali niso ti sv. dnevi za nas čas božjega obiskanja, čas posebne milosti božje? Ali naj se Jezus tudi nad nami razjoka ? Ne odlašajmo tedaj se spreobrniti, ne odkladajmo od dne do dne, zakaj kmalu, in ne bomo več utegnili, kmalu, in ne bo več časa za nas, naglo pride jeza Gospodova, hitimo, da nas ne bo pogubil ob času maščevanja.
II.	Da je grešniku mogoče se spreobrniti in spokoriti, potrebuje drugič razen časa tudi milosti (pomoči) božje, na katero se grešnik zanaša in spreobrnjenje odklada rekoč: „Bog me s svojo milostjo ne bo zapustil."
Kaj je milost, katero si obeta grešnik ? Milost je n e z a-s 1 u ž e n dar božji, do katerega daru grešnik nima nobene pravice. Kaj tedaj stori grešnik, ki odlaša spravo z Bogom? Zaničuje in napačno obrača milost božjo sedaj, in se zanaša na njo, kakor bi bil Bog dolžan, mu jo dati. Kolika predrznost, koliko razžaljenje! Trdovraten grešnik si ne obrača v prid neskončno usmiljenega Boga, on greši in zopet greši zato, ker je Bog neskončno usmiljen, zato se naglo ne spreobrne, ne spokori se, ker
je Bog neskončno usmiljen, in ker od njega pričakuje tudi v prihodnje odpuščanja svojih grehov.
Glej, o grešnik, ki vedno odkladaš spreobrnjenje: ker je Bog tako dober, zato si ti tako hudoben, ker je Bog tako usmiljen, zato si ti tako trdosrčen, ker je Bog tako potrpežljiv in prizanesljiv, zato si ti otrpnjen, ker te Bog pri tej priči ne kaznuje, zato odlašaš spreobrnjenje in spokorjenje od dne do dne, od leta do leta. Grešnik tedaj loči božje neskončno usmiljenje od božje neskončne pravičnosti, in se ozira le na usmiljenje, pozabi pa pravičnosti božje. In vendar ste v Bogu zedinjeni usmiljenje in pravičnost, eden in prav tisti Bog je neskončno usmiljen pa tudi neskončno pravičen, o katerem govori sv. pismo: Povrnil bo vsakemu po njegovih delih; skesanim, spokornim izkazuje usmiljenje, trdovratnim pa tudi dd občutiti svojo neskončno pravičnost. Zato poprašuje sv. pismo: Zakaj saničujeS bogastvo božje dobrotljivosti, prizanesljivosti in potrpežljivosti ? — Pač res, grešnik, ki vedno odklada pobolj-šanje, zaničuje Boga in njegovo milost. Hoče se spraviti z Bogom, hoče se poboljšati, hoče se spokoriti, pa kedaj? Krščanska mladost, kedaj ? Kaj ne, kadar svet zate maral ne bo, kadar tebi ne
bo mogoče vživati posvetne časti, časnih veselic.......kadar te
bodo težave, bolezni in nadloge tako rekoč silile misliti na Boga? Kaj? Ali takrat še le se hočeš spraviti z Bogom, Bogu živeti? Ah, kako ti, krščanska mladost, Boga zaničuješ, kako ga žališ, kako se norčuješ z Bogom? Vprašam te: Ali ni Bog — Gospod vseh časov in vsake starosti? Ali bo on zadovoljen s prazno luščino, ko je svet, ko je hudič prejel drago jedro? Ali bo Bog zadovoljen z ostalimi plevami, ko je hudič pobral čista zrna? Ali bo On zadovoljen s črvivimi ostanki, ko je hudič in napačni svet vžival prvi sad ? — Krščanska mladost, Božje prekletstvo je zadevalo tiste, ki so prinašali Bogu slab dar, boljše pa obdržali zase; koliko gotovejši bo zadelo in strašno zadelo — božje prekletstvo tiste, ki imajo prinesti lepo darilo mladih let v Bogu prijeten dar, pa ga odrečejo in mu z vednim odkladanjem spreobrnjenja in spokorjenja hočejo dati le slabe, črvive ostanke, za katere svet, greh in hudič več ne marajo. Glej, krščanska mladost, ki vedno odkladaš poboljšanje, obetaš od ene spovedi do druge, se spokoriti, — ali prazne besede so — spreobrnjenja ni, pomisli, ti, če tudi ne z besedo, vendar s svojim djanjem takole govoriš: Gospod, moj Bog, dokler bom služil svetu in ljubil njegovo veselje, zastonj
pričakuješ, da bi se k Tebi spreobrnil, Tebe iskal, Tebi služil, Tebe ljubil; potem — naj bo, ko svet zame ne bo maral, potem se hočem in se bom obrnil k Tebi in Ti rekel: „Glej, tukaj sem, sprejmi srce, za katero svet ne mara več, vzemi ta dar po svoj veliki milosti in dobrotljivostih Ali ni tvoje življenje — tako* govorjenje? Ali ni to predrznost, ali ni to hudobija, ali se ne pravi to — z Bogom se norčevali?! Toda poslušaj, kaj govori sv. pismo: Nikar se ne motite, Bog se ne pusti zasmehovati; poslušaj, kaj govori Kristus sam: Iskali me hote, pa me ne bote našli, v svojih grehih bote umrli. Ali ta kazen ne bo pravična kazen? Prerok Izaija govori v priliki, rekoč: „Moj gospod je imel vinograd vrh prav rodovitnega griča. Ogradil ga je, in kamenje po njem pobral, obsadil ga je z blagimi trtami, na sredi je sezidal stolp in tlačivnico je v njem naredil, kaj bi imel svojemu vinogradu še storiti ?“ Kristijan! glej, Bog sam te je učil, opominjal in svaril po pridigarjih, spovednikih, stariših, učenikih in prijateljih; Bog sam je k tebi govoril po notranjem glasu vesti; Bog sam te je spodbujal po lepih zunanjih zgledih, Bog sam te je pretresal po žalostnih zunanjih nesrečah; Bog ti je dal, česar si potreboval, te je tudi obiskoval s časnimi nadlogami, čaka te že leta in leta v spovednici, v sv. tabrnaklu, mnogokrat te je klical k sebi. Kaj bi imel tebi še storiti, česar ni storil? In kateri je sad vsega tega božjega prizadevanja?
Prerok Izaija dalje govori: „Pričakoval je (Gospod), da bi vinograd rodil grozdje, pa donašal je le strupene jagode." Glej, kristjan, tudi ti nisi donašal dobrega sadu, ti nisi hotel, vedno si odlašal spreobrnjenje in pokoro, vse milosti, ki ti jih je Bog dal, si zaničeval ali celo napak obračal.
„In sedaj“, govori prerok Izaija dalje, „vam bom pokazal, kaj bom storil svojemu vinogradu: plot mu bom pobral, da bo oropan, podrl mu bom ozidje, da bo pomandran. V puščavo ga bom spremenil, ne bo ne obrezan, ne okopan, grmovje in trnje naj v njem raste, in oblakom bom zapovedal, da ne bodo nanj lili dežja. “ Ali ni to pravična kazen ? Le pomislimo: Milost božja je luč v razsvetljenje človeške pameti, če pa tej luči vedno zapiraš svoje oči, ali ni pravična kazen, če neha svetiti tebi ta nebeška luč ? Milost božja je nagibljej za omečenje človeške volje, če se pa vedno upiraš temu nagibu, ali ni pravična kazen, če neha mečiti ta nadnaravni nagib? — Milost božja je trkanje na duri človeškega srca, če pa temu klicu vedno zapiraš svoja ušesa, v
grehih dalje spiš, in Gospoda Jezusa ne pustiš notri, ali ni pravična kazen, da Gospod neha trkati?
Kristijani, če našim očem ugasne luč milosti božje, če naša volja ne čuti nobenega nagibljeja milosti božje, če Kristus s svojo milostjo neha trkati na ijaša srca, nas nič več ne kliče, kako se bomo spreobrnili? Kako se spokorili? Kako se zveličali brez Boga in njegove milosti? Ali ne vemo, da brez milosti božje nič ne premoremo? Zatorej ne odlašajmo se spreobrniti k Gospodu, ne odkladajmo od dne do dne, sedaj je prijetni čas, sedaj je dan zveličanja; še nas Bog opominja, še nas Bog kliče, še nas ni zapustil; ne odlašajmo, ne odkladajmo, zakaj njegova jeza naglo pride in ob času maščevanja nas bo pogubil.
III.	Da se grešnik spreobrne in spokori, potrebuje razen časa in milosti božje tretjič resnične volje, in na to lastno voljo se zanaša grešnik, ki odklada spreobrnjenje, ter misli: „Pozneje se bom ložje spreobrnil, kakor sedaj." Kaj pa je človeška volja, na katero se grešnik zanaša? Sv. Bernard tako-le odgovori: „Človeška volja je zgolj slabost in nestanovitnost." Pa bo kdo rekel: Saj imam v svoji oblasti svojo voljo. — „Da“, odgovori sv. Bernard, „prav zato se imaš bati. Glej, ko bi bil Bog tebi vzel oblast čez tvojo voljo, ko bi On sam in edini gospodaril tvoji volji, bi bil ti lahko brez skrbi. Ali On je hotel, da mi gospodarimo svoji volji 'in torej je naša volja podvržena naši lahko-mišljenosti, omahljivosti in svojeglavnosti, in zavoljo tega se nam je bati in tresti." Grešnik pa, ki odklada spreobrnjenje in spokor-jenje, mčni in upa, da bo spremenil svoje misli, želje in djanja, kadarkoli bo hotel. Upa, da se bo pozneje ložje zatajeval, si pozneje ložje silo delal, slovo dati grehu, če se tudi zdaj preslabega čuti to storiti. Misli, da bo čez nekoliko let svoje srce lahko odtrgal od te ali druge strasti, ko vidi in čuti, da nad njim ta ista strast že zdaj tako gospodari, da mu je skoraj nemogoče, se ji zoperstavljati. „Kako, moj brat", vpraša sv. Auguštin, „ti se zdaj preslabega čutiš, se vzdigniti iz greha, in hočeš pozneje vstati, ko boš od dne do dne le slabejši inslabejši?" Bo mar bolnik potem ložje ozdravel, če dolgo boleha in bolezen vedno raste in prihaja od dne do dne hujša in nevarnejša ? Kaj porečemo o kmetu, ki po zimi ne zagradi potoku, ki teče mimo njegovih njiv in travnikov, ker misli to storiti še le spomladi ali po leti ali jeseni? Potok postane v tem času deroča reka, in lenemu, nespametnemu vse razdere in s seboj pobere. Ali mislimo si vojščaka, ki v vojski mirno v
6
rokah drži svoje orožje in se ne brani z njim, ko ga sovražnik napada, češ, bom že premagal sovražnika, ko me vjame in odpelje vklenjenega; ali sovražnik mu vzame in pobere orožje, in glejte, nima ničesar, s čemur bi se branil. Nespametnež, bomo vsi rekli, zakaj si poprej nisi pomagal, sedaj si ne moreš, zgubljen si! Grešnik, ki vedno odkladaš spreobrnjenje, glej, takošen si tudi ti, odkladaš do časa, ko tebi tako rekoč več ne bo mogoče nakloniti svoje volje k pobožnemu, Bogu dopadljivemu življenju. In kateri je ta čas? Kateri ta dan? Konec tvojega življenja je ta čas in navadno zadnji dan tvojega življenja. Moj Bog! Ti, grešnik, hočeš grehu slovo dati, grehu se odpovedati takrat, kadar ti ne bo več mogoče grešiti; ti se hočeš odpovedati grešni priložnosti takrat, ko ti ne bo mogoče je iskati; ti hočeš svetu in grehu odmreti takrat, ko bo tebi svet sam že odmrl. Ali se to pravi: se spreobrniti in spokoriti? Ali boš pa tudi tistikrat resnično voljo imel? Ali smemo misliti, da boš v zadnji uri postal to, kar ves čas svojega življenja nisi bil? Da boš v smrtni uri nagloma sovražil vse, kar si ljubil ves čas svojega življenja ? Da boš zadnji dan nagloma ves čist, ko si poprej nesramno živel? Nagloma ponižen, ko si bil vedno prevzeten? Hipoma radodaren,	ko si	bil	vedno	lakomen? Hipoma poln krščanske ljubezni,	ko si	bil	vedno	so-
vražljiv? Hitro trezen, ko si bil vedno	nezmeren	v jedi	in
pijači? Ali bi ne bilo to čudež in sicer	yelik	čudež? —	Pa
Bog čudežev ne dela, kadar bi se komu poljubilo, zlasti ne nad takimi, ki se nadjajo in ki pričakujejo čudežev. Torej rečem: kakor redki so čudeži, tako redki so na smrtni postelji pravi spokorniki. Ali ni tedaj naša dolžnost, hitro se spreobrniti in resnično se spokoriti?
Preljubi, zdaj je prijetni čas, zdaj je dan zveličanja, ne odlašajmo se spreobrniti k Gospodu, ne odkladajmo od dne do dne, zakaj njegova jeza naglo pride in o času maščevanja nas bo pogubil. Danes tedaj, ko slišimo njegov glas, ne zapirajmo svojih src, naglo se spreobrnimo in resnično se spokorimo, dokler je dan, ker pride noč, ko nihče ne more delati. Amen.	f A. Brodnik.
Prva postna nedelja.
1. ISTaš Odrešenik Jezus Kristus. — I. Jezus Kristus
resnični Bog.
Bog je bila Beseda. Jan. 1, 1.
Vsestranski napredek, neomejena svoboda, umska razsvitlje-nost: v teh treh besedah se nekako zrcali splošni značaj minolega 19. stoletja. Ljudje so v tem času res napredovali, izomikali so se in si priborili svobodo, se je li pa tudi izboljšalo s tem obče blagostanje duševno in telesno? Žal, da tudi z največjo pozornostjo ne moremo najti na svetu obče zadovoljnosti. Toli hvalisani napredek je preustrojil družabno življenje, pa naložil tudi nova, težja bremena; takozvana svoboda je za premnoge le trdo suženjstvo, in navidezna razsvitljenost duha je mnogim izpodbila temelj vere v Boga, ker hočejo le to imeti za resnico, kar razumejo. Človek se je hotel visoko dvigniti, pa je vendar le še nižje padel — zakaj? Zato ker isti ljudje, ki so z vsemi močmi širili novodobni napredek, svobodo in razsvitljenost, so hoteli ustvariti človeku na zemlji neki raj brez Boga! Je-li pa res mogoče, daje človek, čegar začetek in konec je Bog, srečen brez Boga? To je isto tako nemogoče, kakor da živi riba brez vode; zakaj po pravici piše apostol Pavel, da v Bogu sivimo, se gibljemo in smo.
Ako pa velja za človeka v obče, da brez Boga ne more biti srečen, velja še posebno za kristijana, da ne more biti srečen brez Jezusa Kristusa. — Morda še nikoli, odkar sije svetu luč Kristusove vere, niso bili kristjanje vsled verske brezbrižnosti tako daleč od Kristusa, kakor so žal v ogromnem številu v sedanjem času. Mnogo se sicer dandanes govori in piše o temi in svitlobi duha, o prostosti in sužnjosti človeka, o napredku in nazadnjaštvu, ali ne pomisli se, da za kristijana je ni in ne more biti prave svit-lobe, prostosti in napredka brez Kristusa; zakajjezus Kristus je središče vsega krščanskega življenja! So sicer tudi med kristjani mnogi ljudje, ki vidijo v krščanstvu le temo za človeškega duha, v zapovedih božjih le okove za človeško prostost, v vestnem življenju po veri le nazadnjaštvo; in vendar uprav nasprotno je res: v luči krščanske vere je resnična svitloba, v v e s t n e m ž i v 1 j e n j u poveri pa resnična svoboda in napredek. Kristus namreč in njegovi nauki in zapovedi niso veljali samo za oni čas, ko je on
6»
kot človek živel na svetu, marveč Kristus mora živeti v srcih kristjanov vseh časov in krajev, in nikdar se ne bo moglo reči, da se je krščanska vera preživela ali da je zastarela, zakaj tako piše ap. Pavel: Kristus včeraj in danes, on tudi za vse veke (Hebr. 13, 8.) ali kakor je rekel apostol Peter množici ljudstva v Jeruzalemu: Ni je v kom drugem rešitve (kakor le v Jezusu Kristusu); zakaj nobeno drugo ime ni dano ljudem na zemlji, v katerem bi mogli najti rešitev. (Dej. ap. 4, 12.) Jezus Kristus je, kakor sam pravi, pot, resnica in življenje: pot, po kateri moramo hoditi, resnica, ki jo moramo verovati, življenje, katero moramo doseči; on je solnce pravice, krog katerega se suče življenje kristijana, da, tudi življenje vseh narodov; kdor se oddalji od tega solnca, zaide v temo ter v časno in večno pogubo. Da spoznamo to resnico, treba, da si odgovorimo na vprašanje: kdo je Jezus Kristus? Kaj jejezus Kristus posebno namkatoliškimkristijanom? Jasen in določen odgovor na to velevažno vprašanje želim vam, predragi kristijanje, podati v premišljevanjih mej tem postnim časom, da se tembolj utrdi v vas vera, upanje in ljubezen do Jezusa Kristusa, da spoznate svoje dolžnosti do njega, ter da, vestno izpolnjujoči te dolžnosti, do-spete slednjič po Jezusu v večno blaženost, ki je naš zadnji namen.
Prvi odgovor na gorenje vprašanje se glasi: Jezus Kristus je resnični Bog.
To premišljujmo danes v imenu Jezusa in Marije. I.
I. Pravemu kristijanu sicer ni treba še-le dokazovati, da je Jezus Kristus resnični Bog; zakaj kdor tega ne verjame, je k večjemu še Jud ali Turek ali pagan, kristijan pa ni. Vendar pa, ker se žal dandanes skuša izpodkopati temeljne resnice sv. vere, je potrebno kristijanom tudi take resnice z dokazi podpreti, da se ne omaja njihova vera, oziroma da se že omajana znova utrdi.
Ko je nadangel Gabriel oznanil Mariji, da je izvoljena v mater Odrešenika, ga je Devica vprašala: Kako se bo to zgodilo, ker ne poznam moža? — Kaj je odgovoril poslanec božji? Moč Najvišjega te bo obsenčila, in zato, kar se bo iz tebe rodilo sveto, imenovalo se bo Sin božji. Ako pa je Jezus Kristus Sin božji, mora biti tudi resnični Bog; zakaj kar je iz Boga rojeno, imeti mora natoro božjo, kakor ima človeško natoro, kar je rojeno iz človeka. — Zato piše sv. Janez Ev. v začetku svojega evangelija: V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila
pri Bogu, in Bog je bila Beseda, in malo dalje piše: In Beseda je meso postala ter je med nami prebivala. Ta Beseda je druga božja oseba, Bog Sin; on se je včlovečil ter dobil ime Jezus; on je torej Sin božji, resnični Bog. — Ko je Jezus Kristus v okraju Cezareje Filipove vprašal svoje apostole, kaj da o njem govorč ljudje, so mu rekli: Nekateri pravijo, da si ti Elija, drugi, da si Janez Krstnik, ali pa kdo izmed prerokov. Kaj pa vi, vpraša Jezus zopet, za koga me imate? In dvigne se prvak apostolov, Peter, ter slovesno in glasno izjavi: Ti si Kristus, Sin živega Boga. Kristus pa je to izjavo Petrovo pohvalil rekoč: Blagor ti, Simon, Jonov sin; zakaj meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče nebeški. Kristus je torej sam potrdil, da je res Sin božji, torej resnični Bog.
Ko so se Judje ž njim prepirali radi Abrahama ter mu očitali, da še nima 50 let, pa pravi, da je že Abrahama videl, odgovori jim Kristus: Prej nego je bil Abraham, sem jaz — t. j. jaz nisem bil po svoji božji natori ustvarjen, marveč sem večen, torej Bog.
Slednjič je Kristus slovesno izjavil pred velikim zborom judovskih sodnikov v Jeruzalemu v hiši velikega duhovnika Kajfe, da je res Sin božji, dobro vedoč, da ga bodo radi te izjave obsodili v smrt. Ali si je mogoče misliti, da bi preprost človek pred takim sodnjim dvorom, ko se gre za njegovo življenje, podal tako jasno in določno izjavo, da je on Sin božji, ako bi ne bil prepričan o nje resničnosti?
Kar je Kristus trdil z besedo, dokazal je s čudeži, ki jih je delal v dokaz oznanovanim resnicam. Na te svoje čudeže se je tudi sam skliceval proti svojim sovražnikom rekoč: Ako že meni nečete verjeti, pa vsaj mojim delom (t. j. čudežem) verujte, in zopet o drugi priložnosti: Ako bi ne bil delal čudežev, kakor-šnih ni nihče drugi storil, ne bi imeli greha.
Kakor s čudeži, potrdil je Kristus resničnost svojih izjav s trpljenjem in smrtjo na križu; ali pa si je mogoče misliti, da bi hotel kdo tako grozovito trpljenje in smrt prestati za prazno domnevanje svoje domišljije? Slednjič pa potrjuje resničnost vseh naukov in čudežev Jezusovih zgodovinska resnica, da je on tretji dan po smrti zmagoslavno vstal iz temnega groba. To dejstvo je čudež vseh čudežev, je pečat, ki potrjuje vse resnice, tako važno in pomenljivo, da je rekel apostol Pavel: Ako pa Kristus ni vstal, je prazno naše oznanovanje, prazna tudi
naša vera. Ker pa je Kristus res vstal, resnični so vsi njegovi nauki, resnični vsi drugi čudeži njegovi, resnične torej tudi izjave, da je on res Sin božji, torej Bog. — Se en dokaz za svoje božanstvo nam je dal Jezus Kristus, dokaz vzvišen nad vsak dvom, ker je dejstvo, ki ga ne more nihče tajiti, ako ni slep in gluh, ker se vrši še vedno pred našimi očmi; in ta dokaz, to dejstvo je ljubezen, katero zahteva od ljudi Jezus Kristus za svojo osebo, in katero so ljudje od prvih časov krščanstva gojili in še vedno gojč; ljubezen nad vse veliko, ljubezen, kakoršne ne sme zahtevati od ljudi noben človek, marveč le Bog sam. O tej ljubezni pravi on sam: Kdor svojega očeta ali svojo mater ljubi bolj kot mene, ni mene vreden; kdo pa sme zahtevati od nas večjo ljubezen kakor oče in mati, ako ne Bog? In kedaj, pravi Kristus, da ga bodo ljudje tako nad vse ljubili? Ko bom povikšan (na križu), bom vse potegnil na-se; torej ko umrje na križu grozovite smrti, zapuščen od prijateljev, zaničevan od sovražnikov, ko vpije v smrtnih bolečinah: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil! — tedaj se začno tajati ledena srca ljudij, ko tečejo iz presvetega Srca, s sulico prebodenega, zadnje kapljice dragocene krvi na zemljo, tedaj se vname ogenj ljubezni do Jezusa v srcih ljudi! Ali ni to čudno? Človeka ljubimo, dokler živi med nami, po smrti ga kmalu pozabimo, in ljubezen do njega se ohladi, ugasne; Jezusa pa, ki so ga živečega in dobrote delečega na zemlji vsaj po večini sovražili, ljubijo mrtvega! In kako ljubijo? Glej apostole njegove, ki so se prej strahu skrivali pred ljudmi, s koliko pogumnostjo in gorečnostjo ga oznanujejo vsemu svetu; glej milijone ljudi obojega spola, vsake starosti, raznih stanov, ki prelivajo zanj svojo kri, darujejo zanj svoje življenje; glej misijonarje, ki zapuste domovino in vse, kar jim je ljubo na tem svetu, ter gredč mej neznane ljudi z nevarnostjo svojega življenja ozna-novat Jezusa, pridobivat mu srca ljudi, da njega ljubijo; glej koliko ljudi obojega spola se odpovč posvetnemu veselju, se zaprč mej tihe samostanske zidove, se mrtviči s postom, prečuje cele-noči v pobožni molitvi vse iz ljubezni do Jezusa! Glej ogromno množico katoliških kristijanov, ki vanj verujejo, ga ponižno molijo v hišah božjih po vsem širnem svetu iz ljubezni do Jezusa! Ali ni torej res, da je on potegnil na-se srca ljudi in jih vleče k sebi še vedno? Kje je človek, kje angel, ki bi smel zahtevati za-se toliko ljubezen vseh ljudi? To ni človek, ni angel, to sme in more le Jezus Kristus, resnični Bog!
II. Da je Jezus Kristus resnični Bog, o tem ne sme in ne more dvomiti noben kristijan, ako hoče biti res kristijan; to je temeljna resnica sv. vere, katero uči katoliška cerkev; zakaj na tej resnici sloni vsa veličastna zgradba sv. katoliške cerkve, na njej naše odrešenje, na njej naša vera. Ako Kristus ni resnični Bog, pa ni govoril resnice, ko je trdil, da je Bog; ako pa ni govoril resnice, zakaj bi mu verovali ? Torej pade naša vera, z vero pade katoliška cerkev, pa tudi naše odrešenje; zakaj če Kristus ni resnični Bog, ni mogel zadostiti s svojo smrtjo pravičnosti božji, užaljeni po naših grehih; ako pa ni zadostil, nas tudi ni odrešil greha in kazni. Je torej temeljna resnica, da je Kristus resnični Bog. Kaj pa sledi za nas iz te resnice?
Ko je tretjikrat hudobni duh skušal Jezusa v puščavi, kakor beremo v današnjem evangeliju, mu je pokazal raz visoke gore vso lepoto in bogastvo sveta, češ da vse to njemu da, ako pred njega poklekne in ga moli; Jezus pa v sveti nevolji radi tolike predrznosti mu zapove z mogočnim glasom: Poberi se, satan, zakaj zapisano je: Gospoda svojega Boga moli, in njemu samemu služi! Jezus Kristus je Bog, torej ga moramo moliti, zakaj Bogu gre božja čast. Zato pa mu je dano ime, ki je nad vsa imena, da se v imenu Jezusovem pripogibljejo vsa kolena v nebesih, na zemlji in pod zemljo, kakor pravi apostol Pavel; zato je pisano tudi: In naj ga molijo vsi njegovi angeli. Ako pa velja ta zapoved angelom, koliko več nam ljudem! Zato pa nas vabi sv. cerkev vsaki dan v duhovnih molitvah: Pridite, molimo in pokleknimo pred Bogom; zdihujmo pred Gospodom, ki je nas ustvaril, ker je Gospod naš Bog, mi pa njegovo ljudstvo in ovce njegovih pašnikov.
Bogu moramo služiti: In njemu samemu služi! Kaj je bolj pravično? Kaj bolj častno? Kaj bolj koristno? Jezus Kristus, naš Bog, je neomejeni Gospodar, kateremu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. Zato pravi psalmist: Služite Gospodu s strahom in s trepetom ga poveličujte. (Ps. 2, 11.) Služiti Gospodu pomeni kraljevati, kolika čast je torej taka služba! Ako pa njemu zvesto služimo, dal nam bo tudi plačilo, kakršno more dati le Bog sam, po spričevanju apostola Pavla: Oko ni videlo, uho ni slišalo, srce človeško ni čutilo, kar je Bog pripravil njim, ki njega ljubijo, t. j., ki mu zvesto služijo, zakaj ljubezen do Boga se kaže v vestnem izpolnovanju njegovih zapovedi, kakor pravi
Kristus sam: Ako boste izpolnovali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni (Jan. 15, 10.)
V	Boga moramo verovati, ker je neskončno resničen: Kristus je resnica, piše sv. Janez apostol, torej je vse, kar je on učil, čista resnica, ki jo moramo brezdvomno verovati; le kdor ima to vero in po njej živi, bo zveličan, kdor pa ne verjame, bo pogubljen.
V	Boga moramo zaupati, ker je vsemogočen, neskončno dobrotljiv in usmiljen, pa tudi zvest v svojih obljubah; torej moramo zaupati v Kristusa, pri njem iskati pomoči v vseh potrebah dušnih in telesnih. Zato pa nas vse vabi k sebi z milo donečim glasom: Pridite k meni vsi, ki trpite in ste obteženi, jaz vas bom poživil. Pri kom hočeš najti pomoči, ako je ne najdeš pri Jezusu?
Boga moramo ljubiti: Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega srca. Ljubezen za-se zahteva od nas Kristus, in kdo z večjo pravico kakor on, naš Bog? Mar ni Bog sam po sebi kot najpopolnejše bitje vreden vse ljubezni ? Mar ni Bog naš največji dobrotnik, kateremu smo dolžni najiskrenejšo ljubezen iz hvaležnosti? Pa to ljubezen moramo kazati dejanjsko v življenju vestno izpolnujoči vse njegove zapovedi, zvesto mu služeči vse svoje življenje do zadnjega zdihljeja.
Kristus je Bog, Bog vseh ljudi; torej se mu morajo podvreči vsi ljudje brez izjeme, brez ugovora, v vsej ponižnosti in pokorščini. Podvreči se morajo v vseh rečeh, duševnih in telesnih, ker on je kot Bog neomejeni gospodar celega človeka, duše in telesa, časnega imetja in duševnih darov, zasebnega in javnega življenja; v cerkvi in šoli, v uradniški pisarni in sodnijski dvorani, na cvetočem polju in v samotni puščavi, v domači hiši in v poslaniški zbornici, v življenju in ob smrtni uri; v sreči in nesreči, v žalosti in veselju, v govorih in pismih — vse življenje kristijanovo mora se podvreči Kristusu, ker on je resnični Bog, neomejeni Gospodar celega človeka in vsega njegovega imetja.
Tako je, predragi v Gospodu! Jezus Kristus je resnični Bog, mi pa njegovo ljudstvo, od njega popolnoma odvisni. Zato veseli se, pravični kristijan, ki njemu zvesto služiš, in ne boj se ljudi; zakaj če je Bog s teboj, kdo je zoper tebe ? Ostani mu zvest v službi in zaupaj vanj, ob svojem času te bo rešil vseh nadlog in poveličal te v plačilo za zvesto službo na veke. — Pa boj se ga
ti, grešnik, ki njegovo jezo z grehi izzivaš dan na dan; on je vsemogočni Gospod, katerega roki ne uideš nikdar; ako se pravočasno, dokler ti je na ponudbo njegova milost, ne vrneš k njemu z resnično pokoro, prišel bo za te dan pravične jeze, in strla te bo mogočna roka Jezusa Kristusa, in služil mu boš prisiljen v večnih mukah peklenskih, ker mu nisi hotel prostovoljno služiti tukaj. Sedaj je čas milosti in odpuščenja, Bog je usmiljen in prizanesljiv, neče smrti grešnika, marveč da se spokori in živi; poslušaj torej mili glas Kristusa - Boga: Pridite k meni vsi, ki trpite in ste obteženi, jas vas bom poživil.
Kristus je resnični Bog; čemu torej narodje snujejo upor, in v slobi ničevi rassajajo ? Prostrane semlje kralji vstajajo — In knesi zbirajo se v zbor — Bogu se rogajo neumno, — In njemu, ki ga pomasilil je — Okove, ki nam jih posilil je, — Razbijmo, vpijejo pogumno, kakor poje kraljevi pesnik David. (Ps. 2, 1—3.) Ali ne vidimo, da se i danes uresničuje to prerokovanje, ko hoče hudobni svet zatreti cerkev Kristusovo, zatreti vero v Boga? Toda zaman, zakaj On, ki vlada jih s nebes — Gospod mogočni posmehuje se; — A pride čas, da Bog maščuje se, — Da zagrmč jim do ušes — Njegove jeze grozni doni — PokOri s žezlom železnim jih, — Udari z mečem ostroreznim jih, — Razbij kot ilnato posodo. (ibid.)') Tudi to se mora vresničiti, ako se svet pravočasno ne vrne k Kristusu in prostovoljno ne pokori njemu, svojemu Bogu. Zato pa molimo, kristijanje, molimo goreče, da svet, da vsi ljudje spoznajo Jezusa Kristusa resničnega Boga, ki je vstajenje in življenje. Amen.	J- Slavec.
2. Klic presv. Srca Jezusovega.
I.
Ker sem vas klical, pa ste se branili; sem stegoval svojo roko, pa ga ni bilo, da bi se bil ozrl.
Preg. 1, 24.
Živel je svoje dni mož, vdan raznim pregreham, zlasti pa pijanosti. Celo župnijo je pohujševal s svojim nerodnim življenjem. V istem času se je obhajal sv. misijon v oni župniji. Zelo se je trudila njegova žena ter mu prigovarjala, da bi se tudi on vde-ležil sv. misijona — a zaman; odgovarjal ji je le s kletvami in
‘) PoVesel-u: Psalmi.
rotenjem. Pri sklepu sv. misijona zopet reče žena svojemu trdovratnemu možu: „Pojdi vsaj pogledat prelepo podobo Jezusovega Srca, ki je postavljena v cerkvi. Vse jo občuduje.1* „To pa že lahko storim*4, ji odvrne mož ter se v resnici poda v cerkev gledat podobo. Stopil je pred podobo in ko jo ogleduje, obstanejo njegove oči nad veliko rano v srcu Gospodovem in na križu v njem zasajenem. Ko blisk ga prešine misel: „Ta križ si ti zasadil v srce Gospodovo.** In ta misel ga tako presune, da se mu solze vlijejo iz oči, da kakor pribit obstoji na istem mestu. — Črez nekaj časa gre proč od podobe, pa ves drugačen; ostal je v cerkvi, da je opravil spoved in sprejel sv. obhajilo. Ko se po sv. obhajilu vrne ves vesel domov, objame ženo in otroke ter zakliče: „Dosedaj sem vas pohujševal, a od sedaj zanaprej bo drugače.“ In bilo je tudi tako. Pogled na presv. Srce Gospodovo je tega moža vsega spremenil, iz grešnih potov obrnil na pravo pot.
Spreobrnite se k meni is vsega srca! (Joel, 2, 12) kliče tudi nam Gospod po svoji cerkvi takoj v začetku tega svetega časa. Ako je spreobrnitev pri onem možu povzročil pogled na presv. Srce Gospodovo, kaj bi tega tudi pri nas ne povzročil ? Zato hočemo tudi mi v tem postnem času gledati v presveto Srce Gospodovo, občudovati njegovo neskončno ljubezen in to zlasti do grešnikov, ljubezen, ki grešnika kliče neprestano k poboljšanju in k pokori, ljubezen, ki ga kliče sedaj glasno, sedaj tiho, sedaj z obljubami, sedaj z žuganjem. Ker nam pa to ljubezen presveto Srce Gospodovo najbolj razodeva v svojem trpljenju, zato hočemo ravno pre-mišljevaje nekatere dogodke njegovega trpljenja spoznavati to neskončno ljubezen, ki kliče grešnika k pokori in sicer bo predmet današnjega govora, kako presv. Srcejezusovo glasno in očitno kliče grešnika.
Ti pa o presv. Srce, vir milosti, studenec vseh dobrot, podeli tudi nam tako milost, kakor si jo podelil onemu možu, da spoznavajoči tvojo ljubezen, poslušamo tvoj klic ter se povrnemo nazaj k Tebi, k pravemu očetovskemu srcu.
Prišla je bila za Gospoda ona slovesna ura, ko se je imelo začeti njegovo trpljenje, da je imel končati svoje delo tu na zemlji. Se enkrat je zbral svoje učence okoli sebe k poslednji večerji. Ljubil jih je, ljubil do konca in kaj je bolj želel, kakor da bi ga tudi oni ljubili, ljubili do konca. A ni se mu izpolnila ta želja. Videl je sicer srca vseh plamteti v ljubezni do sebe, a videl je tudi v srce nehvaležnega izdajalca Judeža. Odkar
pa je on odšel, se je njegovo srce napolnilo — ne z jezo, — n& s sovraštvom, ampak z žalostjo. In kar je nekdaj povedal v priliki o pastirju, ki zapusti vse ovce in gre za izgubljeno, — to je sedaj v dejanju izvršilo njegovo usmiljeno srce. Vso svojo pozornost je obrnilo na nesrečnega grešnega Judeža, na izgubljeno ovco. O kako lahko bi bil Gospod pokončal nesrečnega izdajalca, uničil njegove naklepe, izjalovil njegov poskus — a prišel je reševat, kar je bilo izgubljenega. Zato povzdigne svoj glas ter milo in resno zakliče: Eden izmed vas me bo izdal — eden, kateri pomaka z menoj v skledo. Gorje tistemu človeku, po katerem bo Sin človekov izdan. Bolje bi mu bilo, da bi rojen ne bil ta človek. Glej kako presv. Srce glasno kliče izgubljeno ovčico, kako jo ljubeznivo vabi nazaj v svoj hlev! Kako resno a tudi milo očita grešniku njegovo hudobijo, njegovo nehvaležnost! A ko vsi umejo Gospoda, ga le Judež neče umeti. Dela se sicer žalostnega, a na skrivnem se veseli; kaže se sicer, kakor da bi opomin njemu ne veljal, a v srcu že komaj čaka trenotka, da bi izvršil svoj ostuden naklep. Glasno je klicalo srce Gospodovo grešnika k pokori, a ta ni poslušal tega ljubeznivega klica. Toda srce Gospodovo ni jenjalo klicati, ampak klicalo je, dokler je bilo kaj upanja rešitve.
Gospod je v vrtu Getzemani opravil svojo molitev, ko se mu približa izdajalec z beriči. Judež pozdravi Gospoda ter ga poljubi beričem v znamenje. O dragi kristijan, glej in občuduj neskončno ljubezen! Ko se vsako srce s studom obrača od izdajalca, sprejme ga ljubeznivo presv. Srce Gospodovo. Ko Judež razprostre svoje roke, da bi Jezusa izdal sovražnikom, razprostre Gospod svoje roke, da bi izdajalca rešil pogube. Petra, ki je bil zvest služabnik Gospodov, ki je bil pripravljen vse — celo svoje življenje zanj darovati — Gospod ni poljubil, ko je ves navdušen zaklical: Gospod, 5 teboj sem pripravljen iti v ječo in smrt! (Luk. 21, 32) tudi Tomaža ne, ko je zaklical: Pojdimo tudi mi, da umrjemo ž njim. Andreja, ki je vse zapustil in za njim šel, Janeza, ki mu je bil najljubši učenec, Gospod ni poljubil. Le o enem nam pripoveduje sv. pismo, da ga je Gospod poljubil in to je bil Judež — njegov sovražnik — grešnik, ki je drugi dan visel na drevesu, pogubljen na veke. Le grešnika je poljubil Gospod, da bi mu razodel ljubezen svojega srca, da bi ga rešil. In njemu je še enkrat zaklicalo to ljubeznivo srce: Prijatelj, čemu si prišel, ali s poljubom izdajaš Sinu človekovega ? Odprte so
bile roke, da bi sprejele Judeža; odprto je bilo srce, da bi mu dalo zavetje — milo ga je klicalo na pravo pot — a Judež ni spoznal. Zato pa mi spoznajmo toliko bolj neskončno ljubezen presv. Srca Gospodovega do nas grešnikov, ki tudi nas kliče, kakor je klicalo glasno nesrečnega Judeža. O le premnogokrat smo tudi mi podobni Judežu, ko s svojimi grehi izdajamo Jezusa. Tudi mi smo njegovi učenci. Pri sv. krstu smo postali njegovi otroci, njegovi učenci. Tedaj smo mu obljubili zvestobo. Pri sv. obhajilu nas vabi k svoji večerji. In glej — kolikokrat si že prelomil zvestobo — kolikokrat ga že izdal. Pri sv. krstu, pri sv. obhajilu je prišel Gospod v tvoje srce, postal njegov vladar in gospodar. Ali je pa še tam? Mar ne vlada v tolikih srcih njegov naj večji sovražnik — hudobni duh? Kdo je pregnal onega — kdo deli temu oblast? Ali nisi bil sam ti, ki si z grehom odpovedal se Gospodu in sam svoje srce izročil njegovemu največjemu sovražniku ? O da le premnogokrat tudi mi, posnemajoči Judeža, izdajamo Gospoda.
Ali je pa glas presv. Srca Gospodovega, ki je tako glasno klicalo Judeža, vtihnil za nas? Ne, dragi v Gospodu, ampak kakor je klicalo glasno in ljubeznivo Judeža, z enako ljubeznijo kliče tudi nas k poboljšanju, k pokori. Glas presv. Srca Gospodovega so pridigarji — saj je njim v apostolih zaklicalo isto srce: Pojdite in učite vse narode — kdor vas posluša, mene posluša. Glas Jezusovega srca so opomini spovednikovi, ki se trudi vernike odvrniti od hudega. Glas Jezusovega srca je sv. evangelij, ki nam na tolikih mestih kaže neskončno ljubezen Gospodovega srca. Sedaj se nam razodeva v priliki dobrega pastirja, sedaj v podobi dobrega očeta, ki z veseljem sprejme izgubljenega sina. Kdo more reči, da še ni slišal tega glasu ? Dan za dnevom tako-rekoč odmeva ta glas po naših cerkvah — in mi bi mogli reči, da ga še nismo slišali! Zlasti pa nas kliče to preljubeznivo srce v sedanjem svetem času, ki nas po sv. cerkvi z besedami preroka Joela opominja k pokori, rekoč: Spreobrnite se s vsem svojim srcem. Kdo bi ne poslušal tega ljubeznivega klica, tega resnega opomina, zlasti če pomisli, kako žalostno je končal Judež, ki tega glasu ni hotel poslušati. Isto, kakor se zgodilo Judežu, zgodilo se bo tudi njemu, ki presliši ljubeznivi klic Gospodovega srca. Kakor je za Judeža naposled omolknil svareči glas, tako bo tudi nam omolknil — in ostali bomo sami — sami v rokah hudobnega duha.
Torej poslušajmo glas preš v. Srca Gospodovega, po dobri velikonočni spovedi se povrnimo nazaj na to očetovsko srce, da kakor oni mož, o katerem sem v začetku povedal, tudi mi za-dobimo mir, veselje in srečo časno, kakor večno. Amen.
J. M. Seigerschmied.
Druga postna nedelja.
1. Naš Odrešenik Jezus Kristus. — II. Jezus Kristus resnični človek.
In Beseda je meso postala ter med nami prebivala.	Jan. 1, 14.
Jezus Kristus je resnični Bog, ki ga moramo moliti, mu zvesto služiti, ga nad vse ljubiti. To je po besedah današnjega evangelija slovesno priznal sam Oče nebeški, ko je na gori v nebeškem sijaju spremenjenega Jezusa vpričo Mojzesa in Elije kot zastopnikov stare zaveze in treh apostolov kot zastopnikov nove zaveze slovesno proglasil za svojega Sina, katerega naj poslušamo: Ta je moj preljubi Sin, nad katerim imam dopada-jenje; njega poslušajte. Apostoli, videči to nebeško svitlobo, ki obdaja preljubega jim Učenika, in poslušajoči ta mogočni glas iz nebes popadajo strahu pred tem veličastvom na tla in so kakor oslepljeni; tako jih je prešinila v dno duše ta prikazen, dasi jim je pokazal Jezus Kristus tukaj le neznaten odsev svojega nebeškega veličastva, onega veličastva, v katerem se sveti sedaj na desnici božji njegova človeška narava. Le za trenotek so videli apostoli ta sijaj Zveličarjev; ko pa je minul ta trenutek blaženosti in so dvignili zopet oči, videli so Jezusa samega kot človeka stati pred seboj; zginil je ves nebeški sijaj, zginila sveta preroka Mojzes in Elija, in glasu iz nebes ne čujejo več; le Jezus sam v svoji človeški naravi stoji pred njimi. Jezus Kristus je torej ne samo resnični Bog, ampak tudi resnični človek, je preljubi Sin Boga Očeta, pa tudi Sin človekov; zakaj: Beseda je meso postala ter med nami prebivala, kakor spričuje sv. evangelist Janez. Tesno in skrivnostno združena je v Jezusu Kristusu božja narava in človeška; on je Bog in človek skupaj. Premišljevali smo Jezusa kot resničnega Boga, premišljujmo ga danes kot resničnega človeka. — V imenu Jezusa in Marije.
I. Jezus Kristus resnični človek. To resnico dokazovati bi bilo popolnoma odveč, ker je itak jasna; kdor pozna le površno zemeljsko življenje Jezusovo, mora priznati, da je bil res pravi človek z dušo in telesom. Neverniki prejšnjih in sedanjih časov mu tudi niso nikdar odrekali človeške narave, nasprotno so celč trdili, da je bil samo človek in tako tajili njegovo božjo naravo. Vendar pa so se našli tudi taki ljudje, ki so, strmeč nad svetostjo njegovega življenja, vzvišenostjo njegovih naukov in nad čudovitimi deli njegovimi, dvomili, da li je on bil res pravi človek ali pa imel le podobo človeka, navidezno telo, kakor se je n. pr. prikazal Bog očaku Abrahamu v podobi človeka. Tdko mišljenje o Jezusu je pa pogubna zmota, kriva vera. Kakor moramo od ene strani proti nevernikom s katoliško cerkvijo trditi, da je Kristus resnični Bog, tako moramo od druge strani z isto katoliško cerkvijo trditi, da je Kristus resnični človek, z dušo in telesom, s krvjo in mesom, in sicer tako, da je v eni božji osebi tesno, skrivnostno združena božja s človeško naravo, da je Bog in človek v eni osebi, en samjezus Kristus, kakor sta n. pr. duša in telo en sam človek.
Da je Jezus Kristus resnični človek, spričuje nam sv. evangelist Janez z besedami: Beseda je meso postala, t. j. druga božja oseba, Bog Sin, se je včlovečil, privzel si celo človeško naravo, dušo in telo človeško, da je postal pravi človek, podvržen vsem človeškim slabostim, razen greha. Zato se tudi sam imenuje Sina človekovega, ker je bil rojen iz Marije Device, dasi na čudovit način spočet od sv. Duha, tako da je Marija res prava njegova Mati, ki ga je kot človeka na svet rodila, kar bi se ne moglo reči, ako ni bil Kristus resničen človek; kakor ne bi se po pravici imenovala Marija Mati božja, ako ni Kristus resničen Bog, tako bi se sploh ne mogla imenovati Mati Jezusova, ako ni on resničen človek; zato pa molimo že v apostolski veri: Spočet od sv. Duha, rojen is Marije Device. Istotako spričujemo s katoliško cerkvijo, da je Kristus trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl, v grob položen — tretji dan od mrtvih vstal. Kako je pa vse to mogoče, ako ni pravi človek ? Kako bi mogel resnično trpeti, umreti, vstati od smrti, ako nima pravega telesa in duše človeške? Saj vendar Bog po svoji božji naravi ne more trpeti, ne umreti, torej tudi ne vstati od smrti!
Sv. evangelij nam dalje spričuje, da se je Kristus v puščavi postil in da je bil potem lačen; sam hudobni duh ga je
skušal, ker je sicer vedel, da je res človek, pa ni vedel, je li res Sin božji, zato mu je rekel, naj naredi iz kamenja kruh in je; torej je bil prepričan, da je res človek, da se je postil, in da mora biti lačen. Vemo tudi iz evangelija, da je Kristus utrujen sedel pri vodnjaku v Samariji, da je jedel z apostoli in z drugimi, ki so ga povabili na obed; da je bila njegova duša v vrtu Getsemani žalostna do smrti, da je potil krvavi pot v smrtnem boju, da so ga zvezali, bičali, križali, umorili, in že mrtvemu na križu prebodli Srce, da je iz njega tekla kri in voda v znamenje resnične smrti. Kako je vse to mogoče, ako bi ne bil Kristus res pravi človek? Zato pa piše o njem sv. apostol Pavel: On, ko je bil v podobi Boga, ni si štel v rop, da je Bogu enak; pa je uničil samega sebe, ko je na-se vzel podobo hlapca, človeku se vpo-dobil in po vnanjem znašel se kakor človek. Ponižal se je in bil pokoren do smrti, do smrti na križu. (Fil. 2, 6—8.)
Da je Kristus res pravi človek, je tudi temeljna resnica svete vere; zakaj kakor nas ne bi mogel odrešiti, ako ni resnični Bog, ker ne bi mogel zadostiti užaljeni pravici božji, enako ne bi mogel na tak način nas odrešiti, ako ni pravi človek, ker ne bi mogel trpeti in umreti, torej ne odrešiti; ako pa nas ni odrešil, čemu je trpel in umrl? Čemu je nam vera v Kristusa? Čemu katoliška cerkev? Cernu sv. zakramenti? Čemu je nam zlasti zakrament preš v. Rešnjega Telesa, ako nima Kristus resničnega telesa? Brez te temeljne resnice torej pade cela zgradba vseh verskih resnic, prazno bi bilo naše upanje v večno zveličanje, prazno in neutemeljeno tudi češčenje Matere božje, ker če Kristus nima človeške narave, ni Marija njegova resnična Mati, torej tudi ne Mati božja! Zato pa moramo priznavati s katoliško cerkvijo to temeljno resnico, daje Jezus Kristus kakor resnični Bog tako tudi resnični človek. Kaj pa nas uči ta resnica ?
II. Predragi v Gospodu! Ako hočete zadostno spoznati pomen in pravično ceniti vrednost te nerazumljive skrivnosti, namreč da se je Sin božji včlovečil, treba je poznati prvotni vzrok te skrivnosti, kaj je naklonilo Sina božjega, da se je tako globoko ponižal, da je postal človek. Ta vzrok ali nagib pa ni nič druzega, kakor le njegova najčistejša ljubezen do nas revnih ljudi. Bog, to neskončno popolno bitje, ki samo sebi zadostuje, gotovo ni potreboval človeka v dopolnjenje svoje blaženosti, zakaj ako ni potreboval angelov, katere je zavoljo greha večno zavrgel, je tem manj potreboval revnega človeka. Človek
pa ni bil vreden Boga, ker se je sam prostovoljno izneveril Bogu. Kaj torej je moglo nakloniti Sina božjega, da se je včlo-večil ? Potreba od strani Boga ne, vrednost od strani človeka tudi ne, torej ostane le najčistejša ljubezen božja edina, ki je ponižala Sina božjega do revnega človeka. Dk, resnično, tako je Bog svet ljubi j da je dal svojega edinoroj enega Sina ; zato da vsakdo, ki vanj veruje, ne pogine, marveč da ima večno življenje. Ni namreč poslal Bog svojega Sina na svet, da bi sodil svet, ampak da bi svet po njem zveličal. (Jan. 3, 16 — 17.) V teh besedah sv. pisma je dovolj jasno izražena ona neizrekljivo velika, popolnoma nesebična ljubezen božja, ki je edini pravi vzrok včlovečenja Sina božjega; svet je zaslužil po svoji hudobiji, da ga Bog obsodi in zavrže, pa ta užaljeni Bog pride sam na svet,-da ga odreši in zveliča! O, ljubezen, kakršne je zmožen le Bog sam!
V jasnejši luči nam zasveti odsev te brezmejne ljubezni, ako pomislimo, kdo, kam in čemu se je tako ponižal. K d o se je ponižal do revnega človeka? Neskončni Bog! Tisti Bog, katerega nebes nebesa ne morejo obseči; tisti neskončno sveti Bog, ki ga kerubini in serafini in vsi zveličani duhovi neprestanim glasom proslavljajo: Svet, svet, svet je Gospod, Bog vojnih trum; polna sta nebo in zemlja njegove slave; tisti Bog, pred katerega veličastvom se tresejo nebeške moči, ki prebiva v nedosegljivi svetlobi, ki je z eno besedo svoje vsemogočnosti vstvaril vesoljstvo, ki odpre roko svojo in napolni z blagoslovom vsako živečo stvar; tisti Bog, brez katerega volje ne pade ne vrabec raz streho in ne zgine las raz naše glave — to neskončno popolno, nerazumljivo bitje, ta Bog je postal človek! Kateri človeški jezik naj izreče, kateri razum naj razume toliko ljubezen, pa tudi toliko ponižanje!
K a m se je ponižal ta neskončni Bog? Na zemljo, do človeka, do revnega človeka, do smrti na križu! Iz sinjih višav nebeških, iz naročja večnega Očeta je stopil Sin božji na zemljo, v to solzno dolino, na grešni svet, ki je ječal pod težo prekletstva božjega, zdihoval pod neštevilom hudobij v oblasti hudobnega duha, na zemljo, iz katere je vpila v nebo nedolžno prelita kri za maščevanje. V ta kraj nesreče, iz katerega so odmevali le bolestni vzdihi nesrečnih bitij človeških, ponižal se je Sin božji in postal človek, ustvaril si je človeško dušo, vpodobil si človeško telo, rodil se iz žene, svete sicer, da, najčistejše in naj-
svetejše, a vendar človeške žene, živel na svetu, podvržen vsem slabostim človeškim razven greha, po zunanje najden, kakor človek, pa kakšen človek? Ne mogočen kralj s tisoči oboroženih vojakov, ne prevzeten bogatin, obdan od kupov zlata in srebra, ampak reven, siromašen človek, rojen v zapuščeni votlini, ker ni našel usmiljenja pri ljudeh, bežati mora pred krvoločnim preganjalcem, delati v delavnici krušnega očeta Jožefa; revno oblečen hodi po deželi od kraja do kraja in živi od milo-darov dobrosrčnih ljudi, ko ga mnogi nasprotniki zaničujejo, pro-klinjajo, obrekujejo, preganjajo. Ali umeš, kristijan, to ponižanje neskončnega Boga? Pa ni dovolj; ponižal se je in bil pokoren do smrti, do smrti na križu! Da, na križu umrje ta včlovečeni Bog, med hudodelnike prištet, zasramovan in zaničevan, kakor zadnji človek, da, kakor črv in nečlovek. O kam te je pripeljala tvoja ljubezen do nas, o neskončno sveti, vsemogočni Bog!
Pa čemu, čemu tolika ljubezen, toliko ponižanje? — Zavoljo tebe, človek, kojega bistvo je pred Bogom kakor nič. Človek se je hotel v brezmejni ošabnosti povspeti do Boga, biti Bogu enak; pa zato je padel v globočino hudobije in nesreče, postal je suženj hudobnega duha; in glej, Sin božji se poniža iz nebes na zemljo, se poniža do smrti na lesu križa, da reši človeka iz prepada hudobije, iz brezdna nesreče ter da ga povzdigne do one višine, na katero se je hotel sam povspeti, pa ni mogel, da ga stori resnično deležnega nature božje, kakor spričuje sv. apostol Peter.
Ponižal se je Bog in postal človek, da tebe, človek, uči s svojim zgledom, kako ti je živeti, da resnično dosežeš svoj namen. Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. Zgled sem vam dal, da, kakor sem jaz delal, delate tudi vi. — Kdor hoče priti za menoj, naj zataji sam sebe, naj si naloži svoj križ in naj hodi za menoj. Glej ga v jaslicah v Betlehemu, na begu v Egipt, v borni hišici v Nazaretu, v puščavi molečega in postečega se, v krvavem potu na Oljski gori, s težkim križem obloženega na potu na Kalvarijo, na križu umirajočega! Glej, to je Kristus človek, ki te uči potrpežljivo nositi križ, da si ž njim odpreš vrata sv. raja.
Bog se je ponižal in se včlovečil, da sam okusi kelih brhkega trpljenja in tako po besedah apostola Pavla postane v vsem podoben bratom svojim, da ima usmiljenje z nami. (Hebr. 2, 17.) Ustvaril si je srce človeško, da čuti z nami vso nesrečo, srce polno
7
najiskrenejše ljubezni, da nas ljubi in da se mi od njega učimo ljubiti: Ljubite se, kakor sem jas ljubil vas — srce človeško, polno milobe in pohlevnosti, polno sočutja in dobrohotnosti, da se mu zaupljivo bližamo brez strahu pred njegovim veličastvom božjim. Znane so njegove besede: Ne bojte se, jas sem. — Jas sem dobri pastir in dam svoje šivljenje sa svoje ovčice. — Pustite male k meni. — Pridite k meni vsi, ki trpite in ste obremenjeni, jas vas bom pokrepčal. Jaz sem vaš brat, vaš prijatelj, vaš rešitelj, zato pridite na moje človeško srce, ki vse gori ljubezni do vas! Kaj še, o kristijan, sem mogel storiti za vinograd duše tvoje, da jo za-se pridobim, da se vname ljubezni do mene, da jo rešim in zveličam? Kaj več sem mogel storiti, kakor da sem se tako globoko ponižal, tako tebi se približal, da sem za-te umrl na križu in ti odprl svoje Srce ? Ali nisem vreden, da ti mene iz vsega srca ljubiš, ker sem jaz tebe ljubil iz vsega Srca! Ali ni pravično, da ti voljno nosiš svoj križ, ker sem ti jaz kot človek dal zgled resnične potrpežljivosti v trpljenju! Ali ni pravično in koristno za-te, da se meni zaupljivo bližaš in iščeš pomoči in tolažbe za svoje bolno srce v mojem Srcu, ki ti je vedno odprto, da zajemaš iz njega vse milosti!
O, kristijan! Občuduj strmeč toliko ljubezen Boga, ki je za-te postal reven človek, v vsem podoben tebi razen greha, ki se je za-te ponižal do smrti na križu zato, da je tebe povzdignil in te deležnega storil nature božje. O, zares, ni ga ljudstva, kateremu bi se njegovi bogovi tako priblišali, kakor se je nam pri-blisal naš Bog. Zato ljubi, o kristijan, z vso vnemo svojega srca tega Boga-človeka, daruj mu svoje srce, poslušaj njegov glas, ko te svari, opominja, uči, vabi k sebi. Zaupaj vanj, saj je tvoj iskreni prijatelj, posnemaj njegov zgled, saj je živel, delal, trpel kot človek na svetu zato, da se od njega učiš. Bodi goreč častilec njegovega presv. Srca; saj je to Srce Boga-človeka, polno ljubezni in dobrotljivosti, v njem najdeš vso pomoč in tolažbo v duševnih in telesnih potrebah; saj je to Srce Jezusa Kristusa, ki je dal za-te svoje življenje in zadnje kapljice svoje dragocene krvi; večje ljubesni pa nima nihče, kakor če da svoje šivljenje sa svoje prijatelje; ako torej ne ljubiš Jezusa, koga pa hočeš in moreš še resnično ljubiti? — O, da bi vsi kristijani, da bi vsi ljudje prav spoznali neizmerno ljubezen Jezusovega Srca ter pri njem iskali pomoči v sedanjih stiskah, kako lahko in hitro bi tam našli
utehe in pomoči! Kako je mogoče, da ga odrivajo od sebe, zaničujejo in proklinjajo njegovo ime, z nogami teptajo njegovo presveto kri, vedno nove rane zavdajajo njegovemu Srcu! O, kristijan, spoznavaj Jezusa, Boga-človeka, ljubi ga, njemu služi, pa boš tukaj in v večnosti srečen. Amen.	J. Slavec.
2. Klic preš v. Srca Jezusovega.
H.
Ker sem vas klical, pa ste se branili; sem stegoval svojo roko, pa ga ni bilo, da bi se bil ozrl.	Preg. 1, 24.
Glasno in razločno kliče presv. Srce Gospodovo grešnika k pokori, glasno in razločno kliče očetovsko srce k sebi izgubljenega sina. Z ljubeznivim, a tudi resnim glasom mu opisuje grdo nehvaležnost in velikost hudobije. Takorekoč dan za dnevom dom' ta glas iz ust pridigarjev in spovednikov svete cerkve na naša ušesa. Ali je mogoče, da se mora presv. Srce Jezusovo s prerokom pritoževati: Jaz pa sem vam govoril, pa mi niste bili pokorni. Pošiljal sem vam svoje hlapce, rekoč: Spreobrnite se vsakteri od svoje prehudobne poti — in me niste poslušali. (Jer. 35, 14. 15.) In vendar je tako. Koliko jih posluša njegov glas! Koliko se jih ogiba besede božje! A četudi mnogi nočejo poslušati njegovih glasnih opominov, presv. Srce Jezusovo vendar ne jenja klicati. Četudi ne kliče več glasno, vendar jim prigovarja — tiho, a nič manj razumljivo. Tega nas kaj lepo uči zgodba trpljenja Gospodovega; zlasti en dogodek nam bo kaj jasno pričal, kako nas presv. Srce Jezusovo kliče k s e b i, k p o b o 1 j š a n j u, k p o k ori, i n s i c e r s tihim navdihovanjem.
Izvršil je nesrečni Judež svoj hudobni naklep, s poljubom je sramotno izdal svojega dobrotnika, svojega prijatelja, učenika. Kakor volkovi so padli beriči na Jezusa, nedolžno jagnje — ter ga vlekli v mesto. Učencem, to videčim, je pošel ves pogum. Vsi se polagoma izgube, razen Petra in Janeza, ki mu od daleč sledita. Za njim sta prišla do Kajfeža. Na dvorišču so se greli vojaki in njim se pridružita. Malo poprej je Peter zatrjeval Gospodu, da, prisegel je, da gre ž njim v ječo, če treba tudi v smrt. Ali
7*
kaj je človeški pogum, ako ga ne podpira božja milost? Komaj-se je Peter vsedel k ognju, že se mu približa skušnjava v podobi ženske ter mu reče: Tudi ti si bil s njim. Tudi ti si učenec tega vjetnika, zakličejo mu pozneje vojaki, tvoja govorica te razodeva. In Peter, ki je Gospodu obljubil zvestobo do smrti, ki ga je hotel z mečem braniti, Peter, ki je do sedaj Gospodu zvesto sledil, se je tedaj sramotno umaknil. Trikrat po vrsti je Gospoda zatajil, da, celo s prisego zagotavljal, da ne pozna tega človeka. Kako hudo je moralo pač Gospodovo srce zadeti to trikratno zatajenje Petrovo. Kolika britkost in žalost je napolnila njegovo srce, ko je videl, da se ga celo oni sramuje, kateremu je bil tako zelo naklonjen, katerega je odločil poglavarja svoji cerkvi. Kako ga je morala žaliti omahljivost Petrova, ki mu je malo poprej obetal zvestobo do smrti!
Toda srce Gospodovo se ni s studom in z nevoljo obrnilo od nesrečnega učenca-grešnika. Večja ko je bila njegova nehvaležnost, večja je bila še ljubezen presv. Srca Jezusovega. Kakor je hotelo to neskončno usmiljeno Srce z glasnimi opomini rešiti nesrečnega izdajalca, odvrniti ga od napačne poti, rešiti ga pogubljenja ter k sebi nazaj priklicati, tako je klicalo tudi nezvestega Petra, a sedaj ne več glasno, ampak tiho. Peter je videl, da se je izpolnilo Jezusovo prerokovanje. Petelin je dvakrat zapel ter Petru naznanil čas milosti. Jezus, ki je bil o času skušnjave obrnil svoje obličje od Petra, obrne se zdaj zopet k njemu. Ko ga namreč vojaki čez dvorišče peljejo v ječo, se obrne Gospod k Petru ter ga milo pogleda. Gospod ni izpregovoril besedice, le milo je pogledal Petra; a ta pogled je Petru več povedal, kot vsi opomini, s katerimi je Gospodovo srce klicalo Judeža in ga svarilo. Ta pogled je Petru odprl presv. Srce Jezusovo, katero je ranil s svojo pregreho; pokazal mu je njegovo ljubezen, katero je on žalil s svojo nehvaležnostjo. Gospod je že na potu na Oljsko goro svaril Petra ter mu napovedal, da ga bo trikrat zatajil, predno bo petelin dvakrat zapel, a ti opomini niso imeli nobenega vspeha. — Več ko vsi ti opomini, kakor vse svarjenje, je dosegel edini pogled. Ta pogled, ki mu je odprl užaljeno, ljubeče srce Gospodovo, je odprl tudi njegovo srce, da je v solzah obžalovalo svojo pregreho, ter se nazaj povrnilo k presv. Srcu Gospodovemu.
Sedaj pa vas vprašam, moji dragi poslušalci, ali je kdo med nami, ki bi mogel reči, da je boljši od Petra, ki je Gospoda zatajil, da ga še nikdar ni posnemal v njegovem grehu? Ni ga
•med nami; da, še hujše je: Peterje Gospoda le trikrat zatajil, a kolikokrat smo ga pa že mi? Res je, kakor upam, da ga ni med nami, ki bi bil o Jezusu, kakor Peter, rekel: Jaz ne poznam tega Človeka. Toda ne govori samo jezik, govore tudi naša dejanja in sicer kaj glasno.
Marsikaterikrat smo že rekli s Petrom: Ti si sin živega Boga, a naša dejanja kličejo z istim Petrom: Jaz ne poznam ■tega človeka. Le poglejmo malo v cerkev — in precej se bomo prepričali o tem. Vsi verujemo, da je v tabernaklu pričujoč v najsvetejšem zakramentu sam Jezus Kristus, večni Bog. Ali kakšno je pa naše obnašanje tu vpričo njega ? Mar ne taji naše obnašanje tega, kar izgovarja jezik? In mar ni vsak greh — greh Petrov? Ako z izpolnjevanjem božjih zapovedi, z dobrimi deli, z izpolnjevanjem volje božje očitno spoznavamo Kristusa, svojega najvišjega gospodarja — mar ga ne zatajujemo, ko zapovedi pre-lomljujemo, greh delamo? Zato tudi pravi sv. Avguštin: „Tolikokrat ga zatajimo, kolikorkrat grešimo." In istega nas uči tudi sv. apostol, rekoč: „Pravijo, da poznajo Boga, v dejanju ga pa taje." Torej, ako grešiš, posnemaš sv. Petra v njegovem grehu. Nič boljši nisi -od njega, marveč še veliko slabši. Peter je Gospoda le trikrat zatajil, potem pa vedno pokoro delal; ti pa vedno grešiš in na pokoro le malo misliš — akoravno tudi tebe kliče presveto Srce Gospodovo, kakor je klicalo sv. Petra. Kakor je to sveto Srce sv. Petra s pogledom priklicalo k sebi, k pokori, tako kliče tudi vsacega grešnika s pogledom svoje milosti, s tihim, svetim navdihovanjem. Četudi pri grešniku ni nič izdalo glasno opominievanje njegovo, vendar to usmiljeno srce ne odjenja. Tudi zanj ima še mil pogled, pogled svoje milosti. Četudi njegova usta molčč, vendar kliče njegovo srce — tiho sicer, a nič manj razločno. Sredi pregrešnega življenja začuje grešnik naenkrat notranji glas: „Čas je, da nehaš grešiti, čas je, da zapustiš to pregrešno priložnost, da povrneš tuje blago, da se odpoveš nezmernosti." Pogled na mrtvega tovariša, katerega je smrt nagloma pokosila mu vzbudi misel: „Glej, ta čaka tudi tebe, kaj ko bi te tudi tako naglo pokosila, kaj bi bilo s tvojo dušo?" Sredi pregrešnega šuma, sredi pregrešnega razveseljevanja in uživanja ti zadoni klic na uho: „Kako grdo ravnaš s svojim največjim dobrotnikom, ki bo enkrat tvoj sodnik?" Pogled na nedolžno dete spomni grešnika srečnih, lepih dni mladosti, nedolžnosti ter mu vzbuja željo, da bi hotel biti tak, kot je to dete. — Ko vse okoli tebe molči, o grešnik,
kdo je, ki tako razločno, tako razumljivo in pretresljivo govori tvojemu srcu? Glej — Gospod se je na-te ozrl, njegovo usmiljeno Srce te kliče s svojo milostjo nazaj k sebi. Kakor je Peter — in to takoj — poslušal klic Gospodovega srca, tako stori tudi ti. Gospod stoji pred tvojim srcem in trka na njegova vrata, ne odlašaj mu odpreti, dokler je še čas. Kaj mine hitreje, kot en sam pogled; tako hitro mine tudi milost Gospodova. Glas hitro mine — pravi psalmist — hitro zbeži navdihovanje Gospodovo. Kako nesrečno je končal Judež, ki ni poslušal glasu Gospodovega srca. Nič boljše bi tudi ne bilo s Petrom, ko bi bil zasmehoval ljubeznivi klic Gospodov. Kako žalostno osodo je imelo-mesto jeruzalemsko, ker ni hotelo uporabiti časa obiskovanja Gospodovega. Gospod te obiskuje s svojo milostjo, zlasti sedanji postni čas. O, kolikokrat te kliče zlasti v tem času presv. Srce Gospodovo k sebi. — Ti vidiš svojega otroka vsega veselega vračati se od spovednice, gledaš v veseli obraz svoje, z Bogom spravljene žene, vse te vabi, da bi se spravil z Bogom. Gospod te kliče, ne presliši njegovega glasu, ampak po dobri, velikonočni spovedi se zopet povrni nazaj na njegovo ljubeče srce, da tu zadobiš pravi mir in pravo veselje.
V mestu Masstricht je živel star duhovnik, ki je vsak dan ob 10. uri opravil sveto mašo pri altarju presv. Rešnjega Telesa. Nekdo ga vpraša nekoč, zakaj da v taki starosti tako pozno mašuje, kako da more toliko časa tešč biti. In duhovnik mu takoj pove vzrok. On je bil prej jud. Nekoč je šla procesija s presv. Rešnjim Telesom v mestu čez trg. Jud začne zasmehovati procesijo; in ko je ravno najhuje zaničeval presv. Telo, naenkrat obstane — obžaluje svojo pregreho, postane kristijan, celo mašnik, in za pokoro si je naložil, da še bo skozi celo svoje življenje ob isti, to je ob 10. uri, ko se je to zgodilo, postil, ter v kapelici svetega Rešnjega Telesa daroval sv. mašo.
En žarek iz monštrance, en pogled presv. Srca Jezusovega je zadel grešnika, in ta je takoj, kakor Peter, obžaloval svojo hudobijo ter se podal k srcu Gospodovemu. „Pojdi in tudi ti tako stori" — kličem ti ter sklepam z besedami sv. pisma: »Spokorimo se, da ne pride nenadoma na nas dan smrti, ko bi iskali čas za spokorjenje, in bi ga ne našli." Amen. J. M. Seigerschmied.
3.	O postu.
Boljši je molitev s postom in z miloščino, kakor spravljati zaklade zlata.
Tob. 12, 8.
V svetem in resnobnem postnem času smo, ob katerem se nam je spominjati britkega trpljenja Jezusovega. Pri tem spominu pa nam bo posebno živo pred oči stopil naš greh, ker on je kriv Jezusovega trpljenja, Jezusove smrti. Ker je pa greh večjidel nasledek poželjivega mesa, nenasitljive mesenosti, torej želi in za-ukazuje sv. cerkev, da bi mi posebno o postnem času krotili svoje meso s postom in z zdrževanjem mesnih jedi. Malokatera zapoved pa se dandanes tako slabo izpolnjuje, kakor ravno postna postava, ne bom rekel, da iz hudobije, marveč zavoljo slabega spoznanja. Ljudje preveč zanemarjajo pouk v krščanskem nauku in poslušanje božje besede. Zatorej hočem danes pojasniti na vse strani sveti cerkveni post. Ker pa vse moje prizadevanje brez pomoči od zgoraj ne bi imelo nobenega vspeha, torej ponižno prosim presv. Srce Jezusa v najsvetejšem Zakramentu, naj razlije nad nami polnost svojih milosti, da bomo voljo božjo prav spoznali in se vedno po nji ravnali. I.
I.	1. Kaj je post? Post v cerkvenem smislu je v tem, da se človek samo enkrat na dan naje do sitega, in sicer ne pred poldnem. V starih časih so imeli kosilo zvečer po solnčnem zahodu, v poznejših časih ob treh, dandanes pa je opoldne. V prvih časih kristjani niso nič jedli do tega večernega kosila. Dandanes je pa zavoljo slabosti človeškega telesa dovoljeno razen opoldanšnjega kosila tudi zvečer vživati nekoliko hrane, pa si je treba pri tem pritrgati tako, da ta večerja ne doseže tretjine opoldanskega kosila. Tudi zjutraj se sme kaj malega vžiti, postavim kava. Kdor torej zjutraj kaj malega zavžije, in sicer iz potrebe, ta ne prelomi še posta. Ni pa dovoljeno med zajuterkom in kosilom, ali mej tem in večerjo jesti. Pač pa sme piti, kdor je žejen: vodo, vino, pivo, tudi čaj ali bolj črno kavo, samo da ni preveč namešenega sladkorja ali mleka, ki ima obilo redivne moči. Samo ob sebi se pa umč, da mora biti človek pri uživanju pijače zmeren. Pijanec, če tudi je imel namen le žejo ugasiti, se je pregrešil močno zoper postno zapoved. Navadno se je bilo treba v postnih dneh zdrže-vati tudi mesnih jedi. Dandanes jih cerkev večkrat dovoljuje.
%
Nasititi pa se ne smemo več ko enkrat na dan. Tiste postne dni pa, ob katerih so dovoljene mesne jedi, smemo jih vživati le dvakrat na dan: opoldne in zvečer; duhovniki, redovniki pa samo enkrat. Kako napačno torej ravnajo tisti kristijani, ki gredo dopoldne v gostilno žejo gasit, pa si velijo prinesti tudi kaj za vilice.
Kaj pa je z d r ž e k? — Zdržek je pa v tem, da si človek odreče mesne jedi, sme se pa tak dan večkrat do sitega najesti. Treba je post in zdržek dobro ločiti.
2.	Sedaj pa nastane vprašanje: K d o je dolžan postiti se ? — Glejte, marsikateri mladenič je z 18. letom že pravi korenjak, a cesar ga še ne pokliče k vojakom. Se-le z 21. letom, ko se je popolnoma okrepil, kliče ga ta dolžnost. Tudi sv. cerkev noče, da bi kdo zavoljo prezgodnega posta škodo trpel na zdravju ali telesnem razvijanju, zatorej veže svoje otroke za post še-le po spolnjenem 21. letu. Takrat je mladenič zmožen za vojaško službo, zmožen je tudi nositi orožje zatajevanja in krotenja. In kadar se človek postara, in mu moči pešajo, tudi ni več dolžan ostro postiti se. Nekateri opeša prej, drugi slej. Šestdesetletnim ljudem cerkev ne naklada posta.
Kakor pa z 21. letom ne pridejo vsi v vojake, tako tudi postna postava dovoljuje olajšave in dela izjeme. Od posta opro-ščuje telesna in nravna nezmožnost. Telesna nezmožnost je pri bolnikih, okrevajočih, doječih materah itd. Vsi ti se smejo večkrat na dan nasititi. Nravna nezmožnost je pri revnih ljudeh, ki še za enkrat nimajo zadostne hrane, ali pa so njihova jedila tako slaba, da jim nikakor ne morejo okrepiti moči. — Posta oproščujejo pa tudi take stanovske dolžnosti, ki so jako težavne, in se brez večkratne tečne hrane ne dajo opravljati. Kako bo n. pr. kmet oral ali celi dan mlatil, če se ne bi večkrat na dan podprl in okrepčal s tečno hrano ? Na ta način so tudi izvzeti mizarji, zidarji, kovači, peki in drugi, ne pa tisti, ki svoje delo sede in mirno opravljajo, postavim čevljarji, krojači, šivilje, slikarji itd. Sploh se ne dd povedati za vse enako pravilo. Vest in pa spovednik bosta povedala v posameznih slučajih, kako in kaj. Izvzeti so tudi tisti, ki imajo storiti dolgo pot, in sicer peš. Samo, da mora biti ista pot v resnici potrebna, ne pa za kratek čas. Francoski kralj, Ludovik XVI., je rekel prvo leto svoje vlade dvornikom: „Letošnje leto me ni stežka stalo spolnovati postno postavo, a drugo leto, ko dosežem 21. leto,
bodem imel še več zasluženja." Tedaj se oglasi neki dvornik: »Vaše ‘veličanstvo mora iti večkrat na lov. tedaj se ne boste smeli postiti." „Lov,“ odgovori kralj, „je le prijetna zabava; rajši se ji odrečem, kakor da prelomim postno postavo." Ta odgovor krščanskega kralja naj bi si zapomnili tisti mlačni kristijani, ki zavoljo vsake prijetne zabave post prelomijo, in vsled najneznatnejšega vzroka z nogami teptajo postno postavo. Vsi pa, ki so v resnici zadržani postiti se, naj z drugimi dobrimi deli, posebno pa s potrpežljivostjo in krotkostjo nadomestijo to, kar drugi zveličavnega storijo s postom in krotenjem.
Ravno, kar sem zdaj povedal, velja tudi o zdržku s tem razločkom, da zdržek veže pa tudi otroke od 7. leta naprej. Kakor otroke zgodaj učite delati, učite jih tudi zgodaj nekakega posta, namreč zdržka mesnih jedi. Pa ne bojte se, da vam bodo radi tega zboleli. Poglejte kmečke otroke! Celi teden ne vidijo mesa, včasih tudi celi mesec ne ali pa še več, vendar pa so dobro rejeni in cvetočih lic, bolj kot mestni otroci, ki imajo meso vsak dan. Zdržek mesnih jedi ne škoduje telesnemu razvitku, zatorej ga zapoveduje sv. cerkev tudi otrokom. Tisti pa, ki jim škoduje postna jed, niso zavezani za zdržek; to so: bolniki in slabi. Popotniki, ki nič druzega ne dobijo, kakor tudi posli, ki služijo v hišah, kjer ne dobe postnih jedi, smejo meso jesti. Vendar je želeti, da se posli, kadar v službo stopijo, z gospodinjo glede posta pogodijo. Ako pogodba ne pomaga, naj posli prosijo spovednike, da jim dajo polajšanje. Dolgo pa naj ne ostanejo v taki službi, ker je nevarno, da tudi oni sčasoma postanejo vnemami glede posta. Slednjič so oproščeni zdržka vsi tisti, ki imajo od škofa polajšanje. Omenim pa, da to polajšanje velja le toliko, kolikor veljajo navedeni vzroki. Če so vzroki ničevi, ničevno je pred Bogom tudi polajšanje.
3.	Kateri so pa postni časi? Najimenitnejši je 40danski post, ki zunaj nedelj traja od pepelnične srede do velike nedelje. Vse te dni se sme kristijan, ki ni kakorkoli zadržan, le enkrat na dan do sitega najesti. Privoljeno je pa v ljubljanski škofiji posluževati se mesnih jedi vse dni razen pepelnične srede, petkov, kvaternih dni in zadnjih 3 dni, toda samo opoldne in zvečer, vmes ne. Tudi otroci in tisti, ki jih ne veže post, ne smejo mesa vži-vati, kolikorkrat iz potrebe vzemč hrano k sebi. V zadostilo se moli vsak dan pet Očenašev, ali se dd primerno miloščino. Veliko soboto po vstajenju ni dovoljeno meso. V adventu je post
ob sredah in petkih, vendar je v sredah dovoljeno meso. Kvaterne tri dni je post in zdržek. Potem je še šest predprazniških postov, pred Božičem in Binkoštmi, sv. Petrom in Pavlom, Marijinem vnebovzetjem, vsemi svetniki in brezmadežnim spočetjem Marijinim. Zdržek je vsak petek celega leta, razen če je v petek zapovedan praznik (v ljubljanski škofiji).
Ljubi moji! V prvih časih krščanstva so se verniki silno ostro postili, posebno pa 40danski post. Jedli so le zelenjavo, koreninice in sočivje ali pa sadje s kruhom in vodo. Jajc, sira in mleka niso vživali. V postu vino piti, prišlo je v navado še-le v 16. stoletju, in sicer zato, ker je bil človeški rod že jel pešati. Sv. cerkev pa, ki skuša s postom le telesno in dušno zdravje pospeševati, je vsekdar rada dajala polajšanje, kjer ga je bilo v resnici potreba. Splošno polajšanje je že bilo dano začetkom tega stoletja. Da, ljubi moji, silno malo posta nam je še ostalo od prvih časov krščanstva; le malo premagovanja je potreba, in postna postava je spolnjena. Pa to malo postane pred Bogom veliko, če se godi v duhu ljubezni, saj Bog gleda le bolj na srce.
II.	Zakaj se moramo postiti? Sovražniki svete cerkve ji vedno očitajo, da je ona vpeljala post. Odločno ne. Bogsam je vpeljal post. Ustvaril je Bog krasen raj, in v njega postavil prvega človeka Adama. Adam je imel ondi vse, česar je srce poželelo; a Bog mu je zapovedal, rekoč: Od vsega drevja po vrtu jej; od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa nikar ne jej; zakaj, katerikoli dan boš od njega jedel, boš moral umreti. Glejte preljubi, že v raju je Bog sam post zapovedal pod smrtnim grehom. In da je post v resnici božja naredba, spozna se iz preobilnih božjih milosti, katere je Bog tistim dodelil, ki so se radi postili. Takih zgledov je v starem veku toliko, da sem v zadregi, kje bi začel. Mojzes se je postil na Sinajski gori; 40 dni in 40 noči ni jedel ne pil. In glejte, kako ga je Bog poplačal. Sam se mu prikaže in mu v roke da kamniti tabli, na katere je z lastno roko napisal deset zapovedi. Elija se je postil, in tudi njemu je bilo dano Boga gledati s človeškimi očmi; v ognjenem vozu je bil peljan v nebo. David je s postom potolažil razžaljenega Boga. E s t e r a je naročila tridnevni post, in judovsko ljudstvo je bilo rešeno Amanovih rok. Judita je dobila v roko Holofernovo glavo, ker se je postila. E 1 e a z a r, kakor tudi Makabejski bratje so šli rajši v smrt, kakor da bi bili jedli od prepove-
danega svinjskega mesa. — In v novem veku ? J e z u s je začel in po njegovih stopinjah so hodili apostol j ni in verniki. Povejte mi le enega svetnika, o katerem bi se moglo reči, da se ni ostro postil? 15 stoletij ni nobeden dvomil, da je post v resnici božja naredba, še-le odpadniki 16. stoletja so začeli majati, kakor na drugih resnicah, tako tudi na tej.
Postiti se moremo torej zato, ker je Bog zapovedal. Postimo se pa tudi zato, ker je post jako koristen za telo in za dušo.
1. Za telo. Marsikateri kristijan pravi: Jaz se ne morem postiti, zdravje mi ne pripusti. Bolniki imajo svoje postave in od teh ne govorim tukaj. Za zdravega človeka pa je jako koristno, da se včasih posti. Vprašajte zdravnike in zvedeli boste, da je boleznim večidel vzrok nezmernost. Od preobloženega želodca izhaja največ bolezni. Zatorej rečem : Postiti se moramo na vsak način; če se nečemo postiti po cerkveni zapovedi, se bomo pa po zdravnikovi naredbi. Kaj ne, če si bolan, in pride zdravnik k tebi, najprvo je, da ti predpiše dijeto, t. j. naloži ti post. Le malo ti dovoli, nekatere tekočine in jedi ti popolnoma prepove, morda ravno tiste, ki so ti najljubše. In ti, ki se nisi hotel postiti iz pokorščine do sv. cerkve, se boš postil iz pokorščine do zdravnika. Preljubi! Obiščite takega bolnika in videli bodete, da se ne dotakne nobene stvari, ki jo je zdravnik prepovedal. Vina? O Bog vari! Zdravnik pravi, to je zame strup. Pive? Je premrzla, znal bi si že tako slab želodec prehladiti. Mesa? Oh toliko časa ne, da se začne jezik čistiti. Morda smodko? Je prepovedana. Se tista blažena kava, vedna spremljevalka (ženskega spola) in tolažnica, ima počitek, ker srce preveč vtriplje po njej. Pa zakaj, ljubi bolnik, se ti odrečeš vsemu, kar ti je bilo prej ljubo in drago? Jaz dobro vem; zato, ker se bojiš smrti. Ti bi še rad ozdravel, zato do pičice spolnuješ zdravnikovo naročilo. — In glej, zakaj pa v zdravih dneh ne spolnuješ postne postave, ki jo je sveta cerkev dala le zato, da bi poskrbela za tvoje telesno in dušno zdravje? — Če hočeš torej zdrav ostati in manj stroškov imeti, bodi zmeren in trezen, in v ta namen spolnuj natančno postno postavo. In če to storiš zraven še iz ljubezni do Boga, imel boš pred Bogom obilno zasluženje, prejel boš mnoge milosti in rastel v krščanski popolnosti in svetosti.
Ze v starem veku je pisano: Mnogo še jih je umrlo radi nezmernosti, kdor je pa zmeren, ta si podaljša šivljenje. (Prid. 37.) To resnico so spoznali tudi neverniki, in imenovali
zmernost mater zdravja. Tudi oni so se postili, seveda le iz na-tornih nagibov.	Cesar August je imel	kosilo	še-le	proti večeru;
opoldne je vžil	le nekoliko kruha in	sadja.	Živil	se je večjidel
od kruha, sira in malih ribic. Vina je vžival le prav malo. Živel je 77 let, vladal 56. Cesar A v r e 1 i j	a n se	je en	dan v mescu
zdržal vse jedi;	tudi sicer je živel prav zmerno in	55 let ni po-
treboval nikakega zdravila. — Izmed kristijanov je opat Pavel pil samo vodo, jedel vsak dan le en sam hlebček kruha, pa doživel 113 let. Arzenij 120 let. In tacih zgledov je obilo. — Preljubi! Jaz sem to navedel, ne da bi' mi morali vse to posnemati; pravil sem vam vse to bolj v dokaz, da post je v resnici koristen za telo; ohrani zdravje in podaljša življenje. Zastonj se torej izgovarjajo nekateri hišni očetje, rekoč: Jaz se ne morem postiti, imam obilno družino; treba je, da se ohranim in za njo skrbim. Hočeš ohraniti se, posti se, in Bog te bo podpiral. Ako pa post prelomiš, zameriš se Bogu, ki ima tvoje življenje v svojih rokah.
2. Post je pa tudi jako zveličaven za dušo. Sv. Krizolog pravi: »Post je mir duše, smrt pregrehe, življenje čednosti; sramežljivosti ščit, obzidje čistosti; post je nepremagljivi vodnik krščanske vojske." — 1. S postom se bomo najložje vojskovali in zmagali mesenost, najhujšo sovražnico naših duš. Preden so se paganski atleti podali v boj, so se pripravljali več tednov nanj z veliko zmernostjo in zdržnostjo. Ravno to moramo tudi mi storiti, ako hočemo zmagati poželjivost — sovražnico naših duš 2. S postom naredimo spravo z Bogom. Sv. Zenon piše: „Z eno jedjo je bil Bog razžaljen, s postom bodi potolažen. Usta, orodje greha, naj postanejo orodje pokore.“ Torej govori Gospod Bog po preroku Joelu: Spreobrnite se k meni is vsega svojega srca s postom, jokom in točenjem (2, 12.) Lepo govori tudi sv. Ambrož: „Hočeš biti kristijan, ravnaj se po zgledu Kristusovem. On, ki ni imel greha, postil se je štirideset dn.i. Ti pa, ki si grešil, ne bi se postil ?“ 3. S postom se bomo ložji dvignili do Boga. V jeseni, preden žrjavi zletč v gorkeje kraje, dolgo nič ne jedč, samo zato, da so ložji in bolj gibčni. Ravno tako se bo pa tudi kristijan ložji pospel v nebeške višave, če se bo za ta vzlet pripravil s postom in zdržnostjo. — 4. Post je v današnjih brezverskih časih spoznavanje katoliške cerkve. Lahko rečem, da post, obiskovanje službe božje in velikonočno obhajilo, to troje je znamenje katoliškega kristijana, ki je to ne le po
imenu, marveč v resnici. Ali žalibog, mnogo je po imenu kristi-janov, ki se rajši zamerijo Bogu, ko pa ljudem. Primeri se, da se v petek naredi izlet, da je kdo povabljen v gostijo Meso pride na mizo Vest se zbudi; ali kaj bodo pa ljudje rekli? Strah pred ljudmi večidel premaga, meso se je, enkrat, dvakrat, potem se pa vest nič več ne oglasi. Prvi kristijani so bili večkrat postavljeni pred malike. Reklo se jim je: Samo eno zrnce kadila vrzite v pripravljeno žerjavico in rešeni boste. Toda zastonj! Kristijani so šli rajši v smrt; ker so vedeli, da malikom kadilo zažgati ali vero zatajiti, to je vse edno. Na postni dan brez potrebe in vzroka, samo iz strahu pred ljudmi, meso jesti je smrtni greh. In kako ljubeznivo se taki ljudje izgovarjajo: Če ne bom imel večjega greha, lahko bom shajal pred Bogom. Saj je Bog meso ustvaril v našo hrano. Kar skozi usta noter gre, ne oma-dežva človeka. — Glejte, na enaki način je tudi satan motil prva človeka: „Zakaj neki vama Bog prepoveduje jesti od tega drevesa! Ne bosta ne umrla, marveč oči se vama bodo odprle." Ljubi moji! Sad drevesa ni omadeževal prvih človekov, marveč njuna nepokorščina. Tudi meso ne omadežuje človeka, marveč nepokorščina, prelomljenje cerkvene postave. Sv. Ciprijan pravi: „Kdor cerkve nima za svojo mater, ta nima Boga za Očeta."
III.	Razložiti vam moram še, v k a t e r e m d u h u naj se postimo. Naš Izveličar govori pri sv. Matevžu (6, 16): Kadar se postite, ne delajte se žalostnih, kakor hinavci; grdi namreč svoje obraze, da bi ljudje videli, da se postijo. Ti pa, kadar se postiš, pomaži svojo glavo in umij svoj obraz, da ne bodo ljudje videli, da se postiš, ampak tvoj Oče, kateri je na skrivnem. Ne bodimo torej žalostni, kadar se post bliža, marveč veselega srca, ker veselega darovalca ljubi gospod.
1.	Pomažimo svojo glavo, t. j. postimo se iz dobrega namena. Prvi namen bodi čast božja, drugi pa spokorjenje naših grehov, krotenje mesa, spodbuda bližnjega. Sv. Krizostom pravi: „ Posti se, ker si grešil; posti se, da ne bi več grešil; posti se, da sprejmeš; posti se, da sprejeto ohraniš." — 2. Kadar se postiš, umij si obraz, to je po besedah svetega Bernarda naša vest. Kdor je v smrtnem grehu, njegov post pred Bogom nima veljave. Kaj ti pomaga post, če si pa v sovraštvu, če imaš pregrešno znanje, če bližnjega goljufaš? Ravno v postu torej očisti si vest v zakramentu sv. pokore, potem bo tvoj post Bogu prijeten. 3. Združuj pa post z molitvijo in
miloščino. Puščavnik je rekel nekdaj svojemu tovarišu: „Kaj ne, post je pač dobro delo?" Tovariš pravi: „Delo je boljši od posta. “ Tretji dostavi: »Miloščina je najboljša, kadar človek zato dela in se posti, da jo more deliti.“
Predragi! Čas, odmerjen mojemu govoru, je potekel, ne da bi vam bil mogel vse povedati, kar sem namenil. Povedal sem vam, kaj je post, koga post veže, zakaj in v katerem duhu se moramo postiti. Tisti, ki posta ne držč, se ne bodo mogli na sodnji dan izgovarjati, da niso poznali važnosti in dolžnosti posta, ker dal sem jim priliko, poučiti se o postni dolžnosti. Bog daj, da bi vas bil vsaj tudi nekoliko utrdil v prepričanju, kako zveličaven je za nas post. Bog daj, da bi vas bil utrdil v pokorščini do sv. cerkve. Saj post je znamenje odločnega, zvestega katoličana, ki kot udan otrok svete katoliške cerkve zvesto izpolnjuje njene zapovedi. Amen.	P. H.
Tretja postna nedelja.
1. Naš Odrešenik Jezus Kristus. — III. Jezus Kristus naš lleenik.
Vi me imenujete Učenika in Gospoda, in prav pravite, zakaj jaz sem tudi.
Jan. 13, 13.
Današnji nedeljski evangelij nam predstavlja Jezusa, kako kaže svojo božjo mogočnost nad hudobnimi duhovi, ki, tresoč se, bežč pred njim. To je gotovo čudež, ki jasno spričuje njegovo božanstvo ter potrjuje resničnost njegovih naukov. Pa tem čudom nasproti moramo postaviti drugo čudo, namreč čudo človeške zaslepljenosti in trdovratnosti; očiten in jasen je bil čudež, ko je hudobni duh, prisiljen po besedi Jezusovi, zapustil nesrečnega človeka, kateri je, prej mutast, sedaj pravilno govoril. Vsak pameten človek moral bi si vendar misliti, da v Jezusu biva več kot človeška moč, da biva v njem moč božja; toda ne, njegovi nasprotniki, kakor da so slepi in gluhi, ne priznavajo mu moči božje, marveč v popolnem nesoglasju in protislovju z zdravim razumom, trdč, da on le s pomočjo poglavarja peklenskega izganja hudobne duhove, kakor da bi hudobni duh res bil tako nespameten, da bi
sam podiral svoje kraljestvo! To protislovje in nesoglasje z razumom jim tudi očita Jezus Kristus, ali oni ostanejo pri svoji trmi; vse rajše verjeti, tudi to, kar ni mogoče, kar je protivno pameti, le tega ne, da bi priznali Jezusa kot Boga-človeka. Taki so bili tačas, in nič boljši niso dandanes nasprotniki Jezusa Kristusa, njegove cerkve in naukov. Skregati se s pametjo, trditi najgoro-stasnejo nesmisel, to jim ni nič, toda le tega ne, da bi priznali, da je učil Jezus Kristus resnico, in da jo za njim uči tudi katoliška cerkev. Kaj je temu krivo ? Največ človeška prevzetnost, ki samooblastno gospoduje posebno po praznih glavah, ki se sicer štejejo za učene, pa o verskih resnicah večinoma nimajo niti pojma. Prevzetnost jim brani, da ne marajo upogniti svojega razuma verskim resnicam, češ, česar ne razumemo, to ne more biti resnica. Zato pa je postavil Jezus Kristus za vzgled svojim nasprotnikom preprosto ženo, ki je izmed množice neustrašeno povzdignila svoj glas ter blagrovala telo, ki je njega nosilo, in prša, ki so njega dojila. Cesar niso hoteli vsled svoje ošabnosti priznati učeni Judje, je priznala njim v sramoto preprosta ženica, ki je imela živo vero v Jezusa. On je prišel na svet ljudi učit resnice, katere moramo verovati, kakor je pisano: Zato da vsi, ki vanj verujejo, se ne pogub d, marveč da imajo večno življenje. Jezus Kristus je torej naš Učenik, ki je učil resnico in jo še uči po svoji nezmotljivi cerkvi, kakor spričuje o njem sv. Pavel: Velikokrat in na rasne načine je nekdaj Bog govoril očakom po prerokih, slednjič pa tiste dni je govoril nam po svojem Sinu. (Hebr. 1, 1.)
Premišljujmo danes: Jezus Kristus je naš Učenik.
V imenu Jezusa in Marije! I.
I. 1. Jas sem postavljen od njega Kralj na njegovi sveti gori Sijon, da osnanujem njegovo postavo. Tako je v proroškem duhu govoril o Kristusu kraljevi psalmist David, na-znanjujoč ga kot Učenika postave božje. In ko se Jezus trem svojim apostolom na gori pokaže v svojem nebeškem sijaju, ga proglasi njegov Oče iz nebes z mogočnim glasom za Učenika vsem ljudem: Ta je moj preljubi Sin — njega poslušajte. Zato ker je Sin božji, ker je od Boga poslan na svet, zato je naš Učenik, zato smo dolžni poslušati njegove nauke. Kristus se sam nazivlje našega Učenika, tako je govoril pri zadnji večerji zbranim apostolom: Vi me imenujete: Učenik in Gospod; in prav pravite, sakaj jas sem tudi. Zato pa jim reče še:
Zgled sem vam dal, da, kakor sem storil jas, delate tudi vi. Torej učite se od mene, sakaj jas sem krotak in is srca ponižen; učite se od mene, zakaj jas sem pot, resnica in življenje. Jezus Kristus je torej v resnici naš Učenik, ki je nas učil z besedo in zgledom ter po vsej pravici zahteva, da se od njega učimo. Moramo namreč še pomisliti, kdo in kakšen je ta naš Učenik!
2.	Jezus Kristus je Bog in človek, torej vseveden, neskončno resničen; on se ne more motiti, on ne more goljufati, vzaka njegova beseda je resnična, ki ostane na večno, kakor spričuje psalmist. On je mogočen Učenik, ki mu je dana vsa oblast v nebesih in na semlji, in zato pošlje svoje učence po vsem svetu učit vse ljudi: Pojdite po vsem svetu in učite vse narode, osnanujte evangelij vsem stvarem; pa zahteva tudi, da ljudje istotako poslušajo in spoštujejo njegove učence, kakor njega: Kdor vas posluša, mene posluša; kdor vas saničuje, mene saničuje. Takšen Učenik je Jezus Kristus, ki more govoriti, česar se ni drznil in se tudi ne more noben človek: Nebo in semlja bota prešla, moje besede pa ne bodo prešle. Kolika samozavest, kako jasno prepričanje o resničnost tega, kar govori I
Pa pri toliki mogočnosti, kolika krotkost in ponižnost, kolika preprostost v govorjenju! Tako menitne resnice, tako vzvišene misli, tako sveti nauki, pa tako preprost in prijeten način poučevanja, tolika miloba in ljubeznivost v besedi! O, ni čudo, da so množice ljudstva pozabile celo na telesne potrebe ter po tri dni poslušale besede božje iz njegovih ust. Glej ga na gori, kjer uči zveličanske čednosti, tako nasprotne posvetnemu življenju; ob bregu jezera, kjer se umakne v čoln Petrov, da iz njega uči množico ljudstva, stoječo na bregu; v puščavi, kjer čudežno nasiti svoje poslušalce s pomnoženim kruhom, da potrdi resnico svojih naukov; v jeruzalemskem templu, kjer v sveti jezi očita skruniteljem hiše božje, da so jo premenili v jamo razbojnikov; ob vodnjaku pri Samariji, kjer tako prepričevalno govori na srce grešnici; v obednici po zadnji večerji, kjer z milodonečim glasom uči apostole zapoved ljubezni; v palači Kajfovi pred sodnjim dvorom, kjer tako mogočno spričuje svoje božanstvo; in slednjič na križu, kjer dejansko izvršuje zapoved ljubezni, moleč za svoje sovražnike. Kje najdeš njemu enacega, kje vsaj podobnega učenika med ljudmi ? Ni ga bilo, ni ga, in ga ne bo! Posvetni učeniki so učili mnogo dobrega, koristnega, lepega; pa učili so večinoma le, kar je po-
trebno za časno življenje, za telo; kar pa so učili o duši in večnosti, v kolikor se ne naslanja na nauke Jezusove, nima nikake stanovitne podlage. Kar danes eden njih povdarja kot neovržno resnico, to mu jutri izpodbije nasprotnik kot zmoto; kje je torej prava temeljitost in gotovost? Ne tako Jezus Kristus; kar je on učil, velja za vse veke, ostane na večno, on je res božji Učenik, on je resnična luč, ki razsvetli vsacega človeka, ki pride na svet, in kdor hodi v tej luči, ne blodi po temi.
3.	Kaj pa uči Jezus Kristus? Sv. Janez Ev. piše v zadnji vrsti svojega evangelija: Je pa tudi mnogo drugega še, kar je storil Jezus; ako bi se vse to zapisalo, mislim, da bi na celi svet ne šle knjige, ki bi se morale napisati. Tako sodi o razsežnosti naukov in del Jezusovih njegov apostol; kako je torej mogoče v malo besedah povedati vse, kar je učil Jezus Kristus ? Vendar pa je ves njegov nauk obsežen in izražen v eni sami besedi, in ta beseda je: r e s n i c a. To spričuje Jezus sam: Jaz sem rojen zato in zato sem prišel na svet, da dam spriče-vanje resnici; in že v stari zavezi je bilo rečeno: Začetek tvojih besed je resnica — vsa tvoja pota so resnica — vse tvoje zapovedi so resnica. (Ps. 118.) Zato ga imenuje sv. Janez apostol polnega milosti in resnice. Zato se sklicuje tudi Jezus sam proti svojim nasprotnikom na resničnost svojih naukov: Ako vam govorim resnico, zakaj mi ne verujete ? In sovražniki mu niso mogli odgovoriti, marveč so bili prisiljeni priznati: Učenik, vemo, da si resničen, in da po resnici učiš pot božjo. Takšno spričevalo so dali Jezusu njegovi sovražniki! On je torej Učenik resnice večne, ker resnica Gospodova ostane na večno.
4.	K o m u pa veljajo njegovi nauki in za koliko časov ? „Učite vse narode, oznanujte evangelij vsem stvarem14, — „pojdite po vsem svetu". „Jaz sem z vami vse dni do konca sveta11, — moje besede ne bodo prešle11. Tako govori Kristus, in apostol piše: Kristus včeraj in danes, on tudi na veke. Torej za vse čase, za vse kraje, za vse ljudi veljajo njegovi nauki zato, ker so resnični, ker so božji. — Njegovi nauki niso zastareli, kakor mislijo nasprotniki svete vere, da bi ne imeli več veljave za sedanje ali prihodnje čase.
Naj ljudje na svetu napredujejo, se razvijajo, izomikujejo, kolikor hočejo in morejo, naj postavljajo nove sestave v modro-slovju, naj preiskujejo do temelja celo zemljo in vse žive in nežive stvari na njej — eno vendar ostane: nauk Jezusa Kristusa, ker ta
je brezdvomno resničen. Vsi človeški nauki se dajo spopolniti, zboljšati, premeniti, mnogi tudi podreti, resnica Gospodova pa ostane na večno neizpremenjena in neovržena.
Ta resnica velja za vse kraje sveta: za učeno Evropo, kakor za napredno Ameriko; za obširno Azijo, kakor za še neznano Afriko in na pol divjo Avstralijo. Velja za notranje duhovno življenje kakor tudi za zunanje telesno; za življenje v domači hiši, za družino, kakor tudi za javno življenje, za cerkev kakor za šolo, za kmečko hišo, kakor za palačo bogatina — povsod mora vladati resnica, katero je učil Jezus Kristus.
Istotako velja njegov nauk za vse ljudi brez izjeme, vsake starosti in vsakega stanu. Enako ima dolžnost vravnati svoje življenje po tem nauku duhovnik, kakor posvetnjak, mladenič in starček, mož in žena, otroci in stariši, delavec in gospodar, prodajalec in kupčevalec, krčmar in gost, učitelj in učenec, vladar in podanik, uradnik in sluga, sodnik in toženec, poslanec in minister; zakaj Kristus je zapovedal učiti vse ljudi.
II. Ako je Jezus Kristus resnični Bog, mora biti resničen tudi njegov nauk; ako pa je učil resnico, dolžni smo mu verjeti; to je prva dolžnost vseh ljudi, ki jo zahteva Kristus kot naš Učenik: Ako vam govorim resnico, zakaj mi ne verujete? Kdor bo verjel, bo zveličan, kdor ne bo verjel, bo pogubljen. Ali ni ta zahteva tukaj dovolj podprta z grožnjo, da bo vekomaj zavržen, kdor ne veruje ? Kdo bi se drznil zahtevati od ljudi tako trdno in brezdvomno vero v svoje nauke? To more le Jezus Kristus, ker je neskončno resničen. On ne zahteva, da razumemo vse njegove resnice, ker vč, da presegajo moč človeškega uma, zahteva pa, da verujemo, t. j., da smo brezdvomno prepričani, da je vse resnica, kar je on učil, zato, ker je on, Sin božji, to učil, po besedah apostolovih: Vem, komu sem verjel, in sem gotov, in zato uči isti apostol Pavel, da je brez vere nemogoče Bogu dopasti. V tem pa je tudi zasluga, ki si jo pridobimo z vero, ker prostovoljno podvržemo svoj um razodeti resnici ter priznavamo božjo vsevednost in neskončno resničnost. Zato pa je treba za vero ponižnosti duha; kjer pa nedostaja te ponižnosti, ni prave vere; zato pa se toliko upira mnogi človeški razum veri, ker mu brani oholost, da se upogne resnici, katere ne pojmi. Iz tega se d& sklepati tudi, zakaj toliko sicer učenih ljudi ne priznava verskih resnic: manjka jim ponižnosti; ošabnost
jih je zaslepila, da mislijo, da le to more biti res, kar človek obseže s svojim umom. In vendar, koliko je drugih resnic v naravnem redu, katerih učinke pač vidimo z očmi, pravega vzroka pa ne pojmimo; tako n. pr svitlobo vidimo; a k a j je svitloba, nam do sedaj tudi največji učenjaki niso mogli raztolmačiti; in vendar svitloba je, tega nihče ne taji', še celo slepec veruje, da je. Zakaj torej ne bi verjeli Bogu ?
Toda vera sama za-se tudi ni še zadostna; treba je po veri živeti, zakaj vera brez del je mrtva. Kdor veruje, t. j., kdor je prepričan, da je vse resnično, kar uči Jezus Kristus, živi pa v nesoglasju s to vero, ni cel kristijan, je le suha veja na deblu, ki odpade in se vrže na ogenj. Zato pa nič ne koristi mnogim, po imenu kristijanom današnjih časov, ki se ob vsaki priliki bahajo, da so tudi kristijani; ako pa natančno opazujemo njihovo življenje, vidimo takoj, da imajo vero le na jeziku; o takih velja, kar je rekel Kristus: Po njihovih delih jih bote spoznali. Tu sem je prištevati tudi novodobne krive preroke, pred kakršnimi svari Kristus sam, kateri vsaj po večini še zakrivajo svoje pravo mišljenje ter mečejo le pesek v oči, ko se po javnih shodih in glasilih hvalijo kot pravoverne katoliške kristijane, skrivaj pa rujejo proti veri ter porabijo vsako priliko, da bi ta dragoceni zaklad odnesli iz src pravih kristijanov. Ali kakšen katoličan je pač ta, ki ne priznava nobene cerkvene oblasti, ki smeši cerkvene obrede, zaničuje in blati duhovništvo katoliško kar vse v obče, ki odreka cerkvi vsako pravico v javnem življenju ter bi jo hotel potisniti v kot ali k večjemu še priznati, da sme kot dekla služiti vsemogočni državi, da ji pomaga strahovati ljudstvo? Ali je mar tako učil Jezus Kristus, ki je poslal svoje apostole po vsem svetu učit vse ljudi sv. evangelij, ne oziraje se na to, kaj porečejo ljudje? Pa se še hvalijo ti krivi preroki, da hočejo očistiti cerkev, da hočejo oni učiti duhovništvo, kaj in kako da sme in mora delovati v ljudsko korist! Da, res, prišli so oni žalostni časi, katere je napovedal apostol Pavel, pišoč: Bo namreč pričel čas, ko ne bodo ljudje hoteli upogniti se zdravim naukom, ampak po svojih željah si bodo zbirali učitelje, ki ščegetajo ušesa, in odvračali bodo posluh od resnice, obrnili pa se bodo k pravljicam.
Mnogo je na svetu različnih veroizpovedanj, mnogo je tudi raznovrstnih učenikov v teh verah; ali le ena vera je prava, le
V	8«
eden je pravi Učenik: Jezus Kristus, in vera, katero uči po njem ustanovljena, v verskih resnicah s pomočjo sv. Duha nezmotljiva, rimsko-katoliška cerkev, katero nevidno vlada Jezus Kristus sam od začetka sveta, vidno pa njegov namestnik, rimski papež. Kjer je rimski papež, tam je prava cerkev, nezmotljiva učiteljica resnice. Te cerkve torej se moramo tesno okleniti, ker ona je ladija, plavajoča sicer po viharnem morju življenja sredi požrešnih valov,, ki se pa ne more nikdar potopiti, zato ker jo nevidno vodi nebeški krmar, Jezus Kristus. Po tej veri, rimsko-katoliški, moramo vrav-nati tudi vse svoje življenje, zasebno in javno, ako hočemo biti celi kristijani, ne pa polovičarji, ki bi radi služili istodobno dvema gospodoma, Bogu in hudobnemu duhu.
Novodobni nasprotniki vere Kristusove, navdihnjeni po svojem črnem poveljniku, bi sicer kaj radi utajili mogočni vpliv in skoraj izključno zaslugo, ki jo ima katoliška cerkev za preobrazbo sveta; toda zgodovina priča jasno in utajiti se ne dd. Kdo je premenil izobrazil Evropo in druge dele sveta ? Ali ne krščanstvo ? Kdo je vstvaril človeka vredno družinsko življenje, kdo povzdignil ženo v družini do one veljave, katera ji gre po pravici — ali ne krščanstvo? Kdo je učil, da so vsi ljudje pred Bogom enako-veljavni kot otroci enega Očeta, kot bratje med seboj, — ali ne Jezus Kristus in za njim katoliška cerkev? Kdo je učil in še uči,, da mora vladati pravica, enakopravnost za v s e ljudi, za v s e narode? Kdo je učil in še uči, da morajo sicer podložniki ubogati in spoštovati vladarje, pa tudi, da morajo vladarji pravično in usmiljeno vladati svoje podložnike? Da so sicer delavci po vesti dolžni služiti in delati za gospodarje, pa tudi, da so gospodarji po vesti dolžni dajati zasluženo plačilo delavcem, da morajo ž njimi usmiljeno ravnati, jim dati primernega časa za počitek in pa, da morejo skrbeti za svoje duševne potrebe? To je učil Jezus Kristus, in uči še sedaj katoliška cerkev. Ali kdo more utajiti blagodejni upliv katoliške cerkve v skrbi za siromake, sirote in bolnike? Ali niso vsaj po večini zrastle bolnišnice, sirotišnice in druga taka zavetišča na cerkvenem polju kot žlahtni sadovi vzvišenega nauka: Ljubi svojega blišnjega kakor sani' sebe. In javne šole, od najnižje do najvišje, ali nimajo vse svojega začetka v katoliški cerkvi, koje duhovništvo je zasnovalo in vzdrževalo take šole? V zahvalo za to pa se sedaj po šolah, vsaj po višjih, uči prosta veda, ki trga mladini vero iz srca in vsaja vanj sovraštvo proti materi šol, katoliški cerkvi!
O, da, katoliška cerkev je in ostane učiteljica resnice, katero je učil Jezus Kristus, in le ta resnica nas more resnično osvoboditi teme in zmote, po besedah sv. pisma: Resnica te bo osvobodila. Le ta resnica nas more časno in večno osrečiti. Amen. J. Slavec.
2. Klic presv. Srca Jezusovega, m.
Zato čaka Gospod, da bi se vas usmilil.	Iz. 30, 18.
Gorjč popotniku, ki je v temni noči zgrešil pravo pot v gozdu. Večkrat ga reši le kak glas, kaka lučica‘v bližnji vasi. In takemu popotniku je podoben grešnik. Tema vlada v njegovem srcu, zašel je na napačno pot; v nevarnosti je, da bo večno pogubljen. Toda razloček med popotnikom v gozdu in med njim je v tem, da njega vedno kliče dobrotljivi glas ter ga odvračuje od večnega propada. Sedaj ta ljubeznivi glas doni glasno in razločno na njegova ušesa, sedaj ga vabi tiho in milo; glas presvetega Srca Jezusovega je to. Kakor je klical Judeža, kakor je vabil Petra, isto dela vsakemu grešniku. Žalibog, da jih le premnogo presliši, da zametuje ta ljubeznivi, očetovski glas. A Gospodovo usmiljeno srce vendar ne jenja klicati. Ko glasen klic, ko milo vabilo nič ne izda, se Gospodovo srce vendar ne obrne od nehvaležnega grešnika, ga ne pogubi precej, marveč čaka, čaka včasih deset do dvajset let, da, celo življenje — in ravno s tem čakanjem kliče in tudi prikliče marsikaterega grešnika nazaj k sebi, na očetovsko srce. — In kako presv. Srce Jezusovo s čakanjem in prizanesljivostjo kliče grešnika, to naj bo predmet današnjega premišljevanja, katero začnimo v čast in slavo istega presvetega, neskončno ljubeznivega Srca.
I. Vse je zapustilo Gospoda, zapustili so ga učenci, izdal ga je Judež — zatajil ga cel6 njegov najzvestejši prijatelj. — Sedaj je bil Gospod ves v rokah svojih sovražnikov. In ti ga vodijo s kruto neusmiljenostjo od sodnika do sodnika, dh, vojaki tekmujejo med seboj, kdo ga bo huje žalil, kdo ga strašneje mučil. Strašno so že počenjali prej ž njim, na vse mogoče načine ga mučili in trpinčili, a vrhunec zasramovanja in trpinčenja je pa Gospod še-le prestal na dvoru Pilatovem, ki ga je vojakom izročil, da naj ga bičajo. Neizmerna britkost je napolnjevala že prej
njegovo srce, ko so njemu, najsvetejšemu, očitali največje hudobije, ko so ga krive priče obtoževale raznih zločinov. Hudo ga je bolel udarec v obrazu; hudo ga je bolelo, da ga je zavrglo ljudstvo, kateremu je izkazal toliko dobrot ter je raje imelo svojega sovražnika — hudobnega tolovaja. Toda kaj je bilo vse to proti sramoti, katero so mu sedaj vojaki napravili, ko so mu s telesa iztrgali oblačila? On, ki oblači tiče pod nebom, cvetice na polju, živali v gozdu — on, Stvarnik neba in zemlje — on, najsvetejši, stoji oropan svoje obleke — pred razdraženo, nahujskano druhaljo. Kolika sramota! Kolika žalost in britkost za njegovo presveto Srce! — Ko je Adam po grehu spoznal, da je brez obleke, se je skril in si naredil odejo. Njemu, Stvarniku vsega vesoljstva, ni to dano. — O solnčice, kaj da ne otemniš, da bi s svojo temoto zakrilo Gospoda, svojega stvarnika! Angeli neba, ki ste tri mladeniče v ognjeni peči obvarovali ognjenih žarkov, hitite, zakrite svojega Gospoda. O sveta Devica, ki si ga kot dete tako skrbno zavijala v plenice, kaj da ne prideš odeti svojega ljubega Sina? A zakaj se ti, o Gospod, ne poslužiš svoje vsemogočnosti? Le ene besede je treba, in vse to bi se zgodilo. Strela bi pokončala tvoje trinoge, solnce bizatemnelo, angeli bi prihiteli, in tvoji skrbni materi bi bila prosta pot k tebi. Toda zastonj pričakujemo te besede. Tiho in potrpežljivo prenaša presveto Srce Gospodovo vso bolest in sramoto. A to še ni vse. Komaj so Gospoda oropali obleke, ga privežejo h kamenitemu stebru, — kaj pravim — privežejo Gospoda — kralja neba in zemlje privežejo; njega, na čegar besedo so spremljevalci Judeževi popadali na tla kot mrtvi; njega, ki z enim prstom nosi vesoljni svet in po besedah prerokovih (Iž. 40, 12.) s svojimi rokami tehta hribe in gore. Kako da je Gospod dopustil to sramoto, kako da ni raztrgal vezi kakor Samson ? O, ne čudi se, ako Gospod molči, ako potrpežljivo njegovo Srce prenaša vso to hudobijo, saj je še hujšo prenašalo, še k hujšemu molčalo. Komaj je Gospod k stebru privezan, že se približa — kakor nam to popisuje sv. Jeronim — šest rabljev. Dva imata trnjevi palici, dva jermene, dva železni verigi. Prva dva ga začneta z vso močjo pretepati, rana se pridružuje rani, v potokih teče presveta kri-Ko se prva dva utrudita, pristopita druga dva, ki pomnožita prejšnje rane; in poslednjič pristopi še tretja dvojica, ki s svojima verigama kar meso trgata iz telesa Gospodovega. O nebo — o zemlja, — o nebeški, o peklenski duhovi, o vi vsi, ki ste kdaj kaj čutili, ali vi, ki niste nikdar nič čutili, o vi vsi, ne vem, komu bi še zaklical
—	mar ne veljajo tu besede Jeremijeve: Kdo je kdaj slišal o taki hudobiji, katero je človeški rod izvršil v svojem napuhu ? (Jer. 18, 13.) A s tem še ni vsa hudobija končana. Vojaki še Gospoda zaničujejo. Oblečejo ga v star vojaški plašč, v roko mu podajo trst, na glavo mu pritisnejo trnjevo krono, predenj po-klekujejo ter se mu posmehujejo. S palico ga bijejo po glavi, da se mu trnjeva krona vedno globokeje udira v glavo. Da, velika kot morje je bolečina Gospodova. Mnogo težav in bolečin je že obsevalo solnce, odkar na nebu razsvetljuje zemljo. Videlo je svetnike, ki so se bičali, videlo je mučence, katere so na vse mogoče načine mučili in trpinčili z ognjem in mečem, a tacega trpina se ni videlo, kakršen je bil Gospod. In glej, ko ti človeški trpin pri najmanjši britkosti godrnjaš, zdihuješ, preklinjaš svojega sovražnika ali celo svojega Boga, je molčalo presv. Srce Gospodovo, mirno in voljno je prenašalo vso bol in sramoto. — Čemu to, vprašaš začuden? Ko bi bilo lahko z eno besedo vse svoje sovražnike pokončalo, zakaj je prizanašalo njihovi hudobiji, zakaj potrpežljivo prenašalo toliko trpljenje? Glej, s to potrpežljivostjo je hotel ganiti svoje preganjalce, jih priklicati k pobolj-šanju, k pokori. Jaz namreč vem sklepe za mir in ne za nadlogo, kliče Gospod po preroku Jeremiju (29, 11.). Jaz pa mislim, ko me mučite in trpinčite, kako bi vam podelil mir, mir vesti, kako bi vas privedel k poboljšanju, k pokori.
II. Toda potrpežljivost Gospodova ni ganila trdih src vojakov. Pogled na mirnotrpečega Gospoda jih ni presunil, nasproti še bolj jih je vnel — niso jenjali, dokler ga niso videli mrtvega na križu
—	a si tudi s tem nakopali najhujšo kazen — kazen, ki je Gospodu, gledajočemu na mesto jeruzalemsko, izvabila solze iz oči. — Najstrašnejša kazen je zadela nehvaležno judovsko ljudstvo, ki ni hotelo poslušati milega klica Gospodovega srca, ko ga je klicalo s svojo potrpežljivostjo. Ali bo pa ta klic tudi pri nas ostal brez-vspešen ? Kakor je Gospodovo Srce klicalo hudobne Jude s svojo potrpežljivostjo, tako kliče tudi nas. Vsak greh je neskončno raz-žaljenje božje, je neskončno zasramovanje kralja nebeškega. — Naši grehi ponavljajo, po besedah apostolovih, vse trpljenje, torej tudi vse zasramovanje, vse bolečine, katere je Gospod prestal na dvoru Pilatovem. Vsak greh je tolika hudobija, da bi Gospod moral po svoji neskončni pravičnosti takoj kaznovati grešnika. Kakor hlapci v evangeliju, tako po besedah svetega Gregorija Vel. kličejo vse stvari: „Ali hočeš, da gremo in
poberemo ljuliko in jo pokončamo, da se maščujemo nad grešnikom? Ali hočeš, Gospod, kliče solnce, da onega nehvaležnega človeka požgem s svojimi žarki ? Ali hočeš — kliče zemlja — da odprem svoje žrelo ter ga požrem ? In jaz, kliče pekel — ali naj ga izročim večnim mukam?" Toda na vse te glasove odgovarja usmiljeno Srce Gospodovo z evangeljskimi besedami: „Pustite oboje rasti.“ Gospod molči in potrpežljivo prenaša grešnika ter čaka. Zakaj? Odgovarja nam prerok Izaija: „Gospodovo Srce čaka, da bi nas s svojim čakanjem priklicalo nazaj k sebi ter nam podelilo usmiljenje, mir in veselje." — Ko si Gospoda z nečistimi besedami bičal, ko si mu s posvetnimi mislimi pritiskal trnjevo krono na glavo, ko si v svoji strasti in poželjivosti pozabil njega, svojega največjega dobrotnika in prednost dal hudobnemu duhu, ko si mu s svojo predrznostjo v obraz bil, je vse to njegovo usmiljeno Srce mirno prenašalo, ni te hotelo zavreči, ker je vedno upalo, da se k njemu povrneš, da te bo ravno ta potrpežljivost ganila ter priklicala nazaj na pravo pot, nazaj na očetovsko srce. Morda te čaka že deset ali še več let. Ali je Gospodovo usmiljeno Srce zastonj čakalo? Gospod je mestu Ninive odločil le 40 dni, in predno je ta čas potekel, se je mesto spokorilo. Tudi tebi je določen čas, tudi potrpežljivost tega srca ima svoje meje. Ne mudi se torej k Gospodu povrniti, ne presliši milega glasu očetovskega Srca Gospodovega, ki te kliče s svojim čakanjem, s svojo potrpežljivostjo.
O nekem egiptovskem puščavniku se pripoveduje (P. Rosstveid in vita P.), da je po velikih skušnjavah zapustil puščavo ter se nazaj povrnil v svet. Zašel je tako daleč, da je zatajil svojo vero. Hotel je hčer malikovalskega duhovnika vzeti za ženo. Po nasvetu svojega malika, pravzaprav hudobnega duha, je tirjal malikovalski duhovnik od njega, da naj se odpove svoji veri, ako hoče hčer za ženo dobiti. Nesrečni puščavnik to stori, a malik še ni bil zadovoljen, ampak zahteva, da naj mu njegov duhovnik vendar hčere ne da, češ, da ga vendar Bog še ni zapustil, če je tudi on Boga zapustil. Ko puščavnik to sliši, se mu odprč oči, on spozna svojo hudobijo ter začne objokovati svojo pregreho. Ves objokan zakliče: „0 jaz nesrečnež, da sem zapustil svojega Boga, ki me še sedaj tako velicega grešnika ni hotel zapustiti. Zakaj bi ga jaz zapustil?" Misel: Bog me je potrpežljivo prenašal v moji hudobiji, on je čakal na-me, ta misel ga je priklicala nazaj k njemu, k poboljšanju, k pokori.
Naj si je dogodba resnična ali ne, vendar naj bo nam v zgled, kako naj tudi nas neskončno usmiljeno, potrpežljivo Srce Gospodovo prikliče nazaj k sebi s svojim čakanjem — in to zlasti v sedanjem svetem času po dobri, velikonočni spovedi. In tako sklepam z besedami modrega sv. pisma (Sir. 5, 8.): Ne mudi se k Bogu povrniti in ne odlašaj od dne do dne, kajti hitro pride njegova jeza — pošla mu bo velika potrpežljivost in — na dan maščevanja te bo pokončal. Ravno zato, kličem z besedami sv. pisma (Judit. 8, 14.) se pokorimo, ker je Gospod Gospod potrpežljiv in s solzami ga prosimo odpuščanja! Amen.	J. M. Seigerschmied
Priložnostni govori.
Govori za Marijine družbe.
8. Varuj se lenobe in mlačnosti.*)
Gotovo ste, predragi, že tu in tam videli mladega človeka, mladeniča ali dekleta, kateremu nič ni mar za vnanjost; vse je prej ko nečimeren, obleka je zamazana ali celo strgana. Ni sicer vedno prav, ako bi sodili človeka po obleki, vendar je večinoma pri zamazanih ali celo strganih ljudeh sodba opravičena, da je človek, ki je malomaren glede svoje obleke, gotovo tudi malomaren, brezbrižen gledč svoje duše.
Le poglejmo pri delu tacega človeka! Kar nič se mu ne ljubi; mej tem ko bi imel delati, ima povsod svoja ušesa, povsod svoje oči, le pri delu ne. Ako ga kdo opominja, ali posvari z besedo, se bo morda za nekaj časa zdramil, pa v kratkem se bo povrnil v svojo staro nedelavnost. Vsak izmej vas ve, da imenujemo po vsej pravici takega človeka lenuha. Lenuhu je po leti prevroče, po zimi premraz za delo; zjutraj ne dela, ker se mu ne zljubi, zvečer ne dela, ker je truden. Tacega človeka tedaj po vsej pravici imenujemo lenuha. Lenuh je pa tudi oni, kateremu se ne zljubi storiti kaj odločnega za svojo dušo.
Varovati se moramo, predragi, obojne lenobe, saj že pravi naš pregovor, da je lenoba vseh grdob grdoba. Obojno to
*) Glej „Duhovni Pastir0 1. 1901, str. 618.
lenobo — telesno in duševno — si hočemo danes nekoliko ogledati, da se je bomo v prihodnje tem skrbnejše varovali.
Res je sicer delo kazen, pa ni le kazen, marveč delo je tudi zdravilo. Z grehom si človek ni le povzročil prekletstva nad seboj in nad potomci, marveč prekleto je bilo tudi vse to, kar obdaja človeka. Zemlja, ki bi imela roditi vsega tega, česar človek potrebuje, je postala nerodovitna; zemlja človeku ničesar ne da, ničesar ne rodi, ako je človek s silo, s trudom, s potom svojega obraza ne primora.
Z delom se ima tedaj človek boriti zoper žalostne posledice greha, z delom pa si ima človek slajšati tudi življenje in le z delom si more človek narediti življenje prvotni sreči vsaj kolikor toliko podobno. Zato pa tudi pridnega že tukaj na svetu čaka mir in zadovoljnost, mej tem ko lenuha ne čaka drugega, ko sramota in pomanjkanje. Lenuh je v žalost svojim starišem in gospodarjem in v zasramovanje svojim tovarišem.
Poglejmo n. pr. dekle, ki se je v rani mladosti privadila lenobi. Stariši jo pošljejo v službo, gospodarji in gospodinje pa jo pošiljajo iz službe v službo, dajo ji na pot službeno knjižico z opazko, da so bili z njo zadovoljni, mej vrsticami pa se bere ravno nasprotno. — O nesrečni lenuh, kakšen odgovor te čaka od dragocenega časa, katerega si svojevoljno tratil! Tvoj oče so morda stari, in mati imajo obilno otrok, katere je težko preživeti, oba sta se že mnogo trudila in se še trudita, mej tem ko ti morda niti toliko ne delaš, da bi si z delom kruha prislužil! Mej tem pa, ko ti paseš lenobo, se starajo stariši in s časom opešajo, ne morejo več delati, ti pa nimaš ničesar, da bi jim pomagal! In ako obiščeš in pogledaš lenuha, boš moral reči z besedami sv. pisma: Šel sem čez njivo lenega človeka in skozi vinograd neumnega moža; in glej, vse je bilo polno kopriv in trnje je pokrivalo njegovo površino, in kamnata ograja je bila podrta. (Preg. 24, 30.)
Žalibog, da ne veljajo te besede svetega Duha le o časnem premoženju lenuha, marveč veljajo tudi o njegovi duši. Lenoba je mati sleherne hudobije in kakor izroča lenoba telo bedi in pomanjkanju, tako izroča dušo vsem hudobijam. Naša narava je taka, da, ako nečemo opravljati dobrih del, moramo delati slabo. Čas je posojen denar, od katerega plačujemo obresti ali Bogu ali pa hudiču.
Le poglejmo n. pr. lenuha, ki stoji brez dela in vprašajmo ga, kaj da dela. Nič — bo odgovoril. — Kaj pa premišljuješ — nič — bo zopet odgovor. Toda to ni res, mej tem, ko telo počiva, dela duša, dela domišljija in marsikateri lenuh, bi moral zardeti, ko bi kdo mogel brati njegove misli. Lenuh ne pomisli, da satan hodi vedno okoli, kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl. Hudobni duh zapazi človeka brez dela, približa se mu, loti se njegove domišljije in kmalu postane lenuh satanova lastnina. Kakor hitro se človek dolgočasi, je takoj pripravljena cela druhal hudičev, da bi ga kratkočasila in mu škodovala. Zato pa piše sv. Jeronim: „Ako ima oni, ki dela, le enega hudiča, ki ga skuša, jih ima oni, ki nič ne dela gotovo tisoč, ki ga preganjajoč Tako dobiva satan nad lenuhom vedno večjo in večjo moč; potem ko je zbudil v srcu lenuha slabe želje, bo že skrbel tudi zato, da ga bo pripeljal v grešne priložnosti. Ali se bo mar lenuh skušnjavi vstavljal? O ne, brez boja se bo vdal, brez boja bo padel. Kar je pa najhujše pri lenuhu, je to, da ne bo ostal pri eni hudobiji, padel bo marveč iz hudobije v hudobijo. Da je res tako, bomo spoznali, ako pogledamo hudodelnike; prvi vzrok, da so zabredli tako daleč, je večinoma lenoba, bali so se dela in zato so tako globoko padli.
Delajmo tedaj vedno radi, in varujte se lenobe, saj je človek za delo sojen in ptič za letanje. (Job. 5, 7.) Ne bi pa bilo zadosti, ko bi le pridno delali. Pridno je n. pr. delala Marta, in vendar jo je Gospod posvaril, rekoč: Marta, Marta! skrbna si in si veliko prizadevaš. Pa le eno je potrebno. (Luk. 10, 41.) Zakaj to? Hotel je Gospod s tem reči, prav je sicer, da pridno delaš, da mi skrbno strežeš, toda še boljše je, ako skrbiš za svojo dušo. Mi vsi smo odločeni za nebesa, toda Gospod Jezus Kristus pravi: Nebeško kraljestvo silo trpi, in silni ga nase potegnejo. (Mat. 11, 12.) t. j. s silo je treba odvračati'vse zadržke zveličanja. Te besede naj si zapomnijo zlasti oni, ki mislijo, da se morejo zveličati, če ne delajo ne hudega ne dobrega, ki žive tedaj v popolni mlačnosti. Kar je lenoba gledč časnih opravil, to je m 1 a č-n o s t gledč naših večnih dolžnosti.
Morda ni med vami veliko lenih, pač pa je skoraj gotovo med vami veliko mlačnih. Mlačnega moramo imenovati vsacega, kdor se sicer varuje hudega, ki pa ne dela dobrega, onega, ki sicer Boga ne sovraži, ki pa Boga tudi ne ljubi. Ali vživa tak človek dopadenje Božje? Tak mladenič, tako dekle moli, kakor
molijo drugi; dela, kakor delajo drugi; sprejema sv. zakramente, kakor jih sprejemajo drugi, kaj hočeš tedaj še več? Res je, da vse to dela, da vse to opravlja, le vprašanje je — kako? Ali moli pobožno ? Ali se spoveduje skesano ? Ali se obhaja z gorečnostjo ? Z eno besedo, ali postaja od dne do dne popolnejši ? Ne, v dobrem ne kaže nikakega napredka vsled svoje mlačnosti, ki je tolikanj zoprna Bogu, in tolikanj nevarna naši duši.
Gospod Jezus Kristus je govoril nekoč besede, katerih si ne smete le ohraniti v spominu, marveč ohraniti si jih morate tudi v srcu: Ne vsak, — pravi Gospod — kateri mi pravi Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo, ampak, kateri stori voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo. (Mat. 7, 21.) Nikakor tedaj ni zadosti, ako častimo, ako molimo Boga na vnanje z vero, marveč častiti ga moramo tudi notranje z ljubeznijo, kar se bo pa zgodilo s tem, ako bomo spolnovali voljo božjo. Volja božja pa je — po besedah sv. Pavla — naše posvečenje. Bog tedaj s tem ni zadovoljen, da se varujemo le greha, marveč truditi se moramo tudi za svetost, za svoje posvečenje. Svetost doseči pa ni lahka in nagla stvar, marveč treba je dolgotrajnega in velicega truda, treba je tudi napredka v dobrem, saj pravi sv. Janez v skrivnem razodetju (22, 10): Kdor je pravičen, bodi še pravičnejši in kdor je svet, bodi še svetejši. Treba se je tedaj vedno premagovati, treba je vedno v dobrem napredovati in prinašati sadove svetosti.
Ali veste, komu je mlačen človek podoben? Podoben je onemu figovemu drevesu, ki ni rodil sadu in Gospod mu je rekel: Posekajte ga in vrzite ga v ogenj! To drevo sicer ni bilo škodljivo, bilo pa je brezkoristno, tako marsikdo ni sicer slab — da, svet ga ima morda celo za dobrega, slab pa je v božjih očeh, ker ne prinaša lepih sadov svetosti. Ni zadosti, da smo po imenu kristijani, marveč ako hočemo biti vredni tega imena, je treba, da smo sveti, popolni, kakor je bil popoln Jezus Kristus. Ako ne bo obilniši vaša pravica, kakor pismarjev in farizejev, ne pojdete v nebeško kraljestvo. (Mat. 5, 20.)
V skrivnem razodenju (3, 15. 16.) pa beremo: Vem tvoja dela, da nisi mrzel ne gorak; o da bi bil mrzel ali gorak. Ker si pa mlačen, in ne mrzel in ne gorak, te bom izpljunil iz svojih ust. To je, vem, da nisi ne hudoben ne dober, ni nad teboj očitnega hudega, pa tudi ne pravega dobrega; o da bi vsaj
le eno tega dvojega bilo! Kristus ne pravi s tem, da bi mu bila hudobija katerikrat všeč; pa stan očitne hudobije je dostikrat manj nevaren, kakor stan mlačnosti, zakaj očitni hudobnež se lože pripelje do živega spoznanja svoje duhovne revščine, mlačni človek pa se s svojim zaslepljenjem šteje za popolnega, in tako celo ne more ozdravljen biti. Kakor mlačno vodo človek izpljune, ker se mu vzdiguje, tako je mlačnost zoperna in nagnjusna pred Gospodom, ki hoče odločno vero in odločno ljubezen. (Allioli.)
Spoznali smo tedaj, da je mlačnost Bogu res zoperna, nevarna je pa tudi naši duši.
Na poti krščanskih čednosti, krščanske popolnosti ni nika-kega obstanka. „Kdor noče naprej, ta mora nazaj“, pravi sveti Bernard. Isti svetnik je nekoč vprašal neko mlačno dušo: „Ti tedaj nočeš v popolnosti napredovati ?“ „Ne“ -— je bil odgovor. *Kaj tedaj hočeš slabša postati?“ — „Nikakor ne.“ — „Kaj tedaj hočeš?“ „Ostati hočem takšna, kakoršna sem.“ — „To ni mogoče“, je odgovoril sv. opat, „zakaj le Bog je nespremenljiv, ker je neskončno popoln, mi pa smo spremenljivi in ako se nočemo spreminjati na boljše, se moramo spreminjati na slabše. Prav v trenutku, v katerem nehaš napredovati, si pričel nazadovati. Mej stvarstvom se vse giblje, vse se spreminja. Le poglejmo n. pr. cvetlico. Cvetlica jame iz semena poganjati kal, raste in raste, kakor hitro pa v rasti obstoji, začne tudi pešati in peša, dokler ne vsahne.“
Sv. Gregor pa piše, da je oni, ki hodi na poti popolnosti, podoben človeku, ki mora plavati proti vodi. Ako ne bi hotel več plavati, se ne bo le tjekaj vrnil, kjer je bil poprej, marveč voda ga bo daleč navzdol seboj potegnila. Napredovanje v popolnosti je našemu, vsled podedovanega greha pokvarjenemu naravnemu nagnjenju tolikanj nasprotno, da nas bode to naše nagnenje, ako se nepretrgano ne trudimo, prav gotovo potegnilo v pogubljenje.
Sicer nam pa ni treba drugih zgledov, marveč vsak naj vpraša samega sebe. Ali si gledč svojega dušnega stanu prav tak ali taka, kakršen ali kakršna si bila pred tremi leti ? Ne, prav gotovo ne. Ali ste zdaj bolj čednostni, ali pa ste slabši, kakor poprej.
Morda bo pa kdo ugovarjal in rekel, saj nič hudega ne delam. Ko bi bilo to tudi resnično, te to nikakor ne izgovarja.. Saj pravi sv. Duh: Ogibaj se hudega in delaj dobro. (Ps. 36, 27.) Sicer pa, ali to ni zadosti hudo, ako ne ljubiš Boga čez vse, ako ničesar nočeš storiti in ničesar nočeš trpeti za Boga? Ali ni zadosti slabo, ako
zametuješ njegove milosti, katere ti ponuja? Morda te je tvoja mlačnost privedla tako daleč, da ne vidiš več, da ne čutiš več.
„Saj nič hudega ne delam“, govoriš ti mlačna duša; pa veš, zakaj ne ? Zato, ker doslej ni bilo priložnosti, doslej ni bilo skušnjave. Kaj pa, če priložnost, če skušnjava pride, ali ne boš morda padel globoko, prav zato, ker si vsled svoje mlačnosti premalo pazljiv ?
Koliko se jih je pogubilo prav vsled mlačnosti, prav zato, ker jim je le-ta odvzela sleherno odločnost. Koliko jih je, ki so imeli najboljše namene, katerih pa vsled svoje dušne lenobe nikdar niso izvršili. Podobni so take vrste ljudje človeku, ki lenari in polega pozno v jutro v mehkih blazinah; delo ga sicer vabi, delo ga kliče, toda ne ljubi se mu, ljubša mu je mehkužnost, kakor pa resno, morda težavno delo. Bom že — še par minut — tako se izgovarja in trati zlati jutranji čas. — Lenuh, doklej boš spal? Kdaj boš vstal izr svojega spanja P Nekoliko boš spal, nekoliko dremal, nekoliko roke križem držal, da bi spal. (Preg. 6, 10.) Zato pa pravi sveti Duh: Lenuh hoče in noče. (Preg. 13, 4.) Zeli sicer mlačnež napredovati v dobrem, toda ne ljubi se mu, zato pa pravi sveto pismo: Želje umorč lenuha. (Preg. 21, 15.) Želi sicer kaj doseči, vendar nič ne doseže, ker se mu ne zljubi. Kakor Absalonu prav nič niso koristili njegovi krasni lasje, marveč so mu bili v kvar in pogubo, ker je na njih obvisel, tako tudi nam prav nič ne koristijo naše dobre, lepe želje, naši dobri, lepi sklepi, ako ostanejo le želje in sklepi, marveč obviseli bomo tudi mi na njih, ako jim ne sledi dejanje, in pogubili se bomo.
Pogubiti pa bi se izmej nas gotovo nihče ne hotel, marveč sleherni se želi zveličati, sleherni želi priti v sveta nebesa. Ako pa hočemo priti v nebesa, moramo pomisliti, da so nebesa kraj počitka. Kdor pa hoče ta počitek zaslužiti, mora poprej pridno delati. Nebesa so kraj, na katerem bomo poplačani za zmage; zmage so pa mogoče edino le po trudapolnem boju.
Varujte se tedaj vsaktere lenobe, delajte pridno, delajte neumorno, skrbite pa tudi zato, da bote vedno goreči za čast božjo, da se bote varovali mlačnosti, ki je Bogu tolikanj zoprna in naši duši tolikanj škodljiva. Dobro si zapomnimo besede sv. Pavla, katere je pisal zvestemu svojemu učencu Timoteju: Tudi, kateri se bojuje na premagan j e, ni kronan, ako se ni po postavi vojskoval. (Tim. 2, 5.) Amen.	P. Kngelberi Pollak.
-M-
Pogled na slovstvo.
A.
Knjige družbe sv. Mohorja za 1. 1901.°)
3.	Zgodbe svetega pisma. Slovencem priredila dr. Frančišek Lampe ter dr. Janez Ev. Krek. 8. snopič. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v
Celovcu. — Dobrega nadaljevavca Lampetovih prvih 7 snopičev Zgodb svetega pisma je našel odbor družbe sv. Mohorja. Boljšega ni mogel dobiti, smo dejali lani, ko smo izvedeli, daje odbor naprosil dr. Kreka za nadaljevavca najlepše družbene knjige. Saj smo dr. Kreka že prej poznali kot strokovnjaka v bibličnih vedah in smo ga poznali tudi kot spretnega slovenskega pisatelja. In nismo se varali. Zadovoljno smo pregledali 8. snopič, v katerem nam prevajatelj kaže v sinjih višavah leteče in iz teh višav sedanjost in bodočnost motreče velike vidce Ecekijela, Daniela, Hageja, Zaharija, Nehemija in Malakija ter istodobne zgodbe izvoljenega ljudstva (od babilonskega preseljevanja do dobe makabejske). Dr. Krek bi bil izvestno rad postopal samostojnejše pri tem delu. Zaradi enovitosti celega dela pa se je moral kajpak ravnati po duhu, načinu in obliki, v kateri so bili spisani prejšnji snopiči. In ravnal se je dosledno. Vse bi bilo dobro v tem snopiču: prevod je natančen, jezik lep („Voditeljevemu" kritiku dr. I. Hohnjecu se zdi, da v jezikovni strani prevečkratni „in“ kazijo prevod; nam se obratno ravno ta veznica zdi jako lepa, domača), samo razlage smo pričakovali več v snopiču. — Z 9. snopičem se končajo Zgodbe svetega pisma stare zaveze.	Dr. M. P.
4.	Koledar drušbe sv. Mohorja sa 1.1902. Vsakemu svoje, bi lahko rekli „Koledarju“. Kakor mala prodajalnica, v kateri dobiš vse, se nam zdi „Koledar“. Poezija, beletristika, koristno in sladko, veselo in resno, vse je nanizano v njem. Za pravim koledarjem in imenikom sledita Vošnjakovi povesti: Blagor mirnim. Povesti bi ne bilo imenovati teh sličic, katerima se pozna pero iz prejšnjih časov, a sta gotovo velepoučni in dobro zdravilo za rano, ki sne mnogo sreče našemu narodu. — Prav humoristična a nič manj resnična pa je Podgoričanova slika „Naša dekleta". Njegov dijalog v narodnem tonu je naravnost klasičen. A prav tako je izborna morala, ker istinito ženski spol nekako blazno dere za modo in se proti tej bolezni že pričenjajo vojskovati celo najplemeniteje dame velikih mest. (Napačno je pisano but/ce mesto butce — v pomenu fantke). — Tragičepje „Zadnji večer" novelista Meška. Malo hudo je bravcu, ko gleda umetno naslikano trpljenje gospodarjevo večer predno ga poženo s kmetije — brez krivde. Edina krivda bi bila, da si je izposodil od žida, ali pa prevelike dote dal hčeram. To bi bilo morda umestno s par stavki utemeljiti. — Prav tako žalostna je Troštova povest: Odveč! Marsikakemu sinu bo izprašala vest, marsikakega starega pa utrdila v sklepu: staremu luč, mlademu ključ. Resje nekako izredno žalostno, a se resnično često dogaja v življenju. — Ljubezniva je Meškova sličica o Cencku. Je pač pisatelj v takih podrobnostih sedaj naš prvi mojster. To bo nalašč za paglavčke pri peči. - „Materina daritev" pač gane človeka lahko do solz. Večjega učinka bi seveda bila, ko bi bila lepo umetno razpredena in opisana. Cela povest bi se napisala iz te drobtine. — Poetiška proza Pavletovega se lepo strinja z drobnimi pesmicami, za katerimi je še cela vrsta poučnih spisov. Vse je zanimivo, vse hvalevredno. Morda je tuintam nekoliko suhoparno, a je težava potopise in opise sestavljati tako, da vedno vlečejo. — Kaj pa, ali ni oblika malo preokorna? Nekoliko manji format in nekaj debeleja knjiga po uzoru raznih drugih koledarjev bi utegnila bolj ugajati.
F. S. F.
1. Die liturgischen Verrichtungen der Leviten und Assistenten. Von Christian Kunz, Praefekt am bischiifl. Klerikalseminar zu Regens-
Glej Duh. Past. 1. 1901. str. 748.
burg. Regensburg. Druck und Verlag von Friedrich Pustet, 1901. — Strani 316. Cena nevezani knjigi M. 2’40, vezani M. 3'20.
Ne moremo tožiti, da nam nedostaje dobrih knjig o sv. obredih; a nova knjiga, ki smo jo tu naznanili, nas je vendar razveselila. Pisatelj misli v malem času izdati na široko zasnovano delo podnaslovom: Handbuch der priesterlichen Liturgie nach dem riimischen Ritus. Knjiga, ki jo imamo v rokah, je samo en del te celote; toda, če nam je dovoljeno po prvem delu soditi celoto, smemo od pisatelja pričakovati lepega prispevka v liturgičnem slovstvu.
Prva knjiga (v celoti je to tretja knjiga), ki je dosedaj izšla, govori samo o levitih, de ministris sacris, pri božji službi, kjer je celebrant ali oficiator navaden mašnik, ne škof ali kdo drugi, ki sme rabitipontifikalije. Ker je pisatelj snov tako omejil, mu je bilo mogoče povzeti v knjigo vse, kar imajo leviti opraviti:’ pri sv. maši, pri slovesnem oficiju (večernicah, jutrnicah), pri procesijah, cerkvenih pobožnostih, zakramentih (pri sv. obhajilu med slovesno sv. mašo), zakramentalih (pri raznem blagoslavljanju in pri eksekvijah) in pri posebnih slovesnih obredih v cerkvenem letu (o svečnici, veliki teden itd.) Izvrsten je pouk o slovesnih večernicah, ki se pri nas, žal, ne vrše tako, kakor hočejo rubrike. — Kdor mora kot diakon ali subdiakon ob faznih prilikah služiti pri oltarju, njemu bode knjiga prav dobro rabila. Radi lažjega pregleda so strani večkrat predeljene v dve koloni, ena kolona govori o diakonu, druga o subdiakonu; besedilu v pojasnilo so pridejane še mnoge podobe, na katerih vsak lahko precej vidi, kako se mu je obrniti ali kam mu je stopiti.
Vse je torej natanko popisano in določeno: in to je gotovo hvalevredno v taki knjigi. Natančnost je tolika, da se nam ponekodi zdi celo prevelika. Avktor je sicer hotel ustreči levitom, a mi mislimo — in to vemo tudi iz izkušnje, ker poučujemo mlade gospode v obredih — da tisto do najmanjše stvarce podrobno popisovanje moti in bega; glej n. pr. kako avktor govori o „Praeparation des Kelches" (pri ofertoriju) pag 40, ali kako naj da diakon pateno mašniku po „Pater noster“, pag. 5t. Tu bi skoraj rekli: kar je preveč, je preveč. Vesten levit bode mislil, da je kaj pogrešil, če ni vsega tako storil, kakor veleva knjiga; in vendar rubrike v misalu in tudi praksa v rimskih bazilikah (knjiga uči rimske obrede) ne zahteva vsega tako, kakor hoče avktor.
Vemo, da te vrstice ne bodo prišle avktorju pred oči, a ker upamo, da si bode dobro knjigo omislil ta ali oni klerik ali mašnik, pripomnimo še tole: žličko, o kateri govori knjiga na str. 41. in drugje, rabijo pri ofertoriju po nemških krajih, pri nas pa ni v navadi in v Italiji, v Rimu tudi ne Pri in-cenzaciji suponira pisatelj, da je kor v prezbiteriju pred oltarjem; marsikje pa je kor za oltarjem, in v tem slučaju ne velja vse, kar se bere na str. 44. Ko pride diakon po incenzaciji na svoje mesto, najprej poklekne, potem se še le obrne, da ga turifer incenzira; ta genufleks je avktor izpustil.
To se nam je zdelo potrebno pripomniti; sicer pa bodi lepa knjiga toplo priporočena vsem levitom: pri slovesnih obredih bodo vedno našli v njej dobrega sveta- — Izvrstno knjigo našega domačega rubricista, gospoda kanonika Erkerja Enchiridion liturgicum, Kunzevo delo v toliko izpopolnjuje, da govori Kunz o vseh obredih cerkvenega leta, seveda samo glede na levite poleg navadnega mašnika.	F. U.
2. Der 20. September. Erziihlung aus der Belagerung und Eroberung Roms 1870. Von Anton de Waal. Založil Fr. Pustet v Reznu. — Pisatelj pripoveduje v obliki pripovesti najvažnejše dogodke, ki so začrtali v zgodovini krivični rop, ki ostane večni veliki madež preteklega stoletja. Bil je pisatelj sam tedaj vojni kaplan in bi tudi lahko obdelal snov strogo zgodovinsko. A rabil je obliko povesti, ki je za mladino in preprosti narod zelo primerna. Popisovanje je preprosto, mirno, celo prcmirno, če se upošteva moderna tehnika v pripovedništvu. Veje pač nek veter izpod mladih peres, da ga stari pisatelji ne dosezajo, dasi so mogočnejši v kremenih idejah. Knjigo srčno lahko priporočamo. Diči jo 12 slik in stanc vezana 3 M. F. S. F.
Založba ..Katoliške Bukvarne".	Tisk ..Katoliške Tiskarne.
Odgovorni urednik: Alojzij Stroj.