244
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J ar o sla v. 34.
Kozak zaporožki na obisku.
(Konec.)
Eni gostje so krivili obrvi, kakor da jih hren drega v nos, kajti besede: volja, ukaz, carica so razdražile svobodne sine na stepi, in mnogi so zaničljivo zrli na zaupnika caričinega.
Pop je bistro opazoval najmanje gibljejo Dudarjeve, in opazivši, da mu kipi kri pod kožo, kakor vrela voda, in da bi utegnil kozake pregovoriti ter na svojo stran dobiti, oglasil se je koj k besedi. „ Bratje, ne obračajmo napek besed zaupnikovih. On ne trdi, da volja carična pomenja neomejeno udanost v njene zakone, ali da na-merja podjarmiti vas. Ne, ne, pravična carica želi podati nam bratovsko roko, da otresemo jarem poljski, ki nas prehudo žuli. Ona želi, da se iztrebijo Judje, ki glodajo naše brate kot požrešne kobilice, jude, pravim, Ki o talmudovem svetkovanju pijejo kri kristijanske dece, in s katero mesijo svoje kolače."
Tu je zakričala večina gostov: „Pobijmo jude! Po-bijmo Poljake!"  In zalivali so se z vodko.
„Zagotavljam vas", nadaljeval je pop, „da nikdo ne snuje propada naši svobodi. Carica ve, da le svobodni moremo stati kot silen narod. Ona hoče, da bi iztirali Poljake iz naših pokrajin, in se uprli njihovi samosili, pa s tem tudi zabranili njeno državo pred nerodnostimi, ki se gode v Poljski."
Dudar ni mogel več strpeti. Šinil je po koncu, ter udaril s pestjo ob mizo tako, da so kupice in sklede odskočile in zaropotale, kakor okna v hiši, kedar va-njo trešči.
„Molčite strupeni gadje, vi dolgojezični psi! Ako želite lanca, nastavite svoje vratove, čemu loviti drugih. Kar se tiče judov, nočem jih zagovarjati. Ali Poljake pobijati, to pa ne gre! Čemu ščujete brata proti bratu? Vi hočete vodo skaliti, ter tako ponuditi priliko carici, da bi nas vse zajela v svoje mreže. Vi pak bratje ko-zaki, ali res hočete pričeti boj s svojimi ljudmi?"
Zastonj je govoril, zastonj so bruhale njegove besede, bruhale kot voda, kedar je predrla jez. Pijani ko-zaki so samo momljali z jezikom, opotekali se, in njihove roke, katerim je pijanost vzela vso silo, niso mogle vjeti ročajev pri sabljah. Holovati je stal kot kazalo ob potu, stal je z razpetima rokama, da bi obvaroval zločina svojega prijatelja, pa tudi, da bi ga branil napada drugih.
„Bodi zdrav, kume Holovati, kmalu preženem te podgane iz tvojega mlina/ Brzo je zginil z vrta preko dvorišča.
Zaupnik caričin je kričal: „Ubite ga psa, potolcite Poljaka!" in pena mu je tiščala iz ust. Mnogi so se vzdignili s trave, po kačje so se motali na desno in levo. Eni so dirjali proti plotu, eni proti vratom, pa pa jih niso mogli odmakniti, kajti Holovati jih je bil v naglici zapahnil z najmočnejim zapahom. Kakor izstradana tropa požrešnih tičev se vrišče spušča na mrhovino, prav tako so pali gostje nad ostanke pijač, ter kričali: „Vodke, medice!  Poguba Poljakom in judom!"
Holovati je šel ven pogledat, kje bi bil Dudar. Opazivši pa, da je konj uže daleč, da niti kozaka niti konja ni moči dobro razločiti, vrnil se je, ter je z mirnim obrazom in udanim pokojem pogledoval svoje goste, ki so zvečine uže polegli po travi in močno hrpali.
Čez nekaj časa je zapeketalo mnogo kopit pred vrati na dvoru.    Holovati je šel pogledat, in kmalu se
je povrnil z močno četo silnih junakov, katerim je na-čeloval štiridesetleten človek srednje velikosti pa čokat; pod nosom so se mu jezile temno-rujave brke, in iz sivih oči mu je sijala besnost. Ne& kozak ga je spoznal ter zakričal: ,,Da si mi zdrav, oče Železnijais! Poguba Poljakom in judom!"
Zeleznijak je odgovoril s temnim glasom: „Na pogubo Poljakom in judom!" Ta mož je bil ataman ro-govskega kurenja, in poslan od carice ruske pa ata-mana Kalniševskega, da podpira »hajdamake", to je, uporne seljake na Ukrajini. Zeleznijak je bil smel, divij, toda pošten junak, bojeval je v dobri veri, da dela za svobodo ljudstva ukrajinskega. Poljubil je roko proto-popu in popu, potegnil kos papirja iz žepa, in ga podal zaupniku caričinemu. Le-ta je vzel list in ga pazljivo čital, gostje pa so po vrsti pozdravljali Železnijaka.
»Vse gre po volji", oglasi se zaupnik, „ vojska ca-ričina hoče zajeti vso Poljsko, uže se bližajo silne čete Ukrajini, da pretrgajo vsako zvezo plemičem s kronsko vojno. To oholo plemstvo mora poginiti od naših nožev. Ta dragi zaklad utegne biti tu uže v eni uri. Raznesite jih po vseh selih, pokoljite ž njimi Poljake in jude. Sedaj je pa treba, da nemudoma izberemo voditelja. Zatirani bratje čakajo našega prihoda, in željuo zro po stepi, ali uže dohajajo njihovi rešitelji. Dovelj smo se uže posvetovali, sedaj je treba delati."
Zeleznijak bodi naš voditelj! zatulilo je zbrano ko-zaštvo. Znano je namreč bilo neukroteno sovraštvo ata-mana rogovskega kurenja do poljskega plemstva, njegova naklonjenost k pravoslavju, gotovost za boj pri vsaki priliki, pa tudi nad moč, katero si je bil pridobil s svojo silo, pa mračna okrutnost in brzo poravnanje vsakega razpora, in vse to mu je dajalo veljavo med junaki, ki so dneve in noči prečuli v gostilnicah prj vodki, pa pri odzivanju cimbal in pevajočih banduristov
»Zakaj ne, če vam je takisto po volji. Bodi torar, oglasil se je zopet zaupnik. „Bratec, naj se ti ne smili kri, kedar je treba utrditi vlado patrijarhovo. Naj spe-pele uznešeni dvorovi ohole gospode poljske, in naj požene svoboda ukrajinskega naroda na njihovih razvalinah. Tudi dojencem poljskim ne zanašajte, kajti gad je vsak, in kedar odraste, bode nas pikal!"
Na mrklem obrazu Železnijasovem   je  bilo opaž da hoče izvršiti vse, kar je obljubil.   „Dobro, cerkev ia carica hočeta biti zadovoljna z menoj. Junaki, seiaj pa zajašite!    Na delo!"    Kakor psi,  izpuščeni  iz pesjaka, zadrvili  so  se  kozaki  pod  kolnico in  na konjsko d rišče, ter kleli jude in Poljake.                                     |
Niso še kozaki osedlali, pripeljali so uže tudi nože na dvorišče.   Preden je luna pokazala jasno svoje lice, jahalo je  ob  ozki  obali Tiaslika  pet oddelkov kozakov s polnim vozom nožev.   Voda je škropila pod konjskimi kopiti, in  trstje,   ki je rastlo  ob obeh straneh,  šume je skrivnostno.   Na  čelu  kozakom jase voditelj.   Di radost vlada v njegovem  srcu,   roka  in srce hlepita krvi,   kakor žejni  po  vodi.    Kedar  se  voz zaziblje razdrti poti, vselej obudi zvenenje nožev veselje v a govi duši,  kakor meketanje ovce obudi  milo harmom v ušesu gladnega volka.
Vse je omolknilo.    Holovati je stal  na neki višini i oprt ob brezo,  ter zamišljen  zrl  v temni obzor.   Velik nemir   mu  je  prevzel  dušo,   solza  je   prirosila  v ok starcu,  žaloval je,   da ni podpiral Dudarja,  nekoliko je uganil nepoštene namene, rad bi odvrnil to zlo, ali bilo je uže prepozno.    Roki je sklenil, čelo nagnil, ia Boga j prosil  v goreči  molitvi,   naj   bi  odvrnil moritev in piljenje od krasne pokrajine,   na  kateri se razcvitate neodvisnost  in  svoboda   v  takem blišču,   kakor  cvetlice v raju.
Ubogi Holovati! V kratkem se bode razlegal žalostni glas zvonov v teh blaženih selih. Javkanje po-morjenih mater in dece bode ogluševalo vzduh, pa tudi morilci bodo pojemali na vislicah, in še na zadnjo uro bodo menili, da umirajo kot mučeniki svobode. Po čarobnih stepah ukrajinskih pa se bode na široko razsula smrt in opustošenje.
245