LETO VIII. ŠT. 5 (343) / TRST, GORICA ČETRTEK, 6. FEBRUARJA 2003 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596 NOVI TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY CENA 1 € unvu). tioviglas.it NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 PO DNEVU SPOMINA * Pred dobrim tednom smo tudi mi praznovali dan spomina na huda preganjanja nacifašističnih režimov v Evropi pred dobrim po! stoletjem. Dan naj bi pomenil primerno oddolžitev milijonskim žrtvam Hitlerjevega nacizma po Evropi, pri nas pa še Mussolinijevega fašizma. Kscj to smo sicer obeležili že v prejšnji številki, sicer s specifično navezavo na Trst ob znani proslavi v Rižarni. Ob tem je bilo nato veliko odmevov, pozitivnih pa tudi negativnih. Prvi so prišli zlasti s strani naše narodne skupnosti, saj je v tržaškem taborišču našla ob žalni proslavi primerno mesto tudi slovenska beseda. Govor tržaškega župana, uradnega govornika na proslavi, je ob simultanem prevajanju v slovenščino izzvenel kot priznanje krivdefašizma in nacizma z njih odtočno obsodbo. Kot bela vrana je tu manjkal predsednik. odbora za Rižarno, tržaški občinski odbornik za kulturo (!) in poslanec AN v rimskem parlamentu. Pa saj tu ni bilo mesta zanj. Preveč še razvpito nasprotuje odprtju do Slovencev. Pri tem ga je še presegel sam državni prvak stranke in sedanji podpredsednik vlade, ko je dejal, da so fašistični rasni zakoni prava sramota za Italijo... Kdaj pa bo kaj takega rekel za preganjanje Slovencev '!'! Zelo lepo je tudi izzvenel nagovor tržaškega škofa, kije tu izrekel tudi v slovenščini nekaj zelo globokih misli ob tragediji žrtev totalitarnega režima. Na kaj pa se danes vse spominjamo? Pred nami so grozotne oz. strahotne podobe koncentracijskih taborišč zlasti v Nemčiji, Avstriji, na Poljskem (Au-schivitz), pa tudi v Italiji (Rab, Gonars) poleg zaporov z nečloveškimi mučenji - kot na primer v Trstu, v ulici Bellosguardo, nato konfinacije ter internacije, vsi ti kraji so še danes temna in grozotna priča trpljenja tisočev in tisočev Slovencev. Videti je bilo, da je človeštvo izgubilo razum, kar je bilo posebno vidno v preganjanju tistega časa. Seveda se v marsičem ta izguba razuma kaže kar v celih narodih, v imenu katerih so njih brezglavi voditelji izvrševali svojo uničevalno politiko. Zgovorno je v zvezi s tem nerazsodnim h udodelskim početjem zapisal nemški filozof Karel Jaspers, da so se prav v imenu nemškega naroda tedaj počenjali brezumni zločini kot še nikoli prej. Tudi italijanski liberalni mislec Benedetto Croce je sicer manj eksplicitno, ampak s prepričanjem zavračal takratno zlo fašističnega režima in se zavzema! za svobodo. Odmevi na letošnji dan spomina so torej raznoliki. Pri veliki večini prebivalstva -zlasti pri nas - pomeni to res dan osvoboditve izpod tiranskih režimov 20. stoletja. Že od začetka 20. stoletja tudi lahko štejemo vrsto gest za ustvarjanje vojne atmosfere. Tako piše nemški zgodovinar Fueter, da je prvo svetovno vojno povzročilo prav nemško rožljanje z orožjem s strani bojevitega cesarja Viljema II., ki je sam sicer vojno preživel, čeprav je moral nato zapustiti svojo nekdaj mogočno državo in je nato šele ob začetku druge svetovne vojne kot častitljiv gospod umrl na Nizozemskem leta 1941, prav gotovo bolje kot kasnejši Fiihrer Sicer pa je prav Nemčija v preteklem stoletju najbolj negativno obeležila zgodovino Evrojie. Ko se zato zdaj spominjamo na vse to, le poglejmo še globlje v zgodovino človeških dejanj vse do našega časa. stran 16 ANDREJ BRATUŽ SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU PRAZNOVALO STOLETNICO SKRB ZA SLOVENSKO BESEDO IN ZA KULTURNO SOŽITJE IVAN ŽERJAL Od tistega daljnega leta 1902, ko je bilo v Trstu ustanovljeno Dramatično društvo, bo minilo kmalu sto in eno leto. Kljub večkrat nenaklonjenim zgodovinskim okoliščinam je slovensko tržaško gledališče še vedno med nami kot ohranjevalec in ambasador slovenske be- sede in kulture, pa tudi kot povezovalni člen in posrednik na ozemlju, ki je stičišče več kultur in svetov, v prvi vrsti latinskega in slovanskega. — STRAN 3 FOTO K KOM A KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ GORICA POGLED NA ŠTIRIDESET LET PREHOJENE POTI DANIJEL DEVETAK Doni. To je že vrsto let za številna kulturna, vzgojna in rekreativna društva in organizacije v Gorici Katoliški dom, današnji Kulturni center Lojze Bratuž. Nastal je po zaslugi velikih idealistov, ki so si sredi prejšnjega stoletja prizadevali za kulturni in verski preporod v mestu in so s svojim podvigom omogočili, da se naša stvarnost v okviru te strukture še vedno razvija. V zadnjem letu se je ta naša žlahtna ustanova na Drevoredu 20. septembra spominja- la 40-letnice obstoja z vrsto pobud; prejšnji četrtek, 30. januarja, pa se je proslavljanje lepega jubileja končalo z bogatim kulturnim večerom, na katerem je bil predstavljen zbornik "Prehojena pot. Temeljili upanje za prihodnost." ——— STRAN 3 >TO lil'MIIACA PRED PRAZNIKOM KULTURE SAMOBITNOST IN KORENINE Slovenci smo eden redkih narodov, ki vsako leto praznujemo dan kulture, ki se ujema z obletnico smrti našega velikega pesnika Franceta Prešerna. Vsako leto znova se obnavlja zdaj že ustaljeni obred, da na ta dan prirejamo v naši sredi Prešernove proslave. Na Prešernov dan, kot v pogovornem jeziku imenujemo praznik kulture, prirejamo vrsto kulturnih prireditev, s katerimi sami sebi in drugim govorimo o svoji kulturi, ki nas je Slovence kot narod ohranila skozi stoletja. Identiteta nekega naroda in zato tudi naše slovenske manjšine v Italiji se lahko meri tudi po kulturni samobitnosti, ki je sicer odprta do drugih in drugačnih, a je najprej svojim koreninam in izročilu zavezana in zvesta. Težko bi zapisali, da smo danes lahko zadovoljni s kulturo pri nas, pa čeprav imamo niz prireditev v naši sredi, s katerimi se iz dneva v dan potrjujemo kot narodna manjšina, kot pripadniki slovenskega naroda. Včasih se sprenevedamo, da je z našo kulturno samobitnostjo in odnosom do nje vse v redu, a vemo, da ni tako. Naši pisatelji in pesniki vse bolj poredko izdajajo knjige v naši sredi, kar je za vso manjšino slabo. Vse manj založb v naši sredi izdaja knjige naših ljudi in vse manj ljudi kupuje knjige in vse manj ljudi iz naših vrst je pripravljenih odšteti nekaj denarja za knjige in vse druge kulturne dobrine, obenem pa nimajo nobenega pomisleka, da je treba mehanika, zidarja, vodoinštala-terja in vse druge podobne usluge mastno plačati. Kultura se pri nas prevečkrat zmotno pojmuje kot nekaj preživetega, odvečnega, predvsem pa se pojmuje še vedno kot nekaj, kar mora biti zastonj, ponujeno, brezplačno, vedno na razpolago... STRAN 16 |UP 1 ČETRTEK, 6. FEBRUARJA 2003 Oh 40-letnici posebnega sta tuta naše dežele je bila v petek, 31. januarja, slovesnost. 3. člen statuta se glasi: "V deželi se priznava enakost pravic in ravnanja vsem ’ državljanom ne glede na jezikovno skupino, . kateri pripadajo, z zaščito njihovih etničnih in kulturnih značilnosti." (stran 2) P-U-J44—JI I 11111 Minister RS za evropske zadeve Janez Potočnik je obiskal Gorico. (stran 10) I Dogodki na Porčinju so po 58 letih še vedno predmet zgodovinskih razprav, (stran 12) I Drago Legiša OGENI SE LAHKO SPREMENI V POŽAR Matjaž Rustja DR. KRAŠOVEC NA PROSEKU O BOŽJI PRAVIČNOSTI I Brane Senegačnik I KULTURNA VLOGA KATOLIŠKIH MEDIJEV I Mara Petaros INFLACIJA V MESECU JANUARJU . Janko Kulmesch I GLADUJEJO ZA OHRANITEV SLOVENŠČINE 2 SLOVESNOST OB 40-LETNICI STATUTA F-J k ŠTIRIDESETLETNICA ZAMUJENIH PRILOŽNOSTI POMEMBNA OBLETNICA OB JUBILEJU DEŽELE F-Jk ČETRTEK, 6. FEBRUARJA 2003 IVAN ŽERJAL Tisti Slovenci, ki smo se prejšnji petek bodisi službeno bodisi kol gostje udeležili slovesnosti ob 40-letnici posebnega statuta dežele Furlanije-Julijske krajine v palači deželnega sveta v Trstu, smo od nje odhajali z verjetno ne ravno pozitivnimi vtisi. Človeku je bilo tako, kot če bi prisostvoval predstavi, v kateri je veliko blišča, a malo vsebine, vsaj liste, ki pobliže zanima nas Slovence. Če odmislimo omembo naše in furlanske prisotnosti s strani predsednika deželnega sveta Antonia Martinija (ta je tudi na kratko pozdravil v slovenščini in furlanščini) in omembo 3. člena statuta, ki precej ohlapno govori o zaščiti manjšin v F-Jk, s strani prof. Sergia Bartoleja (slednji pa je k temu še dodal, da ta člen danes že presega svoj prvotni pomen zaradi današnjih pojavov priseljevanja in odseljevanja), ni bilo o nas povedanega skoraj nič. Pa tudi vsebina govorov predsednika poslanske zbornice Pierferdinanda Casinija (na sliki levo), predsednika deželne vlade Renza Tonda in ostalih govornikov se je zdela zares priložnostna in malo konkretna, kakor da ne bi vedeli, kam s to avtonomijo, kljub vsem zahtevam po večjih pristojnostih, zlasti na področju zunanje politike. Slovenci 40-letnice statuta F-Jk ne moremo praznovati veselo in sproščeno. Če dobro pomislimo, je ta dežela dobila statut avtonomije tudi, če ne predvsem zaradi prisotnosti narodnih in jezikovnih skupnosti, kot je naša. Ta prisotnost pa v statutnem besedilu prihaja na dan le v zelo ohlapni obliki v že omenjenem 3. členu (o tem pišemo tudi na drugem mestu). V vseh teh desetletjih smo bili namreč priče dejstvu, da se je vedno hotelo izkoriščati ugodnosti, ki jih avtonomija prinaša, ne da bi obenem tudi zadostili obvezam, ki jih ta določa, pa čeprav v ohlapni in nezadostni obliki. Ne gre samo za 3. člen statuta. Gre tudi npr. za tak volilni zakon, ki bi narodnim skupnostim, kot je ravno naša, slovenska, omogočil, da imajo svoje predstavnike v deželnem svetu. Deželna uprava do danes ni hotela preveč slišati na to uho, kako bo v prihodnje, pa seveda ne vemo. Levosredinski kandidat za deželnega predsednika Riccardo llly se je sicer obvezal, da bo treba iti v to smer. Ravno tako ne moremo o-stati ravnodušni ob ravnanju ALOJZ TUL Dežela Furlanija-Julijska krajina praznuje 40-letnico svojega obstoja. Italijanski parlament je namreč z odobritvijo njenega statuta 31. januarja 1963 izpolnil ustrezno določilo ustave, ki govori o ustanovitvi petnajstih dežel z navadnim statutom in petih dežel s posebnim statutom (Sicilija, Sardinija, Dolina Aoste, Tridentinsko-Gornje Poadižje ter Furlanija-Julijska krajina). Dogodek nam nudi priložnost, da v temeljnih obrisih obnovimo časovne in politične okoliščine, v katerih se je porodila zamisel in potem izvedba avtonomnih dežel v Italiji. Ustavodajna skupščina, ki je imela nalogo izdelati novo deželne uprave v zvezi z odnosom do teritorija, na katerem živi naša skupnost. Ukinitev Kraške gorske skupnosti in zelena luč v pristojni komisiji načrtu kraškega parka, kol je po volji tržaški protislovenski desnici, sta najbolj eklatantna primera takega odnosa. Vse to ni dobra popotnica za deželo, ki hoče postati v večji meri politični subjekt tudi v mednarodnem okviru, saj po nepotrebnem meče polena pod noge narodu, katerega večinski del se nahaja v državi, ki neposredno meji na F-Jk in ki bo prihodnje leto postala članica Evropske zveze. Iz vsega povedanega sledi, da je pot do popolnega izvajanja in asimiliranja deželnega posebnega statuta še dolga. Upati je le, da bo izid bližnjih deželnih volitev pospešil korak po tej poti. ustavo države po drugi svetovni vojni (zasedala je v letih 1946 in 1947), se je namreč odločila, da poleg občin in pokrajin ustanovi tudi dežele, ki naj bi na določenih področjih imele tudi zakonodajno oblast, se pravi avtonomijo. Petim deželam je zaradi njihovih specifičnih značilnosti priznala večjo avtonomijo kot ostalim petnajstim. Med le-te so po obširni razpravi vključili tudi območje Furlanije in tistega dela goriške pokrajine, ki je po mirovni pogodbi ostal v mejah Italije. Odtod ime Furlanija-Julijska krajina, ki ji je bila priznana posebna avtonomija zaradi njene obmejne lege in prisotnosti slovenske manjšine (na Goriškem). Trst ni prišel v poštev, ker je bila po mirovni pogodbi predvidena ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja. Ustavodajna skupščina pa je istočasno s po- NOVI GLAS UREDNIŠTVO 34170 GORICA, PIAZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 532 052 FAX 0481 548 808 E-MAIL goricac^noviglas.it 34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 FAX 040 775 419 E-MAIL trst(“noviglas.it UPRAVA 34170 GORICA, P.ZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 533 177 FAX 0481 536 978 E-MAIL uprava(“'noviglas.it www.noviglas.it GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK JURI) PALJK IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN, REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI -IN ZVEZF. KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA 45 EVROV, SLOVENIJA 48 EVROV, INOZEMSTVO 65 EVROV, PRIORITETNA POŠTA 85 EVROV POŠTNI TEKOČI RAČUN 10647493 CENA OGLASOV PO DOGOVORU sebno prehodno določbo odložila dejansko ustanovitev dežele Furlanije-Julijske krajine na poznejši čas. Po rešitvi tržaškega vprašanja in vrnitvi Trsta Italiji leta 1954 je postalo spet aktualno vprašanje uresničitve avtonomne dežele F-Jk. Tako seje koalicijska vlada, ki so jo sestavljale stranke DC, PSDI in PRI pod predsedstvom Amintore-ja Fanfanija leta 1962 obvezala takoj ustanoviti našo deželo. Takrat je nastopila edinstvena priložnost, da se v deželni statut vključijo tudi določila o zaščiti slovenske manjšine. To so tudi zahtevali predstavniki strank in organizacij, v katerih so se takrat prepoznavali Slovenci. Opozicijski stranki PCI in PSI sta nekaj časa podpirali zahtevo Slovencev, toda vladne stranke so nasprotovale, da se v statut vnese manjšinska zaščita. Ker je v primeru deželnega statuta šlo za ustavni zakon, za odobritev katerega je bila potrebna dve-tretjinska večina, so na koncu zanj glasovali tudi komunisti in socialisti, da ne bi nanje padla odgovornost, če parlament ne bi odobril statuta. Prisotnost jezikovnih manjšin indirektno priznava 3. člen statuta, ki se glasi: "V deželi se priznava enakost pravic in ravnanja vsem državljanom ne glede na jezikovno skupino, h kateri pripadajo, z zaščito njihovih etničnih in kulturnih značilnosti". Zaradi takšne ohlapnosti besedila se je Dežela stalno izmikala sprejemanju zaščitnih določil za slovensko manjšino. V VESOLJU IN VOJNI NEZMOTLJIVOST TEHNOLOGIJE LE ŠE PRAVLJICA BREDA SUSIC Močna in velika Amerika je za nekaj dni postala ranljiva, majhna, humana. Ko je v soboto, 1. februarja, ves svet videl tragično nesrečo, ki se je pripetila vesoljski ladji Columbia, je za trenutek pozabila na priprave na vojno proti Iraku in sočustvovala z ZDA ob izgubi sedmih astronavtov (med njimi je bil prvi izraelski astronavt) in najstarejšega vesoljskega plovila. 16 minut pred pristankom se je Columbia ob vstopu v zemeljsko atmosfero raztreščila. Dogodek se je zgodil popolnoma nepričakovano, tako da je alarm od trenutka, ko so v središču za nadzor poletov v Houstonu zaznali neobičajno visoke temperature na levem krilu plovila, do tragedije trajal le sedem minut. Prva domneva za vzrok nesreče govori o okvari na termičnih ploščicah, ki plovilo ščitijo pred visokimi temperaturami, ko ob vrnitvi okrog ladje zagori zrak ob trčenju v atmosfero. Ob vzletu se je namreč od nosilne rakete odlomil kos varovalne obloge in udaril v levo krilo. Ob udarcu je odpadlo nekaj ploščic. Iz Houstsona so takrat morda preveč lahkomiselno ocenili, da gre za zanemarljivo škodo, ki ne bo imela posledic. Sicer pa bi bilo težko, če že ne nemogoče, kakorkoli ukrepati, tudi če bi takrat ugotovili, da Columbia zaradi okvare ne bi smela več pristati. 22 let stara vesoljska ladja namreč ni bila opremljena za sprehod astronavtov v vesolju, kot tudi ne za morebitno zasidranje na mednarodno vesoljsko postajo. Prav ta "odkritja" so bila pravzaprav vzrok za vrsto obtožb na račun NASE, češ da ni poskrbela za varnost astronavtov in da se je po 113 poletih preveč samozavestno zanesla na to, da nikoli ne bo šlo nič narobe. Druga domneva o vzroku nesreče pa govori o tem, da je bil naklonski kot Columbie, ko se je približevala atmosferi, nepravilen. Kot je do potankosti izračunan, saj termični ščit ne more popolnoma zavarovati plovila pred visokimi temperaturami v primeru, da je ta preveč ali premalo nagnjen. V trenutku, ko Bush napoveduje, da bo v prvih 48 urah napada na Irak spustil 3.000 bomb, ki bodo s tehnološko natančnostjo zadele samo izbrane cilje in nič drugega, svet ne verjame več pravljici o nezmotljivosti tehnologije in se mu z razblinjenimi gotovostmi podirajo tla pod nogami - ugotavlja Scalfari v dnevniku La Repubblica. V tem splošnem občutku negotovosti je vprašanje samo še to, kdo bo svetu ponudil večjo gotovost. Ameriški državni sekretar Po-well bo v sredo Varnostnemu svetu OZN ponudil dokaze o iraškem orožju za množično uničevanje. Turčija, Egipt, Alžirija, Južna Afrika in Nemčija (ki v Evropi ostaja vedno bolj osamljena) pa skušajo prepričati svet, da se je treba vojni izognili. Kdo bo bolj prepričljiv, bomo ugotovili že v naslednjih dneh in tednih. POVEJMO NA GLAS JANEZ POVŠE NAJ SE SPREMENI TUDI TRST Dan spomina v Rižarni je bil dogodek, ki zagotovo zasluži dolgotrajnejšo pozornost. Dobesedno tik pred dvanajsto je bil scenarij spominske slovesnosti spremenjen. Tako se je oglasila tudi slovenska beseda, poleg tega so bili v županovem govoru izpostavljeni zares pomenljivi poudarki. Naši narodnostni skupnosti je bilo priznano preganjanje in trpljenje pod fašizmom, omenjeni so bili nevzdržni rasistični zakoni, enako izrazito je bilo geslo "preseči, ne da bi pozabili". V dogodek sodi ne nazadnje zaostritev s skrajno desnico, ki je sicer desnosredinskega župana zaradi takšne slovesnosti grobo napadla. Ob tem je stranka Naprej Italija ponovila namen odpiranja v odnosu do slovenske narodnostne skupnosti, ki po mnenju iste stranke zaradi svojih žrtev v Rižarni zasluži spoštovanje. Več kot samo zadovoljni zaradi popolnoma spremenjenega odnosa tržaške desne sredine do naše manjšine se seveda sprašujemo, kaj je botrovalo tako presenetljivo obarvanemu Dnevu spomina. Preobrat je pač prevelik, da hi bil brez globljega pomena. Razlog zanj so lahko bližajoče se deželne volitve, razlog je lahko vse bližji datum vstopa Slovenije v Evropo, razlog je lahko - čeprav se nemara zdi zgolj krajeven - novo vzdušje v Gorici, ki je gotovo razprlo nova obzorja, in to ne samo za slovensko manjšino, ampak tudi za mišljenje večinskega naroda. Razlogi so lahko še drugi, toda bistven je njihov skupni imenovalec: tako, kot je bilo doslej, več ne gre. Preprosto ne gre več, zalo je nujno ubrati pov- sem drugo, v tem primeru kar nasprotno pot. S skrajnimi izključevalnimi narodnostnimi pogledi torej ni mogoče naprej. Ni več mogoče iz zgodovine ohranjati tisto, kar je povzročilo toliko gorja vsem, koristi pa gotovo nikomur. Ni več mogoče iz težke tukajšnje preteklosti ohranjati tisto, kar naj hi dandanes ljudi v teh krajih ostro in nepravično delilo ter razločevalo. Ne nazadnje je Trst s prejšnjo upravo dokazal, da je mogoče prav z odprtostjo in upoštevanjem vseh uspevali človeško in zakaj ne tudi gospodarsko. Ni torej več mogoče, ali ne bi smelo biti mogoče, da imajo ali naj bi imela tako veliko besedo skrajna in docela nevzdržna stališča. To ni mogoče in ne bi več smelo bili mogoče. Čas je, da ves naš obmejni prostor zadobi tisto širino srca in duha, ki mu pripada. Preveč drago smo izkusili vse tisto, čemur se pravi vzvišenost nad drugim in tudi nestrpnost. Bili smo dobesedno na tragičnem udaru zgodovine in tega se moramo zavedati. BiH smo na tragičnem udaru prav vsi, zakaj vzdušje napetosti na narodnostni in ideološko-politič-ni ravni je škodovalo vsem, v tem je tis to prepoznanje, ki je pot do drugačnih medsebojnih odnosov. Do drugačnih medsebojnih odnosov, do prijetnega ter plodnega sobivanja. Vsekakor so znaki sprememb v Trstu delo novega časa, ki se nam bliža in ruši stare krivične predsodke. Predsodke, ki so bili nedopustni že v preteklosti in bodo toliko bolj nedopustni v prihodnosti. AKTUALNO S 1. STRANI SKRB ZA... Že samo dejstvo praznovanja stoletnice izpričuje, da se je v duši Trsta "vendarle ohranil glas različnih svetov, ki so tu zaživeli v univerzalnih razsežnostih gledališke ustvarjalnosti", kot se je v svojem slavnostnem nagovoru na jubilejnem poklonu v nedeljo, 2. t.m., v Kulturnem domu v Trstu izrazil predsednik upravnega sveta Slovenskega stalnega gledališča Fi-libert Benedetič. Nedeljske slovesnosti se je udeležilo res izjemno veliko število ljubiteljev našega gledališča od blizu in daleč ter vrsta uglednih gostov. Za pravo senzacijo je poskrbel tržaški občinski odbornik za kulturo in poslanec Nacionalnega zavezništva Roberto Menia, ki je prvič prestopil prag Kulturnega doma oz. se udeležil kake kulturne manifestacije slovenske narodne skupnosti. Predstavništvo Slovenije je bilo na zelo visoki ravni na čelu z zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom, državnim nih del Kulturnega doma ter na nepriznavanje njegove vloge čezmejnega sodelovanja. Ob vsem tem pa je po Bene-detičevih besedah potrebno tudi "utrditi vlogo matične domovine Slovenije, ki predstavlja jamstvo ne le za našo narodnostno skupnost, pač pa tudi za ves Trst in celotno deželo Furlanijo-Julijsko krajino, opredeljeno v središču obmejne civilizacije." Jubilejni poklon se je pričel s predstavitvijo dveh priložnostnih publikacij - fotografskega zbornika o delovanju SSG v obdobju 1985-2002 in monografije Slovensko stalno gledališče. O publikacijah sta spregovorila urednika Miroslav Košuta in Maja Lapornik. Na ogled je bila tudi razstava o delovanju gledališča od leta 1945 do 1965. Razstava je nastala zlasti po zaslugi Bogomile Kravos, avtorice knjige o istem obdobju, in v sodelovanju s Slovenskim gledališkim muzejem iz Ljubljane, v imenu katerega je v nedeljo spregovoril njegov ravnatelj Ivo Svetina. Osrednji dogodek jubilejnega poklona pa je bil prav gotovo gala večer, na kate- nik-publikacijo Mirko File j 7972-7962. Večerje uvedel Mladinski zbor Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel pod vodstvom Damijane Cev-dek in ob spremljavi instrumentalne skupine. Predsedni- do slovenskega naroda, poštenost, doslednost, trdna volja in nepoboljšljiv idealizem, s katerimi so dosegli cilje, ki so se na začetku zdeli nedosegljivi." V publikaciji je nato "dragocen in poučen" seznam prireditev v letih 1962- sekretarjem za Slovence v zamejstvu in po svetu Črto-mirom Špacapanom in generalno konzulko v Trstu Jadranko Sturm Kocjan. Sicer je na organizatorje proslave naslovil posebno pismo predsednik Republike Slovenije Janez Drnovšek, ki je med drugim zapisal, da stoletnica tržaškega gledališča tudi za Slovence v matični državi ni obrobnega pomena. Nova evropska obzorja "rišejo prijaznejše čase in bolj naklonjeno ozračje za ustvarjanje sožitja med večinami in manjšinami, za prepletanje njihovih zgodovinskih in kulturnih izročil, za spodbujanje njihovega ustvarjalnega sodelovanja in za utrjevanje medsebojnega spoštovanja in zaupanja. To naj bo naš skupni prispevek k evropski identiteti, ki priznava in spoštuje razlike ter spodbuja vsestransko prežemanje kultur in jezikov." Skrb za slovensko besedo, ki jo SSG stalno goji, se po besedah Filiberta Benedetiča ne nanaša samo na njeno u-veljavitev v manjšinskem okviru, pač pa tudi med Italijani, kar "utemeljuje vsaj vrednote kulturnega sožitja ob medsebojni strpnosti, če že ne višje vrednote umetniškega užitka." Kljub tej dragoceni vlogi pa SSG še vedno doživlja težke trenutke, vezane na stalno finančno krizo in na kritično stanje obnovitve- rem so v krajših odlomkih prikazali večdesetletno delovanje SSG nekateri njegovi bivši in sedanji člani ter vrhunski igralci: Miha Baloh, Boris Cavazza, Lučka Počkaj, Danijel Malalan, Štefka Drolc, Nora Jankovič, Alojz Milič, Bogdana Bratuž, Aleš Valič, Anton Petje, Maja Blagovič, Lidija Kozlovič, Polde Bibič, Aleksander Valič, Miranda Caharija, Stojan Colja, Barbara Cerar, Vladimir Jurc, Stanko Leban, Milena Zupančič, Orazio Bobbio, Antonio Ca-lenda, Boris Kobal in Adrijan Rustja, kateremu je bila tudi zaupana režija, medtem ko je nastopajoče pri klavirju spremljal Aleksander Vodopivec. Večer sta povezovala igralca SSG Nikla Petruška Panizon in Janko Petrovec, ki sta občinstvo nagovorila v štirih jezikih -slovenščini, italijanščini, furlan-ščini in nemščini - v znamenju tiste večjezične stvarnosti, v kateri slovensko tržaško gledališče živi in ustvarja že sto let. S 1. STRANI POGLED NA Mirku Fileju, skladatelju in vsestranskemu prosvetnemu delavcu, ki je pred polovico stoletja pustil na goriški njivi neizbrisne sledove, pa je Združenje cerkvenih pevskih zborov postavilo trajen spome- ca KC Bratuž prof. Franka Žgavec je v svojem nagovoru povedala, da so ob pogledu na zadnjih 40 let našega hrama pobrskali po brošurah in časopisju ter odkrili tudi marsikaj zanimivega in novega. Zelo plodno je bilo že obdobje od konca januarja 1962, ko je bil blagoslovljen Katoliški dom, do srede 90. let; še bolj pa je zaživel zadnja leta, saj je bila stavba leta 1996 temeljito obnovljena, tako da imamo danes pred sabo "impozanten kompleks z lepo urejenim okoljem", v katerem se lepo počutijo tudi italijanske ustanove. V teh prostorih je našlo v 40 letih dom veliko društev, ustanov in organizacij, ki opravljajo nepogrešljivo poslanstvo med našimi - zlasti mladimi -ljudmi. Ob pogledu na vse to moramo biti hvaležni, je rekla prof. Franka Žgavec, vsem našim prednikom, ki so uresničili ta daljnovidni projekt; dodala je: "Upamo, da bodo znali tudi zanamci cenili to bogastvo". Ža glasbeni utrinek sta nato poskrbela violinist Peter Gus in pianistka Valentina Pavio, nakar je prof. Verena Koršič Zorn spregovorila o zborniku Prehojena pot. Temelj in upanje za prihodnost. Ta vsebuje zajeten oris dela naše povojne kulturne zgodovine: "v njej se zrcalijo podobe in dela pomembnih mož, ki so s pogorišča večde-setletnega kulturnega molka skušali ponovno priklicati v življenje prosvetno dejavnost na Goriškem ob pomoči navdušencev, ki so jo v obliki najrazličnejših društev častno privedli v tretje tisočletje," je povedala prof. Koršičeva. Knjiga je razdeljena na več sklopov: o najpomembnejših dogodkih pri nastajanju Katoliškega doma razmišlja Marija Kacin. V naslednjem sklopu najdemo v šopek povezane krajše zapise o ključnih možeh, ki so "po drugi svetovni vojni začeli obnavljati uničeno kulturno zgradbo go-riških Slovencev." To so: Mirko Filej, Anton Kacin, Viktor Prašnik, Kazimir Humar in Ciril Koršič. Odlikovali so jih, je rekla govornica, "ljubezen 1996. V poglavju z naslovom Prehojena pot - Temelj in upanje za prihodnost je avtorica Verena Koršič Zorn izluščila - s pogledom na temeljne kamne kulturnega delovanja v Gorici - tiste večno trajne vrednote, "na katerih sloni vsako resnejše osebno ali skupinsko delo". Zadnji del zbornika je posvečen "stanovalcem" Kulturnega centra, t.j. številnim organizacijam, ki imajo (ali so imele) sedež v njegovih prostorih. Bogato je tudi slikovno gradivo, zgovorna priča preteklih desetletij. Na kulturnem večeru, ki ga je povezoval Jan Leopoli, sta nekaj pesmi zapela dva "zgodovinska" goriška zbora, ki sta neločljivo povezana s Katoliškim domom-Kulturnim centrom Lojze Bratuž: najprej Mešani pevski zbor Lojze Bratuž pod vodstvom Bogdana Kralja, na koncu pa še Moški pevski zbor Mirko Filej pod vodstvom Zdravka Klanjščka. Vmes je prof. Lojzka Bratuž predstavila zbornik Mirko Filej 1912-1962, s katerim se je Združenje cerkvenih pevskih zborov želelo oddolžiti človeku, ki je sredi prejšnjega stoletja bil duša prosvetnega delovanja na Goriškem. Bogata publikacija obravnava zlasti zadnje desetletje skladateljevega življenja, čas, ki ga je skladatelj preživel v Gorici. "Sadovi njegovega dela so vidni še danes in jih bo čas težko zabrisal," je rekla prof. Bratuževa. Uvodnemu prispevku o življenju, liku in delu Mirka Fileja sledi zapis o njem kot glasbeniku. Sledi štirinajst spominskih zapisov še živečih prič, nato pa sedemnajst Filejevih razmnoženih in neobjavljenih cerkvenih skladb. Zbornik se končuje z več kot 30 fotografskimi posnetki, ki lepo ponazorujejo Filejev čas in njegova prizadevanja. Obe knjigi je grafično opremil Franko Žerjal, tiskala pa Gra-fica Goriziana. Večer se je v prijetni družbi vse številnejših ljudi, ki se v našem Kulturnem centru čutijo kot doma, praznično nadaljeval v bližnjih prostorih. NOTRANJA POLITIKA V ITALIJI V HUDI KRIZI OGENJ SE LAHKO SPREMENI V POŽAR DRAGO LEGISA Kasacijsko sodišče je razsodilo, da se na sodišču v Milanu lahko nadaljuje kazenska obravnava proti poslancu in najožjemu sodelavcu predsednika vlade Berlusconija Previtiju. Kazenska obravnava je bila prekinjena po nedavno tega odobrenem zakonu o zakonitem sumu, za kar je v parlamentu vodila boj na nož prav sedanja vladna večina. Previti je obtožen, da je podkupoval sodnike, enaka obtožba pa velja tudi za Berlusconija, vendar se obravnava proti slednjemu še ni začela. Razsodba kasacijskega sodišča je očitno spravila ob živce predsednika vlade, ki je tik pred odhodom na obisk v London in VVashington - v o-beh prestolnicah se je z Blairom oziroma Bushem pogovarjal o iraški krizi - izročil uredništvom vseh televizijskih omrežij filmsko kaseto, katere vsebina pomeni zelo odločen in oster napad na sodno oblast v državi. S tem pa je zanetil ogenj, ki se lahko spremeni v požar, kar pa bi utegnilo močno in morda celo usodno zamajati temeljne institucije v državi. "Oblast -je s poudarjenim glasom dejal Berlusconi - pripada ljudstvu, izvajajo pa jo od ljudstva izvoljeni predstavniki, ne pa ljudje, ki po uspešno opravljenem natečaju oblečejo črno togo (oblačilo sodnikov, op. pisca), saj morajo slednji le izvajati zakone". Zoper to izjavo je zelo ostro odgovorilo Vsedržavno združenje sodnikov in poudarilo, da je predsednik vlade napadel celotno italijansko sodstvo in s tem hudo omajal "zaupanje državljanov v neodvisno sodstvo". Kmalu nato se je oglasil podpredsednik Višjega sodnega sveta Virginio Ro-gnoni in dejal, da "vlada črnih tog ne obstaja in da so napadi, ki obrekujejo in zanikajo legitimnost sodnikov, nedopustni", "ihtava zakonodaja pa ne vodi nikamor". Po 104. členu republiške ustave je sodstvo avtonomna neodvisna veja oblasti, Višji sodni svet pa je njen glavni, ki mu predseduje sam državni poglavar. Zato smemo upravičeno sklepati, da z izjavo podpredsednika Rogno-nija soglaša tudi predsednik republike Ciampi. Je to tudi znak prvega hujšega razhajanja med predsednikom vlade Berlusconijem in predsednikom republike Ciampijem, ki je porok in čuvar republiške ustave? Kot beremo v dnevnem tisku, Berlusconi in njegova parlamentarna večina menita, da je reforma sodstva neodložljiva in da je "Dom svoboščin" že sestavil ožjo komisijo izvedencev z nalogo, da izoblikuje ustrezen zakonski predlog. Sam Berlusconi je izjavil, da bo reforma sodstva izvedena v tem letu! Eno temeljnih vprašanj je v tej zvezi parlamentarna imuniteta, ki jo je do prve polovice devetdesetih let natančno urejal 68. člen republiške ustave, Po tem členu noben parlamentarec ni mogel biti predmet ne kazenske preiskave ne aretacije, ne da bi sodni postopek prej potrdila pristojna poslanska oziroma senatna komisija. Zanimivo je, da je ta ustavni člen bil korenito spremenjen prav na pobudo in in zahtevo dveh danes najbolj zvestih Berlusconijevih zaveznikov, in sicer Bossija ter Finija. Tedaj je namreč bila v polnem teku "operacija čistih rok" in so omenjena politika predvsem iz oportunističnih razlogov podprli tudi drugi parlamentarci tedanje opozicije, tako da je bil člen 68. bistveno spremenjen, s čimer so sodniki v Milanu dobili krepko podporo in tako dejansko naredili konec t.i. prvi republiki. Čez noč so tako rekoč izginili s prizorišča DC in PSI, torej stranki, ki sta ves povojni čas vodili italijansko državo. Bistveno omejena parlamentarna imuniteta zdaj ne prija Berlusconiju in njegovim prijateljem, proti katerim že potekajo ali bodo potekale kazenske obravnave. Pravijo, da takega stanja ni v nobeni demokratično urejeni državi. To je sicer res, vendar se s tem današnja zgodba ne opravičuje. Vladajoči "Dom svoboščin" ima v obeh vejah parlamenta krepko večino in bi lahko svoj program reform izvedel tudi brez sodelovanja o-pozicije. Vprašanje pa je, ali bo ohranil potrebno enotnost, ko se bo spopadel s tako kočljivo tematiko, kot so odnosi med zakonodajno, izvršno in sodno oblastjo, torej s tremi nosilnimi, a samostojnimi stebri demokratične države. Ne moremo se otresti vtisa, da prevladuje v Berlusconiju miselnost podjetnika, ki ima pred očmi le uspeh svojega podjetja, medtem ko ima kot predsednik vlade tudi in predvsem druge skrbi, saj ima opraviti tudi z zadevami, ki niso gmotne narave in nimajo opravka z razmerjem med dohodki in odhodki, ker je politika v bistvu skrb za javno blaginjo ali bi vsaj morala težiti po takšni skrbi. Ko se je Berlusconi začel vsevprek spopadati s sodno oblastjo, je gotovo zanetil nevaren ogenj, če pa bi se ta spremenil v požar, bi njegove posledice morda postale usodne za državo. Ža srečo obstaja Evropska zveza, ki je s svojimi institucijami porok demokracije. 3 ČETRTEK, 6. FEBRUAR)/ 2003 4 ČETRTEK, 6. FEBRUARJA 2003 KRISTJANI IN DRUŽBA SREČANJE Z DR. KRAŠOVCEM V ŽUPNIJSKI DVORANI NA PROSEKU BOŽJA PRAVIČNOST NAM KAŽE POT ODREŠENJA MATJAŽ RUSTJA Dr. Jože Krašovec je na četrtkovem predavanju v okviru mesečnih srečanj na Proseku ponovno prevzel slušatelje z izredno globokim poznavanjem Svetega pisma. Temo Božje pravičnosti v Svetem pismu, ki zaseda v teološkem pomenu osrednje mesto v Bibliji, je predstavil skozi luč Stare zaveze in preko prodornih misli sv. Pavla. V Stari zavezi ima pojem božje pravičnosti veliko večji pomen, kot ga mi danes razumemo. Najpogosteje nas namreč ta pojem veže na izrekanje sodb o pravilnosti neke situacije, na pravična ali krivična dejanja: v Stari zavezi pa pojem božje pravičnosti nadgradi še iskreno zavzemanje za človeka kot takšnega: za uboge, za vse, ki so odprti za navdih, za človeka, ki išče svoje mesto v svetu in v luči večnosti, za človeka, ki čuti svojo krivdo in se je hoče otresti ter doseči čistočo pred Bogom. Zato imenujemo božjo pravičnost tudi božje odrešenje. Na podlagi Stare zaveze je sv. Pavel izdelal najbolj dovršeno teologijo o božji pravičnosti. "Pismi Rimljanom in Galačanom predstavljata ontološki vrh, preko katerega ni mogoče," je poudaril dr. Krašovec. Pismo Rimljanom se rojeva iz Pavlovega prepričanja, da ni pravičnega niti enega. Sv. Pavla namreč preveva le vizija o absolutni božji pravičnosti. Bog je edini sveti in pravičen in je edino dobro. Iz binoma božje svetosti in človekove grešnosti torej izhaja, da je vsako bitje omejeno in torej ne dosega pravičnosti. Judje so zelo poudarjali, da se človek lahko reši le na podlagi zvestobe do postave. Sv. Pavel to tezo popolnoma izpodbije. Razlog je vsaj dvo- —IIIlltate. “ mk jen. Razlog negativne narave izhaja iz dejstva, da je človek nepopoln in del o-mejenega sveta. Razlog pozitivne narave pa je cilj našega bivanja ali božja obljuba odrešenja, ki se v Novi zavezi veliko bolj izostri v svetosti. Kristusova smrt na križu in vstajenje sta jamstvo, da so nam lahko grehi odpuščeni in da nam je dana možnost nesmrtnosti. Kako pa dosežemo poveličanje in premagamo smrt? Sv. Pavel pravi, da je to možno le zaradi božje milosti. Kakšno vlogo pa ima pri tem naša zvestoba Bogu? Imeti moramo vero, da bi z njo zvesto izpolnjevali božjo postavo in torej delali dobro. Vse to pa moramo izvrševati s čisto motivacijo brez preračunljivosti in domišljavosti. Taka motivacija je dana in se je ne da odkupiti. Gre za sprejemanje absolutnega Boga, ki je začetek in konec ter najvišji cilj našega bitja. In njegov nauk spolnjujemo iz hvaležnosti, ne s ciljem, da bi "izsilili" nesmrtnost. To je po sv. Pavlu vera, kar je v bistvu spozna-nje. V bibličnem smislu razumemo spoznanje kot prodiranje v skrivnosti bivanja, kot celostno doživljanje in sprejemanje resničnosti in kot celostno iskanje resnice na najgloblji poti duhovnosti. Obenem je spoznanje tudi priznanje, da obstaja en sam razlog in cilj našega bivanja, to je Bog. Rešimo se lahko torej samo po njem in zato tli v nas želja in volja, da s svoje strani naredimo vse dobro. Ker ob tem spoznavamo svojo omejenost, toliko bolj verjamemo, da se ne moremo rešiti drugače, kot da nas reši božja pravičnost. Božja pravičnost pomeni vse: Boga samega, začetek in konec, najvišje dobro. In ta božja energija je med nami. Če smo jo pripravljeni sprejeti, nas posveti. Ker se božja svetost naseli v nas, smo posvečeni, pa čeprav polni grehov. Vse to pa dosežemo le, če se rešimo ošabnosti ali "svete arogance", kot jo je imenoval dr. Krašovec. Ošabni smo, ker mislimo, da si lahko s svojim delom prilastimo božjo svetost. Slednja pa je lahko le božje delo: mi jo lahko sprejemamo ali pa ne. In to je bistvo vere: pustiti, da Bog stopi v človekovo dušo in ga posveti. VISOKI JUBILEJ POL STOLETJA ODDAJE "VERA IN NAŠ ČAS" V soboto, 1. t.m., je minilo natanko 50 let od prve slovenske nabožne oddaje na valovih tržaškega Radia Trst A Vera in naš čas. 1. februarja 1953 je bila namreč na sporedu prva oddaja, v kateri je nagovor imel dr. Stanko Janežič, znani duhovnik ter kulturni in ekumenski delavec, ki danes živi v Mariboru, takrat pa je deloval med slovenskimi verniki na Tržaškem. Oddajo Vera in naš čas je takrat omogočila Zavezniška vojaška uprava, na sporedu pa je bila vsako nedeljo od 9.30 do 9.45. Precej dolgo obdobje - polnih trideset let - je oddajo urejal msgr. Stanko Zorko, kaplan za slovenske vernike v Rojanu, pri čemer mu je pomagal tudi takratni vikar za slovenske vernike tržaške škofije msgr. Lojze Škerl. Msgr. Zorka so pri urejanju oddaje nasledili najprej danes tudi že pokojni duhovnik Albin Grmek, zatem pa dr. Zvone Štrubelj, od septembra leta 2000 pa škedenjski kaplan in kulturni delavec Dušan Jakomin, ki še danes skrbi za tedensko nabožno oddajo za zamejske Slovence. Danes je oddaja na sporedu vsako nedeljo od 11.45 do 12. ure (s ponovitvijo ob ponedeljkih ob 18.45) in se posveča najrazličnejšim dogajanjem, ki jih obravnava v luči krščanskega izročila, poleg tega pa seveda verski oz. duhovni problematiki, kulturnim dogodkom, poročanju o delovanju Cerkve idr., pri čemer so v studiu pogosto prisotni tudi razni gostje. Svojčas, ko v Sloveniji za časa komunističnega sistema take vrste oddaje niso bile dovoljene, je Vera in naš čas (kot sicer na splošno tržaški radio) imela veliko poslušalcev tudi z druge strani meje. Ko smo Slovenci v Italiji dobili tudi svoje televizijske oddaje, se je oddaji Vera in naš čas pridružila še sobotna televizijska rubrika Utrip evangelija, pri oblikovanju katere se vrstijo slovenski duhovniki iz Furlanije-Julijske krajine. Ob zlatem jubileju čestitamo vsem bivšim in sedanjim urednikom oddaje Vera in naš čas tudi mi pri Novem glasu, z željo, da bi naš slovenski človek še naprej lahko prisluhnil oddaji, ki posreduje pozitivne vrednote in pozitiven pogled na življenje. SKRIVNOST ZAKONSKE LJUBEZNI P. MIRKO PELICON LJUBEZEN IN VSTAJENJE Živimo v času, ko je za zakonca veliko težje se zazreti v Resnico, ker je "resnic" v našem svetu čedalje več in ker je ritem zakonskega življenja izpostavljen mnogim najrazličnejšim pritiskom. V naši Gorici je odstotek razporok visok in e-den izmed razlogov za to stanje je gotovo tudi vse večje pomanjkanje človeške, zgolj človeške motivacije v življenju. V postmoderni dobi je za človeka značilno, da je zasidran in zagledan v izkjučno sedanji trenutek - kar je po svoje tudi dobro -, toda tudi z duhovnega vidika sociologi in psihologi pravijo, da je potrebno imeti neko zavest lastnih korenin in neko življenjsko odprtost za prihodnost. Na tem človeškem razmerju do lastne zakoreninjenosti in odprtosti bodočnosti temelji tudi duhovno okušanje motiviranosti vsakega vernega človeka in zakonskega para. Ljubezen je potrebna za vstajenje naših teles. Človek, mož in žena bosta vstala v svoji telesnosti, kar pomeni, da bo njuno duhovno telo dejansko izražalo polnost čutov in polno harmonizacijo človeškega duha z delovanjem Svetega Duha v svobodi in resnici našega življenja. Poveličanje telesa kot sad njegovega poduho-vljenja bo razkrival dokončni pomen tega, kar bi že od začetka moralo biti prepoznavno v človeku. Razkrita bo tudi resnica o polni obče-stvenosti med osebami v duhu ljubezni in resnice. Razodela se bo prava "com-munio personarum" - polna občestvenost med ljudmi. Tisti večni pomen človekovega telesa, ki ga je v življenju vsak človek začutil V omejenega zaradi greha samoljubja, bo v poslednjem času ponovno pridobil svojo preprostost, lepoto in to lepoto bo vsak, ki bo deležen življenja na "onem svetu", okušal in odkril v svojem telesu oz. v sebi kot popoln dar svobode v odkriti ljubezni. V našem vidnem svetu je ljubezen med možem in ženo predokus stanja, ki ga bomo deležni vsi v poslednjih časih. Govorica telesa, če jo zakonca odkrivata v duhu bivanjske resnice, razkriva o-benem nedotakljivost življenja posamezne osebe. Obenem to odkritje izraža pristno in globoko pripadnost moža ženi in obratno. Rasteta v zavesti, da pripadata drug drugemu in končno tako tudi sebi. Resnica ljubezni se razodeva v zavesti, da pripadam drugemu ali drugi, in to je sad iskanja, ki je globoko zasidran v vsakem. Ljubezen zahteva, da mož in žena zmeraj bolj rasteta v zrelosti njune pripadnosti drug drugemu. Kristus zatrjuje, da zakonska zveza, ki je izvorni zakrament človeka v ustvarjenem svetu, ne pripada stvarnosti "bodočega sveta", v poslednjih časih. Človek, mož in žena, je poklican k deleženju te poslednosti prek vstajenja lastnega telesa ali mesa in ta isti človek zrcali to končno resnico in lepoto svoje podobe v poslednjih časih v končnem in omejenem življenju zakonske ljubezni v tem našem vidnem in ustvarjenem svetu. SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA OB BOGOSLUŽNIH BERILIH V LITURGIČNEM LETU B VILJEM ŽERJAL ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO 5. NAVADNA NEDELJA “Spomnise, da je moje življenje le dih” (Job 7, 7). "On zdravi potrte v srcu in obvezuje njihove rane ” (Ps 147, .V. “Vsem sem posta! vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil" (1 Kor 9, 22). “So prinašali k njemu vse bolnike in obsedene” (Mr 1,32). 'IJ. februar je svetovni dan bolnikov. Po posameznih krajih pa ga lahko obhajajo na kak drug datum, kakor pač najbolj ustreza s pripravo na Veliko noč. Spet drugi izberejo topel poletni ali zgodnji jesenski dan. Vsekakor vsi postavljajo v ospredje Marijino priprošnjo pri Sinu. Lurška Božja pot ni edina tovrstna. Mi npr. zelo cenimo naše Božje poti, kot so Sv. Gora, Log, Barbana, Stara Gora, Strunjan, Sv. Višarje, Brezje in toliko drugih, kjer poživljamo vero v Boga in upanje in ljubezen ter se priporočamo za zdravje tudi telesa in duše ter duha. Marsikdo pa toži, da je vse skupaj eno samo klečeplazenje samo za telesno zdravje, toda pri tem pozablja, da romarji sami in bolniki ter ostareli razodevajo Bogu in Mariji svoje srčne in telesne stiske, ki jih mučijo in so samo njim najbolj znane. Ne moremo jih torej sodili in še manj obsojati. Dejstvo je tudi, da je Jezus osvobajal ljudi izpod krute oblasti grehov, bolezni, hudičev in vsega hudega. Oznanjal je prihod nebeškega kraljestva, ki se bo polno uresničilo le v večnosti, a ne brez znamenj že tu na zemlji. Jezus namreč hoče zdrave ljudi, polne veselja in poguma. Zato krepi njihov duh, dušo in telo, ker se mu ljudje smilimo. Celo mrtve obuja, kot npr. prijatelja Lazarja (Jn 11, 43 s). Ne spregleda nobene prošnje (Mt 18, 19-20), ker odrešuje celega človeka. Saj je ustvaril vse, kar biva, za človeka: njemu ga je izročil, nebo in zemljo (1 Mz 1, 28-30). Človek mora zalo hvaliti in slavili Boga, ki je vse ustvaril (Mdr 13, 5; Ps 19, 2-7; 86, 6-15). Prvo današnje berilo nas sooča s hudim problemom trpljenja, posebno nedolžnega. Zakaj namreč Bog dopušča tudi najhujše trpljenje pravičnega človeka in otrok? Ker je v takih primerih skušnjava zelo huda, da bi se namreč trpeči človek obrnil proti Bogu in bi ga preklel (Job 2, 9). Jobova knjiga je zahtevno in težko branje, ki ga lahko razumemo le, če ga počasi in od začetka do konca beremo ter premišljujemo. Zaradi tega je malokrat podana v besednem bogoslužju. Toda nekateri stavki se s pridom berejo, npr. pri pogrebnih mašah, kjer človeka tudi pretresejo, kot tile: "O, da bi kdo zapisal moje besede, o, da bi jih vrezal v ploščo! Da bi jih z železnim pisalom in s svincem za vselej vklesal v kamen! Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ in se bo poslednji vzdignil nad prah. Tedaj se bo moja koža otresla uljes, odet v svoje meso bom gledal Boga! To vidim sam, moje oči so uvidele in nihče drug, shranjeno je v mojem srcu, v mojih prsih!" (Job 19; 23-27). Vsak trpin se z lahkoto prepozna v Jobu. Saj nas žrejo ne samo bolezni, pač pa tudi stiske, strahovi, nespečnost, tesnobe vseh vrst, nerazumevanje, osamljenost, ogroženost. Pretrese nas lačen in zavržen otrok, po krivici obsojeni človek, mraz osebnih odnosov, nevera, ravnodušnost do bližnjega. Spričo vsega nerazumljivega gorja kar umolknemo, saj ga ne razumemo. Tedaj se ozremo na tistega, ki je nedolžen umiral na križu za vse. Toda on in samo on daje, da smemo trpeti z ljudmi. Oznanjevanje blagovesti se nam daje kot dar, ki naj nas popolnoma prevzame, da postanemo vsem vse. Evangelist Marko pripoveduje o Jezusovem delu in oznanjevanju od začetka javnega delovanja. Ljudi ozdravlja: Simonovo taščo in druge. Opraviti ima s hudiči in z ljudmi, ki trpijo zaradi njih. Zato izganja hude duhove: ukazuje jim in jih spodi. Užene jih z besedo. Utiša jih, ker kričijo o njem kot o Božjem svetniku, kar seveda je, toda noče, da bi ga prav hudiči kot prvi oznanjali. Jezus razodeva svojo oblast in moč. Toda njegova moč je v molitvi. Vzame si čas za osebno, tiho molitev. Zanj namreč ni molitev ozdravljenje in izganjanje demonov, marveč je intimno srečanje z Očetom in odtod oblast nad vsem hudim. Sv. Marko kaže tudi nam, ki smo ujeti v pomanjkanje oznanjevalcev, duhovnikov, da zaupamo Jezusu in novim potem, ki jih nakazuje Cerkev. Vsekakor je Jezus tisti, ki kliče in daje uspeh. Mi smo le nekoristni služabniki (Mr 10, 43 ss; Mt 20, 26ss;Lk17,10). Kjer pa je Sin z apostoli in Cerkvijo, tam je tudi Marija s svojo mogočno priprošnjo (Apd 1,14) tudi za nove duhovne poklice. KRIZA VERSKEGA TISKA? ANALIZA SODOBNE SLOVENSKE DRUŽBE ČETRTEK, 6. FEBRUAR)/’ 2003 I potreben KULTURNA VLOGA S KRŠČANSKO KATOLIŠKIH MISLIJO Ljubljanski nadškof se je katoliškim časnikarjem nedavno zahvalil za njihovo poslanstvo, saj, je rekel, "zagovarjate in utrjujete vrednote, ki so v nevarnosti, da izginejo". Pozval jih je h kakovosti in k čim popolnejšemu opravljanju poklica, saj "morate vzbujati čut odgovornosti in kritičnosti." Besede msgr. Rodeta še živo odmevajo v nas, prav tako misli Braneta Senegačnika, ki jih tokrat začenjamo objavljati. Na srečanju ob prazniku zavetnika katoliških časnikarjev in pisateljev pa je bila izrečena še marsikatera druga misel, ki bi bilo škoda je ne omeniti. Urednik Družine Janez Gril je tudi letos ugotovil, da naklade verskega tiska upadajo, hkrati pa smo priče tudi krizi vernosti, saj so verniki vedno bolj oddaljeni od Cerkve. Obenem, je rekel, se dogajajo zanimive spremembe v slovenskem medijskem prostoru, saj necerkvena glasila poročajo (in zavajajo) o veri in Cerkvi več kot v preteklosti. Zdi se, da je naš, katoliški tisk preveč zahteven in zbuja premalo pozornosti; zato ne privlačuje bralcev. Poleg tega pa se dogaja, da ga marsikateri duhovniki zanemarjajo in ne podpirajo, je še povedal Gril. Urednik Ognjišča Franc Bole je tudi z ostrimi besedami podčrtal, da se Cerkev premalo meni za medije; "govori se o kvaliteti, potrebno pa je izobraževanje!" Položaj se iz leta v leto slabša, "vztrajno gre na slabše," je še povedal nadškof Rode in dodal: "Kako spremeniti smer in ustaviti ta tok? To je izziv, pred katerim stojimo." Matija Ogrin je v svojem posegu prav lepo podčrtal, da se ne smemo podrejati stvarnosti, ampak moramo iskati svoje stvarno avtentično jedro, ki je odraz čimbolj živega in gorečega življenja. Vzpostaviti oz. ohranjati moramo živ stik s krščansko mislijo, saj živa in celostna notranja drža (tudi katoliškega časnikarja) lahko največ spregovori in je prepričljiva. MEDIJEV (i) SVETOVNI DAN BOLNIKOV Dne 11. februarja praznujemo god lurške Matere Božje, ki ga je papež razglasil za svetovni dan bolnikov. Cerkev, pa tudi družba nasploh, posveča ta dan pozornosti do bolnikov in tistim, ki se posvečajo delu z njimi. Cerkev v Sloveniji obhaja narodni dan bolnikov z vsakoletnim srečanjem na Brezjah v mesecu juniju. Zanj so izbrali geslo Rožni venec - pol k zdravju- Papež želi, da vsebino njegovega apostolskega pisma Rožni venec Device Marije posredujemo vernikom, še posebej bolnim, starejšim in trpečim. BRANE SENEGAČNIK Dne 24. januarja, na dan sv. Frančiška Šaleškega, je slovenskim katoliškim medijem, zbranim v ljubljanskem škofijskem dvorcu, podaril globoko razmišljanje o kulturni vlogi katoliških medijev književnik in publicist Brane Senegačnih. Besedilo radi objavljamo, ker bo gotovo spodbudilo v naših bralcih marsikatero konstruktivno vprašanje. - Ured. KA| MEDIJI SPLOH DELAJO? Dobro se spominjam, kako so si najboljši in najzavze-tejši lektorji, tisti, ki v skrbi za jasno misel in čist slovenski izraz izgorevajo za svoje nehvaležno delo, prizadevali, da bi namesto izraza mediji uveljavili besedno zvezo "sredstva javnega obveščanja". Ko pa sem se dogovarjal za to predavanje, mi je bila predložena tema: vloga katoliških medijev; sprejel sem jo brez pomisleka obenem z izrazi, v kakršnih je bila opredeljena, in torej sklenil zapisati nekaj misli o medijih. Je bila temu kriva zgolj nemarnost, kakršno poraja vse bolj površinsko razmišljanje in delovanje v neizbežno naraščajoči naglici postindustrijskega sveta? Ali mogoče še globlje vrste nemarnost, ki korenini v našem lagodnem, lenobnem pristajanju na tisto, kar se nam ponuja? Ali pa gre morda vendarle za nekaj povsem drugega, namreč za to, da je pri vsej neslovenskosti besede mediji njen pomen tako značilen in obsežen, da za zdaj preprosto ne obstaja nobena boljša "slovenska" rešitev in je potemtakem najbolj prav, da uporabljamo kar ta izraz? Seveda si ne do- mišljam, da sem imun na učinke tempa današnjega življenja, in dobro vem, kako pogosto se sam vdajam komoditeti prevzemanja tujih besed, pojmov in z njimi tudi celih mišljenjskih vzorcev; pa vendar mislim, da je v našem primeru odločilen zadnji razlog in tako sem se tudi po premisleku odločil za ta izraz. Neolatinska tvorba, posa-mostaljeni neutrum plurala "media", označuje nekaj, kar je na sredi oziroma vmes; kar omogoča posredovanje med različnimi stvarmi. V tem smislu je izraz sredstvo ustrezen prevod; če je tisto nekaj sredi, med ljudmi, zlasti, če je poudarek na tem, da je med vsemi ljudmi, potem mu ustreza tudi pridevnik javno. ! Podredni prilastek obveščanje pa seveda meri na tisto, kar s tujo besedo imenujemo informacijska vloga teh sred-i stev. Vendar mediji, kot vsi I vemo, nimajo samo te vloge; preko njih poteka mnogo več kot pa zgolj posredovanje vesti o novih dogodkih; tako npr. osvetljujejo ne le nove dogodke in spoznanja, pač pa tudi zgodovino v luči prastarih spoznanj ali pa preprosto vedno znova opominjajo na že zdavnja znana dejstva. A tudi, kar zadeva posredo-j vanje vesti o dogodkih, v veči-ni primerov niso zgolj obveščevalci o objektivnih dejstvih, temveč mečejo nanje luč skozi lečo svoje vrednostne usmeritve in jih pri tem po svoje obarvajo. Dejansko delo medijev ni zgolj informiranje, temveč tudi formiranje; v nemajhni meri velja I to celo takrat, ko gre za posredovanje informacij. Odveč je dodajati, da tako delujejo tudi katoliški mediji, ki že po I svoji opredelitvi ne morejo in '/. leve: Janez Ciril, msgr. Franc Rode, Brane Senegačnik, Drago Klemenčič nočejo skrivati svoje formativne funkcije. Jasna zavest in pošteno priznavanje tega dejstva omogočata zdravo distanco do samega sebe in resničen, ne zgolj navidezen dialog. Kaj pa je resničen dialog? Dialog je po izvoru grška beseda; v grščini se reče pogovarjati se diale/gesqai, ta deponentnik (glagol s pasivno končnico in aktivnim pomenom) sodi med t. i. recipročne medije: ti izražajo dejanja, ki jih je mogoče izvajati samo, če pritegnemo k njim še koga drugega. In prav isto velja za slovenski glagol "pogovarjati se". Pogovor pa je resničen le, če ni sam sebi namen, ampak ima neki smisel in cilj: če na ta ali oni način povečuje vedenje o svetu. O katoliških medijih je seveda mogoče govoriti s premnogih vidikov, tudi če bi se omejili na najpomembnejše. Na enem robu široke palete teh vidikov je njihovo pastoralno poslanstvo, na drugem robu pa problem njihovega j ekonomskega preživetja. Vprašanji: "Kako oznanjati?" in: "Kako uskladiti program z aktualnimi ekonomskimi po- goji?" se obenem z vsemi drugimi zastavljata v konkretnem zgodovinskem prostoru. Odgovori nanje so vselej zaznamovani z: družbenimi okoliščinami oziroma du-hovnozgodovinskimi pogoji, v katerih mediji delujejo. In prav o tem vidiku bi rad spregovoril nekaj besed: premislek o pogojih demokratične kulture neizbežno vključuje tudi politične razsežnosti. POLITIČNE IN KULTURNE RAZMERE Stavki, ki sem jih uvodoma zapisal, ne želijo biti zgolj lektorska meditacija o pravilnem slovenskem izražanju, ampak ponuditi možnost globljega vpogleda v družbeno, kulturno in politično stvarnost, v kateri delujejo današnji slovenski mediji, tudi katoliški. Izrazi, kot so "sredstva javnega obveščanja" ali "množična občila", ne povedo čisto točno tistega, kar sodobni mediji v resnici so; gotovo je tudi to eden od razlogov, da se niso ! uveljavili. Nasprotno pa je v sodobni slovenski medijski govorici v intenzivni uporabi dolga vrsta povsem napačnih in zavajajočih izrazov za po- samezne ljudi, institucije in zgodovinske dogodke. (Pravzaprav ne gre toliko za posamezne besede kot za način njihove uporabe.) Ti izrazi ne izginjajo, temveč se utrjujejo z vsakodnevnim ponavljanjem. A pri tem ne gre za nikakršno naključje. Takšni, kot so v svoji zavajajočnosti in sprevrženosti, se uveljavljajo, ker dejansko niso plod napak ali pomanjkljivega vedenja, temveč ideološko krmiljene psevdo-etične kvalifikacije. Čeprav je nedopu-i stno počezno posploševati, saj obstajajo tako med časnikarji kot med drugimi akterji javnega življenja upoštevanja vredne razlike, pa je ta sprevržena raba besed za sodobno slovensko medijsko govorico značilna tako kot sol za morsko vodo. Ko zjutraj sežem po časopisu in odprem radio, to nima zgolj informativnega učinka; v bistvu okrepim učinek kave, ko pustim, da mi vsakodnevna doza sprevrženosti "zviša a-drenalin". Toda: ali se tega zares dovolj globoko zavedam? In kaj storim zaradi tega? — DALJE PRIČEVANJE IZ SVETE DEŽELE PISMO IZ IZRAELA (19) TEREZA SREBRNIČ Ponedeljek, 12. avgusta 2002 - Z lahkoto vstanem še pred budilkinim piskanjem, se pripravim in sem že na svojem delovnem mestu: v sobi tri. Ker sem prva, pripravim vse potrebno za jutranja opravila z otroki. Seveda pa najprej stopim do vsakega, se mu približam in ga pozdravim, pobožam. Rina se že zjutraj smeje, ko ji požgečkam dlani, ponavljam njeno ime. Hassan se vedno strese ob prvem še najbolj delikatnem dotiku. Tudi on je navadno dobre volje, ko se zbudi. Rahel že "opravlja prvo jutranjo telovadbo" oz. se kot navadno hitro, nekontrolirano giblje v posteljici in se mi nasmehne. Danit kot vedno spi, vsa zgrbljena in sključena v skoraj fetalni legi, zato bo prišla zadnja na vrsto za jutranje kopanje, tudi ker ima na gla- vi neko kožno infekcijo, ki je verjetno nalezljiva, kot nam je povedal bolničar Johny. Hejd-žar, ki je prišla v St. Vincent ; šele pred nekaj dnevi, že joče in si želi pozornosti še in še. Smeje se na vsa usta, krt jo pozdravljam. Ti nedolžni otroški nasmehi so kot drobni sončni žarki v jutru. Sobe se počasi polnijo z osebjem in prostovoljci. Elija, prijazni arabski uslužbenec srednjih let, na vozičku pripelje košaro čistega perila in poletnih oblekic za otroke. Veselo se pozdravljava in hudomušno, saj vedno rad kaj italijanskega reče ali zapoje. Elija, - strasten kadilec -, ki ima sobico nekje v spodnjem nadstropju blizu moje in cele noči prekašlja Zajtrk v “prilagojenem položaju zaradi cigaret, v tem času stanuje kar tu v St. Vincentu, saj so palestinska avtonomna področja večkrat zaprta in bi ne mogel priti na svoje delovno mesto. Zato pa je ves te- den daleč od družine in gre le ob prostih dneh domov, kot pač marsikateri uslužbenci tu. Drugi pa lahko prihajajo vsak dan od doma, ker živijo na izraelskem območju ali v vzhodnem Jeruzalemu, ki je prosto prehoden kraj. Vsako jutro gre mladi šofer Šabem s kombijem po te delavce, delavke in jih pripelje v St. Vincent. Ko že kopam Hasana, pride Maha, ki ži- vi nekje v starem delu Jeruzalema s svojo družino. Nekoliko o-bilna gospa Maha, vsa okrašena z dragocenim zlatim nakitom, mi ni bila sprva prav naklonjena. Že takoj na začetku, ko sva skupaj delali, me je ožigosala, da sem "počasna" pri delu. Seveda ni opazila, da ga skušam opraviti kvalitetno, da vsak otrok dobi po mojem najboljšo oskrbo. A kaj bi Mahi razlagala, čeprav zna odlično angleško; sama (kot njene arabske kolegice) raje vse hitro naredi in se potem kam usede in klepeta z njimi. Pač drugačni pogledi: jaz sem prostovoljka, a ona uslužbenka skoz celo leto... Drugače pa skušam seveda hiteti, da nismo z opravki v zamudi, saj je treba vse storiti v določenem zaporedju in času. Maha je zadovoljna, ko kasneje pohvalim njen nakit, saj očitno veliko da nanj. Razlaga mi, kdaj ga je dobila od svojega moža, za kako priložnost. Z nama dela danes še Mel-vvin, Južnoameričan iz Kolumbije. Z njim dobro sodelujeva pri delu. S svojim šega-vim, optimističnim nastopom omogoča vsem prijetno, sproščeno vzdušje in dobro počutje, kar je za vse bistveno. ---------I3ALIE 6 ČETRTEK, >. FEBRUARJA 2003 ŠTUDENTSKA ZALOŽBA / ZBIRKA C LA RITAS TRI NOVE KNJIGE ZA NOVA OBZORJA DUHA Človek in država je prva v slovenski jezik prevedena knjiga Jac-quesa Maritaina, ki je izšla pri Študentski založbi v zbirki Claritas. Enega prodornejših mislecev tomi-stične filozofije v 20. stoletju so se Dr. Janez Juhant v Študentski založbi spomnili prav v času, ko je preteklo 30 let od njegove smrti. Prevod knjige so pospremili z izidom še dveh zvezkov zbirke Claritas. S knjigo Red in misterij Milana Komarja želijo založniki opozoriti, da je bil ta v Argentini živeči slovenski filozof v našem kulturnem prostoru pogosto prezrt. Literarni zgodovinar Matija Ogrin pa predstavlja svoj zadnji raziskovalni projekt z naslovom Literarno vrednotenje na Slovenskem. Na tiskovni konferenci, ki je bila minuli teden v Jazz klubu Gajo v Ljubljani ob izidu treh novih pomembnih slovenskih knjig za širitev duhovnega obzorja, je pisec spremne besede h knjigi Človek in država dr. Janez Juhant predstavil slovitega francoskega misleca Jac-quesa Maritaina kot intelektualca, ki argumentirano in tehtno odgovarja na nekatere dileme sodobnega sveta, pri čemer bo slovenske bralce verjetno nagovoril predvsem z občutljivimi temami človekovih pravic, suverenosti, političnih teles, naroda in družbe. Prevod Maritainovega filozofskega spisa je pripravila Cirila Toplak. Dr. Juhant je na predstavitvi prikazal lik )acquesa Maritaina na slikovit način, predvsem pa povedal, da je to mislec, na katerega ne moremo gledati izključno in samo kot na katoliškega, verskega misleca, ker je bil Maritain sicer res veren človek in kristjan, a predvsem filozof širokih obzorij, ki je med drugim zagovarjal tudi še danes aktualno in veljavno trditev, da morajo za vsako veliko idejo stati pokončni in verodostojni ljudje. "To bom razložil takole", je dejal dr. Juhant in nadaljeval: "Kristjani lahko še tako oznanjamo evangelij, a ne bomo ničesar spremenili, če ne bomo za besedami evangelija stali kot ljudje. Isto po Maritainovem mnenju velja za velike ideje o demokraciji, svobodi in drugih vrednotah. V teh stvareh je Maritain še kako sodoben tudi danes, še posebej na Slovenskem". Red in misterij je naslov že druge knjige slovenskega misleca Milana Komarja, ki je izšla pri Študentski založbi. V zbirki razprav, ki sta f l)r. Matija Ogrin jo iz španščine prevedla Maria Debevec Simčič in neutrudni Zorko Simčič, Milan Komar v luči raziskovanja globinskih temeljev človeka in družbe ostro kritizira dominantno kulturo moderne in postmoderne dobe. "Knjigo najlepše povzema že sam naslov. Stvarnost je urejena, četudi pogosto zavita v skrivnost", je na predstavitvi knjige povedal urednik zbirke Claritas dr. Bojan Žalec, ki je prispeval spremno študijo. In dr. Žalec je tudi dodal, da Komar, ki je tudi pesnik, ni zapadel logič- SPORNI ZGODOVINSKI SPOMIN SPOMINSKA PLOŠČA NA TRŽAŠKI ŽELEZNIŠKI POSTAJI (2> PETER MERKU' V brošuri, ki jo obiskovalec lahko kupi, je v tretjem poglavju z našlo- * ‘“Garanta miru”. Mussolini in Hitler ob obisku italijanskega diktatorja v Nemčiji leta 1937 vom Kult oblastnika in oblastniške blodnje precej pisanega o velikem Duceju, kot na primer: "Posebno vlogo je med obiskom diktatorja Benita Mussolinija jeseni 1937 odigral Hitlerjev posebni vlak. Nove luksuzne vagone so naročili državnim železnicam le nekaj mesecev pred njegovim prihodom. Vlak so obisku. z velikim patosom uporabili med skupnim potovanjem po Nemčiji, ko je Hitler razkazoval svojemu zavezniku vojaške manevre in strateško važne tovarne. Po vsakem postanku se je Hitler poslovil od Mussolinija, ki je stopil v ta vlak, ga v drugem vlaku prehitel in ga na naslednji postaji pričakal ter vnovič pozdravil." Tako veliko je bilo Hitlerjevo spoštovanje in občudovanje do svojega italijanskega učitelja. Članek se nadaljuje: "Tudi železniške postaje so bile del ceremonij. Še posebno miinchnska glavna postaja, kjer je Hitler uradno sprejel italijanskega državnega gosta, je služila kot prislovični scenarij za propagandistično uprizoritev novega megalomanskega mišljenja. Srečanje obeh diktatorjev je bilo uprizorjeno s teatralnim razkošjem. Tekstilni okrasi, zastave, doprsni kipi in ogromne oblastniške in-signije obeh režimov ter orjaški umetni slavolok na postajnem trgu z velikim "M" za Mussolinija naj bi tako njemu kot tudi gostitelju podelili cesarsko dostojanstvo." Vse to je mogoče videti v nonstop predvajanem filmu o Mussolinijevem nemu formalizmu in se odlikuje po naravnost mojstrskem slogu, v katerem njegovo filozofsko misel pogosto vodita prav pesniški čut in pretanjen občutek za besedo. Zajetna razprava Literarno vrednotenje na Slovenskem - Od Frana Levstika do Izidorja Cankarja, ki jo je pripravil dr. Matija Ogrin, obravnava problematiko literarne kritike od nastopa prvega pomembnejšega slovenskega kritika po Matiji Čopu do časa moderne in prve svetovne vojne. Vsako poglavje knjige izpostavi recepcijo literarnih del pomembnejših slovenskih literarnih kritikov tedanje dobe. Dr. Matija Ogrin je literarni zgodovinar in je zaposlen na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Na predstavit- vi svojega dela, v katerem skuša na novo podati pregled na slovensko literarno kritiko, je dr. Matija Ogrin dejal, da se je doslej na Slovenskem le vse preveč gledalo na literarno kritiko in na slovensko književnost kot na spopad dveh med seboj si različnih svetovnih nazorov, katoliškega in liberalnega-svobodomiselnega, češ da naj bi bil ključ literarne kritike samo v teh pogledih in nazorih. Dr. Matija Ogrin je poudaril, da je vseeno tako pri katoliških kot liberalnih literarnih kritikih veliko skupnega in večkrat ena smer ne izključuje druge in je zato nujno potrebno na celotno slovensko kritiko gledati celostno, v luči skupnih točk, kar seveda odpira nov pogled tudi na slovensko književnost. ■ JUP “Duce se smeje” Četrto poglavje pod naslovom Ex-pansion undEroberung (Ekspanzija in osvajanje) je pregled različnih nalog takratnih železnic. Vzporedno z osvojenim ozemljem se je širilo tudi železniško omrežje, najprej v priključeni Avstriji in v Sudetih, nato v nasilno ustanovljenem protektoratu Češke in Moravske. V brošuri piše: "Vedno intenzivnejša strumenta-lizacija Reichsbahna za kriminalne namene nacionalsocialističnega režima je privedla do njenega direktnega udejstvovanja v drugi svetovni vojni". Samo za napad na Poljsko so uporabili I85.400 vagonov. V zimi 1939/40 pa je izvedla prevoze 100.000 nemško manjšinskih priseljencev (volksdeutsche Umsiedler). ----------------DALJE V BRIŠKEM ČASNIKU VELIKO ZANIMIVEGA BRANJA Občinska uprava na Dobrovem je izdala še eno številko Briškega časnika, ki ga vsa gospodinjstva v Goriških Brdih prejemajo brezplačno. Tudi zimska številka glasila je zanimiva, aktualna in omogoča dobro branje o vsem pomembnem, kar se je v zadnjih mesecih dogajalo na tem kmetijsko, zlasti pa vinogradniško razvitem območju. Uvodnik Hrana v našem okolju je napisala Vanda Colja, tej temi pa je namenjenih še nekaj prispevkov. Župan občine Brda Franc Mužič, ki je bil na nedavnih lokalnih volitvah ponovno izvoljen na ta položaj, bralcem Briškega časnika v daljšem zapisu predstavlja in utemeljuje razvojne smernice, ki jih bo izvajal pri svojem delu. "Na prvem mestu bo kmetijstvo, s poudarkom na vinogradništvu in vinarstvu, saj so briški vinogradniki in vinarji glede kakovosti pridelka dosegli izredne uspehe. Na drugo mesto uvrščam turizem. Omenjam, da tujci, ki prihajajo k nam, menijo, da so Goriška Brda prava druga Toscana. Na tretje mesto naših razvojnih smernic smo zapisali pospeševanje malega podjetništva in obrti. Posebno se moramo pripraviti na vstop Slovenije v EU, saj so Brda na samih vratih Evrope, vplivi omenjene povezave pa bodo takojšnji." Na (VI straneh omenjene številke Briškega časnika je objavljenih tudi veliko zapisov in drugih prispevkov o življenju in sedanjih prizadevanjih Bricev v posameznih vaseh, pa zapisov o življenjskih poteh starejših Bricev oz. njihovih družin. Tudi nova številka je bogato ilustrirana s črnobelimi in barvnimi fotografijami, izšla pa je v nakladi 2.500 izvodov, m. BAOIOSPAZIO 103 NAPOVEDNIK RADIO SPAZIO 103, SLOVENSKE ODDAJE (OD 7.2. DO 13.2.2003) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9, 90.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91,103.6 Mhz). Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 20. do 21. ure. Spored: - Petek, 7. februarja (v studiu Anka Černič): Prisluhnimo zborovski glasbi: MePZ Gorotan iz Šmihela na Koroškem. - Svetnik tedna: Sv. Pavel Miki (6.2.). - Za prijeten konec tedna: slovenska narodno-zabavna in zabavna glasba. - Sobota, 8. februarja (v studiu Anka Černič): - Od vzhoda do juga: Različni glasovi sveta. Gostja oddaje: Shannaz. - Glasba od vsepovsod. - Ponedeljek, 10. februarja (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni mozaik z Andrejem: slovenska lahka in narodna glasba. -Torek, 11. februarja (v studiu Matjaž Pintar): - Ali veste, da... glasbena oddaja z Matjažem. -Sreda, 12.februarja: (vstudiu Danilo Čotar) - Pogled v dušo in svet: O knjigi V strugi izbrušeni kamni. - Izbor melodij. - Četrtek, 13. februarja: (v studiu Niko Klanjšček).... - Zvočni zapis. -Glasba iz studia 2. RADIO OGNJIŠČE - STUDIO KOPER: PROGRAMSKA SNEMA 2003 Prijazno pozdravljeni, dragi bralci Novega glasa in poslusalci Radia Ognjišče. Poleg oddaj, ki jih pripravljamo za regionalni program, v koprskem studiu prirejamo RADIO OGNJIŠČE tudi oddaje, ki jih preko ljubljanskega studia slišijo po vsej Sloveniji in preko interneta po vsem svetu. Tako je vsak ponedeljek ob 11.15 oddaja Iz založbe TD Ognjišče, v kateri predstavljamo knjižne novosti Ognjišča kot tudi reviji Ognjišče in Sončna pesem. Ob 13.30 pa je na željo številnih poslušalcev oddaja Stare, ma lepe, v kateri lahko slišite stare popevke, ki se sicer po radijskih valovih redko kdaj slišijo ali sploh ne več. Mihaela Jurdana pripravlja Naravoslovne strani, Zlata Krašovec pa satirično oddajo Ob petkih pospravljamo podstrešje med 17. in 18. uro. Oddaja Karavana prijateljstva, ki je na sporedu vsak četrtek, pa se je podaljšala, saj po novem traja do 23. ure, vmes, med 21.30 in 22. uro pa iz ljubljanskega studia prenašamo informativno oddajo Mozaik dneva. Bodite z nami. /BOHNIK KBANCE PRESEREN-KULTURA-EVROPA Pri Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC Slovenske akademije znanosti in umetnosti so izdali zbornik France Prešeren-kuhura-Evropa. Kot poroča Slovenska tiskovna agencija, je v njem objavljenih 22 predavanj, ki so v organizaciji SAZU potekala konec leta 2000, ko smo obhajali dvestoletnico Prešernovega rojstva. Darko Dolinar, ki je v sodelovanju z Jožetom Faganelom uredil zbornik, je na predstavitvi dejal, da na omenjenem simpoziju ni šlo za podvajanje ugotovitev prešernoslovcev, temveč za širše, nove vsebinske sklope. Ja >ltnr^ - - JfC. UlTi J R A. NOVI GLAS / ST. 5 2003 NA REŠETI) ZA SLOVENŠČINO SMO ODGOVORNI VSI” V zadnjem zapisu sem se pritoževala, da imajo nekatere oddaje pomanjkljive napovedi v tisku ali po radiu. To - hvala Bogu - ne velja za vsakotedensko oddajo o jeziku: iz radijskega ali časopisnega napovednika namreč zvemo, da je oddaja na sporedu v četrtkih oh 14.10 s ponovitvijo v sobotah oh 9. uri. In zvemo celo ime avtorjev oddaj, ki se menjujejo. To oddajo bi priporočila prav vsem kategorijam Slovencev: a) tistim, ki slovenščino obvladajo, b) tistim, ki mislijo, da jo obvladajo, in c) tistim, ki je ne obvladajo. Od oktobra do konca decembra je Minute za boljši jezik pripravljala prof. Slava Starc. Izbirala je enostavne teme in napake, ki pa so še kako razširjene med nami. Najbrž so ji dolgoletne izkušnje na pedagoškem področju sugerirale živahno obravnavanje problemov in tudi duhoviti povzetek na koncu oddaje tega, o čemer je bil govor med oddajo. V novem letu pa je prevzela vodstvo oddaje prof. Lelja Rehar, ki jo poznamo že iz lanskih zelo kvalitetnih oddaj. Tudi letos nas v vsaki oddaji opozarja bodisi na napake bodisi na uporabljanje besed, ki jih v našem prostoru uporabljamo, medtem ko niso več v rabi v osrednji Sloveniji. Zanimivo je tudi, da Reharjeva vsakokrat utemelji rabo ene besede namesto druge. Prof. Slava Starc je svoj ciklus oddaj zaključila z dvema citatoma. Prvi je bil iz Rebulove Kačje rože, ko Pi-i lad pravi, da piše v slovenščini, kot hi to bil jezik ne dvomilijonskega naroda, ampak jezik milijarde. Drugi pa je bil citat Bojana Stiha, v ka- terem opozarja, da bo slovenščina taka, kakršno bomo naredili mi, da smo zanjo odgovorni vsi. Ta drugi citat mi prihaja večkrat na misel ob poslušanju oddaj. Radio je namreč slušni medij: slovenščina prihaja do poslušalcev v slušni obliki. Govorjeni slovenščini hi bilo treba nameniti dosti večjo skrb. Napačni vokali se tako vztrajno ponavljajo, da nam, poslušalcem, prehajajo že v meso in kri. Večkrat sežemo po pravopisu, da bi se prepričali, ali ni v prišlo do sprememb mesta naglasa ali do novih vrednosti vokalov. Naj naštejem samo nekaj primerov: rezultat tri proti ena (namesto e), naša dežela (na- l mesto dežela), praznovanje dneva (namesto dneva) emigranta, jejte od tega topla, se obenem tudi za-vt'da, da si je največ slikarskega znanja pridobila v tečaju slikarke Ani Tertjak, a ostala *vesta svoji topli paleti in kmečkemu svetu. Gospa Gmden namreč slika doma-Ce živali, ljudi na kmetiji, na-ravo, trte in gmajno, predv-Sem pa svoje vnuke in druge otroke, včasih naivno, a vedno iskreno in s toplimi barvami. "Njeno slikarstvo je lepa pripoved gospe v drugi življenjski pomladi, ki nam pripoveduje o toplem in vrednot polnem kmečkem svetu, ki ga je zabrisal čas," je še povedal Paljk. Družabnost, ki je sledila na domačiji Žbogar, je bila samo še krona lepemu večeru, na kateri je gospa Evgenija, Geni po domače, prikazala svoj slikarski svet, ki se mu vse bolj posveča. Tak naslov so dali prireditelji - Rojanski cerkveni zbor, Koncertna pobuda Rojan, KSD "Rojanski Krpan" in Glasbena matica - Prešernovi proslavi, ki bo v nedeljo, 9. februarja, ob 17.uri v Marijinem domu v Rojanu. Te "obraze kulture" bodo na njej predstavili nekateri ustvarjalci, ki so živeli ali pa še vedno živijo v Rojanu. Na glasbenem področju sta to prav gotovo mojster ruske harmonike Adam Selj in pianist Marko Sancin, ki se bo predstavil tudi kot dirigent Moškega pevskega zbora Vesna. Na literarnem področju sta se uveljavila pesnik Ivan Tavčar (na sliki) in mladinska pisateljica Anamarija Volk Zlobec. Nekaj globokih razmišljujočih pesmi prvega in odlomke ljubkih zgodbic druge bodo podali rojanski recitatorji. Spet drugačno je kulturno področje mladega rojanskega arhitekta Marka Korošica, ki se uveljavlja tudi kot preučevalec slovenske arhitekture. Sad tega raziskovalnega dela je študija Zamejski opus arhitekta Eda Mihevca, ki jo bo na tej prireditvi na kratko predstavil. Osrednje sporočilo proslave bo podal v svojem govoru ravnatelj slovenskih poročil dežel- I nega sedeža RAI Saša Rudolf. "Duo šal", ki ga sestavljata Vesna Hrovatin in Peter Verč, pripravljata iskriv in hudomušen prizor. Mladostni žar bo prireditvi vlilo petje Otroškega pevskega zbora Glasbene matice, ki ga vodi Irena Pahor. Ne smemo tudi pozabiti najavi li bogat srečolov za slovenske misijonarje pa tudi izid prve številke glasila Rojanski telegraf. Kot je razvidno že iz te skope napovedi sporeda, bo program res zelo bogat in pester. Prireditelji so prepričani, da bo pritegnil zelo veliko občinstva OBVESTILA POTOVANJE Z Novim glasom. Vabimo Vas na potovanje v Provanso v južno Francijo od 22. do 30. aprila 2003. Informacije in vpisovanje na uredništvih v Gorici (0481 533177) in Trstu (040 365473). OPENSKA DEKANIJA vabi v nedeljo, 9. februarja, ob 16. uri v Marijanišče na Opčinah na srečanje g. škofa s slovenskimi občestvi iz okoliških župnij (člani župnijskih pastoralnih svetov, komisij in drugi pastoralni sodelavci). SLOVENSKA VINCENCUEVA konferenca v Trstu toplo vabi k uri molitve za duhovne poklice z mašo, ki bo v ponedeljek, 10. februarja, ob 18. uri v barkovljanski cerkvi. SLOVENSKA PROSVETA in Društvo slovenskih izobražencev vabita v ponedeljek, 10. februarja, na tradicionalno proslavo Dneva slovenske kulture, ki bo v Peterlinovi dvorani, ulica Donizetti 3, ob 20.30. Ob tej priložnosti bodo podelili nagrade zadnjega literarnega natečaja Mladike in priznanja Mladi oder. MOSP IN Slovenski kulturni klub (Ul. Donizetti 3) razpisujeta ob slovenskem kulturnem prazniku literarni, likovni in fotografski natečaj za mlade do 30. leta. Prispevke na prosto temo in v prosti tehniki (predlagana tema za vse tri natečaje: Šel je popotnik skozi atomski vek in je sanjal-M. Bor) lahko pošljete ali izročite najkasneje do 11. februarja na naslov ulica Donizetti 3, 34133 Trst (urnik urada med delavniki: od 9. do 17. ure) s pripisom MOSP. Prispevke in izdelke podpišite s šifro ali geslom, osebni podatki (ime in priimek, naslov, telefonska številka, datum rojstva) pa naj bodo v zaprti kuverti z isto šifro ali geslom. Najboljša dela bodo nagrajena v nedeljo, 16. februarja. ŽIJPNUA PROSEK vabi 12. februarja 2003 ob 20. uri v župnijsko dvorano na preda- vanje Ozvezdja v astronomiji-Mit in realnost. Če nam bo vreme naklonjeno, bomo o-pazovali tudi zvezdnato nebo. Predaval bo prof. Edi Bogateč. Vabljeni! MESEČNA KONFERENCA bo v sredo, 12. februarja, ob 20. uri v župnijski dvorani v Nabrežini na važno temo Kdaj in zakaj pastoralna vizitacija našega škofa. KLUB PRIJA FEIJS I VA vabi v četrtek, 13. februarja, ob 16. uri v Peterlinovo dvorano v ulici Donizetti 3 na srečanje ob praznovanju Dneva slovenske kulture. DAROVI ZA NOVI glas: v spomin na Frido Žerjal daruje Severina Sacolich 15,00 e. ZA ODSEK Slovenske Vin-cencijeve konference pri Sv. Ivanu v Trstu: v spomin na dragega prof. Gojmira Budala daruje žena Ksenija 20,00 €. ZA CERKEV v Bazovici: v spomin na svoje pokojne daruje Marija Smotlak 30,00; ob obletnici pokojne Marije Marc daruje Magda Mužina 30,00 e. ZA CERKEV v Gropadi: v spomin na dragega Vladimirja Milkoviča darujeta žena Tončka in hči Anita z družino 50,00 €. ZA ŽUPNIŠČE v Sočergi: v spomin na Frido Žerjal daruje Severina Sacolich 20,00 €. ZA CERKEV v Nabrežini: Rudež 50,00; Caharija 10,00; Grilanc 10,00; Šemec 5,00; Floridan 5,00; Verginella 10,00; Milič 50,00; Kojanec 10,00; Terčon 40,00; R.G. 40,00; Caharija 20,00; N.N. 20,00; Pahor 30,00; Trobec 40,00; Petelin 20,00; bolniki 120,00; godba 25,00; Terčon 10,00; Košir 90,00; Radovič 100,00; Divjak 90,00; Caharija 10,00; Radovič 70,00; Fuks 15,00; Saksida 10,00; Cingerla 30,00; Bellocci 10,00; Mihelič 10,00; B.B. v spomin na Almo Sedmak 100,00; ob blagoslovu družin "na postaji" 1.700,00 €. NABREŽINA / SV. KRIZ SLOVO OD ALME SEDMAK-IVANČIČ V petek, 31. januarja, se je velika množica Križanov in Nabrežincev zbrala k pogrebu pokojne Alme Sedmak. Pred cerkvijo v Nabrežini je najprej zaigrala domača godba, moški nonet Odmevi pa je občuteno zapel primerno žalostinko. V polni cerkvi je bila maša zadušnica, pri kateri je pel domači cerkveni zbor, slišali pa smo tudi moški samospev Ave Maria, katerega je naučila prav pokojna Alma. Domači župnik Bogomil Brecelj se je zahvalil pokojni organistki za vztrajno 40-letno delo pri cerkvenem zboru in poudaril, da pri pogrebu ne smemo pokopavati vrlin in zglednega cerkvenega delovanja pokojne Alme. Pogrebni sprevod je potem krenil do Sv. Križa in od spomenika padlim v spremstvu narodnih noš in številnega ljudstva pospremil rajno do pokopališča, kjer jo je pričakal tamkajšnji župnik lože Kunčič. Ob odprtem grobu je Tatjana Rojc spregovorila o priljubljenosti pokojnice ter o njenem darovanju časa in moči za cerkev, družino in narod. Nonet Odmevi je po opravljenem pogrebnem obredu zapel še Zdravljico, saj je pokojna Alma nudila v svoji gostilni "Pri Vereni" lepo postrežbo z odlično domačo kapljico. Pokojni Almi Sedmak-lvan-čič naj bo vsemogočni Bog za vse bogat plačnik, svojcem pa naj gre iskreno sožalje. — BB I 9 ČETRTEK, 6. FEBRUARJA 2003 > i (*\#i *"f S S.KiA 0. 'k1 TodV* »*. 111 inosnnip GORIŠKA KRONIKA SREČANJE TREH OBMEJNIH OBČINSKIH UPRAV PRVEMU MAJU 2004 NAPROTI MINISTER RS ZA EVROPSKE ZADEVE JANEZ POTOČNIK V GORICI SLOVENIJA NA PRAGU EVROPE NIZ IGER ISKRIVI SMEH NA USTIH VSEH DANIJEL DEVETAK Tri obmejne občinske uprave, na čelu katerih so goriški župan Vittorio Brancati, novogoriški župan Mirko Brulc in župan mestne občine Vrtojba-Šempe-ter Dragan Valenčič, želijo priti pripravljene na veliki dogodek -1. maj 2004, ko bo padla državna meja na Goriškem. V duhu sožitja treh občin in - kot rad ponavlja župan Brulc -da bi ob meji živeli čim lepše, je bilo 29. januarja drugo delov- zdravstva je goriški župan povedal, da je bil potrjen namen kupiti aparaturo za magnetič-no resonanco, ki bi služila obema bolnišnicama; projekt podpirata tako dežela F-Jk kot Ljubljana. Pripravljajo se čezmejne operativne enote iz raznih medicinskih specializacij, treba bi bilo tudi urediti zavarovalniški in finančni status zdravniškemu osebju, ki dela tudi za paciente z one strani meje. Veliko se dela tudi za ovrednotenje turistične promocije s pripravo 10 ČETRTEK, 6. FEBRUARJA 2003 no srečanje treh uprav kot zanimivega političnega organa, tokrat v Novi Gorici, kjer so predstavniki treh enot obravnavali zahtevne teme čezmejnega sodelovanja in imenovali šest mešanih delovnih skupin. Te so začele delovati že v tem tednu in bodo morale po mesecu dni pripraviti izčrpno poročilo za nadaljnje konkretnejše korake. Delo, ki so se ga tri občine lotile že meseca septembra, je brez dvoma daljnoročno in kljub temu da ima Gorica novega župana komaj sedem mesecev, Nova Gorica pa šele dva meseca, poteka na polno paro. Kot je na novinarski konferenci po srečanju upraviteljev povedal novogoriški župan Brulc, bo vsaka občina koordinirala po dve komisiji: novogoriška uprava bo vodila skupini za urbani-zem-promet in okolje, goriška za turizem-kmetijstvo in zdravstvo, občina Sempeter-Vrtoj-ba pa skupini za informatiko in kulturo-mladinsko politiko-izobraževanje-šport. "Motor" tega dela sta doslej bila referentka za čezmejno sodelovanje pri novogoriški občini Petra Čotič in goriški občinski odbornik Damijan Terpin. Povejmo še to, da se bo posrečena pobuda avtobusne povezave med Gorico in Novo Gorico nadaljevala brezplačno še ves februar. Brancati je izrazil zadovoljstvo nad delom, ki terja veliko naporov za nov razvoj obmejnega področja; je pa tako pomembno, da mu je izkazal veliko pozornost sam predsednik evropske komisije Prodi. Glede večjezičnih vodičev, pa tudi na kulturnem področju. "Delujemo, kot da bi meje ne bilo več," je rekel Brancati in poudaril, da je vsa Goriška zelo lepa pokrajina, bogata z umetniškimi in zgodovinskimi zanimivostmi. "Pohiteti moramo z delom, da bomo pripravljeni na veliki dogodek, na 1. maj 2004." Svojo prisotnost je zagotovil sam Prodi, ki je že pred meseci goriško delegacijo v Bruslju prosil, naj uresniči pomenljivo simbolično dejanje. Trije župani imajo v mislih preosnovo Severne železnice, kjer naj bi s pomočjo mešane komisije arhitektov uredili skupni trg dveh Goric. Valenčič je povedal, da je razlog za mrzlične priprave pomanjkanje časa za koriščenje evropskih prispevkov. "Delamo na dolgi, trajni rok... Naboj projektov je zelo velik." Treba bi bilo čimprej postaviti skupno pisano oziroma službo, ki bi koordinirala skupne projekte. Brulc je pohvalil dobre odnose s predstavniki goriških občinskih in pokrajinskih oblasti ter podčrtal napore, da bi se dijaki na obmejnem področju v šolah učili obeh jezikov. Razčiščujejo se pozicije glede gradnje skupne čistilne naprave, pa tudi glede petega koridorja; tako Brancati kot Valenčič sta soglasno poudarila nujo, da mora biti Goriška povezana s to pomembno prometno osjo, če noče tudi s padcem državne meje ostati obrobno področje. ZAHVALA Ob izgubi našega dragega SILVESTRA LANGA se iskreno zahvaljujemo g. župniku Antonu Lazarju, cerkvenemu zboru, darovalcem cvetja ter vsem, ki so na katerikoli način počastili njegov spomin. Žena, sinovi in sestra z družinami. Števerjan, 6. februarja 2003 JURI) PALJK Na pragu nove Evrope: Slovenija v EU je bil naslov srečanja goriških Slovencev in upraviteljev goriške občine ter pokrajinske uprave z ministrom Janezom Potočnikom in razprave, ki je po srečanju sledila v Kulturnem domu v Gorici 31. januarja. Minister RS za evropske zadeve Potočnik je prišel v Gorico na povabilo SKGZ in goriškega Kulturnega doma, pokrovitelja srečanja pa sta bila goriška občina in pokrajina. Potočnik se je pred javnim nastopom, ki ga je v Kulturnem domu vodil predsednik SKGZ za goriško pokrajino Li-vio Semolič, srečal s predstavniki obeh krovnih organizacij; Sergij Pahor in Rudi Pavšič sta mu predstavila položaj Slovencev v Italiji in pričakovanja manjšine ob vstopu RS v EU. Pahor se je zavzel za tesnejše sodelovanje med matico in zamejstvom na vseh področjih, Pavšič pa se je s sodelavci osredotočil na vprašanje izvajanja zaščitnega zakona. Takoj zatem se je Potočnik srečal za zaprtimi vrati s predsednikom pokrajinske uprave Brandolinom in županom Bran-catijem, ki sta ju spremljala odbornika za čezmejno sodelovanje Marko Marinčič in Damijan Terpin. Na srečanju so poglobili že obstoječe sodelovanje na Goriškem na obeh straneh meje, večjo pozornost pa so namenili t.i. Petemu koridorju, Čezmejni zavezi, novi zakonodaji, ki naj bi uredila mejne prehode in lažje čezmejno prehajanje delovne sile. Minister je sogovornikom potrdil vso podporo slovenske vlade, da se med obmejnimi občinami na Goriškem stkejo še tesnejša sodelovanja na vseh ravneh življenja, kot je tudi naglasil, da bo sodelovanje med Slovenijo in Italijo tudi v prihodnje plodno in mestoma prav zgledno, saj Italija pri pridruževanju RS Evropski uniji nikdar ni delala težav, če že aktivno ni mogla pomagati, kar je po njegovem mnenju že velika stvar. Sicer pa je veliko zanimanje vladalo za srečanje slovenskega ministra s publiko in z izjemnim številom novinarjev z obeh strani meje. Najprej je ob Potočniku spregovoril evropski poslanec Demetrij Volčič, ki je pri EU kot glavni poročevalec zadolžen za uradno poročanje o Sloveniji in njenih napredkih, predno ta postane stalna članica EU. V kratkih orisih je Volčič orisal napredek RS na vseh področjih in dejal, da bo njegovo poročilo zato postavilo RS evropskemu parlamentu kot zgledno državo, ki je v 5 letih opravila izjemne spremembe na področju gospodarstva, pravnega reda, zakonodaje in tržnega gospodarstva. Brancati in Brandolin sta se Potočniku zahvalila za dosedanjo pomoč pri preseganju državnih meja in pri odpravljanju ovir pri tesnejših čezmejnih sodelovanjih. Oba sta tudi poudarila, da je za Gorico in Goriško vstop Slovenije v EU velik izziv, saj bo Goriška postala z vstopom Slovenije v EU spel velika regija, ki bo imela pomembno mesto v novi Evropi. Potočnik, ki so ga v Gorici spremljali državni podsekretar na MZZ - Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu Zorko Pelikan, generalna konzulka RS v Trstu Jadranka Šturm Kocjan in konzul RS v Trstu Miha Vilar, je najprej izrekel priznanje Goričanom za doslej opravljeno delo na področju preseganja državne meje in sodelovanja ob meji, nakar je slikovito in jasno prikazal pogajanja RS za vstop v EU, a se ni omejil samo pri datumih in številkah, ampak je ponazoril tudi stvar- ne probleme, ki jih je slovenska pogajalska delegacija morala reševati doma in v Bruslju. Povedal je, da je RS po njegovi oceni opravila pri pogajanjih odlično delo, da pa "je sedaj čas, ko je potrebno probleme spremeniti v nove priložnosti", kar velja tudi za Goričane. Dosežene cilje in zaključna pogajanja RS za vstop v EU je razčlenil do potankosti in poudaril, da se sam ne boji bližnjega referenduma v Sloveniji o vstopu RS v EU, ker je prepričan, da je večina Slovencev za vstop države v stabilno, varno in bogato družbo, kar je po njegovem mnenju EU. Prepričan je tudi, da bo Slovenija v EU dosegla "potrebno prevetritev na vseh področjih in preseganje samozadostnosti, istočasno pa tudi okrepitev slovenske samozavesti, preprosto zato, ker smo Slovenci dobri na vseh področjih, delavni, pripravljeni." Potočnik je tudi povedal, da bo RS čakalo najtežje obdobje takoj po vstopu v EU 1.5.2004, pa čeprav je tudi prikazal, kakšne dogovore je RS sklenila z EU na področju kmetijstva in na področjih, kjer so bila njena pogajalska izhodišča najbolj šibka. Po njegovem mnenju so se pogajanja med RS in EU končala dobro predvsem zato, ker se RS ni opredeljevala za kratkoročne rešitve, ampak za take, katerih učinek se bo videl šele po letu 2007, kar bo zanjo odločilno. Povedal je tudi, da po njegovem mnenju širitev EU leta 2004 ni zadnja in zato EU pričakuje, da bo RS kot polnopravna članica EU imela veliko vlogo v južnovzhodni Evropi in še posebej na Balkanu. "Trdno sem prepričan, da bo vstop RS v EU mehak pristanek po dolgem letu!" je zaključil. Sledila je plodna debata, v katero so se vključili predstavniki gospodarskega, političnega in kulturnega življenja Gorice. Med številnimi prisotnimi politiki, župani in drugimi javnimi delavci sta bila tudi slovenski senator Miloš Budin in poslanec Francesco Maran. ZABAVNA UVERTURA V veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž se je v nedeljo, 2. t. m., pričel niz veseloiger ljubiteljskih odrov, ki ga pod geslom Iskrivi smeh na ustih vseh letos petič prirejata Kulturni center Lojze Bratuž in Zveza slovenske katoliške prosvete. Prvi gostje letošnjega mikavnega komedijskega sklopa, ki vsebuje štiri dela avtorjev s klasične in sodobne dramske scene z oblikovalci iz Goriške, Benečije in Slovenije, so bili mladi igralci Dramskega odseka PD Standrež s komedijo Daria Foja Tat...a koristen v režiji zvestega gledališkega sopotnika Emila Aberška. Uro in pol trajajočo komedijo so premierno zelo uspešno predstavili v domači dvorani konec januarja. Privlačen tekst, poln duhovitih iskric, je v prepričljivi in doživeti izvedbi šestih igralcev, ki so prvič brez znanih štandreških komedijantov trdno upravljali komedijske vajeti, spravil v prešeren smeh nad sto gledalcev, ki jim je poustvarjalni trud ljubiteljskih igralcev zelo dragocen, saj je poln požrtvovalnega navdušenja in veselja do očarljive, a zahtevne odrske umetnosti. Humorna nit se je nadaljevala v torek, 4. t.m., z igralci Kulturnega društva iz Dekanov, ki so z enodejanko Borisa Picige Sreča iz Salomonovega oglasnika v režiji Alek-sija Pregarca zabavali občinstvo v drugem delu večera, po slovesnem podeljevanju nagrad otroškim, mladinskim in odraslim ljubiteljskim skupinam, ki so se prijavile na natečaj Mladi oder. Že vrsto let ga prirejata Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice in Slovenska prosveta iz Trsta, da bi spodbudili čim bolj čvrsto ustvarjanje na odrskih deskah. O nagrajevanju bomo podrobneje poročali prihodnjič. Naslednje komedijsko srečanje bo v nedeljo, 16. t. m., ob 17. uri. V goste bo prišlo Amatersko gledališko društvo Kon-trada -Kanal z delom Jeana-Jac-<|uesa Bricairea Dohodnina. —— IK SPODBUDNI PODATKI VPISI V SLOVENSKE SOLE Z januarjem se je iztekel čas vpisov v šole vseh stopenj, ki nakazuje izbire dijakov in staršev za prihodnje šolsko leto. Podatki potrjujejo, da bo v slovenskih šolah v glavnem več otrok in dijakov. Porast je najizrazitejši za osnovne šole, rahlo bo poraslo tudi število nižješolcev in višješolcev. Skupno število malih obiskovalcev v slovenskih vrtcih bo prihodnje leto 353 (letos 355). Če pogledamo podrobneje, bo v vrtce goriškega okrožja hodilo v prihodnjem letu 185 malčkov (186), od teh bo 67 novih malih obiskovalcev (63). Vrtce doberdobskega okrožja bo obiskovalo 168 otrok (169), prvič pa bo prestopilo njihov prag 49 otrok (73). Osnovne šole bo jeseni obiskovalo skupno 398 učencev (letos 376). Na goriškem področju bo 226 učencev (211), prvošolčkov bo 57 (51). Na šolah doberdobskega okrožja bo skupno 172 učencev (164), prvošolčkov bo 45 (42). Tudi vpisi na obe nižji srednji šoli I. Trinko in v Doberdobu so v rahlem porastu. V prva razreda nižje srednje šole I. Trinko se je vpisalo 49 dijakov (letos jih je v prvih razredih 44), vseh dijakov na tem zavodu pa bo 139 (133). Izgledi na večstopenjski doberdobski šoli glede nižješolcev so tudi dobri. Kar zadeva obiskovanje slovenskih višjih šol, je treba zabeležiti letos prevladujoč vpis na liceje Gregorčič in Trubar. Na družboslovni in znanstveno-tehnološki licej se je vpisalo 21 nižješolcev, ki so se enakomerno porazdelili med obe smeri (11 odnosno 10), 8 nižješolcev pa bo nadaljevalo svoje šolanje na klasičnem liceju. Na tehničnem polu bo 7 dijakov nadaljevalo šolanje na industrijskem tehničnem zavodu Vega, 6 na trgovskem tehničnem zavodu Zois in 3 na poklicnem trgovskem zavodu Cankar. Dvanajst nižješolcev pa naj bi v prihodnjem letu koristilo usluge raznih italijanskih, predvsem poklicih zavodov. —— HD n V st V*?? *• M M" SCGV KOMEL: PIANISTKA IGOSINA Bliža se prihodnje Srečanje z glasbo, ki nam bo predstavilo rusko pianistko Valentino Igošino. Mlada in obetavna koncertantka je bila zmagovalka na lanskem drugem Mednarodnem tekmovanju v klavirski igri Giuliano Pečar v Gorici. To uspešno tekmovanje, ki si je v kratkem času pridobilo velik ugled zaradi številič-nosti in kakovosti tekmovalcev, pa tudi zaradi prestižnih imen v žiriji, naj bi odslej programsko obogatilo goriško koncertno sezono s vsakoletnim klavirskim recitalom zmagovalca. Na koncertu, ki bo 12. februarja ob 20.30 v KC Lojze Bratuž, bo Valentina Igošina izvajala naslednje skladbe: L. Van Beethoven-Sonata Es duru op.27št. 7, R. Schumann - Karnaval di Vienne, S. Rahmaninov - Štirje preludiji in Chopin - Sonata v h-molu. SD SONČNICA: "RAZVAJENI OTROCI" Na tretje predavanje v letošnjem nizu je Skupnost družin Sončnica povabila Bogdana Žorža, ki bo v ponedeljek, 10. februarja, ob 20.30 govoril na temo: Razvajeni otroci. Predavatelj prihaja iz Dornberka na Vipavskem, po poklicu je diplomiran psiholog, ki se je strokovno usposabljal za delo z vedenjsko motenimi otroki in mladostniki. Predavanje bo v Domu Franc Močnik v Gorici (ul. San Giovanni 9, inf. tel. 0481 536455). NOVA KNJIGA O GORICI PO SLEDOVIH NAŠE PRISOTNOSTI VPRAŠANJE NARODNE IDENTITETE PREDSTAVITVI VODNIKA PO GORICI NA ROB V četrtek, 30. janaurja, je bila v Kulturnem domu v Gorici predstavitev knjige Zdenka Vogriča in naše kolegice Erike Jazbar z naslovom Gorka - Po sledovih naše prisotnosti. Predstavitev, ki je v mali dvorani Kulturnega doma bila deležna izjemnega obiska, pa je bila v vbistvu povod za razširjen družbeno političen pogovor o sedanjem trenutku v Gorici in na Goriškem, saj sta na predstavitvi spregovorila odbornika za čezmejno sodelovanje gori-ške občinske in pokrajinske uprave Damijan Terpin in M a r ko M a ri n-čič. Vsak den pregled slovenske stvarnosti v Gorici. Sama je tudi trdno prepričana o tem, da ima vsaka knjiga namen, da najde pot med bralce, kot si tudi želi, da bi knjiga o slovenski prisotnosti v Gorici našla pot v slovenske šole na obeh straneh meje in bi po njej segali predvsem mladi. Boris Peric, predsednik družbe Transmedia, ki je knjigo v lični obliki izjemno hitro izdala, dobro pa jo je natisnila Grafica Goriziana, je spregovoril o pomenu podobnih izdaj, ki samo potrjujejo to, kar sami že vemo, % $ FOTO liUMHACA s svojega zor-nega kota sta pri-kazala sedanji utrip in prisotnost slove n s ke manjšine v mestu in na Goriškem, oba pa sta bila mnenja, da smo Slovenci tudi danes živo prisotni v samem osrčju mesta in živ člen goriške stvarnosti. Zdenko Vogrič, ki je avtor fotografij v lepi knjigi, je povedal nekaj misli o lastnem dolgoletnem zbiranju narodnega blaga Slovencev, medtem ko je članica kolektiva Novega glasa Erika Jazbar povedala, da si je knjigo sama zamislila tako, da bi bila lep, predvsem pa polju- ' r ■ “ \ in sicer, da smo Slovenci skozi zgodovino stalno in nenehno prisotni v Gorici. Debata, ki je sledila predstavitvi knjige, je bila samo še potrditev tega, da take knjige potrebujemo, kot tudi tega, da bi jih mladi, ki jih na predstavitvi žal ni bilo, morali brati, če hočejo v prihodnje ostali pripadniki slovenskega naroda. Na šolnikih je torej, da knjigo uvrstijo med šoloobvezno branje! ——— |UP ADRIJAN PAHOR V četrtek, 30. januarja, je bila v Kullurnem domu izjemno dobro obiskana predstavitev vodnika po Gorici (avtorja Erika Jazbar in Zdenko Vogrič), o kateri naš tednik poroča na drugem mestu. Večerje poleg same knjige, o kateri sta na do kaj sintetičen način spregovorila avtorja, nudil možnost širše razprave o politični situaciji na Goriškem. Zanimivo je bilo poslušati različna mnenja prisotnih politikov in kulturnikov, ki so si bili nekako edini v tem, da je napočil za Slovence čas konstruktivnega nastopanja v ______________ duhu enotnosti in sožitja, kljub svetovnonazorskim razlikam. Še najbolj sem cenil nastop prof. Alda Rupla, ki je med drugim izrazil osebno zadovoljstvo ob tolik-šni udeležbi, predvsem pa ob pisani paleti prisotne publike, kar je - po njegovem mnenju -pomenljiv pokazatelj določenih sprememb in želja po povezovanju ob skupnih vrednotah in potrebah. Se bolj ekspliciten je bil v tem oziru poseg gospoda Rudija Pavšiča, ki je poudaril pomen političnega povezovanja v perspektivi možne izvolitve slovenskega političnega predstavnika tudi na deželni ravni. V tem kontekstu je zato nekako disonantno izzvenel poseg odbornika Marka Marinčiča, ki je med drugim na dolgo utemeljeval svoj in obenem "mul- DAN SPOMINA V ŠOLSKEM CENTRU Ob spominu na vse hudo, ki se je dogajalo med drugo svetovno vojno in na enajst milijonov žrtev iz tega zgodovinskega obdobja, se je redno šolsko delo 27. januarja ustavilo tudi v višješolskem centru. Po uvodnih mislih prof. Karla Černiča je osebno pričevala o grozotah iz tiste dobe gospa Helena Jarc iz Doberdoba, ki je preživela nekaj "neskončnega časa" v uničevalnem taborišču v Au-schvvitzu. Izredno pozorni mladi publiki višješolcev je pripovedovala o tistem delu svojega življenja, ko je okusila hudo goriškega zapora, taborišča in nazadnje prisilnega dela v Dresdnu. Njena neposrednost in trpljenje, ki je kljub časovni razdalji še vedno zelo prisotno ob spominu na pretekla doživetja, njene preproste, a hkrati težke in močno sporočilne besede, so v dijakih zbudile spoštljivo in občuteno pozornost in jim približale svet grozot in nasilja, ki je hil in je še prisoten, kjerkoli se človeštvo preda slepi logiki v°jne. HD ŠTEVERJAN 7. FEBRUAR 1953-2003 50 let je že minilo, oclkar sta skupaj zajadrala VENERANDA HUMAR in MIRKO TERPIN. Z ljubeznijo se ju spominjajo hčere Dina, Nadja z Eniom, Bruna z Rajkom, vnuki Gianni, Loris, Isa-bel, Mateja in mali Janez tikulturniški" pogled na problem nacionalne identitete, ki naj bi jo (tudi zamejski Slovenci) pod pritiskom globalizacije in širitve EU-ja postavili v nove okvire, jo doživljali bolj sproščeno kot doslej, omenil je evropsko naravnanost večplastne identitete, ki nam je na narodnostno mešanem območju usojena, kako bomo svojo identiteto nadgradili z evropsko kompleksnostjo itd. Sam o nacionalni identiteti razmišljam drugače, o njenem pomenu in nujnosti skušam prepričati predvsem mlade, češ da bo nekdo, ki sprejema in ljubi svoj jezik in kulturo, spoštoval in cenil tudi druge, in da je samo predan, ljubeč odnos do lastne kulture lahko pravilno izhodišče za pravilen odnos do druge. Ker je gospod Marinčič citiral italijanskega in libanonskega pisatelja, naj še jaz citiram kakega, vendar Slovenca: Ljubiti slovensko pristno besedo in oblikovati slovensko jezikovno kulturo je prva značilnost slovenske identitete (E. Kovač). Majhnim narodom za ohranjanje svoje identitete in za obstoj med večjimi preostaja predvsem duhovna vitalnost, moč njihove kulture (I. Senčar). Za Evropo narodov je enako pomembna identiteta velikega in malega naroda; slovenska kultura je v procesu ohranjanja narodne identitete in o-samosvojitve odigrala temeljno vlogo (T. Virk). V bodoči Evropi narodov, ko bodo zabrisane meje, bo najpomembnejša kulturna identiteta: v Evropi bomo lahko kaj pomenili samo z zvestobo svojemu jeziku in tradiciji (B. Pahor). O kaki ohlapni ali sproščeni nacionalni (kulturni) identiteti, še posebno v okviru združene Evrope torej ne more biti govora. Prepričati v to nacionalno ozaveščene Francoze, Nemce ali Italijane bi bilo brezplodno početje. Da marsikateri prisotni poslušalec ni bil na isti valovni dolžini kot gospod Marinčič, seje izkazalo v sami diskusiji, v kateri je na pomen narodne identitete opozoril tudi dr. Filibert Bene-detič. In medtem ko se je urednik NG Jurij Paljk zgražal ob dejstvu, da v dvorani ni bilo mladih, sem bil jaz, spričo izraženih idej (seveda samo tistih o identiteti), po eni strani celo zadovoljen. mm. ZiCD KAM NA VALENTINOVO? Priporočamo Vam goriški Kulturni dom na edinstveni glasbeni spektakel s skupino PUTOKAZI (HR) VEČER NAJLEPŠIH LJUBEZENSKIH MOTIVOV Petek, 14. februarja 2003, ob 20.30! PREDPRODAjA VSTOPNIC: Kulturni dom v Gorici (tel. 0481-33288) KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE iskrici smem na ustih vseh NIZ VESELOIGER LJUBITELJSKIH ODROV m Nedelja, 16. februarja 2003, _ u «/ SnilEul uri VfcFU AMATERSKO GLEDALIŠKO DRUŠTVO KONTRADA-KANAL Jean Jacques Bricaire DOHODNINA m Nedelja, 23. februarja 2003, ob 17. uri BENEŠKO GLEDALIŠČE Moliere ZDREU BUNIK N>z Veseloiger LJUB|TELjSKlM OdRoV PREDSTAVE bodo v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. SLOVENSKO KULTURNO REKREACIJSKO DRUŠTVO JADRO KOMISIJA ZA SLOVENSKO MANJŠINO V RONKAH pod pokroviteljstvom OBČINE RONKE vabita na proslavo DNEVA SLOVENSKE KULTURE SODELOVALI BODO: Mešani pevski zbor STARŠI ENSAMBLE iz OŠ iz Romjana pod vodstvom Silvie Pierotti; Mirjam Mikolj, ki bo podala priložnostno misel; Vesna Guštin Grilanc, avtorica knjige Ogenj na kamnu; MoPZ KRAŠKI DOM iz Repentabra pod vodstvom Vesne Guštin Grilanc Ronke, občinska sejna dvorana petek, 7. februarja 2003, ob 20.30 POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE mmsrnmnsum POTOVANJE/, Novim glasom. Vabimo Vas na potovanje v Provanso v južno Francijo od 22. do 30. aprila 2003. Vpisovanje na uredništvih v Gorici (0481 533177) in Trstu (040 365473). ZVEZA KULTURNIH organizacij občine Brda vabi na predstavitev knjižne zbirke Goriške Mohorjeve družbe 2003 in Trin-kovega koledarja 2003 v četrtek, 6. februarja, ob 19. uri v Viteški dvorani na Gradu Dobrovo. DAROVI ZA NOVI glas: Klementina Ušaj: 73,00; N.N. Opatje selo 52,00; Aldo Jovan 2,00; Jože Peterlin 2,00; Laura Gruden Zaccaria 5,00; Marija Brecelj 5,00; Tatjana Sobani 5,00; N.N. Rupa 5,00 €. ZA CERKEV sv. Ivana: ob prvi obletnici Cilkine smrti Lojzka in Andrej 100,00 €. ZA MePZ Rupa-Peč: nečaki v spomin na strica Mirkota Batističa 100,00 €. ZA CERKEV v Rupi: druž. Batistič v spomin na Mirkota 250,00 €. ZA CERKEV na Peči: druž. pok. Mirkota Batističa 35,00; N.N. za cvetje 10,00; Oskar Kovic namesto cvetja na grob prijatelja Damijana Ožbota 50,00; sestra Milojka namesto cvetja na grob Damijana Ožbota 50,00; stric Pepi v isti namen 50,00; bratranca Jordan in Claudia v isti namen 100,00; Romano in Marija Čevdek v spomin na prijatelja Damijana Ožbota 30,00 €. ZA CERKEV na Vrhu: N.N. iz Doberdoba za cvetje 5,00 €. Sekcija Slovenske skupnosti za Steverjan, občinski svetovalci SSk, župan in odbornika, društvo F. B. Sedej ter števerjan-sko župnijsko občestvo izrekajo ženi Nadi, sinom Robiju, Florijanu, Marinu ter sorodnikom globoko sožalje ob težki izgubi c/ra-geg.i Silvestra Langa. Letnik 1963 iz Steverjana izreka ženi, sinom, sestri ter vsem najbližjim iskreno sožalje ob izgubi moža, očeta in brata Silvestra Langa. ČESTITKE Župnik, števerjansko župnijsko občestvo, cerkveni pevski zbor in društvo Sedej izrekajo Hermanu in Marti Srebrnič ob zla ti poroki mnogo dobrega, božjega blagoslova in ljubezni. Otroški zbor F. B. Sedej vošči svoji dolgoletni taktirki Valentini ter Davidu Devinarju, ob rojstvu male Barbare, vse najboljše, deklici pa, da bi mirno prespala veliko noči. n O M F Laouai Nour El Honda Nova trgovina, v kateri lahko najdete: hišno opremo in kuhinjsko garnituro, etnotuareg, atelier du vin Ulica del Seminario 6, Gorica / tel. in fax 0481 32109 1 1 ČETRTEK, 6. FEBRUAR)A . 2003 12 ČETRTEK, 6. FEBRUARJA 2003 V NEDELJO, 26. JANUARJA DAN SPOMINA V VIŠKU KARLO MUCIC V nedeljo zjutraj, 26. januarja, je bila v kraju, označenem kot Borgo Piave v Viscu al Torre, blizu Palmanove, proslava ob dnevu spomina, ki jo je priredila tamkajšnja občinska uprava. Ob prisotnosti veliko županov, vojaških enot, kulturnih delavcev, predstavnikov slovenskega veleposlaništva in politikov ter občinstva je potekala svečanost v spomin na koncentracijsko taborišče v bivši vojašnici. Tudi tam so v letu 1942 sprejeli slovenske in hrvaške internirance iz ljubljanske italijanske pro- t vince in iz Čabarskega kotorja. Taborišče je spadalo k tistim številnim taboriščem, ki sta jih vodila ločeno deloma vojaška uprava in deloma notranje ministrstvo. Slovenci in pripadniki drugih jugoslovanskih narodov so bili žrtve načrtnega preganjanja, zaradi katerega so odpeljali odpe-Ijanje okoli 70.000 ljudi, med mjimi nad 4 tisoč otrok; od teh je preživela ena polovica in nad 9.000 žensk, od katerih je ostalo živih okoli 80 %. V tej bivši mejni furlanski vasici, kjer so tudi razorožili četnike, je bilo zaprtih okoli štiri tisoč civilnih jetnikov, ki so zapustili taborišče komaj 8. 9. 1943. Od tod so se peš podali proti domu skozi Gradišče in tudi skozi Ronke, kjer so jim domačini in duhovniki pomagali s hrano in oblačili. V tistih letih je še delovalo v Italiji kakih 70 taborišč za vojne ujetnike. Danes v zapuščenem vojaškem skladišču s skoro 120.000 m2, ki ima še 18 paviljonov in še skoro novo velikansko kuhinjo, si ne moremo predstavljati, kako so tam bili preganjani Slovenci, ki so pokazali svojo dejavnost, s tem da so celo izdajali tajno glasilo Višek-Visco, ki je imelo nad naslovom narisan Triglav. To taborišče je bilo po velikosti tretje, zgradila ga je italijanska kraljeva vojska. Na prvem mestu je bil Rab, drugi je bil Gonars, zelo znan v našem slovenskem svetu zaradi slabih razmer v njem, zaradi mnogih zaprtih intelektualcev. V urejeni kostnici poteka vsako leto slovesna komemoracija ZSKP. O takratnem pozabljenem času in slovanskih žrtvah je spregovorila glavna govornica Slavica Plahuta iz Goriškega muzeja iz Nove Gorice. Omenila je tudi druge grozote prejšnjega stoletja, tudi tiste, ki so potekale na Balkanu v prejšnjem desetletju. Sklenila pa je z upanjem, da novo tisočletje ne bo doživelo kaj takega. Govor je prevedel in prebral v italijanščini lanko Toplikar. Povezoval je in prinesel pozdrave gostom duša svečanosti, prof. Ferruc-cio Tassin, ki je omenil, kako se pripravlja posebno kamnito obeležje v spomin na preganjane ujetnike, ki so jo zgradili interniranci. Ob ruševinah cerkve, zgrajene od interniranih, je na koncu spregovoril domači župnik in je blagoslovil kraj trpljenja, kjer je tudi umrlo 25 Slovencev in Hrvatov. IZSELJENCI IZOBRAŽEVANJE UČITELJEV SLOVENŠČINE Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu ter ministrstvo za šolstvo, znanost in šport sta pripravila seminar za učitelje slovenskega jezika in kulture iz Argentine in Avstralije, ki je potekal od 19. januarja letos do srede, 29. t.m., v Ljubljani in Mariboru. Kot je poročala Slovenska tiskovna agencija, je bil namen seminarja, ki je letos potekal šestič, predvsem ohraniti slovenski jezik povsod, kjer živijo Slovenci, saj je znanje slovenščine predpogoj za ohranjanje njihovega slovenstva. Tako je povedal v sredo, 29. trn., na tiskovni konferenci državni sekretar na zunanjem ministrstvu in direktor urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Črtomir Špacapan. Slovenski jezik je tre- ba po Špacapanovem mnenju ohraniti tako v Sloveniji, ko se bo vključila v Evropsko unijo, kot povsod po svetu, kjer živijo Slovenci, saj se slovenščina v tujini z novimi generacijami izgublja. S takšnim izobraževanjem učiteljev bomo pripomogli, da bo slovenščina kot enakopraven jezik ostala živa, je še poudaril Špacapan. Seminarja se je sicer udeležilo 14 učiteljic in učiteljev iz Argentine ter učiteljica iz Avstralije. Program seminarja sta pripravila Zavod RS za šolstvo ter Center za slovenščino kot drugi ali pa tuji jezik pri Filozofski fakulteti, v njem pa so izpostavili predvsem ključne elemente, ki v pedagoški stroki predstavljajo smernice za šolo 21. stoletja. — STRAN Ib BENEŠKA SLOVENIJA SPOMINJAMO SE DOGODKOV PORČINJ (PORZUS), TEMNA SENCA ODPORNIŠTVA PRIMOŽ STURMAN Dogodki na Porčinju ali Toplem vrhu v Terskih dolinah so še vedno predmet zgodovinskih razprav. V zimskem jutru 7. februarja 1945 je skupina partizanov GAP, ki ji je poveljeval Mario Toffanin "Giacca", na Toplem vrhu z zvijačo zajela skupino "zelenih" partizanov Osoppo, ki so bili nastanjeni v gorskih bajtah pri Porčinju. Nekaj so jih pobili pri bajtah, med temi poveljnika Francesca de Gregorija "Bolla" in političnega komisarja Gastoneja Valen-teja "Enea", ostale pa čez nekaj dni v gozdiču Bosco Ro-magno pri Čedadu. Da bolje razumemo okoliščine, v katerih je prišlo do tragedije, se moramo ozreti v leto 1944. Takrat je v Furlaniji poleg "rdečih" garibaldin-cev nastalo "zeleno" odporniško gibanje Osoppo, ki je bilo katoliško in protikomunistično usmerjeno. Za krajši čas se je pod pritiskom angie- Bajta na Porčinju med drugo svetovno vojno ške misije poleti 1944 ustvarilo skupno poveljstvo obeh partizanskih enot, ki je trajalo do jeseni istega leta. Divizija Garibaldi - Natiso-ne je po srečanju Kardelj -Togliatti v južni Italiji navezala stike z IX. korpusom, Osoppo pa seje vsaki taki poveza- vi upiral, ker je v slovenskih partizanskih enotah videl osvajalno politiko, ki je hotela Italiji iztrgati Beneško Slove- nijo. Okrog Božiča 1944 seje celotna divizija Garibaldi -Natisone preselila onstran reke Soče, v operativno območje IX. korpusa. Na območju Furlanije pa so ostale nekatere enote GAP (Gruppi di azio-ne patriottica). Odnosi med "rdečimi" in "zelenimi" so se zelo zaostrili, še posebno ko je komunistom prišlo na uho, da se nekateri voditelji Osoppa po- gajajo s fašisti X Mas in da se v .njihovem zavetju na Porčinju skriva neka Elda Turchet-ti, ki jo je Londonski radio označil kot nemško vohunko. Videmska KPI naj bi takrat poverila nalogo gapistom, naj gredo na Topli Vrh in aretirajo osoppovce ter jih zaslišijo. Verjetno je tudi "fanatizem" Maria Toffanina botroval dejstvu, da se je ta odprava spremenila v tragedijo. Po vojni pa je Mario Toffanin izjavil, da sta mu poboj naročila voditelja videmske sekcije Alfio Tambosso in Ostelio Modesti. Po drugi svetovni vojni se je o dogodkih na Porčinju odvijala sodna obravnava, ki pa je takoj izzvenela kot proces političnega značaja. Komunistom in pripadnikom enot Garibaldi se je skušal vzeti ugled z očitkom, da so s prehodom k IX. korpusu izda- li domovino. Proces se je namreč dogajal v petdesetih letih (znamenita "era Scel-ba"), ko je v Italiji vladalo močno protikomunistično vzdušje. Po padcu berlinskega zidu pa je končno lahko prišlo do sprave. ——— STRAN 16 GLOSA JURI) PAL)K Pravzaprav tokratne bi radi tarnali, kako nas spomin zapušča, ker je pač dejstvo, da se vsi, eden bolj in drugi manj, staramo, pač dejstvo, mimo katerega noben človek ne more. Spomin je ena tistih sposobnosti, ki človeka delajo človeka in zato različnega od živali, pa čeprav imajo tudi nekatere živali dober spomin, tako zelo dober, da se v nekaterih jezikih celo govori, da ima nekdo dober spomin kot slon, o katerem se ve, da ima odličen in trden spomin. Tega so se še najbolj zavedali angleški "kolonialci" v Indiji, ki so pri delu večkrat grdo ravnali s sloni in so se jim ti sloni oh prvi priložnosti za trpinčenje maščevali. Zgodilo se je celo to, da se je slon po veliko letih maščeval vodiču, ki je pri delu grdo ravnal z njim. Če ste kdaj brali kaj lepega iz angleške literature o Indiji, še kako dobro poznate te zgodbe o nesramnih vodičih slonov, ki končajo pod njihovimi težkimi nogami. Nekateri smo v mladosti v Indijo potovali s Kiplingom in z njegovimi literarnimi kolegi, kako odlična druščina smo bili!, nekateri smo brali tudi izjemne angleške potopise, drugi pa so v Indijo poleteli z letalom... Vprašanje je, kdo je o Indiji zvedel več. Vsi tisti, ki smo kdajkoli imeli opraviti z domačimi živalmi in med njimi tudi s konji in voli, da o drugih ne govorimo, vemo, kako zelo si je domača žival zapomnila vse navidezne malenkosti in pozornosti, a tudi trpinčenja, ki niso in še danes ne delajo časti nobenemu človeku, ki dela z živalmi. O SPOMINU Pravzaprav se moramo takoj popraviti: danes skorajda nikogar več ni, ki hi še imel domače živali, s katerimi bi delal na polju, vsaj pri nas ne. In tudi redki konji, ki so še po hlevih, so bolj za zabavo in ježo kot pa za delo v gozdu in na polju. O traktorjih pa ne bomo pisali, ker jih je že itak preveč na vse bolj neobdelanih slovenskih poljih, in se za stroje tudi ve, da z njimi ne moremo imeti pristnega odnosa, kakršnega so nekoč imeli z domačim volom in tudi s Sivko v kotu hleva, s kravo, ki je branila družino s svojim dragocenim mlekom. Človeku je najbrž Bog podaril spomin, da bi lahko bil to, kar je, predvsem pa zato, da bi v sebi nosil izroči- lo prednikov in predhodnikov in postajal sam boljši od njih, da hi se prav s pomočjo spomina lahko v življenju veliko naučil, da ne hi ponavljal napak, da hi si s spominom lahko pomagalin dostojnejše živel, kot so živeli njegovi predniki. Prav gotovo ste ali pa boste brali veliko dobrih stvari o spominu, tako strokovnih kot poljudnih, in zato nima smisla dodajati že znanih ugotovitev. Radi pa bi zapisali, da nas skrbi predvsem to, kako malo spomina ima sodobnik, današnji človek, ki ima na voljo toliko informacij, kot jih ni imel doslej v zgodovini še nihče. Sicer je res, da pomeni imeti na voljo preveč informacij istočasno tudi slabo informacijo, a vseeno! Skrbi nas dejstvo, da današnji človek skorajda nima več tako imenovanega zgo- dovinskega spomina, se pravi, nima več tistega spomina in vedenj o preteklosti, ki mu danes omogočajo, da lahko bolj jasno, bolj prodorno, predvsem pa bolj kritično razmišlja in deluje. Gre za tisti spomin, ki mu pravimo, da je zgodovinski zato, ker smo še vedno mnenja, da so imeli prav stari modreci, ko so dejali, da je prav zgodovina učiteljica življenja. Zelo malo zgodovinskega spomina je in tudi nobene krivice ne bomo delali televiziji, tej prekleti in istočasno tudi dragoceni škatli, če bomo zapisali, da je danes prav televizija ena tistih dejavnikov, ki zgledno in vztrajno, predvsem pa temeljito briše vsak zgodovinski spomin! Naj nas častilci televizije ne obtožujejo, če bomo sedaj zapisali o televizijskem sredstvu obveščanja samo nekaj dejstev, ki jih morda naši bralci ne vedo. Kot radi počnemo, se bomo tudi tokrat poslužili primera: v Gorici so priredili pred dvema letoma mednarodni simpozij zgodovinarjev o zgodovini go riške nad-[ škofije. Tisti, ki pišemo za časopise, smo simpoziju sledili ves čas, dva polna dneva smo poslušali več kot trideset zgodovinarjev, da smo potem napisali izčrpno poročilo za časnike. Kolega, ki je poročal za televizijo, je prišel s snemalcem na prvi dan simpozija zjutraj; snemalec je posnel nekaj kadrov, on je postavil eno vprašanje enemu škofu in napisal deset vrstic teksta in že je odbrzel naprej, novim "po- globitvam dogodkov" naproti. Ko smo zvečer videli po televiziji njegov prispevek, smo seveda vsi imeli iluzijo, da je bila to informacija. Informacije seveda ni bilo, ker za informacijo še vedno velja pravilo, da niliče ne more dati tistega, česar sam nima... In zato se dogaja, da Berlusconi v Italiji lahko obljublja po televiziji vse mogoče, tudi podpisuje neke namišljene dogovore z ljudstvom, ki se jih seveda ne drži, a se tega nihče več ne spomni, že po treh mesecih ne, kaj šele po letu dni. In se zato lahko dogaja, da je večina slovenskih ljudi danes mnenja, da sta bila najbolj zaslužna za osamosvojitev Slovenije Drnovšek in Kučan. In še in še bi lahko naštevali. Brisanje zgodovinskega spomina je vedno nevarno. Izguba zgodovinskega spomina je vedno usodna, tako za posameznika kot za narod. Zgodovinski spomin človeku pomaga, da ne dela istih napak, kot jih je delal njegov prednik, saj mu pomaga bolje živeti. Zato je izguba zgodovinskega spomina za vsakogar lahko usodna, vedno nevarna in pogubna. Vi, drage bralke in bralci, ki berete te vrstice, ne spadate v krog vse večjega števila ljudi, ki domala ničesar več ne berejo in za to tudi vse manj razmišljajo, in si prav zato upam trditi, da spadate v tisti krog ljudi, ki v današnjem hitrem, razbitem in vse manj razmišljujočem svetu ohranjamo zgodovinski spomin. Hvala in ostanite zvesti tiskani besedi! NOVI GLAS / ŠT. 5 2003 SLOVENIJA UKREPI NOVOGORIŠKEGA ŽUPANA REFERENDUMA O VSTOPU SLOVENIJE V EU IN NATO BOSTA 23. MARCA MORDA DOGOVOR, DA BOSTA IZIDA OBEH GLASOVANJ OBVEZUJOČA MARJAN DROBEZ V Sloveniji že vse od povabila za vstop v zvezo NATO -sprejeto je bilo na zasedanju vrha te povezave novembra lani v Pragi - potekajo polemične razprave o tem, kako naj bi se državljani opredelili oz. katero obliko referenduma bi uporabili pri glasovanju o vključitvi v NATO in tudi v EU. Soočajo se LDS, največja stranka vladne in parlamentarne koalicije, ter Koalicija Slovenija, ki jo sestavljata SDS predsednika Janeza Janše, in Nova Slovenija, krščanska ljudska stranka, ki jo vodi dr. Andrej Bajuk. Po zatrjevanju predstavnikov političnih strank iz vladnega območja naj bi parlament razpisal t.i. posvetovalna referenduma, hkrati pa bi sprejel posebno deklaracijo, v kateri bi se obvezal, da bosta Državni zbor in vlada upoštevala izida obeh referendumov. Dejansko je parlament z glasovi večine poslancev v četrtek, 30. januarja, sprejel odloka o razpisu posvetovalnih referendumov o vstopu Slovenije v EU in NATO, ki bosta v nedeljo, 23. marca. Za dan razpisa obeh glasovanj je določen 14. februar. Predstavniki koalicije Slovenija, najbolj dejavna in prepričljiva sta bila Janez Janša in dr. Andrej Bajuk, so v državnem zboru, njegovih odborih in komisijah ler v sredstvih javnega obveščanja vztrajno dokazovali, da posvetovalna referenduma nista primerno "o-rodje" v postopku sprejemanja tako važnih strateških odločitev, kot je vstopanje Slovenije v obe povezavi. Posvetovalni referendum namreč pomeni, da volilce samo nekaj vprašaš oz. jih povabiš, da povedo svoje mnenje, denimo, o EU in NATU, a o tem ne odločijo. Lahko bi se tudi zgodilo, da bi pozneje ob sprejemu Slovenije v obe povezavi kdo, ki bi izpolnjeval pogoje, zahteval še en referendum, to je t.i. zakonodajni ali ustavni referendum, katerega izid je za državo obvezen. Zaradi zmede, ki je nastala o obliki referenduma, sta predsednika obeh desnosredinskih strank opozarjala, da morata biti referenduma, ki sta razpisana za 23. marec, zavezujoča oz. obvezujoča. Na takšno zahtevo je končno neformalno, in očitno nerada, pristala tudi vladna koalicija. Sporazumeli so se, da bi najbrž kazalo spremeniti nekaj členov ustave, med njimi tudi t.i. evropski člen, s čimer bi zagotovili formalnopravne pogoje, da bi bila oba referenduma lahko zavezujoča oz. obvezujoča. Nemara je k popuščanju vladne koalicije glede sporazuma o obliki in naravi referendumov o vključitvi Slovenije v EU in NATO vplivalo tudi mnenje predsednika države dr. Janeza Drnovška, ki ga je pojasnil v pogovoru za krajevno radijsko postajo Triglav na Jesenicah. Dejal je, "da bi bilo treba doseči soglasje o tem, da soočanja, do katerih prihaja pri vprašanju referendumov, niso koristna. Predvsem zaradi tega, ker nam je v preteklosti uspelo doseči in tudi ohraniti soglasje glavnih političnih strank o tistih vprašanjih, ki so državnega oz. nacionalnega pomena, kot so EU, NATO ter odnosi s Hrvaško. Tokrat se mi zdi, da je prvič resno ogroženo takšno soglasje in da prihaja do nepotrebnih razlik. Svoje mnenje o obeh referendumih sem bil pripravljen povedati in utemeljiti tudi med razpravo v državnem zboru, vendar so mi sporočili, da to ni potrebno". Predsednik parlamenta Borut Pahor je za četrtek, 6. t.m., sklical sejo ustavne komisije, kar najbrž pomeni zadnjo priložnost za oblikovanje soglasja vseh političnih strank, za- stopanih v parlamentu, o obliki in naravi referendumov 23. marca. Politične stranke medtem z zanimanjem pričakujejo kongres LDS, največje politične stranke v Sloveniji, ki bo 14. t.m. v Celju. Na njem bodo izvolili tudi novega predsednika stranke. To bo skoraj zagotovo Anton Rop, predsednik vlade in sedanji podpredsednik LDS. Zanj kot kandidata so glasovali skoraj vsi člani sveta LDS. Pred tem je Tone Anderlič, vodja poslanske skupine omenjene stranke v državnem zboru, svojo kandidaturo za predsednika LDS umaknil. UNIVERZA NA PRIMORSKEM: PRIDRŽKI NA GORIŠKEM Državni zbor je 29. januarja z glasovi skoraj vseh poslancev sprejel Odlok o ustanovit- vi univerze na Primorskem, ker je za Slovenijo, zlasti pa za Primorsko, zagotovo zgodovinskega pomena. V ta visokošolski zavod bo v začetku vključenih sedem fakultet oz. visokih šol, ki jih v tem akademskem letu obiskuje okrog 3.400 študentov. Sedež nove univerze bo v Kopru. Toda glede razvoja visokošolskega izobraževanja še zmeraj obstajajo nesoglasja, predvsem med Koprom in Novo Gorico. Na Goriškem se občine in gospodarstvo zavzemajo za oblikovanje avtonomnih visokošolskih središč, ki bi bile samostojne pravne osebe, v njihovem okviru pa bi lahko ustanavljali nove fakultete oz. razvijali nove univerzitetne programe. To bi bilo potrebno, opozarjajo v Novi Gorici, tudi zaradi bližine in teženj slovenske narodne skupnosti v italijanski Gorici in drugod v Goriški pokrajini, pa v Beneški Sloveniji in Kanalski dolini. Javno mnenje je po sprejemu odloka o ustanovitvi univerze na Primorskem razdvojeno. Mnogi, med njimi župan mestne občine Nova Gorica Mirko Brulc, verjamejo ministru za šolstvo, znanost in šport, dr. Slavku Gabru, ki je zagotovil, da bo kmalu začel postopek za spremembo zakona o visokem šolstvu, ki bo dal pravno podlago za ustanovitev visokošolskih središč kot avtonomnih in samostojnih pravnih oseb. Potem bi se lahko ludi Visokošolski zavod Politehnika v Novi Gorici vključil v sistem univerzitetnega izobraževanja na Primorskem. Na zasedanju mestnega sveta mestne občine Nova Gorica pa so nekateri svetniki dejali, da ne verjamejo ministru dr. Gabru, da bodo veljavni zakon o visokem šolstvu spremenili. Zaradi tega naj bi Politehnika ohranila samostojnost, občina pa naj ta visokošolski zavod tudi v prihodnje finančno podpira. Ob tem na Goriškem soglašajo z mnenjem poslanca SDS Franca Pukšiča, ki je med razpravo o odloku o novi univerzi poudaril, "da bi bilo veliko bolje in racionalneje, če bi najprej spremenili zakon o visokem šolstvu, šele zatem pa oblikovali Odlok o ustanovitvi univerze na Primorskem". Med razpravljalci na zasedanju državnega zbora je bil tudi poslanec Ivan Mamič, iz NSi, ki | je dejal, "da vztraja pri dveh enakovrednih univerzitetnih središčih, v Kopru in Novi Gorici". Žal pa se v razpravi ni oglasil predsednik parlamenta Borut Pahor, da bi se tudi on opredelil do pridržkov glede nove univerze, ki obstajajo v Novi Gorici, ki je njegova volilna enota. Neuradno smo zvedeli, da sta Pahorjevo mnenje pričakovala tudi župana mestne občine Nova Gorica Mirku Brulc in občine Šem-peter-Vrtojba Dragan Valenčič, ki sta člana ZLSD, torej politične stranke, katere predsednik je Borut Pahor. PDG / PREMIERA IGRE KEAN IV. BREZČASNI ZAR GLEDALIŠČA IN NJEGOVIH PROTAGONISTOV IVA KORSIC V Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici je domači umetniški ansambel v četrtek, 16. januarja, premierno, na Slovenskem krstno, uprizoril delo nedavno preminulega ruskega dramatika Grigo-rija Gorina (1940-2000) Kean IV. (1991), v režiji Georgija Para. Hrvaški režiser je z odličnimi igralci, predvsem z markantnima stebroma PDG Binetom Matohom in Janezom Starino, polnokrvno uresničil širokopotezen režijski koncept vsebinsko nabite igre v 'gri, ki zahteva elastičnost izvedbe in igralske veščine. Kot je zapisano v tehtnih prispevkih gledališkega lista, je Gorin za protagonista igre izbral enega izmed najboljših igralcev vseh časov slavnega Edmunda Keana (1787-1833), Angleža, čigar odrsko in resnično življenje se je zavilo v legendarno tančico, še preden se je tragično izteklo. Zato ga je literarno ovekovečilo več znanih avtorjev. Kot nezakonskega sina ubožne potujoče igralke so ga že v rani mladosti zaznamovale težke življenjske preizkušnje. Nemirni duh ga je zgodaj popeljal v gledališki svet, v katerem je nato bleščeče zakralje-val in bil več let njegov nesporni vladar kot protagonist Shakespearovih dram. Z igralskim šarmom je osvajal publiko, predvsem gledalke. Bil je neobvladljiv, razuzdan ženskar in velik ljubitelj alkohola. Njegova slava je segala do angleškega dvora. Ni pa izpričano, ali je res bil v prijateljskih stikih z razsipnim, a mecensko zavzetim VValeškim princem, kasnejšim kraljem Jurijem IV., o čemer govori Go-rinova tragikomedija. To razmerje, nihajoče med prijateljstvom in ljubezenskim tekmo- vanjem, pokornostjo in upornostjo, zvestobo in nezvestobo ženski in dvoru, prekipeva iz Parove uprizoritve in pri tem blestita v vsej igralski moči s pretanjenimi odtenki Bine Matoh kot razvraten Kean, ki sta se mu življenjska in odrska pot tako prekrižali, da ju ni zmogel več ločiti, in Janez Starina, ki je sijajno upodobil Jurija IV., kateremu so bile bolj pri srcu ljubezenske avanture kot prestol. Njune dialoge v suvereni igri prešinja močna čustvena napetost, s katero sta osvojila tudi sicer pregovorno mrzlo premiersko publiko. Figuro faktotu-ma Salomona je dognano izrisal Branko Ličen, ki mu večkrat igralsko ni dano se izkazati. Ostalih osem igralk, nekatere so zasedle tudi moške vloge - kot stari ironično-grotesk-ni lord je bila čudovita Mira Lampe-Vujičič-, je izvrstno dopolnjevalo vsebino, ki je kipela v splošnem razkošju. —— STRAN 16 RED IN ODGOVORNOST V OBČINSKIH FINANCAH IN UPRAVI Novi župan mestne občine Nova Gorica Mirko Brulc je pričel odločno izvajati usmeritev in ukrepe, ki jih je napovedal in utemeljil že na prvem, umestitvenem zasedanju mestnega sveta. Pri pregledu občinskega proračuna za leto 2002 so ugotovili, da ima mestna občina obveznosti in dolgove, ki niso pokriti, in bodo zato bremenili tekoče finančno poslovanje mestne občine Nova Gorica, ki sicer velja za eno najbogatejših lokalnih skupnosti v Novi Gorici. Dolgovi občine znašajo skupaj kar okrog milijardo tolarjev, od tega terjatve družbe HIT blizu 500 milijonov, naftne družbe Petrol pa 311 milijonov tolarjev. Župan Mirko Brulc je v pogovoru s časnikarji in tudi na zasedanju mestnega sveta 30. januarja poudaril, da bodo ugotavljali odgovornosti za pomanjkljivo finančno poslovanje in, če bo potrebno, proti posameznikom tudi ukrepali. Bivši župan in sedanji svetnik mestnega sveta Črtomir Špacapan iz LDS je odvrnil, da so se res dogajale manjše nepravilnosti v finančnem poslovanju občine, in izrekel upanje, "da bo nova občinska uprava z boljšimi uslužbenci izterjala terjatve mestne obči- ne, ki tudi dosegajo okrog milijardo tolarjev". Župan pa uvaja tudi večji red, odgovornost in posreduje za učinkovito delovanje občinske uprave. Le-ta šteje okrog 80 uradnikov in drugega osebja. V upravi je zamenjal pet predstojnikov raznih oddelkov. Novi šefi so nastopili službo 1. februarja. Franko Kacafura je postal novi načelnik oddelka za občo upravo, oddelek za gospodarstvo bo vodila Majda Metličar, načelnik oddelka za infrastrukturo in gospodarske javne službe je postal Oton Mozetič, nova direk- i torica občinske uprave pa Elvira Sušmelj. Kabinet župana bo po novem vodil Bogdan Ži-žmond-Kofol. Novi predstojniki omenjenih občinskih upravnih organov pripadajo ZLSD, Zvezi za Primorsko, gibanju Mavrica ali drugim strankam oz. listam, ki tvorijo občinsko koalicijo. Podžupan občine Andrej Miška je na vprašanje, ali gre pri omenjenih in morebitnih drugih zamenjavah za zagotavljanje večje kakovosti občinske uprave, ali pa za nezaupnico dosedanjim načelnikom oddelkov, direktorju občinske uprave in predstojniku kabineta župana, odvrnil, "da gre za kombinacijo obojega". M. PIANISSIMO, KONCERTNI CIKLUS MLADIH PIANISTOV ODLIČNO IZVEDEN PROKOFJEV JOŽE ŠTUCIN EPTA je društvo klavirskih pedagogov Slovenije, ki v okviru svoje programske usmeritve pripravlja tudi koncertni cikel PIANISSIMO, na katerem vsako leto nastopa nekaj obetavnih pianistov-pedagogov. Osnovni namen teh prireditev je pomoč mladim pianistom pri oblikovanju umetniške poti in pridobivanju izvajalskih izkušenj. Prav organizacija prvih koncertov je lahko velik problem, brez javnega, koncertnega nastopanja pa glasbenik ne more napredovati. V sklopu prireditve je 23. januarja v tolminski glasbeni šoli nastopil zelo nadarjeni pianist Jernej Gregorič (1977) iz Ljubljane. Klavir se je pričel učiti na Glasbeni šoli Vič-Rud-nik (Prof. Bravničar), nato je obiskoval Visoko šolo za gla- sbo v Gradcu (prof. VValter Kamper), kjer je lani z odliko tudi diplomiral, trenutno pa nadaljuje podiplomski študij v Bruslju pri znamenitem pianistu A. Madžarju. V Tolminu je odlično odigral Shumanno-ve Simfonične etude op. 13, Glasbeni moment, op. 16, št. 1 Sergeja Rahmaninova, pretežno mlado občinstvo pa je opazno navdušil s Sonato št. 7, op. 83 Sergeja Prokofjeva, ki v svojem sklepnem stavku (Precipitato) ponuja obilje strastnih ritmov, motorike in neukročene temperamentnosti. Gregorič je bil težkim skladbam vsekakor kos v vseh elementih pianistike, najbolj prepričljiva pa je njegova izrazna, interpretativna moč, ki nam govori, da gre za nadarjenega glasbenika z umetniškimi ambicijami. KOBARIŠKI MIJZEJ IN GORIŠKA MOIIORJUVA DRUŽBA vabita na predstavitev knjige Pierluigi Bellavite V STRUGI IZBRUŠENI KAMNI Nenavadna pripoved popotnika od izliva do izvira Soče v četrtek, 13- februarja 2003, ob 18. uri v Kobariškem muzeju. O svojem potovanju proti izviru Soče bo spregovoril avtor sam. 13 ČETRTEK, 6. FEBRUARJA 2003 ZMEREN OPTIMIZEM EKONOMISTOV ŠPORT 14 ČETRTEK, 6. FEBRUARJA 2003 BCE ECB EZB EKT EKP E11R O INFLACIJA V MESECU JANUARJU cenile tudi jestvine in gostinske storitve. Po drugi strani pa so se močno podražila predvsem goriva in električni tok. Podražile pa so se tudi številne javne storitve, bančne storitve, loterije in delno tudi sadje in zelenjava, zaradi česar moramo spet kriviti neugodne vremenske razmere. Na višje cene goriva najbolj negativno vplivajo vojne napovedi Združenih držav Amerike Iraku, zaradi česar narašča cena surove nafte. Čeprav so spremenili košarico dobrin in storitev, obstaja med potrošniki še vedno prepričanje, da še vedno ne odgovarja povprečnim nakupov italijanske družine. Po mnenju raznih predstavnikov združenj potrošnikov s tako sestavljeno košarico še vedno ne moremo natančno izračunati realne stopnje inflacije, ki naj bi po neuradnih izračunih ustanove Evrispes znašala približno 8,5%. Marsikateri ekonomist pa te novice zavrača in potrjuje pravilnost izračunov osrednjega italijanskega statističnega zavoda, razlike med izračunano inflacijo in občuteno inflacijo pa bi morali pripisati predvsem dejstvu, da je inflacija vsekakor neko statistično povprečje, ki ne more v ničemer predstavljati nakupovalnih navad posameznika. KRIZA NOGOMETNEGA DRUŠTVA LAZIO MARA PETAROS V mesecu januarju se je po prvih informacijah, ki so jih v minulem tednu objavili pri italijanskem osrednjem uradu za statistiko ISTAT, inflacija končno nekoliko umirila. Po prvih podatkih, ki so jih zbrali v vzorčnih mestih, so ugotovili, da so cene v povprečju narastle le za 0,3% na mesečni osnovi, kar kaže, da je znašala inflacija na letni osnovi le 2,7%. Ekonomisti trdijo, da je to še vedno izredno visoka inflacija, ki presega omejitev, ki jo postavljajo konvergenčni kriteriji iz Maastrichta in ki znašajo le 2%. V Trstu so ponovno opazili nadpovprečno rast cen, višjo stopnjo inflacije so zabeležili samo še v Anconi, v vseh ostalih vzorčnih mestih pa je bila inflacija znatno nižja. Najmanjšo rast cen pa so ugotovili v Palermu, kjer so se cene povečale samo za 0,1% Vsekakor pa je informacija o nekoliko nižji inflaciji že razveseljiv podatek. Čeprav je to le za 0,1 % manj kot v mesecu decembru, se ekonomisti zelo veselijo, saj je to prvi padec inflacije v zadnjih sedmih mesecih. Pri vsem tem veselju pa ne smemo pozabiti, da je ta podatek le težko primerljiv s podatki prejšnjega leta, saj so v tem mesecu spremenili košarico dobrin in sto- ritev, na podlagi katere mesečno izračunavajo inflacijo. Do decembra je košarico sestavljalo 568 dobrin in storitev. Ker pa so se potrošniki začeli pritoževati, da taka košarica ne predstavlja normalnih nakupov neke povprečne družine in da so rezultati, ki jih pri takem izračunavanju inflacije dobimo, nerealni, so v tem mesecu sestavo košarice nekoliko spremenili. Skupina dobrin in storitev mora vsaj v grobih obrisih odgovarjati nakupovalnim zahtevam potrošnikov. Njena sestava se prilagaja modnim težnjam potrošnikov. Če je bila pred leti zelo pomembna v košarici dobrin npr. mortadela, so jo danes nadomestili drugi suhomesnati proizvodi. Tudi sedaj so nekaj proizvodov zamenjali. Iz košarice so umaknili 21, ki so postali že zastareli, in dodali novih 34 proizvodov. Tako so npr. iz košari- ce umaknili kitaro in šotor, saj so se zanimanja potrošnikov preusmerila drugam, po drugi strani pa so dodali prenosni magnetofon in bivanje v kmečkem turizmu. Ker trajno kodranje za ženske ni več v modi, so ta izdatek zamenjali s troškom za barvanje las, za kar je sedaj izredno veliko povpraševanje. Poleg tega so posameznim dobrinam in storitvam v košarici dodelili primerno težo. Tako seje povečala teža obveznega zavarovanja za avtomobile, oblek in čevljev in gostinskih storitev, zmanjšala pa se je teža pohištva in drugih storitev za hišo. Tako sestavljena košarica naj bi bolje predstavljala nakupe povprečne italijanske družine. Na tako nizko inflacijo je bistveno vplival padec cen zdravil, ki so se v prvem mesecu tega leta pocenila za kar 1%, ravno tako so se po- V SREDO, 29. JANUARJA Glavni svet tržaške Kmečke zveze (KZ) je bil v sredo, 29. januarja, uvodoma posvečen poročilu o deželnem in državnem kongresu Konfederacije kmetov Italije-CIA. Prvi je bil v začetku decembra v Vidmu, drugi pa 17., 18. in 19. decembra v Rimu. Predsednik Debeliš je v svojem nastopu poudaril negativne posledice kmetijske politike vlade in EU, zlasti na obrobnih področjih s težjimi naravnimi danostmi, kot je naše. O pripravah na II. deželno konferenco o kmetijstvu in tem, da se misli KZ vključiti v vse štiri delovne skupine za pripravo konference, ki bo 7. in 8. marca v Vili Manin pri Passarianu, je nato poročal tajnik Bukavec. GLAVNI SVET KMEČKE ZVEZE Glede zakonskega predloga o deželnem kraškem parku je glavni svet KZ ocenil, da je nesprejemljiv in naši skupnosti škodljiv. Potrdil je stališče, da mora snujoči se park nuditi priložnost za razvoj tradicionalnih gospodarskih in kulturnih dejavnosti Krasa, ohranjati naravne posebnosti in njegove etične značilnosti. Mnenje KZ je, da bi morale bili v upravnih organih parka paritetno zastopane družbenogospodarske organizacije lastnikov zemljišč, sicer bodo drugi upravljali z našo zemljo. Tudi ideja o Deželnem par- ku, ki jo je izrazil kandidat Oljke za predsedstvo Dežele llly, ni sprejemljiva, ker niso v zasnovi takega parka zagotovljene soudeležba gospodarskih kategorij in lastnikov zemljišč ter razvojne možnosti. Glavni svet KZ je tudi odločno proti odločitvi deželne uprave, da proda področni in cvetličarski center Deželne ustanove za razvoj kmetijstva-ERSA na Proseku. Izvršni odbor KZ bo posredoval pri oblasteh, da se proseški center ohrani za potrebe kmetijstva, ki nima v pokrajini drugih struktur za vodenje tehničnih služb, za promocijo kmetijskih dejavnosti, poskusnih vaj itd. Med organizacijskimi vprašanji je glavni svet KZ razpravljal o reorganizaciji patronata, o nastopu pri Tržaški trgovinski zbornici in Skladu za Trst za zagotovitev finančnih sredstev za razvoj kmetijstva ter o potrebi notranje organiziranosti. Glede rednega občnega zbora, ki bo predvidoma konec marca ali v začetku aprila, pa je sklenil, da bo notranjega značaja in posvečen poglobljeni analizi stanja kmetijstva na Tržaškem. Na koncu so govorili še o nabrežinskem regulacijskem načrtu in o prisotnosti na občnem zboru Slovenske Kmečke zveze za istrsko območje. OBNOVLJENO SODELOVANJE Z ZDRUZENJEM OBRTNIKOV IN MALIH PODJETIJ ČEDAJSKA BANKA PREVZELA NADZORSTVO DRUŽBE SOFART Čedajska banka je povečala svojo soudeležbo v podjetju Sofart SpA, to je družba lea-singa Združenja obrtnikov in malih podjetij videmske pokrajine. S poviškom svojega deleža od 33 na 60% je banka prevzela nadzor nad podjetjem. Navedeni postopek je banka izpeljala na osnovi poviša- nja glavnice od 1.549.500 na 2.582.500 evrov, ki ga je izredna skupščina delničarjev družbe Sofart v celoti namenila Če-dajski banki. Zaradi tega je o-menjena družba postala del bančne grupacije Ljudske banke iz Čedada, ki želi na ta način dodatno razvijati leasin-ške operacije v korist malih podjetij in utrdili odnos z obrtniškim sektorjem, kjer je izredno dobro pripravljena. Na občnem zboru družbe Sofart so tudi obnovili njen upravni svet. Na predsedniškem mestu je bil potrjen Pie-tro Botti kot predstavnik združenja obrtnikov in malih podjetij, med tem ko je bil za podpredsednika imenovan glavni ravnatelj banke Nereo Terre-ran. Ostali upravitelji so Gra-j ziano Tilatti, Gracco Gotti in Gabriele Bellon. Poslovni obseg družbe je v letu 2002 znašal približno 13 milijonov evrov. Zaradi navedenih spre- memb je družba premestila svoj glavni sedež v Čedad, med tem ko je ohranila operativne urade na drevoredu Ungheria v Vidmu. Predsednika Čedajske banke, Lorenzo Pelizzo, in Združenja obrtnikov in malih podjetij, Carlo Faleschini, sta izrazila svoje zadovoljstvo za opravljeno operacijo in sta se obenem obvezala, da bosta podpirala dejavnost družbe le-asinga, ki bo tako obogatila ponudbo storitev, ki jih Čedajska banka nudi obrtnikom in malim podjetjem. OSKUBLJENI ORLI ANDREJ ČERNIČ ved, Veron, Vieri, Salas, Cre- spo, Mendieta in vrsta drugih manj zvenečih imen. Tak način poslovanja se je pozitivno obrestoval v prvem pet-letju in dosegel višek v bie-niju 1998-2000. Belo-modri so v tem obdobju osvojili Italijanski pokal leta 1998 ter pokal pokalnih zmagovalcev in italijanski superpokal leta 1999. V čudežnem letu 2000 so Cragnottijevi varovanci osvojili naslov državnih pr- Plaz, ki ga je poletna kriza nogometa sprožila na vrhu gore italijanskega nogometnega sistema, je pod seboj pokopal Cecchi Gorija in njegovo Fiorentino. Razloge za bankrot florentinskega filmskega producenta je treba sicer pripisati kritičnemu stanju vseh Cecchi Gorijevih podjetniških pobud, vseeno pa je predsednik Fiorentine postal em-blematični simbol požrešnosti klubov, ki so prosili vlado, naj kliče izredno krizno stanje na nogometnih iščih. Jeseni je v javnost pricurljala vest, da Fiorentina ni bila edina ekipa, ki se je soočala s hudimi finančnimi pomanjkljivostmi. Modro-beli del Rima je začenjal vse bolj pogosto opozarjati na svoje nezavidljivo finančno stanje s klici na pomoč, ki so se konec decembra spremenili v brezupne krike na smrt obsojenega kluba, prepuščenega svoji usodi. Lazio je do leta 2000, ko se je zavihtel na vrh italijanske lige, veljal za prototip uspešnega društva, ki je svoje zmage gradil na novi, podjetniški, Cragnottijevi mentaliteti. Njegovo geslo je bilo, da je nogometni klub kot podjetje, na katerega je treba gledati povsem racionalno, v luči prihodkov in pozitivne bilance (športni uspehi in prepoznavnost znamke). Cragnotti (na sliki) je bil prvi italijanski nogometni mecen, ki je zaplul v nevarne vode milanske borze. Sam je tudi zaoral ledino novega revolucionarnega mišljenja, da v ekipah ni prostora za t.i. zastavonoše, nogometaše, ki vso kariero igrajo za en sam klub in ki postanejo živeči simboli ekipe. Tako je Cragnotti najprej dalj časa iskal primernega kupca za Signo-rija, takratnega kapetana in najučinkovitejšega bombe-rja: njegov prestop k Parmi so preprečili navijači s pravo vstajo pod društvenim sedežem. Slovo Signorija je bilo prestavljeno le za nekaj sezon, ko se je njegova zvezda utrnila. Predsednik Lazia se je pred letošnjo sezono, tokrat sicer zaradi velike luknje, ki je zazijala v društvenih blagajnah, odpovedal kapetanu Nesti in najboljšemu napadalcu Crespu. Za Cra-gnottija je bilo tako racionalno obnašanje značilno tudi pri nakupih nogometašev. V desetletnem obdobju predsednikovanja (1992-2002) so na njegovem dvoru v Formel-lu pristali Gascogine, Ned- vakov ter zmagali Italijanski pokal in Evropski superpokal. Leta 2001 so belo-modri iz Rima ponovno posegli po Italijanskem superpokalu. Izdatki so se zaradi stalnega dotoka novih zvenečih imen strmo vzpenjali, dohodkov pa ni bilo dovolj, da bi uravnotežili bilanco. Junija 2002 so društvene blagajne zabeležile primanjkljaj v višini 140 milijonov evrov. V neslavni lestvici deficitov je Cragnotti pristal na drugem mestu za neulovljivimi vragolijami Morattijeve uprave pri Interju (minus črno-modrih je v istem obdobju znašal 183 milijonov evrov). Vzroke nenadne krize be-lo-modrih mnogi pripisujejo napačnim kupoprodajnim potezam pred sezono 2001-2002. Za veznega igralca Mendieto je junija 2001 Cragnotti odštel lepe denarce, vložba pa se ni obrestovala. Mendieta je razočaral na celi črti, klub ni dosegel pomembnejših uspehov in huda kriza je bila pred vrati. Cragnotti je bil postavljen pred dejstvo: njegov odstop na eni strani, preteča Fiorentinina usoda za Lazio na drugi. Predsednik Lazia je tako na seji upravnega sveta svojega društva 3. januarja letos naznanil svoj odstop in od bančnih zavodov - upnikov pred tem izboril 80 milijonsko povečanje društvenega kapitala. Dosegel je tudi, da mu televizijska postaja Stream za prenose tekem Lazia plača predujem v treh obrokih. S tako pričakovanimi prihodki je nova uprava Lazia plačala nogometaše, ki so grozili z razveljavitvijo pogodb. Belo-modri so se tako v zadnjem trenutku izognili najhujšemu. Rimski orli bodo torej, čeprav močno oskubljeni, lahko še naprej leteli v vrtoglavih višinah italijanske A-lige. NOVI GLAS / ŠT. 5 2003 ZIMSKA UNIVERZIJADA TRBIŽ 2003 MALO DRUGAČE KONEC V ZNAMENJU USPEHA IN POLEMIK d) MOŠKI SMUK NA SLAVNEM PETELINOVEM GREBENU ERIK DOI HAR Kdor je v ponedeljek, 27. januarja, pregledal naslove od vsedržavnega športnega časopisja (beri "Gazzetta") do športnih strani v krajevnem tisku, je lahko spoznal, da so vsi uglašeni na isti valovni dolžini: konec univerzijade v znamenju uspeha in polemik. Ne da bi se hvalil, sem nekaj podobnega napovedoval že nekaj dni pred uradnim odprtjem zimske univerzijade Trbiž 2003, 16. j a n u a rja. Tedaj sem z velikim začudenjem spoznal, da so tiskovni urad deželnega odbora iz Trga Unita' v Trstu enostavno preselili na Trg Unita' na Trbižu, se pravi le lučaj stran od naše družinske hiše... Na začetku sem v tiskovnem uradu spraševal le po tem, kar bi morala Dežela dati: akreditacijo zase in za avtomobil ter prenočišče... Po treh dneh romanja v press center pa so mojim potrebam zadostili le delno, kar je v meni povzročilo tak bes, da sem se začel obnašati nervozno in arogantno. To priznam in se obenem o-pravičujem marsikomu, ki sem ga po krivem okaral v tistih prvih, žal nepozabnih dneh univerzijade v domačih krajih... Prva neuglašena nota zim- Začenjamo s serijo člankov časnikarja, ki je komaj izpeto veliko športno manifestacijo v Kanalski dolini spremljal ne samo za svojo matično hišo (RAD, temveč zlasti kot domačin. ske univerzijade Trbiž 2003 se torej imenuje Dežela. Drugi je ime gospod Cai-nero. Gre za furlanskega me-nadžerja, ki bi posplošeno povedano prodal še svojo mater, kaj šele, da bi podaril tr-biškim trgovcem, gostilničarjem, a tudi časnikarjem, kako ✓ Na avtorjevi fotografiji slalomisti po tekmi značko z maskoto-lisičko Debbie, če že ne nas osrečil z ogromnimi torbami polnimi oblačil z razpoznavnim znakom "U", kakršne je izročil Deželi, da jih je potem kar 5 predala samo italijanski redakciji deželnega sedeža RAI... Kaj pa smo mi, slovenski časnikarji iste ustanove, ki smo se po svojih močeh deset dni trudili, da bi čim korektneje poročali z raznih prizorišč zimske univerzijade? Ti dve razglašeni noti sta prišli do izraza šele na sklepni slovesnosti. Zase lahko trdim, da sem se skušal omejiti le na kroniko, da ne bi s podajanjem resnice ozadja univerzijade odtegnil poslušalce in gledalce od tega, da si pridejo ogledat kako športno tekmovanje v kraje, ki jih neizmerno ljubim, prav tako kot so mi pri srcu prebivalci Kanalske doline, pa naj bodo katerekoli narodnosti. S srcem v roki lahko pri-sežem, da smo vsi "lo-kal-patrio-ti" med potekom univerzijade dali čisto vse od sebe, da bi Kanalska dolina izpadla v čim lepši luči v očeh krajevne, vsedržavne in svetovne javnosti. Nekaj podobnega se je zgodilo v krogih italijanske organizacije univerzitetnih športov CISU in mednarodne organizacije FISU. Organizacija, ki skrbi za šport na univerzitetni ravni, verjetno ni želela pokvariti velikega športnega praznika, kar je univerzijada tudi bila: na stotine študentov in nekdanjih študentov, ki se dan in noč zabavajo znotraj in izven "olimpijske vasi" v trbiški vojašnici La Marmora, se med seboj spoznavajo in sporazumevajo, ne glede na barvo kože ali materin jezik! ---------DAL) E VREME MOČNO OVIRALO POTEK SMUČARSKEGA PRAZNIKA V KITZBUHLU V mondeno tirolsko zimskošportno središče sem se podal po tekmi univerzitetnih študentov v smučarskih skokih v Bischofshofnu 22. januarja. Med slavjem v družbi slovenske reprezentance, ki je bila pravkar osvojila zlato odličje z malim Damjanom, sem poklical na prenosni telefon prijatelja Kristiana Ghedino (na fotografiji ob avtorju članka). 1 5 ČETRTEK, 1 FEBRUAR] 2003 V vztrajnem snežnem me-težu sem preko Zeli am Se-eja po približno poldrugi uri vožnje dospel v Kitzbiihel na Tirolskem in se takoj napotil v tiskovni urad pod slavno progo Streif. V pričakovanju na akreditacijo sem odnesel prtljago v hotel, kjer je spala italijanska reprezentanca. Žal, da je Hotel Maria There-sia najlepši in posledično najdražji hotel v "Kitzu"... Za eno noč pa sem si ga vendar privoščil! Večer preživim najprej v družbi mlajših italijanskih smukačev (Erik Seletto, Mancini, itd.) ter njihovih trenerjev, med Stefan Eberharter katerimi sta tudi dva trbiška soseda, slavni Gustav Thoni, v veži znamenitega hotela pa pade tudi drugi trening smuka, kar pa je zame priložnost, da ob improvizirani mizici pod marelo pri startni hišici Striefa ob kozarčku furlanskega vina in maranskih sardel pobližje spoznam elito svetovno znanih smukačev. Za startno listo smuka v soboto, 25. januarja, so bili veljavni rezultati prvega treninga, ker je drugi pač odpadel. Nekoliko presenetljivo je na progi strahu in trepeta še tako vrhunskega smučarja slavil Američan Dharhon Rhal-ves, ki pa je domače "jodle-rje" vsaj delno razveselil s Jernej Koblar tem, da tekmuje z avstrijskimi smučmi... -------------ED naletim tudi na enega od najbolj znanih osebnosti v "belem cirkusu", trenutno trenerja avstrijskih smukačev, Južnotirolca Brunnerja, ki sem ga bil osebno spoznal že v dolini Groden. Oni gredo spat, jaz pa jo mahnem v bližnji center, kjer v edini še odprti restavraciji naletim na natakarja iz Pirana. Vsak večer v "Kitzu" se obvezno - vsaj za mlade - konča v pubu Londo-ner, kjer se mladina in tisti, ki se čutijo še vedno mladi, zabavajo, plešejo, spoznavajo in družijo ob bučni glasbi. Naslednjega dne se po zajtrku takoj napotim do vleč-nice, ki pelje na vrh ene najslavnejših smučarskih prog na svetu. Zaradi še vedno močnega sneženja pa od- OD NOVE GORICE DO SANTIAGA CAM1NO FRANCES NACE NOVAK Via Santo Domingo de la Calzada Do mesta Najera (na sliki) je bilo iz Naverrete 14 kilometrov, vmes pa nobene vasi ali postojanke. Pokrajina je bila prijetno razgibana, steza pa kar dobra. Kakšne pol ure sem hodil skupaj z Janom. Klepetala sva o vsem mogočem. Povedal mi je, da je pred nekaj meseci pustil službo, s pomočjo prihrankov pa je odletel najprej v Mehiko, kjer se je za silo naučil špansko, potem pa na Camino, katerega del je pred leti že prehodil. Na vprašanje, kaj bo počel, ko pride domov, še ni imel odgovora. Del poti sem prehodil tudi v družbi Ane iz Berlina. Stara je bila nekaj čez petdeset, na Camino pa je prišla, da bi se postavila na noge po moževi smrti. Povedala mi je, da so ji v službi omo- gočili daljši izostanek. Najprej je šla za dva meseca v Indijo, od tam pa na Camino. Med potjo sem spoznal veliko Janu podobnih ljudi. Na vprašanje, kaj delaš oziroma s čim se ukvarjaš, ki pride med spoznavnim dialogom hitro na dan, sem neredko slišal odgovor v stilu: "Ma, pred kratkim sem pustil službo. Meje preveč ubijalo". Veliko je bilo takih, ki so prišli na Camino, da bi spoznali, kaj bi v življenju sploh radi delali. Drugi, taki kot Ana, so se prišli postavit na noge, najbolj zanimiva pa se mi je zdela zgodba bogatega Američana s Floride, ki je baje nekje ujel besedo Camino in mu ni hotela iti iz ušesa, tako da je vrtal in brskal in iskal, vse dokler ni pristal na blatni poti sredi razseljenega in demografsko opustošene-ga predela Španije. "Name- sto da bi se sončil na jahti in srkal koktejl, sem prišel sem, in kar je najhuje, sovražim hojo! A čutim, da moram to narediti, in bom prišel do Santiaga, pa naj stane kar hoče," je povedal med skupinsko večerjo v enem od zavetišč. V mestu Najera ni bilo nič takega, kar bi me zadržalo. Lakoto, ki je klicala h krajšemu počitku, sem prinesel s seboj. Ustavil sem se v eni od trgovin ob cesti, nakupil najnujnejše za malico, potem pa stopil do bližnjega parka in počakal na Jana. Tako sva bila dogovorjena. Prišel je, še preden sem do konca pomalical, in se mi pridružil. Zaupal mi je, da se ne počuti najbolje in da se bo ustavil v Azofri, do katere je bilo še slabi dve uri hoje. Nič drugega nama ni preostalo, kot da se posloviva in voščiva drug drugemu Buen Camino. Oba sva bila prepričana, da se bova še srečala, a sva se motila. Nikoli več ga nisem videl. Od Najere dalje ni bilo več toliko vinogradov. Spet so prevladovala polja, pot pa je potekala po široki makadamski cesti, ob kateri je sem pa tja zaplesala skupina rdečih makovih cvetov. V Azofri sem se ustavil na kavi. Ana mi je povedala, da tamkajšnje zave- tišče vodijo nemški prijatelji Camina in da velja za enega boljših na poti. Tudi Jan je rekel, da ga njegov nezmotljivi vodič toplo priporoča, in bo zato preveril, ali je res tako super. Kljub "ohinsplohom" okrog zavetišča sem se, ko je bila skodelica prazna, odpravil dalje. Starejši domačin, ki sem ga srečal na ulici, je z roko pokazal v nebo in stresel z glavo. Razumel sem, da mi skuša povedati, da se pripravlja na dež, a sem mu samo pokimal, kot kura zaplesal s komolci, da bi opozoril na pelerino, ki sem jo imel že na sebi, in mu dal s tem vedeti, da ni panike, da sem pripravljen in da me dežja ni strah. Do mesta Santo Domingo de la Calzada je bilo še celih 1!j kilometrov. Pot je še naprej vodila skozi rahlo valovito ravnino, ves čas pa jo je na eni ali drugi strani spremljal potok. Hodil sem sam. Ne pred mano ne za menoj ni bilo nikogar. Vsenaokrog le milijarda žitnih stebel, ki so plesala pod taktirko maestra vetra, tu pa tam osamljeno drevo vrh griča in veliko raznobarvnega cvetja. Pa oblaki na nebu, ki so jadrali tako nizko, da česa podobnega res še nisem videl. Idealne razmere za mojstre krajinske fotografije. Tudi sam sem se kar pogosto ustavljal in pritiskal na sprožilec, predvsem pa pozorno opazoval naravno harmonijo, ki me je obdajala z vseh strani. Ko sem zapustil Cirueno, zadnjo vasico pred Santom Domingom, me je presenetila kratka ploha, že po desetih minutah pa je spet sijalo sonce. Ravno ko sem razmišljal o tem, da bi se dalo, z nekoliko daljšimi in bolj konkretnimi pripravami, Camino prepešačiti v dvajsetih dneh (toliko naj bi za pot porabil Jacques, simpatični lastnik prenočišča v St. Jean Pied de Portu), me je naenkrat spet zbodlo v levem stopalu. — DALJE 16 ČETRTEK, 6. FEBUARJA 2003 0 AKTUALNO mm S 1. STRANI S 12. STRANI S 13. STRANI GLADUJEJO ZA OHRANITEV SLOVENŠČINE JANKO KULMESCH Bilo je poleti 2001. Predstavniki zasebnih slovenskih radijskih postaj Radio dva/Agora, Avstrijske radio-televizije (ORF), tedanje Schiisslove vlade in osrednjih političnih organizacij koroških Slovencev so dosegli dogovor, da dobi narodna skupnost celodnevne radijske oddaje v svojem jeziku. Bil je to zgodovinski trenutek, saj se je s tem izpolnila dolgoletna želja narodne skupnosti na področju manjšinske medijske oskrbe. Rešitev se je sicer našla na zasebni radijski ravni, vendar jo je ORF, pri katerem gre za javnopravno ustanovo, podprl - predvsem finančno. Brez te finančne pomoči bi zasebna radia Radio dva/Agora sploh ne mogla oddajati celodnevnega sporeda. Pomoč ORF je bila mogoča, ker je tedanja Schiisslova vlada, v kateri so bili, kot je znano, zastopani tudi Haiderjevi svobodnjaki, sklenila nov zakon o Avstrijski radio-televiziji. Po tem zakonu ima javnopravni ORF možnost, da izvede skupne projekte z zasebnimi manjšinskimi radijskimi ustanovami. Za projekt celodnevnega slovenskega radia Radio dva/ Agora se je še posebej močno zavzemal koroški deželni glavar Haider. Sodeloval je tudi na novinarski konferenci, kjer so predstavili projekt in kjer so vsi, tako predstavniki radiov kakor politiki, hvalili ta pomembni dosežek na področju manjšinske medijske oskrbe kot "nadvse zgovoren dokaz za uspešnost politike dialoga" (Haider). Toda ni trajalo dolgo, pa se je ta "nadvse zgovorni dokaz za uspešnost politike dialoga" razblinil, kot je pač to zgovorno za koroško manjšinsko politiko: po niti osmih mesecih je vodstvo ORF sporočilo, da bo s koncem I. 2002 docela ukinilo finančno podporo projektu Radio dva/Agora - kar se je dejansko tudi zgodilo. Ali bo mogoče le še preprečiti dokončno ukinitev celo- dnevnega slovenskega radia, je več ko odprto. Osrednji politični organizaciji NSKS (Narodni svet koroških Slovencev) in ZSO (Zveza slovenskih organizacij) sta za zdaj zagotovili financiranje fiksnih stvarnih stroškov do konca marca 2003, u-redniki in skoraj vsi prosti sodelavci Radia dva pa so se sploh odpovedali honorarju. Okoli 8000 ljudi je podpisalo tudi podp< jrno izjavo za obstoj obeh radiov. Te želijo predati kanclerju SchLisslu, ki je v vladi pristojen za manjšinska vprašanja, vendar se ta brani, da bi jih prevzel osebno. Sedaj naj bi jih prevzel državni sekretar Morak, ki je v zvezni vladi pristojen za medije. Kdaj naj bi se to zgodilo, pa je prav tako odprto in vprašljivo. Intervenirali pa so parlamentarni predstavniki Slovenije v Svetu Evrope pod vodstvom Romana Jakiča pri predsedniku parlamentarne skupščine Sveta Evrope Petru Schiederju in generalnem tajniku Sveta Evrope VValterju Schvvimmerju. Oba sta Avstrijca in sta predstavnikom Slovenije obljubila, da se bosta pri avstrijskih oblasteh zavzela za rešitev tega vprašanja. Na posebej odmeven način pa ta teden opozarjajo na potrebo po trajni zagotovitvi celodnevnega slovenskega radijskega sporeda uredniki in prosti sodelavci Radia dva: odločili so se za opozorilno gladovno stavko. Če pa bi v prihodnjih tednih kljub vsem prizadevanjem tako na domači kakor na evropski ravni ne prišlo do zaželene rešitve, bodo v drugi polovici marca definitivno začeli s časovno neomejeno stavko. S tem drastičnim korakom dajejo domači in tuji javnosti jasno razumeti, kaj pomeni zaprtje Radia dva - namreč krut udarec slovenščini in njenemu preživetju na Koroškem. Upati je, da bo domača in tuja javnost razumela vsaj ta korak, če že vlada na Dunaju ne razume prizadevanj za rešitev v znamenju pogajanj in dialoga. Jakec: Ma, poslušme, ti si slišau govor ued našga župana u Rižarne? Mene se zdi,da je nardo prou ano dejanje politične modrosti jen pravičnosti, da ga je dal prevest jen pole tudi prebrat u slovenščini. Poleg usega je naredo tudi lepo figuro, ker ni popustu Menii jen njegovem!. Mihec: A, gotovo, sem poslušo! Jen se strinjam, de je blo politično modro, kar je naredo. Ma, ne mislit, da je tu ratalo samo ued sebe. Glej, ki je jasno,da je naš župan dobil točne napotke, kako nej od zdej naprej obravnava slovensko vprašanje, jen taku bo delo. Jen ni rečeno, da je tu na konec koncev za nas dobro. Jakec: Nej bo, kuker če! Jest, ti povem prou po pravici, sem biu vesel, ma ne samo zaradi govora, ma predusem, ker je našga odbornika za kulturo, Menio, prou zvijalo ued jeze in se je to tudi čulo, PO DNEVU Zato se le spominjajmo na prejšnja zgodovinska dogajanja in se s tem res priklonimo trpkemu spominu na tiste čase. Želimo le, da bi spet lahko vsi zaživeli v duhu svobode in demokracije in s tem pomagali res vzpostaviti nov svetovni red in mir. 5 7. STRANI MLADINSKA KNJIGA Poudarek v programu Mladinske knjige sicer ostaja na izvirni slovenski slikanici, ki ima od lani svoj praznik. Ob 50-letnici izhajanja priljubljene zbirke Čebelica za najmlajše bo izšla jubilejna izdaja, v kateri bo na 160 straneh zbrano najboljše, kar je v njej izšlo na Slovenskem v minulem pol stoletju. Med številnimi napovedmi založbe Mladinska knjiga omenimo vsaj še nekaj zanimivejših knjig: izšel bo zadnji, tretji del iz serije knjig Gospodar prstanov z naslovom Kraljeva vrnitev, izdali bodo tudi poezijo A-lojza Ihana, Tomaža Šalamuna in drugih, med romani velja omeniti S kačjih rid primorskega pisatelja Saše Vuge. Zbirka Premiki bo prinesla izbrane spise nedavno preminulega dr. Jožeta Pučnika. Med tujimi deli velja pozornost velikemu prevodnemu zalogaju, romanu Um-berta Eca Baudolino. Letos se bo s 100. knjigo, Malo antologijo lirike z 99 pesmimi, zaokrožila prevodna zbirka Lirika, ki bo v prihodnjih letih dobila drugačno obliko. Med knjigami za lahkotno branje velja omeniti prvo izmed švedskih detektivk Hen-ninga Mankella, v zbirki Ka-pučno pa bo izšel prvi roman za odrasle Dese Muck, ki je najbolje prodajana slovenska pisateljica. V kategoriji stvarne literature pa bo pri Mladinski knjigi letos izšla Velika ilustrirana enciklopedija živali, v zbirki Slovenija na dlani nova žepna vodnika: Hribi nad mesti in Ljubljanica. Med izletniškimi priročniki bo zanimanje verjetno vzbudil Družinski kolesarski vodnik Sebastjana Veharja, v zbirki žepnih slovarjev bodo pripravili dvosmerne žepne slovarje nemščine, italijanščine, angleščine in hrvaščine. Seveda bo Mladinska knjiga izdala še vrsto drugih knjižnih novosti, o katerih bomo skušali tudi v našem tedniku poročati, o vseh skoraj zagotovo ne, a najbolj pomembnih pa gotovo. IZOBRAŽEVANJE BREZČASNI ŽAR S 12. STRANI PORCINJ Avgusta 2001 sta se na Por-činju srečala Giovanni Padoan "Vanni", politkomisar divizije Garibaldi - Natisone in msgr. Redento Bello "don Candido", kaplan brigade Osoppo - Friuli, ter skupno priznala medsebojne krivde. Kaj pa odgovornosti za poboj? "Vanni" je priznal, da je pokol naročila videmska sekcija KPI, ozadje pa ni še popolnoma jasno, saj nekateri v dogajanje vpletajo tudi IX. korpus in Ozno. Po mnenju nekaterih naj bi IX. korpus naročil poboj "zelenih", tako da bi imel prosto pot za priključitev Beneške Slovenije k Jugoslaviji; priključitev, kateri je Osoppo zelo nasprotoval, ker naj bi bila s tem po njihovem prepričanju ogrožena "italijanskost" Beneške Slovenije in njenega prebivalstva (sic!). Poboj na Porčinju je navdihnil tudi režiserja Renza Martinellija, ki je leta 1997 po dogodku posnel film z naslovom Porzus. Tako je dejala državna sekretarka na ministrstvu za šolstvo, znanost in šport Judita Kežman Počkaj. Udeležence so tako med drugim seznanjali z metodami motivacije, sporazumevalnimi možnostmi, metodami dela, širjenjem bralne kulture, aktualnimi učbeniki tero-troško in mladinsko periodiko. Kot bistveni del seminarja pa je Dragica Motik z zavoda za šolstvo izpostavila neposredno povezovanje udeležencev in njihove neformalne stike. Tako so bili udeležencem omogočeni stiki z govorci slovenskega jezika, spoznavanje življenjskega vsakdana, obiskovanje kulturnih prireditev in spoznavanje Slovenije. Ta spremljevalni program je pripravil Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. S programom so udeležence spodbujali, naj pridobljeno znanje posredujejo v svojem okolju, je še poudarila Motikova. Šolsko ministrstvo sicer po besedah Kežmanove od osamosvojitve Slovenije namenja pozornost vsem, ki skrbijo za ohranjanje slovenščine po svetu. Tako pripravljajo različne seminarje, financirajo redni študij ter skrbijo za opremljanje z didaktičnimi pripomočki. Za spodbujanje razvoja znanja slovenskega jezika skrbi tudi parlamentarna komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, je dejal predsednik omenjene komisije Franc Pukšič (na sliki). Aktivno namreč pripravljajo zakon o Slovencih po svetu, pri čemer jih ne vodi dnevna politika, je še poudaril po poročanju Slovenske tiskovne konference Pukšič. Bogastvo celote se je odražalo v dragocenih stilnih kostumih gostje Marije Ža-rak, s 40-letno predanostjo kostumografiji. Scenograf Aljoša Paro je prizorišče izvirno razmejil z elegantno nabrano polkrožno zaveso, ki je zastirala privzdignjen prostor. Izredno sugestivna je bila scenska slika, orošena z dežjem, in ona, zastrta s srebrnimi trakovi, polna simbolike nesmrtnosti. Skratka, Parova predstava s svojim večplastnim žarom zadovolji široko paleto gledalcev, od tistih, ki zasledujejo le površinsko dogajanje, do tistih, ki v delu iščejo globlji pomen. S 13. STRANI SAMOBITNOST To je tista zmota, zaradi katere naši umetniki vse bolj iščejo svoj prostor v širšem slovenskem prostoru matične domovine in pa seveda v italijanskem in prav zato ne več pri nas, kar je za našo manjšino napovedana katastrofa, saj se bodo posledice videle šele čez nekaj let, če jih že danes sami niste sposobni videti! Poniževalen odnos do u-metnika, neplačevanje in načrtno podplačevanje njegovih kulturnih uslug in največkrat naravnost nesramen odnos do umetnika pri nas seveda ne vodi nikamor, našo manjšino pa gotovo pelje v kičasto in vsem odvečno folkloro, s katero ne bo vedel nihče, kaj naj v prihodnje stori! Prav bi bilo, da bi o teh stvareh letos ob Prešernovem dnevu razmišljali, in to vsi in ne samo govorniki na Prešernovih proslavah in tisti, ki še verjamejo v slovensko kulturo! £ DA SE SP0UNEM0 BET PREVIDNE! kaku je ves jezen zmerjo jen žalo župana, de je izdajauc, de je nesramen jen nespameten, de je zatajil volilne obljube jen da poriva občino v dvojezičnost. Mihec: A, to te je veselilo?! Sej te lehko veseli. Jemeš prou! Na vzven je res taku zgledalo, kuker da če Menio zvit ued svjete jeze. Ma, da sem čisto iskren, mene, kader je tako žaljivo govoru, se ni zdelo, da bi bil čisto naraven. Morda falim, ma se mi je zdelo, kuker de be jegro, jen de se muora za soje volilce jen podpornike djelet strašno je-zenega, u resnice pej je tudi on dobil naročila, do kam sme jen kje nej se ustave. Da je taku, mi prave dejstvo, da so pred par dnevi predstavle dokument, ki diši po Finiju jen so se sami za en cajt suspendirali, kar politično gledano, ne pomene prou doste. Jen če bi Dipiazza tou, be enostavno jem preklicou mandat jen imenoval anga nou-ga odbornika za kulturo jen bi blo. Jakec: A, tako misleš? Čješ reč, da ni za bet veseli? Mihec: Ma, ne! Zakej se ne bi veselili, da je tržaški župan naredo, kar je naredo. Za našo stvar je blo to dobro! Če drugega ne, je tu olajšalo dje-lo predsedniku deželnega sveta Martiniju, da je v petek na slovesnosti ob 40-letnici razglasitve avtonomne dežele Furlanije-Julijske krajine lepo pozdravo po slovensko jen furlansko jen u svojem slavnostnem govoru poudaro, da je dežela dobila svojo avtonomijo prou zaradi svojega obmejnega stanja jen prisotnosti slovenske manjšine. Jakec: Ja! Jen tedi u tem primeri je Menio zvijalo, kuker de bi ga boleu trebuh. Mihec: Ja, pravejo, ja, da mu je blo nerodno. Ma, ni mogeu prou neč! Befel je biu jasen. Pomirit je treba skrajneže, dat Slovencem ano majno zadoščenje jen počaket, da se stvari obrnejo taku, kuker je treba! Tu, da je slovenščina prisotna v Rižarni jen na slavnostni seji deželnega sveta, je gotovo važno, ma bolj me zanima, kako bo sez kraškim parkom jen kedu ga bo zares upravljal, al pej če se bo tržaška občina v celoti spravla v okvir območja, u katerem velja zaščitni zakon za slovensko manjšino. Jakec: Aaa, tu pej, tu! Češ reč, da je vse lepuo jen prou, ma da je važno, kako se zgodba konča, jen ne samo, kako grejo posamezna poglavja te naše knjige. Mihec: Točno taku, jen se mi zdi tudi važno videt, kako bojo ravnali naši politiki. Naši senatorji, župani jen izvoljeni predstavniki, kaj bojo delali naši voditelji civilne družbe. Sej znaš, zdej se bližajo deželne volitve, jen marsikaj se reče jen naredi prou zatu, da se zbira volilne glasove. Ni kej. Taka je narava politikov! Jakec: Oh, pestmo deželne volitve, dej. Ta tema nas še čaka. Mihec: Ne čaka! Volilna kampanja se je že začela jen je v polnem teku, saj videš, kako se vsi že strašno mo-tajo.Tudi leva sredina se je že lotila. Illy, denmo reč, je strašno priden jen je šol še na srečanje ued Slovenske skup- nosti. Prou lepu je govorou ued deželnega statuta jen ued kraškega parka jen pravic lastnikov, jen... Jakec: Kaj llly, še Močnik je bil tam, pomisli, jen tedi on, vsaj taku pravejo, se prpravlja na volitve. Ma, ne vje, da ni edini tržaški kandidat, ki se misle predstavit na lllyjevi listi. Mihec: Ma ne mi reč?! Jakec: Eh, ja. Boš ben vido! Še bo lušno in zabavno. Mihec: To si pej predstavljam. Ma tu še ni za pravit, sej bo zadosti slabe volje jen se prou bojim, da bojo ponovili napake, ki so jih djelali v Nabrežini. Jakec: Ma, kaj čješ. To so majhne stvari. Mene pej zdej an velik problem martra. Strašno me žeja. Kaj rečeš, če bi jest in ti šli lepuo kej spit? Mihec: Uuh, dobra ideja. Pejmo, pejmo. Prou praveš, tu bo narbolj pametno!