LITERARNOZGODO VINSKI DELEŽ V SLAVISTIČNI REVIJI
Slavistična revija (1948—1963) ima pomemtoo .slovenistićno -tradioiijo v predvojnih stroteovnih časopisih. Njena prva številka je izšla ob tridesetletniici Časopisa za jezik, književnost in zgodovino (1918—1931) in prav takrat je minilo tudi deset let od UiStanovitve Slovenskega jezika (1938—1941). Zavestna včienitev v ikontinuiteto stroke in vednost o aktualnih proiblemih, fci bi ijih moirala 'reševati slovenska islavistika, so jd od rojistva dalje (1948) določale ineikatere zunanje lastnosti. Uredniški odboT je bil se-stavilje-n iz predstavnikov slavističnega in komparativnega oiddelka ljubljanske univerze ter od predstavnika SAZU. V posameznih letnikih so bile kombinacije naslednje: 1948—1949: Anton Bajec, Boris Merhar, Anton Ocvirk; 1950—1951: Anton Ocviirk, Fran Ramovš, Josip Vidmar; 1954: Rajko Nahtigal, Anton Ocvink, Josip Vidmar; 1955—1958/1: Tine Logar, Rajko Nahtigal, Anton Ocvink, France Tona^šič, Josiip Vidmar; 1958/11-1963: France Beziaj, Anton Ocvirk, Dušan Pirjevec, Josip Vidmar. Fluktuacije v lingvističnem delu uredništva so nasledek naravnih premen v generacijah (smnt Frana Ramovša in
38
Rajka Nahtigala). LiteTamozgodovinski del je od začetlka dallije v rokah tooinparativiista ¦ Antona Ocvirka, ki ise mu 1950. leta pridruži še Josip Viidmar, v drugi palovici 1958 pa ' že tudi predstavnik mlajšega rodu, fcomparativist Dušan Pirjevec. Z izjemo Borisa Mer- ' harja, ki je ideiloval kot urednik dve leti, toTej stolica za slovensko literaTno zgodovino \ ni zastopana. To je iprvo nasprotje, ki ga velja ugotoviti v okviru naše teme. To na- ! spro'tje je toliko boij očitno, ker je bila intencija UTedniisikega -odbora usmerjena na tiista : delovna področja, ki so pretežno predmet slovenističinih raaiSkav. Glavni urednik Anton j Ocviik je za prvo številko Slavistične revije napisal programski sestavek Slavistična \ revija in literarna zgodovina (SR 1948, str. 1—4), iz katerega je treba povzeti naslednje: ' Urednik je bil prepričan, »da ni mogoče uspešno uravnavati našega slavističnega pri- j zadevanja brez glasila, namenjenega podrobnemu razpravljanju o slovenski slovstveni < preteklosti in besedi«. Treba je izdelati že načete probleme, odkriti še nepregledano ¦ gradivo in spoznavati nove znanstvene dosežke. Gre za analitične posege, iki pa se mo- ' rajo odmakniti od skrajnega poziitivizma. Slovensika literarna veda se je bala »načenjati ! pereča sodobna vprašanja«. Zaradi tega strahu raziskav o književnosti XX. stoletja tako rekoč nii. Le malo bolje je z lObdobjem realizma in modeme. »Ujeti v Eačarani kirog : znanstvene akribije, se nismo uipali spustiti v nemirno, a zato tem 'bolj oplajajoče valovanje idej neposredne sedanjosti in življenja samega — v strahu, da ne bi zabredli ; v nevarne globine toka in izgubili ravnotežja.« Edino sintetična razlaga lahko vredino-tii in spoznava ustvarjalce po njihovem bistvu. Njej naj bi se priključilo še pred-skovaaije ] mednaroidinih stikov, odviisnosti in vplivov. Urednik omenja zlasti odnose nasproti Slo- i vanom, ki so najmanij laziskani. i
Podobno je s preučevanjem pesniške oblike in sloga, ki je nujno, če hočemo kdaj ; dobiti slovensko poetiko in stilistiko. Do njiju je mogoče priti samo s temeljitim delom, j ki je utemeljeno v zgodovini in v vzročnosti. Za iPazjasniteiv in utrditev sodobnih znan- j stvenih perspektiv je potrebna znanstvena kritiika, oprta na dejstva in gradivo, pogldb- \ Ijena s simislom za idejino razčlenjevanje oporišč našega zgodovinskega iskanja in s i čutom za sintetično razumevanje slovenskega -dogajanja. ;
Iz opisanih urednikovih misli jasno izstopajo štirje idelovni kompleksi; raaiskio- i vanje slovenske književnosti, primerjalno preučevanje slovenske literature, preučevanje pesniške oblike in sloga ter znanstvena kritika literarnozgodovinskih in literamoteoTetič-nih del. »Tako bo nova revija -dograjala na -izsledkih tradiioije v tesnem stiku s -seda- ' nj-ostjo in s temeljn-iimi gibali življenja našo nov-o znanstveno misel in liteirarnozgodo- < vinsko spoznanje.« j
Delež literarne zgodovine v Slavistični reviji bi po navedenem programu moral biti \ osrednji, vsestranski -in najbolj temeljito -zastavljen. V urednikovem sestavku preseneča, j da zavze-ma samo -stališče do -literarnoznanstvenih problemov, -kar bi gov-orilo tza to, da je bila Slavistična revija -prvotno usmerjena samo v takšno smer. Ko Ije kasneje -praksa pokazala -drugače, je souredndk France Bezlaj to drugo nasprotje poiprav-il in j napisal prdblemsko programatiani članek O nalogah slovenistike (Slavistična revija ¦ 1959/60, str. 95—103). i
V naslednjem -sestavku so upoštevani samo -tisti liiterar-nozgodovinskii prispevki, ki ¦ jih navaja Slavistična revija v svojih kazalih v razdelku »razprave«, ne -obravnavajo pa se »zapiski in gradivo« ali zgodovina slovenistike (mpr. Antona Ocvirka in Bratka Krefta prigodni študiji dh jubileju Franceta Kidriča v Slavistični reviji 1950). S to lazbreme- \ nitvijo se izvajanja lahko osredotočijo bistveno, tj. na študije, ki so analitično ali sin- i tetič-n-o -obravnavale katerega od m-ogočih problemov slovenske literarne preteklosti. :
V 'dosedanjih letnikih Slavistične revije je največ raziskovanja slovenske knji- : ževno-sti. Pri tem pa so glede na -k-riterij slovstvenih -ab-dobij o-pazni ze'lo velik-i razločki, j O slovenskem srednjem veku in njegovi problematiki ni nobenega prispevka. O reforma- •] ciji in protiref-o-rmaoijd 'pišejio Albert Kos, Anto'n Slodnjak 'in Mirko Rupeil. Problemi so postavljeni načelno (A. Slodnjak je, vzpodbujen od zgodovinarja G, Stöckla, razmišljal o ; vziniku slovenske refo-rmacijske misli) in gredo v središče stvari (izredno tehtna razprava i A. Kosa o družbenem nazoru naših reformatorjev). Delo M. Rupla je zasnovano na ' pozitivu-stičnih -načelih. Gradi-vsko v -minogočem razširja znanstveno vednost, manjka pa : mu ikooicepc-ije osm-išljevanja in sovisno-sti.
O razsvetljenstvu Slavistična revija nima 'nobenega -prispevka. V obdobje roman- ; tike je najbolj posegel Anton Slodnjak s Gi-klu'som Prispevki k poznavanju Prešerna in \ njegove dobe. D-oteda-njo prešernoslov-sko metodo pozitivizma je premaknil v psihološko in estetsko in na 'Osnovl novo -odkritega gradiva je.-dokaj -spremenil in 'razšiiril kultum-o-
39\
zgodoviinslce poglede na prvo polovico XIX. stoletja. Podal je interpretacijo dobe in Prešerna, ki ponekod sicer kliče po dopolnitvi ali ugovoru, ni ji pa mogoče odrekati izvirne zasnove, znanja, intuicije in doslednosti. Taikšmi &o tudi drugi Slodnjakovi sestavki (o Stanku Vrazu, o pojmovanju kritike v južnoslovanski literarni historiografiji ipd.). Zanesljiva analitična logika preveva sestavke Joke Zigona, Franceta Kidriča in Alfonza Gispana. Zadnji je opravil v zvezi s Prešernom pomembno tekstološko delo (problem Zdravljice in Griinovih Treh želja).
O realizmu so pisali Marja Boršnik, France Koiblar in Stane Mihelič, s prilOižnost-nim člankom pa se je javil tudi Hrvat Josip Badalič. Študije so kulturnozgodovinskega pomena (Miheličeva o ustanovitvi Novic), prinašajo novo gradivo (M. Boršnik, Fr. Koblar, J. Badalič), le M. Boršnikove se dvigajo do sintetičnega razbora (Književna gibanja kot odsev družbenega razvoja, Stilni premiki v slovenski književnosti med klasičnim in modernim realizmom). Studija Borisa Paternuja (Nastanek teorije realizma v sJovensici književnosti) pa je povzetek avtorjeve knjige o Levstikovi literarni kritiki dn estetiki (1962).
Razdobje moderne ima v Slavistični reviji več raziskovailcev. France Koblar je genotično podai nastanek m delo Zadruge. Problemsko so se moderne lotili Mairja Boršnik, Joža Mahnič, Fran Petre in Dušan Pirjevec. Zlasti zadnijl zasluži vso pozornost, ker je v svojih študijah (Zupančič in Cankar, Cankar in naturalizem) pmi nas prvi uporabil sodobno integralno znanstveno metodo in z njo dosegel pomembne rezultate. Metodološki! razpon je tudi v tem obdobju precejšen: gre od pozitivističnih načel v sintetičnost, pri F. Petretu pa se prevesi v esejistični prijem. Moderna je tudi zadnje umetnostno obdobje, fci ga je oibravnavala Slavistična revija. Razen omenjenega so v njej še posamezni prispevki iz folklomstjke (Ivan Grafenauer) in kroatisitike (Emil Štampar, Suvremeni hrvatski roman). Na širše slavistično področje posegajo Rajko Nahtigal, Monica Patridge, Anton Slodnjak, Antun Barac, Mirko Rupel, Bratko Kreft idr. Večina teh sestavkov je priložnostnih in gre le redkokdaj k bistvenim vprašanjem.
Primerjalnega preučevanja slovenske knj^iževnosti se loteva več avtorjev. Izhodišče pri Slovenoih imajo Lino Legiša (Stritar, Zupančič), Joža Mahnič (Zupančič), Tatjana Kopitar (Stritar) in Dušan Voglar (V. Vodiniik). Zunanje prijemališče pa imajo Dušan Moravec (W. Shakespeare), Bratko Kreft (ruska književnost). Veno Täufer (M. Gorki), O. Berkopec (Fr. L. Celakovsky), Emil Štampar (ruska revolucija) in Rozka Štefanova (A. Mdcfciewicz). Problem,! so obdelani z različnih aapektov, saj je znano dejstvo, da so prispevki v glavnem ali diplomske naloge ali disertacija. Tisto, kar je izven tega, pa je gradivsiki drobiž.
Sestavka, ki bi posebej obravnaval pesniško obliko in slog, v Slavistični reviji ni (delno se temu približujeta, toda ob specifičnem problemu, D. Ciževski in R. Jakobson). Zelo revna pa je tudi bera po znanstveni kritiki literarnozgodovinskih in literarnoiteore-tičnih del. Značilna polem;ika med A. Gspanom in A. Sladnjakom ob izdaji Prešerna ter ocene Petretove knjige o Cankarjevem rodu in mladosti je iz slovenistike precej vse, kar je o tem objavljenega v Slavistični reviji. O dogajanjih v svetovni slavistiki poročajo Dušan Pirjevec, Anto,n Slodnjak, Nikola Pribič, Nikolaj Preobraženski, Miirko Rupel in Boris Urbančič. V njihovih sestavkih se je znanstveno zainteresirani bralec lahko poučil o W. Walderju (knjiga o Cankarju), M. Ibrovcu (Kopitarjev odnos nasproti Francozom), E. Winterju (zveze med mestom Halle in slovenskim razsvetljenstvom), G. Phelpsu (ruski roman v angleš<ki književnosti), J. Badaiiču (problem protestantik) in F. Wollmanu (zibornik ob sedemdesetletnici). O madžarski slavistika je pisal Andreas An-gyal, Andrej Budal pa o slovenistiiki v Italiji po drugi svetovni vojni.
Navedeni podatki pričajo, da imamo v Slavistični reviji opravka s še nekaterimi nasprotji. Predvsem lahko ugotovimo velik prepad med urednikovimi željami in med stvarno vsebino revije. Slavistična revija je dosegla doslej 3786 strani, od katerih jih 1485 (približno 39 %) odpade na literarno zgodovino. Ta odstotek je sicer precejšen in bi bili, ko bi se držali samo kvantitativnih kriterijev, z njim lahko zadovoljni. Ko pa opravljeno delo pomerimo ob stvarne probleme slovenske literarne zgodovine, ugotavljamo določeno nezadostnost. Slavistična revija je najprej izpustila problematiko slovstvenega življenja med IX. in XVI. stoletjern; v njej ni zastopano XVIII. stoletje, od XX. pa samo tisti del, ki ga zavzema moderna. Pri tistih površinah literarnega življenja, o katerih imamo prispevke v Slavistični reviji, pa je prav tako potrebno ugotoviti nekaj stvari. Bistvenih problemov se lotevajo nekatere študije o reformaciji, romantiki in moderni. Prevladuje pozitivistično-analitiični pristop, ki je razširjen s socialnimi in psiho-
40
loškimi ter ponekod z estetskimi postavkami, Do s:intetične razlage so se povzpeJd Marja Boršnik, Boris Paternu in Dušan Pirjevec.
Literarnozgodiovinski delež v Slavistični reviji je torej ostal daleč od programiSkih zamisli. Prepuščen slučajnosti in brez enotnega idejnega žarišča se je premalo spoprijemal z živo aktualnostjo preteklosti in sodobnosti. Za to je več razlogov. Nekaj jih je vidnih že iz dosedanjih opažanj. Hkrati z rastjo literarne zgoidovine v Slavistični reviji nii rastla literarnoteoretična misel. Časopis si je skoraj ipovsem zaprl vrata v svet. V njem ni najti informacij o izredno zanimivih literarnoznanstvenih tokovih sodobnega sveta, o njhovih idejnih lin metodoloških izhodiščih. Slavistična revija ni zavzela stališča nasproti pojavom, ki so vzburjali slehernega njenega bralca (npr. Wolfgang Kayiser, Emil Staiger, ameriški »new criticism«, strukturalizem ipd.). Ta neobveščenost se je recipročno maščevala tudii v širini aspektov in v metodološki izdelanosti idoločenih prispevkov. Za večino njih je namreč značilna precejšnja ožina, konservativnost, strah pred novim in premajhen občutek za razločevanje bistvenega od nebistvenega. Spoznavna pomanjkljivost in metodološka neizdelanost sta rezultat nevključenosti v pozitivne tokove sodobne znanstvene misli v svetu. To je povzročilo miočno stagnacijo in celo upad znanstvene misli na Slovenskem.
Poseben proiblem so tudi sodelavci. Slavistična revija je prvo številko začela s prispevikom Franceta Kidriča (Prešernov kritik Buchenhain). V njej so doslej najbolj številno zastopani avtorji po naslednjem zaporedju; Anton Slodnjak (218 str.), Dušan Pirjevec (142 str.), France Koblar (138 str.), Mirko R^pel (128 str.) in Marja Boršnik (63 Str.). Težišče je na talko imenovani postkidričevski generaciji literarnih zgodovinarjev. Edina izjema je komparativist Dušan Pirjevec, pripadnik povojnega rodu, ki je kot urednik objavil dva pomembna prispevka o modemi. Preseneča odsotnost obeh drugih literarnozgodovinskih urednikov (Anton Ocvirk in Josiiip Vidmar), ki sta oba znana literarna znanstvenika. Od mlajših predstavnikov slovenske slavistike je v Slavistični reviji zastopan samo Boris Paternu, ki je vanjo prišel s svojim referatom za sofijski slavistični kongres (Nastanek teorije realizma v slovenski književnosti). To dejstvo je zanimivo z več strani. Predvsem je gotovo, da je z uredniško politiko nasproti slavistom nekaj narobe. Ta ugotovitev postane tembolj očitna, če vzporedimo literarnozgodovinski del z jezikoslovnim, v katerem je situacija pravzaprav boljša. Zgornji primer pa poleg tega kaže še drugo značilnost. Boris Paternu, ki se je lotil ene središčnih tem slovenske književnosti, in Dušan Pirjevec, slavist in komparativist mlajšega rodu, sta pomembno dopolniila vsebino literarnozgodovinskega deleža v Slavistični reviji.
Kakšni bi bili potemtakem rezultati analize o literarnozgodovinskem deležu v Slavistični reviji? Najprej se vsiljuje spoznanje, da ta časopis v slovenski literarni zgodovini ni imel tiste vloge, ki bi jo po njegovem programu in po dejanskem položaju znanstvenega tiska pričakovali. Reševanje slovenskih in slavističnih literarnoznanstvenih problemov je bilo prepuščeno slučajnosti. S premalo širokim odnosom tako do stvarnih problemov kot do sodelovanja si je Slavistična revija odvzela možnost, da postane živ in aktualen slavistični časopis, katerega izid bi literarni zgodovinar pričakoval z ne-sErpnostjo. Premalo je bilo s.proprijemanja s tistimi vozlišči, skozi katera je v zadnjih nekaj desetletjih prehajala literarna znanost v svetu. Slavistična revija je premalo služila znanstvenemu osveščanju, zato so nekateri notranji premiki v slovenski literarni zgodovini šli mimo nje. Zato tudi — razen v redkih omenjenih primerih — ni prispevala nič bistveno novega k procesu prevrednotenja slovenske literarne preteklosti. Ostala je nad problemi; aristoikratsko vzvišena se ni mogla postaviti na mesto, na katerem bi lahko postala sinteza in izvir literarnoznanstvenih spoznanj.
Čeprav ima literarnozgodovinski delež v Slavistični reviji vrsto problematičnih značilnosti, je kljub temu vzdrževal kontinuiteto slovenske literarne znanosti in jo predstavljal svetu. Ker je bila uredniška koncepcija odmaknjena od življenja in ji je šlo za pozitivistično pojmovano in strogo zaključeno znanost, ni podlegala različnim dnevnim geslom, ki so povzročila težko škodo nekateirim drugim slovanskim narodom. Tako se lastnost, ki je z ene strani problematična, spreminja v pozitivno vrednoto. To je relativizem našega časa, ki je bistveno ogrozil zlasti humanistične vede. Kot posledica razbite vere v determiraizem pojavnih oblik življenja in kot nasledek razvrednotenja poznanih literarnoznanstvenih metod je literarna zgodovina uveljavila subjektivistično interpretacijo. Slavistična revija se je takšnim tendencam upirala s solidnostj.o pozitivistično -snovanih študij in razprav. S tem je vzdrževala določeno ravnotežje, ki pa ima zapletene posledice. Odvračajoč se od svoje skrajnosti, je sama zašla v nasprotno skrajnost ter s tem postala neplodna. Njena pot v prihodnost je mogoča samo v ustvar-
41
jalni oživilvii in v strnitvi vseh literarnoznanstvenih pristapov. To je oidnos nasproti tradiciji. Nasproti sodohnosti pa ho treba biti -kar najbolj odprt, ker je edino s tipalkami na vse strani mogoče biti v kontekstu časa, v katerem živimo. Zato ni več miogoče kakršnokoli zapiranje v pozitivistično strogo omejene znanstvene discipline. Le-te prehajajo ena v drugo, prežemajo se in žive kot enota sipoznavnega procesa, ki ima več aspektov. Zato je pot Slavistične revije v prihodnost mogoča samo, če bo peljala skozi sintezo dosedanjih znanstvenih idosežkov v integracijo s sodobnimi duhovnimi tokovi v svetu.
Jože p o g a e nI k