e-knjiga.si

Genija d.o.o.

1000 Ljubljana, Litijska cesta 12/a

Telefon: 051 415 616

Splet: www.genija.com

E-pošta: info@genija.com

Janko Kersnik

Rejenčeva osveta

Za založbo: Blanka Jarni

Računalniška postavitev: Dubravko Gecan

©Genija, d.o.o.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-32(0.034.2)

KERSNIK, Janko, 1852-1897

Rejenčeva osveta [Elektronski vir] / Janko Kersnik. - El. knjiga. -

Ljubljana : Genija, 2012

Način dostopa (URL): www.e-knjiga.si

ISBN 978-961-280-134-2 (pdf)

262909696

Janko Kersnik

Rejenčeva osveta

2012

e-knjiga.si

Vsebina

Rejenčeva osveta ..................................................................... 7

Kako je stari Molek tatu iskal .............................................. 31

Znojilčevega Marka božja pot ............................................. 62

Za čast .................................................................................... 88

Tudi za brezplačne knjige veljajo avtorske pravice.

Vsa besedila na portalu e-knjiga.si so objavljena z dovoljenjem avtorjev, oz. lastnikov avtorskih pravic.* Pridobljena dovoljenja veljajo izključno za objavo in distribucijo na portalu e-knjiga.si. Ni dovoljen prenos e-knjig, besedil ali slikovnega materiala na druge spletne naslove, reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba v kakršnemkoli obsegu ali postopku.

Za osebno uporabo lahko naše e-knjige uporabljate neomejeno.

Namesto nepooblaščenega razmnoževanja datotek vas prosimo, da vsako novo kopijo prenesete ali delite neposredno z našega portala.

Na ta način boste prispevali k nadaljnjemu razvoju spletne knjižnice

e-knjiga.si.

Prijetno branje.

*	za	besedila,	ki	so	v	javni	lasti	dovoljenja	za	objavo	niso	potrebna.	Javna	last	je oznaka	za	vsak	izdelek,	za	katerega	nihče	ne	uveljavlja	lastniških	pravic.	Še	vedno veljajo	pravice	za	grafično	podobo	in	računalniško	postavitev	knjig	objavljenih	na portalu	e-knjiga.si

Rejenčeva osveta

1

»Kaj je? Kdo trka?« zavpije gospodar, ki navzlic pozni uri

še bedi ob široki javorovi mizi v oglu prostorne sobe; za pečjo ležita kar dva krepka hlapca in smrčita, da kar grmi od sten;

drugih domačih ljudi ni videti, in vse, zlasti pa par debelih, okornih cepcev in pa dvoje na dolga ročaja nasajenih bradnic, katerih osti se ostro brušeni odsvitata ob luči leščerbe in katero orodje sloni ob odprtih sobnih vratih – vse to priča, da žive prebivalci te lepe domačije v nekem izrednem stanju.

Godilo se je to meseca rožnika 1809. leta.

Kranjsko je zasedel Francoz, toda avstrijske vojske mu niso

dale miru. Okrožni glavar ljubljanski, grof Hohenwart, je bil

zapovedal, da se dvigne obširna črna vojska, zlasti po Go-

renjskem in ob štajerski meji. Ta klic je odmeval povsod in,

dasiravno so se mu radovoljno odzivali fantje in možaki od

vas do vasi – vendar ni imel nobenega znatnega uspeha, ker

je primanjkovalo pravega reda, prave složnosti in primerne

7

stroge uredbe. Prvi čarnovojniki so postali v kratkem pri-

stni cestni roparji in napadovalci in o tem vedo še dandanes

mnogo povedati od Trzina in Bistrice gori po Črnem grabnu

do Trojan in do štajerske meje in marsikatera stara ženica

prerokuje gorjesa nad vso dolino za čase, ko se zopet prikaže

Francoz v njej.

»Kaj je? Kdo trka?« zavpije vnovič gospodar in hlapca sko-

čita raz peč.

»Je li kakov Francoz?« vpraša eden in seže po nasajeni

helebardi.

»Potrpi,« veli gospodar, »bom jaz poprašal!«

Počasi stopi v vežo k zaprtim hišnim vratom in ponovi

svoje vprašanje.

Poltiho, zagrljeno jokanje in medtem otroško vikanje sta

bila odgovor.

»Odprimo!« reče gospodar.

»Kaj pa, ko bi bila to le kaka – past?« meni eden od hlapcev.

»E – kaj – saj smo trije! Desetih se ne bojimo!« pravi drugi.

Gospodar premišlja, a potem odrine zapah in hlapec po-

moli z levico leščerbo iz veže, z desnico pa bradnico* pred-

se, da se ubrani navideznega napadnika. Pred seboj na cesti

ugledajo mlado, slabo opravljeno žensko, ki tišči kričečega

dojenčka k sebi.

»Kaj je? Česa iščeš tu?« reče gospodar nejevoljno in osorno.

»Naprej ne morem več! Vzemite me za to noč pod streho!«

prosi ona.

8

»I kajpada? Dandanes ne jemljemo vsakega med svoje štiri

stene! Od kod si se pa priklatila?«

»Pustite me noter! Dajte mi toliko prostora, da sedem in

si malo odpočijem – potem vam povem.«

Nebo se posveti od iskrega bliska in tam izza Kamniških

planin zabuči votel grom; nevihta se bliža.

»Pojdi noter!« veli gospodar, hlapec pa sveti še po cesti

naokoli; a nikogar drugega ni videti.

Ženska nese dojenčka v sobo in sede za mizo, drugi pa zo-

pet zapahnejo vežna vrata; potem ležeta hlapca vnovič za peč,

gospodar pa prinese latvico kislega mleka in hlebec kruha ter

deje dobrovoljno:

»Na – jej!«

Trebalo ni dvakrat veleti; tujka se je slastno spravila na

ponujeno večerjo.

Medtem si lahko ogledamo – dasi je temno – to domačijo

in njene prebivalce.

Prav ob veliki ljubljansko-dunajski cesti, v Dobu, je stala

tedaj – in nekaj je še dandanes stoji – ta prostorna, v enem

koncu zidana, v drugem lesena kmetska hiša. Bila je visoko

dvignjena in imela nekaj, kar bi imenoval prvo nadstropje,

dasi je bilo le pravo podstrešje; a krog in krog tega nad pri-

tličnimi sobami je bil napravljen ličen, z rezljanimi deskami

ograjen hodnik, za njim pa v podstrešju ali, recimo, v prvem

nadstropju nekaj ločenih prostorov, kamric, kakor so jim re-

kli. Zadaj za hišo je bilo prostorno dvorišče in ob straneh

hlev, kozolec in druga gospodarska poslopja, ki so potrebna,

9

da se pravilno obdeluje »cel grunt«, ki je bil tedaj last Petra Svetlina, štiridesetletnega moža, katerega smo ravnokar pu-stili v spodnji sobi v družbi tujke, ki jo je usmiljeno vzel pod svojo streho.

Peter Svetlin je dober in priden gospodar, ki se neumorno

trudi na svojem polju, pazi na to, da se Bog spoštuje in moli

v njegovi hiši in da mu rodbina in družina ne hodi po krivih

potih; kdo pač gospodari in zapoveduje v deželi, do tega mu

danes ni mar – naj bo Avstrijec ali Francoz – davek mora

vsakemu dajati. Samo ta nered, to vedno nastanjevanje voja-

kov in potem celo to, kar imenujejo »črno vojsko«, to mu ne

ugaja. Uvidel je, da je najbolje v takih razmerah, ako si človek napravi sam svojo »črno vojsko« ali bolje rečeno: – domačo

stražo; in tako ustanovi s svojima hlapcema, kakor smo že vi-

deli. Namen mu je bil, varovati se ponoči pritepencev ali celo malovrednih domačinov, ki pod krinko, da so »črnovojniki«,

nastavljeni proti Francozom, napadajo in odirajo rojake. –

Ženo in dva otroka pošilja spat gor »na mostovž«, kakor ga

imenujejo; a v istini je vse to prvo nadstropje, oziroma pod-

strešje, in tam nočujejo tudi dekle.

Ta dan popoldne je bilo čuti od Kamniške Bistrice sem

gosto streljanje, kmalu potem ko je majhna družba franco-

skih častnikov deloma na kmetskih vozeh, deloma na konjih

in spremljana od četice vojakov krenila mimo Doba. Svetlin

je spravljal seno na travniku ob Radomlji, in ker je bilo čuti tako streljanje tedaj skoro vsak teden, se ni zmenil za to. Zve-

čer pa vendar ni hotel iti spat ter je nastavil svojo domačo

10

stražo. Žena in otroci so mu bili pripovedovali, da so peljali pozno popoldne mimo po cesti nekaj ranjenih Francozov, ki

so venomer stokali in vpili: »mundi, mundi, mundi!« Pa temu

vzkliku je bil že privajen; vedel ni, da je to »mon dieu« – »moj Bog« – a v zadnjih letih ga je slišal mnogokrat in zato je dejal sedaj le hladnokrvno: »Ej – vsak Francoz tako vpije!«

»Pa ti, Janezek,« velel je nato svojemu petnajstletnemu sinu,

»da se mi ne vtikaš v te neumnosti! Delati moramo, delati –

oni naj se pa tepo! Pa varovati je treba – hišo in hlev tujih

pritepencev! Kar mu moraš dati po postavi, daj mu, če ne ti

po sili vzame, in ti nimaš nobene pravice! Če pa brez pravice

pride, odpodi ga kakor steklega psa!«

Latvica, prej polna kislega mleka, je sedaj že prazna in do-

jenček spi. Hlapca na peči zopet smrčita.

»Od kod pa si ti?« vpraša Peter, malo radoveden, malo

oprezen, zakaj tudi v njem se je bil vzbudil sum, da je vse to kaka »past«, ki mu jo je nastavil skrit rokovnjač.

»Francoze smo vozili!« odgovori mlada žena. »Tam od Za-

gorja sem je vozil moj mož in jaz sem šla z njim, ker nikjer

ni več varno, tudi doma ne; tu pri Bistrici pa so nas napadli –

domači ljudje so bili – in puške so imeli in moj mož je padel

zadet od krogle z voza, Francozi so šli nazaj, jaz sem se skrila v rakitovje za bregom in sedaj sem tu!«

»Hm, hm, čudna je ta!« mrmra Peter, kajti, dasiravno se je

v onih vojevitih časih tudi kaj nenavadnega pripetilo, vendar

mu ta pripovedka ni šla prav v glavo in razum.

11

Ženska si briše oči in teši otroka, ki hoče vnovič na glas

vpiti.

»Videla sem, da so mojega moža tudi na voz položili, pre-

den so bežali, a jaz nisem mogla za njimi!« reče potem. »Jutri pojdem – nocoj me še pustite tu!«

Grom, ki buči vedno bliže in bliže, podpira njeno prošnjo

in gospodar vstane ter odpre sosednjo sobico, veleč: »Tu noter pojdi! Postelj je tu in odeja tudi!«

Žena se odpravi glasno zahvaljujoč; Peter sedaj tudi v prvi

sobi upihne leščerbo ter leže opravljen na dolgo klop za mizo.

Zunaj že tuli vihra, blisk za bliskom svita skozi majhna,

nizka okna in grom pretresa celo stavbo. Kmalu se ulije ploha

in med tem šumom, vihranjem, grmenjem in bobnenjem spe

vsi prebivalci hiše sladko in trdno, kakor bi bival najstrožji mir zunaj in nad njimi.

2

Nevihta poleže proti jutru, in ko se jame daniti, spravita

se hlapca raz peč; gospodar, ki je najdalje bedel, leži še trdno speč na klopi. Hlapca imata opravila v hlevu, kjer pastir že

poklada živini. Nebo je jasno, a mračno je še; gori nad Črnim

grabnom polagoma rdi obzorje. Vrata v sobo, kjer spi Peter,

ostala so odprta, prav tako vežne duri.

Tedaj pa se odpro nakrat potihoma vratca iz male sobice,

kamor je bil poslal gospodar nekoliko ur prej onega nepriča-

kovanega gosta, in ta – mlada žena – priplazi se počasi, bosa

12

in po prstih, plaho oziraje se na spečega Petra – iz kamrice

ven v vežo, na cesto in – nikjer je ni bilo več, ker videti je ni mogel nihče, ko nikogar ni bilo na cesti.

Gori v prvem nadstropju se jame tudi gibati. Janezek, do-

mači prvorojenec, pride prvi po stopnicah ter krene narav-

nost v hlev. Za njim prilezejo po okornih stopnicah sestre in

obe dekli – vse še dokaj zaspane, in vse tri stopicajo v kuhinjo.

Mati pride takoj za njimi, a tu se zbudi tudi oče Peter ter se zravna, široko zevajoč, raz svoje trdo ležišče.

»I – kaj pa je bilo vendar nocoj?« vpraša mati Polona. »Pre-

den je grmelo in treskalo, ste imeli tu doli nekaj – tako da se je na oni konec čulo!«

»Le potrpi malo!« deje Peter. »Kmalu boš videla, kaj je bilo;

pa sedaj ju pusti spati!«

»Koga? Katera dva naj pustim spati?«

»I – no, onadva, ki sta tu notri! Saj ti ne uideta!«

»Jaz sem že hotela vžgati luč in reči dekli, da naj gre najprej gledat, kaj je tu doli, in zapali naj nekaj šibic iz butare, ko je tako treskalo; in potem se mi je dozdevalo, da vpije otrok tu

doli!«

»I – pusti, pusti, Polonica! Otrok bo vpil – kje bi ga vzeli?«

šali se Peter. »Sedaj pa ne gostoli preveč, da se onadva – tam notri – ne zbudita. Spita naj, dokler jima je dano!«

Polona je silno radovedna, a možu se navadno uklanja;

zato se umakne tudi iz sobe in gre deklam velevat, ki pripra-

vljajo kosilo za ljudi in kotel za prašiče.

13

Svetlin raztegne še nekajkrat svoji dolgi, koščeni roki v

zrak, pritegne predpasnik in gre počasi skozi spodnja vrata

na dvorišče gledat, kaj delajo sin in hlapca. – Tu doli je vse v redu; živina ima svojo krmo in hlapca vozita gnoj na kup, ki

je že zopet visoko zrastel tam v zadnjem koncu dvorišča, dasi

so ga pred nekoliko tedni pospravili docela na zelnik; Janezek popravlja grabljišče, katero se je bilo strlo prejšnjega dne.

»Tisto zadnjo – tam v Špriklji bomo pokosili! Dvakrat

treba udariti!« pravi Peter.

»Ali takoj?« vpraša prvi hlapec.

»Beži no! Po kosilu! Saj je ni za – pol ure!«

V resnici je bilo več sena tamkaj, nego ga je v treh urah

moč pokositi delavskim močem, s katerimi je razpolagal ta

dan Peter Svetlin, pa on je rad tako cenil, češ potem bodo

pridneje pritiskali koso k tlom.

V tem trenutku se začuje silen – dvojen krik tam izza spo-

dnjih vežnih vrat: eden je prihajal, kakor so vsi slušalci takoj spoznali, iz grla matere Polone, drugi pa je bil tanek in bodeč kakor krik zajčev, kadar ga pes zagrabi.

Peter, hlapca in Janezek dero vsi proti hiši in iz kuhinje

priteko tudi dekli in domača hčerka.

»Torej – to si dobil nocoj!« vpije Polona in na licih ji je

videti, da jo čisto druga jeza grabi nego edino ta, da je tuj

dojenček pod njeno streho, s katerim ne bo vedela sedaj ni

kam ni kako.

»I – kje je pa mati?« deje Peter ravnodušno.

14

»No, ti boš pač vedel – kje je!« zatogoti se Polona. Hlapca

se smejita v ozadju, in to ženo še bolj razburi. – »Ah, tako?

Menda ste vsi sporazumljeni? Na – tu ga imaš – jaz pa grem!«

Sedaj Peter ne ve, bi se li smejal ali jezil. Pa prirojena mu

dobrota zmaga takoj nevoljo in šaleč se vzame kričeče dete v

roke in ga da Janezku, veleč: »Drži ga; pogledimo, ali mati še spi – ka-li?«

»Kaj bo spala?« vpije Polona. »Vse je prazno. Ležala je pač

tam v kamri, a sedaj je ni, in samo tale otrok je vpil tam notri.«

To je pa tudi Petru zagonetka, da strmeč pogleda ženo.

»Ali je ni tam?«

»Ni je in je ni! Kdo ve, kaj ste uganjali ponoči?«

»Ah – mati, prav nič,« oglasi se eden hlapcev ter razlaga,

kaj in kako je bilo, ko so tujko sprejeli v hišo. – Medtem brska Peter po kamri in, ko se vrne, ozira se po domačih, kakor bi

hotel pri vsakem pomoči iskati.

»Ni je! – Kam je ušla baba?« reče skoro plaho, kakor bi se

bal, da se je zgodilo s tem begom nekaj usodnega zanj in za

njegovo hišo.

Polona je potolažena, a – otrok – kam z otrokom?

»Iskali jo bomo! Ti Jurče, skoči, skoči gor proti Krašnji,«

deje gospodar prvemu hlapcu, »morda jo uloviš in pa gori

na Brdu naznani gosposki – kaj in kako! Mi ne bomo redili

tujih otrok!«

Hlapcu je izvršitev tega naloga ljubša nego košnja v Špri-

klji in zato se takoj odpravi na pot. A tudi drugi ne gredo kosit.

Okoli dojenčka, ki jim je bil padel kar tako na vrat na nos v

15

hišo, vrti se vsa družba; mladim je takoj priljubljen, dekli in domača hči ga pestujejo in gugljejo, Janezku se smili, drugi

hlapec pa je prvi, ki izreče misel: »Obdržimo ga, mleka ima-

mo dosti pri hiši!«

»Jaz ga ne maram!« reče Polona. »Še tega nam je treba v teh

žalostnih časih! Gosposka naj ga dene, kamor ga hoče. – Saj

še ne vemo, jeli krščen?«

To je bil razlog, ki je vse osupnil. Samo Peter ostane miren

in premišlja nekoliko časa; potem reče: »Potrpi Polona – Jurče bo babo našel, ako je le mogoče; ako je ne ulovi, potem grem

k župniku in z njim se bova dogovorila. Sedaj dajte fantiču

mleka, da ne bo tako silno vpil!«

»Pa ga nečem in ga nečem!« kriči Svetlinka. »To je rokov-

njaški otrok; iz tega ne bo nikdar nič prida in nam prinese

nesrečo v hišo!«

»Oh, mati, obdržite ga! Glejte, sedaj je že popolnoma mi-

ren!« oglasi se hčerka proseč in tudi drugi pritrjujejo.

Sedaj nastopi še druga pomoč na korist otroku v podobi

stare Petrove tete, ki ima preužitek pri Svetlinovih in s katero dobro ravnajo, ne le ker so vobče dobri ljudje, ampak tudi ker vedo, da hrani ona še vrečico starih tolarjev, in o kateri sodijo, da jo dobi enkrat tisti, ki je najbolje ravnal s staro ženico.

Ta teta Urša se oglasi na stopnicah in, ko ji dopovedo do-

godek minule noči, pritrdi takoj Petrovemu predlogu; s tem

je usoda mladega bitja za sedaj odločena. Tudi mati Polona

nima ugovora več.

16

Dopoldne stopi Peter v župnišče in popraša, bo li treba

dete, ki je komaj teden staro in o katerem se ne ve, je li kr-

ščeno ali ne, krstiti, da bo imelo vsaj pravo krščansko ime.

Tam mu razlože, da se mora to na vsak način zgoditi, ako se

ne dožene kmalu, da je otrok že krščen; če se dobi mati – bo

pač vedela kaj o tem; ako pa ostane otrok zapuščen in ga je

smatrati pravim najdencem, potem treba krstiti ga – pogojno,

kakor veleva cerkev.

Zvečer se vrne hlapec Jurče s poročilom, da »babe« niso

videli nikjer; od francoske vlade postavljeni župan na Brdu

pa mu je rekel, da morajo otroka obdržati v oskrbi, dokler se

ne dožene kaj več o njem in njegovi materi.

»No, sedaj smo pa dobri,« zasmeje se Peter, »sedaj ostane

pri nas!«

Svetlinovi so bili res dobri ljudje in ta novi prišlec jim ni bil nikakor »nepridiprav«, nego imeli so ga takoj kot svojega, kot domačina, da, skoro kot sorodnika. Ta morda nerazumljivi

čut opazujemo na Kranjskem lahko še dandanes, ko vidimo,

da starši, roditelji, izročujejo rejencem ali rejenkam svoje do-mačije ter odpravljajo lastne otroke s primernimi dotami. Na

videz je ta čut neumljiv, a v resnici ni nič drugega kot izraz zaupanja do onega, o katerem se misli in sodi, da bo bolje ravnal z izročevalcem nego lastni sin ali priženjeni zet; žalibog, da so rejenčki mnogokrat boljši do domačih otrok.

Čez teden dni, ko je bilo vse povpraševanje in iskanje po

ubegli mladi ženi brezuspešno, neso otroka h krstu; Peter in

teta Urša sta botra in krstijo ga na ime sv. Andreja – teta Urša 17

je tako hotela, ker je bila mnenja, da ga bo ta njegov patron

najbolje varoval v nezgodi, ker je bil sam »križem križan« –

Peter pa mu da svoj priimek: Svetlin.

»Ako bo pošten in priden – saj mene ne bo sram, da nosi

naše ime!« deje ponosno, kakršen je naš gorenjski kmet.

3

Burni časi so bili tedaj na Kranjskem in zlasti ko so se jela

avstrijska oblastva umikati, tedaj je kar vrelo po cestni progi od Ljubljane do Učaka. Naravno je, da se tudi francoska go-sposka ni brigala za taka majhna vprašanja, kakor je to, da je tuja žena pustila majhnega dojenčka v tuji hiši. Vse preisko-vanje zastane kmalu in nihče več ne povprašuje, od kod se je

vzel mali Andrejček. In ko pride vnovič dežela pod avstrijsko

vlado, tedaj tudi Svetlinovih nihče ne drega in ne povprašuje, od kod je ta fantič; on raste, igra se, potem pase in naposled je čvrst fant in velja, kakor bi bil porojen na tem domu, v tej občini.

Petindvajset let mine za onimi dogodljaji, in kakor pov-

sod, poznati je tudi na Svetlinovem domu izpremembo, ki jo

napravi taka doba.

Oče Peter je preužitkar; izročil je že pred mnogo leti svoje

imetje zetu, ki se je ponujal z lepo odpravščino po starših.

Hčeri izgovori oče doto, sin Janezek se pa prav v istem času

oženi gor v Vrbo ter tam kot zet prevzame lepo posestvo,

18

seveda z bremeni, običajnimi takrat kakor dandanes, pa nika-

kor ne tako občutnimi kot sedaj, ko dohodek, ki ga nam daje

zemlja, ne raste tako kakor naše potrebe. Mati Polona počiva

pa že davno doli na pokopališču ob cerkvi sv. Martina; le teta Urša noče umreti. Še vedno tiči skoro ves dan gori v sobici

za hodnikom bolehna, nad osemdeset let stara, in sedanji go-

spodar, Petrov zet, je ne gleda nič kaj prijazno, kadar prileze po stopnicah na dvorišče.

A vse drugače Andrej! Čut, da sta oba, teta Urša in on,

kar nekako prislonjena ob to hišo, združuje ju v medsebojni

ljubezni; do drugih ju navdaja pa zavest, da ima teta tu ne-

oporekljivo pravico do kota in živeža, Andrej pa darilo sto

goldinarjev, katero mu je izgovoril Peter, ko je izročal zetu

svoje posestvo, in katero terja sedaj lahko, kadar hoče, ko je že izpolnil svoja leta. Poleg tega pa domači še vedno spoštujejo tisto vrečico tolarjev, katere hrani teta Urša nekje v svoji kamrici.

Po hiši teka in šviga sedaj, dela na polju, grabi in razstilja seno na travnikih, pleve na vrtiču ali pa lupi krompir v kuhinji za vsakdanje kosilo – mlada domača hčerka. Tudi njo

so krstili Polonico iz hvaležnosti do stare matere, ki ji je bila botra. Edini otrok sedanjih gospodarjev je to, več jima jih bog ni dal. Tudi ta je zrastla teti Urši prav živo v srce.

Andrej je štel menda osem let, ko je babica prinesla Po-

lonico v hišo, in odkar jame ta tekati po cesti in trati, od tedaj sta si prijatelja. Danes ima on petindvajset in ona kakih

19

sedemnajst let; pa dorastla je, močna in krepka, kakor bi jih

imela dvajset.

Enkrat, ko spravljata žito v spodnji kozolec, poneha An-

drej, ki vklada snope, ter sede na »hlapca«,* visečega v latah.

»Polonica – bi li me hotela rada imeti?« reče potihoma.

Ona zardi in vrže pšenični snop ob tla.

»Beži, beži, prismoda! Kaj bi tako govoril?« Obrne se v

stran in pobere počasi zopet snop.

»Jaz mislim, Polonica, ko bi se midva vzela? Saj oče ne

bodo hudi, kaj misliš?« reče Andrej, še vedno na hlapcu sedeč.

»Pa povprašaj!« zasmeje se dekle.

»Ali je tebi prav tako?« vzklikne on veselo.

»Pusti to,« pravi ona, »tu imaš snop in vloži ga!«

Rekši, pomoli mu snop in vsa rdeča je v lica.

Andrej se zravna na hlapcu in nobeden ne govori več, am-

pak oba hitita z delom, kakor bi s tem hotela zakriti svojo

duševno razburjenost, veselje in srečo.

Nihče domačih, samo teta Urša zve o tem razgovoru in

ona je zadovoljna. Dejala je tudi, da bo govorila prvo besedo

s starši.

In govorila je res; pa – s kakim uspehom? Najprvo pri

starem očetu – Petru. Ta kima in kima – vseeno mu je tako

ali tako, da ima le svoj živež in svoj tobak. Mlada dva, sedanji gospodar, Tine mu je ime, in žena njegova, pa jameta kričati

na ves glas:

»Kaj – ta pritepenec, ta rokovnjač? – V našo hišo dobimo

lahko drugega zeta s tisočakom v rokah – ne pa da bi takega

redili!«

20

Tetino ugovarjanje in prigovarjanje ne pomaga nič. – In

kako bi tudi?

Gospodarstvo je šlo nizdol in Tine že sedaj misli na boga-

tega zeta in na kot, v katerem bi brezskrbno počival. Zato je

vse pogajanje zastonj, tembolj, ko tudi mati vsemu pritrjuje,

kar govoriči mož. Nekaj tednov pozneje se lotita hčere, ko

vidita, kako bleda in potrta hodi okoli in da svojega posla ne opravlja več tako veselo kakor prej. Uspeh tega razgovora je

tajna zarota proti rejencu Andreju.

Služil jima je do sedaj pridno, brez ugovora; po denarju,

ki ga ima vknjiženega na posestvu, ne vpraša nikdar, niti po

obrestih niti po plačilu za svojo službo. – A sedaj je v njiju očeh

– pritepenec, rokovnjač, malopridnež! – Treba ga odpraviti!

Gospodar Tine si izmisli izvrstno sredstvo.

V nedeljo popoldne sedi v krčmi selskega župana – »rih-

tar« so mu tedaj rekli – in ker veleva polič za poličem na mizo, ima kmalu lepo družbo domačih veljakov krog sebe. Danes je

poseben dan. »Rihtar« je dobil ukaz, da treba nekaj vojakov

– novincev postaviti k domačemu polku; ta stvar pa se tedaj

ni vršila tako kakor dandanes. Sedaj dobi vsak, ki je dopolnil dvajseto leto, listek v roke in s tem gre na nabor; napije se

malo, uka in kriči in, ako ga potrde, potem dosluži bore dve

leti ali tri ter se vrne domov, krepak in čvrst in ponosen, ako se je spravil tako visoko, da so mu prišili eno ali celo dve zvezdi na ovratnik. – Pa tedaj?

Takrat so morale občine dati gotovo število svojih domačih

fantov. Službena doba pa je trajala štirinajst let; kot mladenič 21

je oblekel vsak cesarsko suknjo, kot dozorel mož jo je slekel

in se je vrnil – ako se je pač vrnil. V občini pa ni veljalo, da mora vsak, ki je izpolnil dvajseto leto ali ki je sposoben – tja med vojake; ne, občina je morala dati svoje število, kakor je

bilo ukazano, in ker druga oblastva niso pomagala, prisilili so občinski možje toliko fantov v vojake, kolikor jim je bilo velevano. To je bil pravi – krvavi davek! Pa kako so to izvrševali?

Prav po domače! – »Rihtar« dobi ukaz, koliko novincev

treba postaviti do gotovega dne domačemu polku v Ljubljano;

nato se posvetujejo občinski očetje, kateri izmed vaških fan-

tinov je dovolj »zrel«, da ga je oddati brez škode za občino in rodbino; potem se prične – lov. In pravi pravcati lov! Kmetje, gospodarji so oboroženi s koli, motikami ali cepci, in nakrat, na večer ali ponoči obstopijo hišo, kozolec ali skedenj, v katerem počiva fant, katerega se hote polastiti. Malokateri jim

uide, kadar ga obkolijo tu v njegovem brlogu. Zvežejo ga in

hajdi z njim v Ljubljano k polku, od koder ga ni več nazaj –

da je le čvrst in krepak, da more prenašati štirinajst let težko, neusmiljeno službo.

Pa tudi fantje so oprezni. Marsikateri ima slabo vest in ta

jo o pravem času popiha tja med rokovnjače, ki se klatijo po

širnih gozdovih med Šmarno goro in Kamniškimi planina-

mi, ali pa gre med tihotapce in pastirje, ki lazijo po gorah ob severni, proti Štajerskemu ležeči meji.

Tako priliko je ujel Svetlinov zet in sedaj razklada občin-

skim možem, ki so prav danes v velikih skrbeh, kje in kako bi

22

ulovili še enega novinca, da bo polno število, katero je treba dati cesarju.

»Našega Andreja vzemite! Meni ni žal po njem, vam pa

tudi ne!« reče in ugovora ni od nobene strani.

»Pa kje ga ulovimo?« vpraša eden.

»Kadar hočete. Najlaže doma pri meni! Zvečer pridite, ko

odmolimo, da ne bo preveč hrupa. Saj pojde sam, kakor oven,

he, he!«

Drugi se ne smejejo z njim; nobenemu niso prav po volji

te besede, ampak – vsi skoro imajo odrasle sinove in vsak se

boji za svojega.

»Ta je pa rejenec, najdenec – saj ni naš!« tako si tolaži vsak svojo nekoliko vznemirjeno vest in nov bokal vina, ki ga uka-

že Svetlinov zet, odloči Andrejevo usodo.

Ko se vrne Tine domov, sede že – oče Peter, gospodinja,

Andrej in ostala družina v kotu sobe krog mize, ki je še ve-

dno ista, ob kateri je pogostil Peter pred petindvajsetimi leti Andrejevo mater s kislim mlekom. Polonica streže zgoraj

v prvem nadstropju teti Urši; zvečer starka ne pride več po

stopnicah.

Večerja – krompir v oblicah in mlečna kaša – tedaj že

kakor dandanes navadna pri boljših kmetih – je použita in

Peter moli na glas očenaš, ko dekla že pobere lesene žlice ter vrže krompirjeve oblice v prazno skledo. – Sedaj zaropočejo

težki koraki v veži in sobna vrata se odpro na stežaj. V od-

prtini se pokaže osem do deset možakov in vsi so oboroženi

23

s cepci; dva nosita okoli vratu dolge, v kolobar zavite kono-

pljene vrvice.

Vsi domači zatulijo na glas; edini gospodar Tine molči in

sede na drugi konec sobe za peč. Andrej in hlapec, ki ga še

premore sedanji gospodar, pa znata takoj, kaj to pomeni.

Hlapec, krepak fant, dvigne stol, raz katerega je bila od-

skočila dekla, Andrej pa seže pod klop po sekiro, nasajeno na

dolgo toporišče. Za trenutek je vse tiho.

Stari oče Peter je prvi, ki se oglasi.

»Kaj hočete? Koga boste lovili?« zavpije divje in udari ob

mizo.

»Rihtar,« stopi malo bliže in reče, na Andreja kažoč: »Tegale!«

Andrej dvigne sekiro in zakriči: »Prostora mi dajte!«

Možaki se umaknejo na desno in levo in Andrej bi imel

prosto pot ven v vežo in iz hiše; a tu pridrvi Polonica po stopnicah in zastavi izhod, strmo in plaho gledajoč ta prizor.

»Kaj je?« vpije naglas.

»Beži – v vojake me love! Beži v stran!« kriči Andrej.

»Tebe? Tebe?« vzklikne deklica in skoči k njemu. »Oče,

oče, pomagajte!« kriči proti Petru, ki nem od groze stoji za

mizo in upira tresoči se roki obnjo.

Andrej se obrne proti očetu, za eno roko ga drži dekle, de-

snico, ki je ravnokar vihtela sekiro, pa nagne kakor v mislih, da mu sedaj pomagata ta dva, stari oče in Polonica. A vtem

so nakrat vsi na njem. »Rihtar« in občinski možje vržejo ga

k tlom, zvežejo mu roki in nogi in zunaj na cesti je že voz, ki ga odpelje v Ljubljano.

24

»To ste možje, to ste pač občinski možje! Lopovi, zavratni

lopovi ste!« tuli Andrej in se zvija na senu, ki so ga vrgli na lestvenik, na katerem ga peljejo v štirinajstletno sužnost.

Doma v Svetlinovi hiši strme vsi in plaho gledajo drug

drugega; Polonica leži na tleh in joče, da se bogu usmili, stari oče Peter se trese za mizo, hlapec, ki je ušel nevarnosti, o kateri je bil sodil, da preti njemu – kolne na glas, dekle stočejo, gospodar Tine pa sedi v kotu pri peči in, ko vsemu viku in

kriku le ni konca ni kraja, vstane počasi ter deje:

»Nehajte, nehajte! Enega smo morali dati, tako stoji zapi-

sano v cesarskih zakonih!«

Nato jim veleva spat.

Vsi odidejo, a nocoj ni legel mir na to hišo; dobro uro

pozneje pritečeta dekli iz gornje sobe in kličeta vse domače

skupaj: »Teta, stara teta Urša umira!«

In tako je tudi bilo. Prvi strah ob ropotu v spodnjih pro-

storih in potem glas, da so odpeljali Andreja, objokana in

obupana Polonica – vse to je bilo živcem stare ženice preveč.

Omagala je in zaspala mirno tja v večno spanje.

4

Vse to zadnje se je godilo v tretjem desetletju tega stoletja.

Čas ima uren tek in najurnejši je kmetskemu gospodarju,

naj ga pač težijo skrbi ali ne; pa od setve do žetve, od strni do strni teko mu ure tako, da ne ve zanje, in ako ga vprašaš: »Kdaj 25

je to bilo, ko si posekal ono drevo?« ali pa »katerega leta je umrl Jurče?« – zmotil se bo lahko za celih deset let.

Svetlinova Polonica je pozabila Andreja, o katerem ni bilo

več čuti, odkar so ga tako siloma vtaknili med vojake. Omožili so jo čez nekaj let in vnovič je tuj gospodar na tem zemljišču.

Očeta Petra, starega preužitkarja, tudi ni več med živimi.

Svetlinov dom nima sreče; dolgovi rasto in sosedje kupu-

jejo njegova zemljišča – kos za kosom, večajo in širijo svoja

posestva, Svetlinovo pa se krči.

Okoli 1865. leta je bilo, ko se pripelje poletnega dne star

gospod v Dob, ustavi voz v krčmi pri »Mesarju« in nastopi pot

skozi vas, kakor bi se hotel malo izprehoditi. Do cerkve gre

in na pokopališče, potem okoli proti zadnjim bajtam gori ob

»Grabnici« ter krene nazaj na veliko cesto in obstane ob nek-

danji Svetlinovi hiši, povprašujoč, kdo je sedaj tu gospodar.

Odgovor mu očito ni po volji. Povedo mu ljudje, da se Petra

Svetlina nihče več ne spominja in prav tako ne stare Urše; –

vedo pa sosedje, da je Polona, prejšnja stara gospodinja, umrla pred nekaj leti in kmalu za njo njena edina hči in da se je te mož vnovič – oženil, tako da je sedaj vse v tujih rokah in od

prvotne rodbine ni nikogar več na svetu.

Stari gospod stopi v hišo, ki je skoro taka, kakršna je bila

pred tridesetimi in šestdesetimi leti, ogleda si dvorišče, tr-

hle deske, ki okvirjajo hodnik, in potem sobo in kamrico v

približju; celo pod zadnji kozolec gre, ki visi ves po strani

in katerega streha kaže vsa rebresa; v latah visi na pol polo-

mljen hlapec. Gospod ne govori mnogo in sedanji gospodar

26

te domačije, ki ga spremlja, se tudi ne drzne povpraševati;

samo to se mu čudno zdi, da tujec potegne večkrat robec iz

žepa in briše z njim preko lica – ali pot ali solze? – Gospodar tega ne ugane.

Ko se gospod poslavlja, stisne otrokom – sedaj jih je več pri

hiši – vsakemu par šestic v roke, gospodarju pa cel desetak.

»Čuden gospod to? A dober je – dober!« mrmra bajtar,

ki poseda ostanke nekdanje Svetlinove domačije, in vsa vas

se bavi več tednov s tem pohodom in s tujim gospodom; po

krčmah ter zvečer za pečjo in ob slamnati kiti, ki jo pleto do polnoči, govori se o njem. Še pozimi se čuje ugibanje in pre-rokovanje, da se vnovič vrne – a potem ga kmalu pozabijo.

5

Velikonočna nedelja 1895! Kdo izmed sedaj živečih je ne

bo pomnil in naj žive tudi sto let? To je – izmed prebivalcev

ljubljanskega okrožja in pa vasi v širni kotlini od Kamniških

planin tja do Krima, kdo bo pozabil to bučanje, gibanje, tre-

senje, ki je prihajalo od spodaj iz dna rodne trdne zemlje in

omajalo ter rušilo vse, kar je človeška roka zgradila na njej v trdnem zaupanju do njene stalnosti in trpežnosti?

Okoli enajste ure ponoči dvignejo se velike trope vran

in gavranov iz gorjuških in šumbreških gozdov, kjer imajo

svoja spavališča, in njihov plahi, zagrljeni krik doni preko

dobske ravnine. Ptice čutijo, da prihaja nekaj nenavadnega.

27

Ponočnjak, ki jih čuje, in pozni potnik, ki meri še urnih nog

veliko cesto – vsak se ustavi plah in nem: kaj je to? Kmalu

potem se umirijo ptice, in kdor jih je čul, tudi ne misli več na ta čudni pojav.

Pa komaj je bil mali zvon v dobskem cerkvenem stolpu

udaril četrt na polnoč, strese se svet. Podzemskemu bučanju

odgovarja škripanje lesenih poslopij, ropot raz strehe pada-

jočih dimnikov, rušenje sten in stropov in nato divji krik preplašenih, iz stanovališč bežečih ljudi in med vsem tem tuljenje živine in lajanje psov.

In takoj potem prihaja sunek za sunkom, stres za stresom,

pri vsakem pa grmi, tuli in buči pod zemljo, kakor bi se vsak

hip morala pogrezniti ploščevina, na kateri se je rodil, na kateri se trudi in muči, trpi in veseli, uče in joče ubogi zemljan.

Vso noč se nihče ne vrne v svoje stanovališče; zunaj na

prostem so in plahi čakajo, kaj jim prinese jutro. Jutro pa kaže le razvaline!

Beda, ki je nastala vsled tega, znana je v nekaj tednih po

vsem svetu in, kjer bivajo še ljudje, ki so dobrega srca, povsod hočejo pomagati. Trditi se sme, da je še mnogo takih, in darovi, ki prihajajo, niso majhni. Bogatin in revež, vsak, ki ima kaj ljubezni do bližnjega, vsak pomaga s svojim prispevkom, ki

meri na to, da dobe prizadeti zopet svoje strehe, pod kateri-

mi jim je moč si odpočiti. Dobrotni darovi prihajajo od vseh

delov sveta in poklicani uradi imajo dovolj posla, da skušajo

pravično deliti denar poškodovancem.

28

Nekega dne pa prejme dobski župan pismo, kateremu je

priložena vsota treh sto goldinarjev. Zavzet gleda pismo in

denar ter kliče še svoja svetovalca, da mu pomagata iz zadre-

ge. – Pismo se glasi:

»Slavno županstvo! Nesreča, ki je zadela po potresu vašo

občino, me je silno ganila, in to tem bolj, ker me veže na vašo domačo zemljo ljubezen, katero je gojil do nje moj rajnki oče, in hvaležnost, katero sem njemu dolžan. On je bil rejenec dobske občine oziroma Svetlinove hiše, kjer pa menda, kakor mi je sam večkrat pravil, ni nikogar več izmed sorodnikov onih, ki so ga zredili. Dobski občani so ga sicer siloma vtaknili med vojake; a ta pot je bila njemu – pot k sreči. On je zvesto služil cesarju in potem dobil tukaj na Dunaju skromno državno službo, v kateri se je vendar tako odlikoval, da mu je cesar podelil zlati križec za zasluge. Umrl je pred petnajstimi leti. Jaz sem njegov edini sin; vzgojil me je tako, da nikdar ne vem in ne znam, kako bi se mu izkazal dovolj hvaležnega; poleg vseh dobrih lastnosti, katere je imel, bila je pa ena najsijajnejših: ljubezen do onega doma, ki mu je bil prvi. Kje se je porodil, to se ni nikdar dognalo, a na Kranjskem, v vašem okraju gotovo; – vedel je le, da je bil pri vas vzrejen, in kadar je govoril o onih letih, ki jih je prebil pri vas, in se spominjal hiše, ki mu je bila prvi dom, silile so mu solze v oči. Enkrat je potoval v Dob; a našel je nekdanjo domačo hišo v tujih rokah in od onih, ki so tam bivali, ko je bil še on med njimi, nikogar več pri življenju. Ljubezen do doma, ki je nav-dajala njega, podedoval sem jaz, in ono, kar je hudega užil moj 29

oče, bilo je njemu in meni le dober kažipot k sreči! V tem čutu in v hvaležnem spominu na rajnkega očeta pošiljam njegovi

domovinski občini priloženo vsoto. Razdelite jo med občane, ki so najbolj prizadeti po grozni nesreči, po potresu, ki je prišel v svetem, miru posvečenem času tako nenadoma nad vas.

Z odličnim spoštovanjem

Doktor Svetlin

Na Dunaju, meseca mal. travna 1895.«

Župan in svetovalca – vsi ugibljejo v prvo, kdo bi bil ta

mož, ki jim pošilja kar tako na vrat na nos tako vsoto. Po vsej vasi gre zopet govorica o tem, kdo bi bil vendar ta Svetlin,

in posebno, kdo je bil njegov oče? Ako šestdeset let mine za

kom, potem ostane malo sledu. A eden se vendar spomni

tega Andreja! Hlapec, ki je tedaj zagrabil stol, da ubrani sebe občinskih lovcev, ta životari sedaj kot občinski ubožec in lazi od hiše do hiše; ta se spomni pajdaša Andreja.

»Ej, –« pravi, »dobro so mu storili tedaj, ko so ga ulovili;

zakaj niso mene?«

Župan mu da en goldinar poslane vsote, drugo pa razdeli

med domačine, po potresu največ prizadete.

Tako sta se rejenec v svoji ljubezni do prve domovine in

sin njegov v hvaležnosti do očeta maščevala nad potomci ob-

čanov, ki so prvemu storili krivico – tedaj vnebovpijočo, ki mu je pa postala, ker je bil duševno krepak – pot do blagostanja.

30

Kako je stari Molek tatu iskal

1

Ni ga kmalu prijaznejšega kraja mimo male Moravške do-

line. Lepe vasice in sela slone ob zelenih holmih, skrite večinoma za košatim sadnim drevjem; dobro obdelane njive se

vrste s temnimi bukovimi ali sivimi borovimi gozdi in logi,

po dolžini pa, kjer se vije miren potok navzdol proti zahodu,

obrobljajo ga zeleni travniki. Tu in tam se kažejo zidane stene domačih boljših gospodarjev in iznad višjih hribov, ki varu-jejo ta dol, gledajo prijazno bele cerkvice.

V tej dolini v selu Straža je imel stari Molek lepo posestvo,

kjer je gospodaril pametno in varčno, kakor se je bil naučil od svojega očeta in kakor ga je modrila še vedno vsakdanja sku-

šnja. Žena, sin Luka in hči Anka – vsi so bili dobri in pošteni ljudje in nihče ni vedel o Molkovih kaj slabega. Eno seveda

so staremu gospodarju – imel je že blizu šestdeset let – pod-

tikali, namreč, da je silo svojeglaven in trmast. Menda je bilo res tako. Ako si je Molek kaj v glavo vtepel, izvršiti je moral, 31

da je bilo še toliko zaprek. In če je enkrat kako misel za pravo spoznal, potem ga nisi odvrnil od nje. To mu je povzročilo

časih marsikatero sitnost. In o enem takem dogodku bom tu

pripovedoval.

Na veliki ponedeljek je v Moravčah letni semenj. Tja pri-

ženo vselej iz bližnjih in daljnih krajev, celo od onkraj Save, mnogo živine in tujih, posebno laških kupovalcev nikdar ne

manjka, kupčija je večidel dobra in ljudje spečajo tedaj radi

kaj, da dobe novcev za dolgi čas do žetve, v katerem ni lahko

kaj prodati in je mnogokrat sila za drobiž in še večja za debel denar.

Na velikoponedeljskem semnju je bilo, ko je tudi stari Mo-

lek prodal par lepih volov laškemu kupcu in dobil zanje pol-

četrti stotak. Novcev ni bil potreben, kajti on je bil z vsem

dobro založen, in tudi ta denar je bil že večinoma drugim na

posojilo obljubljen, ker Molek je rad pomagal in ni nobenega

odiral; a vesel je bil ta dan vendar, da se je kupčija tako dobro izvršila, in v svojem veselju je dal potem v krčmi celo za liter vina, kar je sicer redkokrat storil.

»Dobro si opravil, Molek! Srečo imaš!« dejali so sosedje

pri krčmarjevi mizi.

»Pa takih volov tudi ni bilo na semnju,« zavrnil je Molek

ponosno, »in jih ni na Moravškem – pa jih ni!«

Vsi so pritrdili, le eden ne; na drugem koncu mize sedel je

mešetar Miška, katerega Molek nikdar ni hotel pri kupčiji ali

prodaji in kateri zato ni bil prav prijazen staremu gospodarju; ta Miška torej je takoj oporekal porogljivo: »Seveda ne! Videc 32

jih ima! Ničesar več naj ne zaslužim, če vaših ne odvagajo

Vidčevi in še vašo telico po vrhu, tisto brezasto!«

To je bilo razžaljenje, da ne kmalu takega, kajti Molek je bil na svojo živino ponosen kakor na svoj grunt. Zaropotal je, da

so kozarci zazveneli po mizi.

»Kaj – ti, ti boš govoril? Kljuka ti bosonoga! Spravi se od

mize!«

Mešetar je videl, da ni nihče drugih na njegovi strani, in

ker ni pil svojega vina, umaknil se je naglo. A malo je še moral podražiti starega.

»Veste kaj, oče?« dejal je, obrnivši se med vrati. »Še meni

posodite malo tistega denarja, ki ste ga danes vzeli – vzeli

kakor za maslo!«

»Ven pojdi, prosim!« vpil je Molek.

»I nu, če nočete, pa pustite! Pa Bog daj srečo!«

Stari je še nekaj kričal za odhajajočim in v svoji jezi je dal še za liter vina. A udobrovoljil se ni več, dasiravno sta mu bila vino in togota zlezla malo v lase. Odpravil se je kmalu proti

domu. Odhajajoč se je iz veže nehote ozrl v sobo na drugem

koncu hiše in tam ugledal zopet mešetarja Miško, ki je sedaj

pil pri drugih. In glej – da bi ga strela – tudi njegov sin Luka je sedel tamkaj poleg mešetarja. »Domov pojdi, Luka!« zaklical

je v sobo. Sin, odrasel, že šestindvajsetleten fant, obrnil se je sicer ter dejal: »Pojdem!«, a šel vendar ni takoj.

Stari tudi ni čakal, nego v svoji nejevolji sam krenil po

kamenitni stezi proti Straži. Pa čim bliže je prihajal svojemu domu, tem bolj se mu je jasnilo lice. Pozabil je nadležnega

33

mešetarja in njegovo zabavljanje, pozabil celo, da sina Luka

ni bilo za njim; le dobra kpučija mu je bila v mislih in napo-

sled je zadovoljno in radostno potipal dvakrat, trikrat žep v

debelem kožuhu, je li še listnica s štirimi stotaki v njem. Čisto lepe nove bankovce je bil dobil, tako da je bil sprva še gledal, so li pravi ali ne, a bili so dobri.

Hladen dan je bil in iznad Limbarske gore je že od sinoči

sem pihala ostra burja, ki ni kar nič pristajala velikemu tednu.

A sedaj se je vreme izpreobrnilo. Molek sicer ni prav vedel, ga li vino greje ali pa se je jug oglasil; tako nekako gorko mu je postajalo in, ko je dospel do domače hiše, obrisal si je s čela pot.

»Pomladansko se dela, pomladansko!« dejal je ženi Rezi,

ki je v vratih čakala ter gledala, od katere strani se vrne stari.

»Popoldne se je prevrglo,« pritrdila je vesela. Sosedinja ji

je bila že povedala, kako dobro je Molek prodal vola. Anka

je prinesla večerje in v tem se je vrnil tudi Luka. O kupčiji ni nihče zinil besede, čakali so, da prvi izpregovori oče. In ta tudi res ni mogel molčati; komaj je bil odložil žlico in končal svojo molitev – hlapec in dekla sta bila odšla – segel je v kožuh, v katerem je tičal še vedno navzlic gorki sobi – ter privlekel listnico na dan. Anka je pospravljala po mizi, Luka pa je vžigal pipo, sedeč na klopi pri peči. »Glej, stara, to so naši voli!« zinil je Molek bahato in razgrnil štiri stotake po mizi.

»Spravi, spravi, kaj boš kazal in se bahal,« dejala je mati

dobrovoljno.

34

»Saj bom! Misliš, da jih bom skoz okno vrgel? Pa naši voli

so le – voli, da jih ni – pa jih ni!«

V tem je bil Molek slekel kožuh, nesel ga v kamro v skrinjo,

potem pa pobral stotake, vtaknil jih lepo v listnico in to po-

rinil tudi v kožuh. Vrnivši se s ključem od skrinje, dejal je še malomarno: »E kaj, dolgo ne bodo pri hiši! Goropečniku bom

dal pol, Rovtarju pa pol, pa bo po njih! Vsak dan prosita!«

»I, pa izgubljeno ni!« menil je Luka.

»Izgubljeno ni! Pa čakati bo treba, čakati!« mrmral je stari.

»Pa obresti! Saj jih plačujeta!«

Očetu se ni zdelo več vredno odgovarjati.

Stopil je pred vrata in pogledal na desno in levo po nebu.

»Kar orali bomo jutri,« dejal je, vrnivši se, »gorko postaja in za jarevino bo prava!«

S tem je bil tudi ves pogovor končan in odšli so k počitku.

2

Pomlad je prišla v deželo. Po sončnih bregovih so lezle

rumene trobentice iz tal in ob gozdnem robu se je jel razcvi-

tati beli glogovec. Povsod po polju so orali, vlačili in sejali in oratarji so že goloroki hodili za drevesom; tako gorak in lep

je bil veliki teden.

Tudi pri Molkovih je bilo dela dovolj in, ker je bilo vreme

tako toplo, celo stari gospodar ni več pogledal svojega kožuha, 35

nego podnevi golorok kakor drugi, zvečer pa v domačo su-

knjo opravljen zapovedoval in veleval po njivah in po hlevu.

Veliko soboto popoldne – tedaj so v Straži večinoma pra-

znovali – oglasi se sosed Goropečnik pri Molkovih. Denarjev

je potreboval in tu je imel že potrebno vsoto obljubljeno. S

starim tudi nista dolgo besedovala o tem posojilu; saj so jima bili pogoji do celega znani.

Molek je šel v kamro, potegnil vrata na pol za seboj in

segel v skrinjo po kožuh, v katerega je bil na semanji večer,

kakor se je dobro spominjal, vtaknil listnico s štirimi stotaki.

A kaj je bilo to? V desnem notranjem žepu listnice ni bilo;

in v tega jo je Molek vedno vtikal. Nekako urno seže sedaj v

levega; a tudi tu je ni! V tem trenutku mu je jelo vroče po-

stajati, dasiravno so bila okna na stežaj odprta in je hladna

sapa prepihavala kamro. »Da bi te strela! Kam pa sem vtaknil

denar!« zagodrnjal je potihoma ter pretipal vnanja dva žepa.

Roki sta se mu tresli; listnice ni bilo, žepi pa vsi prazni. Prijel je kožuh za ovratnik in dvakrat, trikrat udaril z njim po zraku kakor perica z opranim robcem, a listnica ni pala iz kožuha.

Preiskal je potem znova vse štiri žepe, a zaman. Niti listnice niti denarja ni bilo. »Morebiti je iz žepa smuknila v skrinjo

med obleko!« mrmral je razburjen in skoraj s tresočim gla-

som. Spomnil se je pa, da so vrata v kamro odprta in da sedi

sosed Goropečnik v prvi sobi; zaprl je naglo duri, potem pa

jel premetavati obleko, robce, srajce, klobuk, stara pisma, nekoliko hranilničnih knjižic, rožni venec, nekaj jašk in škatlic, v katerih so zvenele stare dvajsetice, celo dva lepo opisana in 36

s srebrno žico preprežena suha lanska pirha je potresel kakor

klopotca – pa nič, nič – listnice s štirimi stotaki ni bilo. Vse suknje, vse hlače in vse žepe v njih je preobrnil, pa ni duha ni sluha o tem, kar je iskal. Največ je trpel kožuh; tresel in zvijal ga je, po žepih segal, a denarja ni bilo. Naposled se je zgrudil na klop pri oknu in čuden, votel glas kakor »Hu-hu-hu!« izvil

se mu je iz prsi.

Goropečnik, ki je v prvi sobi dobre volje vlekel ob svojem

vivčku ter čakal obljubljenih novcev, skočil je prestrašen kvi-

šku ter planil v kamro.

»I, kaj pa je, za božjo voljo? Ali ti je slabo – Molek?« vprašal je brez sape.

»Hu-hu-hu!« ječal in tulil je stari.

Sosed je osupel zrl na obleko, po tleh raztreseno, v prazno

skrinjo in v gospodarja, ki se je tresel od same razburjenosti.

»Ali ti je slabo? Malo vode – malo brinovca!« silil je skrbno.

»Hu-hu-hu, okraden sem – okraden – hui-hu!« tulil je

Molek.

Te besede so pretresle tudi Goropečniku kosti.

»Okraden, okraden?« vprašal je plaho. »Ali denar za voli?«

»Da, da – vseh štiri sto je ukradenih!« ječal je stari.

Sosedu je bilo pri srcu, kakor bi bil njemu denar ukraden.

Kje ga bo iskal, ko ga tako krvavo potrebuje – in ker ga nihče nima? Ali pa če ga ima, ne posodi ga pa vendar nihče tako

rad kakor Molek.

»Okraden?« zajecal je soglasno z gospodarjem.

»Ni ga, ni ga!« tarnal je oni.

37

»Pa kam si jih spravil – denarje?«

»V žep – v kožuh!«

Oba sta jela znova pestiti nesrečni, že dokaj ogoljeni ko-

žuh, pa brez uspeha. Žepi so bili celi, nobeden ni bil razparan ali raztrgan, a vsi so bili prazni. Potem sta z združenimi mo-

čmi premetavala in preiskovala obleko, robce in vso drugo

ropotijo, kar je je ležalo okoli, preobrnila skrinjo, da se je prah pokadil iz nje, a listnice in denarja le ni bilo.

Goropečnik se je sicer malo umiril, ugledavši hranilnične

knjižice, češ stari mi vendar še lahko posodi, a takoj si ni upal ziniti o tem.

»Pa kdo – kdo bi bil ukradel?« dejal je v tem, ko je Molek

vzdihuje, spravljal ali bolje metal svoje reči nazaj v skrinjo.

»Kdo? – Da bi ga strela – da bi jaz vedel zanj!« zavpil je ta.

Pa šumela mu je tudi le-ta misel po glavi.

Pri fari je zazvonilo poldne in domači so prihajali v hišo,

le Luke še ni bilo iz mlina, kamor je šel po otrobov. To je bil jok in stok po hiši! Mati je tarnala in javkala, Anka je skoro pozabila kolač v peči, da se ji je malo ožgal, dekla je preobrnila prežilko za pirhe in hlapec se je med vrati spotaknil ter prevrnil jerbas s svinino, namenjeno za »žegen«, v smeti in

pepel, ki je ležal po kuhinji.

Goropečnik je jel tolažiti in pomagal ugibati, kdo bi bil tat.

Naposled je sprevidel, da z vsem tolaženjem ne doseže prave-

ga; a na srcu je imel še nekaj. »I, Molek,« dejal je počasi, »posodil mi boš pa vendar lahko tiste krajcarje, ki si jih obljubil?«

38

»Kako? Ko jih nimam! Najdi jih, tatovom jih vzemi, jaz

jih nimam!«

»Saj imaš v hranilnici! Pri meni je prav tako varno kakor

tam!« menil je sosed.

»Da bi te strela!« zarohnel je Molek srdito. »Ni vinarja ne

dam! Kaj tebi mar, če imam kaj spravljenega? Kaj pa vtikaš

nos v mojo skrinjo?«

»I nu, čemu se jeziš? Saj ti nisem še ničesar ukradel!«

»Beži! Pusti me! Ne dam – pa ne dam! Tatu mi zasledi in

denar!«

Goropečnik je mislil, da sedaj ni pravi čas prositi in nadle-

govati starega, ter je odšel brez odgovora.

»Hu-hu, moja vola, moja vola – da jih ni lepših v Moravški

dolini,« javkal je Molek sredi sobe stoječ, a potem vzkliknil:

»Ha-ha!« in v tem trenutku se je udaril s pestjo ob čelo – in

oči so se mu iskrile kakor jastrebu, ko ugleda pišče.

Žena Reza je prišla zopet v sobo in pred hišo je ustavil

Luka voz ter odložil vrečo z otrobi.

»Ga že imam, ga že imam!« kričal je Molek in vil pesti po

zraku, da je dvakrat trdo zadel ob nizki strop.

»Koga imaš? Denar – ali kaj?« zavzela se je mati na pol

vesela.

»Tatu, tatu! Ta vražji mešetar – nihče drugi in pa – ta pre-

klicani –«

Tu je stopil Luka skoz duri.

»Kje imaš denar? Kam si ga dal? Ti cigan! Da bi te – strela!«

Luka je ves odrevenel, kakor bi bilo treščilo predenj.

39

»Kakov denar?« vprašal je prestrašen in vendar na pol

radoveden.

»Moj denar – za vola! Ti si ga ukradel – ti in tisti raztrgani mešetar, s katerim sta skupaj pila semanji dan.«

»Miška?« vprašal je Luka skoro s smehom.

»Da, da, Miška – pa to ni Miška, to je lisjak, to je volk, ta

nesramni tat, in ti – ti sin moj – ti si mu pomagal, ti si mu

povedal, kje imam denar!«

»Oče – ste li blazni?« vprašal je Luka sedaj s smehom.

»Če ne poveš, kje je denar – pretepel te bom, če si tudi dolg

in širok! – Ne – zapreti te bom dal, zapreti, kakor gre takemu roparju.«

Molek je bil od jeze kar brezumen.

Luka je pogledoval sedaj očeta, sedaj mater, ki je čepela

v kotu za mizo ter na tihem jokala. Zdelo se mu je, da je v

sanjah.

»Boš li povedal, kje je denar?« zarohnel je znova Molek

ter prijel sina za vrat, koščen in trden je bil, da malo takih, in Luka, dasi skoraj pol glave večji od očeta, omahoval je po sobi kakor prazna vreča, kadar jo oteplješ.

»Kje je denar?« zatulil je Molek še en pot in postavil sina

na tla.

»Jaz ga nimam!« odvrnil je Luka. V svesti si je bil svoje

nedolžnosti, a ker se je oče lotil ravno njega, da je on tat,

zdelo se mu je to toli nepričakovano, da niti verjeti ni mogel, da je denar res ukraden. Edina njegova misel je bila, da je

oče – zblaznel. Komaj je torej čutil, da se železna očetova pest 40

ne oklepa več njegovega vratu, skočil je v vežo ter zajel poln lonec vode; čul je bil enkrat, da je najboljše sredstvo blazne umiriti, polivati jih z mrzlo vodo.

»Oče so zblazneli,« kričal je v kuhinjo, da sta Anka in dekla

prihiteli ven, in je planil nazaj v sobo. »Blazni so, blazni,« vpil je materi ter z vso močjo treščil vodo iz polnega lonca očetu

v obraz.

»Kaj-aj?« zahropel je stari.

Sedaj je bila vrsta na njem, strmeti in premišljevati, je li

sin brezumen.

Luka je hitel zopet po vodo. Molek pa ni čakal novega kr-

sta, nego moker ko miš ubežal v kamro in skoz priprta vrata

jel vpiti: »Ti si znorel, ti! Vodo stran in sem pojdi, Luka!«

Po dolgem prigovarjanju so se vsi toliko pomirili, da je oče

odprl kamro in jel pripovedovati, kako je z denarji – kam jih

je dal, da jih ni – da mu je Miška oni večer zažugal nekako

porogljivo: »No, Bog daj srečo pri denarju,« – – da je mešetar, katerega ni dosti prida, pil v postranski sobi v sinovi družbi, da je Luka videl, kam je oče spravil novce – da torej ni drugače mogoče, nego da sta mu jih onadva – Luka in Miška – ukradla.

Luka se je rotil in jezil, vsi so še en pot premetali obleko

po skrinji – a denarja ni bilo in stari Molek ni odjenjal, da mu ga je sin ukradel. Uvidevši, da z grdo ne opravi ničesar, začel je z lepo, prigovarjal, prosil in rotil je sina, naj obstane, kje je denar, celo jokati je začel; Luki je končno vendarle v resnici kri zavrela. Oblekel se je praznično, vzel klobuk in odšel, na 41

pol še vedno dvoječ, je li denar res ukraden ali se pa očetu

blodi po glavi.

»Zvečer po procesiji bo že bolje!« dejal je sam pri sebi in

krenil od doma.

3

To so bili žalostni prazniki pri Molkovih.

Stari je hodil okoli s povešeno glavo ter venomer le mislil

in mislil: kje je denar, kje je tat?

Da, tat! Živ krst bi mu ne bil mogel vzeti prepričanja, da

sta ga Miška in Luka okradla.

In vendar je časih – dvojil o tem.

Le veliko soboto popoldne, ko je bil Luka odšel od doma,

preiskal je njegovo skrinjo, vso obleko, vse prostore, kjer je sin kaj hranil ali vsaj kamor bi bil morda kaj spravil, pa ves trud je bil zastonj, nejevolja očetova pa še večja. Vrhu tega pa so prišli še sosedje in drugi znanci, med katerimi se je bila bliskoma

raznesla vest o Molkovi nezgodi, in ti so s svojimi tolažbami, sveti in pomilovanjem še bolj razburjali gospodarja. Vedel

je, da se marsikateri nevošljivec in zavidnež smeje potihoma

njegovi nesreči, dasi mu kaže žalostno lice. Izguba štirih stotakov sama ob sebi ni toliko bolela Molka; toda prepričanje,

da je sin sokriv te hudobije, da se mu mnogo drugih roga in

posmehuje in naposled varčnost njegova, ki mu je velevala

vsak krajcar obrniti trikrat, štirikrat med prsti, preden ga je 42

izdal – vse to ga je silno trlo. Ugibal je le, kako bi najprej prišel do smotra in konca; kako bi najhitreje zasledil tatu; in takoj po praznikih je pričel svoje delo.

Navsezgodaj v sredo odpravil se je od doma, ne da bi bil

komu povedal, kam in kako je namenjen. Šel je k sodišču na

Brdo in kazenskemu sodniku prijavil svojo nezgodo. A ta mu

ni znal pravega, tolažilnega sveta.

»Kdo vam je ukradel denarje?« je vprašal mladi sodnik.

»Kdo? To boste pač vi zvedeli! Jaz ne vem; – aj, ko bi jaz

vedel, bi ne hodil sem!« zavrnil je Molek.

S tem bi se bil kmalu slabo obnesel. Sodnik ga je okregal,

češ »mi smo zato, da kaznujemo hudodelnike! Če pa sami ne

veste, če sami nimate sumnje, od kod jo bomo mi dobili?«

Na to je zinil Molek – seveda malo težavno:

»Jaz mislim, da je – sin moj, Luka – in mešetar Miška!«

Povedal je potem, kako je bilo na semanji dan v Moravčah.

»Ah, sin vaš?« zavzel se je sodnik.

»Da, jaz mislim tako!«

»Dobro, ga bomo pa zaprli!«

»Zaprli?« ponovil je stari skoraj slaboglasno.

»Kaj pa? Zaprli ga bomo, če hočete!«

»Ne, gospod sodnik! Zapirati pa ne, tega nečem, da bi se

o mojem sinu kdaj reklo, da je bil zaprt – zaprt – in še zaradi tatvine! Ne – tega pa ne! Vedite, gospod sodnik, pokličite ga

semkaj in zažugajte mu, da bo zaprt, če ne obstane. Le pestite ga, saj bo obstal, in potem sem jaz zadovoljen. Jaz le hočem

vedeti, kdo me je okradel – in če je res moj sin – tat!«

43

»Dobro!« dejal je sodnik in štirinajst dni pozneje so stali

vsi Molkovi in poleg njih mešetar Miška pred kazenskim so-

dnikom. Novega se ni ničesar zvedelo. Domači so ponovili,

kar je bil povedal že Molek sam, Luka je bil hud in je zagovarjal sebe in svojo nekrivdo, mešetar Miška je pa klel, kakor je bil vedno navajen, ter staremu žugal, da ga bo sedaj on tožil

zaradi razžaljenja časti. Vse je bilo razburjeno. Sodnik pa ni imel nikakih dokazov glede krivde. Vendar je vprašal Molka:

»Ali zahtevate, da bo vaš sin kaznovan?«

»Ne, tega pa ne,« dejal je oče, »da bi bil zaprt, tega pa ne-

čem! Obstane naj, potem mu odpustim!«

»Reci, fant, si li res kriv?« dejal je sodnik Luki.

»Nisem, gospod, pa nisem!« zatrjeval je oni.

»Če torej ne zahtevate kazni, tudi ne zahtevate sodbe.«

»Opravili ste!« sklene sodnik. In odšli so domov – oče

sam – sin sam – mati in Anka skupaj, mešetar Miška pa zopet

sam – a vsi jezni in razdraženi.

4

Doma pri Molkovih so se pričeli zdaj pravi pasji dnevi.

Oče je treskal in grmel okoli, da ni nikdar tega, in dasi so pri drugih opravkih vsi domači spoznali, da stari ravna, kakor je

bil vedno vajen, pametno in varčno, jeli so vendar sami ugi-

bati, kadar se je lotil govora o ukradenih denarjih – se mu li ne meša malo v glavi. Sina skoro ni pogledal in ubožec Luka

44

je začel že ugibati, ali bi ne bilo najpametneje, da se pomakne od doma, bodisi v Trbovlje k premogokopom ali pa kam na

železnico. Doma je bilo življenje že nestrpno.

Lepega dne – bilo je takoj po binkoštih – pa je stari Molek

sam snel kljukasto palico z žeblja v kamri, na katerem je visela, in to je bilo znamenje, da se odpravlja na daljšo pot. Na mizi je tudi že ležala cula in v njej debel kos kruha, malo svinine in v posebnem zavitku malo ajdove moke in soli. – To je pobral

in odšel, ne da bi komu povedal, kam je namenjen.

Pred nekoliko dnevi – Molkovi so bili ravno proso dosejali

in oče je stal sam na vratih in gledal, je li vse prav uravnano

– prišel je mimo njega stari prihajač Drozeg in ta mu je bil

dejal skrivnostno:

»Molek – tatu še nimaš! Pa pojdi tja dol na Štajersko v vran-

ske hribe k Ostrižencu, ta ti ga bo povedal ali celo pokazal!«

»I, kaj praviš?«

»Da, pravim! Pokazal ti ga bo v ogledalu, plačaš mu pa,

kolikor hočeš, šestico ali goldinar, kakor si pri volji.«

Tako in še bolj natanko sta se moža zmenila.

Precej po binkoštih pa se je Molek odpravil od doma, ka-

kor smo že povedali. Na koncu hiše se je še obrnil ter zavpil

hlapcu:

»Glejte, da boste krompir in koruzo okopali; čez tri dni

pridem!«

To je bilo vse slovo.

In potem je mahal in postavljal kljukasto palico predse

po stezah in po kamenju preko Limbarske gore in dalje po

45

veliki cesti proti Štajerskemu iskat pomoči pri Ostriženčevi

modrosti.

Kraja in vasi, kjer je ta mož stanoval, nečem imenovati, da

ne bi se morebiti še kdo drug premotiti dal in iskal tam tatu

ali pa zdravila ljudem in živini, kakor se to že tako godi.

Skoro poldrugi dan je popotoval Molek in našel res skrito

gorjansko vas tam daleč za vranskimi hribi, kjer je imel lepo

domačijo glasoviti vedež Ostriženec. Njegova hiša je stala bolj na samoti, in ko se je Molek skoro bojazljivo približal, ni videl niti žive duše okoli poslopja; samo velik, kodrast pes je divje lajal priklenjen pred hlevom. Molek trka in trka; naposled

se odpro vrata in kakih štirideset let stara žena se prikaže na pragu.

»Kaj bi radi?«

»So li oče doma?« vpraša naš znanec.

»Ne, ni ga; pa morda kmalu pride,« dejala je ona, »noter

stopite in počakajte.«

To je bilo menda vse že navadno pri Ostriženčevih. Očeta

ni nikdar kdo doma dobil; vselej je dejala žena, da mož kmalu

pride, in medtem se je zgovarjala s prišleci in poizvedovala

od njih, česa žele, od kod so in vse njih razmere in skrivnosti, kolikor jih je hotel kdo razodeti.

Čez nekoliko časa se je vedno vrnil Ostriženec, pogledal

komaj prišleca, a ko se je jel razgovarjati, znal je takoj vse: od kod je, česa želi, kaj se mu je pripetilo, sploh vse – vse je ta vedež vedel in znal. Pa žena se ves čas ni bila ganila iz hiše, da 46

bi mu bila morda povedala, kaj je vse zvedela od čakalca; to

je bilo najbolj čudno!

In tako se je godilo tudi z Molkom.

Razgovarjala sta se z ženo o njegovi nezgodi z denarjem,

povedal je odkritosrčno kakor pri spovedi, od kod je, koliko

ima otrok, na koga ima sumnjo, da ga je okral, komu je hotel

denarje posoditi, kakov je mešetar Miška, da ima črne brke

pod nosom – vse, česar je žena želela, vse je povedal, kakor je bilo v resnici. Medtem je ona sukala kolovrat in predla fino

ovčjo volno.

Zdajci je ponehala, pogledala skozi okno ter dejala: »Sedaj

bo pa menda kmalu tukaj! Še vsakemu je pomagal, bo vendar

tudi vam!« V tem je sukala kolo še hitreje, da je ropotalo in

cvililo na glas, Molek pa je nekako boječe zrl na vrata, kdaj se bodo odprla in bo vstopil pričakovani vedež. Ko bi mož ne

bil tako uverjen v svojo babjo vero, da mu more Ostriženec

pomagati, in ko bi bil malo bolj oprezen in pazljiv, slišal bi bil gotovo, čeravno je kolovrat cvilil in ropotal, da je v sobi zraven njega tudi nekaj zaropotalo. Tamkaj je namreč za tanko

steno, ki je delila prvo sobo, v kateri sta bila in govorila Molek in žena, sedel starikav obilen mož in pazno pritiskal uho na

luknjo v leseni steni, da je ujel vsako besedo, ki se je onkraj govorila.

To je bil coprnik in vedež Ostriženec!

Ko je sedaj žena v oni sobi prenehala pogovor, kajti zvedela

je bila vse, česar je Ostriženec potreboval, in ko je bila zo-

pet pognala kolovrat, stopil je Ostriženec k mizi, kjer je imel 47

razne ropotije. Iz majhnega zaboja je vzel celo kopo podobic,

kakor se dobe pri fotografih, in poiskal sliko moža, ki je imel črne brke. To je del v žep, odšel potihoma, kolikor je mogel,

iz sobe, vzel zunaj pred hlevom umazano motiko v roke in jo

zadel na ramo ter tako pristopal počasi v sobo, kjer sta bila

žena in Molek.

»Ali si že okopal krompir?« vprašala je ona naglo.

»Že, že – suho je, suho!« odgovoril je Ostriženec resno in

postavil motiko v kot za vrata.

»Ta oče bi radi govorili s teboj!« menila je žena, porinila

kolovrat h kraju in šla ven.

»Ah, vi, vi,« – rekel je Ostriženec počasi in položil roko

čez čelo nad oči, kakor bi se mu bleščalo; – ah, vi ste Molek

iz Straže.«

»I – seveda!« zajecal je oni strmeč, da ga ta ded pozna. »I, od kod pa to veste?« pristavil je kar ves razburjen in presenečen.

»Oj, ljubi moj, jaz vse poznam! To je moja moč!« Tako be-

sedujé je sedel na stol, kjer je bila prej žena. »Vas so okradli!«

nadaljeval je počasi. Molku so jeli lesti lasje kvišku.«

»To je zlodej ali pa –« hotel je reči, pa stisnil je jezik in le prikimal.

»Štiristo goldinarjev – kajne?« nadaljeval je Ostriženec re-

sno. »Za par volov ste jih vzeli in v kožuh ste jih vtaknili –

zvečer – doma; – na veliki ponedeljek je bilo to!«

Molku sta se roki tresli; plaho je gledal vedeža, oči so se

mu kar izbuljile in bolj je šepetal, nego govoril: »Ka-aj, vi vse to veste?«

48

»Da, vse, vse!« pritrdil je oni oblastno.

»I, pa – tat, kdo je tat?« kriknil je Molek in planil s stola.

»Tudi tega poznam in, da boste vedeli in znali, da govorim

resnico, pokazal vam ga bom v ogledalu. Tja k oknu stopite in

Bog varuj, da se ozrete. Vsega bi bilo konec!«

Molek je ubogal in tiščal glavo v okno. Čul je, kako je ve-

dež hodil po sobi gor in dol, mrmral nekaj nerazumljivega,

preobračeval stol in potem vzdihoval, kakor bi ga mučile silne bolesti; ozreti se pa ni upal, dasiravno ga je bilo zdaj ob belem dnevu strah in groza. Čez nekoliko časa je potihnil Ostriženec; stal je v temnem kotu poleg okna ter držal na prsih pred

seboj ono podobo, katero je bil prej vzel iz svoje zbirke; polo-

žil jo je pod kos stekla in v poltemi je bila videti sedaj na njej samo koščena glava in črne brke.

»Sem stopite in glejte!« velel je coprnik Molku.

Ta bojazljivo pristopi, a komaj je bil oči uprl v podobo,

omahnil je in na pol veselo, na pol pa osupel in prestrašen

zavpil: »To je Miška!«

»Da, Miška, tisti prekanjeni mešetar je to!« pritrdil je Ostri-

ženec, skril podobo naglo pod robec in odšel iz sobe. Vrnil

se je naglo in našel Molka stoječega sredi sobe in oprtega ob

svojo kljukasto palico.

»Da, vi ste vedež, pravi vedež!« dejal je onemu. »Pa še to

mi povejte, kje in kako bom jaz denar dobil. Če ga je Miška

vzel – bogzna, kam ga je dal?«

»Ej, prijatelj, ta je pa druga; to je pa silo težavno. Vsaka ve-dnost in vsaka moč ima svoj konec!« odmajeval je Ostriženec.

49

»Pa če vam je vse znano in odkrito – boste vendar tudi to

znali,« ugovarjal je Molek nestrpno.

»Kar se je zgodilo, to mi je znano!« ponavljal je oni obla-

stno in ponosno, »toda to, kar se ima zgoditi, prihodnost mi

je temna. Odkrijem jo le s posebno težavo. No, vi ste pameten

mož, toliko vam lahko povem, da je stvar draga; treba je ne-

koliko srebra stopiti na brinovem ognju in potem –; pa čemu

bi vam to pravil?«

»I, če je le na srebru, jaz ga imam,« zavrnil je Molek. Segel

je pod telovnik in izvlekel širok pas, iz njega pa vzel nekaj

debelih tolarjev – križevcev. Te je pomolil vedežu.

Ta jih je spravil in odšel iz sobe: »Bom poskusil!«

Dolgo je čakal Molek; vesel je bil, da že davno ne tako – od

kar mu je zginil oni denar, in vendar si je dejal: »Kaj mi vse to pomaga,če ne izvem, kam je Miška del stotake. Naposled

se je vrnil Ostriženec in prinesel kepo raztopljene rude s se-

boj. Povedati nam menda ni treba, da je bil spravil križevce v skrinjo, v kuhinji pa raztopil košček svinca, stopljenega vlil v vodo in prinesel sedaj ta kos v sobo.

»Le čujte, oče – pa sedite! Povedal vam bom kaj kolomon*

govori.« Ko je Molek začul besedo »kolomon«, spreletela ga je

kar groza, pa poslušal je pazno. Vedež pa je sukal in potakal

oni kos stopljenega svinca, o katerem je Molek menil, da je iz njegovih križevcev nastal, ter je slovesno govoril: »Denar ni

daleč; morebiti se bo še dobil! Čakati bo treba. Med šmarnimi

mašami pa bo najboljši čas! Tedaj pojdite ob polni luni na kri-

žpot, vam najbližji, pa devet streljajev od vsake hiše oddaljen; 50

tam storite ris, tri sežnje v premeru, devet sežnjev v krogu, in čakajte v risu z brinovo vejo v roki, da pride kdo mimo. Čakati morate od devetih zvečer do enajstih in vprašajte vsakega,

kdor pride mimo: ›Kje imaš moj denar?‹ In kdor vam bo dejal:

›Imam ga, imam‹ – tega se držite.«

Molku se je to malo čudno zdelo, pa ker je bil Ostriženec

vse drugo tako izvrstno uganil, verjel je tudi to ter še v sobi pri onem sklenil, da bo ravnal po »kolomonovem« svetu. Poslovil se je, stisnil coprniku še dva križevca v pest in odšel jako zadovoljnega srca. Drugega dne zvečer je bil zopet doma in

tam so se ga vsi razveselili, uvidevši, da je njegovo lice mnogo prijaznejše nego pred njegovim odhodom. Če ga je pa kdo

vprašal, kod je hodil, lagal se je trdovratno in trdil, da je šel na božjo pot na Oljsko goro pri Velenju.

5

Delo po senožetih in na polju, košnja in žetev, vse to je

storilo, da Molek ni imel prilike govoriti več toliko o svojem pogrešanem denarju. Ko se je nekega dne celo Goropečnik

znova oglasil in prosil posojila dvesto goldinarjev, dal mu jih je Molek brez ugovora. Vzel je novce iz hranilnice; domači so

pa vsi mislili, da je to del one kupnine za vola, in uverjeni so bili sedaj tembolj, da se je tedaj očetu mešalo v možganih. Stari seveda je mislil in čakal edinole, kaj mu prinese polna luna med šmarnimi mašami. To je bila njegova nada in te babje

51

vere bi mu ne bil nihče mogel odvzeti, če bi jo bil Molek tudi razodel komu. Pa tega ni storil. In kakor vse na svetu, tako sta tudi minila mali srpan in polovica velikega srpana. V drugi

polovici zadnjega pa je kazala pratika polno luno, in sicer prav na sv. Roka dan. Molek je bil že davno iztaknil, kje je ono mu velevano razpotje, najbližje domači Straški vasi in oddaljeno

vsaj devet streljajev od vsake naselbine; bilo je prav na mestu, kjer se križata okrajna cesta z Vač v Moravče in pa občinska

pot dveh majhnih samotnih selišč pod Sv. Florijanom. Dru-

god ni bilo take križpoti.

Na sv. Roka zvečer se je Molek odpravil tja. Storil je, kakor

mu je bil Ostriženec velel; potegnil je ris, tri sežnje v premeru in devet sežnjev v krogu in odlomil od bližnjega brinovega

grma krepko vejo. Tako oborožen je stal dolgo časa v risu in

nič prav prijetno mu ni bilo pri srcu. Bil je sicer pogumen

mož, a tako v risu stati – kdo ve, kaj pride – to ni bilo prav nič prijetno. Slišal je od daleč uro biti, pol devetih je udarila, in neskončno dolgo se mu je zdelo še do devetih, ko se je imel

pričeti pravi čas. Zdajci se domisli, da je bil danes, na sv. Roka dan, na Vačah semenj. »Joj, to bo prišlo pa mnogo ljudi tu

mimo, ki se bodo vračali po okrajni cesti domov!« zmislil se

je nagloma. »A, pa naj bo, kar hoče; jaz moram priti tej stvari do konca; in če je vedež vse tako dobro znal, bo tudi pravo

zadel!« Čakal je torej pogumno. Izza Svete gore je lezla polna luna, velika ko polovnjak in rdeče obrobljena, ter je polmrač-

no svetila skoz veje starih jesenov, ki so rastli ob poti. Tu in tam po brežinah so cvrčali murni, tam izpod gore sv. Florijana 52

pa je odmevalo skovikanje čukov in sov. Tako je poteklo pol

ure in še ena četrtinka. Molek je stal v risu, kamnu podoben.

Zdajci začuje po okrajni cesti navzdol priti k sebi trde korake.

Prijel je krčevito svojo brinovo vejo, nagnil zgornji život na pol naprej ter čakal prihajajočega.

»Kje imaš moj denar?« zavpil je, kolikor je mogel in za-

mahnil z vejo.

»Kdo si – da napadaš mirne ljudi?« viknil je oni in odsko-

čil skoro za seženj nazaj. »A-a-a-aj – vi – oče?« dejal je takoj potem in stopil pred starega. Bil je sin Luka, ki je okoli poldne, ne da bi bil oče kaj znal o tem, krenil na Vače.

»Kje imaš moj denar?« ponovil je oni in zamahnil z bri-

novo vejo.

»Domu pojdite – slabo vam je – pojdite oče, prosim vas,«

prigovarjal je sin v trdnem prepričanju, da se je očetu zopet

povrnila bolezen – blaznost.

»A z Molkom ni bilo govoriti. Kakor besen se je zakadil

v sina, da je ta komaj odnesel pete. Hitel je proti domu, iskal hlapca in drugih, da pojdejo po očeta, kateremu se je očito

pamet zmešala. Molek pa je zopet stopil v ris. »Luka ni tat,«

dejal je skoro zadovoljno sam pri sebi, »če ne, bi bil odgovoril, kakor je prerokoval Ostriženec.« Čakati je treba drugega. In

ni bilo treba dolgega čakanja. Zopet so se čuli koraki po slabi kamnitni cesti in velik mož z dvema svinjskima loncema, v

vsaki roki enega držeč, prikazal se je pred risom.

»Kje imaš moj denar?« zatulil je Molek.

53

Oni je spustil lonca na tla, da so črepinje zazvenele po

kamenju, ter odskočil v robidovje nad cesto. A Molek je bil

takoj pri njem in v tem trenutku sta se tudi spoznala. Bil je

Goropečnik.

»Ali noriš – ka-li, Molek? Piskre mi boš plačal!« vpil je

sedaj napadeni.

»Denar, denar!« sopihal je oni in vihtel svojo vejo.

Goropečnik jo je tako kakor prej Luka pobral navzdol pro-

ti Straži, češ Molek je ob pamet.

A ta še ni bil zadovoljen. »Ta tudi ni tat,« mislil si je in v tretjič stopil v ris. Čakal je dolgo; deset je bila ura že zdavnaj odbila, kar začuje večji ropot po cesti. Tu jih je šlo več – pa naj jih bo, kolikor hoče, jaz planem vanje – mislil si je Molek in tako tudi storil.

»Kje imaš moj denar?« zakričal je v tolpo, ki se mu je bli-

žala. Dva vola sta odskočila kakor besna, eden na desno, eden

na levo, v sredi med njima v odprti vrzeli pa se je pokazala

dolga, koščena postava mešetarja Miške.

Gonil je par volov za tujega kupca z Vač proti Ljubljani in

sedaj je stal nasproti staremu sovražniku Molku. Sprva je bil

tako osupel, da ni mogel ziniti besede.

»Kje imaš moj denar?« tulil je vnovič Molek in sedaj še bolj

hripavo in besno, ko je spoznal mešetarja.

Ta se je pa zlobno namuznil. Ni bil eden tistih ljudi, ki

imajo občutljivo kožo, in v kozji rog se tudi ni dal ugnati.

»Imam ga – imam!« zasmejal se je na glas. A v tem trenut-

ku ga je Molek že držal za vrat.

54

»Na, sedaj te pa jaz imam! Nazaj daj, kar si vzel!« vpil je

stari in tu sta že oba ležala na tleh v risu in rila in valila se na skalo.

Mešetar je spoznal, da je boj resen in da mu gre sedaj za

kožo; uverjen je bil, da je stari popolnoma ob pamet; kajti

dasi je imel marsikatero na duši in na vesti, glede Molkovih

stotakov pa se je čutil in imel za tako nedolžnega, da ni dru-

gače soditi mogel, nego da je stari znorel. Zato se ga je otepal in branil na vso moč; a Molek je v svoji sveti jezi zmagoval;

uprl se je še enkrat močno ob onega, prevalil se z njim po

kamenju in prišel vrh njega; pokleknil mu je na komolca in

sedaj ga je pestil.

»Daj sem denarje, ali pa povej, kje jih imaš.«

Miška je stokal in klel, a ganiti se ni mogel. »Pamet, pamet,

ljubi moj Molek, vse bom povedal,« tolažil je starega. A ta ga je tako divje pogledal, da ga je groza preletela. Jel je klicati na ves glas na pomoč in sklonil se v svojem smrtnem strahu z

vso silo pokonci, da se je res otresel onega. Sedaj je bil pa me-

šetar na vrhu in da Molku ni prizanesel, ni treba nam praviti.

Klofutal, lasal in suval ga je, da je sedaj stari jel na vso moč klicati: »Pomagajte – pomagajte!«

»Čakaj, jaz ti pomagam!« pritrjeval je mešetar ter znova

pritegnil po onem. A sedaj je prišla v istini pomoč. Luka in

Goropečnik hitela sta s tremi drugimi po bregu navzgor; vsi

so bili prepričani, da je oče zblaznel in hoteli so ga ujeti in zve-zati, da ne bo kake nesreče. S strahom začujejo zdajci klicanje na pomoč; glasu niso spoznali in drli so brez sape naprej;

55

prvi je bil Luka na licu mesta, zakadil se z vso silo v gručo, ki se je valjala po tleh, ter porinil oba bojevnika narazen. Sedaj stoprav je spoznal Miško. Ta je klel in pridušal se, da je Molek blazen, da mu je vola splašil, da ga je hotel umoriti – Molek pa je venomer vpil vmes: »Tat, tat, kje imaš moj denar!«

Goropečniku in Luki ni bilo treba dolgo dopovedovati, da

se očetu blodi po glavi, nego prijela sta ga in s pomočjo drugih in Miške krepko zvezala kakor pravega norca.

Molek je strmel: »I, kaj pa hočete, tolovaji?« zavpil je ter

skušal vezi na rokah pretrgati. A zaman.

»Le mirni bodite, oče, vam je slabo! Pojdimo domov!«

»Kaj mislite, da sem zblaznel, kaj?« kričal je stari ter za-

trjeval, da je tako pameten kot drugi; jel je pripovedovati o

Ostrižencu in o risu – a to je druge le še bolj prepričalo, da je blazen. Navzlic vsemu oporekanju so ga vlekli zvezanega

domov. To je bilo pa preveč. Domov prišedši, se je stari zgrudil na klop pri peči ter bridko zajokal kakor otrok: »Ta sramota,

ta sramota!« je vzdihoval. Vsem se je jel smiliti, odvezali so ga in v začudenje vseh je bil čisto pameten. Spat je šel kot

drugikrat, a večerjati se mu ni bilo zljubilo.

Drugega dne se je oglasil mešetar Miška povprašat, kako

je staremu; dejali so mu, da je pri pravi pameti in da je moral biti tudi sinoči. Mati je celo grdo gledala mešetarja.

»No, čakaj – dobro!« je dejal Miška. »Če je bil pameten,

potem bo pa tudi pred sodiščem odgovarjal!«

In tako se je zgodilo.

56

Mešetar je tožil Molka zaradi razžaljenja na časti in, ker

Molek ni hotel odpuščanja prositi ali sploh preklicati svoje

trditve, da je Miška – tat, obsojen je bil na tri dni zapora. Moral jih je presedeti v ječi na Brdu.

6

To je bil najhujši udarec. Kolikor ga je že trla vsa druga

nezgoda, izguba novcev, posmehovanje sosedov, doma ne-

prijazni obrazi, vendar sta obsodba in kazen Molka najbolj

trdo zadeli. Postaral se je do jeseni skoro za nekaj let in hrbet je že malo sključen nosil. To je pa tudi mater jelo skrbeti; a če je možu kaj prigovarjala, naj stori to ali ono, naj pije kako domače zdravilo, zapodil jo je kar zgrda.

»Z očetom gre pod zlo,« dejal je tudi Luka nekega dne.

»I, seveda!« pritrdila je mati, »pa kdo mu pomore? Tisti

nesrečni denar!«

»Jaz bi le rada vedela, da je li res ukraden!« vzdihnila je

Anka.

»Beži, beži!« ugovarjal je Luka. »Spravili so ga, to jaz pra-

vim, in zmešalo se jim je. Saj sami ne vedo, koliko imajo. Go-

ropečniku so vendar posodili – in potem so ga gori na cesti

napadli! Meša in blodi se jim včasih po glavi – pomagati pa

ni moči.«

»Jaz bom pa poslala po staro Mesojedo v Razborje; ona

pomore v vseh boleznih in ume razne pripetljaje in uroke

odgnati in zagovarjati,« trdila je mati Reza.

57

Otroka sta bila zadovoljna in zmenili so se, da pojde sin

prihodnji petek po Mesojedo. Bilo je že okoli svetega Luke in

tisti petek popoldne, ko so drugi pričakovali stare čarodejke

in padarice – kakor so ji dejali, jela je pihati ostra burja, tako da je tudi Molek doma ostal in pri peči sede izbiral nekaj

turščičnih storžev ter jih pokladal na gorko peč, da se hitre-

je posuše. Niti sanjalo se mu ni, kaj hočejo domači nocoj z

njim ukreniti. Proti večeru se je res oglasila Mesojeda, stara, sključena baba od onkraj Save, kateri so ljudje mnogo verjeli

in se vdajali njenim vražam in še bolj njenim čudnim zdra-

vilom. Molek jo je poznal, a nikdar je ni posebno maral, in če je priberačila mimo hiše, dajal ji je rad brž kos kruha ali kak krajcar, da je le dalje šla. Nocoj mu pa celo ni bila po volji; zagodrnjal je polglasno, ko je sedla na klop ob drugi strani

peči, in najrajši bi jo bil zapodil; toda ostri piš burje okoli hiše ga je opomnil, kako neusmiljeno bi bilo tako ravnanje. Zato

je molčal in samo hrbet obrnil proti starki. Pa ta ni dolgo

mirovala. Ko je bila zaužila nekoliko mleka, s katerim ji je

postregla Reza, šepnila je:

»Danes je prvi dan, nocoj prvi večer! Nocoj je mladi petek

– mlaj – to je pravo!« Reza pa je prikimala veselo in zadovolj-no. Oče se ni zmenil za ta pogovor. Zdajci pa se je vzravnala

sključena Mesojeda kvišku, stopila sredi sobe in uprta z levi-

co ob kratko grčavo palico, jela z desnico, v kateri je držala šop suhe praproti, mahati po zraku proti Molku. Govorila

je pri tem nekaj čudnega, nerazumljivega – in Molek, ki je

58

privzdignil glavo, je začuden zrl ta prizor. Pa kmalu je razu-

mel, da velja vse to njemu.

Starka se mu je bila približala in udarila s praprotjo po

njegovi rami in pri tem je čul Molek čudne besede:

Gad in gadica,

modras, modrasica,

kača, kačon ...

Dalje ni poslušal; skočil ali bolje planil je kvišku, vrgel za-govarjalki turščičen storž ob glavo in rjovel kakor obstreljen medved:

»Kaj mene zagovarja – mene! No, sedaj imam pa dovolj!

In vi, vi ste tudi tako neumni in bebasti!« obrnil se je k ženi in otrokoma, ki so prilezli iz vseh kotov, »sedaj mi je dovolj!

Škoda, sramota, jeza in žalost – vse je prišlo name in zdaj ste še vi začeli znova, ko bi bil morda že pozabil! Ven – ti kljuka prismojena!«

Ko bi se Mesojeda ne bila že prej ognila, loputnil bi jo bil

razjarjeni gospodar znova z debelim storžem.

Skočil je v svoji jezi v kamro po klobuk. »Sedaj pa pojdem,

pojdem po svetu!« vpil je.

Domači so se jeli jokati, a starega to ni ganilo. Snel je klo-

buk s stene in hotel planiti ven. A tu je burja zatulila z vso silo okrog ogla in Molek se domisli, da je opravljen s prelahko

suknjo. Treba se bolje obleči! – Jezno odpre skrinjo in potegne iz nje kožuh, tisti nesrečni kožuh, katerega je bil že tolikokrat 59

pretresel in pretipal in prevrgel, in smukne vanj. A – kaj je

to? Doli v desnem rokavu, ki je bil na koncu tako tesen in

ozek, da je šla pest komaj skozi, ustavila se mu je roka; zadel je ob nekaj, kar je tičalo tu! »Zlomek – kaj pa je to? Da bi te strela!« zagodrnjal je in porinil pest krepko naprej. Nekaj na pol mehkega, na pol trdega je palo na tla, Molku pa je šinilo

po glavi kakor resničen blisk.

»Luč, luč semkaj!« je vpil in tipal po tleh. Vsi so bili takoj pri njem in svetili. Pred Molkom na tleh pa je ležala – listnica, izgubljena listnica. Oče jo je s tresočo roko pobral, odprl in iz nje so smuknili – zopet na tla – štirje novi stotaki. »Tu je denar – denar je tu!« vzdihnil je stari in gledal okoli sebe kakor v sanjah.

Zdaj je bilo vsem vse očito. Oče je bil onega večera – malo

vinjen seveda – listnico z denarjem namesto v žep – vtaknil

je v rokav in tam je smuknila do ozke zapesti, skozi katero ni mogla; a nobeden vseh, ki so jo iskali ter pretipavali kožuh,

ni bil segel tako globoko.

To vam je bil vesel večer pri Molkovih!

»In vendar sem jaz pomagala!« dejala je sključena Meso-

jeda, ki je sedela z obvezano glavo za mizo; oni koruzni storž jo je bil dobro zadel.

»I, kaj pa še?« rogal se je Molek. »Vsi pojte rakom žvižgat

s svojim babjeverstvom. Tisti Ostriženec me je namazal, da

ne kmalu tako, in sedaj si še ti hotela! Pa – molči, baba! Sedaj je vse dobro!«

60

In tako je bilo res. O sv. Martinu je bil semenj v Morav-

čah in Molek je gnal zopet dva junca na prodaj in bil je tako

dobre volje, da je poklical celo mešetarja Miško, da mu jih je pomagal prodajati. Ko so potem sedeli v krčmi pri kozarcu

vina, dejal je stari modro in slovesno: »To vam povem! Babja

vera – to je neumnost! Vsak pazi in varuj svojih reči in svo-

jega imetka – potem ni treba iskati pomoči pri čarodejih in

starih babah – in tudi pri sodiščih ne! Bog daj dobro zdravje

– možje!«

In napil je iz polnega kozarca svojim sosedom.

61

Znojilčevega Marka božja pot

1

Tam, kjer zavija široka in gladka velika cesta, ki veže Lju-

bljano s sosednjim Štajerskim, v ozko sotesko, imenovano

Črni graben, dviguje se na levi strani dokaj visok hrib, ki je proti cesti izpremenjen v velikanski kamnolom. Na vrhu se

hrib širi v prijazno planoto, spredaj obraslo z mladim goz-

dom, v ozadju pa obdelano v njive in travnike; tam stoji sredi lepega sadnega vrta zidana in lepo pobeljena hiša, krog nje

pa dobro ohranjena gospodarska poslopja.

To je selo Znojile. Tu je v času, ko se je vršila naša povest, gospodinjila pridna vdova s štirimi otroki in družino, katero

je morala ob svojem širnem posestvu imeti. Dvanajst glav

goveje živine bilo je vedno v hlevu in poleg tega lepo število drobnice, kateri je bila gorska lega posestva jako prikladna.

Rajnki Znojilec umrl je bil nagloma v najboljših, najkrep-

kejših letih in za njim je morala skrbeti in se truditi vdova

Ana, da ohrani posestvo, domačijo in doto svojim otrokom.

62

Izpolnjevala je pa tudi to svojo dolžnost. Otroci so bili pridni in ubogljivi in pri vsem trudu in delu je imela mati vedno

mirno in veselo zavest, da tudi tedaj, ko odrasto ter bodo jeli malo bolj samostojno stopati med svet, ne bodo zahajali na

kriva pota. Peter in Marica sta imela prvi sedemnajst, druga

petnajst let, najmlajši, Jožef, pa je bil izpolnil komaj dvanajsto.

Glede teh se ni Ana nikdar pritoževala. Edini Marko, drugi v

vrsti otrok, ravno šestnajstih let, prizadel je včasi materi nekoliko skrbi; ne da bi bil poreden ali hudoben – ampak dobrosr-

čen deček je bil. Samo duševno ni bil tako razvit kakor drugi

v njegovih letih. V prvi mladosti je prestal hudo bolezen in ta mu je bila pustila svoje sledove. Mislil je počasi in marsikaj mu ni hotelo na noben način v glavo. Tudi v šoli, katero je moral obiskovati šest let, ni bil prišel tako daleč, da bi bil zmožen pisati in brati. A doma, posebno v hlevu, je znal pravo ukreniti; on je živino najbolje krmil, vselej vedel, je li »dimka« ali

»mavra« bolna, nikdar pozabil na potrebno število plastovja

za drobnico, dobro že za plugom hodil; sploh je bil najboljši

pastir in hlapec. In kakor je svoja opravila točno izvrševal,

bil je pa tudi v svojem početju in ravnanju silno svojeglav in trmast, kakor je to pri vseh ljudeh navadno, ki so v duševnem

razvitku zaostali. Prav lepo je bilo treba ravnati z njim, s silo in ostrimi povelji ni bilo ničesar opraviti. To je materi Ani

prizadelo včasi bridko uro, a tolažila se je s tem, da bo Marko z leti tudi pametnejši, posebno ker je pri delu tako priden in vesten. Puščala ga ni rada kam drugam, v tujo tovarišijo ali

63

družbo, in z dobro besedo ga je znala skoro vselej pridržati

doma, ako je starejši brat Peter krenil kam k sosedom.

Pa saj je bilo tudi lepo tukaj doma! Hiša je stala na malo

vzvišenem porobku, obrnjena z licem proti jugu, in ves dan

je sonce sijalo pred kamnitni prag. Na levo si gledal v tesno

dolino, obrobljeno z gosto zaraslimi gorami, po kateri se je

vila bela velika cesta in z njo vštric tekel srebrn potok; na desno je zazrlo oko široko ravan proti Mengšu in v ozadju sive

Kamniške in koroške planine. Po sadnem drevju krog hiše so

skakali in peli ščinkavci in strnadi, spodaj pa nad gosto, te-

mnozeleno travo letali so pisani metulji. Kako prijazno je zvenel veliki zvonec, ki ga je nosila stara, malo muzasta »dimka«

krog vratu, katera se je pasla z drugo govedino v bregu pod

hišo, in kako smešno sta se postavljala in drvila dva bela ovna in trkala se z glavama, da je kar votlo zadonelo izza grmovja.

Kodrasti Turin pa je tekal in skakal krog njiju in ju oblajal.

Marko je sedel pod debelo hruško drobnico in rezal žlice;

včasi pa je vstal, zgrabil na kratek držaj navezani bič, spleten iz starih vrvic, zasukal ga na daleč okoli sebe, zamahnil nazaj in glasen bičev pok je odmeval od nasprotnega gozda; potem

je zaukal na glas in iz celih prsi – ju -huhuhu-u – je šlo z brega v breg. Oh, ukati je znal.

Posestvo je bilo na samoti, do bližnjega soseda več nego

četrt ure hoda; zato so živeli Znojilčevi tudi večinoma le med seboj in zlasti otroci niso prišli mnogo v dotiko z drugimi

ljudmi.

64

Materi Ani je bilo to skoro najljubše; vendar je vedela kot

pametna žena, da treba človeku včasi večje družbe in daljšega

pota v svet. Kdor je videl le domačo vas in domačo cerkev, ta

ne ve mnogo povedati in ne zna, kako ravnajo drugi ljudje

in tudi ne ume včasi kaj boljšega spoznati in svetovati. Sama

seveda tudi ni hodila daleč naokoli; najdaljša pot je bila vsake dve leti enkrat v Ljubljano, če v obližju svojih rejenih volov ni mogla prodati, in vsako leto enkrat na božjo pot na Limbar-sko goro; tja je vzela Petra in Marico in enkrat celo Marka;

ker se ji je bil pa tedaj skoro zgubil, ga je odslej puščala doma, akoprav se je vselej hudoval zaradi tega.

Bilo je okoli sv. Jakoba, ko so Znojilčevi nakladali ravno

pokošeno seno, gorsko trdino; vroče sonce je pripekalo, duh

sena pa je polnil zrak nad majhnim pašnikom, kjer so grabili

naši znanci.

»Pozni ste, pozni!« zaklical je majhen, postaren mož, ki je

prišel po stezi mimo, noseč grablje na rami.

»Vi tudi, sosed!« zavrnila je Znojilka ter potegnila pisan

robec malo čez čelo in ponehala grabiti seno. Tudi drugi so

ustavili delo. »Hvala Bogu, da imamo tako vreme!« pričel je

zopet oni in izvlekel kratko pipo, vivček, iz žepa.

»Mlaj ga bo obrnil,« menil je hlapec, ki je na vozu stoječ

uravnaval ogle naloženega sena.

»Bomo pa prosili in molili, da ne bo tako,« dejal je sosed.

»Kako pa je z vašo Rezo?« vpraša Znojilka.

»I, danes je malo bolje! Pa vsa otekla je sedaj v lice in oči

jo bole – oči. Jaz sem že dejal: V nedeljo bo oni veliki shod pri 65

sveti Luciji na Skaručni, in če Rezi malo odleže, pojdeva tja: saj je sveta Lucija pomočnica za oči!«

»Pa res!« deje Znojilka. »I – sosed, pa bi še naša dva s seboj vzeli, Petra in Marico – da ne bosta sama hodila!«

»Zakaj ne? Še bolj kratek čas nam bo, ako nas pojde več!«

V tem je sosed odhajal, Peter in Marica pa sta se pogleda-

la na skrivnem, vesela in iznenadena, ter jela, ne da bi zinila besedice, ogrebati voz s podvojeno pridnostjo; bil je že skoro naložen.

»Oh, na Skaručni je lepo!« pristavil je hlapec ter vlekel

nase veliko žrd, ki mu jo je bil podal Marko od spodnjega

konca sem. »Le dobro porini!« velel je fantu. Marko je res

sunil drevo z vso silo kvišku, da je hlapec skoro omahnil; a

potem je vendar pritisnil žrd na voz, sedel v kobal nanjo ter

pomagal drugim, ki so na koncu z vrvjo pritegovali in vezali.

Marko je pognal vola in odpeljal proti domu.

»Na Skaručno!« to mu je bilo v glavi. Mati njega ni bila

imenovala, govoreč s sosedom, in zato je vedel, da bo moral

doma ostati. Toda kako lepo je po svetu in na božji poti! Spo-

minjal se je, kako je bilo tedaj, ko je bil šel z materjo na Lim-barsko goro. V cerkvi je bilo skoro tako kakor doma na Brdu;

toda zunaj, koliko ljudi! In ti prodajalci, ki so ponujali zunaj svoje raznovrstno blago! Robce in lišp, sladkarije in potice,

ure in nože, čipke in ogledala in orglice, oh, muzike – muzike!

Take orglice, bunde – dromlje – ali naj si bo, kar hoče, da le poje, žvižga, piska ali gode, to je bilo vzor našemu Marku. In takrat se je bil v gneči romarjev tako zagledal v prodajalnice, 66

da je zgrešil mater in ona njega in šele po truda polnem, ve-

čurnem iskanju ga je našla, ko je bila večina ljudi že odšla,

zamišljenega in vendar vedno radovednega pred eno tistih

prodajalnic. Kregan je bil in malo je manjkalo, da ni šiba pela, toda – le one gosli mu niso hotele iz spomina. In sedaj na

Skaručni bo ravno tako, mislil si je dečko, tudi kaj goslic in piščalk, in ko je domov vlekel jarem z voli, sklenjeno je bilo v njegovi glavi, da mora tudi on tja na božjo pot. Proti materi

tisti večer o svoji želji ni zinil, tudi ves drugi dan ne, ampak priden in delaven je bil ves čas še mnogo bolj nego sicer; mati ni imela najmanjše prilike karati ali svariti ga, najmanje pa

mu veleti to ali ono.

Tako se je nagnila tudi sobota. V mraku se je bil oglasil

sosed in povedal, da je njegovi Rezki odleglo in da pojdeta

jutri navsezgodaj na Skaručno. Potem je počasi odšel.

Po večerji je šla Znojilka v kamro odpirat svojo skrinjo in

prinesla staro mošnjico v hišo.

»Nata – za jutri!« velela je Petru in Marici ter pomolila

vsakemu tri šestice.

Marku je bilo, kakor bi ga kdo tiščal za vrat, in bruhnil je

nakrat na glas: »Mati, jaz pojdem tudi!«

»I, kajpada! Da se boš zopet zgubil kakor tedaj pri sv. Va-

lentinu na Limbarski gori!« Rekši, zavezala je zopet mošnjo

in jo odnesla v skrinjo.

Marko je naslonil komolca ob mizo in podprl glavo. Vsak

bi mislil, da mu je jok najbliže.

67

A nakrat je planil kvišku, porinil leseno žlico, ki je ležala

pred njim, daleč po mizi. »Pa pojdem, pa vendar pojdem!«

vzkliknil je in šel naglo iz hiše.

V hlevu v zadnjem kotu poleg stare dimke je imel svojo, iz

surovih desk napravljeno postelj, spodaj pa zaboj; tega je od-

prl in prav iz dna izvlekel nekaj v star, zamazan papir zavitega.

Papir je polagoma razvil in tu sta bili res še dve stari, svetli šmarni petici, birmansko darilo botra soseda. Z zadovoljnim

pogledom ju je zopet zavil in vtaknil v žep praznične suknje,

ki je ležala na vrhu v zaboju. Potem je vrgel še nekoliko klaje svoji stari dimki, in ko je Peter ravno stopil v hlev, dejal je še enkrat jezno: »Jaz pojdem tudi – in pojdem!« Peter je poznal

trmoglavost bratovo ter molčal. Kmalu potem je na Znojilah

vse spalo.

2

Drugega jutra se je jelo komaj žariti, ko so bili Peter, Mari-

ca in tudi naš Marko že na nogah. Lep, krasen dan se je kazal

in lahka meglica, ki je krila dolino in daljne, še bolj temne

nižave, začela se je počasi dvigati in giniti.

Marko je še en pot poskusil mater omečiti ter prosil, naj

ga pusti z onima; tudi Marica se je oglasila. Peter se je pa

menda tistega bal kakor mati, da se bo nerodni in slaboumni

fant zgubil; zato je molčal. Mati pa je ostala ob svoji prepo-

vedi. Zdaj je Marko res jokati začel in gledal nekoliko časa za 68

onima, ki sta odhajala proti sosedovemu domu, kjer so ju že

čakali.

»Bom pa sam šel!« zavpil je nakrat, tekel v hlev, odprl za-

boj, vzel praznično suknjo in klobuk – v drugo se je bil že prej nedeljsko opravil – in še enkrat na pragu stoječi materi kličoč:

»Sedaj pa grem, pa – sam!« ubral je naravnost pot navzdol

proti veliki cesti.

Kje je Skaručna, tega ni vedel, samo to je bil od strani po-

zvedel, da je tam nekje za Mengšem; no, Mengeš je pa vsak

dan lahko videl z domačega hriba; zato ga niti skrbelo ni, bo

li našel Skaručno ali ne. Korakal je veselo naprej in žvižgal, da je bilo kaj.

Pri bistriškem mostu je povprašal, kje se krene proti Men-

gšu, tam pa, kje gre pot na Skaručno, in ker je bilo vedno več ljudi na cesti, ki so imeli isti namen kakor on, nazadnje ni

bilo več treba povpraševati. Tako je dospel kmalu k cerkvi sv.

Lucije, stoječi na ravnem, na planoti, ki se razteza na severu za Šmarno goro, v neznatni cerkvici, ki pa slovi daleč po slo-venskem ozemlju ko čudodelna skaručenska božja pot.

Marko je bil zgodaj tam, a vendar je našel že stotine in sto-

tine ljudi, ki so se gnetli krog majhne cerkve ali pa po raznih kolibah, kjer se je točilo vino in kava. Fant je le debelo gledal okoli sebe; vse mu je bilo novo, vse zanimljivo. In ko je naposled staknil nekoliko prodajalnic ter ugledal tu one stvari, o katerih je tolikokrat sanjaril, ure – ki ne gredo, zlate verižice

– ki pa niso zlate, ogledala, ki pa ne kažejo prav, robce in čipke, pipce in nože – predvsem pa orglice, majhne in velike – oh,

69

potem pa ni mogel več proč. Videl je, kako je včasi kak fantin stopil k prodajalnici in vzel to ali ono stvar v roke, tudi tiste orglice, ter je poskušal, kako pojo, a potem povprašal po ceni in jih končno položil zopet nazaj na prejšnje mesto. Naposled

se je Marko tudi ojunačil. Stopil je bliže, in potem zapazivši, da je prodajalec prijazen, tiščal je z levico svoji petici v žepu, z desno pa segel po največjih orglicah ter jel jih poskušati.

Zazdelo se mu je, da po nebeško pojo, in brzo vprašal, koliko

veljajo.

»Štirideset krajcarjev,« dejal je kramar.

»Tole imam,« menil je Marko in pomolil onemu svoji petici.

»Kje si pa to ukral?« smejal se je prodajalec.

Marku je silila kri v lice.

»Jaz nisem ničesar ukral! To je moje, boter mi je dal!«

»No, pa to je premalo za take orgle! Pa naj bo, ker si ti,

bom pa pustil!« rekel je oni, spoznavši kakega kupovalca ima

pred seboj, ter vrgel petici, ki sta preplačali orgle, v predal pred seboj.

Marko pa je z neznanim veseljem spravil orglice v žep in

jih tiščal kakor največji zaklad. Najrajši bi se bil kam usedel in jel poskušati in ubirati glasove, toda tu je bilo preveč ljudi.

Spomnil se je tudi, da bo treba k maši iti, in ker je ravno po-zvonilo, rinil se je skozi gnečo z lastno mu vztrajnostjo, tako da je srečno priril v maloprostorno cerkev.

Tam se je bila pridiga pričela. Duhovnik, ki je stal na leci,

velik gospod z resnim, a prijaznim licem, govoril je o reku sv.

pisma, katerega je bil vzel iz današnjega evangelija: »Vsako

70

drevo, katero ne rodi dobrega sadu, posekalo se bo in vrglo

na ogenj.« Marko je sprva mislil le na svoje orglice, katere je vestno tiščal v stranskem žepu, a počasi je jel poslušati, in ko preide pridigar na leci v izpeljevanju svojega govora na dol-

žnosti staršev do otrok in otrok do staršev ter izreče slovesno zapoved: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in se ti bo dobro godilo,« tedaj je našega Marka prvi spomin na njegov

današnji beg z doma prav neprijetno dirnil.

Postal je nakrat jako pazljiv, mnogo bolj, nego je bil sicer v domači cerkvi. In ko je duhovnik povedal kratko, a primerno

dogodbo o mladeniču, ki je šel sam proti volji staršev med

svet in je tam daleč v tuji deželi zapal hudobnemu duhu in se

je zato leta in leta pokoril, tedaj je postajalo našemu Marku

silo tesno pri srcu. Najrajši bi bil že zunaj in na poti domov, in tam doma je hotel mater lepo ubogati – oh, da bi bil le že

doma – doma. Pa ko je začutil orglice v svojem žepu, navdalo

ga je vendar zopet zadovoljstvo, da je šel semkaj in da je dobil ta zaklad.

Ko je minila služba božja, hitel je Marko ven in tam je zo-

pet hodil in postajal krog vsega, kar se mu je dovolj zanimljivo zdelo. Brata in sestre in sosedovih ni nikjer ugledal in tudi ti ga niso videli, kar je pa popolnoma umevno, ker je bilo silo

veliko ljudstva zbranega.

Ko je poldne zvonilo, spomnil se je Marko, da je lačen.

Bolj zaradi tega, ker so drugi domači tako storili, vzel je

bil tudi on dobršen kos rženega kruha s seboj na pot in ta mu

71

je sedaj prav prišel. Vode je dobil na vodnjaku in s tem je bil dovolj okrepčan, da je jel misliti na vrnitev.

Krenil je na cesto, po kateri je šlo največ ljudi. Malo čudni

so se mu sicer dozdevali, morali so biti od daleč, kajti nosili so vreče na hrbtu in tudi govor njihov ni bil tak, kakor ga je bil on vajen v domačem hribovskem selu. Nekatere besede

so, govoreč med seboj, malo zategovali, druge zopet požirali,

in namesto da bi bil ta ali oni vprašal »kaj?«, dejal je malo

zategnjeno in zagoltnjeno »koj?«. To so bili Štajerci iz gornje Savinjske doline, a Marko ni dolgo pazil na družbo, za katero

je korakal, meneč, kamor ti gredo, pojdem tudi jaz, bo pač

prav tako! Domov že pridem! Hodil je tako v vročem popol-

danskem soncu – dolgo, dolgo! Nekajkrat je počival v senci

ob cesti rastočega drevja in potem zopet mahnil za potniki,

ki so še vedno prihajali po cesti.

Enkrat se mu je vendar primerno zazdelo povprašati, je li

na pravi poti.

»Ali se tod pride na Znojile?« popital je starega moža.

»Tod, tod, pa daleč je še!« dejal je oni in naprej korakal.

Zjutraj se fantu ni bilo zdelo tako daleč.

Nakrat je prišel v čudno veliko vas – saj drugega imena

ni znal tej naselbini. Hiša se je držala hiše in vse so bile tako velike in še večje kakor tistih nekaj doma v Lukovici, in zdelo se mu je, da jim ni konca ni kraja.

Marko ni vedel, da potuje skozi mesto Kamnik. Spočetka

je mislil, da je to zopet Mengeš, katerega je bil v jutro z naglim korakom premeril. Potem pa je prišel na most in spodaj je

72

šumela Bistrica. Zjutraj je bil šel tudi čez takov most, a ondi je bilo vendar drugače.

»Se li pride tod na Znojile?« vprašal je onkraj vnovič.

»Pride se, pride!« zavrnila je starikava žena in Marko je

pospešil svoj korak.

A sedaj je bil svet spet drugačen kakor tam blizu domačije.

Ozka soteska, oni v Črnem grabnu podobna, je ležala pred

njim, ozka pot je tekla po nji, poleg ceste pa je šumljal maj-

hen potok. Marko je bil sedaj bolj osamljen. Onih štajerskih

potnikov tu ni bilo več in sam ni znal, kdaj in kje so v stran krenili. Mrak je tudi že legal na zemljo in v dolini je postajalo vedno bolj temno.

Dasi Marko ni bil bojazljiv dečko, vendar ga je začelo sil-

no skrbeti, ko poti ni bilo ne konca in ne kraja in ko sam ni

poznal okolice.

»Vsi pravijo, da se gre tod na Znojile, in vendar ni tako

kakor zjutraj!« mislil je in v tem mu je rastel tudi strah pred materino jezo.

Bilo je že skoro popolnoma temno, ko čuje zopet korake

pred seboj.

»Je li tu pot na Znojile?« vzkliknil je in jok mu je bil bliže nego vse drugo; celo orglic se ni spominjal več.

»Tukaj, tukaj!« odgovori velik mož, ki je šel pred njim. »Le

za mano hodi!«

Marko se je olajšanega srca pridružil.

»Čigav si pa?« vprašal je ded pred njim.

»Znojilčev!«

73

»Ej – tako? I, kje si pa bil?«

»Na Skaručni!«

»Ej, tam je pa lepo!«

In potem sta šla drug za drugim.

Ded menda ni bil voljan več povpraševati, fant je pa tudi

rad molčal. A postajal je vedno bolj vesel. Pot, katero sta ubi-rala navzgor, bila je res prav pravcata domača – tisti klanci, tisti pesek, tisto grmovje. Včasi je kaka skala malo drugače

molela ali kaka bukev kazala debelejše veje nego na domači

strmini, pa Marko ni pazil na to.

Kmalu sta bila na vrhu, na majhni planoti.

»No, sedaj si pa doma,« dejal je redkobesedni starec in

pokazal na gručo drevja, pod katerim je bilo videti nekoliko

poslopij.

»Lahko noč!« rekel je Marko in hitel proti domu, starec pa

je odšel po stezi na levo.

Na Znojilah je vse spalo; samo pes, priklenjen ob hlevu, se

je zbudil in oblajal prišleca.

»Turin, Turin, spat!« velel je Marko polglasno in pes je res

zlezel v svoj brlog.

Marko je šel v hlev – zdelo se mu je sicer, da je malo dru-

gačen, nego je bil v jutru, pa ko je našel v kotu prazno posteljo, vrgel je, utrujen kakor je bil, praznično obleko raz sebe in v malo trenutkih spal je trdno, kakor bi ga bil kdo ubil.

Pa ne dolgo! Kajti nakrat se mu je zdelo, da ga nekdo vleče

raz posteljo, ter precej robato ravna z njim.

74

»Od kod si se vzel?« kričal je tisti, ki ga je postavljal na

tla; a Marko je bil tako v spanju, da ni znal odgovora. Oni je menda tudi to izprevidel ter vrgel fanta na kup slame, sam pa

legel v posteljo.

Marko je takoj vnovič zaspal, a sedaj ne več tako mirno.

Sanjal je težke sanje. Popotoval je po tujih deželah, lačen je bil in žejen in vodil ga je »krivi prerok«, o katerem je bil čul v današnjem evangeliju. Naposled ga je tisti prodal v sužnost

kakor onega neubogljivega sina, o katerem je pridigoval du-

hovnik. To pa vse zato, ker je bil ušel z doma proti volji svoje matere.

Marko se je premetaval na svojem ležišču in ječal in stokal

v spanju; danilo se je komaj, pa je bil že na nogah ter mel si zaspane oči.

3

Kakor po navadi segel je po vilah, da bi vrgel nekoliko

krme kravam, katerih v temnem hlevu še ni mogel prav raz-

ločiti. Čakati je hotel potem Marice, da pride mlest, ali pa

pridejo celo mati.

»No, nekaj hudih besed, pa bo!« mislil si je. »Na Skaručni

sem bil pa vendar in – o joj, kje so pa moje orglice?«

Sedaj šele se jih je domislil in otipal na koncu postelje su-

knjo in v njej orglice. Še zmotilo ga ni, da je na postelji nekdo glasno smrčal; tako je bil zamišljen v svoj zaklad. Sedel je

75

zopet na kup slame, na katerem je spal, in začel orglati, sprva potihoma, potem pa vedno bolj pogumno in glasno. Da ni

pravilno ubiral glasov, to je umevno, kajti nikdar še ni imel

takih orglic; a njemu so se ti glasi, ta godba tako lepi zdeli kakor nič drugega več na svetu.

Pa iz tega sladkega muziciranja ga je vzdramil nakrat isti ro-

bati glas, kakor se ga je brzo domislil iz ponočnega prebujenja.

»Kakov norec je pa prišel sem?« vpil je nekdo in že je stal

velikanski fantin pred našim Markom in ga zleknil kvišku ter

potem pred vrata na prosto, kjer se je jutranji mrak že umikal belemu dnevu.

Marko je zopet mislil, da se mu sanja, a oni drugi si je bil

popolnoma svest, da sta prebujena oba.

»Čigav pa si, ti – duša pritepena?« vpil je oni napol jezno,

napol radovedno.

»Znojilčev sem!« menil je Marko.

»I, tako – Znojilčev? Glej ga no – tepca pritepenega! Zno-

jilčev sem jaz – ne pa ti!« krohotal se je dolgin.

Marko se je ozrl na desno in na levo.

»Ta je – Znojilčev – in jaz ne!« šinilo mu je po glavi. »To

ni mogoče!«

Saj je vendar tam doli stala njegova priljubljena hruška, na

drugi strani kozolec in tukaj hlev je bil tak kakor doma in hiša ravno tako bela kakor domača in tudi dvoje stopnic je bilo

pred pragom. In tam v daljavi! Na levi ozka dolina, nasproti

pa gosto obrasle gore, na desni pa odprt svet, široka ravnina!

76

Pred hlevom pa je lajal in tulil Turin, njegov umazani kodrasti Turin, ki ga je že ponoči spoznal in veselo oblajal.

Seveda – vse vendar ni bilo tako kakor prejšnjega jutra, ko

je odpotoval, ko je ušel z doma. Vozovi, ki so stali pod kapom, so bili malo drugačni, tudi vodnjak je bil malo bolj v stran

pomaknjen, in sušilnica za sadje, ki je stala včeraj daleč doli v bregu, bila je pomaknjena danes prav blizu tja za kozolec. In

še drugih razlik je bilo mnogo, a Marko ni imel časa opazovati jih; dolgin pred njim ga ni pustil v miru.

»Torej ti si Znojilčev, tako?« zakrohotal se je še en pot.

Marko ga je topo pogledal in solze so mu silile v oči.

»Saj so to Znojile!« dejal je in kremžil lice v jok.

»Seveda so – Znojile! Na, če znaš brati!«

Rekoč pokaže dolgin na tablico nad hišnimi vrati.

Kakor smo že povedali, se Marko navzlic šestletni hoji v

šolo ni bil naučil pisati in brati; toda edino, kar mu je bilo ostalo, to je bila tablica na hiši, ki je pričala, da so to: »Znojile štev. 1«. To je znal čitati. In glej! Prav taka, prav tista tablica, samo malo bolj zaprašena in okajena, visela je tu nad vrati in na njej je stalo: »Znojile štev. 1«. Ni bilo več dvombe! Doma

je bil, pa od včeraj na danes se je nekaj izpremenilo!

»Kje so pa mati?« vprašal je Marko naglo v svoji silni bo-

jazni, ki se ga je lastila.

»Mati? Pri nas nimamo matere! Zdavnaj so umrli!« menil

je oni, ki je postajal očitno vedno bolj radoveden.

»Umrli!« zajavkal je ubogi dečko in jel jokati in tuliti na

glas.

77

Dolginu se je smilil, a uverjen je bil, da ima blaznega fanta

pred seboj.

Sedaj se je prikazal še velik postaren mož na pragu hiše, za

njim pa je prišlo mlado dekle. Od kozolca sem pa je prikora-

kal hlapec s koso na rami in malo potem je prišla še dekla s

škafom, namenjena v hlev krave mlest.

»Koga pa imaš tu doli, Martin?« vpraša stari mož s praga.

»Bog ga vedi, kje se je vzel?« smeje se dolgin, ki ga je nazival oni Martinom, »pravi, da je Znojilčev; ponoči se je pritepel!«

Stari gospodar Znojilec, kajti to je bil oni mož, pristopi

bliže in jame pravilno izpraševati borega Marka.

Pa več ni bilo zvedeti iz njega, nego da je Znojilčev, da je

tu doma in da je bil na božji poti na Skaručni.

»Kje so pa mati, mati?« vzkliknil je še nekajkrat.

V kratkem so bili vsi uverjeni, da fant ni pri pravi pameti

in ravnali so prav lepo z njim.

Stari Znojilec ga je povpraševal, je li lačen, in ker je bil

Marko v istini izstradan kot volk v najhujši zimi, kajti ves

prejšnji dan ni použil drugega nego oni kos kruha, ki ga je bil vzel s seboj, pokimal je naglo, dasi so mu še vedno solze tekle prek zarjavelega lica.

Prisedel je k zajtrku z drugimi in sedaj ga nihče ni več pov-

praševal – kaj in od kod in kako. Pozneje je šel vsak po svojih opravkih in tudi Marko je storil, kakor je bil vedno vajen.

Izpustil je krave na pašo – oh te kravice - dimka je bila tudi med njimi, pa ga ni več poznala, in celo dvoje repov je bilo več v hlevu nego včeraj. Pa drobnica! To so bili ovni in ovce! In

78

mnogo več jih je bilo danes nego včeraj in čisto druge barve,

druge postave, drugačnih kodrov. Poznati ga tudi nobeden ni

hotel; veliki oven, ki je nosil zvonec na jermenu okoli vratu, ga je celo parkrat prav grdo bušknil od zadaj. Edini Turin, tako

mu je bilo tudi res ime, ta se ga je prvi privadil in skakal in lajal okoli njega, ko ga je bil spustil z verige.

»Oh, ti Turinček, ti si še stari! Vse je drugo, vse drugače!«

vzdihoval je ubogi fant.

Nekaj ur pozneje je sedel, kakor je bil vedno vajen, doli v

bregu pod staro hruško drobnico sredi svoje mnogobrojne

črede in podpiral glavo s komolcema ter mislil in mislil – tež-

ko in počasi – saj drugače ni mogel, drugače ni znal.

Nekaj čudnega mu je rojilo po možganih. Spominjal se

je pravljice, katero mu je bila večkrat pripovedovala še kot

majhnemu otroku pred leti umrla teta. Pravila je o menihu,

ki je bil šel iz samostana in se izgubil v gozdu in tam je slišal peti čudno ptico, poslušal in poslušal je krasne glasove in ves zamaknjen sedel na starem štoru. Ko je ptica prenehala, je

vstal – zdelo se mu je, da je petje trajalo komaj nekaj minut

– in vrnil se je proti domu, proti samostanu, katerega je tudi kmalu našel.

A tam ga nihče več ni spoznal ter pripovedovali so mu,

da je minilo že tri sto let, odkar se je bil izgubil menih, ki mu je bilo ime kakor njemu. In res – vse je bilo drugače v onem

samostanu! Drugi bratje, drugi višji, drugi običaji. Prosil je, da ga vedejo v cerkev pred oltar. Tam je pokleknil pred podobo

matere božje – ta je bila še vedno ista kakor pred tri sto leti 79

– in molil gorečo molitev, potem pa se je zgrudil in drugega ni bilo o njem nego – prah in pepel; a bel golobič je zletel skozi visoko okno ven iz zidovja proti jasnemu nebu.

Ta pravljica mu je blodila po glavi. Da, da, tako je bilo

sedaj z njim. Od doma je ušel, matere ni ubogal, izgubil se je, te orglice so ga zapeljale in krivi prerok – oh, oh, sedaj je pa že dolgo dolgo, od kar so bili njegovi na tem domu – sedaj

je on kakor tisti menih. Mati so umrli – bratov, sestre ni, tuji ljudje gospodarijo tukaj, mnogo se je izpremenilo, kravice so

druge, ovni drugačni – hruška je starejša postala, sušilnico

so prestavili in vse, vse se je kolikor toliko predrugačilo. Celo Turin, Turinček! A pes, ki se ga je bil hitro privadil, položil je svojo kodrasto glavo na njegovi koleni in mu prijazno zrl v

lice. »Ah, Turin, ti me še poznaš!« vzdihnil je Marko.

Pa sedaj ga je še nekaj drugega skrbelo.

»Kaj, ko bi se jaz tudi nakrat spremenil – v prah in pepel?«

Groza ga je obšla. Prijemal se je za koleni in meča, za glavo

in rameni, vse je bilo v starem, dobrem stanu.

Pri tem preiskovanju je zadel zopet ob orglice v žepu in vsa

žalost, vsa bolest mu ni mogla zabraniti, da jih ni izvlekel ter jel veselo orglati tja v jasni, mirni dan.

Tako se ga je kmalu dobra volja lotila.

Ko je pa opoldne gnal domov in je potem sredi tujih ljudi

sedel pri kosilu, prijela ga je spet žalost in z njo vred strah, kdaj, ob kateri priliki se bo izpremenil – v prah in pepel.

Govoril ni z nikomer in drugim domačim se tudi ni vre-

dno zdelo ogovarjati ga, saj so ga imeli vsi za topega, blaznega, 80

ki se je od bogve kod pritepel. In malo drugačni so bili res

ti ljudje kakor oni, ki so bili še včeraj na Markovem domu.

Tudi ti so besede malo drugače zavijali, opravljeni so bili vsi v domačo prteno, deloma sukneno obleko, in platno, katero

so imeli na sebi, bilo je mnogo bolj debelo in surovo nego

ono, katero so bili pridelovali doma pred – sto leti, tako je

mislil Marko; kajti najmanj sto let je moralo miniti, odkar je bil on šel od tod. Tudi jed je bila druga; tu so imeli ovsenjak, katerega pred sto leti, ko Marko še ni bil šel na božjo pot na Skaručno, niso nič kaj čislali ali hvalili na Znojilah. Edino, kar je bilo staro, enako kakor nekdaj, to je bilo krmljenje živine; ravno tako so ravnali s kravami, ravno tako z ovcami kakor

pred sto leti, in mleko in maslo, ki so ga kuhali, in sir, ki so ga napravljali, to je bilo še vse enako.

Marko je prebil ves teden na Znojilah. Prve dni se je še

nekolikokrat zjokal in tudi še nekajkrat povprašal dolgega

Martina, ali prav ničesar ne ve o Petru, o Marici, o Jožefu, in ko je ta nejevoljno odmajeval, povesil je naš fant glavo in žalostno opravljal naprej svoj posel. Stari gospodar se ni brigal zanj, vesel je bil, da ima hlapca zastonj pri hiši, drugim pa itak na misel ni prišlo, zmeniti se kaj več za pritepenca.

Čez tri dni se je zdelo Marku, da je od nekdaj tako bilo na

Znojilah. Seveda ga je v četrtek nekaj neprijetno zbudilo iz

tega prepričanja. Na paši se mu je bila ovca izgubila, ko je bil preveč zamišljen v svoje orglice, in ko se je brez nje vrnil domov, ga je dolgi Martin, ki je bil očetu za drobnico odgovoren, neusmiljeno pretepel.

81

To se Marku pred sto leti ni nikdar bilo v tako obili meri

zgodilo in zato je dejal – da je vedno slabše na svetu.

Takoj pa mu je prišel zopet v misli tisti mladenič, kateremu

se je, zapeljanemu po krivem preroku, tako slabo godilo na

svetu. Vzel je torej vse udarce kot nekaj zasluženega, neobho-

dnega, in dasi je kričal, kakor bi ga iz kože drl, vendar ni čutil v srcu, da se mu godi kaka krivica. »Zaslužil si, sedaj pa trpi!«

dejala mu je vest.

In v soboto zvečer pa v nedeljo zjutraj – tedaj je bilo šele

čudno!

Gospodar Znojilec je velel po večerji Martinu: »Fant naj

gre s teboj zjutraj k maši.«

»Ne, oče,« dejal je Martin, »jaz pojdem ob desetih.«

Staremu to ni bilo nič kaj prav, ker je Martin potem rad

obsedel v krčmi, ako je šel dopoldne v cerkev.

»Naj gre pa s hlapcem! Ti pa glej, da boš opoldne doma!«

godrnjal je stari.

Marka pa je ta vest grozno pretresla. Z doma se je videla

prijazna cerkev na nizkem holmu, ravno tako kakor pred sto

leti, toda kadar jo je ugledal, prešinil ga je neznan strah: spominjal se je vedno in vselej ob tem pogledu onega nesrečnega

meniha, ki je ptico poslušal in ki je potem v cerkvi na mah

razpal v prah in pepel.

Do sedaj se mu je, izvzemši, da je bil enkrat tepen, ves

teden dobro godilo, torej tu ni bilo več nevarnosti, da bo na-

enkrat po njem; toda kaj bo v cerkvi?

82

Zato tudi ni rekel niti »da« niti »ne«, ampak zaril se je

nad hlevom prav v zadnjem kotu pod podstrešjem globoko v

seno, s trdnim namenom, da ga nihče ne najde in da ne pojde

v cerkev. Hlapec ga je klical navsezgodaj, večkrat in glasno,

toda zaman. Odšel je torej brez njega.

Tudi dopoldne o Marku ni bilo ni duha ni sluha.

Tičal je še vedno v senu na hlevu v strahu, da ga kdo siloma

vleče v cerkev in da se tam izpolni nad njim kazen, ki mu je

bila gotovo namenjena. Zato tudi živine ni opravil. A iskal ga ni nihče, kajti vsi so mislili, da je šel ob desetih z Martinom in da se vrne z njim. Očetova slutnja se je pa tudi glede Martina izpolnila; opoldne ga ni bilo domov. Stari gospodar se je grdo držal, hlapec pa je preklinjal Marka, ker je moral živino opravljati.

4

Popoldne enkrat je Marko prilezel iz svojega skrivališča in

nesreča je hotela, da ga je hlapec koj zapazil.

»Kje si bil pri maši? In kdaj?« zarohnel je nad njim. Marko

si ni upal ziniti.

»Nikjer nisi bil; saj se te same pleve drže, mrcina ti lena!

Čakaj, jaz ti pokažem!«

Rekši, skoči pod kap po suh, na debelem koncu odlomljen

cepec, katerih je ležalo tam več za podom, ter jame udrihati

po dečku.

83

Ta je skakal in kričal in skoro bi bil sedaj rajši videl, da se takoj spremeni – v prah in pepel.

Pa v tem trenutku je zgrabil nekdo hlapca za vrat in ga

zleknil v stran.

»Pusti fanta! Kaj ga pretepaš?«

Bil je Martin, ki je bil stopil vmes in za njim je stal še drug, majhen postaren možič s kratko pipico v ustih.

»V cerkev naj bi šel, nesnaga!« jezil se je hlapec ter hotel

še enkrat zavihteti cepec nad onim.

»Beži stran!« velel je Martin.

Marko je tiščal roki na oči in vpil in jokal na ves glas.

»Fant, ali poznaš tega očeta?« dejal je Martin in pokazal

starega možiča, ki je bil prišel z njim, ter sedaj z nekim tihim, skrivnim veseljem gledal ves prizor, kakor bi prav iz srca privoščil Marku to kazen.

Deček je potegnil z desnim in potem z levim rokavom

prek solznih oči ter pogledal starega.

»Boter, boter!« vzkliknil je na ves glas in padel na kolena.

»Zdaj pride – prah in pepel!« To je bila prva njegova misel.

A ker se to vendar ni zgodilo, skočil je kvišku in se oklenil

starega moža.

»Boter, boter, vi ste še živi? Vse drugo je pomrlo!«

»I, kaj pa je s teboj?« vpraša boter.

»Jaz, jaz sem – zaklet!« vzdihoval je fant.

»Menda si res ob pamet?« dejal je skrbno stari mož.

»Saj nikdar pameten ni bil!« godrnjal je hlapec.

A kmalu so se vendar sporazumeli.

84

Pa kako je bil prišel boter sem?

Martin je po končani deseti maši domov vračajoč se v is-

tini zadel ob hišo, kjer, kakor pregovor pravi: »Bog roko ven

moli!« Ni si mogel kaj, da ni stopil noter ter naročil polič vina.

Nekaj ljudi je bilo že notri in več jih je še prihajalo. Posebno oni, ki so bili prav od daleč doma, krepčali so se tu s skledico juhe in požirkom vina ter čakali popoldanskega krščanskega

nauka. Da je bilo pa tudi bližnjih dovolj, katerim takega krep-

čanja v krčmi trebalo ni, nam tudi praviti treba ni.

Martin je imel svojo družbo in ni pazil na one pri sosednji

mizi. Pa nakrat je vendar pozoren postal.

Tam je sedel majhen, postaren možič, očito tujec v tej do-

lini, in pušil tobak iz kratkega vivčka.

Ta je nekaj pripovedoval, kar je Martina takoj opozorilo.

»Sam Bog ga vedi, Bog ga znaj, kam je fant zašel?« govoril

je stari svojim sosedom.

»I, pa kam je vendar hotel?« vpraša eden.

»Na Skaručno, na božjo pot! Mati mu je branila, pa je kar

sam ušel! Praznično obleko je imel pa nov klobuk, morebiti

ga je še kak rokovnjač oropal in ubil.«

»Kdaj se je pa izgubil?« deje drugi mož iz one družbe.

»Danes je teden! Iščejo ga povsod. Jaz sem šel nalašč sem,

pa da bi prosil oznanila v cerkvi o izgubljenem dečku, pa

prišel sem prepozno. Sedaj čakam nauka. Tedaj bodo gospod

oznanili!«

»Kako je pa ime fantu?« vpraša Martin od druge mize.

»Marko!«

85

»O joj, ta je pri nas!« vzklikne oni.

Stari je debelo gledal, a v kratkih besedah je bilo vse

razloženo.

Podala sta se oba vesela na pot in prišla ravno prav, da sta

Marka rešila hlapčevih pesti. –

Gospodar Znojilec je v tem prišel s polja, kjer je ogledoval

pšenico, ki je bila zrela za žetev, in potem so sedli vsi k bokalu tepkovca, katerega je oče velel prinesti. Boter je bil vesel, da je našel Marka, oni pa tudi, da so se ga iznebili; kajti, dasi jim je kot priden delavec ugajal, bali so se ga vendar, ker so ga imeli za blaznega.

O njem ali o tem njegovem duševnem stanju pa ni bilo

govora ni besedice.

Ko je boter vstal in sta se poslovila, šli so vsi prijazno

narazen.

Domov grede, ko sta imela potnika že Zlato Polje za seboj,

vprašal je boter Marka:

»I, zakaj si pa vendar tam gori ostal?«

»Oh, saj sem bil na Znojilah!« odgovori dečko.

»Da, pa to so druge Znojile nego naše, nego tvoje domače!

Kaj meniš, da so ene same Znojile na svetu?«

»Ene same!« rekel je Marko nedolžno in ni vedel, da je

v svoji slaboumnosti izrekel veliko resnico, da ima človek

le samo en dom in da ni nikjer na svetu tako dobro kakor

– doma.

Pozneje se mu je popolnoma zjasnilo, da se je bil namreč

izgubil, da ga je samo ime »Znojile« premotilo, in ko so ga

86

doma z očitim veseljem sprejeli, pozabil je tudi vso nezgodo;

toda od doma sam ni šel več brez materinega dovoljenja.

Dražili so ga sicer včasi drugi, ko so pozvedeli več nadrob-

nosti o njegovi božji poti, in klicali so ga »zakletega Marka«; in če do danes ni dobil drugega imena, ima pa še vedno staro.

87

Za čast

1

Kako prijazno klenkajo zagoriški zvonovi danes popol-

dne! Ob Peregrinovem je in pri podružnici v Zagorici slove-

sen shod, h kateremu romajo vsako leto ljudje od vseh strani:

bolni in zdravi, stari in mladi. Domačini so posebno ponosni

na ta praznik, ker le ob njem zbere se tolika množica tu v prijazni cerkvi in le o njej gre daleč naokoli glas, da je tu pri sv.

Peregrinu v Zagorici našel že marsikdo zdravje, katero je bil

zastonj iskal pri zdravnikih in po zdraviliščih križem sveta.

Popoldanska služba božja je končana. V majhnem zvoniku

pritrkavajo fantje še odhodnico ljudem, hitečim na vse štiri

strani, in glasovi zvonov done kakor godba z brega v breg, z

loga v log. Za cerkvijo počijo še enkrat topiči, katere je nabil strelec vnovič po zadnjem blagoslovu. Doli po bregu v prvih

vrstah šalijo se fantje in dekleta; tu in tam je videti vojaška suknja, katere nosilec je dobil dopust za ta dan, da obišče

domačo vas; sem ter tja se pokaže kak rdečebarven sončnik

88

ali pa rumen slamnik z obilnimi ponarejenimi cvetlicami;

mestna hišna ali kuharica ga nosi, ki je dobila dovoljenje, da sme danes pogledati, kako je kaj doma, in pri tej priliki po-kazati, kako se je že pogospodila ali pogospodičnila v službi

pri mestnih ljudeh.

Curek navzdol hitečih je vedno redkejši, vedno bolj po-

jemajoč. Možje in žene – za njimi pa starci in starke, po dva

vkup gredoč ali pa poedini, gredo polagoma za prvo veliko

gručo, meneč se o vremenu in setvi, o današnjem prazniku in

o obiskovalcih, ki so prihiteli na ta grič; o porokah in oklicih, ki se imajo vršiti; o denarju, ki ga ima ta, in o dolgovih, ki tla-

čijo drugega; sploh o vsem, kar pride na jezik in kar zanima.

Dva moža stopata počasi po stezi navzdol proti vasi, drug

poleg drugega, in vžigata svoja lepo okovana vivčka. Poznati

jima je na prvi pogled, da sta dobro imovita gospodarja. Njiju obleka in njuno nekako oblastno vedenje pričuje o tem. Irha-ste hlače so črne kot žamet in srebrni gumbi na telovniku se

jima svetijo, kakor bi bili danes prišli od zlatarja. Kako so pa tudi mladi fantini s svojo pokvarjeno polmestno nošo gledali

danes to lepo opravo!

Veliko se ne menita med seboj; kajti soseda sta, oba po-

sestnika prav tu v Zagorici, in vsak zna tako dobro, koliko

krompirja ima sosed v svoji kleti, kakor ve za svojega; vsak

ve, koliko mleka se namolze pri sosedovi dimki – kakor zna,

koliko da njegova plavka. Ako izpregovorita, menita se o dru-

gih ljudeh ali pa o vremenu; pa to je tudi kmalu opravljeno.

89

Tudi o tem ne zineta, kam ju pelje današnja pot, kar bi

bilo upravičeno; njiju domačiji ležita gori v griču, onkraj podružnične cerkve, onadva pa stopata na nasprotno stran v

dolino, kjer se ob beli, veliki cesti razteza širna vas. Vajena sta že mnogo let napraviti to pot na praznik sv. Peregrina; in skoro vselej tako kakor danes, drug vštric drugega v rednem,

pa redkobesednem pogovoru. Nobeden ne vpraša niti tedaj,

ko stopita po litanijah iz cerkve, niti tedaj, ko postajata na pokopališču pred zadnjimi stopnicami, čakajoč, da odide mlada

množica: »Kam greva danes?« – Edina sta v svojem sklepu in

tako edina kreneta, iz vivčkov pušeč, dol čez breg v vas in tam koj – v krčmo starega znanca in prijatelja Kavke.

»Starine – kajne?« hiti krčmar.

»Bova li starino – Vid?« vpraša eden.

»Kakor hočeš! Pa saj starino vedno pijeva – Šimon – kajne?«

»Starine prinesi!« tako veli Vid in kmalu stoji liter rume-

nega vina in en kozarec pred njima, na krožniku pa v štiri

kose razrezan hlebec belega kruha.

Pa to ni dovolj. Krčmar povprašuje, česa bosta še prigri-

znila, in dasi ve on in njegova dva gosta, da drugega ne bosta zahtevala nego ocvrtega kozliča, vendar jima ponuja najprej

kaj »mrzlega«.

Ko sta se zadovoljila z jedilom, potem prihaja liter za li-

trom na mizo in vsak mora piti, kdor pride v obližje; in vsak

stori to tudi rad; saj ju poznajo – Vida in Šimona, ta dva kmetska bogataša stare korenine: imovita sta, bahata, kolikor je

90

prav, pa pridna in poštena in tudi komu drugemu rada kaj

privoščita.

Krčmar Kavka se mudi rad pri mizi, kjer sedita in gospo-

dujeta naša znanca; tudi drugih je več tu, ki pijejo zase in na svoj račun; modrujejo pa vsi križem mize. Najbolj glasen je

droben, sključen možič, ki vedno sega po kozarcih, vedno

pije, vedno nataka, vedno kliče svoj: »Dobro zdravje!«, ki pa

ničesar ne naroča. Poznajo ga tudi vsi in gledajo ga še dokaj

prijazno.

»Alo, Kebrček!« – vzklikne Vid večkrat, »pij no, pij! S pod-

plati, ki si jih krpal ves teden, nisi zaslužil slanega, ker presla-bo pribijaš! Šivaj, šivaj, kakor so prej delali, nikar pa lesenih cvekov ne zabijaj v podplate!«

Kebrček se ne da dvakrat poprositi, ampak izprazni kar

na mah kozarec, ki mu ga je porinil Vid pred roko. Potem pa

šegavo in hudomušno pogleda naokoli in reče imenitno:

»Leseni cveki? Oče Vid – vi še ne znate, kako veljavo imajo!

Ako ga dobro zabiješ v podplate, drži bolje kot železo – kaj-li dreta? Dreta je proč! Brezova žbica – ta je prava! Zakaj pa ne sadite breze? Zakaj jo pa sekate v drva ali pa režete in tešete vaše četvernike iz nje? Na vago se prodaja brezov les!«

»O da!« zakrohoče se še Vid, »kadar ti ga polagamo na

zadnjo oplat! Tedaj je težek!«

Glasni smeh cele družbe ni ujezil Kebrčka, ampak zategnil

je svoje lice v malo hudobne gube in dejal:

»Oče Vid, vi lahko govorite, ker nimate nobene breze v

gozdu. Zato tudi nihče ne povpraša pri vas. Vi sicer imate

91

hrast in smreko in bukovje, ki vam pa preperi v gozdu – v

škodo vam in tistim, ki bodo za vami prišli! Vaš sosed Šimon

je bolj pameten, ta je posekal, kar je bilo godnega za sekiro, in sedaj raste tam breza in iva. Iva bo za kurjavo, breza pa na prodaj. Kajne, oče Šimon? Dobro zdravje!«

Rekši to, izpije Kebrček zopet pol kozarca, nalije ga vnovič

in porine z litrom vred naprej proti sosedu.

»Res je!« pritrdi Šimon. »Posekal sem laz za Kalom, ker so

mi dobro plačali, in sedaj je dovolj breze tamkaj; povprašuje-

jo tudi po nji, ker delajo iz brezovega lesa najboljše cveke za podplate.«

»No, kaj sem rekel?« deje zbadljivo Kebrček, ki si je bil

danes menda izbral Vida, da ga draži.

»Pri tem tudi ne boš obogatel, kakor tale čevljarski podpla-

tovec ne bo brez drete!« zaroga se Vid svojemu sosedu.

Možje so imeli že dokaj vina v glavi in zato svojih besed

niso polagali na rešeto.

»Ali sem vam kaj dolžen, oče Vid?« vpije čevljar Kebrček

ves raztogoten.

»Ali imaš kaj več – nego jaz?« razjari se Šimon in treskne

kozarec na mizo, da lete črepinje naokoli.

»I – no! Kebrček – ti menda tudi nisi še pri meni intabu-

liran!« deje zaničljivo Vid.

»Pa tiste meksikance* mi plačajte, ki sem jih naredil vaše-

mu sinu za današnji praznik!«

»Kdaj si pa še povedal račun? Povej ga precej – precej, ti

pravim, da ti zamašim tvoj smoleni gobec!«

92

»Kaj boš mašil?« vtakne se vnovič jezni Šimon v prepir.

»Pusti ga v miru!«

»Kaj? Ti maši, ti! S svojimi brezami zamaši tista okna v

gorenji kamri –!«

»Šema – neumna!« zarjove Šimon in plane kvišku!

Obenem z njim pa je planil tudi njegov stari prijatelj, a

sedaj tako silno razžaljeni sosed Vid izza mize; Kebrček se

potisne v stran, le krčmar Kavka stopi med razkačena naspro-

tnika. Vse v sobi umolkne na mah.

»Šema prismojena!« ponavlja Šimon srdito.

Vid pa, malo opotekajoč se po sobi, oprijemlje se stolov

ter le hripavo grli: »Za to boš drugje odgovarjal – za to boš

– odgovarjal – to ti pravim – boš – odgovarjal! Mojo čast mi

boš vračal – mojo čast!«

Temna noč je krila zemljo in gori raz zvonik zagoriške

podružnične cerkvice je bila ura enajsto pred polnočjo.

Vid je stopical počasi po strmi stezi navzgor v breg in po-

čival na vsakem ovinku. Jeza, grozna jeza ga tare. Ta sosed, ta stari prijatelj, s katerim sta se še redkokdaj zbesedila, ta mu je vrgel nocoj vprvič tako hudo psovko v obraz. Odkar je gospodar, mu še nikdar ni nikdo kaj enakega rekel. Ne – to mora

biti plačano, maščevano: zaprt mora biti Šimon, naj velja, kar hoče; čast je čast, in da bi zagoriškemu Vidu smel kdo »šemo«

v obraz metati nekaznovan – ne, kaj takega ni bilo in ne sme

biti! Tako ugiblje ves pot, jezi se in kolne in lovi s težkima nogama strmo, kamnito stezo. Malo pod cerkvenim ozidjem

teče njegova steza zopet v drugi breg in nekaj sto korakov

93

pred domačo hišo skozi gosto zaraščen gabrov gozd. Stara,

rogovilasta drevesa mole tu svoje košate, temno obraščene

veje čez stezo in po oguljenih koreninah je težka hoja.

Vida še ni zapustila jeza, ampak le huje in huje vre v njem,

kakor mu tudi nogi vedno bolj odpovedujeta.

Ko zavije v gozd, grozi še vedno polglasno in sedaj vihti

celo pest tja proti desnemu brdu, kjer stoji Šimonova doma-

čija in mimo katere gre pot na Vidov dom.

»Čakaj – jutri te tožim – in – te tožim – za to – šemo! Kaj

šemo? – Sam – ti – šema!« A sedaj se spotakne ob debeli ko-

renini, zaleti se v stran, v mah, ki prerašča tla, in pade. Enkrat, dvakrat poskuša še zravnati se kvišku, potem pa se zlekne

mirno po mehkem ležišču in zaspi.

Noč je mirna, noben listič se ne gane, zvezde migljajo tu in

tam skozi gosto vejevje, v zvoniku stare cerkve pa zaskovika

včasih samoten čuk.

In Vid spi trdno, kakor bi ležal doma v svoji postelji.

2

Jasno sonce mu sije na prag, ko stopi zopet praznično opra-

vljen iz veže pred hišo. Sinočnja jeza ga še ni minila. Ženi,

ki povprašuje, kam se je nameril, ne odgovarja, sinu Pere-

grinu pa, kateri pripravlja drevo,* da ide orat za koruzo, za-

pove osorno: »Tisto železno brano, s katero smo trgali po

94

neumnem naše travnike – tisto zavleci precej nazaj k Šimonu!

Sam naj pustoši svoje senožeti – mi jih ne bomo!«

Peregrin čudno pogleda očeta, zakaj še včeraj je bila vsa

hiša polna hvale, kako koristna je travniška brana; ker pa rad hodi tja k Šimonu, za to se tudi ne brani takoj izpolniti te

zapovedi.

»In – da mi ne boš tam postajal; – jaz tega ne trpim več!«

Sedaj Peregrin odpre usta in oči na široko, same osuplosti,

oče pa vzame dolg cepec, sloneč pod napuščem ob zidu, in

se odpravi na pot. Kako nagel, kako mladostno živ je njegov

korak! Kmalu je na veliki cesti, in dasi je do tja, kamor je namenjen, skoro dve uri hoda, vendar se mu zdi, da je kar pre-

skočil to daljavo. V mestecu je nakrat pri okrajnem sodišču

in tu hoče prijaviti svojo tožbo proti sosedu Šimonu zaradi

razžaljenja časti. A danes ni tožbeni dan; odpravijo ga ter mu reko, naj gre k doktorju, ta mu bo tudi danes napravil tožbo.

»I – kaj – toliko ima Vid tudi, da bo doktorja plačal!« deje

starec in kmalu potem je tožba gotova in povrhu ima Vid tudi

še svojega zastopnika – doktorja, zato – »da bo stvar dražja

za Šimona«.

Ko pride domov, razodene tudi domačim vso stvar. Ženske

so takoj na njegovi strani, samo sin Peregrin nekoliko ugovar-

ja; a ko mu oče zagrozi, da ga bo s cepcem, ako se še enkrat

gane do Šimonovega plotu »gledat za tisto deklino«, utihne i

on in v vseh domačih do zadnjega pastirja jame kliti in rasti

nasprotstvo in sovraštvo do sosedovih.

95

»Brano si mu zavlekel tja; je li on vrnil naš okopač?« go-

drnja Vid.

»Popoldne ga je pastir pripeljal!«

»Dobro! Če ne, bi ga takoj tožil,« preti gospodar in hodi

okoli, da bi našel le kak nov predmet za prepir, tožbo in ma-

ščevanje nad sosedom Šimonom.

Kako počasi mu ginejo dnevi! Vendar pride dolgo zažele-

na ura, ko stojita s sosedom pred sodnikom.

Razprava je kratka – oba – tožitelj in toženec sta trdovra-

tna. Konec pravdi je ta, da je Šimon obsojen na pet goldinar-

jev globe.

A to ni konec, to je šele začetek!

Drugega dne po sodni obravnavi priteče Vidov pastir do-

mov z novico, da ga je Šimonova dekla zapodila s travnika,

kjer sta vedno oba gospodarja, Vid in Šimon, vkupno pasla

svojo goved. Vid se krči od jeze in gre sam na travnik. Tam

naleti že na Šimona.

»Kdo bo branil meni tukaj pašo?« raztogoti se Vid.

»Jaz ti branim! Pasel si tedaj, kadar si prosil!«

»Tebe prosil? Še nikdar ne!«

»Saj imam priče!«

»Kakšne priče?«

»Dobre!«

»Menda tvoje cunjaste babe?«

»No, boš videl! Pasi, koder hočeš – tukaj ne boš!«

»Bova videla!« kriči Vid.

96

»Da, da, bova videla. Za cunjaste babe boš pa odgovor

dajal!« togoti se Šimon.

»Cunjaste – da – če hočeš!«

Ker je nekoliko nepoklicanih prič blizu, katere Šimon še

pravočasno zapazi, obsojen je Vid malo dni pozneje tudi na

pet goldinarjev globe.

Sedaj imata že oba svoja zastopnika; eden ima odvetnika,

drugi ima notarja, in zato s temi petimi goldinarji tudi še ni opravljeno. Domači župan pa si mane roke ter pripoveduje

občinskim svetovalcem – da letos skoro ne bo treba naklade

za ubožno blagajno, ker se zagoriška soseda tako pridno to-

žujeta in ker se nadeja, da bosta vplačala še nekaj glob.

Sedaj naperi Vid tožbo zaradi motenja v posesti paše.

»Naj velja, kar hoče!« pravi svojemu odvetniku; in ker se

dokaže, da je v zadnjih letih Vid v istini mirno pasel svojo

živino na travniku, s katerega mu je bil zadnjič Šimon pastirja zapodil, zato Vid tudi prvo pravdo dobi. Pa Šimon pride sedaj

z drugo; on trdi, da je njegov travnik prost vsake služnosti in da je v zadnjih letih Vidovo živino le trpel tamkaj, sedaj je pa ne mara več. Vid ni v stanu dokazati tridesetletnega pripose-stvovanja, in zato to pravdo izgubi.

Medtem pa se kregajo, psujejo in pretepavajo in tožujejo

tudi rodbina in družina obeh sosednih, prej tako prijaznih, a

sedaj »zaradi časti« tako razljučenih hiš.

97

Vida peče še vedno ona vendarle v naglici izgovorjena psov-

ka »šema«, Šimona pa jeze »cunjaste babe«! In potem – kako

tlačijo možaka že vse te pravde, ti odvetniki in zastopniki in ti silni troški!

Vidovo imetje peša – kako je s Šimonovim, tega ne ve, tudi

ne meni se za to.

In čas – čas! Kako čudežno hiter je njegov tek! Prej ni

mogel dočakati, da bo napočil dan razprave, da se mu bo

ohladilo srce v maščevalnem zadoščenju; kakor polž čez ste-

zo, tako mu je lezel dan za dnevom. Sedaj pa, ko je moral

napraviti dolg, da plačuje vedno rastoče troške, ko vidi pred

seboj vedno obroke, ob katerih bo treba odšteti obresti, ko je dobil celo že tožbo, vročeno zaradi nujno naprošenega, pa ne

povrnjenega posojila – sedaj pa teče dan za dnevom kakor

hudournik čez skalovje.

»Kaj bo, kaj bo?« vzdihuje in premetava se na svojem lež-

išču. Žena ga večkrat čuje, ona bedi, z njim vred išče zastonj spanca, a z njim vred neti v svojem srcu še vedno ogenj jeze in sovraštva do sosedovih, ki so krivi po njunem mnenju vsega

tega zla.

»Čast mi je vzel in mi jo še vedno jemlje!« vikne on mno-

gokrat in dviga svoje koščene pesti tja proti Šimonovemu

domu. Tega pa ne pomisli, da je bila surovost sosedova že

kaznovana in da mu oni ne jemlje več časti, ampak da si jo

jemlje sam s tem, kolikor bolj potaplja v svoji slepi, škode in maščevanja željni strasti svoje imetje in svojo rodbino.

98

3

Vedno bolj, vedno silneje gre navzdol.

Pravda zaradi paše na travniku je že zdavnaj pri kraju; a

namesto nje tečejo tri druge: ena zaradi kolovoza v lazu, dru-

ga zaradi pešpoti čez spodnji vrt, tretja zaradi napajališča pod Kalom. Hranilnica, ki je prva posodila denar na Vidovo posestvo, ne da več beliča, ampak že toži za obresti; krčmar Kavka se je tudi že vknjižil za nekaj stotakov, in zadaj čepi odvetnik s svojimi terjatvami. V zadnjem trenutku zavaruje Vid še svojo

ženo za doto in sedaj s posestvom ni nič več; smejejo se mu,

ako zine o tem, da naj mu kdo kaj posodi na grunt.

Njegovi hlevi so prazni, njive opustošene, košnjo pa daje

kar na prostovoljno dražbo, da dobi nekaj goldinarjev za naj-

silnejše upnike.

Pa kako naglo je vse to prišlo! Ko se spominja, da je imel

poln hlev najlepše govedi, poln svinjak rejenih prašičev, na

kašči žita in vsega, vsega v izobilju – zdi se mu, da je bilo vse to še včeraj: tako naglo je preteklo teh nekaj pogubonosnih let!

Sedaj sta sama z ženo; ni hlapca, ni dekle, ni pastirja. Peregrin je tudi šel od doma; eni so dejali, da dela nekje pri zgradbi

nove železnice, drugi so trdili, da je šel daleč tja na Nemško med knape; čim dalje od doma, tem ljubše mu je sedaj!

Stari se večkrat domisli, kako je bilo že skoro domenjeno,

da bosta Vidov Peregrin in pa Šimonova Špelica mož in žena

in da so starši le čakali, da malo bolj odrasteta: premlada sta se jim zdela! Da je Peregrin rad videl sosedovo Špelico, to so 99

pričale tudi one zbadljive besede o priliki, ko sta se tako besno sprla oba starca, ko se je namreč rogal Vid, da naj Šimon

maši svoje okno, nakar je padla ona usodepolna »šema«, ki je

povzročila ta žalostni boj za čast, v katerem je ginilo Vidovo imetje. Sedaj pa se klati Peregrin po svetu in Špelica je vzela drugega.

Zadnja pravda s Šimonom je izgubljena, troški so ogro-

mni. Njegov in Šimonov zastopnik, oba doktorja, hitita, da se

vknjižita, čimprej je moč, še enkrat za troške, in potem gonita posestvo na kant. Vid ima že zdavnaj v rokah odlok, da bode

zadnja prodaja – jutri. Jutri! – Grozna beseda onemu, katere-

mu preti drugega dne neizogibna nesreča!

Še eno nado ima: »Kavka ti bo posodil, da plačaš neusmi-

ljena doktorja, na ono njivo ti bo dal, ki se drži njegove se-

nožeti!« tolaži se, ko stopa čez breg proti vasi prosit krčmarja te usluge. Pozimi je, mrzla burja pometa sneg in noč je že

nastala.

Vid se ne zmeni ni za burjo in sneg ni za temno noč; da bi

le dobil denar; potem ga ponese navsezgodaj v mesto lačnima

doktorjema in grunt njegov bo rešen.

V krčmi pri Kavki je luč, a v prvi sobi ni nikogar; v drugi

sedita dva, a to morata biti tujca; saj domačini ostajajo navadno v prvi. Kavka pusti gosta v drugi sobi in pride ven; toda

nič kaj prijazno ne pozdravi vstopivšega Vida. Njegovo lice

je stisnjeno v prav odurne gube, ko naglo postavi vino pred

novega gosta; malomarno vrže še ogel starega kruha na mizo.

100

Vid čuti vso to neprijaznost, a pomagati si ne more, dasi

se mu krči srce v prsih.

»Kavka – ali mi boš dobro storil?« deje proseče.

»Kolikokrat sem ti že? Jaz bi dejal, da je merica sedaj polna!«

»Toliko mi daj, da doktorja plačam!«

»He, he, ta bi bila! Saj menda sam ne veš, koliko je treba?«

Vid v resnici ni vedel.

»Na ono njivo mi daj,« reče skoro obupno, »na Kozarjih!

Pri rokah ti bode.«

»He, he!« zasmeje se sedaj krčmar na ves glas. »Tisto ku-

pim lahko jutri in še kaj drugega zraven! Glej ga no, glej –

trapa, kaj mi ponuja!«

Vidu se jame v glavi vrteti.

Tu pa zakriči Kavka v drugo sobo:

»Pojdita, pojdita semkaj, vidva, da čujeta, kako kupčijo mi

ponuja ta – pametnik!«

Med vrati se pokažeta klicana dva: Šimon in pa sključeni

čevljar Kebrček!

»Prav tako! Pametnik mu moraš reči,« roga se lokavi Ke-

brček, »sicer te bo takoj tožil za – čast!«

»Ha, ha, ha, ha!« krohotajo se vsi trije.

Vid pa sedaj ne vidi in ne sliši nič. Divje zakolne, udari s

pestjo po mizi, da se kozarec zataklja raz njo, potem pa zgrabi stol in zamahne naravnost predse. Enega bo pač zadel, mrtev

mora biti, naj bo, kdor hoče!

Pa oni so urnejši. Kebrček ga izpodteče, Kavka mu izbije

stol iz rok in potem ga peste vsi trije. Vlečejo ga do vrat, čez 101

prag na stopnice, ki vodijo na cesto, in tam ga pahnejo kričeč in smejoč se od sebe, tako da pade kar zviška v sneg.

»Hu hú, hu hú,« – stoče na glas, vrže se na to in potem na

ono stran, hud mraz ga spreletava, še enkrat se stresne in –

zbudi se!

4

Lahka meglica lega po dolini, na vzhodnem nebu rdi nebo.

Temno je še in skoro popolnoma mirno vse naokrog; le tam

v dobravi na stari, v vrhu suhi jelki klepeče in brusi divji petelin; v dolu, v glogovini kraj laza se oglaša prvi kos. V gabru nad Vidom pleza veverica in puha pri vsakem skoku; ura na

zagoriškem zvoniku pa bije – štiri.

Vid se skloni kvišku, mane si zaspane oči in stresa se od

mraza.

»Kje sem? Kaj je bilo? Kaj je vse to?«

Tako premišljuje in vstaja počasi s trdega, mrzlega ležišča.

Čudno se mu vidi, da je vse krog njega zeleno, ko se mu je

vendar ravnokar zazdelo, da so ga vrgli v sneg, na cesto pred

Kavkovo krčmo.

Pa ko se popolnoma zravna, ko stegne svoji roki narazen in

nekajkrat globoko zazeva in ko mu tam od doma sem zadoni

na uho glasni »kikiriki« domačega petelina – tedaj stoprav se

zave in še en pot oči maneč zine polglasno: »Spal sem, sanjal

sem! To vino, samo to vino je krivo! To vino ni zdravo!«

102

Potem pa gre počasi proti domu in še vedno je takov, ka-

kor bi bil na pol v sanjah. Njegov gozd je še cel, nikdo ga ni posekal, in vendar gleda Vid tja vanj, tja na nasprotno zeleno reber, kakor bi vse to ne bilo istinito. In doli na pašniku pod logom pase se že njegova goved skupno s Šimonovo, tam v

kolovozu pa pelje Peregrin travniško brano na senožet v do-

lini, da poruje mahovino.

»Sanjalo se mi je!« reče starec še enkrat in se upre ob plot

za kolovozom.

»Pa ›šema‹ mi je rekel!«

In pri tej misli ga popade za trenutek zopet prvotna jeza, a

za njo silijo mu v spomin vsi dogodljaji, katere je bil gledal v sanjah, ko je prespaval svojo pijanost gori pod gabrovim drevesom; pa ko se spomni zadnjega prizora – prošnje svoje pri

krčmarju, njegovih zbadljivih besed in potem, kako je švignil

v zraku raz stopnice v sneg – potem pa kar hiti skoro na glas:

»Bog ne daj, Bog ne daj!«

Njegova pot vodi mimo Šimonove hiše. Ta stoji že na pra-

gu in tlači tobak v svoj vivček. Ko prihaja Vid, gleda oni sedaj v tla, sedaj k nebu. Nekako težko mu je pri srcu.

Tudi Vid ne more z besedo na dan, ko gre mimo Šimonovine.

Naposled, ko ima le še nekaj korakov do hlevnega ogla, za

katerim bi bil izginil Šimonovim očem, postane in zakašlja

na glas.

»Lepo vreme bo!« reče na to Šimon. »Kakor nalašč za krom-

pir in za koruzo!«

»Kakor nalašč,« ponavlja Vid. »Boš li oral?«

103

»Bom!«

»Jaz bom pa še malo pobranal po senožeti, trava je še

majhna!«

»Ej, presuho je, presuho letos! Toda za brananje prav!«

reče Šimon.

Vtem izgine Vid za oglom, Šimon pa stopi v hlev.

Nihče na vsem svetu tedaj ni bil tako vesel in zadovoljen,

kakor sta bila ta dva moža, in vsak tudi le zase in v globočini svojega srca. Šimon, ker je čutil, da mu je sosed odpustil ne-premišljeno besedo, Vid pa, ker je spoznal, da je še pravočasno stopil od brezna, v katero ga je hotela pahniti strast, kateri je bil dal ime: čast.

Ko stopa Vid po kolovozu pod podružno cerkvico, sname

klobuk in deje: »Sam Bog in sv. Peregrin sta mi poslala te

sanje!«

Sledeči predpust pa je bilo gori v Zagorici veliko svatova-

nje; Vidov Peregrin je vzel Šimonovo Špelico in pri Kavki v

Spodnji vasi so pili popotnico; tedaj je bil tudi čevljar Kebrček poleg, in ko je hotel govoriti zopet o brezovih žbicah, sunil ga je Kavka pod rebra, da je naglas zaječal in potem naglo dejal:

»Oj – oj – sedaj je vseeno! Peregrin ima vse – Vidove smreke

in Šimonove breze! Kaj me – suješ?«

Vid in Šimon pa sedita skupaj in prvi reče potihoma in

pomenljivo staremu prijatelju: »Sedaj ti pa ne bo treba več

mašiti tistega – okna!«

»Šema!« zavrne Šimon in porine polni kozarec pred soseda.

Pa sedaj se nista skregala, ampak zasmejala sta se na glas.





Document Outline


Rejenčeva osveta

Kako je stari Molek tatu iskal

Znojilčevega Marka božja pot

Za čast