152
ali pa enega izmed samoglasnikov kratko-ma o odvrže n. pr. Mihael : Mihel, Andreas : Andraž, Leonard : Lenard i. t. d. Ali to ima pomen le pri lastnih imenih, v katere se pisava ne meša toliko. Važna je tukaj edino prva točka. Posledica takega zapiranja v zevu je, da ima jezik tukaj e n sam zlog, ne glede na to, ali tvori tujka tudi le en zlog ali dva; zato bi morali n. pr. v pesmi, kjer bi hoteli za stopico imeti dva zloga, vtekniti nov j, v med samoglasnika; licentia poetica bi to že opravičila. Ne da se pa tako lehko opravičiti ravnanje Levčevo, ko piše zraven prave oblike kristjan: milijon, misijon, škorpijon, tercijalka i. t. d. Če so bili že nekdaj prav zgoraj navedeni zgledi, ko smo pisali v podobni zvezi še ladija, zarija i. t. d., morajo sedaj še tembolj, ko pišemo ladja, zarja celo proti etimologiji brez/, biti opravičene oblike: mi-ljon, misjon, škorpjon, trcjaljka, i. t. d. Kdor bi pisal -ij-, bi moral dosledno tudi -uva-; lettuana : letuvana, jezuit : jezuvit i. t. d.! — In kako naj zapiramo zev v tujkah? Zeva ne smemo zapreti niti eno-zložno (socjalen, aktvalen), niti dvozložno (socijalen, aktuvalen), ker je tako ravnanje dovoljeno le tam, kjer vse tuje prikazni pretvorimo v domače, za to se morajo tujke puščati v svoji prvotni obliki: socialen, aktualen Ltd., kakor je Leveč nasproti Pleteršniku prav nastavil, le žal da ga tako malo posnemajo. Radi bi debelo podčrtali v Pravopisu, da se prav piše: bi bi Zateka, ordinar/ct, per/odai. t. d. Res da Hrvatje radi pišejo / vmes, a zavoljo tega še ni nič bolj prav. V tujkah tudi Hrvatje ne smejo j vtikati, če hočejo biti dosledni; drugače je v hrvaščini z izposojenkami, ki imajo večkrat -ij- (prim. Miklošičeve zglede, V. Gr. I. 416. lijon, lukijernar, patrijaršija); v slovenščini pa -ij- niti za izposojenke ni prava pisava, kakor smo videli. Pravično bomo ravnali s slovensko pisavo in s tujimi, ako razdelitev v izposojene in tuje besede vresničimo skozi in skozi v pisavi; drugače bomo imeli povsod kaj nedoslednega in samovoljnega, določna meja
pa razbistri pojme in odkaže vsakemu svoje. Tako bi se točka 466. v Levčevem Pravopisu, ki veleva tuje dvoglasnike au, eu, ai, ei, oi, ui, spreminjati v domače av, ev, aj, el\ °l\ UJ gotovo mogla glasiti, naj se ti dvo-glasniki le v izposojenkah spreminjajo v domače, v tujkah pa naj ostajajo nespremenjeni; Če je gori obdelane dvoglasnike Leveč  sam   deloma  prav ločil  po   izposo-
ŠOLARICA.                           J- STRACHOVSKV.
jenkah in tujkah, potem menda ne bo objektivnega razloga, zakaj bi jih tudi tu ne ter pisal automat, auditor, neutra-1 e n i. t. d. namesto av, ev.
Treba pa je vendar tudi pri tujkah spremembe in sicer v končnicah, v kolikor so lete potrebne, da spoznamo po njih besedno  pleme,   spol,  število i. t. d.,   in ki