Joža Vovk Kako so Zaplankarji konja kupili (Konec.) Ata župan so torej imeli konja. Na tešce so se morali smejati, tako ilobro se jim je zdelo. Brž so poklicali svojo ženko Uršo. ¦>>Urša, brž vstaiii, v mesto pojdeva danes!« »Trap neumni! Še nikoli nisem šla s teboj in tudi danes ne pojdem.' Saj sen\ prestara in dela je doma dovolj. Moči mi pešajo, Ljubljana je daleč!« »Nič ne maraj, ljuba ženka, tako še nisi nikoli šla v mesto, kakor boš clanes! Peljala se bova, s konjem se bova pel.jala!« »Aaah, s kooonjem...?« se začudi mati županja. »Da, s konjem, kar hitro se pripravi! Najlepšo obleko si nadeni, jaz grem napregat.« In je odšel. »Možicek, kje si pa dobil konja?« je vpila za njim in ni mogla verjeti V ta čudež. Mislila je, da se ji še vedno sanja. »Ti bom že povedal, brž pridi!« Preden so ata župan konja napregli, je sonce priplavalo že precej visoko nad lepe Zaplanke. po vasi se je pričelo vsakdanje življenje. Ljudje so prilezli iz hiš in počasi odhajali na delo. Počasi, ker se Zaplankarjem ni nikoii mudilo, še pri jedi ne. Nenadoma je nastal na vasi neznanski vrišč. »Živijo, ata župan, živijooo ...« Staro in mlado. dedci in babe, vse, kar v Zaplankah leze, hodi, caplja, knuica in gre, vse je pridrlo skupaj. Ata župan Teleban s svojo milostno soprogo Uršo so se pripeljali po sredi vasi. »Živijo...!« so klicali Zaplankarji. Kaj takega še niso doživeli, odkar svet stoji. Ata župan se peljejo s konjem, s konjem, s pravim konjem! Za-plankarjem kipi kri v velikem navdušenju. Neprenehoma vzklikajo in dvigajo roke, z robci mahajo. Nenadoma pa se je nekaj zgodilo. česar ni nihče pričakoval. Vsi so nainah onemeli in sapa jim je zastala. Konj Se je ustavil. Prav počasi je še naredil tri korake, potem pa itobenega več ne. Kaj bo zdaj? Ata župan so sicer skušali obdržati mirno kri, dvignili so šibo in konja udarili, da bi spet šel naprej. Še enkrat, še dvakrat, pa ni nič pomagalo. Grobna tišina ... Tedaj pa konj nenadoma dvigne glavo visoko v zrak, žalostno pogleda po Zaplankarjih. kakor da prosi usmiljenja, potem se pa zgrudi v ojnicah na tla, da je voz kar zaškripal. Mati županja so se tako prestrašili, da so ohupao kriknili in zacvilili in nezavestni obležali na vozu ... >Vode!« so zavpili ljudje. Nesrečni konj je -še trikrat brcnil s prednjo nogo in bilo je po njem. Poginil je vpričo vseh Za- plank —-------- Atu župann so pritekle solze... »Konj je bil vendar lačen, ves ranjen, pobit in bolan! Kako ste pač mogli, ata župan, kupiti takega konja?« »Saj sem ga kupil z dovolje-njem občinskega odbora,« so za-stokali ata župan in žalostno gledali pred seboj poginulega konja, na svoji desni pa nezavestno soprogo Uršo, ki so jo močili z vodo. »Zaplankarji moji!« so rekli ata župan Teleban, ko so si malo obri-sali solze. »Pojdite k Dolgemu mo-stu in tam vse cigane obesite na vrbe! Ti so mi prodali konja. Vse obesite!« »Huraaa!« so zavpili Zaplan-karji in zdrveli proti Dolgemu mo- ,. ¦ . , . . .... stu. Toda tam niso dobili drugega Joj, joj, konj je poginil! , , , ,. , , . kakor malo povaljane trave, kjer šo cigani šotorili čez noč ... Pri -vsi ti žalostni zgodbi so se prav za prav še najbolj hrabrd odrezali mati županja Urša. Resnici na ljubo bodi povedano, da so zjutraj, ko so padli v nezavest, že malo gledali s konjem na drugi svet, a to je bila malenkost. Zvečer so se jim spet vrnile stare moči, pograbili so težek korobač in svojega moža župana Telebana tako namlatili, da so ata točili bridke solze kesanja in poteiu niso nikoli več mislili na konja.