Mokraški shotl v Celju. Iz celjske okolice. Dne 15. avgusta so priredili mokrači (socijalni demokratje) ljudski shod na »Jarmenčah« zunaj Gelja. Govoril je najprej, namesto obljubljenega Resel-a, ki ga pa ni bilo, neki drug Gradčan po nemški o raznih rečeh, katerih različne stranke v državnera zboru niso zvršile — kako so socijalni demokratje sami to prizakrivili, o tem je seveda modro molčal. Posebno se je jezil, da »klerikalci« hočejo šestletno šolovanje in da bjočejo »v neumnosti pridržati ljud, da bi tem lažje ffiimi gospodovali!« Potem je sodrug Kristan z drugimi besedami isto ponavljal po slovenski. Jako rezno se je izražal, da mokrači zahtevajo vsem narodom jednake pravice — a nikakor ne naredbenim potem — pikro je omenjal, kako nasproten je Slovencem grof Badeni, kako nam je vzel slovensko spodnjo gimnazijo v Gelju, kako smo Slovenci preskromni in preponižni: »fie nas udari na jedno lice, pomolimo mu še drugo« — človek bi mislil, da bode končal s tem, da nas bode oduševljal za odločno borbo zoper vlado in za svoje praviee. Toda razum obrača, Kristan pa obrne: kar na mah je spremenil zmisel in nezmiselno končal, nasprotno celemu govoru: »Mi socijalni demokratje se pa nič ne mešamo v te narodne boje«. Glovek, ki misle posluša, bi iz kože skočil o takem nelogičnem skoku. Pa za mokrače je vse dobro, menil je krasni g. Kristan, in res, on dobro pozna svoje ljudi. Vse bi bilo prav po volji šlo slavnim »ljudorešiteljem«, če bi ne bilo tistega presnetega teharskega kaplana na zboru. Toda prišel je, da bi jim izkalil nekoliko brezmiselno soglasje. Ko si je bil med govoroma zapisoval nekatere bolj »debele«, gledali so ga že mnogi jako strupeno. Hoteli so prepisati njegove zapiske, da bi videli, kako modrost si zabeležuje. To jim je radovoljno pripustil, pa niso znali, ker je zaznamenoval tesnopisno in kratko. Namerjali so mu potem vzeti listek iz rok; a ni šlo, ker je bilo tudi preeej poštenjakov med zborovalci. Zatem so godrnjali, naj se nikar ne pridrzne govoriti. A ker ni vse nič pomagalo, prišel je jeden »večjih« in ga pregovarjal. Zastonj! Ker se pa moči teme luči boje bolj, kakor netopir svetlega solnea, izkušali so mu zamašiti usta na drng način. Ko je bil namreč dogovoril Kristan, vstal je predsednik shoda in zaključeval zborovanje. Ker se pa g. kaplan KržiSnik ni hotel ugnati v kozji rog, ampak se je hitro, predno je še raogel to do konca izreči, oglasil za besedo, bili so prisiljeni, ustreči mu. Komaj je izustil dve, tri besede, že se prične prepir: ali naj govori slovenski ali nemški. Nekateri so zahtevali to, drugi ono. Utolažil jih je s tem, da je odgovarjal nemškemu govorniku v njegovem jeziku, slovenskemu pa slovenski. Videlo se je pa hitro, kako so naščuvani: hrumeli so in motili ga tako, da je moral večkrat vsklicati njih poštenost in vprašati: »Ali imam med delavei svobodno besedo?«, kar jih je vselej za nekaj časa pomirilo. Kazal jim je posebno, kako brezumno je, če nam očitajo, da smo za šestletno šolovanje; kako nezmiselno je, če lažejo, da hočemo ljud obdržati v nevednosti; kako neresnično je, če sanjarijo, da smo mi za kapitalizem ali celo »steber kapitalizma«. (To je tudi Kristan kesneje, oporekši sam sebi, nekoliko preklical.) Potem je začel govoriti o tem, kako se socijalno-demokraški poslanci premalo menijo za gmotno stanje delaveev, kar je vendar najimenitneje zanje, in našteval razne potrebne preosnove v tera oziru. In prav tukaj, ko so se čule resne, dobrovoljne besede za vzboljšanje delavstva, zagnali so ubogi naščuvani mokrači hrumen hrup, žvižgali in brlizgali, kakor pač oni dobro to znajo. »Če mi ne pustite svobodne besede, zakliče jim govornik, dokazano bode s tem več, kakor če bi jaz cele ure govoril«. Voditelji, ki so ga že prej opominjali vsak trenotek, da naj bitro konča — in vendar je govoril prav kratko in omenjal samo najimenitnejše, ker je videl in vedel, da jih resniea v oči kolje in mu ne bodo privošili dosti časa — voditelji mu sedaj reko, naj neha. »Ne pustite mi govoriti, ker se me bojite, ker se bojite resnice,« odvrne jim on. To jih je vendar zbodlo in razgrajače je Kristan sam precej oštel; a govorniku so dali še milostni obrok: pet minot, da dovrši. Med mnogim odobravanjem je on res kratko končal in predlagal nekatere resolueije v preosnovo delavskega stanja. Voditelji jih niso hoteli dati na glasovanje iz »formalnih«, a ničnih razlogov. Pravi uzrok je bil pa ta, ker se boje, da ne bi zapeljani ljud zvedel in spoznal, kako so duhovniki res pravi njegovi prijatelji. Zinili so še nekateri mokraški velikaši raznokatero boso, katerej se je g. Kržišnik z odra srčno smejal in vsaj s kretanjem kazal Ijudem, kako maloumna da je, ko mu govoriti niso več pustili. Zanimivo posebno je to, kako je Kristan končal: »Mi nečemo preosnov, mi smo prekucuhi, mi hočemo prekucijo«. Videlo se je očitno in jasno, kako se mokrači boje resnice, in to bode gotovo dobro vplivalo na vse, kateri še niso cele svoje pameti dali svojim »voditeljem« — prav za prav: kvariteljem — y oskrb. Nekateri duševni siromački bodo morebiti mislili, ker niso dali protivniku proste besede, da so zmagali oni s svojiin vreščanjem. Toda s kričanjem izkuša zmagati samo tisti, kdor z umom in razumom zmagati ne more. Kako se že glasi tistabasen o mravlji in cvrčku (grilčku)? Toda cvrček hud Koljkor more zacvrči, Nje besede prevrešči. Mravlja vidi, kak ves trad Bil bi tukaj brez uspeha, Torej modro raj odneha, Mirno hrbet mu obrne, Tiho mne doraov se vrne: ,,Čvr6i norec, koljkor hočeš, Istine ne precvrkočeš". ,,Kak je že zelena trava", Pridna mravlja cvrčku reče. Pritrditi cvrček neče: rNi zelena, nego rjava". ,,Glej no, stvarca svojeglava, Satn glej, da je res zelena" rNi ne, trava je rumena, Ce že nečeš, da je rjava". nGlej no . . ." Toda cvrček svojeglavno, Kar cvrŁi sam sebi v slavo, Na vso moe hrumi, vrešči: BMravlja, zmagali srao mi".