mtmtm

Speci  im vrvici





Po snemalni knjigi
Janeta Kavčiča

Vitan Mal

SREČA
NA VRVICI

Založba Mladinska knjiga

U5S4fi>

458173

1  1  - 07 - 1995


^CIP - Kataložni zapis o publikaciji
^ Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

x  886.3(02.053.2)-32
MAL, Vitan

Sreča na vrvici / [[besedilo in] fotografije] Vitan Mal ; [po
snemalni knjigi Janeta Kavčiča ; spremno besedo napisala Marinka
Svetina]. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1995. - (Zbirka Domen)

49134848

Med snemalno knjigo po moji zgodbi in filmom samim je nekaj
manjših sprememb, in še te so nastale med snemanjem filma, ko je
bil tekst že v tiskarni.

Ko Matic še ni poznal Jakoba

Matic je potisnil košarico z mlekom in paradižniki na tekoči
trak pred blagajno. Medtem ko so blagajničarkini prsti
spretno pritiskali po tipkah in so se številke v okenčku
trikrat zamenjale, preden je obmiroval seštevek, je pobr¬
skal po žepu za bankovci.

»Dvaindvajset dinarjev, šestdeset par,« je zdrdrala bla¬
gajničarka.

Matic ji je izročil petdesetak; drobiž mu je naštela, kot
bi trenil. Mama gaje večkrat opozorila, naj preveri, če se ni
zmotila. Rekel je tisti kratki »hvala« in začel šteti kovance.
Ni sicer vedel, kaj je imela mama proti blagajničarkam,
priznati pa je moral, da jih ni dobro poznal, čeprav se je
z njimi srečeval skoraj vsak dan. Prišteval jih je med
nekakšen »inventar« moderne trgovine, kakor so bile na
primer košarice in vozički iz svetle žice, ali pa tiste drdra¬
joče in cingljajoče blagajne pa pločevinke s pisanimi nalep¬
kami, zložene v piramido in okrašene z napisom
REKLAMNA PRODAJA .. .

»Fantek, fantek!« je poklical ženski glas. Matic se ni
zmenil za klice in je še naprej prešteval drobiž. Za ramo ga
je zagrabil starejši možakar in ga na mestu ustavil. Prvi hip
se Matic ni znašel, potem pa se je le ozrl.

»Ti, ja! Pozabil si,« je rekla ženska v belem in mu
pomolila mrežo.

5

Pograbil je nakupljeno in pohitel proti vratom. O bla¬
gajničarkah pa še zdaleč ni mislil tako slabo kot njegova
mama.

Pri izhodu iz trgovine je zapihalo iz prezračevalnika; iz
hladne sence je butnil na vroče sonce. Med hitečimi pešci se
je zdrenjal do izložbe. Električni tok je poganjal podstavek
s poni ekspresom. Rdečkasta kovina se je kar svetila in
potem napis pa sedež... Čeprav je poznal kolo že do
zadnjega vijaka, je vseeno vsakič posebej postal pred njim
in pritiskal nos ob šipo. Le kaj bi dal, da bi vstopil, odštel
denar, veliko denarja, in potem bi lahko vzel kolo s pod¬
stavka. Odpeljal bi se po ulici. Ne bi ga motili niti žgoče
sonce niti izpušni plini neštetih avtomobilov, ki so se pomi¬
kali gor in dol po ulici. Roko je potisnil v žep, in ko je
začutil kovance, je vedel, da mu do kolesa še veliko
manjka, če pa si bo kupil sladoled, mama še opazila ne bo
primanjkljaja. Z upanjem, da bo morda nekoč le prišel dan,
ko se bo pripeljal v Betonsko naselje na poniju, je pristopil
k dekletu v rožasti halji. Ob nekakšnem aparatu z ročicami
in pipami je prodajalo sladoled.

»Enega mešanega,« je rekel in ji izročil dva dinarja.
Kovanec se je zveneče pridružil bratcem v pločevinasti
škatli. Dekletova roka je pritisnila na svetleč vzvod in
hladna krema je začela lesti iz pipe. Na hrustljajočo vrečko
je sedla v obliki bakle, kakršne je risal Matic pri likovnem
pouku. Ni bila rdeče barve, saj je imel sladoled okus po
limoni, na baklo pa ga je vseeno spominjal.

Kremo je ponesel med vrsti belih zob in bil tisti trenu¬
tek čisto srečen. Ob pločniku je zagledal velik avtobus
z napisom POSEBNA VOŽNJA. Okrog njega se je dre¬
njala kopica otrok. Tovarišica jih je priganjala v vozilo,
šofer pa je tlačil v prtljažnik številne potovalke in kovčke.

6

»Tovarišica, bomo res spali v šotorih?« je hotel vedeti
deček z rumeno rutico okrog vratu.

»Jaz ne znam plavati,« je tožila punčka.

»Kdor je oddal prtljago, takoj v avtobus,« je ponavljala
tovarišica in ni imela prav nobenega časa, da bi odgovarjala
na vprašanja.

»Matic! Matic! Na morje gremo!« je navdušeno vpil
deček za šipo.

Polovica njegovih prijateljev se je že porazgubila. Neka¬
teri so odšli na morje, drugi v hribe, on pa je moral čakati
na očkov dopust. Oče je namreč delal v tujini in poleti je
imel največ dela. Tako so skupaj preživeli novoletne počit¬
nice. To pa je bilo po svoje še privlačneje, saj je z dovolje¬
njem staršev šprical pouk. Z očkom so se videli samo po
mesec dni na leto ...

»Kdaj greš pa ti na morje?« je sitnaril deček.

Maticu se ni ljubilo odgovarjati. Fantiča je poznal iz
naselja, ni pa vedel, kako mu je bilo ime. Prišteval ga je
k fickom. Čez dan so pili kri tovarišicam po vrtcih, ob
sobotah in nedeljah pa so jih starši naložili v avtomobile in
se potem odpeljali drenjat na ceste. Temu so rekli
»GREMO NA IZLET«. Poleg tega je Matic štel zviranje
po plezalih za nekaj manj častnega, saj je bil vendar že velik
fant! Tako ga dečkov odhod ni vrgel iz tira.. .

Šofer je pritisnil na nekakšno ročico, ki pa se je močno
razlikovala od tiste pri rožasti sladoledarici. Vrata so se
skoraj brezšumno zaprla in motor je zahrumel.

»Masko in plavuti imam!« je še naprej vpil ficek.

Matic ga je bolj slabo razumel. Odkimal je in deček je
še bolj vpil. Tudi z zlogovanjem si je skušal pomagati.

»Mas-ko in pla-vu-ti...«

Avtobus se je premaknil in sunek je ficka zanesel od

7

okna. Ko je Matica zajel oblak izpušnega plina, se je kar
skremžil. Še sladoled je dobil drugačen okus...

Stekel je do premikajočih se stopnic, čeprav se mu ni
mudilo. Le čemu bi se mučil peš, če so stopnice kar same
drsele. Na eskalatorju je lahko počel celo vrsto stvari. In
kar je bilo najvažnejše: kup neumnosti. Nogi je dvigal
v nasprotni smeri, kot so »plezale« stopnice. Tako se je
prestopal na mestu. Ko se je naveličal, se je pognal navz¬
gor. Med pešci, ki so mirno in vdano čakali, da padejo
s stopnic na pločnik, je zavozil pravi slalom. Samo kaj, ko
je bil prehitro na vrhu! Obrnil se je in stekel navzdol, pri
tem pa je po nerodnosti stopil nekemu možakarju na čevelj.
Čeprav ni tehtal sto kilogramov, se je dedec pošteno razbu¬
ril. Ko se ne bi tako spretno zasukal in stekel, bi še kakšno
skupil...

Prekoračil je cesto in se pridružil pešcem, ki so hiteli
v Betonsko naselje. Uradno se je sicer imenovalo drugače,
v vsakdanji rabi pa je obveljalo ime, ki so mu ga nadeli
prebivalci sami. Stolpnice so kakor razmetane škatle štrlele
v nebo, globoko pod seboj pa so sredi asfaltne ploščadi
skrivale okroglo jaso, obdano s podzemnimi garažami;
nanjo so posadili nekaj topolov. Suhe vejice so molele na
vse strani, kot bi se hotele dokopati do čistega zraka. Trud
je bil zaman. Zatohla vročina je zamorila njihove lističe.
Morda so zavidale ljudem, ki so se lahko pred pripeko
poskrili po stanovanjih. Šele proti večeru so se ojunačili in
prilezli na piano. Samo otrok vročina ni motila. Preganjali
so se med hišami in se za sonce še zmenili niso. O, saj če ga
ne bi bilo, bi ga pogrešali, tako pa so že v postelji klicali:
»Poglej, mami, sonce sije! Grem se igrat!«

To se je Maticu zdelo sicer otročje. Mamica gor,
mamica dol, med počitnicami se je navadno sam prebujal.
Mamina postelja je bila razmetana, in ko se je premetaval

8

med rjuhami, je ona že tipkala v pisarni, nekje na drugem
koncu mesta.

Tudi zdaj, ko je stopal po robniku in se šel igro »ne
pohodi črte«, je udarjala po tistih tipkah. Kakšen dolgčas!
Hočem reči, kakšen dolgčas je bilo prestavljati rit po vseh
tistih robnikih in stopnicah. Nakup v trgovini je bila samo
kaplja v morju časa, ki mu je ostajal v počitniških dneh.
Zmanjkalo pa mu je črt, zato je poskusil z žvižganjem.
Melodijo je bolj slabo poznal. Pa tudi zadel je ni. Obliznil si
je ustnici in poskusil znova.

Zaverovan v žvižgalne poskuse niti ni opazil dvoje

9

prežečih oči, ki sta pokukali izza stebra ob vhodu in se
potem spet potuhnili v njegovo senco.

Sledil je prodoren krik, da je Maticu zledenela kri
v žilah. Stekel je za korak, dva, nato obstal in se zaskrb¬
ljeno ozrl. Izza stebra je skočil Indijanec. Zdaj je Matic
čisto pozabil na dostojanstvo. Ucvrl jo je proti domu.

Črni blisk, poglavar Apačev asfaltne džungle, je izpustil
še en krik in se pri tem potolkel po ustih, da je glas izzvenel
bolj zastrašujoče. Iz skrivališč so se vsuli bojevniki s posli¬
kanimi obrazi in perjem v laseh. Se tako urne noge Matica
niso rešile. Neli, prava indijanska skvo v kožnatem krilu, je
vpila:

»Skalp! Skalp! Skalp!«

Za njo so se drli še drugi bojevniki. Okrog dečka
z mrežo v roki so poskakovali in mahali, kot bi ponoreli.
Matic ni vedel, kaj bi. Nakupljeno je spustil na tla in se
pripravil na morebitni obračun. Samo Črni blisk in njegov
za glavo višji pomočnik Rjoveči bik nista vpila. Poglavarje
vse skupaj opazoval s prekrižanima rokama. Božala ga je
zavest, da je premoč na njegovi strani. Bik pa je bil tako
samo njegov pomočnik brez prave hrbtenice. In še nekdo ni
vpil: svetlolasi Rok! Z levico v mavcu si je sicer zataknil
pero v lase, vendar pa sta bila z Maticem prevelika prijate¬
lja, da bi se zdaj znašal nad njim samo zato, ker se fant ni
poslikal z bojnimi barvami, tako kot so se dogovorili.

»Uf, Belo pero postati izdajalec! On vedeti, da jaz
izkopati bojno sekiro!« je vzkliknil poglavar, Bik pa je
zajecljal:

»Za-zakaj nisi v boj-bojnih barvah? S-s-saj smo se
zmen-zmenili!«

Matic se je čudil poglavarju. Že res, da nista bila velika
prijatelja, saj se je imel Blisk za glavnega med bojevniki in
se je tako tudi obnašal. Vseeno pa Matic ni nikoli rovaril

10

proti njemu. Ne, zaradi tega ga že ni razglasil za izdajalca.
Kaj pa, če je bila temu kriva njegova premajhna zagretost
za indijanske igre in bitke. Naveličal se je šemljenja s per¬
jem in barvami...

»Belo pero vedeti, da jaz Črni blisk izkopati bojno
sekiro!«

Matic se je umaknil za korak.

»Samo dotakni se me, pa boš videl.«

Takrat sta že segla proti njemu dva para rok.

»Pustite me! Se žal vam bo!«

Skušal se je rešiti iz prijema, pa je bilo rok čedalje več.
Dobro je vedel, kaj je pomenilo komu vzeti skalp, zato so
mu solze napolnile oči, kolena pa so se mu zatresla od
razburjenja. Mala Nives, z lutko v roki, se je vsa srečna
smehljala, čeprav ni vedela, za kaj gre.

»Skalp! Skalp! Skalp!« je še vedno vpila Neli, a drugi so
se drli:

»Cmera!«

Črni blisk je segel v žep po nož. Odprl ga je bojevnikom
pred poslikanimi obrazi, da se je ostro rezilo zasvetilo
v soncu in njihovih očeh. Nož je prevzel Rjoveči bik.
Izprožil ga je predse in se s počasnim, a odločnim korakom
približal Maticu. Nastala je tišina kot v filmu, ko se priprav¬
ljajo na obglavljenje glavnega junaka. Še Matic je obstal
odprtih ust. Šele, ko se je nož približal gumbom na hlač¬
nem razporku, se je znova začel otepati. A kaj, ko je bilo
toliko rok. Grabile so ga za roke, za noge in se mu ovijale
okrog pasu. Vsak odpor je bil nesmiseln. Rezilo je napadlo
nit. Odpadel je prvi gumb, nato drugi in tretji. Tudi naram¬
nice so brez opore izgubile svojo nalogo. Ko so se roke
odmaknile, so hlače zdrsnile na tla.

Sredi ploščadi je obstal deček v samih spodnjicah.

Neli je zavila z očmi, Rdečelaska se je pomenljivo

11

zasmejala, bojevniki pa so zagnali zmagovit krik. Matic ni
bil še nikoli tako ponižan. Pognal se je proti domu. Kmalu
bi padel, saj si je med tekom navlačil hlače.

Samo Rok je bil razočaran nad poglavarjevim počet¬
jem. Z zdravo roko si je snel pero in ga zalučal na tla.

»Jaz se ne grem več!« je rekel in pograbil Matičevo
mrežo.

»Tudi ti si izdajalec! Še žal ti bo!« je vzrojil poglavar.

Matic je pred vhodom obstal. Obrisal si je oči, da so se
mu zlepile trepalnice, malo bolje pa je le videl. Bolj kot
razgaljenje ga je skelelo zaradi solz, ki se jim ni mogel
upreti. In videla sojih dekleta. To je bilo najhuje. »Cmera,
cmera,« mu je še naprej zvenelo po ušesih. Tako je preslišal
tudi Rokove besede, ko mu je izročil mrežo s paradižniki in
mlekom.

»Te bom že dobil v roke, usrane!« je zavpil kot iz uma.

Tako jezen ni bil še nikoli. Zagrabil je paradižnik in ga
zalučal proti Biku.

»In tudi tebe, veliki gobec!«

Zrel paradižnik se je razlezel poglavarjevemu pomoč¬
niku po obrazu.

»Barabe!«

Z obmetavanjem je začel tudi Rok. Ko jima je zmanj¬
kalo sadežev, je Matic pograbil vrečko z mlekom. Kot
bomba se je raztreščila po asfaltu. Nekateri so odskočili,
mala Nives je zlezla pod klop, Neli pa je prestregel imeni¬
ten pljusk. Mleko se ji je pocedilo po obrazu in laseh in ni
vedela, ali naj se smeje ali joče.

Fantje so si počasi opomogli od nepričakovanega bom¬
bardiranja. Pognali so se proti Maticu in Roku. Še bi se
jima posrečilo smukniti v domačo vežo, ko se ne bi spustila
na Matičevo ramo moška roka. Bojevniki so obstali in
Matic seje presenečeno ozrl. Mladenič, s temnimi naočniki

12

na nosu in s torbo, obešeno čez ramo, ga je kar požiral
z očmi.

»Čakaj malo! Plava griva, modre oči, malo preteg¬
njen ... Če bi z lučjo iskal, ne bi našel boljšega,« se je
končno le nasmehnil.

Očitno je bil več kot zadovoljen z odkritjem. Maticu pa
se je za malo zdelo, da si ga je ogledoval kot lutko v izložbi,
in mu je bil naravnost hvaležen, ko je izpustil njegovo
ramo.

»Kako ti je ime?«

»Zakaj?« se je nezaupljivo pozanimal Matic.

»V filmu boš igral. No, kako ti je ime?«

Matic je še bolj debelo pogledal.

»Matic je,« se je namesto njega oglasil Rok. Stal je dve
stopnici više in pazljivo motril zdaj mladeniča, zdaj prese¬
nečenega prijatelja s hlačami v rokah.

»Kaj ne bi rad igral v filmu? V takem, kot jih gledaš na
televiziji?«

Matic ni premišljeval dolgo. Pravzaprav ni imel kaj
razmišljati. Le kdo si ne bi želel nastopiti v filmu. Postal bi
slaven, pa še bedastih iger z Bliskom in njegovimi bi se
rešil. S prisluženim denarjem bi si kupil poni kolo...

Pokimal je.

»Prej se bom moral seveda pogovoriti s tvojimi starši,«
je nadaljeval mladenič. »Brez njihovega privoljenja ne bo
nič.«

Hotel je vedeti, kje stanuje, in Matic mu je s prstom
pokazal na vhod, pred katerim so stali.

»Z očetom se bova pogovorila.«

Če ne bi zinil tega, bi vstopili, tako pa je Matic obstal.

»Kaj ga ni doma?« je vprašal mladenič.

Matic je odkimal.

»Kdaj pride?«

14

»Za novo leto.«

Odgovor je vrgel mladeniča iz tira. Komaj se je znašel.

»Ne zafrkavaj me! Kako za novo leto?«

»V Libiji je. Saharo vrta.«

Tako jima je ostala mama.

»Ob treh, pol štirih pride. Kakor pač naleti...«

Matic se je spomnil na uro.

»Joj, koliko pa je?« je butnilo iz njega.

Kazalca na mladeničevi uri sta se bližala pol peti in to je
dečka močno presenetilo. Postal je zaskrbljen.

»Orka špinača, spet bo vse narobe! Pa še paradižnikov
nimam, ne mleka. Saj si ne upam domov.«

Mladenič ga je potrepljal po rami.

»Saj tudi gumbov nimaš? Je že tako. Nobena vojna ni
zastonj.«

Kakšna duhovitost! Ta tip je zmešan, ampak jaz mu
nisem kriv, si je mislil Matic; po drugi strani pa je upal, da
so se mu solze že posušile... Na obljubo, naj bo brez skrbi,
ker ga bo že on izmazal, ni dal veliko. Mamo je preveč
dobro poznal.

Tako že sprejem na pragu ni bil ohrabrujoč, vendar pa
se mladenič ni vdal. Govoril je in govoril ter jo prosil na vse
načine. Tudi Matic ni bil ravnodušen. Ko je mama zagle¬
dala njegove mokre oči, je začela popuščati; popolnoma pa
seje vdala šele ob mladeničevi zagotovitvi, da snemanje ne
bo trajalo dlje kot teden dni. Tako sta se vsa vesela
odpeljala v hišo z veliko sobo. Tej sobi so rekli atelje. In
v ateljeju je bilo polno luči, ki so oddajale močno svetlobo.
Tam so imeli tudi kamero. Pravo filmsko kamero! Prepoz¬
nal jo je na prvi pogled. Stala je na treh nogah. Potem je
prišel režiser. Zvedel je, da je mladenič, ki ga je ustavil,
njegov asistent, to se pravi pomočnik. Prišla sta tudi filmski
snemalec in tonski tehnik. Preizkušnja seje pričela. Začuda

15

ni imel prav nič treme. Sezuti je moral coklje in bos stopiti
k osvetljenemu stolu sredi prostora. Ubogal je prav vse, kar
mu je vpil zavaljeni možakar s športnim klobučkom na
glavi. Mladenič se je muzal in si zadovoljno mel dlani, on
pa se je moral pačiti, jokati, govoriti stavke kar tja v dan in
se smejati. Tisto z jokom je šlo najteže. Na nič žalostnega se
ni mogel spomniti, čeprav je še pred dobro uro jokal
s hlačami v rokah. Tako tudi solz ni bilo od nikoder, režiser
pa ga je kljub temu spodbudno potrepljal po rami.

16

Z Jakobom pred kamero

Snemanje je bilo za Matica nekaj novega. Koliko stvari so
navlekli televizijci na most. Kamere, reflektorje, senčnike,
zložljive stolčke, posebno vrtljivo dvigalo za snemalca...
Se in še bi lahko našteval. Pravi cirkus v malem! Moški in
ženske so v staromodnih oblačilih kazalce časa povrnili za
dobrih petdeset let. Tudi kočija s konji ni manjkala in tu so
bile stojnice z dinjami in rožami in kokodakajoče kokoši
s še glasnejšimi branjevkami. Zakonski pari so se sprehajali
gor in dol po mostu. Dolga ženska krila so drsela po
prašnem asfaltu. Še zdaleč se jim ni mudilo tako kot
prodajalki v trgovini ali pa šoferju in tovarišici pred avtobu¬
som ... Samo otroci so se podili, pa še to v igri. Pod njimi
se je vila zelena reka. Hiše v ozadju so spominjale na
kulise.

Matic je veselo ugotavljal, da so ga televizijci vzeli za
svojega. Kar malo važen je bil pred vsemi radovedneži, ko
se je lahko motal med reflektorji, pa ni nihče vpil nanj. Črni
blisk, Rjoveči bik, Rok, Neli in Rdečelaska so ga budno
spremljali z ograje ob mostu. Sedeli so na kolesih brez
bojnih barv na obrazih in brez peres v laseh. Poglavar je
pozabil na sovraštvo in je zavidal dečku.

»Tako privihan nos imajo samo pravi navihanci,« je
rekla maskerka. S posebnim čopičem je požgečkala Matica
pod nosom. Malo je manjkalo, da ni kihnil. Še nekaj

17

potegov z glavnikom po laseh in potem ogledovanje. Nekaj
las je stalo drugače, kot si je želela ona, in znova ga je
razkuštrala. Vseh teh posegov se je počasi privadil in
sprejemal jih je kot nujno zlo. Za njegovo potrpljenje so se
imeli televizijci pravzaprav zahvaliti Jakobu, nanj se je
Matic navezal že prvi dan snemanja. Jakob je bil čisto nekaj
drugega kot tisti sobni psički na vrvicah. Že res, da se ga je
spočetka malo bal, že drugi dan pa ga ni več pobožal samo
po glavi, tudi pokleknil je k njemu. Čohanje po plečih mu je
očitno ugajalo, saj gaje začel v zahvalo lizati po roki. Kaj bi
dal, da bi ga videla mama! Tako pametnega psa mora
človek imeti rad! In kako moker jezik je imel. Ležal je

18

v senci in v tisti dolgi črni dlaki je bil videti naravnost
mogočen. Spominjal je na leva - kralja živali. Prav lahko bi
mu rekli kralj psov! Ubogal je na vsako besedo. Če mu je
dreser ukazal »sedi«, je že sedel. Če mu je rekel »lezi«, že se
je spustil na tla.

Jakob je bil sladkosneden kuža. Takoj po snemanju je
Matic stekel v slaščičarno po deset dekagramov čokoladnih
bonbonov. Jakob jih je pospravil, kot bi trenil. Pri tem je
spuščal godrnjajoče glasove iz čiste zahvale... Poleg slaščic
je imel rad tudi meso. Zjutraj je skoraj ponorel od veselja.
Preden je mama odšla na delo, je zavila v papir veliko kost
z ostanki mesa. Prej je kost skuhala v juhi. Komaj je Matic
dobro zlezel iz avta, že je bil Jakob pri njem. Cvilil je in
prijateljsko mahal z repom. Meso je obral, kost pa je
odnesel dreserju. Ko se je po nekaj sekundah vrnil, se je
oblizoval. Kar brez povelja je legel k Matičevim nogam.
Spremljal je vsako njegovo kretnjo in umiril se je šele
potem, ko se je deček spustil na tla zraven njega in mu zaril
prste med košato dlako. Tako sta v nekaj dneh postala
neločljiva prijatelja . ..

Milena, Matičeva soigralka, je stopala z balončkom po
mostu. Opazoval je snemalca, kako je sedel na posebnem
vozičku. Neslišno je tekel po tirnicah in kar veliko vaj je
bilo potrebnih, da je bil snemalec zadovoljen z vožnjo.

19

Zadnji dan snemanja

Matic si je z enim samim potegom odpel pas. Iz kavbojk je
zlezel v hlače iz navadnega blaga, odrezane pod kolenom.
Mikico je zamenjala bela srajca s širokimi rokavi.

Tako, zdaj pa še k maskerki na mučilni stolček. Maza¬
nje, česanje, ponovno pudranje in režiserjevo nestrpno
vprašanje:

»Se ni gotov?«

Matic je pihnil predse. Najraje bi stekel k Jakobu, ki je
ležal ob dreserjevih nogah in dremal.

»Jakob!« ga je prijazno poklical.

Kuža je dvignil glavo in milo zacvilil.

»Tak bodi že pri miru!« se je razjezila maskerka.

Verjetno ji je šel na živce režiser in tista njegova neuča¬
kanost. Grdo ga je pogledala, ko se je oziral v nebo. Ni
vedela, da se je bal oblaka. Oblak je namreč grozil, da bo
kmalu zakril sonce, in to za dalj časa. Prisedel je k Maticu,
potem pa je poklical še Mileno.

»Zdaj pa poslušajta! Vse je čisto enostavno. Potepuh je
vzel Mileni balonček . ..«

Matic se je zagledal v Jakoba.

»Mene poslušaj, Matic! Kam spet gledaš?« je vzrojil
režiser.

Le na silo se je skušal zbrati. ..

»Videl si, kako je razbojnik iz strahu pred Jakobom

20

spustil balonček. Veter ga je zanesel v reko in Milena zato
joka. Tebi pa se deklica smili...«

Matic je izpod čela pogledal Mileno in se ji zarotniško
nasmehnil. Če je odkrito priznal, je bila Milena drugačna
od punc v Betonskem naselju. Seveda ne bi smela tičati
v tej smešni krinolini.. . Kadar je izustil grdo besedo, je
bila v zadregi, zatožila pa ga ni. Zdelo se mu je, da bi lahko
postala dobra prijatelja.

»No, si razumel? Ti si junak in boš Mileni vrnil balon!«

Matic je raztreseno pokimal. Kar oddahnil se je, ko je
režiser začel razlagati Mileni njeno vlogo. Tako je lahko
smuknil k Jakobu.

»Nikar ne cvili, saj sem pri tebi,« je zašepetal in kuža ga
je spoštljivo poliznil po obrazu.

»Matic, misliš, da te bom stokrat popravljala,« je
poskočila maskerka.

S pudernico je prihitela k njemu, ni pa še stegnila roke,
ko je Jakob zarenčal in pokazal svoje ostre zobe.

»Ste videli, mrcino črno,« je zacvilila uboga ženska.
»Se ugriznil me bo!«

Dreser ga je poklical k sebi in Jakob je le nerad ubogal.

22

Skok z mostu

Režiser je popeljal Matica k ograji na mostu.

»Bi si upal skočiti?«

Matic je zlezel na zid in pljunil v globino. Kar dolgo je
moral čakati, da je pljunek pljusknil v zelenkasto reko.
Postalo mu je tesno pri srcu. Mama mu ni nikoli dovolila
skakati v bazen s skakalnice, pa čeprav je skakal na noge.
Preveč se je bala zanj. To ga je jezilo in zdaj je imel odlično
priložnost, da ji dokaže, kako velik je že. Do dvanajstega
leta mu je manjkalo samo še nekaj mesecev...

Samo kaj, ko je pljunek padal celo večnost!

Ozrl se je po fantih in dekletih. Bil pa je predaleč, da bi
slišal njihov pogovor, in tako tudi ni vedel, kako so začele
padati stave na njegov račun. Ali bolje: na račun njegovega
poguma.

»Z mos-mosta bo s-skočil. Boste videli,« je trdil Rjoveči
bik.

»Kje si pa upa,« se je zasmejala Neli.

Rjoveči bik je bil korajžen.

»Jaz-jaz pa bi!«

Rdečelaska seje zasmejala, potem pa poredno pripom¬
nila, da bi skočil le, če bi ga kdo noter vrgel...

Poglavar se ni mešal v pogovor. Samo rekel je, da plača
coca-colo, če skoči, in potem je spet molčal.

Matic je medtem ves nesrečen stal na zidu. V gumija-

23

stem čolnu sta sedela dva moža v potapljaških oblekah.
Tudi bombe s kisikom sta imela, maski pa sta držala
pripravljeni v rokah.

»Menda te ni strah?« je režiser hrabril dečka in ga
oklepal okrog kolen, da se ne bi prehitro znašel v vodi.
»Nič se ne boj. Potapljača sta samo zaradi tebe!«

Matic je zbiral pogum. Tako še opazil ni, kako sta
človeka žabi gledala navzgor. Nekaj sta mu vpila in pri tem
kazala z rokami.

»Fantek, kar semle skoči!«

Matic je hitro vprašal režiserja:

»Pa je zadosti globoka?«

»Se preveč!«

In deček se je zagledal v prazno. Ze se je videl, kako
pada v globino: od strahu je nehal dihati. Da ne diha, se je
spomnil šele v vodi, ko je drsel proti dnu in je za sabo
spuščal na stotine zračnih mehurčkov, ki so brbotali izza
njegovih hlač in srajce ...

Začel je goltati vodo. Zeleno in umazano reko. Najprej
je pogledal iz vode človek žaba. Pocukal je za vrv, ki se je
spuščala z mostu. Režiser, asistent, maskerka, dreser in
snemalec so začeli panično vleči. Vrv se je le počasi dvigala
in na koncu vrvi je bingljal Matic. Skoraj stoodstotno
utopljen. Človek žaba mu je na mostu priskočil na pomoč.
Dvigal je Matičevi roki in mu jih stiskal na prsih. Iz
fantovih ustje brizgala voda kot iz pokvarjenega vodovoda.
Ogromna mlakuža se je širila vse do Jakobovih nog. Kuža
se je skobacal na vse štiri, gledal lužo in zmajeval
z glavo . ..

Matic je pogoltnil slino. Začutil je, kako ga je nekdo
potrepljal po stegnu.

»Korajžen pa si,« je zašepetal Rok in takoj pripomnil,
da sta šla Črni blisk in Rjoveči bik stavit za coca-colo.

24

»Blisk plača, če skočiš!«

»Se z višjega sem skakal, samo mama mi ne pusti.«
»Ne bodo ti verjeli!« mu je prijateljsko namignil deček.
Pristopil je še asistent. Bil je precej presenečen, saj jih
je slišal od režiserja, ker je našel za vlogo takšnega cagavca.

25

»Pa tako korajžnega si se delal!«

»Kdo pa pravi, da ne bom skočil!« se je razjezil Matic in
odločno pomignil Roku. »Tja pojdi! Boš lepše videl.«

Jim bo že pokazal! Sit je bil njihovega govoričenja.
Plavati je znal, torej je moral samo paziti, da ga ne bi
zaneslo na trebuh ali hrbet.

S svojo končno odločitvijo je prebudil televizijsko
ekipo. Na mostu je zavrelo kot v panju. Tajnica je pritekla
s tablico, na kateri so bile s kredo zapisane številke, snema¬
lec je še zadnjič zmeril svetlobo s posebno napravo,
podobno črni cigaretni škatli, pomočnik tonskega snemalca
je iskal svoje mesto pod soncem z mikrofonom, obešenim
na dolgi palici, kopica fotografov pa je zasedla najprimer¬
nejša mesta za posnetek velikega dejanja. Oblak, ki se gaje
režiser tako bal, se je umaknil proti jugu.

Tudi Črni blisk in Rok sta bila na trnih. Blisk, ker se je
zbal za coca-colo, Rok pa, ker je želel prijatelju vse naj¬
boljše.

»Smo pripravljeni?« je zavpil režiser in dvignil roko.

»Nagra!« se je zadrl asistent.

Tonski snemalec je obrnil stikalo na magnetofonu
podobni napravi.

»Teče!«

»Kamera!«

In ko je tudi ta stekla, je čez ograjo mostu zaplaval
balonček. Kot metulj nežno je pristal na gladini. Zdaj je bil
na vrsti Matic. Vdihnil je zrak in se odlepil od zidu. Zdelo
se mu je, da je padal v globino celo večnost. Začenjalo ga je
zanašati, zato je zakrmaril z rokama.

Silovit štrbunk.

Če bi priletel na trebuh, je ne bi poceni odnesel. Kakor
mu je v tistem trenutku uspelo oceniti, ni priletel daleč od

26

balončka. Zaprasketalo mu je v ušesih, zamižal je in se
skušal ustaviti. Vseeno se je dotaknil blatnih tal. Pomislil je
na umazanijo, zato se ni odrinil, ampak je počakal, da ga je
začela nevidna sila dvigati. Zbral se je in odprl oči. Malo ga
je zapeklo, videl pa ni ničesar. Drobci umazanije so drseli
mimo njega.

Na gladini še ni dobro zajel zraka, ko je nedaleč od
njega treščila črna gmota. Val mu je špricnil v usta in še
preden se je zavedel, ga je Jakob že zagrabil za roko.
Nobene bolečine ni čutil, tako nežno ga je prijel. Vlekel ga
je proti gumijastemu čolnu, s katerega sta zdrsnila moža
žabi.

Ker je Matic vedel, da Jakobov skok ni bil predviden,
se je skušal rešiti njegovega prijema.

»Proč, Jakob! Proč!«

Tokrat ga Jakob ni ubogal. V vso stvar se je vmešal še
režiser. Tulil je z mostu, naj zagrabi balonček, potem pa se
pusti odvleči Jakobu. Tako snemanja niso prekinili, saj je
vse skupaj bolje uspelo, kot pa je pisalo v snemalni knjigi.

Radovedneži na mostu so ploskali od navdušenja.
O skoku so glasno razpravljali tudi še potem, ko so glavna
junaka potegnili v čoln. Matic je moker in zadihan pokle¬
knil k Jakobu in ga objel okrog mogočnih pleč. Pustil je, da
ga je polizal po obrazu.

»Vidiš, saj nisem utonil,« je zašepetal in ga še krčeviteje
objel.

Črni blisk je zamahnil z roko. Kar črvičilo ga je od
zavisti.

»Ha, pa tak igralec! Vsak bi bil boljši. Jaz grem, vi pa
kakor hočete!«

»Coca-colo plačaš,« je rekla Rdečelaska, da se je pogla¬
var razburil:

»Saj ni skočil na glavo!«

27

»Nismo se zmenili tako! Skočil je in pika!«

Poglavar ni hotel izgubiti avtoritete. Odgnal se je
s kolesom od zidu in pri tem skoraj podrl Rdečelasko.
»Greva!« je zavpil Biku.

28

Slovo

Jakob je ležal v senci avtomobila. Glasno je dihal in pri tem
molel jezik iz gobca. Za režiserja in druge člane ekipe se še
zmenil ni, Matičevo čohanje je prenašal mirno in vdano.
Odrasli so si hladili grla s pivom, Maticu pa ni bilo ne do
pijače ne do jedače. Bilo mu je hudo, ker se bosta morala
raziti z Jakobom.

»Adijo, Jakob!«

Potrepljal ga je. Mileno, ki se je približala, je potihoma
poslal k vragu, zaradi žalosti in ljubosumnosti na
Jakoba... Eh, Matic! Pa se ne boš cmeril pred punco kot
kak dojenček!

»Jaz zdaj grem,« je zašepetala Milena.

Deček je samo pokimal, Milena pa je počepnila in
stegnila roko.

»Daj taco!« in kuža jo je ubogal.

»Tako rada te imam,« je nadaljevala. Mislila je na
Matica, govorila pa je njegovemu prijatelju. Samo tega
Matic ni vedel.

Pravzaprav tisti trenutek ni mislil na nič drugega kot na
slovo od psa in tako se je tudi požvižgal na obljubo, da ga
bo deklica obiskala doma.

Režiser, snemalec, dreser, asistent in maskerka so bili
veliko prijaznejši z njo. Režiser ji je celo poljubil roko

29

v slovo, da je začutila toploto v licih, maskerka pa se je
zasmejala.

»Saj se bomo še videli, ali ne?« je rekel in poslal
scenskega delavca po tri steklenice piva in dva vinjaka.

»Boš sladoled?« je zaklical Maticu.

Deček je že pokimal, potem pa se je premislil.

»Raje bi košček čokolade, če lahko...«

Dreser ga je takoj »prečital«.

»Prebrisan je, falot! Saj vem, da je čokolada za Ja¬
koba.«

Zasmejal se je, režiser pa je ostal resen.

»Boš dal psa fantu ah ne?« je zašepetal.

Dreser je pogledal Jakoba in nato še njega. Prišel je
v zadrego in prav res ni vedel, kaj bi.

»Tega sem mislil imeti zase...«

»Samo poglej ju! Fant je nor nanj.«

In ker je Matic še kar naprej objemal Jakoba in se
poslavljal od njega, je dreser pokimal.

»Naj bo!«

Besede so mu šle težko iz ust.

30

»Hočeš Jakoba za zmeraj?«

Matica je vprašanje tako presenetilo, da se prvi trenutek ni
znašel. Begal je s pogledom okrog in si mislil »res slaba
šala«.

»Ali ga nočeš?« se je začudil režiser.

»Jakoba, jaz? Jaz, za zmerom?« Matic še vedno ni
verjel.

Glas se mu je kar lomil od presilne sreče in preseneče¬
nja hkrati.

»Hvala!« je nato iztisnil iz sebe in namesto da bi od
veselja kričal, se je držal kot polit cucek. Na srečo je bil tu
asistent.

»Zdi se mi, da bi se moral tovarišu dreserju še posebej
zahvaliti!«

Matic ni okleval. Možakarju se je obesil okrog vratu in
ga poljubil na obe lici.

»Je že dobro, ti moj fant, samo pazi nanj!«

Tega mu ni bilo treba posebej reči. Vrgel se je k Jakobu
in tisti trenutek je bil najsrečnejši deček na svetu...

31

Le kaj bo rekla mama?

Od veselja je Matic zaplesal. Jakob se je vzpel na zadnji taci
in prednji šapi položil dečku na rami. Med prestopanjem je
opletal z repom, da so se mimoidoči spoštljivo umikali,
nekateri pa so kar obstali in ju gledali.

Maticu so žarela lica od sreče. Stekel je mimo pisanih
izložb. Jakob za njim. Pridno mu je sledil vse do premikajo¬
čih se stopnic, tam pa se je zataknilo. Jakob ni in ni hotel
nanje. Samo sedel je in zacvilil. Za nameček se je napihnila
lutka iz plastike z velikim reklamnim napisom. Komaj se je
dobro dvignila, že je ušel zrak in počasi se je sesedala.
Jakob ni vedel, da se nalašč napihuje in spet spušča. Zalajal
je in stekel. Matic ga je komaj ujel.

»Loviš!« ga je udaril.

Zavozil je pravi slalom med ljudmi, Jakob pa za
njim...

Na semaforju za pešce je ugasnila zelena luč in se
prižgala rdeča. Jakob je obstal na prehodu. Zacvilile so
avtomobilske gume, Matic se je prijel za glavo, vendar se je
vse srečno končalo.

Pločnik se je počasi razširil v pravo ploščad. Avtomobili
med stolpnice niso smeli in Jakob jo je lahko brezskrbno
ucvrl proti betonski ograji, ob kateri se je dvigala okrogla
zelenica, obdana s podzemnimi garažami.

Vendar pa Maticu ni bilo več do poskakovanja in

32

uganjanja norčij. Kot senca je legla nanj misel, kako ju bo
sprejela mama. In ne samo ona, pač pa vsi odrasli v bloku.
Kar nekam prestrašeno se je ozrl po balkonih. Po morju
balkonov, nanizanih po nadstropjih. Zdelo se mu je, da
z vsakega balkona gleda strogo oko in se že od daleč
vprašuje: »Le kaj dela tale deček s psom med nami? Psi
v Betonsko naselje nimajo vstopa! Saj podgan in mačk ni
po kleteh. In kokoši vidite samo še na deželi!«

»Kar bo, pa bo,« si je rekel Matic in odrinil vežna vrata.

Pritisnil je na gumb. Po utripajoči lučki je ugotavljal, da
se je kletka počasi spuščala...

Jakob se je bal dvigala in šele po prijaznem pregovarja¬
nju se je vdal v usodo. Iz gobca mu je visel jezik in kar
nekam nezaupljivo se je razgledoval po utesnjenem pro¬
storu. Zdaj, ko je motil tišino samo šum dvigala, je Matic
lahko prisluhnil njegovemu dihanju. Spominjalo ga je na
puhanje stare lokomotive, kakršne je srečal samo še na
filmskem platnu.

V sedmem nadstropju sta se po hodniku približala
vratom s črno ploščico in z belimi, v plastiko vtisnjenimi
črkami: ŠKERJANEC. Jakoba je potegnil k sebi in si
živčno obliznil ustnici. Mamo sta presenetila med priprav¬
ljanjem kosila. Od strahu pred črnim »velikanom« je kar
zacvilila.

»Mama, to je Jakob! Poglej, kako uboga!«

»Ampak, Matic...«

Matic ji ni pustil do besed. Že na prvi pogled je razbral,
da mama ni navdušena nad njegovim prijateljem. Zato ji je
hotel pokazati, kaj vse zna.

»Jakob, prostor!«

Jakob je sedel.

»Jakob, lezi!«

In Jakob je legel.

33

»Jakob, glas!«

Jakob je zalajal, Matic pa ga je objel.

»Nehaj!« je rekla mama.

Odložila je posodo in se sklonila, da jo je deček poljubil
na lice.

»Upam, da ga ne misliš obdržati? Saj je lep, nič ne
rečem, samo .. .«

Bil ji je všeč, čeprav se ga je prestrašila. Tega ni mogla
zatajiti. Zato se je Matic odločil za takojšnji napad.

»Moj je! Televizijci so mi ga podarili. Nimaš pojma,
kako je skočil v vodo. Vsi so naju gledali...«

Na srečo je mama preslišala o skakanju ...

»Ampak, kam ga boš pa dal?!«

»Spal bo pri meni,« je bil Matic navdušen. »Jedel bo
ostanke od kosila in večerje.«

Tudi mama je postala odločna.

»Ooo, v sobi pa že ne! Imeli smo takšnega psa. Vse
polno dlak je puščal za seboj, moja mama je ves dan čistila
za njim ...«

»Vidiš, ti si lahko imela psa, jaz ga pa ne morem imeti,«
je bil Matic užaljen. Takšni izgovori odraslih so mu šli na
živce. Slišalo se je nekako tako: jaz sem bil baraba, zato
glej, da boš ti priden!

»Ampak razumi, Matic! Živeli smo na deželi in velik
vrt smo imeli.«

»In zato, ker živim v mestu, ne smem imeti psa?«

Nalašč se je našobil.

»Kar po pravici povej, da ga ti ne maraš!«

Mama je odkimala. Prav res ni vedela, kaj bi rekla.
Matic se je stisnil k njemu in mu začel govoriti. Hote je
govoril toliko glasno, da ga je mama slišala:

»Vidiš, ne mara te! Takšna je kot vsi odrasli!«

»Ne, da ga ne maram ...«

34

Mama še vedno ni našla pravih besed. Kar nekam
nejevoljno je opazovala Matičevo početje.

»Če je že tako, Matic, se kar odloči: imaš raje Jakoba ali
mene?«

Deček je umolknil. Kakšno vprašanje! Popolnoma
netovariško! Pritisnila ga je ob zid, toda samo za nekaj
trenutkov. Vrnil ji je z enako nizkim udarcem.

»Koga imaš pa ti rajši: očka ali mene?«

Mami ni preostalo drugega, kot da ga je objela in mu
prijateljsko rekla:

»Oh, ti moj ravbar!«

Jakob je skočil mednju.

»Nimaš pojma, kako te imam rad!« se je deček prilizo¬
val mami.

Poljubljal jo je na lica, tako kot zjutraj dreserja.

35

»Ti moj lump,« je sopla mama.

Potem je odrinila Jakoba.

»Se bolhe bom dobila!«

S tem je povedala vse. Ni rekla, da mora takoj od hiše,
ampak samo »še bolhe bom dobila«!

Se enkrat jo je poljubil. Tokrat iz srca.

36

Jakob - učenec

Matic je risal na vhodna vrata veliko kost. Delo je uspešno
opravil, čeprav v razredu ni veljal za kdove kako dobrega
risarja. Jakob je budno spremljal njegovo početje. Bolj kot
škripajoči flomaster pa ga je mikala čokolada, ki je gledala
iz žepa dečkovih hlač.

»Vidiš, tukaj so tvoja vrata. Tole si zapomni! Tukaj si
doma.«

Potolkel je po narisani kosti.

»Razumeš? Sedmo nadstropje. Ko rečem, Jakob
domov, prideš sem. Jasno?... Zdaj se bova pa malo pe¬
ljala.«

Jakoba je pograbil za gradanico. Na dvigalo jima ni bilo
treba čakati, samo težka vrata je odrinil. Zdaj se Jakob ni
več upiral, prav dobro pa se v utesnjenem prostoru le ni
počutil, saj se drugače ne bi ves čas vrtel okrog dečkovih
nog in potihoma cvilil.

Spodaj mu je Matic naročil:

»Lepo domov! Ti peš, jaz z dvigalom! Razumeš? Jakob
domov!«

Hitro je zaprl vrata in pritisnil na gumb. Dvigalo se je
premaknilo. Mimo so zbežala prva vrata in nato gladka
stena pa spet vrata. .. Jakob je ves nesrečen ovohaval
špranjo pod vrati in še na misel mu ni prišlo, da bi stekel po

37

stopnicah. Prebudil ga je šele dečkov klic, ki je priplaval od
nekod zgoraj.

»Jakob, domov!«

Pognal se je in tekel po stopnicah vse do dečka. Od
sreče, ker sta bila spet skupaj, je začel bevskati in opletati
z repom. Matic je bil ponosen nanj.

Ampak to za ta dan še ni bilo vse.

»Priden, Jakob, priden ... Kdo bo pa pozvonil?«

Matic je izvlekel iz žepa čokolado. Odlomil je košček in
ga dvignil nad zvonec.

»Tole je zvonec, vidiš, Jakob! Takole pritisneš...«

Matic je pozvonil.

»Zdaj pa še ti! Hop!«

Jakobu so se sline kar pocedile iz gobca. Bolj kot bel
kvadrat ga je mikal košček čokolade. Vzpel se je na zadnji
šapi in se res dotaknil zvonca. Potem sta vajo še enkrat
ponovila. Matic je bil ves iz sebe. Še zdaleč ni pričakoval,
da bo Jakob tako dober učenec. Že res, da je bil dre¬
siran ...

Na vrhu stopnišča je obstal Rok.

»Kaj pa imata?«

»O, Rok!« mu je mimogrede odzdravil Matic.

Jakob ga je vse preveč zaposlil in tako je tudi preslišal
prijateljevo opazko, da se dere, kot bi bili vsi gluhi v hiši.

»Jebela, je pameten!«

S tem je mislil Jakoba, in kar takoj povedal, da zna že
sam domov.

»In tudi pozvoniti zna, boš videl! Skrij se za vogal in
glej!«

Z Jakobom sta se vkrcala v dvigalo. Spodaj je počepnil
k njemu in ga objel.

»Zdaj pa le pazi, da mi ne narediš sramote?« Še moč¬
neje ga je stisnil. »Domov, Jakob!«

38

Še ni izgovoril do konca, ko se je kuža pognal po
stopnicah.

»Pazi Rok, gre!« je zavpil.

Jakob je bil zelo pameten kuža. Le nadstropij ni znal
šteti. Pri prvem poskusu je zavohal svojega gospodarja,
zdaj pa se je ustavil nadstropje niže. Matičeve stopinje so
vodile v stanovanje; le kako naj bi ubogi kuža vedel, da se
je tu Matic ustavil zjutraj, ko je dr. Grmovi vrnil zavitek
kave. Dvignil se je na zadnji taci in se s smrčkom dotaknil
zvonca.

Iz veže so se zaslišali koraki. Malce so potihnili in Jakob
ni vedel, da si je doktorica popravljala pričesko, saj je
pričakovala pomemben obisk. Tudi ni vedel, zakaj je gospa
z rdečimi lasmi naredila tako velike oči, ko ga je zagledala.
Pa še zakričala je, da je kar odskočil. A tudi krik je ni
zadržal na nogah. Samo z vekami je zatrepetala in že je
ležala na tleh ...

39

Prva grožnja

Matic se je šel na kuhinjski mizi urad za določanje jedilnih
listov za štirinožne lajajoče prijatelje. Bel list papirja je
razmejil z osmimi navpičnimi črtami in tremi vodoravnimi.
Med navpičnice je vpisal dneve v tednu, ob njih pa samo tri
besede, in to eno pod drugo: zajtrk, kosilo, večerja.

Za nedeljski zajtrk je določil sladko kavo in kruh. In ker
je ob nedeljah mama ostajala doma in je imela malo več
časa za kuhanje, je tudi Jakobu določil bolj slavnostno
kosilo: zrezek. Pod rubriko večerja pa je zapisal: kar ostane
od naju z mamo. S ponedeljkom ni imel težav: zajtrk tako
kot v nedeljo, za kosilo mleko in palačinke ter salama za
večerjo. V torek mu bo ponudil za zajtrk kavo in kruh, to se
pravi nič novega, za kosilo pa bo mama pripravila pljučka
s polento ... Ostala je še večerja.

Iz miznega predala je potegnil Slovensko kuharico. Kar
debela je bila in listal jo je s podvojeno hitrostjo.

»Žličniki s smetano, prekmurska gibanica, primorske
krvavice...«

Počasi je postajal nejevoljen.

»Nič za Jakoba . ..«

Napel je možgane, s kakšnimi jedmi bi mu popestril
jedilnik, takrat pa je v ključavnici zarožljal ključ. Jakob se
je pobral izpod mize in zacvilil.

40

»Mami, mi daš petdeset dinarjev!« ji je stekel Matic
naproti. »Za Jakoba bom kupil skodelici.«

Delal se je, kot da je pozabil na neljubi dogodek
z dr. Grmovo, hkrati pa se je bal, da je mama že izvedela
zanj. Molče jo je opazoval, kako se je sezula in odložila
torbico. Zelo resna je bila in tako je lahko samo še čakal na
nevihto. Še preden se je sklonila k njemu, da bi jo poljubil,
je že zagrmelo:

»Matic, kaj pa je bilo z dr. Grmovo?«

»Dr. Grmovo?« se je začudil deček. Delal se je, kot da
ni še nikoli v življenju slišal tega imena.

Mamin pogled je napovedoval, da ga to ne bo rešilo.

»A ja,« se je popraskal po glavi. »Jakoba sem učil, kako
se pride domov.«

»In kaj si iskal pri doktorici?«

»Jaz nič. Jakob se je zmotil v nadstropju. Kolikokrat
sem se že jaz ...«

Vendar pa mama še ni bila zadovoljna.

»Zdravnika so klicali!«

»Če je pa histerična!«

Mama se je prijela za glavo. Prav res je bila videti
razočarana nad rezultatom sinove vzgoje. ..

»Joj, Matic! Kako pa govoriš? Lepo se ji boš opravičil!«

Matic se je našobil, medtem ko je Jakob sedel na sredo
kuhinje in podal mami taco.

»Priliznjen pa si, priliznjen,« ga je potrepljala in Matic
si je oddahnil.

»Nobenih neumnosti več! Če ne boš pazil nanj, ga bom
vrnila dreserju! Si razumel?«

Matic je pokimal. Samo da se je tako končalo! Objel je
Jakoba in se veselil v upanju, da bo mama hitro pozabila
njuno srečanje z dr. Grmovo.

41

Jakob in košarka

Po prostrani ploščadi so se podili ficki. Vpili so, dvigali
roke, se odrivali in zmerjali. Žoga si je le od časa do časa
utrla pot skozi pleteno mrežo, obešeno na železnem
obroču. Koš sta pritrdila Matic in Rjoveči bik kar na steno
hiše. Že res, da je bil niže, kot bi moral biti po pravilih,
toda fantom se je zdel ravno pravšnji, saj so večkrat zadeli
vanj, kot pa v tistega pravega v telovadnici.

Boris, ficek več kot za glavo manjši od Matica, je ujel
odbito žogo in zadel naravnost v koš. Od veselja je kar
poskočil. Eden izmed soigralcev je pozabil na žogo, in
namesto da bi jo ujel, se je znašla med Jakobovimi šapami.
Pridrvel je po stopnicah in se zakadil mednje, da ga spo¬
četka še opazili niso.

»Jakob, k nogi!« je zavpil Matic.

Nekaj stopnic je kar preskočil. Fantje so v trenutku
pozabili na igro. Čeprav jim je vzbujal črni pes tiho spošto¬
vanje, so ga obstopili in na Matica se je vsul cel plaz
vprašanj.

»Je tvoj?«

»Kako mu je pa ime?«

»Kje si ga dobil?«

Jakob se je požvižgal na občudovalce, Matic pa je kar
žarel od ponosa.

42

»Jakob je,« je vzvišeno pojasnil. Potem je pogledal
Borisa, ki se je prav bedasto zarežal.

»Jakob? Kot tistemu profesorju ...«

Matic je skomizgnil z rameni. Res ni bil on kriv, če je
bilo tistemu trapastemu profesorju tako ime...  Za trapa¬
stega pa ga je imel zato, ker je očalar mislil, da je matema¬
tika najvažnejši predmet v šoli. In kaj v šoli! V življenju,
v življenju . ..

»Kako je velik,« se je čudila Nives, s svojo lutko v na¬
ročju.

In potem spet slap vprašanj in ugotovitev:

»Glej ga, kako grdo gleda.«

»Kako črn je in kakšen gobec ima!«

»Kaj grize?«

»Zna igrati košarko?«

To o košarki je hotel vedeti Boris in Maticu se je zdelo
prvo pametno vprašanje, na katero je bilo vredno odgovo¬
riti.

»Seveda zna! Pa kaj drugega še tudi!«

»Kje pa!« ni verjel Rok.

Matic ga je zviška pogledal. Očitno deček ni mogel
pozabiti prizora, ko se je doktor Grmova zložila po tleh . . .

»Mogoče pa zna! Kaj veš...  Daj žogo!«

Spretno jo je ujel in jo popeljal nekaj korakov po
asfaltu. Zgrešil je koš in potihoma zaklel, Jakob pa se je
pognal za žogo. Matic je bil vseeno hitrejši. Podal jo je
Roku in ta mu jo je vrnil.

Matic se je odločil za ponoven met. Tokrat je bil za
spoznanje natančnejši. Žoga se je zakotrljala po obroču,
potem pa padla na tla in odskočila.

Napočil je trenutek za Jakoba!

Prvi je bil pri njej. Zadel jo je s smrčkom in jo odbil
v okno. Steklo je zažvenketalo in se razsulo v sto in sto

43

koščkov. Vpitje otrok je utihnilo, kot bi odrezal. Nevidni
vitez Strah se jih je dotaknil s čarobno palčko, da so obstali
kot okamneli.

»Sranje,« je zašepetal Rok.

Matic se je prijel za glavo. In že so zaslišali vpitje:

»Kdo je razbil šipo?«

Šofer se je v sami pižami sklanjal čez okenski okvir.

»No, kdo jo je? Naj pridem dol?«

Nives se je še tesneje oklenila svoje lutke.

»Jakob jo je,« je rekla potihoma.

Možakar je ni razumel.

»Jakob?«

»Ja, Jakob!« je ponovil Boris in potem so otroci začeli
vpiti kar poprek.

»Jakob,Jakob!«

Možakar se je popraskal po glavi. Večkrat je imel nočne
vožnje. Tako je podnevi spal in je otroke s ploščadi le bolj
slabo poznal. Da bi bilo komu od njih ime Jakob, se prav
res ni mogel spomniti. Med prestrašenimi obrazi je iskal
krivca.

»Kdo je Jakob?«

Ko so mu pojasnili, da je tako ime psu, jih ni več
razumel.. . Ubral je drugačno pot.

»Čigava je žoga?«

Več otrok je hkrati pokazalo na Borisa.

»Kar lepo mami povej, naj pride ponjo!«

Boris je glasno zajokal. Zdaj je Matic vedel, da mora
izmazati malega prijatelja, saj ficek konec koncev ni bil
prav nič kriv. Poleg tega je hotel rešiti Jakoba. Včeraj
dr. Grmova, danes šipa. .. Stopil je korak naprej in
odločno spregovoril:

»Jaz sem jo razbil, tovariš! Po nesreči.«

»Ne, pes jo je, pes!« so hoteli rešiti otroci Matica.

44

Očitno niso razumeli Matičevega namena. Na srečo jih
možakar ni poslušal. Požugal je Maticu.

»Nisi ti iz našega bloka? Se bova že z mamo pogovorila.
Zdaj pa izginite, da vas ne vidim več! Nočno imam, hu¬
diča!«

S pestjo je udaril po okenski polici, da so se otroci
razbežali in sta ostala pod oknom samo Matic in Rok.

»Mami bom rekel, da sem jaz razbil šipo. Glej, da boš
tudi ti rekel tako! Jakoba sem komaj obdržal. Ti ne razu¬
meš odraslih...«

45

Med bloki se je razlegel bojni krik Črnega bliska.

Neli se je prva odzvala pozivu.

»Ne slišita?« je pritekla mimo.

Fanta sta imela drugačne skrbi. Zlasti Matic.

»Kaj me briga,« je bil kratek.

Ni pa se grizel samo zaradi šipe. Tudi Neli mu je šla na
živce. Punca je stanovala nadstropje više, in če seje stegnila
čez balkonsko ograjo, je videla v njihovo dnevno sobo.
Včeraj ga je prva vprašala, če je Jakob njegov. »Mac, kaj je
to tvoj kuža?« Dobesedno tako je rekla, čeprav je vedela,
da dobi Matic kar pege po obrazu, kadar mu kdo reče Mac
ali kaj podobno ljubkovalnega. Poleg tega je veljala za
špeckahlo, pa še jokala se je za vsako malenkost. Če si ji
pokazal odrgnjeno koleno, so jo takoj oblile solze, čeprav
sploh ni bilo njeno koleno.

Tako sta jo pustila, da je stekla mimo v tisti svoji
kožnati obleki, okrašeni z najrazličnejšimi obeski in ogrli¬
cami. Ko je obšla profesorja Jakoba, ki je gladil in čistil svoj
modri volkswagen z mokro gobo, se je ta prijel za glavo in
se ozrl pod nebo.

»Ah, so že spet Indijanci tukaj!« je zamrmral.

»Veš kaj,« se je spomnil Rok, »bova pa rekla, da sem
jaz razbil šipo. Samo denarja nimam. ..«

Matic ga je udaril po rami.

»Bom že jaz kje izvrtal! Ti si res frajer, kajne Jakob?«

In pobožal je še kužka.

46

S krvjo plačana objestnost

Roku in Maticu se ni mudilo domov. Glede šipe sta se
dogovorila in Rok se je izkazal pravega prijatelja. Opazila
sta Bika, kako je pritekel k poglavarju in mu nekaj razbur¬
jeno šepetal. Neli je za njunim hrbtom risala bojevnikom
barvaste črte na lica in čela.

»Rjoveči bik ni v bojnih barvah!« je zagodrnjal Blisk.

»S-saj, s-se bom oblekel. Samo povedati sem ti ho-
hotel, da ima Matic tistega ve-ve-velikega črnuha. Iz
filma...«

»Za zmeraj?« se je začudil Blisk in takoj nato odločil:

»Tudi Indijanci imeti psa! Samo ime, ime najti zanj.«

Od silnega razmišljanja je grbančil čelo. Matic je zaslu¬
til, da so govorili o njegovem štirinožnem prijatelju.

»Ime mu bo Dingo! Dingo, puščavski pes.«

»Noben Dingo ne bo, ampak Jakob, kot je bil,« se je
oglasil Matic.

Tako je poglavarju dovolj razločno pokazal, da se ga ni
več bal. Pa tudi njegovih iger je imel čez glavo, saj vendar
ni vsak dan maškarada.

»Jaz, Črni blisk biti poglavar Apačev!«

»Kar bodi! Jaz se ne grem več Indijancev. Zdravo!«

Jakoba je potegnil za seboj.

»Mene tudi briši!« se mu je pridružil Rok.

Med bojevniki je zavladala tišina. Poglavar je zaslutil,

47

da fantje niso več tako na njegovi strani, vsega pa je očitno
kriv Jakob, saj je bil zanje nova igrača, zanimivejša od
tomahavkov, perjanic in pištol. In to novo igračo je moral
uničiti, če je hotel povrniti sebi ugled. No, če že ne uničiti,
pa vsaj osmešiti v očeh bojevnikov.

»Misliš, da se ga bojim?« je pokazal na Jakoba.

Z desnico mu je zamahnil pred gobcem, da je pes
zarenčal in pokazal bele zobe.

»Vidiš usraneta! Že boljše pse sem spravil k pameti, pa
ne bi tega televizijskega...«

Jakob je še enkrat zarenčal in Matic ga je komaj zadr¬
žal, da ni planil v poglavarja.

»Mir, Jakob! Sedi!« je zavpil.

S stopaloma se je uprl ob asfalt, roki sta ga že začenjali
boleti in želel si je, da bi poglavarja srečala pamet. In to kar
najhitreje.

»Jakob ni usrane! Pameten je in dresiran!« se je oglasil
Rok, Blisk pa se je samo zasmejal in dražil dalje.

»Dresiran, ja, za kino!«

Zaplesal je pravi bojni ples, potem pa zagrabil Jakoba
za rep.

»Skalp ti bom vzel, skalp!«

Jakob se je naveličal sitne podrepne muhe. Šavsnil je
proti dečku in zasadil zobe v njegovo roko. Blisk je kar
zatulil od bolečine. Iztrgal je laket iz mogočnega gobca in si
jo objel z zdravo roko. Minila ga je bojevitost in tudi želja
po ukazovanju. Prav nič poveljniško je ves podelan od
strahu opazoval droben curek krvi, ki se mu je vil izpod
prstov.

Bojevniki so se prestrašeno razbežali, Matic pa se je
vrgel Jakobu okrog vratu.

»Fuj, Jakob, fuj!«

48

Tudi poglavar se je začel zadenjsko umikati, potem pa
se je obrnil in stekel.

»Zdaj pa še to!« je zastokal Matic.

Rok je pokimal.

»Mene je branil,« in ni si mogel kaj, da ne bi pobožal
prijateljevega kužka. Najhuje je bilo to, da Jakob ni bil ne
kriv ne dolžan.

50

Matic je kaznovan

Ljudje so pravi mojstri, kadar je treba koga užalostiti. To je
Matic dobro občutil na svoji koži. Bliskova mama je zag¬
nala strašen vik in krik. Mama je mislila, da je Jakob
odgriznil fantu roko... Na srečo je potem videla tisto
obvezo ali bolje: obvezico. Pod koščkom gaze se ni mogla
skrivati tako strašna rana, kot jo je hotela naslikati prestra¬
šena ženska. Še dobro, da je imel Matic razumno mater in
se ni takoj spravila na Jakoba. Samo v stanovanje ju je
zaklenila. Malo se bo dolgočasil, ampak to ni bilo nič
v primeri z grožnjo, da bi moral Jakob od hiše. ..

Listal je po stripu. Bolj površno je preletaval slike, brati
pa se mu ni ljubilo. Pravzaprav ga je že včeraj prebral.
Ugotovil je, da pisatelj nima pojma o otrocih, pa se vseeno
sili s pisanjem. Slika jih kot nedonošenčke in niti ne sanja se
mu, da imajo dvanajstletniki že svoje male skrivnosti. Tudi
kakšno cigareto pokadijo tu in tam .. .

Pozvonilo je in Jakob je bil takoj pri vratih. Le kdo bi to
mogel biti? Nerodno, ker mu mama ni pustila ključa!

»Si ti, Rok?« je vprašal. Njemu bi še najlaže pojasnil
neprijeten dogodek.

Izza vrat ni bilo odgovora.

»Rok?« je ponovil.

Razlegel se je poreden dekliški smeh. To je bila lahko
samo Neli.

51

»Afna! Če si prišla zafrkavat, kar šibaj!« se je razkuril
Matic.

Smeh je potihnil, Jakob je začel vohljati ob špranji in
veselo cviliti. Tudi z repom je pomahal. To je bilo pa že od
sile. Matic se je povzpel na prste, a je bil še vedno premaj¬
hen, da bi videl skozi kukalo. Pomagal si je z žogo. Loviti je
moral ravnotežje, šlo pa je le. Na hodniku ni bilo nikogar,
ali pa je moral stati od steni.

Ponovno je pozvonilo.

»Sem ti rekel: šibaj!«

Zdaj se je oglasila tudi deklica.

»Jaz nisem nobena Neli! Adijo!«

Matic je prepoznal Milenin glas. Od zadrege bi se
najraje pogreznil pod tapison.

»Počakaj, Milena! Nisem vedel, da si ti!«

»Saj sem ti obljubila, da bom prišla pogledat Jakoba.
Zakaj mi ne odpreš?«

Matic je bil v lepi kaši. Spustil se je na kolena in
potrepljal Jakoba.

»Ti, cigan, si kriv za vse! No vidiš, zdaj pa ne moreva
ven...«

Vendar se nanj ni jezil in zato so tudi besede izzvenele
prijateljsko očitajoče.

Milena je postajala nestrpna. Pa ne samo nestrpna.
Tudi užaljena.

»Prav, pa grem,« je rekla z glasom, da je Matica kar
vrglo na žogo. Videl je deklico, kako je stopila k dvigalu.

»Milena, Milena, počakaj!«

»No, potem mi odpri!«

Matic je začutil, da bo moral z resnico na dan. Vseeno
je skušal še malo zavlačevati, v upanju, da se bo domislil
česa pametnega.

52

»Ne smem! Veš, Jakob je kaznovan. Ugriznil je Črnega
bliska.«

»Pa ga zapri v sobo.«

»To ni tako enostavno...«

Odrešilne bilke ni in ni bilo. Pa še Milena je narobe
razumela njegovo zavlačevanje.

»Saj vem, Neli čakaš!«

Matic je skoraj padel z žoge.

»Tisto kravo? Tisto kozo! Se ti meša?«

Njegove besede so kar odmevale. Skušal je prepričati
Mileno, kako hudo se moti, ni pa pomislil na izrek »ti
o volku, volk na vratih« ... Neli je na stopnicah z odprtimi
usti lovila njegove besede, Nives z lutko v roki pa se je
samo smehljala. Očitno ni vedela, za kaj gre, in tudi ni
razumela, čemu je Neli ne pusti naprej do dvigala. Se več!
Ujela jo je za roko. Nekaj časa sta stali, skriti v senci
stopnišča, potem pa sta se po prstih umaknili v gornje
nadstropje.

»Nimam ključa,« se je vdal Matic v usodo. »Mama me
je zaklenila. Nimaš pojma, kakšen cirkus zaradi tistih šestih
šivov. Njegova mama je tako vpila.. .«

»Popoldne tudi ne boš smel ven?«

Tako je Matic videl, da je punco prav malo brigal
poglavar. Temu se niti ni čudil, saj se je spomnil, da je
Milena živela na drugem koncu mesta in ni imela pojma
o Betonskem plemenu Apačev.

»Veš, z mamo sva srečali asistenta. Peljal naju je na
sladoled in meni je bilo tako nerodno. Vprašal me je, kako
kaj moja simpatija . .. Nate je mislil!«

Zahihitala se je, da je Matic šepnil: »babje čenče«. Po
drugi strani pa je bil vesel, ker je punca postala boljše volje.
Rekla je »simpatija«. Prijetno je, če kdo lepo govori
o tebi...

53

»Kosti sem prinesla za Jakoba,« je deklica menjala
pogovor.

Matic je še naprej molčal.

»Pa nič, če jih nočeš!«

Deklica je čakala, kaj bo, in tudi Matic je čakal. Ker pa
je bil fant le nestrpen, je prvi popustil.

»Kar pred vrata jih položi!«

Jakob je začel še glasneje cviliti. Pri tem je silil s smrč¬
kom v špranjo ...

»Samo jeziš ga!« je zagodrnjal Matic.

Da le ne bi zgledal kot tečnoba, je predlagal: »Ko bova
šla lahko spet ven, se bova oglasila pri tebi.«

»Če bom doma,« mu je vrnila deklica milo za drago.

Stopila je v dvigalo, vrata so se zaprla in rdeča lučka je
začela utripati.

Matic se je vrnil k mizi. Zagledal se je v strip, pa ni videl
ne narisanih vojakov in ne natiskanih besed v »oblačkih«.
Nanj se je izlilo polno vedro vode. Slap je zajel tudi Jakoba,
da je odskočil. Rekviziter mu je potisnil v roke rdeč balon¬
ček. Filmska kamera se mu je približevala na vozičku.
Snemalca sploh ni videl, ampak samo veliko priprto oko
s podrhtevajočo veko in del lica. Kot bi nekdo kukal izza
plota... Od nekod je prišla Milena. Smehljala seje, čeprav
so ji še malo pred tem polzele po licih solze. Hvaležno ga je
pogledala, saj je tako hotel režiser. Zdaj se ji je nasmehnil
tudi on, deklica pa seje nagnila in ga poljubila na lice. Tudi
to je pisalo v snemalni knjigi, in ni mogel pomagati, če mu
je rdečica napolnila lica do ušes. Tako nežne ustnice je
imela, da je pozabil na drget. In požvižgal se je na asistenta,
režiserja in snemalca. Komaj je čakal, da je šel domov.
Lepo, da ostanejo v spominu samo najlepši trenutki...

54

»Matic?«

je zaklicala mama v veži. Matic se je počasi prebudil. Še
vedno je sedel za mizo, ni imel pojma, kdaj je vstopila
mama. In tudi Jakoba ni slišal, ko ji je pohitel naproti.
Pogladil se je po licu, kamor ga je še pred nekaj trenutki
poljubila deklica .. .

»Kdo ti je to prinesel?« mu je pomolila mama vrečko.

»Rok!« se je zlagal Matic.

»Rok?« je ponovila mama, kot da ni dobro slišala.

»Rok, ja! Za Jakoba. Ne veš, kako ga ima rad.«

Vzel je mami vrečko in potegnil iz nje lepo kost. Veliko
mesa se je je držalo, in Jakob jo je pohrustal kot za stavo.

Potem se je obliznil in postrani pogledal dečka.

»Lepe kosti ti je prinesel, ja,« ga je pobožal, mame pa si
še pogledati ni upal, saj se je bal, da mu bo prebrala laž iz
oči... Tako tudi ni opazil pomenljivega nasmeška okrog
njenih ust.

»Veš kaj, Matic,« je rekla, »vrata pa le obriši z zunanje
strani.«

Zaslutil je težave in se pognal v vežo. Ko je odprl vrata,
ga je bilo od sramote skoraj konec. Za nameček je pristo¬
pila še mama. Čisto nedolžno je pripomnila, da Rok res ne
more biti njegov prijatelj. Saj drugače ne bi napisal z rdeči¬
lom za ustnice MATIC IMA RAD MILENO, zraven pa
narisal še srček.

55

»V dvigalu tudi piše in spodaj na zidu tudi...«

Matic je stisnil zobe od jeze. Kar zagnal se je v napis,
mama je komaj zadrževala smeh.

»Katera Milena je to? Menda ne tista iz filma?«

Kakšno vprašanje! Ce se je kaj spoznal na pisavo, je
imela Neli prste zraven. Samo da jo dobi v roke.

»Jo imaš zelo rad?« mu mama ni dala miru.

Deček je zaškripal z zobmi.

»Kaj pa Neli? Nje ne maraš več?«

To je bilo pa že preveč! Matic je zagnal krpo v vedro in
stekel na stranišče.

»Zakaj ne maraš več Neli? Ni prav, da imaš dve dekleti
hkrati!«

Mama je znala vrtati.

»S teboj se ne pogovarjam več!« je rekel in zlezel na
straniščno školjko. Zazrl se je skozi okno in si zamašil
ušesa.

56

Zarota

Črni blisk in Rjoveči bik sta tekla mimo podzemskih garaž.
Le tu in tam je stal za rešetkami kakšen avto, drugače pa je
podzemlje samevalo pusto in prazno. V dopoldanskem
času so bili skoraj vsi odrasli po službah. Ljudje v naselju so
imeli podobne navade in opravljali sojih v podobnem času.
Okrog treh so se vračali iz služb in gospodinje so hitele
pripravljati kosilo. Druga za drugo so se pojavljale na oknih
in balkonih in klicale svoje nadebudneže za mizo. Iz stano¬
vanj je dišalo po kuhanih dobrotah. Temu je Matic rekel
»cel blok kosi« ali »cel blok večerja«...

Zdaj je bil »cel blok na delu«.

Ob izhodu sta fanta skoraj trčila v Neli. Z diktafonom
v roki ju je čakala že celo večnost.

»Kje pa hodita toliko časa?«

»Imaš?« je hotel vedeti poglavar.

Deklica je pokazala škatlico.

»Te je kdo videl?«

Odkimala je, potem pa pritisnila na gumb.

»Povejta kaj!« je rekla.

Fantoma ni padlo nič pametnega v glavo. Samo spogle¬
dala sta se.

»Pa ti kaj po-povej,« je zajecljal Bik.

»Črni blisk je naš poglavar,« je počasi spregovorila.

Potem je nadaljevala s poukom.

57

»Zdaj pritisnem na bel gumb in malo počakam. Pa še na
tega...«

Res se zaslišijo povsem razločni glasovi.

»Pa ti kaj po-povej!... Črni blisk je naš poglavar.«

»F-fant je prima!« se je navdušil Bik in tudi Blisk ni
ostal ravnodušen.

»Mogoče bo šlo. Zdaj je vse odvisno od tebe!«

Neli je kar zrasla, tako je bila ponosna. Poglavar ji je
zaupal težko nalogo. Po stopnicah se je spuščal Matic. Saj
je šlo kot namazano!

»Počakaj, Mac!« je poklicala Neli s sladkim glasom.

Deček je samo površno ošinil deklico in si popravil
kapo z velikim senčnikom.

»Jaz nisem noben Mac!«

Deklica ni obupala. Z diktafonom je stekla za njim.
Matic je pospešil korak. Flotel ji je pokazati, kako malo
mar mu je za njene traparije.

»Intervju bom naredila s teboj,« ga je dohitela in mu
potisnila diktafon pod nos. »Za Pionirski list!«

»Ravno prava! Slovenščino imaš komaj dve!«

»Kot da je to važno!« se ni dala punca. »Kako je kužku
ime?«

»Ti bom dal kužka!«

Neli je preslišala grožnjo. Če je kdo znal biti trmast,
potem je bila to ona. Hotela je vedeti, kje in kdaj ga je
dobil. Matic je odgovarjal, kar mu je padlo na um. Upal je,
da se je bo tako hitreje odkrižal.

»Dobil sem ga z Marsa, in to po telefonu.«

»Lahko poveš našim bralcem, kdo je še igral v filmu?«

»Če bi znala brati, bi lahko vse prebrala v Stopu. In kaj
še zanima vaše cenjene bralce?«

»Govori se, da si se zaljubil v igralko Mileno!«

58

Maticu je bilo dovolj. Vse ima svoje meje! Strupeno je
pogledal deklico in siknil:

»Trapa!«

»Zakaj pa hodi k tebi?«

Pozabila je na vlogo novinarke. In tudi na spreneveda¬
nje. Cisto ženske solze so ji ovlažile oči.

»Vidiš, kakšna koza si! Kdo pa je kracal po vratih, po
zidu in v liftu?«

»Jaz že ne!« je zastokala, deček pa je ostal še naprej trd.

»Ti, ja! Misliš, da ne poznam tvojih srčkov. Poln zvezek
jih imam. Če bi bila fant, bi ti tako primazal...«

»Saj nisem jaz,« je še naprej vztrajala deklica.

Izza vogala se je razleglo profesorjevo vpitje:

»Boš šel, hudič črni! Ubil te bom!«

59

Matic je pomislil na Jakoba. Kri mu je zledenela v žilah.
Pognal se je za glasom. Tudi deklica ni čakala. Cisto
pozabila je na solze.

»Jakob! Jakob! Sem Jakob!«

Jakob pa se ni pustil motiti. Dvigal je nogo in močil
zadnje kolo komaj opranega volkswagna. Profesor v krat¬
kih hlačah, s škornji na nogah, je krilil z rokama. Potem je
našel orožje. Pograbil je vedro z vodo in ga zalučal proti
kosmatemu nesramnežu.

»Ti mrcina pasja! Zdaj vsaj vem, zakaj mi avto rjavi!«

Vedro se je zakotalilo po tleh. Voda je špricnila na vse
strani in Jakob je prestrašeno odskočil.

»Jakob sem! Jakob k nogi!« je ponovil Matic.

Od silnega razburjenja niti ni opazil, kako je deklica
posnela njegove klice na magnetofonski trak. Maščevanje
je sladko in Neli se je zmagoslavno smehljala.

»Je tvoj?« je hotel vedeti profesor, ko se je za silo
pomiril.

Pokazal je na Jakoba in deček je pokimal.

»Nisi ti iz mojega razreda?«

Matic je še enkrat pokimal.

»In psu je ime Jakob? Tako kot meni!«

»Tako mu je bilo ime že, ko sem ga dobil.«

»Saj se bova videla jeseni,« je zamrmral profesor.

Matic se je kislo nasmehnil in se zastrmel v prazno.

Izginila je Neli, volkswagen se je spremenil v šolsko
tablo, bloki v stene učilnice. Z Jakobom sta sedela v zadnji
klopi, profesor pa je škripal s kredo.

Pri številki tri je od same ihte zlomil kredo, potem pa se
je ozrl in škodoželjno pogledal Matica. ..

60

Kosmata budilka

Jakob je poliznil Matica po licu.

Deček je počasi odprl oči, potem pa spet hitro zamižal.
Le počasi se je navajal na bleščečo svetlobo. Bilo je jutro in
napovedoval se je sončen dan. Tako je vsaj sklepal po
nebesni modrini, ki se je razprostirala nad strehami sosed¬
njih blokov. Pa tudi zgornja nadstropja so se kopala
v soncu. Pošteno se je pretegnil in pri tem s pestjo zadel
Jakoba v smrček.

»Saj vem, lulat te tišči!«

Zlezel je iz postelje in odprl vrata. Jakob ga je skoraj
podrl...

Matic je v sami pižami stopil k dvigalu.

»Ti kar divjaj, jaz se bom peljal,« je zaspano rekel in
pritisnil na gumb.

»In pazi, da ne boš šel spet za profesorjev avto...«

Pa je videl samo še njegov rep, kako je izginil za
dvigalom.

Komaj se je »kletka« spustila do tretjega nadstropja, je
bil Jakob že spodaj. Zacvilil je in glej čudo: vrata so se
odprla sama! Planil je na ploščad in pri ustavljanju kar vrtel
z repom. Obvohal je ulično svetilko, potem pa dvignil taco.
Bika, skrivnostnega vratarja, še pogledal ni.

»Jakob!« se je zadrl Matic.

Ozrl se je po veži. Prijatelj ga je navadno čakal pri

61

izhodu. Pokljukal je. Skozi zaklenjena vrata Jakob ni
mogel na piano.

»Jakob!« je ponovil.

Namesto laježa se je razlegel moški glas.

»Hudiča, kaj še zjutraj ne bo več miru v tej hiši!«

Matic ga je poslal k vragu in tudi na Jakoba se je jezil.

»Fant, si pa trd kot beton. . .«

Prepričan, da se je kuža vrnil v stanovanje, se je vpra¬
šal, ali ne bi bilo dobro, ko bi spremenil svoj način
vzgoje ... Veliko premehak je bil z njim. No, saj ne da bi ga
tepel, ampak za takšen prekršek, ko ga je za prazen nič
vrgel iz postelje, bi mu lahko brisal čokolado z jedilnega
lista. Vsaj za tisti dan!

62

Ukana je uspela

Jakob je pridno dvignil taco ob svetilki. In potem ponovno
pri zidu. Za njim sta stopala Črni blisk in Rjoveči bik.

»Tiš-tiščiš pravi gumb?« je bil nestrpen Bik.

Po kratkotrajnem škrtanju se je razlegel iz diktafona
Matičev glas:

»In kaj še zanima vaše cenjene bralce?«

In nato Nelin:

»Govori se, da si se zaljubil v igralko Mileno.«

Ob Matičevi »trapi« je postal Jakob pozoren. Dvignil je
glavo in napeto prisluhnil.

»Si videl?« seje navdušil Blisk. Iz diktafona je še naprej
vrelo.

»Zakaj pa hodi k tebi?.. . Vidiš, kakšna koza si! Kdo
pa je kracal po vratih, po zidu in v liftu? ... Jaz že ne!...
Ti, ja! Misliš, da ne poznam tvojih srčkov. Poln zvezek jih
imam. Če bi bila fant, bi ti tako primazal...«

Blisk je ugasnil diktafon. S ploščadi sta se pognala na
zelenico. Takšen skok niso bile mačje solze. Zlasti ne za
Bika, ki je bil bolj zavaljene sorte...

»Jakob, Jakob, sem!« seje razleglo iz podzemlja in zdaj
je skočil še Jakob.

Pridno jima je sledil, čeprav se mu je čudno zdelo, ko je
slišal gospodarjev glas, fanta pa nista bila niti najmanj


63

podobna Maticu. In tudi dišala sta čisto tako kot poglavar
in njegov pomočnik.

Črni blisk je vstopil skozi majhna vrata. Tudi Bik je
zlezel za njim, Jakob pa je obstal. Bal se je črne odprtine.
Zmedeno ju je gledal in potihoma cvilil. Sele ko se je
razlegel ponoven Matičev ukaz »Jakob sem!«, se je pognal
čez prag. Blisk je hitro zaprl železna vrata.

V prostoru je bilo temno in prav jima je prišla poglavar¬
jeva svetilka. Snop žarkov je osvetlil splet žic in cevi. Jakob
je zalajal. Razlegel se je odmev in Bik je planil v smeh.
Tudi njegov glas so štiri stene podeseterile in spačile.

»Zdaj kar lajaj, kolikor te je volja!«

»Pa misliš, da tvojega očeta ne bo sem?« je zaskrbelo
poglavarja.

»Ne verjamem... Jeseni, ko bo za-začel ku-kukuriti.
Prej ga ne bo!«

Poglavarje bil zadovoljen z odgovorom. Zdaj sta si bila
z Maticem bot in zadovoljno si je pomel dlani.

64

Jakob je izginil

Matic je obupano slonel na balkonski ograji. Sonce se je
umaknilo za vogal in od dnevne pripeke je ostal samo še
topel beton. S pogledom je zaman preiskoval betonsko
ploščad. Jakoba ni bilo od nikoder. Slišal je mamo, kako je
v kuhinji ropotala s posodo. Dišalo je po pečenem mesu ...

»Pridi jest! Tudi zanj imam.«

Matic je vedel, da je mama s tem mislila Jakoba.
Njegovo izginotje je ni spravilo niti v najmanjšo skrb. Rekla
je, da se psi večkrat kam potepejo.

»Ne bo ga,« je žalostno odvrnil Matic. »Nikoli več ga ne
bo. Vse smo preiskali.«

V grlu ga je peklo in ni bil lačen, čeprav je imel pred
seboj pečen krompir z velikim zrezkom, mama pa je mešala
v skledi paradižnikovo in kumaričino solato.

Le kako lahko misli na hrano ob takem trenutku!

Po licu mu je spolzela solza. Začutil je mamino dlan na
rami. Skušala ga je obrniti k sebi, pa ni pustil.

»Če ga do jutri ne bo, bova dala v časopis! Kar preberi,
koliko psov najdejo vsak dan!«

»Ni ga več,« je gonil Matic svoje.

Mama ni vedela, kaj bi. Tolažiti se ji ni pustil, jesti ni
hotel, besede niso pomagale ...

»Veš, kako je kričal profesor? ,Ubil ga bom!‘ Vem, da
ga je!«

65

»Ne govori tako, Matic! Saj ni mislil zares!«

Matic ni vedel, ali naj ji verjame ali ne. Kaj je ona
vedela o profesorju. Nič skupnega nista imela, le da sta bila
oba odrasla ...

»Jaz mu bom, jaz mu bom pa ...«

Zmanjkalo mu je besed. Zamižal je in pustil solzam
prosto pot. Z velikim nožem v roki se je prikradel
k modremu volkswagnu in z vso silo zapičil rezilo v zrač¬
nico. Zasikalo je in vozilo se je začelo posedati. Na ploščad
je pritekel profesor. Ko je zagledal fanta z nožem v roki in
spuščeno zračnico na avtu, je odvrgel torbo in se prijel za
glavo. Takrat so se znašli za Matičevim hrbtom Rok,
Milena, Neli, Črni blisk in Rjoveči bik. Vsak je stiskal
v roki nekaj paradižnikov in na Matičevo povelje se je vsula
ploha zrelih sadežev v ubogega profesorja in njegov modri
avto.. .

66

Upanje

Matic se je utrujen in obupan vrnil s ploščadi. Z Rokom sta
še enkrat pretaknila vse veže. Pa brez uspeha... Samo
mimogrede je poljubil mamo. Ko ne bi tičala pri telefonu,
bi gotovo zahtevala lepši poljubček.

»A kakšen je bil!« je vprašala, kot bi slabo slišala
možakarja na drugi strani žice.

»Velik, s črnimi dolgimi dlakami...«

Matic je prisluhnil. Če je prav slišal, je mama govorila
o Jakobu!

»Kdo je?« je hotel vedeti. Mama mu je s prstom poka¬
zala, naj molči.

»Ja, ja, novofundlandec,« je pritrdila mama, Matic pa
je hitro narekoval:

»Velik, lep, pameten in dresiran... In za profesorja
povej!«

»Tiho!« je zamahnila mama.

Možakar je moral ponoviti vprašanje.

»Koliko je vreden? Veste, da ne vem.«

Matic ni mogel držati jezika za zobmi.

»Milijon, milijon najmanj!«

»Ne, nič nisem rekla, tovariš miličnik,« se je opravičila
mama in grdo pogledala fanta. »Sin se oglaša vmes... Ja,
kaj bi rekla. Kakšnih pet tisoč, morda več. Bil je dresiran.
Sin ga je dobil v dar!«

67

Potem se je še zahvalila za prijaznost in odložila slu¬
šalko. Matic ni več čakal. Planil ji je v objem in jo cmoknil
na lice.

»Zdaj pa mi čisto natančno povej, kar je rekel!«

Mama se je nasmehnila in ga pritisnila k sebi. Tako
čudno skrivnostna je bila...

68

Na postaji milice

Komandant milice je sedel za mizo. Buljil je v časopis in se
za Črnega bliska in Rjovečega bika sploh ni zmenil. Fanta
sta sedela na trnih. Poglavarju še na misel ni prišlo, da se bo
vse tako razpletlo. Potem ko sta z diktafonom zvabila
Jakoba v podzemlje in ga zaklenila v kurilnico, si je Blisk
domislil, da ne bi bilo slabo, ko bi dala v časopis oglas. In
tako sta napisala, da sta našla psa, ki sliši na ime Jakob.
Proti nagradi ga izročita lastniku... Kaj bosta z denarjem,
nista niti pomislila. Glavno je, da sta se maščevala Maticu.
Fant je za televizijsko vlogo gotovo dobil veliko denarja.

Končno je komandant le odložil časopis.

»Kdo je napisal oglas?«

»Midva! Takoj ko sva ga našla,« se je ojunačil Blisk,
Bik pa je samo prikimal.

»To se pravi, da si ti napisal!« Komandirje začel brati:

»Zatekel se je velik črni pes, ki sliši na ime Jakob. In
seveda tako naprej vse do nagrade...«

Bik je vljudno pritrdil, saj ni slutil zanke, ki mu jo je
nastavil komandir.

»Lepo,« je rekel in odložil časopis.

Nasmehnil se je, potem pa je postal njegov pogled
leden.

»Kako pa vesta, da je psu ime Jakob?«

Blisk in Bik sta se spogledala.

69

»Če vesta, kako mu je ime, vesta tudi, čigav je!«

Blisk je povesil glavo, Bik pa je začel hlipati.

»Kje ga imata?«

Njuna naivnost ga je spravljala v dobro voljo, po drugi
strani pa se je jezil nanju, ker sta ga imela za norca.

»No, bosta že povedala!«

Dvignil je slušalko in vprašal pomočnika, če je lastnica
že prišla.

70

Matic reši fanta

Matic se je presedal po klopi, dokler ni zašepetal mami:

»Misliš, da so ga res našli?«

»Zastonj niso klicali!«

Hotel je še nekaj reči, pa ju je premotil dežurni mi¬
ličnik:

»Škerjanec?«

Matic je kar poskočil.

»Za menoj, prosim!«

Komandir ju je sprejel s prijaznim nasmeškom. Ponudil
jima je stol, in šele ko sta sedla, je Matic zagledal pogla¬
varja in Bika, kako sta ga plašno pogledovala. Bik je še
vedno hlipal.

»Tole sta junaka, ki kradeta pse!« je pokazal komandir
na podelana fanta.

Poglavar je skušal najti izgovor:

»Ugriznil me je! Kar poglejte.«

»Ti si ga pa dražil,« se je vmešal Matic. »Sam si kriv.
Vsi vejo ...«

Hotel je še dodati, da kaj takega ni pričakoval od njiju,
pa je mama hitela pravit komandirju, kako je Matic ves nor
na psa.

»Saj sem vedela, da ni nič hudega. Fant je sitnaril. No,
vsi smo se ga privadili... «

71

Mislila je reči »vsi smo se privadili na Jakoba«. Potem je
skušala najti opravičilo za »obtoženca«.

»To so otročarije...«

Narobe je začela in komandir ji je hitro skočil v besedo.

»To niso nobene otročarije! Temu se reče tatvina in
povrhu izsiljevanje. In veste, koliko predvideva kazenski
člen za takšen delikt?«

Seveda mama ni imela pojma.

»Tri mesece do enega leta zapora!«

Bik je začel še glasneje hlipati, Matic pa je zamižal.

Na dolgem hodniku, obdanem z obeh strani z mrežami,
kakršne so bile v podzemskih garažah, je brlelo nekaj
žarnic. Razlegli so se koraki in rožljanje ključev. Bližala sta
se paznika, med njima sta drobila Črni blisk in Rjoveči bik,
v kazenskih oblekah, z lisicami na rokah. Tisti s ključi je
imel veliko žepno svetilko, njegov sodelavec pa posodo
z vodo. Ujetnikoma so se tresla kolena od strahu. Pred eno
izmed celic so se ustavili, ključi so še glasneje zarožljali in
vrata so se škripaje odprla. Močna roka ju je potisnila
v prazen prostor, da sta se kar opotekla...

»Ne, nista ga ukradla!« je zavpil Matic in na široko
razprl oči.

Mama ga je debelo pogledala, Bik je smrknil in tudi
komandir se je začudil.

»Kako?«

»Izgubil se je. Vem, da se je izgubil. Vsak pes se kdaj
potepe, kajne mama?«

»Potepe, potepe,« je ponovila mama s pomenljivim
nasmeškom.

Blisk in Bik sta se spogledala. Čakala sta, kaj bo rekel
mož postave, pa je samo bobnal s prsti po mizi in gledal
predse. Cela večnost je pretekla, preden ju je spet po¬
gledal.

72

»Če se je izgubil, je pa druga reč! Vidva že vesta, kje ga
bosta iskala, ali ne?«

Bik in Blisk sta pokimala kakor navita in kar planila
s stolov.

»Le počasi! Se nisem povedal do konca!«

Fanta sta obstala kot pribita, čeprav je vsak njun naj¬
manjši del telesa kar hrepenel po svobodi.

»Če se še enkrat srečamo, bo druga pela! Zdravo!«

Pognala sta se k vratom in šele na hodniku se je razlegel
njun olajšani: zdravo. Mama je gledala za njima in se
smehljala, v Maticu pa je vrtalo, kam neki sta skrila Ja¬
koba.

»Grem lahko za njima?«

Tako proseče je pogledal mamo, da mu je dovolila.

»In potem takoj domov!« mu je še naročila.

Matic ni vedel, komu bi se zahvalil. Tako je njegov
»hvala« veljal obema, pa naj si ga razdelita, kakor vesta in
znata. Ko je bil že v veži, je mama odkimala.

»Oh, ti otroci!«

Zdaj se je nasmehnil tudi komandir.

»Malo strahu jim ne bo škodovalo!«

73

Jakobova kopel

Matic je v samih kopalkah drgnil Jakoba. Črni kuža je
zasedel celo kad. Kar izgubljal se je v peni, toliko je je bilo.
Sreča, da mama ni imela časa in se je ukvarjala s posprav¬
ljanjem. Drugače bi mu gotovo očitala, da meče denar
skozi okno ...

»Tako lep boš, da bodo šle vse kužke za tabo,« mu je
dopovedoval deček.

Roka ga je že bolela od drgnjenja s ščetko.

Oglasil se je zvonec. Matic je za trenutek postal in
prisluhnil. K vratom je šla mama. Vse lepo in prav. Zaslišal
je deški glas, ni pa mogel razločiti, čigav bi naj bil. Fant je
vse pretiho govoril.

»Če je Rok, naj me kar spodaj počaka!« je zavpil Matic.

Pa ni bil Rok.

»Pri-prišla sva,« je zajecljal Bik in ni znal nadaljevati.

Blisk mu je priskočil na pomoč:

»Prišla sva se opravičit! Res nisva mislila tako...«

Bik je potegnil izza hrbta velik šopek, zavit v bel papir.

Mama ni vedela, kaj bi rekla. Bila je prijetno presene¬
čena. Vzela je rože in kar malo na smeh ji je šlo. Seveda pa
fantov ni hotela prizadeti.

»Oprostite in hvala!« je ponovil Bik.

»Vama hvala! Saj je bil tudi Matic kriv. Raje bodite
prijatelji!«

74

Matic je obstal med vrati. Nekaj pene se ga je držalo po
zagoreli koži.

»Poglej, kako lep šopek sem dobila!« je rekla navdu¬
šeno.

Matic se je zastrmel v rože. Prav res ni pričakoval, da
bo poglavar prišel zvonit na njihov zvonec.

»Boš prišel kaj dol?« je navalil Bik, kot da se ni prav nič
zgodilo.

Matic je pokimal. Tako in tako je nameraval na
ploščad.

»Ja, vsi bo-bomo tam!« je hitel Bik.

Tudi Jakob je bil radoveden, kaj hočejo fantje. Skočil je
iz kadi in se med vrati otresel, da so bile tapete in pod
v trenutku beli od pen.

»Jakob!« se je prijela mama na glavo.

Jakob pa jo je pobrisal na hodnik.

»Saj bom vse počistil, mami!« je zavpil Matic in jo
potem ucvrl za kosmatim prijateljem. Od fantov se še
poslovil ni. Se bodo že na ploščadi videli...

75

Pipa miru

Ker v Betonskem naselju ni bilo niti kvadratnega metra
trave, namenjene igri otrok, so Apači postavili svoje
vigvame na ploščadi. Tudi ogenj so zakurili. Boris je prine¬
sel očetov roštilj in v njem je tlelo oglje kot za stavo. Blisk,
Bik in Neli so se držali nenavadno svečano. Kar sijali so.
Maticu se je zdelo vse skupaj malo trapasto, vendar pa se ni
hotel prepirati in je privolil v obred.

»Jaz, veliki poglavar Črni blisk, zakopati bojno sekiro.
Bledoličnik s psom biti moj prijatelj in njegovi prijatelji biti
moji prijatelji! Howk!«

Bojevniki so z navdušenjem sprejeli njegove besede.
Boris in še neki ficek sta začela kar poskakovati, Neli pa je
v svojem kožnatem krilu stisnila Jakoba k sebi.

»O, kako lepo dišiš!« je vzkliknila. »To je gotovo
breskov šampon.«

Babje čenče, si je mislil Matic in skomizgnil z rameni.

»Zakaj pa si tako neljubezniv? Saj smo zdaj vsi prijate¬
lji,« je začivkala Neli užaljeno.

Črni blisk je potegnil iz dolgega cigaretnika nekaj
dimov. Dvignil je glavo in svečano pihnil navzgor. Enako
veličastno je pihnil še navzdol. Sledili sta še leva in desna
stran. Bojevniki so vsak njegov gib spremljali z občudova¬
njem. Tudi Matic. Kar dobrega poglavarja so si izbrali, je
pomisli. On česa takega ne bi bil sposoben. Neumno se mu

76

je zdelo, da bi hodil pred drugimi, da bi mislil namesto njih
in se tepel zanje. Lepše je stati lepo ob strani in si o vsem
misliti svoje...

Tako je zdaj molče sprejel cigareto v podolgovatem
ustniku. Zamižal je in potegnil vase, kot je maloprej videl
poglavarja. Zapeklo ga je, da se je kar skremžil. Ko ne bi
zakašljal, bi ga zadušilo. Solznih oči se je ozrl po bojevni¬
kih. Neli se je glasno zasmejala, Bik pa jo je sunil pod
rebra, da je v trenutku utihnila.

Matic se je zbral. Večkrat je potegnil iz pipe. Dimček

77

pod nebo, dimček v tla, in potem še dimčka na levo in
desno. Požvižgal se je na potne srage, ki so se mu nabirale
na čelu, samo da kašljal ni več. Ploščad z bojevniki se je
začela sama od sebe vrteti. Gledal je Bliska, kako je segel
za vrat po lepo izrezljano fračo.

»Črni blisk dati belemu bratu talisman ...«

Čudno so zvenele njegove besede. Nič več se ni vrtel,
samo bolj meglen je postajal. Matic je stegnil roko po
dragoceno darilo, potem pa se je zagrabil za usta, zastokal
in se zvalil po tleh. Tako slabo mu ni bilo še nikoli...

78

Mama se je zgrozila

Matic se je kar opotekel iz dvigala. Padel bi, ko ga ne bi
Rok tako trdno držal. Jakob je skočil k vratom in pozvonil.

»Mami povej, da si jedel sladoled,« je zašepetal Rok,
potem pa se hitro skril za vogal. Njegov strah ni bil brez
osnove.

»Kakšen pa si? Saj si bolan!« je vzkliknila mama in ga
stisnila k sebi. »Od česa ti je slabo?«

Matic je molčal. Ko bi imel malo več moči, bi jo
pobrisal v sobo, tako pa...

»Dihni vame!« se je posvetilo mami.

Preveč slabo mu je bilo, da bi lagal.

»Pa ja nisi kadil!« je mama malo manj kot zastokala.
»Kadil si...  Še kaditi si začel!«

»Vode!« je zaprosil Matic.

»Kakšne vode! Mleko boš. Mleko je najboljše.«

Posadila ga je na stol in pohitela k hladilniku. Jakob je
položil dečku glavo v naročje. Saj bi ga pobožal, pa ni imel
prave moči niti volje.

»Si boš zdaj zapomnil, da cigarete niso za otroke!«

Naredil je samo nekaj požirkov, potem pa je odložil
skodelico.

»Pipo miru sem pokadil!«

»Pipo miru!« se je zgrozila mama.

79

Sklonila se je čisto k njemu in mu žalostno pogledala
v oči.

»Kakšen divjak si postal, Matic! Puščam ti, da se pote¬
paš, da se greš bitke, Indijance in ne vem kaj še vse. Tudi
Jakoba sem ti pustila, ti pa takole!«

Zagledala je fračo, obešeno okrog vratu.

»Kaj imaš to?«

Matic bi ji rad pojasnil, pa je samo nekaj zamomljal.

»Kolikokrat sem ti že rekla, da frače niso za otroke. Nič
koliko jih je bilo že ob oko!«

Odločno mu jo je snela in jo zagnala v vedro s smetmi.
Ni imel moči, da bi se ji uprl. Samo »to je moj talisman« je
zastokal.

80

Frača je bila kriva

Matic se je pretegoval med rjuhami. Opazoval je zaveso,
kako se je napihovala v lahnem vetru. Slabost je že prešla
in nasmehniti se je moral ob misli na svoje prvo kajenje. Po
tistem mleku se je pošteno izbruhal in prisegel si je, da ne
bo nikoli več kadil. Pa naj gre za pipe miru ali za navadne
cigarete! Za lahko noč je dal poljubček Jakobu in tudi on ga
je poliznil po obrazu. V sobi je še malo posedel ob oknu.
Sosednji blok je bil razsvetljen. Ljudje še niso spali in
povsod tam, kjer je izza zaves prihajala modrikasta svet¬
loba, so gledali televizijski program. Verjetno so spremljali
prenos popevkarskega festivala, saj je skozi tanke stene
ujel posamezne glasove. Zaspal je hitro, kot bi ga ustre¬
lili ...

Ker mu zjutraj ni bilo več slabo in je razčistil račune
glede kajenja, je z lažjim srcem odvrgel pižamo. Smuknil je
v kavbojke in si čez glavo potegnil mikico. V kuhinji sta se
pozdravila z Jakobom. Tudi ta se je bil komaj dobro
prebudil. Pretegnil se je in pošteno zazehal.

»V čistilnico bova šla,« se je počohal Matic.

Vsaj tako je zapisala mama na listič in mu ga pustila na
mizi. Prebral je do konca:

»Kupi dva zrezka. Glej, da ne bosta žilava. Eno
kumaro, če je velika, če so manjše, pa dve.«

81

Jakobu je bilo malo mar za kumare. Začel je cviliti in
siliti k vratom.

»Seveda, lulat bova šla! Takoj bova šla,« ga je potolažil
Matic.

Z razprtimi prsti se je za silo počesal.

»Za teboj bom prišel,« je zaklical za kužkom. Ta pa jo
je že ubral po stopnicah.

Pritisnil je na stikalo in rdeča lučka je začela utripati.
Zdaj, ko je ves blok »delal«, ni imel težav s predolgim
čakanjem na »kletko«. Nekje na pol poti med nadstropji je
zaslišal silen trušč. Človek bi rekel, da se podira hiša. Takoj
je pomislil na Jakoba. Dajmo, dajmo, dvigalo! Hitreje!

Toda kletka se ni spuščala nič hitreje.

»Jakob,« je zastokal Matic in odrinil težka vrata.

Prizor, na kakršnega je naletel, mu je nagnal strah
v kosti.

Njegov prijatelj je stal med prevrnjenimi smetnjaki,
v spoštljivi razdalji od razdejanja pa je tarnala hišnica.
Morala je biti zelo jezna na Jakoba, saj mu drugače ne bi
žugala s pestjo in tudi tako rdeča v obraz ne bi bila.

»O ti prekleti pes! Jaz bom pa čistila za teboj!«

Matic je priskočil k Jakobu. Hotel ga je okregati, pa je
v njegovem gobcu zagledal fračo. Takoj se mu je posvetilo.
Včeraj mu jo je mama zaplenila in vrgla v smeti. Zaradi
slabosti od tistih preklicanih cigaret je pozabil nanjo in
Jakob, njegov zvesti prijatelj, se je odločil, da mu poišče
dragoceno darilo.

Pokleknil je med gnile bananine in krompirjeve olupke,
zmečkan papir in vrečke in objel Jakoba.

»Hvališ ga, namesto da bi ga naklestil!« se je še bolj
razjezila hišnica. »Sicer pa sploh ne vem, kaj dela pes tukaj!
Ali bo šel iz hiše on ali pa jaz!«

Matic je zaprosil, naj nikar ne dviga tolikšnega hrupa.

82

Bo že on pospravil! Odslej bo pazil, da se kaj takega ne bo
več ponovilo. Samo kaj, ko se ženska ni dala potolažiti.

»Jaz nimam več živcev!«

Začela se je ozirati po nadstropjih in iskati priče.

»Hišni svet! Hišni svet! Glejte, kaj delajo z mano! Da
jih ni sram!«

Glasno je zahlipala, Matic pa je stal ob Jakobu in ni
vedel, kaj bi.

83

Dol s hišnim svetom

Kratko sporočilo na oglasni deski je privabilo bojevnike, da
so se zbrali v veži. Rok je glasno bral razglas:

»Zaradi nenehnih pritožb stanovalcev glede kršitve hiš¬
nega reda (odlok MO 753/62), ki se nanaša na rejo domačih
živali, sklicujem izredni sestanek hišnega sveta. Dnevni
red. Prvič: pritožba tovarišice hišnice in drugih prizadetih
zaradi psa tovarišice Škerjanec.«

Bojevniki so se spogledali. Matic, ki je sedel na stopni¬
cah, je še tesneje objel Jakoba. Kuža ga je poliznil po licu,
potem pa je posvetil pozornost muhi. Obnašal se je, kot da
se ga razburjenje bojevnikov niti najmanj ne tiče...

»Uf, ta frača!« je zagodrnjala Neli.

»S-s-saj ni samo frača. K-kaj pa avto, pa šipa?« je
pripomnil Bik.

Razgovorili so se, tako da jih je morala Rdečelaska
pomiriti.

»Mir! Pustite Roka, da prebere do konca!«

Pisalo je še »razno« in »predsednik hišnega sveta, pro¬
fesor Jakob Smola, 1. r.«

»L. r. Kaj je to?« je začudeno pogledala Neli.

Fantje so lahko samo ugibali.

»L. r., to pomeni, da piše z levo roko!« se je posvetilo
Roku.

84

»Tole, to bo čisto nekaj drugega,« se je odrezala Rdeče¬
laska.

Blisk je napel možgane.

»Nekaj je treba pogruntati. Samo kaj?«

»Hišni svet so samo ta stari,« je po kratkem premisleku
izvrgla mala Nives. Kratko in jedrnato!

Roka je kar vrglo.

»Saj res! Zakaj mi nismo hišni svet? Zakaj nas nihče ne
vpraša?« se je razburil.

»Tako je! Kar naj se gredo hišni svet,« je pritrdil Bik in
strgal razglas z deske.

Napovedali so bitko odraslim. Treba je bilo najti samo
še orožje. Odrasli so zviti. Težko se je boriti proti njim ...
Blisk je poklical Roka, Matica in Bika. Ostale je odslovil.

85

»Kadar me rabite, sem dobra,« je bila užaljena Rdeče¬
laska. Poglavar jo je pogledal izpod čela.

Deklica je utihnila in se počasi oddaljila. Blisk je odprl
usta, da bi začel z ekspresnim sestankom, takrat pa je
začela utripati lučka na dvigalu. Pripeljal se je profesor in
vsi so ga pozdravili.

Komaj je dobro zaprl vrata »sejne« sobe, že je poglavar
obupano odkimal.

»Saj ni nobenega miru v tej bajti! Gremo dol!«

86

Protestni shod

Stanovalci so se počasi zbirali v »sejni« sobi. Tu so bili
hišnica, dr. Grmova, šofer z nočnih voženj in drugi. Prišla
je tudi Matičeva mama. Profesor jo je sprejel že pred vrati,
in zaradi njene vljudnosti ni vedel, kaj bi.

»Saj saj, tovarišica Škerjanec, tako je! Jaz ne rečem nič.
Ampak tukaj so konkretne pritožbe...«

Ob nenavadnem pozdravu je mama samo pokimala.
Potem je vstopila in profesor je zaprl vrata.

Iz kleti so se pritihotapili bojevniki. Kar dobro so se
opremili v tako kratkem času. Nosili so transparente
z napisi: Jakob je naš, Ne damo Jakoba, Dol s hišnim
svetom in Jakob - naša pravica. Boris je nad vislice napisal
»hišni svet«. Imeli so tudi glasbila. Matic je tolkel po
afriškem bobnu, ki mu gaje med zadnjim obiskom prinesel
očka, Bik je trobil na saksofon, dva ficka pa sta škripala po
violini in piskala na klarinet. Nenavadno povorko je vodil
Blisk. Razvrstili so se pred vrati in ob piskanju in bobnanju
začeli skandirati:

»Ne damo Jakoba! Jakob je naš!«

Ni čudno, da je ubogi kuža skoraj ponorel od hrupa.
Pognal se je proti izhodu in Matic ga je komaj ukrotil.

»Butelj, saj gre zate!« mu je dopovedoval.

Vrata »sejne sobe« so se sunkovito odprla. Profesor je
mežikal izpod naočnikov in predno je spregovoril, so se ob

87

njem zbrali vsi odrasli. Začudeno so gledali v nenavaden
cirkus.

»Mir! Kaj pa je to?« je vzkliknil profesor. »Le kaj vam
ne pride na misel!«

Blisk je z zamahom roke utišal glasne bojevnike in s tem
pokazal, da so dobro organizirani. Tišino je izkoristil za
vprašanje:

»Zakaj pa tudi mi nismo hišni svet?«

»Kaj? Kdo je to rekel?« se je odločno ozrl profesor.

Sploh jih ni lovil na neumnosti, češ da še niso dovolj
stari za take reči, ampak je jasno pokazal, da se ne misli
pogajati. Fantje so začeli povešati transparente in tudi Blisk
je utihnil. Namesto njega se je ojunačil Bik.

»Mi ne damo Ja-jakoba!«

»A vam je kdo kaj rekel?«

Naprej je šlo vse samo. Fantje niso imeli več orožja.
Poglavar je povesil pogled in se začel zadenjski umikati.

Profesor je obvladal položaj.

»No, zdaj pa domov! Tudi če ni šole, morate biti do
osmih doma!«

Blisk se je obrnil in stekel. Takšnega poraza ni pričako¬
val. In to samo zaradi vprašanja »A vam je kdo kaj rekel?«
Tudi Matic in Jakob sta se vkrcala v dvigalo.

Mama je spadala k odraslim

Matic se še ni dobro vlegel v posteljo, ko so se vrata odprla.
Mama se je vračala s sestanka. »Kar bo pa bo,« je pomislil.
Poškilil je izpod rjuhe in iz maminega pogleda ugotovil, da
se bliža nevihta. Če bosta z Jakobom prestala današnji dan,
potem bo še vse dobro.

»Matic, kaj ti ne pride na pamet! Otroke našuntaš...
Dosti si upaš, saj veš, da so vsi proti.«

»Nobenega nisem naščuval,« se je branil Matic.

Mama se je spustila na posteljo. Bila je utrujena od
skrbi.

»Take sramote pa še ne. Kaj vse sem morala poslušati!
Pri Prepeluhu ne morejo spati, profesorjev avto rjavi...«

»Saj ne lula več tam,« se je našobil Matic.

»Lula ali ne lula! Ti veš, kako resen je tovariš profe¬
sor ... In kaj je bilo s smetnjaki?«

O njih še nista govorila. Matic bi jih najraje zamolčal,
samo kaj, ko je hišnica komaj čakala, da je lahko mami
natvezila vse mogoče! Ker pa je vedel, da je napad naj¬
boljša obramba, ji je hitro očital:

»Za tisto si ti kriva! Ti si vrgla fračo v smeti. Jakob jo je
samo poiskal. Saj sem rekel hišnici, da bom sam pospravil,
pa ni pustila. Komaj je čakala, da je lahko kričala, baba
histerična!«

»Kako pa govoriš?«

89

»Histerična je, ja!«

Mama se je razjezila.

»Matic!«

»Saj si zadnjič tudi ti rekla ...«

Mama se je skušala obvladati. Vedela je, da jeza ne
pelje nikamor. Globoko je vzdihnila.

»Matic, Matic, otrok sploh ne puste več na ploščad.
Pravijo, da je Jakob smrtno nevarna zver...«

»Lažejo!«

»Skušaj razumeti, Matic! Vsi ne marajo psov.«

Matic se je zagledal v strop. Razmišljal je o ljudeh,
hudobnih ljudeh, in kdo pravi, da bi jih potem moral imeti
rad on.

»Kaj me brigajo?«

»Dovolj velik si, da bi lahko razumel. Jakob mora od
hiše! Take vrste pes ni za v blok.«

Matica je zapeklo v grlu. Če bo šel Jakob, bo šel tudi on!
To je mami povedal in še dodal, da je takšna kot vsi »ta
stari«.

»Jaz ne morem več,« je obupano priznala mama.
»Zamisli si, če bi imeli vsi v bloku pse! Bil bi zverinjak,
pravi zverinjak.«

In Matic se je zagledal v krog svetilke na stropu.

Dva psa na vrvici sta se sredi ploščadi besno grizla.
Deček in deklica sta jokala. Rada bi rešila »pretepača«,
toda psa se nista menila za njun jok. Začeli so se oglašati psi
z balkonov. Stopetdeset balkonov in na njih stopetdeset
lajajočih psov. ..

90

Super ideja

Fantje so razočarano posedali pred stolpnicami. Preklinjali
so profesorja, ki je z enim samim vprašanjem miniral njihov
trud. »Kdo je pa kaj rekel,« ko pa so vsi dobro vedeli, da je
usoda Jakoba zapečatena. O, saj bi našli odgovor, samo
malo več časa bi jim morali dati.

»Matic se mi smili,« je priznala Rdečelaska.

Blisk jo je nemočno pogledal.

»Pa ti povej, kaj naj naredimo!«

Rdečelaska je skomizgnila z rameni. Tako »potolčeni«
se niso niti zmenili za Neli, Nives in še nekaj drugih deklic,
ki so se igrale »kozmetični« salon. Vlogo kozmetičarke je
seveda prevzela Neli, ki je prinesla od doma celo vrsto
raznobarvnih stekleničk in posodic. Deklice s punčkami
v naročju so čakale na vrsto in samo Nives in Breda sta bili
neučakani.

»Oprostite, jaz sem bila prej,« je začivkala Breda.

Nives je uporabila komolce.

»Jaz sem bila pa naročena, če dovolite!«

In ker se je Neli večkrat igrala z Nives, ji je dala prav.

»Najprej je Nives! Otroka oddaj v varstvo!«

»Se pa ne grem!« je bila užaljena Breda.

Nives je izročila punčko mali Moniki, ki jo je pazljivo
položila k trem drugim lutkam.. .

91

»Zelo ste se zanemarili, draga moja,« je z odraslim
glasom spregovorila Neli.

Počakala je, da se je Nives skobacala na gumijasto
blazino. Potem ji je spretno pokrila čelo z belo krpo.

»Poskusili bova z najnovejšim preparatom.«

Nenadoma je utihnila, saj je zagledala Mileno, kako se
je bližala po ploščadi. V roki je nosila vrečko.

»O, Milena,« jo je hinavsko prijazno pozdravila Neli.

Njenega razgovora z Maticem še ni pozabila in ji ga tudi
ni odpustila, čeprav je o njej grdo govoril samo deček ...

»Kostke nesem za Jakoba! Veš, kako me ima rad.«

Neli je zabliskala z očmi:

»Mene tudi.«

Milena je dobro vedela, koliko je ura. Začela se je
ozirati. Mislila je že, da je Matic pri fantih. Ko je malo
natančneje pogledala, je videla, da je imel eden izmed
pobov podobno mikico.

»Kje sta Matic in Jakob?«

Neli je pomignila proti hiši.

»Ali hodi s teboj?« je vprašala naravnost.

Milena je povesila pogled in odkimala. Bilo ji je nepri¬
jetno, saj so stranke prisluškovale njunemu pogovoru. Se
dobro, da so bile mlajše in niso vedele, za kaj gre.

Milena je ostala dostojanstveno mirna. Se celo prizvok
obžalovanja nad Matičevo nezvestobo je bilo čutiti v nje¬
nem glasu.

»Zdaj pa ne hodi, vem! Zdaj ima Jakoba!«

»Jakob bo moral stran,« se je privoščljivo zasmejala
Neli. »Mama ga bo prodala.«

»Ga bom pa jaz kupila!«

Kozmetičarka je ostala brez besed. Toda samo za nekaj
trenutkov.

»Kupila?«

92

»Ja! Misliš, da nimam nič v pikapolonici?«

»Ampak pojma nimaš, koliko tak pes stane. Milijone in
milijone.«

Milena ni verjela.

»Saj mi je Matic rekel...«

Tako sta se razgovorili, da nista opazili Roka, ki se jima
je približal.

»Kaj pa imata?« je hotel vedeti deček.

Neli se je zafrkljivo zarežala.

»Ona bo kupila Jakoba! Ampak vem zakaj! Zaradi
Matica!«

Rok se je počohal po glavi. To ni bila slaba misel.

»Vsi skupaj kupimo Jakoba, če bo naprodaj!«

Zdaj je pristala tudi Neli:

»Vidiš, vsi skupaj! In ne samo ti!«

Rok ni poslušal njunih čenč. Zavpil je fantom:

»Blisk! Blisk, ideja!«

93

Nabiralna akcija

i

Nives

Iz avtomobila sta izstopila mlajša ženska in moški.
Medtem ko je moški zaklepal avto, je ženska objela malo
Nives.

»Mami, mami, daj mi pet dinarjev za sladoled!«
Ženska je pobrskala po torbici. Izročila ji je kovanec in
se pripognila, da jo je Nives lahko poljubila na lice.

S kovancem je stekla na ploščad.

Neli

Neli je pozabila na igro z deklicami. In tudi na ljubo¬
sumnost. Ali pa se je zaradi nje še bolj zagrizla v delo.
S trakom v laseh in predpasnikom je klečala pred omarico
za čevlje. Skrbno očiščene jih je zlagala na polico.

»Mama, jaz sem končala. Pridi pogledat!« je zaklicala.
Samo kaj, ko mama ni imela časa.

Deklica je pristopila h garderobni omari. Pravi nered je
vladal v njej in Nelici so se zasvetile oči.

»Mami, če mi daš deset dinarjev, ti pospravim tudi
garderobno omaro.«

»Kaj je s teboj?« se je začudila mama iz kuhinje. »Tako
pridna že dolgo nisi bila.«

Neli se je zasmejala v pest...

94

Rok in bojevniki

Rok je pritisnil na zvonce kar z dlanjo. Z interfona so se
razlegli glasovi, on pa je zavpil:

»Star papir pobiramo! Ne delajte si skrbi! Pridemo tudi
na dom, javite se!«

Pozivi niso bili zaman, saj so imeli fantje polne roke
dela. Boris je krožil s trikolesom po ploščadi in pobiral
svežnje časopisov, drugi pa so lovili papirje in lepenko, ki
so frčali z balkonov. Zlagali so jih ob plezala in kup je vidno
rasel.

»Kako prosim, Janež?« je prisluhnil Rok v interfon.

Obrnil se je k Marku, ki je stal najbliže.

»Janež, četrto nadstropje!«

Potem je pritisnil z dlanjo na sosednjo skupino zvoncev.

Poglavar in njegov pomočnik

Blisk in Bik sta se nagibala čez betonsko ograjo. Opazo¬
vala sta mehanika, kako se je ukvarjal z »drobovjem«
katrce. Železni ostružki, zveriženi blatniki, neuporabna
avtomobilska kolesa in gume, in še cela vrsta navlake, ju je
navdajala z upanjem, da njuna ponudba ne bo naletela na
gluha ušesa.

»Mojster!« se je ojunačil Blisk.

Možakar je bil preveč zaposlen z delom in poglavar je
moral ponoviti:

»Mojster, dvorišče vam očistiva, če lahko železo odpe¬
ljeva na odpad.«

»Čigava pa sta?« ju je začudeno pogledal mojster.

Poglavar je pokazal s prstom na betonske zgradbe za
njunim hrbtom.

»Iz tistih blokov.«

»Ja-jakoba bomo kupili,« je zajecljal Bik in tako pro-

95

seče pogledal, da bi se ga še kamen usmilil. Samo kaj ko
mojster ni razumel in je moral Blisk natančneje razložiti...

»Psa bomo kupili! Psu je tako ime.«

Mojster je bil takoj za akcijo in fantoma so se zasvetile
oči.

»Ampak vse ni za prodat.«

»Nič zato! Bomo peljali pa na smetišče,« je bil Blisk
odločen.

»Zapeljal bom že sam. Za tri dni imata dela.«

»Kje pa!« se je pohvalil Bik. »S-saj še pridejo. Se-še
preveč nas bo.«

Zdaj mojster ni več vedel, ali je prav ravnal, ker je
sprejel ponudbo. Več kuharjev, slabša je jed. Vendar ni
maral požreti besede.

»No, bomo videli,« je nezaupljivo pokimal.

96

Hinavec po sili

Tudi če zunaj ne bi deževalo, bi Matic pričakal mamo
doma. Kazalca sta se bližala številkama, ob katerih se je
navadno vrnila utrujena od dela. Danes pa je bil še prav
poseben dan. Ne samo njega, ampak tudi fante je žrlo, kaj
bo z oglasom. Če se je premislila in kako drugače poiskala
kupca, potem so se zaman mučili in zbirali denar...

Zaslišal je ropot dvigala. Že res, da bi bil lahko sosed.
Vseeno je stekel k vratom. Ključ v ključavnici je zarožljal.

»Matic!« je zaklicala mama zaskrbljeno, še preden je
vstopila.

Deček je mislil, da ima polne roke, potem pa se je
izkazalo, da je razburjena, saj drugače ne bi rekla že med
vrati:

»Oh, Matic, samo da si doma!«

»Si oddala oglas?« jo je vprašal Matic kar naravnost. Še
dober dan ji ni voščil, kaj šele poljubil.

Mama se je skušala izmotati.

»Ti še vedno misliš, da ne maram Jakoba! Kje si, moj
črnuh?«

Pobožala ga je, Matic pa ni odnehal.

»Si ga dala ali ne?«

Njeno izmotavanje gaje spravljalo v slabo voljo. Mama,
ki je vedno sovražila dvoumje in odlašanje, je zdaj sama

97

zavlačevala. Namesto »sem dala« ali »nisem dala,« je za¬
čela:

»Matic, misliš, da meni ni hudo! Ampak vsi v hiši so
proti. Ali midva ali pes...«

To še ni tako strašno!

»Greva pa midva,« se je navdušil deček.

»Kam?«

Mama kar ni verjela svojim ušesom. Začuda ga ni
napadla, da je lahko še srečen, ker imajo tako lepo stano¬
vanje ...

»Kamor bi šli, povsod bi bilo enako. Za Jakoba je vrt,
velik vrt.«

Ozrla se je po kuhinji. Miza je samevala prazna.

»Sta kaj jedla?«

Matic je molčal. Mislil je na Jakoba in mama je kar
sama odgovorila na zastavljeno vprašanje.

»Nič nista! Seveda nič...«

Segla je v torbo in začela iz nje vleči razne zavitke in
vrečke. Čokolado je namenila Jakobu, vendar z gostobe¬
sednostjo in darežljivostjo ni mogla preslepiti Matica.

»Bo jutri v časopisu?«

Hotel je biti odločnejši, pa je opazil, kako so se mami
zasvetile oči.

»Ne jokaj, mami! Prodala ga bova kakšnemu dečku .. .
Takemu, kot sem jaz. Jakob ima rad otroke.«

Izkoristil je mamino slabost in je začel napeljevati vodo
na svoj mlin. Vedel je, da to ni lepo, vendar so bili odrasli
sami krivi! Jakob jim ni ničesar storil, samo tiste smetnjake
je prevrnil in že so odločili: »Vidite, rekli smo vam, da za
živali v blokih ni prostora.« In tudi mama je spadala
k odraslim!

»Grem lahko zdaj dol? Jakob mora lulat!«

98

Mama ga je pospremila do vrat. Tudi posmrkala je,
čeprav je bilo najhuje za njima.

»Saj bosta hitro nazaj, kaj? In obleci se, dežuje!«
Matic je snel z obešalnika pisano vetrovko.

99

Trenutki negotovosti

Spodaj je Matic privezal Jakoba na vrvico. Prava reč, če je
bil črnuh užaljen, ker mu fant ni zaupal. Samo zdaj je imel
Matic druge skrbi. Pritisnil je na zvonec in počakal, da seje
oglasil Rok.

»Dol pridi in hitro, da moja mama kaj ne zavoha!«

Potem je sedel na stopnico in pritisnil Jakoba k sebi.

»Vidiš, kam sva prišla! Samo zato, ker ne ubogaš!«

Potrepljal ga je po glavi, ni pa ga izpustil z vrvice.

»Kar počakaj! Skupaj bova šla!«

Rok je pridrvel po stopnicah kot Hitri Gonzales.

»Vse gre, kakor je treba,« je poročal. »Zjutraj bomo
vstali ob petih. Ob pol šestih bomo že začeli z delom. Blisk
pravi, da ga je še pa še, denarja bo pa tudi!«

Matic je ostal zaskrbljen.

»To že,« je prikimal. »Mene bolj zanima, kdo bo kupil
Jakoba.«

»Mislil sem, da bi Niko. Tvoja mama ga ne pozna. Na
ploščad ga ni skoraj nikoli, samo za košarko se zanima.
Včeraj sem ga nagovarjal. Samo potem sem videl, da je
bolje, če pozabimo nanj. Jaz mu govorim o Jakobu, on pa
o košarki...«

Potem je utihnil. Nekaj časa sta molčala. Jakob je hotel
na ploščad, Matica je skoraj povlekel za seboj.

»Pa je mama sploh dala oglas?« je vprašal Rok.

100

Matic je skomizgnil z rameni.

»Nič določenega ni rekla. Kar izmotava se.«

»Mogoče se samo zato, ker ga je dala,« je zdravo
zaključil Rok.

101

Oglas

»Je že notri!« je pridirkal Rok po ploščadi.

V roki je dvigal jutranjik in fantje so ga v trenutku
obkolili. Strašne negotovosti je bilo tako konec.

»Pokaži!« je vpila Neli.

Prav vsak je hotel videti, drenjali so se in prerivali in
samo Matic je ostal ob strani.

»Preberi!« je zaprosil prijatelja.

Rok je z omavčeno roko odrinil bojevnike, da je sploh
kaj videl.

»Ljubitelju živali zaradi stanovanjskih razmer odstopim
mladega in že nekoliko dresiranega novofundlandca...«

Matic je ostrmel. Bolj kot oglas ga je presenetilo, da
mama sploh ne bo prodala Jakoba, ampak ga bo oddala, in
to družini z otroki. Pogoj: velik vrt.

»Šenkala ga bo,« je bil tudi Blisk razočaran.

Za koga so potem garali; in kar je še huje - interesentov
bo kot listja in trave!

»Tega mi ni povedala,« je pokimal Matic.

Roku pa se je odtrgalo:

»Jebela, tole poslušajte! Vprašati pri Škerjanec, Beton¬
sko naselje 36/7 od desete do dvanajste ...«

Bojevniki so se spogledali. Najmanjši se niso niti zave¬
dali, kako usodne so bile te besede, zato pa sta Rok in Blisk
napela možgane.

102

»Je tvoja mama doma?« je planil poglavar v Matica.

»Zdajle ne. Do desetih bo pa že.«

Blisk je začel ukrepati. Neli je poslal po Rdečelasko.
Ona bo zamenjala nezanesljivega Nika. Matica je sicer
zaskrbelo, da jo utegne mama prepoznati.

»Kje pa! Mi-misliš, da vse po-pozna.«

Morda je imel Bik prav. Vseeno deklici ni zaupal.
Vmešal se je še poglavar.

»Rdečelaska bo obrnila tvojo mamo. To ni punca,
ampak cel fant!«

Za nadaljnje prepričevanje ni imel časa. Poklical je
ficka.

»Do ceste bosta šla. Tam, kjer avtobus ustavlja, sta
razumela?«

Ficka sta se spogledala in pokimala.

»Ko bosta zagledala Matičevo mamo, bosta pritekla
povedat!«

V njunih očeh je moral vzbujati Blisk strah in spoštova¬
nje, drugače se ne bi tako jadrno obrnila in stekla proti
začetku ploščadi. Spodaj po cesti so brzeli in smradili
avtomobili.. .

Blisk se še ni oddahnil, ko se je že vrnila Neli. Od daleč
je vpila:

»Ni je doma! Z mamo je šla v market.«

Vsi so vedeli, da je mislila Rdečelasko.

»Kdo je rekel?« se je začudil Rok. Kratkomalo mu ni
šlo v račun, da stvari ne gredo po načrtu.

»Njen bratec je povedal!«

»On drek ve!«

Blisk je vprašal, kdaj se deklica vrne.

»Tega pa nisem vprašala,« je priznala Neli.

»Koza!« je butnilo iz Roka.

»Saj ni nihče rekel!« se je uprla Neli.

104

Poglavar jo je nagnal nazaj. Namrdnila se je, da jo je
moral nagnati.

»Rdečelaska je luftar,« je zašepetal Matic bolj zase,
a dovolj glasno, da so ga slišali tudi drugi.

»Saj bo prišla,« je zatrdil Blisk.

»Prišla, ja! Ko bo že prepozno!«

Blisku je bilo dovolj fantovega vzdihovanja. To mu je
dal tudi jasno vedeti, potem pa je bojevnikom razdelil
naloge. Najprej Biku.

»Ti boš pri dvigalu. Pazi, da ne bo kaj narobe! Takole
bom zažvižgal!«

Poglavar je bil pravi mojster v žvižganju. Vsem je šlo
skozi ušesa.

»Kaj pa, če bo ravno takrat hotel kdo gor?« je zaskrbelo
Bika.

»Bomo že mi zunaj pazili.«

»Kaj pa, če bo hotel dol?«

»Dol?« je vprašal Blisk in še enkrat ponovil.

Na to možnost ni niti pomislil. Malo se je zmedel, zato
pa se je znašel Rok:

»Če bo hotel dol, samo malo odpreš vrata in že lift ne
dela. Je tako?«

Fantje so pokimali.

»Straža gre!« je zaklical Boris, Matic pa je vzkliknil:

»Mama!«

Napetost je dosegla višek. Vseeno je skušal obdržati
poglavar vajeti v svojih rokah.

»Samo brez panike. Mama ne sme videti nikogar tukaj.
Tudi tebe ne, Matic! Če ne bo vse narobe.«

Matic je poklical Jakoba. Ucvrla sta jo proti vhodu. Še
med tekom je slišal poglavarja, kako je delil navodila.

»Vsak na svoje mesto! Preostali pa se skrijte! Da vas ne
vidim, če ne, vas bom skalpiral!«

105

»Govoril sem, howk!« seje namesto njega oglasil Boris.
Ker ni vedel, kako bo poglavar sprejel šalo, je raje stekel za
drugimi, kar so ga noge nesle...

Ko je mama stopila na ploščad, je bilo naselje kot
izumrlo. Nikjer nikogar. Svojim očem skoraj ni verjela ...

106

Slepe miši

Matic ni čakal na dvigalo. Skoraj konec ga je bilo od
dirkanja po vseh tistih stopnicah. Natočil je vodo v Jako¬
bovo posodo. Ni je še odnesel na balkon, ko je mama že
odklenila vrata. Obrisal si je prepoteno čelo in skušal svojo
zadihanost kar najbolj skriti.

»O, mami, a ni danes vroče?«

Mama je samo pokimala. Gledala je za njim, tako da se
je že zbal, če ni opazila njegove upehanosti. Revež ni mogel
vedeti, da se je čudila povsem nečemu drugemu. Kratko-
malo ji ni šlo v glavo, kako je Matic vse to tako junaško
prenašal. Na mizi je namreč ležal razgrnjen jutranjik ...

Ko je Matic odložil posodo v kot balkona, se je za
trenutek stegnil čez ograjo. Črna ploščad je še naprej same¬
vala v soncu.

Jakob je pil vodo z velikimi požirki. Mlaskanje je kar
odmevalo...

»Kdo ti je povedal za oglas?« je vprašala mama.

»Kaj praviš?« se je deček naredil gluhega.

Mama je ponovila vprašanje.

»A oglas? Rok mi je povedal.«

»In kaj je rekel?«

»A Rok?«

»Rok, ja! Kdo pa?«

»A kaj je rekel? Nič.«

107

Mama se je prikazala na balkonu in ni vedela, ali bi
fantu verjela ali ne.

»Kaj pa naj reče?« se je čudil Matic.

»Pa ti?«

»A jaz?«

S svojim zavlačevanjem je spravljal mamo v slabo voljo.

»Kaj pa je zdaj to, Matic? Ne slišiš, kaj sprašujem?«

Matic je pokimal, mama pa gaje površno stisnila k sebi.

»Misliš, da meni ni hudo? Prav rada ga imam. Zdaj pa
tole. Bolje bi bilo, če ga nikoli ne bi imeli...«

Matic se je sklonil k Jakobu. Ni bil žalosten, samo tako
praznega se je počutil. Kaj je mislila mama, ko je rekla
»Zdaj pa tole«? Seje tudi njej zazdelo, da med njima ni bilo
več tako, kot pred Jakobovim prihodom? Prav res ni vedel.
Nekaj se je zgodilo ... Samo kaj? Tisti trenutek bi bil raje
kjerkoli drugje, samo ne pred mamo, s tistim vprašujočim
pogledom...

108

Pazi na red in čistočo

Starejša ženska s palčko se je pogovarjala z Bliskom. Bolj
slabo je že slišala in poglavar je moral kakšno besedo
večkrat ponoviti.

»Koga je ugriznil?«

»Saj ni samo enega. Že več jih je,« je zagotavljal
poglavar.

Rok, ki je stal nekaj korakov vstran, je komaj zadrževal
smeh. Niso ga zabavale samo Bliskove laži, ampak tudi
način, kako je prepričeval starko. Prav res bi šel lahko za
igralca.

»Ne verjamete?« je še naprej silil Blisk.

Poklical je Roka za pričo.

»Kar povej, kako te je Jakob uklal.«

Rok je znal svojo vlogo na pamet. Približal se je s tisto
svojo omavčeno roko in obtožujočim glasom.

»To ni pes, ampak zverina!«

Žensko je zaskrbelo.

»Pa piše, da je dresiran!«

»Ja, dresiran! Hudoben, ne pa dresiran! Mene je napa¬
del za prazen nič. Kost mi je strl, pa ne samo meni.«

Tudi Blisk je pokazal svojo že skoraj ozdravljeno roko.

»Kar poglejte, gospa!«

Ženska si je ogledala sledove ugriza in odkimala
z glavo.

109

»Joj,  joj...  In  takšnega psa ponujajo. Da jih le sram ni!
Take jim bom napela!«

Ogorčeno je pomahala s palico proti balkonom in odhi¬
tela v vežo. Rok je nemočno pogledal Bliska.

»Seveda, zato pa ga dajejo zastonj! Se mi je kar zdelo,
da nekaj ni v redu,« je godrnjala, medtem ko je z bolnimi
nogami »plezala« po stopnicah.

Blisk je zažvižgal na prste.

Zenska se je napotila naravnost k dvigalu. Hotela je že
pritisniti na gumb, ko jo je ustavil napis DVIGALO V OK¬
VARI.

Bik je sedel na stopnicah in listal strip. Tako neveden
obraz je delal, kot da ne zna šteti do tri. Ženska ga še
opazila ni, dokler se ni napotila k stopnicam. Očitno pa se
je spomnila, da ne ve točno, v katerem nadstropju stanuje
družina Škerjanec.

»V sed-sed-sedmem,« je odgovoril Bik prestrašeno.

Ženska se je ozrla po strmih stopnicah in od jeze pihnila
skozi nos.

»To je preveč za moje noge .. . Da jih le sram ni! Kakšni
ljudje se najdejo! Prijaviti bi jih bilo treba, prijaviti!«

Odšla je in fantje so se oddahnili.

»Bolj na tanko smo piskali,« je priznal Rok.

In že so se na stopnišču oglasili koraki.

»Nekdo gre iz hiše!« je vzkliknil poglavar.

Kljub zajetni postavi je Bik spretno planil k dvigalu in
obrnil napis. Na drugi strani kartona je pisalo:

PAZI NA RED IN ČISTOČO!

110

*»n\ v

Babji čvek

Resje šlo bolj »na tanko«. Zato je bil Črni blisk nezadovo¬
ljen s samim seboj. Iskal je novo rešitev.

»Že vem, kaj bomo! Takoj se vrnem!«

Kot prerojen se je pognal po stopnicah in izginil za
vogalom. Tako je Rok ostal sam. Ob izhodu je sedela Neli,
ob njej pa se je kratkočasila Nives s svojo punčko.

»O, zdravo!« ji je voščil Rok in kar takoj vprašal:

»Je prišla?«

»Kdo?«

»Kdo, kdo! Rdečelaska vendar? Vsaj to bi lahko
vedela, kdaj se vrne.«

Neli je skomizgnila z rameni. Vse je kazalo, da je akcija
prav nič ne zanima. In toliko truda so vložili!

»A nisi bila tam?«

Zdaj je deklica prikimala in Rok pri najboljši volji ni več
vedel, pri čem je.

»In ne veš, kdaj pride?«

»Za kosilo... ampak mene Blisk ne bo zezal!«

V tem grmu je torej tičal zajec. Punca se je še zmerom
jezila na poglavarja. Ni mu mogla oprostiti, da jo je dvakrat
nagnal k Rdečelaski, ker ji je pozabil naročiti, kaj vse naj
vpraša.

Med »prepirom« se je zbrala gruča otrok. Tudi Boris je

112

bil med njimi. Pestoval je žogo. Rok mu jo je izpulil iz
objema in jo brcnil na sredo ploščadi.

»Kaj pa zijate! Igrat se pojdite!« je zavpil in potem tiše
dodal: »Trapa trapasta!«

Neli ga ni slišala. Ali pa ni hotela slišati. Slabe volje pri
dekletu vseeno še ni bilo konec, saj se je po ploščadi bližala
Milena.

»Rok, kje je Matic?« je hotela vedeti deklica. V isti sapi
je vprašala, če so že slišali za oglas.

»Kdaj že! Mi smo vstali ob petih. Misliš, da ne znamo
brati,« je bila Neli neprijazna.

Deklica jo je začudeno pogledala, Rok pa je skušal
rešiti neprijeten položaj. Milena je bila čisto na mestu
punca.

»Saj ni mislila tako...«

Vse je podrla Nives. Ravno o nepravem času se je
oglasila.

»Zdaj hodi Matic s tabo, kaj?«

Neli je vzkipela:

»Kaj te briga, smrklja!«

»Jaz nisem nobena smrklja, da veš!« je planila Nives
v jok.

Rok sije zamašil ušesa. Obupano seje oziral naokrog in
čakal, da se bodo kokoši nakokodakale.

113

Drugo torpediranje

Kdo ve, koliko časa bi Rok še obupaval v glasni ženski
družbi, ko ga ne bi rešil poglavar. Pritekel je, kot da bi mu
gorelo za petami.

»Hudiča, a ne vidite, da nekdo gre?«

Punce so utihnile, Blisk pa je pristopil k zidu in poklical
Roka. Čeprav je imel roko v mavcu, mu je lahko podal
ravbarske. Da bi bil še višji, je stopil dečku na ramena.
Šele zdaj je Rok opazil, da je imel pod pazduho karton
z drugačno hišno številko.

Lepilo se še ni posušilo, ko so že zagledali mladega
možakarja v ponošeni obleki. Neodločno se je oziral po
številkah nad vhodi. Ni se najbolje znašel med vsemi temi
bloki.

»Fantek, kje pa je blok številka šestintrideset?«

Blisk se je spačil. Pojma ni imel. S pogledom je oplazil
Roka, in potem seje pačil tudi on. Mladi mož ju je gledal in
se čudil.

»Tistile vhod je petintrideset. Tale bi moral biti šestin¬
trideset, je pa šestnajst.«

»Tukaj je vse zmešano,« je priznal Blisk in se za spozna¬
nje manj pačil.

Mladi mož je hotel kar v vežo. Njega pokvarjeno dvi¬
galo ne bi ustavilo, pa če bi Škerjančevi stanovali na

114

podstrešju. Tako se Blisk sploh ni več pačil in tudi Rok seje
ustrašil.

»Veš kje je blok številka šestintrideset?« se je spomnil
Blisk.

»Šestintrideset?«

V mladem možu je zagorelo upanje.

»Ja, družino Škerjanec iščem ...«

Že spet je hotel v vežo, pa je Rok skoraj zavpil.

»Škerjanec? A niso oni pri Toniju?«

»Katerem Toniju?« se je ustavil mladi mož.

Pogledoval je zdaj Bliska, zdaj Roka.

»Saj res,« se je spomnil še Blisk. »To je tam, kjer imajo
tistega velikega črnega psa.«

Mladi mož je zažvižgal.

»To, to iščem! Kje je to?«

Blisk je pokazal s prstom.

»To je tamle čez! Vidite tisto zeleno stolpnico. Greste
do trikotne strehe, tiste bele, in potem zavijete na desno.
Hiša je čisto na koncu.«

»Do tiste bele strehe in potem na desno. Hiša je čisto na
koncu,« je hitel ponavljati mladi mož.

Potem se je zahvalil.

»Prav lepa hvala, fantek!«

Ni še dobro odnesel pet, ko je Bliska kar zvilo od
smeha.

»Ti bom že dal fantek! Mater, sem ga torpediral! Tega
danes ne bo več nazaj.«

Tudi Rok se je začel smejati. S srca se jima je odvalil
težek kamen.

115

Rdečelaska nastopi

Mama je izpirala makarone pod pipo. Voda je curljala
skozi sito in se v potočku izlivala v odtok. Matic je pridno
drgnil s sesalcem preprogo. Nenavadno potrpežljivo je
premikal cev gor in dol, gor in dol. .. Pričakoval je Rdeče¬
lasko in zdelo se mu je, da se sekunde še nikoli niso tako
vlekle. Mama je že stresla makarone v keramično skledo.
Vsak čas bo kosilo, punce pa še od nikoder. Lepo je rekel
Blisku, da Rdečelaski ne more zaupati. Še slabša je bila od
Nika. Prepričan, da se je punca premislila ali bolje: ustra¬
šila in pobegnila, je že pripravljal lekcijo Blisku. Take mu
bo napel.. .Takrat pa je pozvonilo.

Ugasnil je sesalec in se pognal k vratom.

Na pragu je zagledal Rdečelasko. V trenutku ji je vse
odpustil. Pomežiknil ji je in se ji zarotniško nasmehnil.

»Kaj bi rada?« jo je vprašal, kot da se mu še sanja ne, za
kaj gre.

»Ste dali vi oglas za psa?«

Deklica je vprašala glasno in razločno. Mama v kuhinji
jo je morala slišati!

Matic je prišepnil:

»Velik vrt, dosti otrok!«

Rdečelaska je pokimala.

Povabil jo je za seboj in ji glasno razložil:

116

»Pogovoriti se boš morala z mojo mamo. Kar naprej
stopi!«

Mama si je obrisala roke v predpasnik.

»Prišla je zaradi oglasa,« je predstavil Matic deklico.

Mama je pokimala.

»Sem že vse slišala...«

Rdečelaska je obstala pred Jakobom. Z očmi ga je
požirala, tako ji je bil všeč.

»Joj, kako je lep,« je rekla.

Sklonila se je in ga pobožala. Takoj se je videlo, da
bosta dobra prijatelja.

»Dresiran je tudi?« je pogledala Matičevo mamo.

Namesto nje se je oglasil Matic.

»Jakob mu je ime.«

Bal se je, kako se bo izteklo. Mama je bila tako
nezaupljiva... Sploh ni odgovorila na vprašanje, ampak je
hotela vedeti, zakaj ni prišla z njo mama. Ali pa vsaj oče!

»Očka je na Intertrade in je na službenem potovanju.
Mamica pa je dežurna. Rekla je, naj grem kar sama, ker bo
jutri že lahko prepozno. Denar imam tudi. Pa velik vrt in še
tri brate!«

Matic bi jo najraje objel. Bila je zares odlična. Pa tudi
prepričljiva. Samo tista mamina nezaupljivost...

»Kako praviš, da ti je ime?«

»Nataša.«

Mama je pokimala.

»Raje bi se pogovorila s tvojimi.«

»Velik vrt imate,« je vpadel Matic v besedo. »To je
glavno, ali ne, mami?«

In mama je že spet prikimala. Matic je poklical Jakoba.

»Daj taco!«

Kuža je ubogal. Deklica ga je pobožala in Matic se je
kar raznežil.

117

»Vidiš, mami, kako se ji pusti!«

»Jakob ima vse otroke rad.«

Tako je moral Matic zaigrati na vse ali nič. Mama si je
očitno zapičila v glavo, da mora govoriti z dekletovimi
starši in pika. Dobro pa je vedel, da to ne bi bilo mogoče.

»Ne bom čakal do jutri! Če že mora od hiše, naj gre
danes!«

Zdelo se mu je, da bo zajokal. Začutil je mamine prste
pod brado.

118

»Zakaj ti je toliko do tega, da damo Jakoba prav njej?«

»Zato!« je rekel deček in ni vedel naprej.

»Zakaj zato?« je bila mama neizprosna.

Matic je pomislil na dogovor s fanti. Tudi Rdečelaskinih
besed se je spomnil.

»Ker že mora od hiše, ga dajmo takim, kjer imajo
otroke. Ob njej bo Jakob pozabil name. Hočem reči, igrala
se bo z njim tako kot jaz in Jakobu ne bo dolgčas.«

»In če ga ji res damo, mi obljubiš, da ne boš jokal?«

Matic je začutil, da se je bližala zmaga. Mami se je
pognal okrog vratu in jo poljubil na lice.

»Hvala, mami!«

Tisti »hvala« mu je prišel iz srca. Srečen je bil. Srečen
zato, ker je načrt uspel. Samo misel, daje preslepil mamo,
mu je malce kalila veselje, vendar ne toliko, da se ne bi
nasmehnil. Pokleknil je k Jakobu in ga še zadnjikrat objel.
Slišal je mamo, kako je naročila Rdečelaski, naj denar kar
obdrži.

»Adijo, Jakob,« je zašepetal deček.

Čutil je njegovo toploto, njegovo težo in dah. Spojila sta
se v eno samo bitje. Dolge dlake so ga ščegetale po obrazu.
Le čemu bi jokal, saj se nista poslavljala za zmerom. Se ga
bo objemal in mu nosil kosti.

»Mamici in očku naroči, naj se oglasita, ko bosta imela
malo več časa,« je rekla mama.

Matic je vrnil Jakobu poljubček. Poliznil ga je po
mrzlem in mokrem smrčku. Vedel je, da mama tega ni
marala, ampak danes se ni jezila. Samo od časa do časa ga
je pogledala od strani, če je držal obljubo. In oči je imel
suhe kot poper...

119

Jakob je naš

Novica o Jakobovem novem lastniku se je razširila med
bojevniki kot blisk. Raznesli sojo poglavar, Bik in Rok, ki
so prisluškovali pogovorom pred vrati v Matičevo stanova¬
nje. Še preden je Rdečelaska stekla k dvigalu, so bili fantje
že spodaj. Pridružila sta se jim tudi Matic in Jakob. Uma¬
knili so se za vogal, kjer so se lahko po mili volji
veselili, saj do tja ni seglo oko Matičeve mame.

Več parov rok je objemalo Jakoba. Ta pa je tekel in jih
vlekel za seboj. Ko so se upehali, je h kužku pristopil
Matic. Stegnil je roko in Jakob mu je dal taco.

Potem so se šli preskakovat. Tudi Jakob je skakal. Pravi
cirkus!

Še celo mimoidoči so pozabili na svoje nujne opravke in
so se radovedno ozirali. Mala Nives pa je bila premajhna,
da bi preskakovala fante, zato je poklicala Jakoba in kuža
je res stekel za njo. Bojevniki so se pobrali in se oprijeli.
Kot kača so se vili za deklico in psom.

»Igrali se bomo že lahko tukaj, kje bo pa spal?« se je
nenadoma zamislil Matic.

Blisk, Bik in Milena so se spogledali. Na ploščadi ne bo
mogel, to je bilo enkrat ena.

»Doma ga moramo skriti,« je ustrelil Blisk.

Čisto enostavno!

»Samo kje?« je vprašala deklica.

120

»Če bi ga skri-skrili tja, kjer je že bil...  Ti veš, Ma-
Matic!«

Bik je mislil na skrivališče v podzemskih garažah, toda
Matic je odločno odkimal.

Možgančki so jim pošteno delali.

Fant, toliko hiš, toliko sob, vež, kuhinj, shramb in
balkonov, toda nikjer prostora za kužka! Pa kaj prostora!
Majhnega prostorčka. Skoraj so že obupali, ko seje posve¬
tilo Rdečelaski.

»Kaj ko bi ga dali na teraso?«

Fantje so se spogledali. Sprva niso vedeli, kaj bi s pred¬
logom, ko pa se je zanj vnel poglavar, so bili navdušeni vsi
po vrsti.

»Tako je! Hišo mu postavimo tja gor.«

»Že! Ampak kako?« se je vprašal Rok.

Poglavar je pomislil na ključ.

Bik je pripomnil, da ga ima samo hišnica.

»O.K. Tvoj oče bo rekel hišnici, ti pa...«

S kretnjo je pokazal, kako si ga bo »izposodil«.

»Za en dan. Potem bomo tako imeli svojega.«

Matic se je nasmehnil. Le čemu se ne bi veselil, ko pa so
prebrodili še eno težavo. Zahvaliti se je moral Rdečelaski.
Že drugič jih je rešila. To je občutil tudi Blisk in je
pomenljivo pomežiknil deklici.

»Spet si jo pogruntala!«

Punci je pohvala dobro dela. In kako ji tudi ne bi! Blisk
ni delil pohval vsak dan ...

121

Jakobov novi dom

Z Jakobovo selitvijo so počakali do večera. Spraviti Jakoba
na vrh petnajstega nadstropja niso bile mačje solze. Saj je
znal po stopnicah, toda v tako veliki hiši bi gotovo naleteli
na koga izmed odraslih. Če ne v dvigalu pa na stopnišču.
Morali so ga skriti in Blisk je od nekod privlekel veliko
kartonasto škatlo. Pralni stroj je pisalo na njej in zraven je
bilo narisano še vse tisto s prečrtanim dežnikom in ko¬
zarcem.

»Jakob!« je vabil Matic.

»Jakob! Jakob!« se je kar topil poglavar.

In Jakob je bil radoveden kuža. Stekel je pogledat, kaj
je v škatli, takrat pa hop pokrov in Jakob je bil ujet. Fantje
so hitro povezali škatlo. Matic se je oziral, če ne preti
kakšna nevarnost. Dva moška sta šla mimo, pa se na srečo
nista zmenila zanje.

»Dajmo, dajmo!« jih je spodbujal.

»Orka, je tež-težak!« je zastokal Bik.

Poglavar ga je nadrl, naj raje dobro prime, saj ga je
dovolj skupaj.

Kar zanašalo jih je od teže. Vseeno so hiteli. Pri tem so
stiskali zobe, in kolena so se jim šibila. Za nameček je
Jakob opletal z repom, daje pošteno ropotalo. In tudi cvilil
je. Saj je bil potrpežljiv kuža, ampak kar je preveč, je
preveč!

122

»A bo kar na-naprej op-opletal,« se je jezil Bik. Pri tem
pa je naletel na poglavarjevo slabo voljo.

»Tiho, sem rekel!«

V odgovor je zavreščala mačka. Le od kod se je prite-
pla? Od strahu so skoraj izpustili škatlo.

»Všc, boš šla?!« jo je napodil Bik.

Mačka je dvignila rep in še enkrat zavreščala. Potem je
izginila v temi.

»Mačke so sranje,« seje spomnil Bik mamine vražever¬
nosti.

Poglavarju se je zdelo škoda časa za obujanje prego¬
vorov.

»Naprej! Ne čvekaj!«

Tekli so vse do vhoda, kjer so jih že čakale Neli,
Rdečelaska in Nives. Njihova naloga je bila pravočasno
zasesti dvigalo in ga varno pripraviti za vožnjo »tihotapcev«
z veliko kartonsko škatlo. Neli je za sekundo prepozno
pritekla do vrat. Hotela jih je odpreti, a je začela utripati
rdeča lučka. Nekdo je poklical dvigalo. Kaj zdaj? Fantje so
bili že tukaj. Vsi prepoteni so zrinili škatlo v vežo.

»Nekdo gre!« je zastokala Neli.

Za umik ni bilo več časa, pa tudi moči so jim pohajale.
Blisk je pljunil od jeze.

»Kar naj gre! Zdaj smo tu.«

Dvigalo se je ustavilo. Izstopila je doktorica v razkošni
večerni obleki. Spremljal jo je mlajši moški. Najhitreje seje
znašel Rok.

»Dober večer!« je vljudno pozdravil.

In potem so voščili dober večer vsi po vrsti.

»Dober večer, otroci,« je odvrnila doktor Grmova.

Takrat je Jakob zarenčal in čeprav uboga ženska ni
vedela, od kod je prišel grozeči glas, je stekla proti vratom.
Spremljevalec jo je komaj dohitel. Zrak je bil čist in vsi po

123

vrsti so se zdrenjali v dvigalo. Matic je pritisnil na stikalo,
ob katerem se je svetila številka petnajst.

Na prostrani ravni strehi, z gozdom televizijskih anten
in s pogledom na stotera stanovanja na obeh straneh nase¬
lja, so se počutili kot tatovi. Komaj dobro so odvezali
škatlo, že se je Jakob pognal na prostost.

Maticu terasa ni več tako ugajala. Zbal se je za Jakoba.

»Saj lahko skoči čez zid!«

»Dali ga bomo na vrv,« se je oglasil Rok, potem pa
stekel k vratom, ki so se začela zapirati.

»Ce se zapro, še dol ne moremo.«

Kljuko so imela namreč samo na notranji strani in
deček jih je podložil z deščico.

»Kako ga bomo vsak dan spravili dol?«

Rok je pogledal Matica in obupano skomizgnil
z rameni. Da bi ga dvakrat na dan prenašali v škatli, ne bi
bilo mogoče.

»Z Bliskom se bomo pogovorili. Zdaj pa pojdimo, da
kdo ne pride gor!« je zaključil Rok.

Fantje so se poslovili od Jakoba. Taje malomarno ležal
pod šotorom iz cunj in ovohaval vrv, s katero je bil privezan
k »novemu domu«.

Na koncu sta ostala z Maticem sama. Sama med televi¬
zijskimi antenami, sama v nenavadni tišini, ob glasovih iz
vseh stanovanj, ki so se stapljali v nepopisno mešanico
glasov, med katero je le od časa do časa prodrl šum mesta.
Poljubil je Jakoba med uhlja, potem pa pustil, da ga je
polizal po obrazu. Ritenski se je napotil k vratom. Z dla¬
nema si je zakril obraz. Prepričati je hotel sebe in Jakoba,
da je dovolj pameten in ne bo cvilil in jokal.. .

»Saj se boš navadil,« je zašepetal.

Preveč rad ga je imel, da bi tisti trenutek, ko je sfrfotal
golob z roba strehe, pomislil na strah . ..

124

Ovseni kosmiči namesto zrezkov

Matic je čepel na balkonu in prisluškoval v temo. Kaj vse bi
dal, da bi bil še zdaj na strehi, a je moral Jakoba prepustiti
Blisku. Fant je doma rekel, da bo šel ob sedmih v kino, in
tako je lahko do devetih dežural... Tudi za večerjo bo
poskrbel. Kanglico, obešeno na vrv, bo spuščal mimo
balkonov. Bojevniki so bili že obveščeni, naj ne bodo
preveč požrešni in naj ostanek večerje namenijo prijatelju,
ki je po novem bedel prav nad vsemi.

»Matic, bova zrezke?« se je oglasila mama.

Pa je fant ni slišal.

»Bova dunajske? Take z drobtinicami?«

Matic se je zdrznil. Slišal je samo drugi del vprašanja,
vendar ni hotel spraševati, saj bi se mama razjezila. Tako je
povezal drobtinice s krompirjevimi svaljki.

»Z marmelado,« je odvrnil, da je mama zaskrbljeno
obstala pri vratih.

On je še vedno ni ne videl ne slišal.

»Hudo ti je, Matic!« je rekla po krajšem premisleku.

Zdaj se je začelo muditi Maticu v sobo. Bal se je, da bi
mama zaslišala morebitno cviljenje...

»Ni mi hudo, samo da je na varnem.«

Mama se je oddahnila. Vsa vesela je v kuhinji pokazala
Maticu prekrasen, živo rdeč kos mesa.

»Veš kakšne zrezke bova naredila! Poglej!«

125

Matic bi se kdaj drugič navdušil, zdaj pa je pomislil na
Jakobovo večerjo in je ponesel meso k nosu.

»Smrdi,« se je skremžil. »Jaz tega že ne bom jedel.«

Poduhala je še mama.

»Sploh ne smrdi, Matic! Kakšen nos imaš?«

»Ne bom jedel, ne. Imam že raje ovsene kosmiče.«

Vrnil se je na balkon. Medtem je mama še enkrat
poduhala meso in odkimala.

Matic se je nestrpno ozrl za vedrom, privezanim na
vrvico. S strehe jo je spuščal Blisk in hitro pobiral prosto¬
voljne prispevke za Jakobovo večerjo.

Potem seje vrnil v kuhinjo. Namesto dunajskega zrezka
ga je čakal poln krožnik tresočih se in kadečih kosmičev.
Kaj vse je bil pripravljen storiti za prijatelja! Kljub lepi misli
mu je žlica obstala na pol poti do ust.

»Kaj je zdaj to?« se je razjezila mama. »Vse kar je prav!
Zmišljeval si pa ne boš! Zrezki ti smrdijo, zakaj pa kosmi¬
čev ne ješ?«

»Raje bi meso,« se je zmrdnil deček.

»Zdaj spet zrezke! Stran sem jih vrgla.«

Matic si ni znal več pomagati.

»Oh, saj nisem lačen,« je zastokal.

Smilil se je samemu sebi in to je bila zares huda
stvar....

126

Neurje

Matica je prebudil grom. Bolj v snu je slišal, kako je
treščilo. Zavesa se je napihnila v vetru in debele dežne
kaplje so udarjale po okenski polici. Komaj je potihnil
grom, že se je ponovno zabliskalo. V sobi je bilo nekaj
trenutkov svetlo kot podnevi. Hotel je vstati, pa je zaslišal
mamo, kako seje premaknila v postelji. Prižgala je lučko in
pogledala na uro. Potem je po prstih pristopila k oknu in
z dvignjenima rokama ukrotila zaveso. Ko je zaprla okno,
se je za trenutek pomudila ob njegovi postelji. Priprl je
veke in skušal dihati kar najbolj umirjeno. Upal je, da ne
bo opazila njegovega pretvarjanja ...

Začutil je dlan na obrazu in potem še na roki. Verjetno
se je hotela prepričati, če je dovolj gorak. Zeblo ga ni, a ga
je vseeno pokrila z odejo. Potem je ugasnila lučko.

Matic ni vedel, kaj bi. Tako je treskalo, da se je vse
treslo in pozvanjalo. V trenutkih tišine je s pišem vetra
prihajalo cviljenje Jakoba. Ubogi revež bo podivjal sam na
strehi! Moral je kar najhitreje k njemu. Samo kako? Razle¬
gel se je nov tresk in potem grom ni potihnil več sekund.
Kot da se je valilo kamenje... In spet tišina, prekinjena
z udarci debelih kapelj ob šipo, ter Jakobovo vse glasnejše
cviljenje. Čudil se je, ker ga mama ni slišala ...

Dvignil se je na komolca. Tudi mama se je premaknila.

127

Na srečo se je v snu samo obrnila na drugo stran. To ga je
za trenutek pomirilo.

Med novim gromom je zlezel iz postelje in se izmuznil
v vežo. V sami pižami seje vzpenjal po stopnicah. Zeblo ga
je v podplate, a ni mislil na hlad. Zgoraj je stopil na prste in
pobrskal za ključem. Čisto razločno je slišal Jakoba, kako je
norel po strehi in cvilil.

Odrinil je železna vrata na streho. Leden piš je puhnil
vanj in v trenutku je bil moker do kože. Jakob je že bolj
hropel, kot pa lajal. Matic je skočil k njemu in ga objel.
Požvižgal se je na curek vode, ki se mu je vil z las in ga
neusmiljeno žgečkal po licu in bradi. S prsti se je zažrl
v vrv. Velik vozel so naredili fantje. Težko je šlo, pa še
Jakob je ob ponovnem blisku poskočil in ga skoraj prevrnil.

»Miruj, Jakob! Miruj!« ga je skušal pomiriti.

Grdo je treščilo in piš vetra je odnesel Jakobov šotor.
Samo pisana cunja je obvisela na eni izmed anten. Nasled¬
nji piš je zaloputnil vrata.

Matic je šele zdaj zagledal razdejanje. Gozd anten je bil
skoraj pokošen. Nekatere so ležale na tleh, druge pa so vse
zvite molele v temo. Matic je dobro vedel, da tega ni
naredilo neurje, ampak Jakobov strah. Med beganjem po
strehi se je z vrvjo zapletal vanje in jih rušil...

Ko ga je rešil vrvi, se mu ni več mudilo. Bolj moker
tako ni mogel biti. Napenjal je možgane, kam bi odpeljal
Jakoba, saj ga v takšnem neurju ni smel pustiti na strehi.
Revež bi še zbolel lahko ...

Pomislil je na sušilnico. V njej je bilo vseeno topleje kot
tu gori. Hotel je odriniti vrata, pa prsti niso našli špranje.
Obšla ga je groza. Kot iz uma se je zaletel v trdo in mokro
ploskev. Še Jakob je začudeno opazoval početje svojega
gospodarja...

Ubogi deček je udarjal s pestmi, brcal z nogo, toda

128

vrata se niso premaknila. In tudi nihče ga ni slišal v pobes¬
nelem neurju. Nemočno je zajokal. Solze so se pomešale
z dežnimi kapljami. Le bolj slane so bile... Objel je Jakoba
okrog vratu in oba sta se zvrnila na premočeno ploščad.

Nad njima pa se je še vedno bliskalo in grmelo kot za
stavo.

129

Matic zboli

Matic se je skušal osvoboditi odeje. Neprijetno ga je vezala
in pritiskala k postelji, kot bi ga hotela zadušiti. Samo kaj,
ko mama ni pustila. S sušilcem mu je sušila lase. Rekla je,
da se je močno prehladil, in stric Tone mu je dal injekcijo.
Bil je zdravnik. Pravzaprav ni bil njegov stric. Stric mu je
rekel kar tako. Z očkom in mamico so se dobro poznali.
Svojih otrok ni imel in zato mu je večkrat prinesel sladka¬
rije pa tudi igrače. In kadar je zbolel, se je vedno oglasil
s tisto svojo črno torbo, ki ga je že od daleč ločevala od
trgovskega potnika. Z njim se je lahko vsaj pošteno pome¬
nil. Bil je možakar na mestu!

Zdelo se mu je, da mama ne bo nikoli prenehala brneti
s sušilcem. Zadremal je, in ko se je prebudil, je preklicani
sušilec še vedno ropotal, mama pa mu je kar naprej
kuštrala lase.

»Nemirno spiš, srček! Nekaj te teži,« je rekla.

Morda je bil temu res kriv Jakob. Spomnil se je, kako se
je zjutraj prebudil in sploh ni vedel, kje je. O neurju ni bilo
sledu, samo precej se je ohladilo, in prav zaradi mraza je
šklepetal z zobmi. Ležal je na tleh in mlečno sonce je
mežikalo skozi prevrnjene antene . ..

Ko se je skobacal na noge, se mu je zavrtelo v glavi.
Tako čudnega občutka ni imel še nikoli. Mraz je prešel
v toploto in nenadoma je ves gorel v nekem čudnem ognju.

130

Želel si je samo, da bi kar najhitreje prišel do svoje postelje
in se odpočil.

Rešili so ga fantje. Blisk je šel pogledat, kako je z Jako¬
bom, pa je na veliko presenečenje našel še njega. Odpeljal
ga je do dvigala, naprej je zmogel Matic sam.

»Kje si bil tako zgodaj?« se je začudila mama.

»In to v sami pižami!«

Potem je videla, kako ves moker in umazan kar drhti.
Odpeljala ga je v kopalnico. Kakor v snu je čutil, kako mu
je zdrsnilo blago s telesa in je gol obstal sredi toplega
prostora. In potem mu je mama pomagala v kad. Hvaležno
se je opiral na njeno ramo, medtem ko ga je drgnila z gobo.
Iz pipe se je razlivala tako prijetno topla voda...

Pogovarjala sta se o Jakobu. Začuda se ni jezila, le
zaskrbljena je bila. Rekla je, da se je tudi Jakob prehladil in
bo moral v bolnico. V tisto za živali. Nič hudega ne bo.

V posteljo mu je prinesla skodelico čaja. Podprla mu je
glavo. Kako zoprno mrzla in hkrati vlažna je bila rjuha.
Začel je piti. V ušesih mu je prasketalo in pokalo in na
koncu je nekaj kapljic polil. Spolzele so mu po bradi in se
pridružile potu za vratom. Zazdelo se mu je, da bo podiv¬
jal. Če je kaj sovražil, potem je bilo to ležanje v postelji, ko
je ves moker in se mu rjuha lepi pod vratom in med
nogami.

Od same jeze, ker se je tako bedasto počutil, bi se
najraje razjokal. Potem je prišel stric. Hotel je vedeti, kaj je
narobe z njim. Šalil seje in ga uščipnil v »hlebček«, preden
mu je zabodel iglo. Vboda sploh ni čutil...  Rekel je, da bo
vse v redu, in to z glasom, ki je prihajal nekje izpod stropa.

' Mama se je zahvalila. Zdelo se mu je, da je tudi ona
spregovorila z glasom, ki sploh ni bil njen.

Mama je končno ugasnila sušilec. Odhitela je v vežo, saj
je slišala, da si je Tone že umil roke. In tudi kavico je popil.

131

Tako je Matic ostal sam. Preutrujen je bil, da bi poslušal,
kaj sta se pogovarjala v veži. In tudi svojih prijateljev ni
slišal. Vsi potrti so postopali po stopnišču in čakali, kaj bo
povedala Matičeva mama. Neli je prislanjala uho h ključav¬
nici, dečki pa so stikali glave in si šepetali. Največ je vedel
povedati Blisk, saj je on našel dečka na strehi...

»Še enkrat hvala,« se je zahvalila mama.

Vrata so se odprla. Neli je odskočila, in na hodnik je
stopil zdravnik.

»Zdravila pa kar najhitreje!« je poudaril. »Vsake štiri
ure po eno kapsulo. In veliko čaja!«

Rok je uslužno odprl vrata dvigala.

132

»Kdo bi skočil v. ..«

Mama še ni izgovorila »lekarno«, ko so jo bojevniki že
obkolili.

»Jaz! Jaz grem!« so dvigali roke kar poprek.

Prav vsi bi radi pomagali Maticu.

Mama se je odločila za Roka. Še najbolje ga je poznala,
pa tudi uren in zanesljiv se ji je zdel. Z Maticem sta tako in
tako zmerom tičala skupaj.

Rok se je pognal z recepti po stopnicah. Bojevniki so jo
ucvrli za njim in pri mami je ostala samo mala Nives
z lutko.

»A bo umrl?« je zaskrbljeno vprašala in kar na jok ji je
šlo.

Mama se je nasmehnila:

»Ne, ne bo...«

Dvignila je malo deklico v naročje.

»Kako ti je ime?«

Nives ni odgovorila. Rekla je samo, da bi rada videla
Matica.

»Ga bova pa pogledali,« se je strinjala mama.

Odnesla je deklico v stanovanje in se po prstih približala
postelji, v kateri je ležal Matic, ves vročičen in prepoten.
Srage so se mu nabirale po čelu in privihanem nosu.
Potihoma je ječal.

Mala Nives ga je poklicala, a se deček ni odzval...

133

Maščevanje

Fantom ni bilo do igre. Čakali so, da bo Matic ozdravel.
Tako dolgočasno je bilo brez njega in Jakoba. Posedali so
po ploščadi in pasli dolgčas. Spraševali so se, če bo zdrav¬
nik še prišel k njemu. Toda namesto zdravnika jo je mimo
primahal profesor. Pod pazduho je nosil čisto nov odbijač
za svoj modri volkswagen.

»Ta tip nam je vse skuhal,« je zašepetal Blisk in ga
vljudno pozdravil:

»Zdravo!«

Boris se je brez poprejšnjega dogovora pognal v vežo.
S prsti je pritisnil na okvir zvonca. Delal se je, kot da se ne
spozna na zvonce. Profesor, ki je komaj dobro vstopil, mu
je šel takoj na limanice.

»Tako pa ne gre!« je vzkliknil ves vesel, da ima pred
seboj teslo ali bolje: teselce, potrebno pomoči.

»Tukaj moraš pritisniti!« je pojasnil in sam pritisnil na
zvonec, da je rezko zazvonilo.

Boris ga je začudeno pogledal, se ozrl, potem pa jo
stisnil skozi izhod. Profesor je sam obstal pred hišnico
s tistim trapastim pokromanim odbijačem.

»O, tovariš profesor!« se je razveselila hišnica.

Profesorje grdo pogledal za dečkom. Lepa vzgoja mu je
velela, da je vstopil z nasmeškom na ustih ...

Vendar pa to ni bila zadnja akcija bojevnikov. Spravili

134

so se na sovražnika številka ena - to je na hišnico. Komaj se
je profesor poslovil, že je Blisk pritisnil na zvonec. Potem
se je umaknil za vogal, od koder sta z Bikom oprezala, kaj
bo.

Vrata so se odprla in hišnica je stopila na prag. Nekaj
trenutkov se je ozirala sem in tja, potem pa se je vrnila
v stanovanje. Verjetno se je spraševala, če ima prisluhe ...

Blisk ni čakal dolgo.

»Tako ji jo bova zakuhala, da bo pomnila,« je zašepetal
in iz maščevalnosti kar dvakrat pozvonil.

Vrata so se odprla.

»Vas bom že dobila!« je zavreščala ženska.

Blisk in Bik sta komaj zadrževala smeh. Ni še dobro
zaprla vrat, žeje Blisk nataknil na kljuko vrv, drugi konec
pa je Bik privezal na smetnjak. Kar več jih je povezal med
seboj. Ko sta končala, sta se spogledala in poglavar je
ponovno pozvonil. Tokrat je še zadnji trenutek odskočil,
saj je hišnica očitno čakala za vrati, kaj bo. In ker je bila
prepričana v uspeh svoje zvijače, je odprla z vso močjo.
Smetnjaki so s strašnim ropotom popadali po tleh in iz njih
seje razsula najrazličnejša svinjarija, od gnilih krompirjevih
olupkov, plesnivih limon do zmečkanega papirja in kon-
servnih škatel. Uboga ženska je nekaj trenutkov samo
prepadeno gledala, potem pa je kar bruhnilo iz nje:

»Prekleta mularija! Saj vem, zakaj... Zaradi tistega
črnega hudiča! Zaradi tistega psa ...«

Zažugala je in ni vedela, komu bi se potožila ...

135

Vse je odločeno

Maticu je šlo na bolje. Še zadnjikrat se je moral spotiti.

»Preobleci me,« je sitnaril, mama pa ni hotela nič
slišati.

»Čez pol ure in nič prej,« je odločila.

Zamižal je. Iz samega obupa je skušal zaspati. Le tako
bi pozabil na tisto lepljivo rjuho. Pa še lasje so mu lezli na
čelo. Ni si jih popravil. Vedel je, da zaradi zdravja ne sme
poriniti rok izpod rjuhe. Kadar se potiš, je najbolje, da ležiš
čisto pri miru... Samo kako bi spal, ko je zunaj sijalo
sonce. Neli je učila Roka gumi twist ali kakor se je že
imenovala tista igra z elastiko. Rok je bil ravno prav
otročji... On pa je moral ležati v sobi, polni smradu po
zdravilih in čaju.

In ko je že mislil, da ga bo konec pod tisto rjuho, je
prišla rešitev. Mama je prinesla umivalnik s toplo vodo.
Tudi na milo ni pozabila. Vse skupaj je postavila na stol in
začela z obredom, ki ga je tako težko čakal. Kar pod odejo
mu je odpela srajco in ga obrisala z ožeto gobo. Kako
čudovit občutek! Ves prerojen je vstal. Mama ga je zavila
v odejo in ga posadila na stol. Tako rad bi šel do okna in
pogledal dol, pa se mu je zdelo, da je bilo okno dobro miljo
daleč in da ne bi nikoli prišel do njega. Prej bi padel.. .

Komaj dobro mu je mama popravila ležišče, je zapel
zvonec s tistim svojim tink tonk.

136

»Je zame?« je hotel vedeti Matic.

Iz veže so se razlegali nerazumljivi glasovi. Mama se je
vrnila, kot bi trenil. Skrivnostno se je smehljala.

»Obisk imaš, Matic! Poglej, kdo je prišel!«

Umaknila se je in spustila v sobo Mileno. Punca se je
počasi približala postelji.

»To je zate,« je rekla in mu s tresočo se roko izročila lep
šopek rož.

Deček ni spravil iz sebe drugega kot »hvala«. Presene¬
čen je bil nad Milenino pozornostjo, vseeno pa se je delal
brezbrižnega. Seveda mu ni šlo najbolje od rok.

Poiskal je termometer in se pokril z rjuho do vratu.

»Boš kmalu zdrav?« je vprašala deklica, ker se ni
spomnila nič pametnejšega.

Matic je pomislil na Tonetov obisk.

»Injekcijo sem dobil in tablete moram jesti.«

Potem se je pogovor spet zataknil. Milena je gledala
v tla, Matic pa se je ukvarjal s toplomerom. Tisti trenutek
ga res ni prav nič brigalo, do kam se bo povzpelo živo
srebro, jezilo ga je samo, ker ga je prihod deklice spravil
v tolikšno zadrego. Ko bi oba sedela za mizo, bi bilo
mogoče drugače ...

»Se je mama zelo jezila?« je hotela vedeti deklica.

Matic je odkimal.

»Rekla je, da ima vsak človek svoje male skrivnosti,
o Jakobu pa bi ji vseeno moral povedati.«

Milena se je zresnila.

»Tudi jaz imam svojo skrivnost.«

Matic ni vedel, kaj je hotela deklica.

»Ti nimaš nobene skrivnosti?«

»Mogoče,« je neodločno zašepetal Matic. »Samo da bo
Jakob zdrav!«

137

Deklica se je začudila. Sploh ni vedela, da je kuža
zbolel.

»V bolnici je. V tisti za živali,« je pojasnil Matic.

Zdaj se je Mileni posvetilo.

»A zato ga je dreser odpeljal?«

»Dreser? Kdaj?« se je zdrznil Matic.

Kolikor je vedel, je Jakoba odpeljala mama ...

»Se tisti dan, ko si prišel s strehe!«

Matic je planil iz postelje. Pozabil je na slabost. Samo to
je vedel, da so ga odrasli izigrali, ponižali, ogoljufali...
Med kuhinjskimi vrati je obstal. Mama je ravnala šopek
v vazo. Začudila se je.

»Matic?«

Hotela gaje nagnati v posteljo, saj je stric Tone naročil,
da mora ležati še vsaj tri dni. . .

»Lagala si,« je zavpil Matic. »Jakob ni bolan! Dreserju
si ga dala!«

Mama je spustila rože in vsa zaskrbljena stekla k njemu.
Objela ga je.

»Čakaj, Matic! Saj ga boš še lahko videl...«

Matic se ji je strgal iz objema, dvignil je roko in obstal.

»Stran si ga dala.«

V grlu ga je začelo peči in mamo je videl vso v megli,
dokler mu ni po licu zdrsnila solza.

»Sploh ni daleč. Kmalu ga boš lahko obiskal! Poni
ekspres ti bom kupila.«

Besede niso pomagale. Kaj mama ni razumela, da sto
koles ne more nadomestiti Jakoba?!

»Ne maram ponija! Kolo je kolo, pes pa je živ!«

Zajokal je kot majhen otrok. Požvižgal se je na Mileno
v sobi in tudi na to, da je prvič v življenju dvignil roko nad
mamo.

»Ta stari ste krivi!«

138

Ni zamahnil, samo še v krčevitejši jok se je spustil. In
med jokom je videl Jakoba, kako se je pognal čez betonsko
ograjo na travnik. Tekel je med visokimi bilkami in polj¬
skim cvetjem. Prebrodil je potok, da mu je voda curljala
z dolgih dlak. Otresel se je in prisluhnil žvrgolenju ptic.
Vabile so ga čez travnik, zelenim gozdovom naproti. Tam
ni bilo avtomobilov in hudobnih ljudi. Tudi betonskih hiš
ne.

Začel je teči in vse bolj se je oddaljeval.

»Ja, ta stari ste krivi!« je ponovil Matic med solzami.

Ni pa se več izmikal maminim rokam. Sovražil je njen
objem in si ga hkrati želel...

140

OTROCI:

Matic  - Matjaž Gruden
Rok -  Nino de Gleria
Nataša -  Nataša Rojc
Milena -  Vesna Jevnikar
Črni blisk -  Mitja Tavčar
Rjoveči bik  - Andrej Djordjevič
Neli -  Polona Rajšter
in drugi

ODRASLI:

Mama - Lidija Kozlovič
Profesor - Sandi Pavlin
in drugi

Foto: Vitan Mal

141

O pisatelju in njegovem delu

Odkar poznam pisatelja Vitana Mala, poznam pa ga že skoraj tri
desetletja, poznam tudi njegovo pisalno mizo. Na njej je vedno
kup papirjev, knjig, pisalni stroj, časopisi, magnetofonski tra¬
kovi, stena ob pisalni mizi pa je oblepljena s fotografijami, na
katerih sta njegova dva sinova, ko sta bila še majhna, prizori iz
filmov, ki so nastali po njegovih delih, filmski plakati ali ilustra¬
cije iz njegovih del. Te slike na steni dopolnjuje in zamenjuje, saj
fotografira skoraj tako rad kot piše. Nič čudnega, da gaje filmska
kamera tako pritegnila in je študij slovenščine in knjižničarstva na
Pedagoški akademiji v Ljubljani zamenjal za delo na ljubljanski
televiziji, kjer se je zaposlil kot filmski snemalec. To je delal
devet let in najraje je snemal oddaje, namenjene otrokom. Iz
televizijske hiše se je potem preselil v radijsko in postal urednik
otroških in mladinskih oddaj. Po osmih letih urednikovanja je
postal novinar v tej redakciji in skrbi za literarne oddaje, name¬
njene otrokom.

Iz let, ki jih je preživel na televiziji, in iz izkušenj, ki jih je
dobil kot snemalec, je napisal poučno knjigo Tretje oko  (Mladin¬
ska knjiga 1979); v njej ponuja roko mladim snemalcem in jih
vodi v skrivnosti filmske tehnike.

S filmom pa je ostal povezan vse do danes. Po njegovi prvi
knjigi Ime mi je Tomaž  (Mladinska knjiga 1972) so leta 1986
posneli film Poletje v školjki (v režiji Tuga Štiglica), po drugi
Teci, teci, kuža moj  (Mohorjeva družba 1976) pa je istega leta
nastal film Sreča na vrvici v režiji Janeta Kavčiča. Za prihodnje
leto ima v načrtu snemanje televizijskega filma po zgodbi Hitro,
hitreje  (knjiga je izšla pri Prešernovi družbi, v letni zbirki za
letošnje leto).

142

V letih, ko so se mladi do sitega nagledali filma Sreča na
vrvici, je ponovno izšla tudi knjiga s tem naslovom, opremljena
s fotografijami posameznih prizorov in z imeni nastopajočih
v filmu. Knjige so se v tem času obrabile, v knjižnicah so
zamenjale nešteto rok, zgodba pa je ostala sveža in privlačna,
zato je v novi preobleki zdaj spet poiskala mlade bralce. Junak
zgodbe je Matic, fant, ki preživlja svoje otroštvo med bloki na
betonu. Mama je zaposlena, oče dela v tujini, počitnice pa
prinašajo veliko prostega časa in doživetij. Največje doživetje je
ponudba, da bi igral v televizijskem filmu, in prijateljstvo s psom
Jakobom, od katerega se ne more ločiti. Ko ga po končanem
snemanju dobi v dar, je presrečen. Takrat se začne zapletati
doma, v bloku in med vrstniki. Pisatelj splete zgodbo o prijatelj¬
stvu med psom in otroki, ki jih je ta štirinožni prijatelj povezal
v trdno prijateljsko skupino, tako da so ob njem pozabili na
medsebojne spore.

Odraščajočim, ki iščejo svoje mesto med vrstniki in med
seboj tkejo prijateljske vezi in simpatije do drugega spola, je
zgodba pisana na kožo. Še posebno je blizu mestnim otrokom, ki
rastejo utesnjeni v majhnih stanovanjih in na betonskih plošča¬
dih, kjer komaj kje zraste kako drevo in kjer za živali ni prostora.

»Špal bo pri meni,« je bil Matic navdušen. »Jedel bo ostanke
od kosila in večerje.« In mama: »Ooo, v sobi pa že ne! Imeli smo
takšnega psa. Vse polno dlak je puščal za seboj, moja mama je
ves dan čistila za njim ...«

Veliko mam ima take izgovore in veliko otrok obljublja,
kako bo vse drugače. Prijateljstvo med otrokom in psom oziroma
med otroki in psom, kakor nam ga riše pisatelj, je tako veliko in
močno, da mladi bralci čutijo, kako je pravica na njihovi strani in
kako jim odrasli to pravico do prijaznega kosmatinca kratijo,
čeprav jim je prijatelj pri igri; in odrasli nazadnje tudi zmagajo.

Tolažba, da se bo Matic še videval s psom in da je psu tam,
kjer je, zdaj lepše, Matica ne potolaži - tudi novo kolo ne bo
moglo zamenjati živega štirinožca.

Pisatelj je dogajanje stopnjeval iz poglavja v poglavje (ta so
kratka, kot nalašč za tiste, ki ne berejo preveč radi) do predzad¬
njega, v katerem sta Matic in Jakob v hudi nevarnosti.

Tak način pripovedovanja je pisatelj uporabil tudi v drugih
zgodbah: Mali veliki junak  (Mladinska knjiga 1979), Roki Rok

143

(Mladinska knjiga 1976), Vanda  (Mladinska knjiga 1982), Ledo-
sned  (Mladinska knjiga 1992) in drugih.

Ce pa bi pisatelja vprašali, katere so mu najljubše, bi vam
odgovoril, da ima vse rad, najraje pa knjige: Baronov mlajši brat
(Prešernova družba 1985), Školjka svetega Sebastjana  (Prešer¬
nova družba 1990), Na ranču veranda  (Prešernova družba 1993)
in Hitro, hitreje.

Tako kot Sreča na vrvici  tudi te govorijo o otrocih današnjih
dni, le s to razliko, da so junaki teh knjig mladi, ki so drugačni.
V knjigi Baronov mlajši brat  je junakov brat zašel v družbo
alkoholikov in uživalcev mamil in se zato odtujil družini. Knjiga
Školjka svetega Sebastjana  opisuje prijateljstvo med dvanajstlet¬
nikoma in starejšim osamljenim stanovalcem velikega bloka;
junaka Na ranču veranda  pa sta predstavnika mladih, ki mladost
preživljajo v rejniških družinah.

Knjigo Hitro, hitreje  je napisal v sodelovanju s sedmošolcem
Jernejem Tomcem iz Maribora. Zgodba o dečku Nejcu se tudi
dogaja v tem mestu, pripoveduje pa o fantu, ki ni bil močan in
sprva ni znal dobro teči. Zato ni mogel uiti nasilju starejših
učencev, ki so se nad njim maščevali za slabe ocene, pridelane pri
njegovi mami, njihovi učiteljici. Z voljo in z dedkovo pomočjo pa
je Nejc postal celo šolski prvak v teku. Na izid čakajo pravljice
Miši, žabe in drugačni princi,  na pisalni mizi pa se kopičijo listi
novega mladinskega romana, v katerem je glavni junak fant iz
vzgojnega zavoda.

In kaj še dela pisatelj, ki bo drugo leto star pol stoletja?
Zvečer, kadar je utrujen, polaga pasjanso, vsak teden se sreča
s prijatelji pri partiji bridža, rad kolesari, se sprehaja po Rožniku
(v Rožni dolini se je tudi rodil), rad hodi v kino, najraje z dva¬
najstletnim pranečakom, ki je njegov najljubši sogovornik, rad
potuje in spoznava tuje dežele, rad pa prihaja tudi na šole med
svoje mlade bralce, učil pa ni nikoli.

Marinka Svetina

144

Vsebina

Ko Matic še ni poznal Jakoba . 5

Z Jakobom pred kamero. 17

Zadnji dan snemanja. 20

Skok z mostu. 23

Slovo. 29

»Hočeš Jakoba za zmeraj?« . 31

Le kaj bo rekla mama?. 32

Jakob - učenec. 37

Prva grožnja. 40

Jakob in košarka . 42

S krvjo plačana objestnost . 47

Matic je kaznovan. 51

»Matic?« . 55

Zarota. 57

Kosmata budilka. 61

Ukana je uspela. 63

Jakob je izginil. 65

Upanje. 67

Na postaji milice. 69

Matic reši fanta . 71

Jakobova kopel. 74

Pipa miru. 76

Mama se je zgrozila. 79

Frača je bila kriva. 81

145

Dol s hišnim svetom . 84

Protestni shod. 87

Mama je spadala k odraslim. 89

Super ideja. 91

Nabiralna akcija. 94

Hinavec po sili. 97

Trenutki negotovosti. 100

Oglas. 102

Slepe miši. 107

Pazi na red in čistočo. 109

Babji čvek. 112

Drugo torpediranje. 114

Rdečelaska nastopi. 116

Jakob je naš . 120

Jakobov novi dom . 122

Ovseni kosmiči namesto zrezkov. 125

Neurje. 127

Matic zboli. 130

Maščevanje.   134

Vse je odločeno. 136

Marinka Svetina: O pisatelju in njegovem delu. 142

146

ZBIRKA DOMEN

Urednik Miha Mate

Vitan Mal

SREČA NA VRVICI

Spremno besedo napisala Marinka Svetina
Fotografije Vitan Mal
Opremila Meta Skrabar
Naslovna ilustracija Dunja Kofler
Tehnično uredila Metka Juvančič

Izdala in založila Založba Mladinska knjiga
Za založbo Milan Matos
Glavna urednica Irena Trene Frelih
Natisnilo DELO-Tiskarna
Ljubljana 1995

Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije St. 415-32/95
z dne 30.1.1995 se Šteje ta knjiga po 13. točki tarifne številke 3 Tarife davka
od prometa proizvodov in storitev med proizvode, za katere
se plačuje 5-odstotni davek.








NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

Knjiga kot tudi film Vitana Mata
pri mladih bralcih in gledalcih
kako tudi ne, saj so mnogi sočustv

Matic
ko

Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

458173

naselju  niso dovolili,
da bi imeli psa.

SREČA NA VRVICI je polna razgibanih dogajanj in zapletov,
pisana na kožo zlasti tistih otrok, ki živijo v brezčutnih
stolpnicah in si želijo imeti svojega štirinožnega prijatelja.

ISBN 86-11-14406-6

9  788611144061

Založba Mladinska knjiga