Z dunajskega zborovanja. CHarno zbororanje. (Dalje.) To je postulat pravičnosti, da se enako delo enako plaSuje. In nič manj pravično ni, da se odmeri učitpjjstvu plača tako, da ostane s svojimi rodovinami očuvano morečih skrbi. Na teh tleh pravičnosti stoji naša zahteva: Poleg enakosti plač v vseh kronovinah — brezpogojno potrebno zvišanje plač! Kako pa naj pridemo do tega? Ako nam pokažejo pot, ki drži v deželne zbore, tedaj zapahnejo odprta vrata. Kako pridno smo hodili, po tej poti — dolga leta, dolga desetletja, v vseh kronovinah! Naravnost brezštevilne so vloge in peticije, ki je z njimi učiteljstvo izkušalo pridobiti srca deželnih poslancev za svoje pravične zahteve. Ako bi boteli svoje prošnje, ki vise na njib. solze neštevilnih učiteljskih rodovin, izkopati iz plesnobe arhivov in jih naložiti drugo na drugo, tedaj bi narasla naša zapisana bol v steno tožba do neslutene visočine. In uspeh vseh naporov? Eedko se je tresla gora, a če se je le tresla, je rodila miš. Pravilo pa je bilo, da so bili prosilci s praznimi tolažbami na boljše čase poslani domov. In tako smo izgubili potrpljenje in s potrpljenjem vero v deželne zbore in sedaj vidimo nad vratmi deželnozborskib dvoran samo še napis, ki je z njim Dante označil vstop v pekel: Vi, ki tu vstopite, nehajte upatil Zato zahtevamo, da se država zavzame za svoje učiteljstvo, da postavi državni zakon meje samovolji deželnih zborov in s številkami določi eksistenčni raiairaum, pod katerega ne sme nobena dežela potisniti plač učiteljstva. Imamo ljudi, ki vidijo v tej zahtevi atentat na avtonomijo deželnih zborov in ki svare pred vstopom na to pot. Avtonomijam deželnih zborov vsa čast, toda višje kot deželni zbor stoji državni zbor. In ako bi — kakor v danem slučaju — sklenil državni zbor zakon, ki so ga deželni zbori radi svoje avtonomije opravičeni dalje dopolnjevati, tedaj se ne sme to dopolnjevanje nikoli izvršiti tako, da bi bilo v posmeh smislu podlage, ki je zrasla v državni moči. Noben deželni zakon ne sme ugovarjati državnemu zakonu, ki mora biti z njina po svoji naravi harmonsko zrasten kakor veja z deblom. Pri vseh civilizovanih in v urejenih razmerah živecih narodih velja kot pravno temeljno načelo, da državni zakoa brzda deželai zakoa in, če treba, tudi stre. Celo na Španskem, kjer gre po špansko, so morale baskiše provincije kapitulovati pred državnimi zakoni in pokopati svoje pravo. AH naj bo Avstrija bolj španska nego Španija? In ako hočemo dospeti s svojimi plačilnimi zahtevami izmegle mnogoznačne besede do jasne, ostro očrtane meje stalnih številk — ali ostavimo s tem temelj, ki ga daje državni zakon uašim zahtevam ? Nobena misleča glava nam ne more tega očitati. Ako bi bila pravica deželnih zborov, določevati plače učiteljstvu, neomejena pravica in zato vsak poizkus omejitve tega zakona nekak sakrilegij, tedaj bi § 55. državnega šolskega zakona nikoli ne dobil cesarjeve sankcije, zakaj ta paragraf ima tudi že v svoji sedanji obliki navodila za ravnanje deželoih zborov, četudi manjka — kakor že omenjeno — tem navodilom potrebne ostrosti in določnosti. On ne pravi samo, da morajo deželni zbori uravnavati službene prejemke učiteljstva, temveč on določa tej uravnavi tudi načela. Načela — to treba poudariti, zakaj vse naše prizadevanje gre na to, da se ta načela, ki po svojetn smislu in bistvu na potreben način omejujejo pravice deželnih zborov, otmo saraovoljnerau tolmačenju. Pri temu ostaja opravičena avtonomija dežel nedotaknjena. Nobene izpremembe zakona, temveč interpretaeija zakona — to je naše stališče. Zakaj ako bi bilo, odgovarjajoč našim zahtevam, izraženo v številkah, kar pove državni zakon v raztegljivih ia napačne razloge sposobnih besedab, tedaj ostane deželnim zborom še vedno naloga, da zgradi stopnje učiteljskih plač na temelju določenega miniraa. Tu dobe dovolj prilike, da se zavzamejo za blagor šol in dežel in — pripomnimo še to — dokažejo, da spoznajo v staličšu svojega učiteljstva glavui steber Ijudske blaginje. Pa tudi tedaj, ako bi zahtevale naše zahteve izpremembo zakona, bi bilo molčanje greh, greh proti nam samim, proti našim rodovinam, proti nam zaupani mladini, proti Ijudstvu. Tisoč vzrokov govori za to, da se oprosti učitelje ljudstva od oajtežjih skrbi življenja. Zanj, ki ne stopi kot nadčlovek, kot sveti Pavel izvoljeno orožje v učiteljski stan, postaneta sila in beda le prerado demonska moč, ki zvije njegovo moško dušo k tlom in zlomi njegov moralni značaj. Ali ne vidimo? Ob tožbah svoje življenske družice in ob pogledu na svoje, pomanjkanje trpeče otroke je tudi v našem stanu že marsikdo oslabel in pozabil, da gre pot naših dolžnosti le naprej in navzgor, nikoli pa ne nazaj in navzdol. Da si pridobi boljše stališče, je šel tja in prodal svoje prepričanje. Glejte, kako tak vzgaja mladino, mladino, ki govorimo o nji, da mora biti vzgojevalčev značaj njen vzor! Ako pa resnici na ljubo pripoznamo, da niso niti v našem stanu pod silo bede vsi ostali pokonci, da so se tudi med avstrijskim učiteljstvom izkazale zunanje življenjske razmere močnejše nego moralna moč odpora, vendar ne pade nobena senca na čast našega stanu. Saj kje je gozd, kjer ne bi moč viharja vrgla k tlom posameznih dreves! Ako pretehtamo neznosni pritisk, ki sloni na nas, tedaj se mora pravična sodba glasiti le tako, da se noben stan bolj možato ne bojuje za svojo svobodo nego učiteljski stan. Naslanjajoč se sami nase, premagajoč neštevilne zapreke, srno si ustvarili organizacijo in jo napolnili z enim duhora, ki ga v boju z v Avstriji vsemogočno reakcijo niso doslej mogla premagati vrata peklenska! Mi smo siromašen stan, toda v zavesti izkušane svoje odporne sile vendar tudi bogat stan. Ako bi bila stvar drugačna, kako bi se moglo vršiti zborovanje, kakršno je današnje, ko si zastopniki 50.000 svobodomiselnih učiteljev in učiteljic preko vseh zaprek podajajo roke! To je ponosna govorica, poreko naši neprijatelji. Prav. pravijo — to je ponosna govoriea. A naj se upre ves avet, ti, ki govore to govorico, so si prisegli, da niso hlapci in nečejo postati blapci! čujeino glasove, ki si povedano razlagajo kot popolnoma pravilno, ki pa vkljub temu svare, da bi zahtevali interpretacijo § 55., ki se razgovarjamo o njem. Zakon je, pravijo, v celoti dober zakon, ako se pa dotaknemo oblike kateregakoli mesta v zakonu, pride zakon iz svojega trdnega sestava, kamen bi se začel premikati, in novela iz leta 1883. bi utegnila učakati novo, neprijetno pornnoženo izdajo. Kdo od nas, ki rnore misliti desetletja nazaj in ki se je za materialno in moralno povzdigo našega stanu pošteno bojeval, ne čuje v takih glasovih odmeva stare pesrai! Ne dotikajte se, sicer bo vse izgubljeno — s tem svarilniin klicem so hoteli zadušiti pritisk po svobodomiselni upodobitvi državnega jšolskega zakona, kjerkoli in kadarkoli se je pojavil med učiteljstvom. To je bila žalostna politika, politika slabosti in že naprej zajamčenega neuspeha. Bati se srčnega naskoka na obstoječe zlo, ker bi bile pri tem morda v nevarnosti pridobitve, se pravi, krivico hlapčevsko trppti in podedovane bolne razmere vlačiti s seboj kot večno bolezen. S tako modrostjo je zaviran vsak napradek, mrtvilo zagotovljeno povsod. Zakaj kolikor časa stoji svet in zeralja nosi ljudi, se je začela še vsaka zmaga z napadom, a nikdar z zakopavanjem orožja. Tudi klerikalizem si ni primolčal solskozakonske novele z njenim podganjim repom odločb. Drzno je zahteval in s trdoživo vztrajnostjo do svojih zahtev odjedel previdnim molčečnežem na nasprotai strani uspeh. Ali ni že čas, da bi končno tudi v onih krogih, ki hočejo veljati za šoli prijazne, čas in izkušnja očistila tla in razvila delavno moč? Ia zakaj hočemo biti enako vzpostavljeni državnim uradnikom zadnjih štirib plačilnih razredov? Zakaj se je učiteljstvo vse države ravno ob tej zahtevi združilo tako enomiselno ? Ker sicer ob takera plačevanju ne dobimo sredstev, da bi bogatemu možu v evangeliju enako vse dni živeli lepo in v veselju, vendar pa pridemo v položaj, da odbijemo potrebo in osvobodimo vso svojo moč za šolo, kakor zahteva zakon. Pri tem se opiramo na splošno priznano načelo, da se mora ravnati plačilo po delu. Enako delo — enako plačilo. Po tem načelu ne sraejo z nami slabše ravnati nego z uradniki. Doba, napor in stroški našega šolanja so popolnoma enaki žrtvam, ki so v enak namen obvezne za uradaike, ki prihajajo tu v požtev. In kdo hoče zanikati, da ne zahteva naše stanovsko delo vsaj enake množine telesne, duševne in moralne moči kot delo onih uradnikov ? Kdor je primoran vsak dan šest ur sedeti v uradu in pisati in računati, ločen od toka svobodnega zraka, ko mu ni mogoče, da bi raztegnil svoje ude — gotovo, kdor ima to usodo, ta ne sedi v Abrahamovem naroSju. Toda vzerai ga od njegove pisalne mize in ga postavi v šolo, na sredo noter v gibljivo morje otroških duhov; zahtevaj, da naj tukaj, poln mirne ravnodušnosti in z nikdar opešano potrpežljivostjo, vlada mnogolični svet mladine; da naj vzdrži red in disciplino med tolikim kipečim in žuborečim življenjem, pri tem z ostrim pogledora premotri in upošteva posebnosti vsakega otroka in tako mlado čredo ne da bi izgubil niti ene svojih ovčic, dovede do učnega smotra; kaj velja, ko pride zopet v svoj urad, k svojim starim kolegam, tedaj se bo oddahnil in priznal: Nisem si mislil, toda resnično je: Kogar sovražijo bogovi, so ga napravili za učitelja! — Ali naj ne bo pod takimi pogoji to, kar je uradnlkom prav, tudi učitelju pravično? (Konee.)