ŽENSKE V MANJŠINSKIH SKUPNOSTIH: POMEN IN VLOGA ŽENSK ZA OHRANJANJE KULTURNEGA IZROČILA: Okrogla miza, Ljubljana 19. junij 2002 WOMEN IN MINORITY COMMUNITIES: THE SIGNIFICANCE AND THE ROLE OF WOMEN IN PRESERVING CULTURAL TRADITION: A Round Table, Ljubljana, 19 June 2002 (UREDILA/EDITED BY MARINA LUKŠIČ-HACIN) / ŽENSKE V MANJŠINSKIH SKUPNOSTIH: Pomen in vloga žensk za ohranjanje kulturnega izročila POSVETOVANJE, LJUBLJANA, 19. JUNIJ 2002 UVODNO SPOROČILO Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU je 19. 6. 2002 v prostorih Male dvorane Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU organiziral enodnevno posvetovanje z naslovom »Ženske v manjšinskih skupnostih: Pomen in vloga žensk za ohranjanje kulturnega izročila«. Posvetovanje je bilo organizirano pod okriljem projekta, ki prvo leto poteka na Inštitutu, z naslovom »Vloga in pomen žensk za ohranjanje kulturne tradicije med izseljenci«. Vsebinsko je projekt široko zastavljen in združuje večje število raziskovalcev - ožjo raziskovalno skupino dopolnjuje večje število zunanjih sodelavcev. Vsebinsko je bilo posvetovanje razdeljeno v dva dela. Prvi del je bil namenjen predstavitvi prispevkov vabljenih gostov - raziskovalcev, ki so se v preteklosti že ukvarjali z narodno/nacionalno identiteto skozi perspektivo o vlogi žensk v manjšinskem (etničnem) kontekstu. Poudarek je bil na kratki predstavitvi lastnega dela, morebitnih terenov, interpretacij in dilem, predvsem pa na glavnih spoznanjih raziskav. Diskusija, kije sledila, je ponudila kar nekaj odgovorov na vprašanja, ki se raziskovalcem žensk -izseljenk in njihove vloge porajajo na terenu. Kot vabljeni gostje so se posvetovanja udeležili: Inga Brezigar Miklavčič (Goriški muzej, Nova Gorica), dr. Marjetka Golež -Kaučič (Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU), dr. Marija Jurič Pahor (Inštitut za narodnostna vprašanja, Aleksej Kalc (Odsek za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, Italija), dr. Irene Mislej (Pilonova galerija v Ajdovščini), dr. Mojca Ramšak (Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU). Moderatorka prvega delaje bila dr. Marina Lukšič- Hacin. V drugem delu posvetovanja so raziskovalci projektne skupine skupaj z zunanjimi sodelavci predstavili projekt in svoje delne raziskave. Projekt zajema skupinske in posamične-selitve žensk v sinhroni in diahroni perspektivi, jemlje v ozir tipične izseljenske valove žensk iz slovenskega etničnega prostora, ki jih Slovenci poznamo kar nekaj, se osredotoča tako na družinsko selitev kot na posameznice in v primeru družinskih selitev na vlogo in življenje žensk v novem okolju znotraj družinske dinamike. Zanima nas tudi njihovo vključevanje v širše (izvorno ali novo) okolje. Rdeča nit projekta je vloga žensk za ohranjanje tradicije, identitete slovenstva v neslovenskem večinskem okolju. Osnovni namen drugega dela srečanja je bila refleksija idejnega koncepta projekta, terenskega dela in morebitnih težav in dilem, ki so se pojavile, s pomočjo mnenj in Dve domovini • Two Homelands 16 • 2002,143-206 kritik samih sodelavcev projekta, predvsem pa vabljenih gostov, ki že imajo večletne izkušnje na terenu, ki je v nekaterih pogledih primerljiv s potekajočim projektom. V drugem delu so sodelovali: mag. Dean Ceglar (Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU), Milena Domjan (Ministrstvo za kulturo RS, Ljubljana), dr. Marjan Drnovšek (Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU), dr. Irena Gantar Godina (Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU), mag. Daša Hribar (Slovenski etnografski muzej), Viktorija Kante (Muzej Miklova hiša, Ribnica), dr. Marina Lukšič-Hacin (Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU), Irena Milanič (Filozofska fakulteta Univerza v Ljubljani), dr. Mirjam Milharčič-Hladnik (Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU), mag. Jernej Mlekuž (Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU), dr. Leopoldina Plut Pregelj (Washington D.C., ZDA), dr. Barbara Verlič-Christensen (Fakulteta za družbene vede), dr. Zvone Žigon (Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU). Moderatorka drugega dela je bila dr. Mirjam Milharčič-Hladnik. WOMEN IN MINORITY COMMUNITIES: The Significance and the Role of Women in Preserving Cultural Tradition Conference, Ljubljana, June 19th 2002 INTRODUCTORY NOTE The Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU has organised on June 19th 2002 in the premises of the Scientific Research centre of SAZU (Mala dvorana) a one-day conference titled Ženske v manjšinskih skupnostih : Pomen in vloga žensk za ohranjanje kulturnega izročila« (English title above). The conference was organised within the project, which has been running its first year at the Institute, titled »Vloga in pomen žensk za ohranjanje kulturne tradicije med izseljenci« (The role and significance of women for preserving cultural tradition among emigrants). The project is broadly schemed by content and it merges a larger number of researchers - a number of external co-operators complete the select research group. The conference was by content divided into two parts. The first was designed for presenting the contributions of the invited guests - researchers who have in the past been dealing with the nation/nationality identity through the perspective of the role of women in minority (ethnic) context. The stress was on short presentation of own work, possible fields, interpretations and dilemmas, and above all on principle cognitions of the researches. The discussion that followed offered quite some answers to questions researchers come across in fieldwork in studying women - emigrants and their role. The following invited guests took part in the conference: Inga Brezigar Miklavčič (Goriški muzej, Nova Gorica), Marjetka Golež-Kaučič, PhD (Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU), Marija Jurič Pahor, PhD (Inštitut za narodnostna vprašanja), Aleksej Kalc (Odsek za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, Italy), Irene Mislej, PhD (Pilonova galerija v Ajdovščini), Mojca Ramšak, PhD (Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU). The moderator of the first part was Marina Lukšič-Hacin, PhD. In the second part of the conference, the researchers of the project group have presented together with the external co-operators the project and their partial researches. The project comprises group and individual migrations of women in synchronic and diachronic perspectives, takes into consideration typical emigrant waves of women from Slovene ethnic space, which Slovenes know quite a few. It focuses on migrations of families as well as of individual women, and in the cases of migrations of families on the role of women in the new environment within family dynamics. We are also interested in inclusion of women in broader (native or new) environment. The common thread of the project is the role of women in preserving tradition, Slovene identity in non-Slovene majority environments. The elementary purpose of the second part of the meeting was reflexion of the conceptual basis of the project, of filed work and possible difficulties and dilemmas that occurred, with the help of cooperators in the project - above all of invited guests who have several years of experience in fieldwork, which is in some views comparable to the project in course. Cooperating in the second part were: Dean Ceglar, M.A. (Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU), Milena Domjan (Ministrstvo za kulturo RS, Ljubljana), Marjan Drnovšek, PhD (Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU), Irena Gantar Godina, PhD (Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU), Daša Hribar, M.A. (Slovenski etnografski muzej), Viktorija Kante (Muzej Miklova hiša, Ribnica), Marina Lukšič-Hacin, PhD (Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU), Irena Milanič (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani), Mirjam Miiharčič-Hladnik, PhD (Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU), Jernej Mlekuž, M.A. (Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU), Leopoldina Plut Pregelj (Washington D.C., U.S.A.), Barbara Verlič-Christensen, PhD (Fakulteta za družbene vede), Zvone Žigon, PhD (Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU). The moderator of the second part was Mirjam Miiharčič-Hladnik. Ženske v manjšinskih skupnostih: Pomen in vloga žensk za ohranjanje kulturnega izročila: Okrogla DISKUSIJSKI PRISPEVKI: Marina Lukšič Hacin: Najprej vas vse najlepše pozdravljam. Poseben pozdrav gre seveda vabljenim gostom, ki se jim zahvaljujemo, da so se nam pridružili pri tej razširjeni sestavi raziskovalne skupine in nam bodo predstavili nekaj svojih izkušenj na področju raziskovanja žensk - tega, česar se mi sedaj lotevamo. Današnje posvetovanje Ženske v manjšinskih skupnostih: Pomen in vloga žensk za ohranjanje kulturnega izročila ali delovno okrogla miza, kakorkoli že temu rečemo, je vezano s projektom Vloga in pomen žensk za ohranjanje kulturne tradicije med izseljenci. Vsebinsko pokriva projekt širok analitični spekter: tako skupinske kot posamične selitve žensk, tako v zgodovinski perspektivi kot v sedanjosti, v ozir jemlje slovenske tako imenovane tipične ženske izseljenske valove, kijih Slovenci poznamo kar nekaj, se osredotoča tako na družinsko selitev kot na posameznice in v primeru družinskih selitev na vlogo in življenje žensk v novem okolju znotraj družinske dinamike. Zanima nas tudi njihovo vključevanje v širše, izvorno ali novo, okolje. Rdeča nit projekta je vloga žensk za ohranjanje tradicije, identitete slovenstva v neslovenskem večinskem okolju. Vsebinsko je projekt zastavljen zelo široko. Raziskovalna skupina je interdisciplinarna. Raziskovalne metode, ki jih uporabljamo (jih bomo uporabljali), so različne in odvisne od posameznih problemskih kontekstov. Za raziskovanje sedanjosti bomo poleg ostalih možnih virov, ki obstajajo, uporabili tudi metodo polstrukturiranega intervjuja in metodo življenjskih zgodb. Eden glavnih ciljev raziskave je tudi realizirati pregledno analizo različnih situacij pri slovenskih izseljenkah po svetu v preteklosti in sedanjosti, ki bo služila kot izhodišče za problemsko ožje zastavljene raziskave. Smo na začetku. Vemo, da se raziskovalci slovenskega izseljenstva s problemom žensk izseljenk še niso ukvarjali, razen nekaterih posameznikov, ki sedite tukaj med nami. Omenjenim pregledom bomo dodali študije izbranih primerov, ki jih bomo predstavili v drugem delu današnjega srečanja. Današnje srečanje je vsebinsko sestavljeno iz dveh delov. V prvem boste vabljeni gostje predstavili svoje delo. Vi ste pravzaprav pionirji naslovne tematike. V drugem delu bomo raziskovalci projektne skupine predstavili projekt in svoje delne raziskave. Nekateri so že veliko naredili, posamezniki imajo za sabo tudi terensko delo, drugi smo še bolj na začetkih. Upam, da bodo informacije, kijih bomo posredovali, zanimive tudi za vas, goste. Osnovni namen srečanja je refleksija idejnega koncepta projekta in terenskega dela v očeh vas, ki smo vas vabili, in skozi vaše izkušnje. Svoje koncepte bi radi pretresli in dobili kakšne nove ideje, izpostavili svoje dileme. Prvo dilemo, ki jo lahko omenimo, izzove že sam naslov današnjega srečanja Ženske v manjšinskih skupnostih. Prva asociacija se nam porodi ob izrazu narodne manjšine, vendar pa je tu mišljena manjšina v sociološkem pomenu besede in ne v politološkem... Torej bi bilo rečeno točneje, da bomo govorili o ženskah v manjšinskih etničnih skupnostih, ki so alohtone ali avtohtone. Pogovor bo potekal po predstavljenem vrstnem redu, ki ste ga prejeli z vabilom. Prosim vas, da se zaradi poznejše identifikacije govorca na začetku svojega predavanja predstavite in poveste, s katere institucije prihajate. Marija Jurič Pahor: V zadnjem poldesetletju so se začele tudi v slovenskem prostoru pojavljati publikacije, razstave in srečanja, ki odražajo naraščajoči interes znanstvenikov, predvsem pa znanstvenic, za raziskave, ki se osredotočajo na pomen in vlogo žensk v manjšinskih skupnostih, ali še določneje, v slovenskih »zamejskih« skupnostih (zlasti na Koroškem in na Tržaškem) in - kot nakazuje današnji posvet - tudi v slovenskih izseljenskih skupnostih v Evropi in širom po svetu. Zanimivo je, da se ta interes v tej ali drugi obliki navezuje na ohranjanje kulturnega izročila, ki - kot v dvojezičnem katalogu k razstavi »Mlekarice iz tržaške okolice/Le donne del latte dei dintorni di Trieste« (2000) - ugotavlja Martina Repinc, »iz dneva v dan izgublja prvovrstne priče preteklosti«. Vendar to ne velja le za mlekarice, temveč tudi za krušarice, rožarice, perice, gospodinjske pomočnice, ki so iz pretežno slovenskega ruralnega okolja s svojimi pridelki, izdelki ali uslugami v mestu zagotavljale pomemben ali celo edini vir denarja za številne družine, ki je bil pogosto tudi ključnega pomena za preživetje. Vse bolj stopajo v ospredje podatki, ki slonijo v močni meri na ustnem pričevanju, preverjeni arhivski viri pa ga potrjujejo, ki ugovarjajo predstavi o šibki, vdani, skorajda »svetniški ženski«, ki jo je med Slovenci razširjala ideološka hegemonija krekovstva, a tudi posvetni asketizem slovenskega liberalizma, kasneje tudi socializma, kije skonstruiral povsem moški ali »bratovski« svet, v katerem je idejna polarizacija med spoloma prignana vse tja do utišanja »ženskega glasu«. Ugovarjajo pa tudi slikanju preteklosti bodisi kot množice brezspolnih bitij bodisi aktivnih moških z nekaj pasivnimi ženskami, ki v ozadju izvajajo omejene vrste stereotipnih in ponavljajočih se dejavnosti. V tem sklopu je simptomatična knjiga »Z zlatimi črkami« (Marušič, 1987), ki si jo je zamislil urednik Založništva tržaškega tiska, da bi z njo obudil spomin na sto pomembnih primorskih ljudi in na njihov čas; že iz naslova je razvidno, da se zožuje na en sam spol, namreč na moške. Vloga žensk je v njej kratko malo spregledana ali pa - in še to izjemoma -podrejena normam spolnega prizorišča v strogem pomenu in družinskim stereotipom. Kljub temu pa že iz omenjenih razprav in/ali razstav o mlekaricah, krušaricah, rožaricah, pericah ali tudi o prvih učiteljicah, pisateljicah kot tudi iz ženskih biografij, kakor jih je na primeru koroških Slovenk in Slovencev v skupaj petih knjigah zabeležila Marija Makarovič (1993-97), in sploh študij, ki se v tej ali drugi obliki nanašajo na položaj koroških Slovenk, še zlasti pa glede na marginalizirane skupnosti, ki so dislocirane v prostoru in času (na primer judovske, romske, izseljenske), izhaja, da so bile ženske bolj aktivne kot pasivne, nemalokrat tudi bolj mobilne, kot vezane na »domači kraj« in prej močne kot stereotipno razlaščene in viktimizirane. Predsodki, ki so jih imeli sodobniki o značaju, naravi in poslanstvu ženske, postajajo vedno bolj vprašljivi, kljub dejstvu, da se še vedno trdovratno ohranjajo. O tem govori, denimo, zagovarjanje »povratka žensk v družino«, ki je tesno povezano z nacionalno-ideološko retoriko, saj naj bi po tej koncepciji samo ženske, ki so se povsem posvetile svoji družini, zmogle ohranjati tradicionalne vrednote in nacionalno zavest pri novih generacijah. Značilna v tem sklopu je naslednja, v obliki vprašanja izražena izjava udeleženca na 29. študijskih dnevih v Dragi, ki takole ogovarja dr. Hektorja Jogana (ob njegovem in mojem predavanju o identiteti tržaških in koroških Slovencev; gl. Jurič Pahor, Jogan, 1995: 89): »Rad bi, da dr. Jogan odgovori na moja vprašanja. Kaj se dogaja v naših mladih, ker nimamo prirastka, kaj je z njim? Zakaj je do tega prišlo? In ta problem mislim, da je prvi. Kaj bi rekel dr. Jogan o tej naši skupnosti, ki se po mojem mnenju že odreka obstoju, ker prirastka pravzaprav ni: vem, da se spuščam v zasebno življenje posameznikov, ampak govorim na splošno. Njihovo zasebno življenje ogroža naš obstoj in zato čutimo pravico in dolžnost, da o tem razpravljamo. Torej, kaj je s temi našimi otroki, da ne morejo ali si nočejo prevzeti skrbi in odgovornosti za družino, ki bi morala biti v vsaki zdravi skupnosti nekaj naravnega?« Vprašanje je simptomatično še zlasti zaradi tega, ker ogovarja referenta v funkciji psihiatra in psihoanalitika, češ njegova implicitna naloga je, da »ozdravi« njihov domnevno »neodgovorni« oziroma »pomanjkljivi« čut za nacionalni obstoj. Dikcija v svoji skrajnosti spominja na čas, ko je zdravnik postal oziroma bi moral postati nekdo, ki uvaja ukrepe za »narodov blagor« po načelu: dolžnost mladih, zlasti žensk je, da poskrbijo za narodni naraščaj in »zdravo« (»etnično čisto«) potomstvo. Kljub tovrstnim dikcijam me neskončno veseli in zabava, daje v zadnjih letih izšlo kar nekaj del slovenskih znanstvenic, a tudi slovenskih pisateljic in pesnic, ki se izpisujejo kot posebne in edinstvene. In to ne glede na to, ali jih bodo uspeli recenzenti in kritiki, ki pogosto vsiljujejo tudi »sodobni slog« in »sodobno tematiko«, pošteno prebrati ali ne. Naj v tem sklopu omenim le simpozij o zanimivi slovensko-judovski pisateljici Berti Bojetu (1946-1997) v prastari mariborski sinagogi v Mariboru maja letošnjega leta.1 Koroškim Slovencem je že dlje poznana po svojih dveh romanih »Filio ni doma« in »Ptičja hiša«, ki sta izšla pri založbi Wieser v Celovcu. Berta Bojetu je v slovenskem slovstvu zelo zanimiv lik, saj je nekako zasnovala specifično zvrst tako imenovanega »ženskega romana«, v katerem v pretresljivi, močni in erotično napeti govorici obdeluje travme in zatiranja, ki jih je posredno ali neposredno doživljala na raznih ravneh. Po očetu je bila Judinja, česar se je sčasoma vedno bolj zavedala, po materi pa je bila Slovenka iz Maribora. Za časa nacizma in fašizma sta bila oba naroda obsojena na smrt. Dodatno pa se je še borila proti zaničevanju in izsiljevanju žensk v moškem svetu, ki ženskam ni priznal ne politične integracije ne spolne samobitnosti. Njeno literaturo naj bi brali - podobno kot črnsko žensko literaturo - kot serijo prečkanj meja in ne kot fiksno geografsko, etnično ali nacionalno omejeno kategorijo, to je v presečišču spola in nacije/rase. Pisati je pomenilo za mnoge manjšinske pisateljice potrditi prisotnost v svetu, ki pisano besedo vrednoti višje od govorjene. Bell Hooks pravi: »Premik od tišine v govor je za zatirane, kolonizirane, izkoriščane in tiste, ki se borijo drug ob drugem, znak 1 Simpozij so organizirali univ. prof. dr. Katja Sturm-Schnalbl z dunajske univerze, dr. Miro Polzer za Avstrijski inštitut za vzhodno in jugovzhodno zgodovino, Matija Ravitz za judovsko skupnost Slovenije, Marjan Toš iz mariborskega pokrajinskega muzeja in kulturni center Sinagoga. upora, ki omogoča novo življenje in noro rast. Prav to dejanje govora, 'odgovarjanja'..., je izraz našega premikanja od objekta k objektu - k osvobojenemu glasu.« Inga Brezigar Miklavčič: Delam kot kustodinja etnologinja v Goriškem muzeju v Novi Gorici in se s tematiko ženskega izseljeništva ukvarjam po službeni dolžnosti glede na možnosti in potrebe dela v muzeju. To bi želela poudariti zaradi specifike muzejskega dela, v okviru katerega se raziskovalno delo oblikuje v zvezi z razstavno dejavnostjo, tako daje stalno spremljanje problematike na terenu do neke mere oteženo. Če svoj prispevek navežem na tekst dr. Marije Jurič Pahor, je ob tem potrebno poudariti, da v bistvu ne moremo govoriti o spremljanju problematike le v zadnjega pol stoletja, ampak so bile pionirke tega dela in prve raziskovalke tematike že ženske, ki so izdajale Slovenko, Slovensko ženo, ženske časopise (ki so izhajali pred prvo svetovno vojno), ki se jih zdaj ne bom vseh spomnila; vem pa, da so bile te ženske v splošni zgodovini slovenskega naroda do neke mere pravzaprav spregledane in pozabljene. Naj v zvezi s tem omenim, da ne gre samo za knjigo Z zlatimi črkami (Branka Marušiča), pač pa tudi za Zgodovino Slovencev, izdano leta 1979 pri Cankarjevi založbi - v 400 in več strani obsegajoči Zgodovini Slovencev so omenjene 4 ženske: Marija Terezija, Majda Vrhovnik, Vida Tomšič in verjetno še ena, ki pa seje ne spomnim. Skratka, ženska je iz zgodovine Slovencev tako rekoč izključena. Če se ponovno navežem na predhodni pogovor: v zadnjem polstoletju je na našem območju, to je na Goriškem, opravila pionirsko delo Dorica Makuc in obžalujem, da je danes ni tukaj. Sama sem nekako prevzela njeno dediščino in se poskušam po svojih močeh ukvarjati s to tematiko. V Goriškem muzeju smo pripravili razstavo na temo aleksandrink prav ob izidu istoimenske knjige Dorice Makuc (izšla leta 1993 pri Goriški Mohorjevi družbi, Gorica -Italija). Aleksandrinke so žene in dekleta, ki so z Goriške, predvsem iz Vipavske doline in ožje Goriške, odhajale v Egipt in se sprva kot dojilje, po prvi svetovni vojni pa večinoma kot guvernante, vzgojiteljice in spremljevalke zaposlovale pri egiptovskih in tudi evropskih družinah v Egiptu. Sodile so v višji služabniški sloj, ne med služkinje v pravem pomenu besede. V razstavni postavitvi smo problematiko aleksandrink, predvsem fenomen dojilj, povezali s podobnim fenomenom dojilj (»balie da latle«) v Italiji, kjer se je dojilstvo pojavljajo kot institucija tako rekoč »obveznega« zaposlovanja. V okviru organizirane mreže je tako rekoč vsaka nevesta, ki je prišla v kmečko družino, morala »odslužiti tudi svoj delež«, s tem, da je šla za dojiljo k bogatim družinam po severnoitalijanskih mestih. Na razstavi smo poskušali izpostaviti prav fenomen žensk in njihovega občutja, ko so morale pustiti otroka doma v varstvu sorodnic, same pa so odšle »prodajat« to, kar so pač imele, s prisluženim denarjem pa so pomagale domači družini. Fenomen ženske delavke v bistvu obstaja do današnjih dni. S tematiko razstave smo poskušali tudi vzpostaviti razmerje do ovrednotenja ženske kot partnerke v gospodarskem delu družine in kmetije, to se pravi, kot tistega člana skupnosti, ki domov prinaša denar; torej ne gre le za gospodinjsko delo, ki ni plačano, ali delo na polju, ki prav tako ni plačano. Skratka, ženska se pojavlja kot delavka, ne samo kot gospodinja ali kvečjemu gospodarica, ampak je dejansko v produkcijskem procesu do neke mere enakovredna moškemu partnerju. V zvezi s to tematiko sva s sociologinjo dr. Ano Barbič pripravili razširjeni članek o zgodovini in možnostih zaposlovanja v tujini na primeru goriških žensk. (Ana Barbič, Inga Miklavčič Brezigar..............). Pri tem ne gre le za delo aleksandrink v Egiptu, pač pa tudi za zaposlovanje podeželskih žena in deklet kot služkinj pri bogatejših družinah v večjih italijanskih mestih Milanu, Trstu, Gorici. V obdobju do druge svetovne vojne je tovrstno zaposlovanje obstajalo kot neke vrste institucija, kjer so si ženske zaslužile balo. Večina deklet je šla po končani šoli za nekaj let služit v italijanska mesta, potem so se vrnile domov v svojo vas, se poročile in z zaslužkom osnovale svoje nadaljnje življenje. Ob tem so v tradicionalno ljudsko kulturo ruralnega značaja do neke mere vnašale izobrazbo, omiko in določene kulturne elemente italijanske urbane kulture. Druga razstava, ki je bila prav tako posvečena specifični problematiki žensk, je bila razstava o škedenjskih krušaricah, ki jo je pripravila sodelavka etnologinja Darja Skrt. Šlo je za prenos razstave o škedenjskih krušaricah. Naslednja delovna naloga, kjer sem se spet lahko posebej posvetila ženski problematiki, je bila raziskava o Brikah, trgovkah in prodajalkah sadja iz Goriških brd. Naj pri tem spet opozorim na fenomen maskulinizacije, ki zaznamuje zgodovinske in etnološke tekste tako rekoč do današnjih dni: zgodovinar Štefan Kocijančič ob koncu 19. stoletja v opisu Brd in Bricev pravi, da so Brici nosili prodajat sadje vse do Nemčije, vendar ne omenja, da je bila pri tem pravzaprav velika večina Brik. Tako sem poskušala v tem članku opredeliti predvsem vlogo žensk - Brik, ki so od sedemdesetih let 19. stoletja oblikovale zelo velik delež pri prodaji sadja na območju avstroogrske države, hodile so do Salzburga pa tudi na Češko. Po drugi svetovni vojni so briške žene in dekleta prodajale sadje na območju Slovenije do Bohinja, Jesenic, v Ljubljani, na Reki. Kot prodajalka sadja, ki je s tem neposredno služila denar, je bila briška žena postavljena v enakovredno vlogo partnerke v kmečkem gospodarstvu. Vprašanje, ki se zastavlja, je, v kolikšni meri so moški to vlogo ženske priznavali, in obratno, v kolikšni meri so ženske to sprejele in priznale partnersko vlogo moža. V zvezi z vrednotenjem partnerstva prihaja do zanimivih fenomenov. Dorica Makuc npr. opisuje zgodbo ene od aleksandrink, ki pripoveduje, kako sta se po 1. svetovni vojni, ko je bilo treba obnoviti kmetijo, hišo in posestvo, z možem pogovarjala in odločala o usodnem koraku: možje nameraval iti v Ameriko za zaslužkom, vendar je bila v bistvu ona tista, ki je odločila, da gre rajši za dojiljo (in kasneje za služkinjo) v Egipt, zato ker kmetija »rabi moškega«. V skupni odločitvi sta se vlogi partnersko porazdelili. Vloga je v bistvu podobna vlogi ženske danes - in pravzaprav v vseh časih: če mož izgubi službo (ali kako drugače ni sposoben skrbeti za družino), mora ženska poskrbeti za eksistenco družine. To poudarjam zaradi ključne predpostavke medsebojnega vrednotenja: tako ženske kot moški so vredni toliko, kolikor si eni drugim priznavajo. Čeprav zveni nekoliko šovinistično, vendar je po mojem mnenju ključno tudi to, da se ob samozavestnih in emancipiranih ženskah emancipirajo tudi moški, da jih pač ni strah ženskega elementa kjerkoli, bodisi v šolstvu ali politiki. Uravnoteženost kot temeljna predpostavka je v strukturi moško-ženskih odnosov osnovni element in po mojem mnenju zelo bistven. Ob tekstu Marije Jurič se zdi, da gre v bistvu za problem neuravnoteženosti. Kot se npr. pojavlja problem neuravnoteženosti v šolstvu, kjer bi potrebovali več moških, se do neke mere pojavlja problem neuravnoteženosti v politiki, kjer primanjkuje žensk. Le še nekaj bi želela osvetliti v svojem prispevku, in sicer problematiko razvojnega planiranja: že v okviru spomeniškovarstvenega dela med svojo prvo zaposlitvijo in nato v okviru muzejskega dela sem vrsto let spremljala revitalizacijske programe ogroženih naselij, predvsem goriškega in tolminskega podeželja, in ugotovila, da je večina revitalizacijskih programov napisanih »na kožo moškega«. Po mojem mnenju je bila za stalno naselitev vasi vedno in je še vedno ključna ženska, se pravi, da bi bilo potrebno prav za navedeno območje zgodovinske Goriške (verjetno pa tudi po ostalih krajih Slovenije) upoštevati dejstvo, da so v preteklosti v veliki večini moški hodili na sezonska ali večletna začasna dela v tujino, medtem ko so ženske ostajale doma in tako vzpostavile ključni element stalne naselitve določenega naselja. Ko je po 2. svetovni vojni prišlo do zaposlitve žensk in s tem emigracije žensk s podeželja v mesta in v tovarne v službe, se je vzorec vaškega načina življenja do neke mere porušil, saj se ženske niso več pripravljene posvetiti kmetiji, otrokom in gospodinjstvu, ob tem, ko moškega ni doma, ampak zahtevajo tudi realizacijo lastne identitete, tudi preko vrednotenja svojega dela in prek participacije v družbi. Pri mnogih revitalizacijskih programih se je prav vzpostavitev možnosti zaposlitve žensk in delovnih mest za žensko populacijo na podeželju izkazala kot ključna postavka uspešne revitalizacije ogroženih vasi. Na našem območju to dokazujejo t. i. »politične tovarne« na podeželju, postavljene po politični odločitvi prejšnjega režima, kjer so se zaposlovale ženske - s tem je marsikatera vas ostala naseljena do te mere, da ji danes še ne grozi demografski zlom. Irene Mislej: Sem umetnostna zgodovinarka in moje raziskave o izseljenstvu so na nek način stranski produkt mojega osrednjega interesa, po drugi strani pa predstavljajo tudi osebno avtorefleksijo, saj sem rojena v Buenos Airesu primorskim staršem, to pomeni, da pripadam drugi generaciji izseljencev. Tako od znotraj poznam izseljensko skupnost v nekem posebnem kraju, nekem posebnem teritoriju v južnoameriških državah, po drugi strani mi je pa ta poseben outsiderski položaj omogočil, da osrednje raziskave izseljenstva, to je likovno ustvarjanje, postavim v širši okvir. Zanima me tako ustvarjalni proces nekega izseljenega umetnika kot tudi psihološki in sociološki okvir, kako se tisti izseljenski umetnik giblje, tako znotraj slovenske skupnosti kot v novi družbi, v^kateri deluje, ali je deloval. Če izhajam iz svojega konkretnega izvornega prostora, sem bila soočena ne samo s primorsko skupnostjo, ampak tudi s povojno politično emigracijo v Argentini. Gre za edinstven primer, saj sta obe skupnosti absolutno' različni med seboj tudi v psihološkem in sociološkem oziru. Za prvo skupino velja, da gre za številne primere socialnih vzponov izseljencev, ki so izhajali iz izrazito kmečkega okolja, a so se v novem okolju urbanizirali v velikih mestih in preko samoučenja pridobili nove poklice ter se posledično vzpenjali po družbeni letvici. Hkrati se je spremenil tudi model družine in s tem tudi položaj tradicije v izročilu. Ženska vloga je v tem procesu zelo pomembna, je na neki način nadaljevanje tega, kar je povedala Inga Brezigar Miklavčič, kar se je dogajalo pri odhodu slovenskih deklet v velika italijanska mesta. Vsa dekleta se niso vrnila na vas, ampak seje kar lepo število odločilo za izseljenstvo. To pomeni, da so se iz velikih italijanskih mest preselile v velika mesta v Južni Ameriki. Ustvarjajo neko posebno skupino gospodinjskih pomočnic zelo razvejanih oblik od kuharic do guvernant in sobaric itn., ki so dobile službe v najbogatejših družinah v Buenos Airesu; bogatejših ne samo po denarju, ampak tudi po kulturi, tja do družine predsednika republike. Novi svet doživetij za dekleta, ki so sicer potem - praviloma po poroki oz. rojstvu otrok -te službe zapustile in se posvetile svojim družinam. Urbanizacija, sprememba poklica in socialni vzpon so v tej skupnosti zelo pogosti pojavi. Znotraj primorske skupnosti žensk na vodilnih položajih seveda nikoli ni bilo, nikoli ni bilo nobene predsednice društva, nikoli nobene urednice časopisa, čeprav so bile tudi kulturne delavke, režiserke, pevovodkinje, učiteljice itn. Pisateljev v pravem pomenu besede ni bilo, ampak ženske so se, začudo, in to imate zelo dobro obdelano v delu Janje Žitnik Slovenska izseljenska književnost v Južni Ameriki, množično oglašale v slovenskih časopisih in prispevale tudi pesmice in povesti, ki več ali manj izhajajo iz tradicionalnega ljudskega izročila. Položaj žensk v povojni politični emigraciji je precej različen, tako da z vidika priseljenske družbe lahko govorimo o socialnem nazadovanju, ne o vzponu. Gre za tisti meščanski del SPE, ki je izhajal iz Ljubljane ali iz drugih slovenskih mest, ki se je v Argentini znašel praktično na robu družbe in tudi fizično na robu urbaniziranega prostora. Ženske so precej trpele, ker so bile v novem okolju dvakrat kaznovane, znotraj slovenske skupnosti in zunaj te, v argentinski skupnosti. V povojni skupnosti je prevladujoč katoliški koncept družine. O tem, o modelu družine, mešanih zakonih v drugi generaciji, je razmišljal, veliko in pronicljivo pisal pedagog in filozof dr. Vinko Brumen. Njegovi spisi so zelo zanimivi v tem oziru; sicer govori o skupnosti v celoti in nikakor ne le o položaju žensk. Ženske so znotraj povojne slovenske skupnosti dosegle najvišje položaje pri poučevanju mladine. Kot učiteljice so soustvarile t. i. argentinski čudež, kot so ga imenovali nekateri oz. dejstvo, da tretja generacija še vedno govori lepo slovenščino. Zasluga ne gre samo materam, ampak predvsem učiteljicam: šolski sistem, vzporeden uradnemu argentinskemu sistemu, so postavile te učiteljice. Znotraj te skupnosti šele v 2. generaciji pride tudi do vodilnih položajev, npr. dr. Katica Cukjati, kije ena vodilnih političnih osebnosti skupnosti danes. Absolutna izjema in rariteta je umetnica, s katero sem se precej ukvarjala, in upam, da se bom še, to je Bara Remec, ki je v bistvu prekršila običajna pravila znotraj skupnosti. Bila je ženska, ki si je upala storiti marsikateri korak tudi v nasprotju s konceptom skupnosti. Glede okolja, kjer je delovala, je potrebno ugotoviti, da gre za specifično južnoameriško mentaliteto, ki je tudi izrazito mačistična, ne pretirano naklonjena ženskam, vsaj v povojnem obdobju ne (v moji generaciji se je že začelo marsikaj spreminjati), tako da bi mogoče kazalo posebej analizirati položaj tipičnih žensk v teh dveh skupnostih. Zaključila bi s tem: odhod v izseljenstvo je potekal vsaj v prvih obdobjih preko družinskih verig, ko je odšel najprej en član družine in so mu potem sledili bratje in sestre, dekleta in fantje. V tej verigi je bila ženska tista, ki je ohranila stike z domačim krajem. Matere, ki so ostale doma, so pisale otrokom v izseljenstvu, ne očetje, in tudi hčerke so bile praviloma tiste, ki so redno odgovarjale na pisma iz daljnih krajev. Če se bo dalo pridobiti nekaj primerov takšnih družinskih korespondenc, bi se dalo opredeliti prenos izkušenj iz domačega sveta v novo okolje. Aleksej Kalc: Sem zgodovinar, delam kot raziskovalec na Odseku za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, z raznimi raziskovalnimi institucijami sodelujem tudi v Italiji in Sloveniji, med njimi od samega nastanka z Inštitutom za slovensko izseljenstvo. Moje raziskovalne teme se nanašajo na izseljevanje oz. zadnja leta vse bolj na migracijsko problematiko ali - če uporabim še širši izraz - na problematiko mobilnosti prebivalstva. Ne bi podrobneje razlagal teh razlikovanj, ker bodo prišle do izraza v nadaljevanju in gotovo tudi kasneje v diskusiji, deloma pa so že prišle v prispevkih, ki smo jih slišali do sedaj. Moram povedati, da se moj prispevek nekoliko odmika od osrednje problematike današnjega srečanja oz. od dosedanjih referatov, katerih poudarek je bil predvsem na individualni dimenziji. Moja tema je bolj kolektivnega značaja, ker obravnava širšo skupnost oziroma njene določene segmente, predvsem pa se odmika v časovnem in tipološkem smislu ter zaradi geografskega okvira migracijskega »dogajanja«. Moja študijska zanimanja se namreč osredotočajo na pojav doseljevanja v Trst v 18. in deloma 19. stoletju, ko se je to mesto, ki si ga navadno predstavljamo v času njegovega največjega blišča v zadnjih desetletjih pred prvo vojno, šele razvijalo. Ta hitri razvoj je potekal, kot veste, od odprtja proste luke leta 1719 dalje, ko seje mesto začelo spreminjati in rasti v povsem nov aglomerat in je prišlo do geneze nekega povsem novega, zelo raznolikega družbenega tkiva, kakršnega redkeje najdemo v takratni Evropi, pogosteje pa ga srečujemo v poznejšem času predvsem v ZDA in drugih deželah množičnega priseljevanja. Moj namen je - izhajajoč iz tržaškega primera - izpostaviti dve, tri izhodišča za refleksijo o raziskovanju selitvenega pojava in seveda tudi problematike ženskih migracij, vendar predvsem z vidika spolne diskriminante pri migracijskih procesih. Prvo izhodišče je diahronega značaja. K rasti tržaškega prebivalstva v 18. in 19. stoletju je v dveh tretjinah prispeval migracijski priliv, kije spodbudil tudi sicer skromen naravni prirastek. Trst podobno kot druga mesta v predindustrijski dobi in delno še kasneje sam po sebi ni bil sposoben niti vzdrževati oziroma obnavljati svojega prebivalstva, kaj šele povečati ga. Če pogledamo krivuljo demografskega razvoja in doseljevanja v 18. in 19. stoletju, bomo opazili nekaj zelo zanimivih posebnosti. Najprej to, da sta v perspektivi dolgega trajanja krivulji moškega in ženskega doseljevanja v glavnem podobni, vendar se ženski priliv (in rast) odvija z določenim časovnim zamikom za moškim. Drugič, da je ženska krivulja mnogo bolj občutljiva na razne gospodarske konjunkture in socialne krize kot moška, zaradi česar je v določenih momentih bolj razgibana. To nas spominja na tezo ameriške specialistke za migracije v Zahodni Evropi od 16. stoletja do druge svetovne vojne Lesly Page Moch o različnih »migracijskih časih« med moškim in ženskim spolom. Skupaj z različnimi »migracijskimi časi« prihaja do izraza različna tipologija migracij med moškim in žensko, kar je ravno tako razvidno v tržaškem primeru. Zelo shematično in poenostavljeno lahko rečemo, da je moško premikanje dosti bolj svobodno, medtem ko je žensko bolj ukalupljeno v neke institucionalne okvire, o katerih je bil že govor v referatih Marije Jurič in Inge Brezigar. Predvsem v instituciji družine, bodisi lastne, v kateri ženska nastopa kot življenjska partnerica in mati oziroma druga članica nukleusa (naj ob tem povem, da je Trst le v manjši meri poznal priseljevanje celih družin), bodisi družine, v katero se priseljenka vključuje kot delavka, se pravi prek delovnega tržišča, ki se v 18. stoletju in vsaj do zadnjih desetletij 19. stoletja skoraj istoveti s kategorijo hišnih poslov, sicer notranje razčlenjenih po socialnem položaju. To je torej prvo izhodišče, ki ga je po mojem primerno upoštevati pri razčlenjevanju problemov, ki smo jih slišali od drugih predavateljev. Drugo izhodišče, ki ga želim izpostaviti, je geografska diskriminanta, razlikovanje ženskih in moških tokov po geografskem izvoru. V 18. in večini 19. stoletja je Trst pridobival največ prebivalstva iz svojega bližnjega in srednje oddaljenega zaledja. To zaledje, ki ga tvorijo Goriška, zlasti zahodni del Kranjske in Istra, delno tudi Furlanija, ampak v glavnem prve tri dežele, je prispevalo mestu skoraj tri četrtine vsega ženskega priseljenskega prebivalstva, medtem ko je z istega območja prihajalo samo 41 % moških priseljencev. Moško priseljensko prebivalstvo izhaja torej s širšega območja, kar lahko zelo shematično spet asociiramo z različnimi gospodarskimi vlogami in socialnim položajem žensk oz. moških v tržaški gospodarski in družbeni stvarnosti. Kot sem dejal, je večina žensk nastopala na tržaškem delovnem prizorišču v vlogi hišnih poslov, medtem ko je bila pahljača moških dejavnosti mnogo širša. Pri tem prihaja v splošnem do veljave formula o premosorazmernosti med oddaljenostjo izvornega kraja in poklicno specializacijo priseljencev in to pri obeh spolih. Tudi za ženske iz oddaljenejših krajev je namreč značilen višji socialni položaj znotraj hierarhije hišnih poslov oz. drugih delovnih skupin. Tretje izhodišče je ravno tako strukturnega značaja in mislim, daje najzanimivejše. Gre za spolno strukturo posameznih izvornih tokov v smislu, da sta bila v posameznih tokovih spola različno zastopana. Značilno je, da je bilo v primeru Goriške in Istre število ženskih in moških priseljencev bolj ali manj uravnovešeno, v tokovih iz Kranjske pa je od začetka 18. stoletja, do koder segajo moji podatki in skoraj do 1. svetovne vojne, vedno znatno prevladovala ženska komponenta, približno s 65 % in včasih do 70 %. Imamo tudi druge tokove, na primer tok iz Furlanije, pri katerem pa je situacija obratna. Med Furlanije do zadnjih 30. let 19. stol. prevladovalo moško prebivalstvo in to - v 18. stoletju - v več kot 80 % primerih. Kaj lahko potegnemo iz vsega tega? Odpirajo se namreč zelo zanimivi problemi in vprašanja, ki se tičejo bodisi situacije v kraju priseljevanja bodisi dežel oz. okolij, iz katerih so prihajali priseljenci. Glede Kranjske, za katero je, kot rečeno, značilna stalna prevlada ženskega priseljenstva, se na primer postavlja logično vprašanje, kaj je bilo z moškim prebivalstvom, ali je bilo moško prebivalstvo morda bolj statično, kar je malo verjetno, ali pa seje obračalo proti drugim smerem izseljevanja in drugačnim selitvenim oblikam. O tem je težko povedati kaj točnejšega, ker se ustrezne stroke tega problema še niso lotile dovolj poglobljeno in ga torej lahko uvrstimo med velike sklope, ki bi se jim bilo treba posvetiti. Po analogiji s Kranjsko si lahko podobno vprašanje zastavimo glede furlanskih tokov, samo v obratnem smislu. Kaj se je dogajalo z furlanskim ženskim prebivalstvom? Pri tem pa se moramo že spomniti na družbene in gospodarske strukture, po katerih se Kranjska, večji del Goriške in slovenski del Istre razlikujejo od Furlanije, kjer sta bila razširjena veleposest in kolonat. Ta družbeno-agrarni sistem je s svojimi zakonitostmi privilegiral tipologijo široke, patriarhalne družine, medtem ko je mala posest povezana z enocelično družino, čeprav lahko generacijsko razširjeno, ampak kot proizvajalno in porabno enoto popolnoma drugačno od enote na področju kolonata. Zelo zanimiv in glede moške oziroma ženske konotacije priseljevanja skrajen primer predstavlja v 18. in vsaj do srede 19. stol. tok iz švicarskega kantona Gaubiinden, po ital. Grigoni, kjer živijo tri jezikovne skupnosti in je zelo močna koncentracija protestantskega prebivalstva kalvinistične veroizpovedi. Za to skupnost, ki se začenja pojavljati v Trstu nekje sredi 18. stol., je značilna zelo specifična poklicna struktura, kar spominja na prej omenjeno asociacijo z oddaljenostjo izvornega kraja. Ti ljudje so bili skoraj brez izjeme čevljarji, trgovci ali pražarji-kavarnarji. Posebnost je tudi, da med njimi dolgo časa skorajda ne najdemo predstavnice ženskega spola. Je pa zelo jasno, zakaj je temu tako in to zahvaljujoč intenzivnemu preučevanju, ki so ga bile deležne zlasti v zadnjih 30 letih gorske skupnosti alpskega loka in ki je po zaslugi najrazličnejših strok, predvsem pa ekološke antropologije in historične demografije, osvetlilo celo vrsto tipičnih družbenih pojavov v alpskem svetu, med njimi tudi izseljevanja. Pri tem so bile selitve obravnavane v širokem kontekstu družbenogospodarskih in demografskih strategij, ki sojih gorske skupnosti uveljavljale pri iskanju ravnovesja med velikostjo prebivalstva in preživetvenimi resursi skopega hribovitega okolja. Sezonsko ali tudi dolgoročnejše izseljevanje dela prebivalstva je torej sodilo med strukturne dejavnike za premoščanje neravnovesij in konzervacijo skupnosti. In s to logiko je bilo povezano tudi omenjeno, skoraj izključno moško švicarsko izseljevanje iz kantona Graubiinden. Ti priseljenci so živeli v Trstu tudi po 30, 40 let, bili poročeni v domačem kraju, kjer je bivalo žensko prebivalstvo, ostareli in mladina, ki so skrbeli za tradicionalno, agrarno ekonomsko bazo, ki je izhajala še iz srednjega veka, medtem ko je za delo sposobno moško prebivalstvo hodilo po svetu in razvilo specializirane oblike zaslužka v trgovini in obrti. Ta skupnost, ki se je sčasoma ekonomsko zelo okrepila, je tudi zaradi verskih razlogov ostala zelo zaprta, priseljenci so se poročali z dekleti z izvornega-kraja in od tam je prihajala tudi delovna sila, ki so jo zaposlovali v svojih trgovinah in delavnicah v Trstu. Za zaključek še vprašanje, ki se tiče prav geneze raznolikega tržaškega družbenega tkiva. Izhajajoč zopet iz spolne strukture priseljevanja s Kranjske in številčnosti ženskih priseljenk s te dežele ter upoštevajoč etnično-jezikovno raznolikost in raznolikost v geografskem izvoru novega prebivalstva, prihaja v Trstu do situacije, ko tudi zaradi nesorazmerja med spoloma nove družine ne nastajajo samo na endogamski osnovi, ampak se mora poročno tržišče tudi iz objektivnih razlogov širiti v smeri ezogamije. Pri tem pa je zanimivo, daje ta težnja - vsaj v 18. stoletju - manj poudarjena pri moških, saj se velika večina moških iz slovenskih dežel poroča z dekleti iz iste dežele ali drugih slovenskih območij, kar kaže na težnjo po jezikovni endogamiji. Pri ženskah pa je to prisotno le v začetnih desetletjih, nakar prihaja do vedno večjega odpiranja drugojezičnim skupinam, kar je ob omenjenih objektivnih faktorjih povezano - kot kažejo analize - tudi s strategijami oz. možnostmi socialnega napredovanja, ki se ženskam prek zakonske zveze ponuja bolj kot moškim. Mojca Ramšak: 1. Referat je pripravljen na podlagi analize življenjskih zgodb iz zbirke Tako smo živeli, Življenjepisi koroških Slovencev 1-5 (Celovec, 1993-1997). V analizi je bilo uporabljenih 76 življenjskih zgodb, od tega 52 ženskih in 24 moških iz raznih krajev na avstrijskem Koroškem, največ iz Roža z Gurami (31) in Podjune (29), iz Zilje pa najmanj (10). Šest zgodb je anonimnih. Življenjepisi so zapisani po pripovedovanju (40 zgodb), ali pa gre za avtobiografske zapise (36 zgodb), ki obdelujejo življenje bodisi v celoti, začenši z otroštvom, ali pa s prikazom posameznih življenjskih obdobij. Večina (78 %) pripovedovalcev in pripovedovalk je bilo kmetov, kajžarjev in poslov, 5,5 % je bilo rokodelcev, 4,4 % zdravstvenih delavcev, 3,3 % državnih uslužbencev, 2,2 % cerkvenih uslužbencev in 6,6 % drugih delavcev. Na željo uredništva Dveh domovin je prispevek brez opomb in literature. 2. V koroških življenjepisih se predvsem poučimo o organizaciji kmečkega dela, ki med drugim odraža prostorsko in spolno delitev tako v bivalnih ter gospodarskih prostorih kakor zunaj njih. Tudi v zavesti pripovedovalcev, tako moških kot žensk, sta bila koncepta delitve gospodinjskega dela in ostale produkcije na kmetiji jasno ločeno izrisana. Spolni stereotipi Korošcev, ki se nanašajo na kmečko delo, še danes pogosto razlikujejo med moškimi in ženskimi opravili, med moškim in ženskim delom. V tradicionalni koroški kmečki družbi pa je zaradi te delitve vsakdo vedel, kakšen je njegov delovni status in kakšne vloge so mu dodeljene. Zato je imel vsak posameznik določen, razpoznaven in dokaj predvidljiv življenjski in delovni program, ki so ga izjemoma lahko spremenile le nepredvidene okoliščine. Delitev delaje bila odvisna od splošnih delovnih razmer in življenjskih okoliščin posameznih skupin kmečkega prebivalstva. Na delo je imela precejšen vpliv tudi Cerkev in duhovniki so tudi še v prvi četrtini 20. stoletja zapovedovali, kaj se sme oziroma česa se ne sme delati ob nedeljah in praznikih. Tako so na primer pred bližajočim se slabim vremenom pri nedeljski maši oznanjali s prižnice, da je dovoljeno sušiti ali spravljati pridelke. V praksi je bila delitev na moško in žensko delo praviloma ustaljena. Izjeme so bile le skrajno težke eksistencialne razmere, ko je bilo premalo delovne sile - na primer ob smrti ali bolezni zakonca ali staršev, v vojnih razmerah, ob vremenskih nezgodah in podobno. Družinsko kmečko gospodinjstvo je moralo proizvajati za preživetje in je pogosto moralo živeti za to proizvodnjo. Praviloma je na čelu kmečkega gospodarstva na poljedelsko ali živinorejsko usmerjenih kmetijah stal poročen par. Kmetu so bile bolj podrejene moške delovne moči (sinovi, hlapci, gostači, dninarji), kmetici pa ženske delovne moči (hčere, dekle). Na splošno lahko za spolno delitev dela rečemo, da: - čim bolj je bilo neko delovno področje v središču ekonomskega interesa, čim bolj so ga dojemali kot poklic in čim bolj je bilo naravnano na trgovanje onkraj regionalnih meja, tem večji je bil delež moških pri glavnih opravilih; čim tesneje je bila neka dejavnost povezana z gospodinjstvom, tem bolj verjetno je bilo, dajo bo opravljala ženska; - čim bolj so bile naprave in stroji, ki sojih potrebovali za delo, zapleteni, tem bolj pomemben je bil delež moških; - čim več uporabe moči je zahtevalo neko delo, tem bolj verjetno je bilo, da ga bo opravljala moška delovna sila; - čim bolj precizno je bilo neko delo, čim več spretnosti je zahtevalo in čim bolj je bilo enolično, tem bolj je bilo verjetno, da ga bodo opravljale ženske; - čim večje je bilo gospodarstvo in čim več delovnih moči je imelo na razpolago, tem bolj je bila diferencirana organizacija in delitev dela po spolu in tem prej so osrednja opravila izvajali izključno in edino le moški. Večina etnoloških besedil, ki so napisana o nosečnosti, porodih, delu, smrti porodnic in dojenčkov ter njihovi negi na Koroškem, govori o šegah, navadah in verovanju na začetku človekove življenjske poti. Izogibi, tabuji, verovanja in podobno pa so le del pojavnosti. Ugotavljam, da tako ženski kot moški življenjepisi, ki gostobesedno in nadrobno opisujejo prihod novega bitja na svet, o tej simbolni dimenziji praznoverja povedo bolj malo. Pravzaprav jo le tu in tam bolj mimogrede omenijo. Vse ženske in nekaj moških pripovedovalcev, ki so govorili o tej temi, so se bolj osredotočili na življenjske razmere, predvsem na delo med nosečnostjo in tik pred porodom, rojstvo na domu ob pomoči izprašanih babic, še pogosteje pa neizprašanih ali drugih žensk iz sorodstva ali sosedstva, ki so porodnici priskočile na pomoč, in na navajanje rodnosti v plodnem času ženske in delno tudi smrtnosti dojenčkov v njihovem najobčutljivejšem obdobju. V spominu pripovedovalcev so življenjskim razmeram odrejena prioritetnejša mesta, kakor metafizičnim, praznovernim ali simbolnim razlagam. O svojih strahovih in dvomih v zvezi z nosečnostjo in porodom v življenjskih zgodbah ni govora. To gre morda pripisati dejstvu, da govorijo vendarle ljudje, rojeni v 20. ali v zadnjih letih 19. stoletja. Tudi če so bili malo seznanjeni z delovanjem človeških fizioloških funkcij, ki zadevajo spočetje in rojstvo, so vendarle v življenjepisih poskušali dati čimbolj racionalno razlago, pač v okviru svojega sedanjega izobrazbenega obzorja. V tej smeri je bil sestavljen tudi vprašalnik, ki se v četrtem sklopu vprašanj osredotoča na število otrok, nosečnost in pozornost moža, kraj rojstva, čustva in vzgojo otrok. Oblika življenjepisnih pripovedi nakazuje, da so pripovedovalke zgodbe o rojstvih pripovedovale že velikokrat in so razmišljale o njihovi vsebini. V triintridesetih izpričanih zgodbah o rojevanju iz zbirke Tako smo živeli, Življenjepisi koroških Slovencev se da izluščiti tipična mentaliteta časa, ženski pogled na življenje in rojstvo. Zato se bom v nadaljevanju poglavja osredotočila na koroško izkušnjo materinstva in očetovstva kot družbeno pogojeno podobo o sebi ob pomembnem dogodku - rojstvu otroka. Življenjske zgodbe o osebnih izkušnjah nosečnosti, pričakovanju otroka, rojevanju in materinstvu ponujajo vpogled v žensko obzorje in njihov sistem vrednot, ki so mu sledila pripisana, pričakovana in sprejemljiva ravnanja. Vloga koroške podeželske ženske in njenega reproduktivnega ciklusa v tem pogledu še vedno delno pripada neizgovorjenim sporočilom. Rojstvo otroka je bilo stanje, ko seje materi za nekaj časa prekinil ustaljeni vsakodnevni ritem in je glede na splošno stanje življenjskih razmer v prvi polovici 20. stoletja pomenilo tudi precejšnjo negotovost. Vloga kmečke ženske je bila namreč še v prvi polovici 20. stoletja določena pretežno prek njene reproduktivne in delovne sposobnosti. Pripovedovalke, ki so obnovile svojo izkušnjo poroda oziroma stanje pred ter po njem, so se najpogosteje spominjale gospodinjskega in kmečkega dela, ki so ga opravljale tik pred porodom, kraja in časa, ko so dobile popadke, poroda, ki je bil največkrat doma (še v šestdesetih letih 20. stoletja), moževe, sosedske in babiške pomoči - izprašana in še večkrat klicana neizprašana »heba«, »hebama« ali »hebara