hudih besed. Ekonomija je v njih. Ali če hočete grozo Cankarjevih simbolov ali Bevkovih refleksij! V malem povedo več in za Levstikovo delo je le dobro, da stara Kastelka ne govori o politiki, kakor bi pisatelj rad, in nobena umetniška nesreča ni, če sanjari najmlajši gad o zakonito dovoljenem poldrugem milijonu. Zdi se skoro, da je Levstik imel le preveč besede in premalo Besede, ko je snoval svoje delo, kajti svojo snov je izčrpal v stilu. Manjka stvarnika, ali če hočete, pravega poeta.
So knjige, ki v gotovih dobah nalagajo zahtevo po priznanju. Podkupujejo s svojo vsebino, vredno pietete. To je in ostane bistvo Levstikove knjige, zato bo vedno imela svoje bravce. Zato ji bo sledila še kaka izdaja pa tudi Levstikovo ime se bo po nji sodilo.                                France Koblar.
Josip Jurčič: Spisi. Tretji zvezek: Deseti brat. — Nemški valpet. Založila Jugosl. knjigarna, 1922. Osmi zvezek: Ivan Erazem Tatenbah. — Bojim se te. — Črtica iz življenja političnega agitatorja. — Telečja pečenka. — Šest parov klobas. — Po tobaku smrdiš. — Ženitev iz ne-voščljivosti. — Andreja Pajka Spomini starega Slovenca. Založba ista, 1923. Urednik: dr. Ivan Grafenauer.
Med vsemi Jurčičevimi spisi bo »Deseti brat« pač ostal najljubše čtivo. Čim večkrat ga človek čita, tem več lepot vedno znova najde v njem. Zlasti kdor si je enkrat sam ogledal tisti kraj nad Muljavo, kjer so stale Slemenice, tisti travnik s potokom, tisto tiho cerkvico, in pa Muljavo samo, kjer je stala Obrščakova gostilnica s tolikanj slavnimi in nam tolikanj dragimi gosti, tisti s posebnim užitkom zopet in zopet primerja klasični Jurčičev opis kraja z resničnostjo samo. 2e sam »Deseti brat« nudi razlogov dovolj, da še danes imenujemo Jurčiča našega največjega plastika, nazornega pripovedovavca. Prizorov zlasti iz nekaterih njegovih del (Deseti brat, Sosedov sin, Domen itd., itd.) človek ne pozabi nikdar več. — Do zadnjega časa smo iz slovstvene zgodovine vedeli, da se je Jurčič učil pri Angležu W. Scottu; vendar podrobnega nismo vedeli; zdaj nam je Scottov »Starinar« — dasi še ni preveden — dobro znan iz dr. Prijateljevega uvoda in dr. Grafen-auerjevih »Opomenj«. Tudi Levstikovo zasebno kritiko, v pismu Jurčiču poslano, poznamo šele od 1. 1917. (ne 1907, kakor je pri dr. G. str. 233 tisk. pomota). Vse to nam pomaga, da še z večjo pozornostjo čitamo, na Jurčičevo umetnost le še bolj pazimo. Na nekaterih mestih kar tipljemo, kako v slogu gre Jurčič za Levstikom. N. pr. tisto brezzvezje v Krjavlju (pri dr. G. str. 42): »Smolo bral, kislega mleka itd.« živo spominja na klasični asindeton iz odlomka Levstikovega »Deseti brat«, kako je na Kalcu z otroki po vrtu skakal itd. itd. Grafenauerjeva ljudska izdaja je zlasti s tem označena, da ima neizpremenjeno besedilo in besedni red, le pravopis je sedanjemu prilagoden in nekateri (pa le redkokje) izrazi so nadomeščeni. »Opomb« bi bilo semtertja treba nekoliko več, n. pr. k str. 27, v. 8 sp., 63, v. 15 (ciničen), in še par mest; v o b e e pa so zadostne in točne. (Str. 81.
82. sv. Kozmek in Damijan — bi kazalo omeniti, da sta to župna zavetnika na Krki; odtod njih pogosto v misel jemanje pri Krjavlju i. dr.) »Nemški valpet« (prvič natisnjen 1. 1867 v Slov. Glasniku) kaže vso nezmanjšano pripovedovavno silo Jurčičevo; »Erazmu Tatenbahu« pa se res pozna, da Jurčič — inter arma — ni imel časa, da bi bil snov podredil ideji. Zelo dober in pregleden pa je urednikov uvod v ta roman: str. 191—201. — Med feljtoni je v »Telečji pečenki« spet ves Jurčič. — V Pajkovih spominih na podlagi »Opomb« vidimo, koliko je Jurčičevega. — Ker urednik ponatiskuje tudi najmanjše podlistke, je dokaz, da hoče njegova izdaja prinesti Jurčičevo leposlovno delo celotno.                                     J. D.
Dr. Janez Ev. Krek: Izbrani spisi I. zvezek. Mlada leta (1865—1892). Uredil Ivan Dolenec. V Ljubljani, 1923. Založilo društvo Dr. Janez Ev. Krek v Ljubljani. V komisiji Nove Založbe v Ljubljani, Kongresni trg 19. Natisnila Jugoslovanska tiskarna. Str. 188.
Čim bolj nas loči čas od njega — velikega delavca in dobro tvora slovenskega, tem bližji nam je, ker nam raste v program in simbol slovenstva. Bodi v mestu, na poti, v vasi, na gori, doma in v društvu, govori z inteligentom, sezi delavcu v roko, vošči kmetu dobro srečo — nanj se spomniš, njegov spomin te oživi in malodušnost mora izginiti, ker njegov duh kliče: Delaj iz ljubezni! Delo iz ljubezni je blagoslovljeno in njegovi sadovi pomenijo življenje!
Redki so možje, ki pomenijo program posamezniku in celoti, segajoč iz časa v čas. Krek se je zapisal v ljudi in v zemljo s svojim delom. Po njem, ž njim in v njem bomo živeli in rastli — proti njemu bomo hirali in zoreli smrti! V času malodušnosti, v času tope in trpke resi-gnacije, v času hvalivcev temporis acti, v času ogabnih gonj, v času borbenosti, v času velikih in malih zmed je vrgel Ivan Dolenec v slovenski svet Krekova Mlada leta. Dobro delo je napravil. Rod, ki je rastel in vzrastel ob Kreku, bo z veseljem bral do podrobnosti podano in podprto Krekovo življenje, ki ga paralelno ilustrirajo njegova pisma in mladostna dela, članki in leposlovje, in videl bo, kako organično je rastel in zorel v moža, ki ga je naša zemlja vse do njega zaman čakala. Novemu rodu pa bo knjiga še toliko bolj dobrodošla.
Glede na leposlovje bi pripomnil: res je, da Krek ni bil poklicni leposlovec, a vendar bi bilo prav, če bi urednik zbral vsa njegova leposlovna dela in jih ne podajal fragmentarno. Branja vredna so še vedno in nekatera literarnohistorično celo zelo pomembna. Sicer upam, da pridemo za »Izbranimi spisi« tudi do »Zbranih spisov«!
Joža Lovrenoič.
Platon: Sokratov zagovor. Preložil in uvod napisal Anton Sovre. Mohorjeve knjižnice št. 2, 1923. Založila Družba sv. Mohorja. Strani 102. Dober življenjepis je pač najkrajša pot do uma in srca v svrho prosvete najširših plasti naroda. Exempla trahunt. S prevodom  »Sokratovega za-