POT  SLOVENSKEGA  KULTURNEGA  DELAVCA Ob   sedemdesetletnici   Andreja   Budala
Upravnik slovenskega gledališča v Trstu, dolgoletni predsednik osrednje Ijudskoprosvetne OTganizacije Slovencev v Italiji in profesor tržaškega slovenskega učiteljišča Andrej Budal že petdeset let deluje kot pripovednik, publicist, kritik in prevajalec. Večina njegovih del je izšla pod psevdonimi, anagrami in kraticami.
V  treh obdobjih življenja primorskih Slovencev je kot književnik uporabljal različna razpoznavna znamenja: v svojih leposlovnih začetkih, ko so se Slovenci obetavno uveljavljali v Trstu, Gorici in na Primorskem sploh, je kot Pastiiškin objavljal novele in črtice, v dobi fašističnega raznarodovanja in pTeganjanja demokratične miselnosti si je izbral psevdonim Slavko Slavec, ko pa mu je grozila nevarnost fašistične policije, je postal Ivo Dren, šele po porazu nad fašizmom se je dokončno mogel vrniti k svojemu pravemu imenu.
V  vsakem od teh razdobij ima Budalovo književno delo svoje posebnosti. Nekaj let pred prvo svetovno vojno se je kot mlajši sopotnik moderne z močnim nagnjenjem k obnavljajočemu se realizmu pojavil s premišljeno in stilistično skrbno zglajeno prozo. Še kot študent je napisal zgodovinsko povest Križev pot Petra Kupljenika, ki ima v slovenski literarni zgodovini že določeno mesto. Lotil se je življenjske zgodbe protestantevskega predikanta Kupiljenika, ki so ga preganjalci podili iz Loke v Tolmin, Gorico in laški Videm — skoraj tako se je pozneje godilo našemu pisatelju. Povsod so od Petra zahtevali, naj prekliče »zmoto«, a pogumni pridigar je vztrajal pri svojem prepričanju. Tako je Pastiiškin prikazal idealiziranega borca za svobodo TU ne zgodovinskega pridigarja, ki se je vdal volji oglejskega patriarha. Povest, ki je izšla leta 1911 v Ljubljanskem Zvonu in leta 1924 v knjigi, je živahna in kljub snovni naslonitvi na Tavčarjeve protestantske novele zanimiva, vsebuje mnogo lepih opisov in dramatičnih pogovorov.
Leta 1912 je Ljubljanski Zvon objavil črtico iz življenja operetne ko-ristke Go.spodična Rezi, ki pripoveduje o dekletu brez sreče v ljubezni in o njenem samomoru. Istega leta je v Ljubljanskem Zvonu izšla huda kritika Aškerčeve pesnitve Poslednji Celjan, v kateri je Pastiiškin Aškercu očital brezokusnost in ponarejanje poezije; za kritiko občutljivi pesnik je zaradi te strupene Pastiiškinove ocene besnel.
Naslednje leto je kot A. Labud v Ljubljanskemu Zvonu priobčil zgodbo o slikarju in ženskem modelu Nedelja, o snovi, ki je bila v Cankarjevi dobi zelo popularna. V noveli Užugana ljubezen (1913) in v satiri Indiferentist Abdul (zopet anagram!, 1914) je posegel v semeniški mrak, ki je grozil primorskim kmečkim mladeničem, ko so se v svoji neodločnosti zaradi siromaštva odpravili v goriško semenišče. V obeh spisih je Budal poudarjal borbenost v svetovnonazorskih vprašanjih in svobodo pri življenjskih odločitvah. Z ostro satiro je osvetlil nekaj najbolj temnih strani duhovne tiranije, ki je z odkritimi grožnjami vojskujoče se cerkve uničila premnogo slovenskih študentov. V teh spisih se je izoblikovala podoba književnika Pastiiškina: zanimivega realističnega pripovednika iz generacije Vladimira Levstika, ki je zajemal snov iz najbližje okolice, mnogokrat tudi s svojega življenja, ali pa je šel ponjo v preteklost, v kateri je odkrival svojemu temperamentu lastno
1037
svobodoumnost in svetovnonazorsko bojevitost; znal je biti piker in jedek, nagibal se je k skeptičnosti in ironiji. Njegov slog je bil izdelan, pretehtan in v svoji preprostosti učinkovit.
Med črnovojniško službo v različnih vojaških pisarnah je mladi doktor in profesor romanskih jezikov v književnosti skoraj popolnoma utihnil. Pesnika, ki je moral nemo opazovati zločinsko početje imperialističnih držav in jim zoperstavljal pacifistično prepričanje — radikalnejše rešitve tedanji slovenski književniki razen Cankarja niso videli — kažeta pesem Vojaški vlak in epigram Bojevnik:
Tri dni je bil poročen, četrti v boj dodeljen, tri leta vjet in ločen, doma četrto vstreljen.
Ko je imperialistična Italija razgrnila karte in kot nova sfinga zaslonila naše meje, je pesnik Pastiiškin .spoiznal nevarnost in opozarjal svoje ljudstvo na hudo usodo, ki jo napoveduje poirajajoči se fašizem. Toda kmalu je moral svobodomiselni in svodoljubni pisatelj in pesnik Pastuškin umolkniti. jUdob-nosti lenih usod« si ni izbral, čeprav ga je »tisočpostajni križev pot« vodil iz vojnega ujetništva v Krminu v profesoirsko službo v Idrijo, Tolmin in zoiJet v Idrijo, nato pa za dolgo let v Videm in končno v Perugio, od kodei' se je kmalu vrnil v Videm. Pesnik je bil osamljen med tujci, a vdanosti v usodo in nebrižnosti ni poznal, vso dobo italijanske okupacije in fašističnega režima je neutrudno pisal in prevajal (največ ponoči) za književno zadrugo Goriško Matico, za književno družino Luč, za Biblioteko za pouk in zabavo. Poleg Franceta Bevka in Damira Feigla je bil naš najplodovitejši književnik na Primorskem, toda za njegovo avtorstvo so vedeli le redki zaupni ljudje. Njegov psevdonim je seveda predvsem zanimal fašistično kvesturo, toda France Bevk je speljal policijskega komisarja na krivo sled. V tem času je izšla vrsta njegovih povesti: Zupan Žagar (1927), Ubogi Uštin (1928), Čigava si? (1930), Med srci in zemljo (1932), Z onstran groba (1934), Na konju (1938), zbirke krajših spisov: Dora se drami in drugi spisi (1929), Rakeževa Liza in drugi spisi (1930), Spomin z jezera in drugi spisi (1931) in novela Sestrina poroka (1932). Ta Budalova literarna dela ne dosegajo po umetniški vrednosti njegove leposlovne proze v Ljubljanskem Zvonu pred 1914. letom, označuje jih narodno spodbudna in Ijudskovzgojna miselnost, pisatelj se je mnogokdaj moral brzdati, saj je po Bevkovih besedah »v tistih časih bolj koristila knjiga brez vidne ostrine, ki je lahko izšla, kot zaplenjena povest«, čeprav mu >težnja za realističnim opisovanjem življenja in satirična žilica nista dali miru«.
Vzporedno z izvirnim snovanjem je potekalo Budalovo prevajalsko delo. V lepi slovenščini je izdal izbor Maupassantovih novel (1910), Goncourtovo Dekle Elizo (1919) in Fogazzarov roman Svetnik (1924), ki sta razburila Ivana Tavčarja, Manzonijev roman Zaročenca (1925), Boccacciovo zbirko novel De-kameron (1926, v novi i-zdaji 1959), Daudetovega Tartarina v Alpah (1935), novele Giovannija Verge (1936) in Grazie Deledde (1937), Pellieove Moje ječe (1942) itd. Prevajal je tudi iz češčine, slovaščine in beloruščine. Temeljito znanje italijanščine in francoščine in popolno obvladanje vseh odtenkov slovenskega jezika sta (postavili Andreja Budala v prvo vrsto naših prevajalcev.
1038
s svojim prevajalskim delom in pablicistiko je zlasti mnogo storil za kulturno zbliževanje med italijanskim in slovenskim narodom, saj je zmerom znal ločiti nacionalistična stremljenja od kulturnih vrednot. Posebmo pomembno pa je njegovo seznanjanje Italijanov s slovenskimi in splošno slovanskimi kulturnimi vprašanji. Pisal je v italijanske revije Ital-Jug (Milan), UEuropa Sud-Orientale (Milan), Ce fastu (Udine), Rivista di letterature moderne (Firenze), sodeloval je pri Enciklopediji Treecani s članki o slovenskih književnikih in v delu II Dizionario delle Opere (Bompiani) s sestaviki o najvažnejših slovenskih leposlovnih delih.
Andrej Budal je pisal v dolgo vrsto slovenskih revij in listov, posebno v Ljubljanski Zvon, kjer je med obema vojnama objavljal kritike Bevkovih povesti in romanov (o Bevku je napisal tudi tri eseje), po osvoboditvi pa je marljivo sodeloval v tržaški literarni reviji Razgledi in ves čas redno piše v Primorski dnevnik.
Vse življenje je gojil čistost slovenskega jezika, bari! se je z različnimi napakami in spakami našega sloga, temeljito' je preučil poglavje' o besednem redu in ob vsaki priliki opozarjal na lepoto in jasnost naše besede. Kot jia-rodni in prosvetni delavec je vedno pripravljen ne le z besedo, temveč tudi z dejanjem uravnavati kulturna, prosvetna, a tudi politična vprašanja Slovencev na Tržaškem, Goriškem in v Beneški Sloveniji. V to področje spada posebno še njegovo delovanje v slovenskem gledališču v Trstu in v Slovenski prosvetni zvezi.
Miro  R a v b a r
1039