«
« •S
I
go
hollywood
sedemdeseta
thriller
Ob koncu šestdesetih se je policijska TV serija Dragnet, ki jo je!. 1952 (serija je na radiju debutirala že I. 1949) spočel Jack Webb, sicer glavni igralec same serije (Joe Friday), počasi iztekala, kar je bilo v nekem smislu kljub vsemu presenetljivo: v času, ko bodo filmska platna začeli polniti bolj realistični, mestoma že kar dokumen-taristični thrillerji & policijske drame, potegnjene iz pravih policijskih dosjejov (denimo filmi The New Centurions, The Choirboys & The Onion Field, posneti po romanih Josepha Wambaugha, bivšega policijskega narednika), je iztek serije, ki je TV policijskim prigodam dala realizem, vsekakor pomenil, da s starim realizmom televizijskih policijskih serij nekaj ni več v redu & da je bolj ali manj zastarel ter neuporaben v novih časih & novem prostoru. Los Angeles iz serije Dragnet je bil namreč nekaj povsem drugega kot Los Angeles iz thrillerjev, ki so se tam dogajali v sedemdesetih: v seriji Dragnet je Los Angeles zgledal kot mesto, katerega edino negativnost predstavlja gángster, ki ga bodo ravnokar spravili za zapahe, v thrillerjih sedemdesetih pa je že zgledal kot zapor, kot mesto, ki je vzbujalo vtis, kot da je vsak njegov prebivalec le pogojno na svobodi. Los Angeles, ki je bil v seriji Dragnet, sicer najpopularnejši TV policijski seriji vseh časov, še mesto, v katerem ljudje po napornem kapitalističnem delovnem aktu živijo & spijo, je v sedemdesetih postal mesto, v katerem se ekscesno & dekadentno razvija duh podjetništva, pri čemer so tam, kjer so nekoč stali ljudje, ki skušajo vreči kapitalizem, zdaj stali ljudje, ki so skušali ujeti zadnji vlak kapitalizma, pa čeprav kot zvodniki, dealerji & pusher-ji. Westerni kot, denimo, Gunsmoke, Bonanza & The Virginian so ob koncu šestdesetih & na začetku sedemdesetih sicer še vedno predstavljali dobre televizijske partije, toda policijske & detektivske serije so se začele množiti, kot daje thriller tudi na TV le najlegitimnejši dedič westema. L. 1967 sta vzleteli dve policijsko-detek-tivski seriji: na eni strani zelo nasilna & dolgoživa serija Mannix, v kateri je Mike Connors, obdan s številnimi pretepi & trupli, igral losangeleškega privatnega detektiva Joeja Mannixa, sicer tipičnega profesionalca, ki ga najema detektivska agencija Intertect, na drugi strani pa precej bolj osebna, celo vigilantska — & v resnici nič manj dolgoživa—serija Ironside, v kateri je Raymond Burr igral Roberta Ironsidea, izkušenega policaja iz San Francisca, ki ga krogla nekega gangsterja tako rani, da ostane paraliziran & priklenjen na invalidski voziček — kljub vsemu se vrne k svoji enoti kot special consultant & začne brezkompromisno vojno proti kriminalne-
52
Policijski dosjeji &
NOVI DRILL
Sidney Lumet
mu podzemlju. Le dejstvo, da je njegov asistent & telesni stražar postal bivši de-linkvent (Mark. Sanger), je omililo & mestoma sprofesionaliziralo vigitantsko naturo njegovega križarskega pohoda. Na eni strani je stal potemtakem profesionalec, uslužbenec napol brezosebne korpo-rativne organizacije (Mannix), na drugi strani pa zaskrbljeni državljan, ki zakon jemlje v svoje roke {Ironside): okrog teh dveh policijskih tipov bodo sedemdeseta spletla svojo poglavarsko perjanico. Že naslednje leto sta vzleteli dve zelo tipični seriji, Hawaii Five-0 & The Mod Squad: v prvi, pri kateri so izkoristili eksotične lokacije Havajev, se je Jack Lord, trdi & brezobzirni detektiv Državne havajske policije, spopadal z lokalnim kriminalom (sama serija se je zavlekla do 1. 1980), v drugi pa je policija v svoje vrste rekrutirala tri hipije, sicer bivše zapornike (Michael Cole, Clarence Williams III & Peggy Lip-ton), ki zdaj svoj ulični delinkventski image izkoriščajo za in filtracij o v kontrakulturne kroge — predvsem slednja je s svojim parazitiranjem na dvoumnosti same levičarske kontrakulture & njenim koopti-ranjem poudarila tisto politično dvoumnost, okrog katere se bodo opotekali junaki, ki bodo v sedemdesetih skušali dognati, kaj se zgodi z ekstremisti, ko postane sam ekstremizem normalni družbeni pojav, mainstream & ko postane sama normalnost moteča, negativna & patološka. V seriji McCloud, izstreljeni 1. 1970, je Dennis Weaver igral šerifa, ki pride v New York iz Taosa (Nova Mehika), se začasno priključi 27. policijski postaji & potem svoje vaške trike zelo uspešno preizkuša na velemestni gverili, nevajeni ostrog & lasa, serija Cannon, spočeta 1. 1971, je običajnega seksi detektiva zamenjala z debelušnim vohljačem (William Conrad), ki dokaj visoke honorarje potrebuje za lagodno življenje & nekatere svoje muhe, serija McMillan and Wife, lansirana 1. 1971, ki sta jo pilotirala Rock Hudson & Susan Saint James, je potrdila, da so postala velemesta ječe, v katerih ob vsakem koraku stopiš na prste kakemu zagonetnemu zločinu (detektivova žena, sicer čista ci-vilistka, ob vsakem koraku trešči v kako spletko), serija Columbo, prav tako lansirana 1.1971, pa je svetu dala malega policaja v zmečkanem trenčkotu & z umetnim očesom (Peter Falk), ki se vedno trudi, da ne bi preveč užalil ali pa prestrašil osumljencev zelo zapletenega umora, potemtakem policaja, ki je skušal vedno zgolj pokazati, da stvari niso take, kot se zdijo na prvi pogled, v čemer smemo videti tudi svojevrstni komentar njegove lastne pojave, očitno povsem adaptirane novim časom, novi strukturi zločina & novemu iz-
gledu morilca, če pa dodamo še serijo Streets of San Francisco, spočeto 1.1972, v kateri sta Michael Douglas & Karl Maiden postala prvi veliki novodobni policijski buddy-buddy tandem, imamo s tem postavljene koordinate, v katerih se bodo gibale policij sko-detektivske serije do sredine sedemdesetih, ko bodo prisiljene svoj primat odstopiti bolj soap-operatičnim serijam.
Serije sredi sedemdesetih so potem dobesedno tekmovale predvsem v tem, katera bo lansirala bolj specifičnega & bolj eks-centričnega detektiva, policijskega ali pa privatnega: v seriji The Manhunter (1974) je Ken Howard igral kmeta, ki se sredi tridesetih po nasilni smrti svojega najboljšega prijatelja prelevi v vigilantskega privatnega detektiva & potem po vsej Ameriki preganja gangsterje, vpletene v podobna dejanja, ki so prijatelja stala življenja, v seriji Toma (1973), posneti po pustolovščinah resničnega policaja, je Tony Musante igral ciničnega & drznega policaja, sicer mojstra maske & infiltracije, kije stalno v vojni s svojimi šefi, birokracijo & socialno hierarhijo, serija Kojak (1973) je prinesla Tellyja Savalasa, ciničnega & sarkastičnega policaja z obrito glavo & liziko v ustih, ki tudi ni maral svojih šefov, uspeh te serije je očitno navrgel serijo Kodiak (1974), v kateri je Clint Walker iztrebljal zlo širom po Aljaski, v seriji The Rockford Files (1974) je James Gamer, bivši zapornik, zdaj privatni detektiv, za 200 $ na dan razreševal primere, nad katerimi je policija obupala, & pri tem živel v prikolici na pacifiški obali, v seriji Police Woman (1974) je bila Angie Dickinson, sicer narednica Pepper Anderson, bolj ali manj le policijska vaba za zmikavte & zvodnike, včasih pa je morala požirati celo kakemu gangsterju, v seriji Baretta (1975) je bil samotarski Robert Blake s papigo, v jeansu & majici dovolj nenavaden, ker pa je predstavljal etničnega proletarca, je bil seveda idealen za infiltracijo po ulicah, na katerih je rasel, & s tem svojemu razredu nič manj nevaren kot spreobrnjenj hipiji v seriji The Mod Squad, serija Starsky and Hutch (1975) je lansirala prvi veliki buddy-buddy policijski tandem, pri čemer sta bila Paul Michael Glaser & David Soul res trendovska hype-policaja, zmodelirana po okusu tedanje mladine, v seriji The Rookies (1972) so trije policijski rekruti, Georg Stanford Brown, Michael Ontkean & Sam Melville, v velikem mestu iskali bolj humane poti v dialogu s podzemljem, v seriji Barnaby Jones (1973) pa se upokojeni privatni detektiv, ki gaje igral Buddy Ebsen, po sinovi smrti vrne, da bi odkril morilce & jih potem vigiiantsko ne neha odkrivati v vsaki družbeni pori.
53
►
«cj
5S •i
!
In če smo rekli, da so že TV serije s konca šestdesetih & začetka sedemdesetih pokazale, kako je začel sistem kooptirati & asimilirati ekstreme, potem se zdi smiselno, da opozorimo, da so v teh TV serijah pravične & neuklonljive detektive utelešali igralci, ki so prej igrali figure z druge, največkrat grobo mračne strani zakona: Mike Connors (Mannix) je bil sicer le občasni negativec v petdesetih, toda Raymond Burr (Ironside) je v Hitchcockovem Dvoriščnem oknu igral morilca, William Conrad je igral morilca v Siodmakovem thrillerju The Killers, Tony Musante je bil gizdalinski gangster v Aldrichovem filmu The Grissom Gang, v Douglasovem thrillerju The Detective pa so ga celo scvrli na električnem stolu, Telly Savalas je v filmu McKenna's Gold igral skorumpiranega morilskega častnika, Clint Walker je bil v Aldrichovem akcionerju The Dirty Dozen eden izmed dvanajstih umazancev, Robert Blake je v filmu In Cold Blood igral psi-hopatskega morilca, ki konča na vešalih, David Soul pa je v filmu Magnum Force igral enega izmed treh psihopatskih policajev, s katerimi je na koncu prisiljen obračunati Clint Eastwood. Televizija & kino pač ob koncu šestdesetih & na začetku sedemdesetih nista bila povsem sprta: serija Toma je bila tako, denimo, prequel filma Serpico, serija McCloud pa je bila, denimo, sequel filma Coogan's Bluff. Mnogi filmski režiserji, predvsem Arthur Penn, Sidney Lumet, Franklin J. Schaffner, Robert Mulligan & John Frankenheimer, ki so filmsko dozoreli že v začetku šestdesetih & ki so dali znaten prispevek h kinematografiji poznih šestdesetih & zgodnjih sedemdesetih, so svoje kariere začeli na TV, tako rekoč vsi prav v Čzlatem obdobju« takoimenovane »žive televizije« petdesetih. Penn, rojen 1, 1922, je bil sin urarja, za kar se je šolal tudi sam; Lumet, rojen 1. 1924, je bil sin židovskega gledališkega igralca; Schaffiier, rojen 1. 1920 (umrl 1. 1989), seje po očetovi smrti, ki je bil misijonar v Tokiu, z materjo vrnil v amiško komuno (Lancaster, Pensitvanija) & študiral politične vede; Mulligan, rojen 1. 1925, je bil sin policaja, študiral pa je teologijo; Frankenheimer, rojen l. 1930, pa je začel študij na vojaški akademiji, pri sedemnajstih pa seje odrekel katolištva. Lumet je pri štirih že nastopil na radiu, takoj zatem pod očetovim vodstvom tudi v gledališču (šolal se je v Profesionalni otroški šoli), najbolj odmevno v drami The Eternal Road, ki jo je režiral legendarni Max Reinhardt, pri enajstih je debutiral na Broadwayu (Dead End), nastopil tudi v Loseyevi postavitvi drame Sunup to Sundown ter v filmih One Third of a Nation (1939) & Journey to Jerusalem (1940), 1. 1947 začne režirati v
gledališču, ustanovi eksperimentalno gledališče (začetki Off-Broadwaya), dela na radiju & TV, pri TV mreži CBS postane režiser programov kot, denimo, Danger, Omnibus, Alcoa Theatre & Philco Goodyear Playhouse; Schaffher se pridruži mirovniški organizaciji, ne uspe kot igralec & postane asistent režiserja, za CBS režira novice, talk showe & verske oddaje, ustanovi neodvisno družbo Unit Four (George Roy Hill, Fielder Cook & Worthington Miner), režira show Person to
Person, ki gaje prej ob Frankenheimerje-vi asistenci režiral Lumet, 1. 1960 v gledališču režira Advise and Consent, toda film nekaj let kasneje režira Otto Preminger; Penn v Firencah študira akademske vede & hoče postati pisatelj, I. 1951 postane producent poročil & različnih showov, tudi Colgate Comedy Hour, napiše tri TV igre, režira eksperimentalni TV show First Person, v gledališču & na TV režira The Miracle Worker, kasneje posname tudi film The Miracle Worker,
John Frankenheimer
54
Robert Mulligan
George Roy Hill
na Broadwayu režira Wait Until Dark, toda film mu prevzame Terence Young, 1. 1963 ga na snemanju filma The Train na zahtevo Burta Lancasterja zamenja Fran-kenheimer; Mulligan je 1. 1946 šest mesecev delal za New York Times, začel študirati literaturo & žurnalizem, presedlal na radio, 1. 1954 začne režirati show Philco Goodyear Playhouse, ki gaje prej režiral Lumet; Frankenheimer očetu na ljubo opusti idejo o igralski karieri, čeprav se tudi odpove temu, da bi postal teniški igralec, kar je hotel oče, CBS ga postavi za asistenta režije pri showu Garyja Moorea & verski oddaji Lamp Unto My Feet, 1. 1953 postane Lumetov asistent na TV (You're There, Danger, Person to Person) & režiser showov You're There, Danger & Climax, ko Lumet odide, ko hoče režirati Breakfast at Tiffany's, ga na zahtevo Audrey Hepburn zamenja Blake Edwards, kateremu kasneje Schafiner prevzame film Planet of Apes. Mulligan 1.1956 režira svoj prvi film Fear Strikes Out, ki ga producira Alan J, Pakula; tudi Frankenheimer 1. 1956 režira svoj prvi film The Young Stranger, kije predstavljal le remake njegove epizode Deal a Blow v TV seriji Climax; Lumet 1. 1957 režira svoj prvenec Twelve Angry Men, ki ga je za TV tri leta prej režiral Schaffiier; Penn 1. 1957 režira svoj prvenec The Left-Handed Gun, toda nad reakcijo kritikov & gledalcev je tako razočaran, da se za pet let vrne na TV; Scha finer hoče svoj filmski prvenec A Summer World posneti 1. 1961, toda vse skupaj pade v vodo, zato se vrne na TV, da bi 1. 1963 vendarle režiral svoj prvi film The Stripper. Pri tej veliki peterici, ki je prišla z zlatega obdobja ameriške televizije, je potemtakem opazno troje: p>yič, gre za tesno povezane & medsebojno močno pregnetene auteurje (drug drugemu so bili asistenti, dela so si predajali kot štafeto, delili so si celo iste scenariste, denimo, Goreja Vidala, Leslie-ja Stevensa, Walterja Bernsteina, Williama Ingeja & Williama Gibsona), drugače rečeno, v novi Hollywood so treščili kot nekak zgodovinski blok, kot polimorfhi monolit z enotno vizijo, ki je še toliko močnejši & definitivnejši, če jim prištejemo še Georgea Roya Hilla & Alana J. Pakulo, potemtakem filmarja, s katerima jih je družila tako preteklost kot prihodnost, drugič, svoje filmske prvence so z izjemo Johna Frankenheimerja posneli zelo pozno —Schaffner je debutiral šele pri triinštiri-desetih, Penn pri petintridesetih, Lumet pri triintridesetih, Mulligan pa pri enaintridesetih (Frankenheimer pač pri šestindvajsetih), in tretjič, kar je morda najpomembnejše, k filmu so prišli po izdatnem, temeljitem & vsestranskem drillu v tako rekoč vseh medijih — televiziji, radi-
55
►
Franklin Schaffner
ju, gledališču, literaturi & časopisih. Če tej peterici prištejemo še Georgea Roya Hilla ( 1922) & Alana J. Pakulo ( 1928), s tem dobimo sedmerico, ki je skupaj z univerzitetno generacijo, tako tisto, ki je prišla s filmskih Akademij (Brian De Palma, John Carpenter, Michael Cimino, George Lucas, Larry Peerce, Philip Kaufman, Michael Ritchie, Robert Benton, Walter Hill, John Landis, Paul Schräder, Robert Altman, William Friedkin, Paul Mazursky) kot tisto, ki je prišla s Cormanove Šole (Martin Scorsese, Francis F. Coppola, Peter Bog-danovich, Jonathan Demme, Allan Arkush, Paul Bartel), formirala novi Hollywood sedemdesetih.
Filmskim karieram vseh sedmih je potemtakem skupno to, da so se začele že v šest-
desetih, celo ob koncu petdesetih, ali natančneje, opazne filmske kariere so imeli, še preden so v sedemdesetih doživeli svoj vrhunec. Arthur Penn je kariero začel s filmi The Left-Handed Gun, The Miracle Worker, Mickey One & The Chase: in-trovertirani Billy the Kid, nema Helen Keller, anksiozni klubski komik & avtoritativni šerif so bili njegovi junaki, pahnjeni v svet, v katerem jim čudež ne more več pomagati — klasični Hollywood, celo Hollywood petdesetih, je bil že daleč. John Frankenheimer je bil precej bolj ploden, s filmi Birdman of Alcatraz, The Man-churian Candidate, Seven Days in May, The Train & Seconds pa je že opozoril, da so motnje med ljudmi bazično sad neke motnje na politični skali: Pennova psi-
hologija pri njem, predvsem v filmih The Manchurian Candidate, Seven Days in May & Seconds, postane paranoja. Robert Mulligan je med filmoma Fear Strikes Out & Inside Daisy Clover, potemtakem med dvema zgodbama o vplivu zvezdniškega sistema, športnega & filmskega, na mentalni razkroj, posnel eklektično serijo ljubezenskih zgodb (The Rat Race, Come September, The Spiral Road, Love with the Proper Stranger, Baby the Rain Must Fall), pravi uspeh je požel predvsem s filmom To Kill a Mockinbird, v katerem južnjaški odvetnik brani črnca, obtoženega posilstva; Sidney Lumet je kariero začel s filmom Twelve Angry Men, ki je vsekakor predstavlja klasiko sodne drame, & po dveh remakes starih filmov nadaljeval s prefinjenimi adaptacijami romanov & dram Tennesseeja Williamsa, Arthurja Millerja, Eugenea O'Neilla, Edwarda Lewisa Wallanta & Mary McCarthy, s filmoma Fail Safe & The Hill pa je Kammerspiel politiziral (rusko-ameriški spopad, vojaški lager), čeprav ne tako kritično & paranoično kot Frankenheimer ali pa kasneje Pakula. Franklin J. Schaffner je do 1. 1967 posnel le tri filme: v filmu The Stripper se je ostarela striptizeta zaljubila v najstnika, film The Best Man se je zazrl v zakulisje visoke politike, film The War Lord pa je predstavljal trdo kostumiado o fevdalni pravici do prve noči — Schaffner se je vsaj tedaj še zdel kot filmski intrigant. George Roy Hill je pred 1.1967 — podobno kot Mulligan — ril po ljubezenskih zgodbah (Period of Adjustment, Toys in the Attic, Hawaii), le Alan J. Pakula je — potem ko je produciral Mulliganov film To Kill a Mockinbird — debutiral šele 1. 1969 z ljubezensko zgodbo The Sterile Cuckoo. Hill, Pakula & Mulligan so pred 1. 1967 zgledali kot troedino srce — edinost & srce sta jim kmalu potem splavala po vodi. Vseh sedem je v šestdesetih veljalo za prihodnost kinematografije — v osemdesetih so bili v glavnem le še sence ljudi, ki jih ni več, predvsem Frankenheimer, Schaffner, Hill, Mulligan & Penn so postali čisti anonimneži, najeta očesa za tretjerazredni material, le Lumet & Pakula sta bila občasno dovolj ambiciozna & dovolj nadarjena. Toda vmes so se odvrtela sedemdeseta.
MARCEL STEFANCIC, JR.
56