LETO 9 — ST. 2

LUSAKA, 8. DECEMBRA 1977.

DRAGI PRIJATELJI,

OB PRAZNIKIH LEP POZDRAV
VSEM VAM OD MISIJONARJEV,
KATERIH IMENA BOSTE ODKRILI
V STANKOVEM PISMU.

OBENEM ISKRENA HVALA
PROVINCIJALU P. MARIJANU
ZA NEPOZABEN OBISK PRI NAS.

OB VRNITVI V ZAMBIJSKI MISIJON

Septemberska številka Sončne Zambije
je omenila med drugim tudi to, da prihajam
po sedmih letih nazaj v misijon.

Z veseljem sem se vmil.Kljub temu, da
sem se povsod, kjer sem bil (Kanada, Brezje,
Spokane, Seattle...) dobro počutil, me je
notranji glas vabil v misijone, tako da nisem
mogel ostati nikjer drugje. Kdo ve, kaj mi
Božja Previdnost pripravlja in zakaj mi je
ohranjala željo po delu v misijonu.

Sedem let sem imel le medle stike z zambi¬
jskim misijonom. Predvsem sem se posvetil
študiju. Od časa do časa sem dobil kakšno
pismo od misijonarjev, potem me je obsvetila
“Sončna Zambija.’’ Obiski misijonarjev so
osveževali moj poklic.

Med odsotnostjo se je marsikaj spreme¬
nilo. Opaziti je napredek v državi sami in tudi
v delu misijonarjev. Prej so ljudje mnogo
stvari dobivali od države, včasih tudi od
misijonarjev, sedaj je več delovnih mest,
plače so se izboljašale, zato se od župljanov
zahteva večja pomoč pri vzdrževanju žup¬
nij. P. Tomažin mi je povedal, kako so pred
leti prišli k njemu pred Božičem nekateri
verniki in ga prosili za božično darilo. “Pre¬
jšnji pater nam je dal darilo za Božič”.
Odvrnil jim je: “Jaz sem ubog, nimam da¬
rov.” Kar verjeti niso mogli. Zdaj država
in Cerkev vedno bolj naglašata, da si morajo
ljudje sami pomagati.

Obenem z ekonomskim razvojem se ra¬
zvija tudi čut odgovornosti. Duhovniki bolj
skrbe za duhovno rast kristjanov. Zdi se
mi, da so ljudje bolj sprejemljivi kot pred
sedmimi leti, obenem pa so tudi bolj kriti¬
čni. Duhovna lakota raste. Nejasna želja po
Bogu je velika. To vidimo tudi v povečanem
številu bogoslovcev. Pred leti jih je bilo 25,
letos jih je okrog 80. Pričakujemo jih še več
v prihodnjih letih. Sedanje semenišče v
Mpimi, kjer je Jože Rovtar ekonom, je pre¬
majhno. Hrvaški brat Dilber Hija preureja

dominikanski samostan v Lusaki za bogos¬
lovce višjih letnikov.

Med našimi misijonarji se je povečala za¬
vest poklicanosti in predanosti misijonu.
Pred leti smo upali, da se bomo zasidrali v
zambijskem misijonu, sedaj lahko rečemo,
da smo ustaljeni. Jezuitski zambijski provin-
cijal in lusaški nadškof sta našim zaupala
važne postojanke.

P. Kokalj je bil imenovan za župnika v
centru Lusake, kjer naj bi pomagal ravno¬
vesju v mednarodni skupnosti, ki se zbira v
cerkvi sv. Ignacija. Med drugim je uvedel
liturgijo, ki je bolj prilagojena domačinom.
Za njim je deset let dela v Materu, kjer je
poleg nove, čudovite cerkve, učvrstil vernike
v duhovnem pogledu.

Janez Mlakar se je priljubil ljudem v
župniji sv. Kizita. Ob cerkvi je postavil te¬
melje za župnijsko dvorano, ki jo zdaj, v
njegovi odsotnosti, dograjujejo. Lepo se raz¬
vijajo tudi krščanska občestva, ki jih je
organiziral s pomočjo laiških voditeljev.

P. Rudež, naš prvi zambijski misijonar,
je v preteklih letih postavil tri cerkvice se¬
verno od Lusake. Vsakdo hvali njegovo
znanje jezikov. Ko sem ga s p. Marijanom
Sefom obiskal v dolini Katondwe, sem spoz¬
nal, da njegovo znanje izvira iz ljubezni do
Afričanov. Veliko se zanje žrtvuje in moli.
Misel, da hoče tudi umreti v misijonu, gane
zapusti.

Jože Rovtar in Lojze Podgrajšek delujeta v
bogoslovju in semenišču, priljubljena med
dijaki in profesorji. Laiški misijonarki Kris¬
tina Mlakar in Bariča Rous se požrtvovalno
in uspešno udejstvujeta v svojem poklicu.

P. Jože Grošelj in Janez Mujdrica sta tre¬
nutno v Kanadi. Jože se bo vrnil v Zambijo
čez dve leti, Janez pa nekoliko pozneje.

Pričakujemo še kak poklic iz vrst slovens¬
kih minoritov, da Miha Drevenšek ne bo
sam. Veliko spodbudnega slišim o p. Mihi,
nisva pa se še srečala. Pozdravil pa sem
sestro Zoro, ko se je na poti v Rim in Ka¬
nado ustavila v Lusaki. Z najboljšimi žel¬
jami smo se od nje poslovili petega novembra.
Na svidenje, Zora, čez kakšnih 15 mesecev!

V Chelstonu (Lusaka) živim s p. Tomaži¬
nom. Med tretjo probacijo v Rimu ga je je¬
zuitski vrhovni predstojnik, p. Pedro Arrupe,
povabil, naj ima svoje zadnje zaobljube v
kapelici, kjer je sv. Ignacij delal, molil in
umrl. S tem mu je izrazil zaupanje in priz¬
nanje za njegovo delo. Pred štirimi leti je
lusaški nadškof prosil provincijala, naj To¬
mažina pošlje v lusaško župnijo Chelston,
kjer je pred leti deloval p. Rudež. Župnija se
je močno povečala, nujno je potrebna
nova cerkev. Ta je zdaj dograjena in bo
posvečena te dni. P. Lovro se zelo trudi za
duhovno poglobitev župnije. Poleg tega z
nadškofom načrtujeta zgraditev romarske
cerkve v Lusaki. (Bo to zambijsko Brezje?)

Ob p. Tomažinu se vživljam v pastoralno
delo, študiram domači jezik in se pripravl¬
jam na odhod na svojo misijonsko posto¬
janko...

Vaš

Stanko Rozman

S PESMIJO

“Sredi septembra me je neki učitelj —
sobotar — vprašal, če bi sprejel poučevanje
verouka v njegovem razredu. Cez nekaj te¬
dnov mi je rekel: “Odkar ste vi stopili v
razred, je razpoloženje razreda popolnoma
spremenjeno.” Kakšen občutek sreče! Kako
ti otroci molijo! Učitelj mi je dal tudi ure
petja. Otroci zdaj znajo okrog 30 pesmi, vse
nove izpod mojega klobuka. Sedaj poučujem
na petih šolah in imam stike z učitelji, z nji¬
hovimi družinami in z ljudmi...”

P. Radko Rudež

KRISTJANI NA UNIVERZI

Na univerzi v Lusaki je letos 2093 štu¬
dentov izjavilo, da so kristjani — to je 91%
vseh študentov.

Razne krščanske Cerkve so takole zastopane:
Katoličani ... 1087 (47% vseh študentov)
Protestanti, združeni
v “Zambijski Zedninjeni

Cerkvi” . 418

Anglikanci . 135

Adventisti . 117

Reformirana Cerkev . 90

Baptisti .   45

Sledijo še druge manjše Cerkve

Na univerzi študirajo tudi Azijci, zato je
med študenti 66 hinduistov in 37 muslimanov.
Med Zambijci ni muslimanov.

Manj kot 4% študentov ni vključenih v
kakšno versko skupnost. Med temi 83 štude¬
nti so nekateri še animisti (tradicionalna
vera v duhove), nekateri (zelo redki) pa so
res — brez vere.

Na univerzi delujeta dva jezuita — štu¬
dentska duhovnika, dva druga jezuita in ena

redovnica pa poučujejo kot profesorji. Tudi
protestanti imajo enega študentskega pas¬
torja, ki s katoličani sodeluje.

OTROCI

veroučne skupine šestega razreda iz Pres¬
ke se nam včasih oglasijo. “Našo skupino
tudi letos potrpežljivo vodi sestra Magda¬
lena, uršulinka. Vaše delo v daljni afriški de¬
želi je gotovo zelo naporno. Občudujemo vašo
veliko voljo in moč pomagati Afričanom, da
najdejo Boga. Želimo, da vam Bog za to delo
tisočero povrne. V. daljne kraje vam pošil¬
jamo iskrene pozdrave z željo, da vas Bog
ohrani zdrave in da vam da moči za delo.”

Mi pa želimo mladim prijateljem uspe¬
šnega dela v veroučni skupini.

IZ KANADE

nam piše osamljena, starejša Slovenka, ki
jo redno obišče naš list in jo očitno vedno
razveseli s pozdravi iz Afrike.

“Pozdravljeni, slovenski misijonarji v so¬
nčni Zambiji! Prejemam poročila od vas v
vašem listu. Zelo mi je bilo všeč pismo Alojza
Podgrajska. Lojze, lepo opisuješ svojo dru¬
žino. Toliko bratov in sester vas je v lepem
duhovnem poklicu. Tudi jaz sem najmlajša
v familiji, dvanajsta. Zali Bog, samo štirje
smo še živi in daleč eden od drugega. Tu v
Kanadi nimam nobenega sorodnika. Nekaj
jih je bilo v USA, toda žal so vsi pokojni. Le
eden brat še tam živi, star 92 let. Dva, sestra
in brat, sta v Kočevju. Ni na svetu lekarne,
da bi si človek kupil zdravja in mladostnih
let.

V dober namen prilagam dva dolarja.
Pozdravljam vse po imenu. Hvala Kristini
Mlakar za njeno pismo. Moja rojstna vas

je bila Stari Kot. Pri eni hiši so se pisali
Mlakar. Z Bogom in God Bless you!”

A.P.

NI TAKO LAHKO

Kaj? Uvajati liturgijo z afriškimi bobni.

Res? — Naj razložim z dogodki v eni od
katoliških cerkva v zambijski provinci Cop-
perbelt.

V cerkvi imajo tri skupine. Prva je proti
uporabi bobnov med petjem v cerkvi, ker da
bobnov nikoli niso uporabljali pri bogoslužju
in je zato uvajanje bobnov proti zambijski
kulturi. Druga skupina želi bobne med bogos¬
lužjem, ker so bobni del tradicionalne kul¬
ture in le tisti, ki so proti kulturi, so tudi
proti bobnom. Tretja skupina si ne želi pre¬
več naslanjanja na kulturo in priporoča la¬
tinščino in tradicionalno gregorijansko petje
in petje v angleščini, saj tako najlažje zbrano
molijo. Razen tega latinščina in angleščina
povezujeta vernike najrazličnejših jezikov,
saj se v cerkvi zbirajo verniki raznih plemen
in ras.

Prvi poskus rešitve tega problema je bil
— pretep v cerkvi. Da ne bo nesporazuma:
pravi pretep. Nobena stran ni zmagala.

Bali so se, da bodo morali cerkev zapreti,
da ne bi prišlo do novih nemirov. Posredoval
je tudi državni guverner in stvar se je neka¬
ko umirila, čeprav rešitve še ni na vidiku.

Ko sem v cerkvi sv. Ignacija oznanil, da
bomo odslej imeli eno nedeljsko mašo (eno
mašo od šestih maš!) v domačih zambijskih
jezikih, so me nekateri (Zambijci) opozorili,
da stvar ne bo uspela, ker da so lansko leto
s takšno mašo prenehali, ker sta se je ude¬
ležila le še dva vernika.

Zdaj imamo mašo v domačih jezikih (z
bobni seveda) in s 30 članskim zborom že
štiri mesece. Vedno več obiskovalcev prihaja
— zdaj jih je okrog 300. Privablja jih pre¬
dvsem liturgija v domačem jeziku in prepe¬
vanje domačih pesmi ob spremljavi bobnov
in drugih tradicionalnih instrumentov. Res
pa je, da k tej maši ne prihaja veliko zambi¬
jskih izobražencev. Oni želijo vse v angle¬
ščini, ki je v Zambiji službeni jezik.

Jože Kokalj

MOLITVENO SKUPINO

smo začeli pri sv. Ignaciju. To je zdaj tret¬
ja molitvena skupina (prayer group) v
Lusaki. Zbiramo se vsak torek od šestih do
sedmih zvečer v mali dvorani. Stole razpo¬
redimo v krogu, tako da je vse bolj domače.
Med enourno molitvijo je precej molka, eden
pripravi branje sv. pisma in člani molitvene
skupine molijo s svojimi besedami.

Skupina je mednarodna, takšna kot je žup¬
nija sv. Ignacija.

Pridi, Sveti Duh!

TAKOLE JE PISAL

svojim prijateljem sv. Frančišek Ksaverij:

“Ce bi bilo v tem življenju mogoče videti
v srce tistih, ki se v Kristusu ljubijo, verje¬
mite mi, bratje, da bi se vi jasno videli v
mojem srcu.”

Ust izdajajo SLVOVENSKI ZAMBIJSKI
MISIJONARJI Naslov:

ST. IGNATIUS CHURCH
P.O. Box 125

LUSAKA - ZAMBIA - AFRICA

Printed at Teresianum P.O. Box 8067,