s m »

Coiifianza en la Iglesia
Venerados hermanos e hijos:
Todos estos elementoa, que hemos seleccionado entre muchos y a los que apenas hemos aludido, son signo claro de la vitalidad de la Iglesia. Creemos que habler de ellos no es vana complacencia, sino deseo de presentar ante vuestros ojos con sencillez el mi-sterio de la fe, sin el cual el cristiano perderia su identidad y la confianza en la Iglesia.
Las lentitudes, las derrotas, las pruebas son cfjn-naturales al misterio de la cruz y de la resurreccion de Cristo. Solo la certeza de cumplir la obra de Dios no debe mantener en pie; solo ella proporcio-narä la serenidad indispensable para llevar adelante nuestra misiön. Čada dia hay que comenzar de nuevo.
Despues del Concilio ecumenico no se trata de destruir, de «Jjntestar, sino de poner todos manos a la obra para mejorar. para corregir, para plantar, para renova, para construir, siguiendo la senda auten-tica de la unidad, de la le, del culto, de la caridad, de la obediencia, de la colaboraciön.
Toda la obra de la Iglesia procede de Dios y a El debe oonducir; no puede realizarse sin su gracia. Podran transformarse las estructuras, ciertamente, pero es el Espiritu Io que hay que introducir dentro de ellas; y este Elspintu es don de Dios.
Si las tensilnnes son inevitables, la comuniön en la fe, el estar arraigados en la tradiciön viviente, la fidelidad a la doctrina del magister!» continüan siendo las garantias indispensables de la unidad, y. al mismo tiempo, el linico camino a traves del cual se puede conservar y aumentar la confianza en la Iglesia.
Oremos thdos al Senor para que asista a la Iglesia en esta tarea formidable de salvaciön en favor de todos los hombres, para lo cual estd destinada; y a vosotros os pedimos el Siasten de la caridad y de la oraciön diaria, para que el Senor que nos ha lla-mado a la tremenda misitin de ser su representante en la tierra, n«s conceda la fuerza necesaria para realizar esta m is ion con fidelidad.
MOST
LJUBEZNI
7. julija t. 1. je umrl Atenagoras I. (86 let), pravoslavni patriarh v Carigradu. Svetovni dnevniki so opisovali njegovo veliko osebnost, ^si so priznali, da ga je s Pavlom VI. bratila iskrena pa močna volja 'jo združenja pravoslavnih in katoličanov. Z njegovo smrtjo se je na žalost uresničilo, kar je ponovno dejal Pavel VI., da je treba hitre Jelati za zedinjenje, čeprav je gotovo, da bo do tega prišlo zelo po-^asi, po naši smrti.
Leta 1054 je nastal razkol med pravoslavnimi in katoliško Cerkvijo. Leta 1964 sta Pavel VI. in Atenagoras I. obšla vse 900-letne Predsodke, vsa očitanja drug drugemu in vsa razumska raziskovanja 0 vzrokih razkola. Njun „poljub miru“ je zgradil duhovno-človeški most nad razkolom, ki je grozil kot nepremostljiv prepad. A ni ostalo samo pri prvem srečanju. Tri leta kasneje, leta 1967 je Pavel VI. obi-skal Atenagorasa v Carigradu in tri mesece nato je Atenagoras vr-:i>l obisk sv. očeta v Vatikanu.
Če danes obojni priznavajo, da je bilo nekaj krivde razkola na °beh straneh, potem sta Pavel in Atenagoras vsak s svoje strani razpela močne vezi za obnovo mostu med vzhodom in zahodom. Saj smo Prepričani, da je razkol nastal zaradi tega, kar je človeškega v naši veri, ne pa zaradi tistega, kar je' božjega. Obojni imamo istega Očeta le kot bratje-Ijudje se od leta 1054 nismo mogli srečati. To sta dosegla Pavel VI. in Atenagoras L! Pohvalo za njuno veliko dejanje bo-sta prejela pri Bogu. Mi jima bodimo hvaležni za zgled širokosrčnosti ln ljubezni. Molimo, da bi se most, ki se zdaj pne med vzhodom in ^ahodom, več ne razrušil. Molimo, da bi obojni imeli isto Cerkev za Mater, saj imamo istega Boga za Očeta. Posnemajmo širokosrčnost ln ljubezen Pavla VI. ter Atenagorasa I.
J. Re.
Podoba svefa in Cerkve v svefu
Pastirsko pismo škofov Jugoslavije o veri
Pismo govori o podobi sveta in Cerkve, v razodetju Kristusove resnice, o sprejemanju njegove resnice in o življenju po tej resnici.
Duhovnikom in drugim vernikom naše katoliške skupnosti.
V svojem drugem pismu opisuje sveti Pavel svojemu učencu Tirno te ju težavne čase krščanstva.. . Pride čas, ko zdravega nauka ne bodo prenesli, temveč si bodo za čehljanje ušes kopičili učitelje vo svojih željah in bodo ušesa odvračali od resnice, obračali pa se k bajkam. Ti pa bodi v vsem trezen, nadloge pretrpi, izvrši delo evangelista, spolni svojo službo“ (2 Tim 4, 3-5).
Ali niso očetje zadnje rimske škofovske sinode mislili na te apostolove besede, ko jim je msgr. Enrico Bartoletti odkrival „panoramo sveta in Cerkve v svetu“? V jeziku in duhu koncilske konstitucije o Cerkvi v sodobnem svetu (CS) je opisal tako zunanje kot notranje spremembe, ki nezaustavljivo silijo, da je treba v Cerkvi in v Svetu mnogokaj premisliti i1 spremeniti.
Znanost je prodrla v globino materije, v samo skrivnost življenja, sprehaja se po globinah duše, temeljito se je spoprijela s socialnimi problemi, s pomočjo tehnike je ljudi poslala na luno. Industrija s pomočjo trgovske mreže ustvarja v zastrupljenem ozračju nepregledna naselja, ki so med seboj povezana z vedno bolj zatrpanimi cestami. Novi, tako imenovani „četrti svet“ se, turistično razigran in emigrantsko-poslovno zaskrbljen seli preko mednarodnih meja. Milijoni mladih stojijo prel vrati bodočnosti v strahu, ali bodo dobili svoje mesto, in oporekaj0 zoper zastarele strukture, p°^ vplivom seksualnosti in mamil s-umikajo odgovornosti in se zatekajo v svet zabave in uživanja-Družbena občila izravnavajo mišljenje, načrte, zabavo in modo-Ure in ure ljudje Indijo v televizijo, berejo pisane magazine kupujejo ceneno literaturo in slike. Načrtno se odpravljajo star' tradicionalne vrednote, notranja samostojnost misli in zunanja originalnost akcije. Poraja se vedno bolj brezoblična in vedno bolj eno-
V*	■ ,.v.	’	' V
%
450
tična civilizacija, ki iz svojih labo-ratorijev in tovarn daje ljudem Kino g o koristnih predmetov, pa tudi mnogo osiromašenih ljudi. Celo sama demokratizacija, če jo napačno razumemo, pospešuje to izravnavanje in povprečnost. Ra-2ew tega nad vsem visi še grožnja v°jnega uničenja.
V takšnem svetu je tudi Kristu-s°va Cerkev doživela pretres in alarm.
Njeni pastirji in njeni misleci začutili, kako pada v svetu re-Hoiozna temperatura. Izginja tradicionalna vera in morala, medtem Vu se v modernih naseljih začenja ”Pokršanska‘' družba, obrnjena k Svetu in do Boga vedno bolj ravnodušna, v duši pa vedno bolj nesrečna. To tragično boleče spoznanje je zbudilo mnogo vernih
nistjanov, da se trudijo za glo-o°ko prenovo.
Sveti oče Pavel VI. opozarja t svojem sporočilu za peto obletnico
po končanem koncilu („Quinque iam anni transacti“, 8. dec. 1970), da se je dvignil val liturgičnega življenja in prenove, začel se je bogat študij bibličnih ved in drugi, uspešni pastoralni posegi. Prišlo je do čudovitih pobud za katoliško šolo in tisk, za apostolat mladine, za posvečenje zakona in družine, za pomoč siromašnim deželam. Katoličani vedno vztrajneje zahtevajo pravico in mir na svetu.
Negativne strani
Med to pšenico krščanskega u-panja se je pojavila tudi ljuljka. Poudarja se želja, da se dosedanje poruši, da se umaknejo ali temeljito spremenijo verske resnice in nravna pravila, da je treba krščansko življenje ocenjevati brez „vertikale“ in temeljne zveze z Bogom, na „horizontali“ in pod vidikom zgodovinskih socialnih uspehov, da se iz katoliške vere in nravnosti črta vse tisto, česar
Križani,
Odrešenik sveta. t>el0
Ivana Bukovca Za cerkev
Tomažina, D. J.,
v Zambiji
današnji človek ne sliši rad. Ka> zadeva same verske resnice, sveti oče naglaša jasno, da je načeta vera v resnice o presveti Trojici in o Kristusu, o skrivnosti presvete evharistije in resnične Jezusove navzočnosti, o Cerkvi kot ustanovi za zveličanje ljudi, o duhovniški službi božjemu ljudstvu, o moči molitve in zakramentov. Svetemu pismu jemljejo resničnostno avtoriteto, ko ga samovoljno očiščujejo „mitologije“. Stalna nravna pravila občutno slabijo, o nerazvez-Ijivosti zakona in o spoštovanju človeškega življenja govorijo posmehljivo. Tako opevana človekova svoboda prihaja v svobodnjaštvo in zmedo. Svoboda raziskavanja in poučevanja postaja meglena negotovost. Svoboda organiziranja razdrobi včasih organsko življenjsko skupnost v drobne in slabotne skupinice, ki pogosto brez zveze z ostalo Cerkvijo vodijo v razpad.
Razumljivo je, da v poplavi takšnih misli ni ostalo neprizadeto niti učiteljstvo Jezusove Cerkve. Racionalisti, subjektivisti in materialisti ne morejo odobravati ustanove, ki nastopa v imenu vere, nadnaravnega življenja in samega Boga. Učiteljstvo in tudi papeštV" spravljajo na isti imenovalec z drugimi formacijami znotraj krščanstva. Proti učiteljstvu vedno glasneje naglašajo „osebne karizme“. Učiteljstvu ne priznavajo o-znake avtoritete in službe, niti ne karizme resnice, ki jo poudarja cerkveni zbor (BR 8). Zato tudi
izginja zaupanje v njegove izjave in pokorščina njegovim odredba/in.
Kakor vedno tako je tudi danes sveta dolžnost škofovske službe po naročilu Jezusa Kristusa in njegovih apostolov, da svoje brate s pomočjo Svetega Duha vodijo v pravi veri.
Ker pa je v sedanjem svetu in v sodobni Cerkvi tudi vprašanje resnice postalo težavno in za mnoge nerazrešljivo, smo se odločili, da svojim bratom v Kristusu kratko razložimo, kaj moramo o tem misliti in verovati. Gre torej za Kristusovo resnico, za Kristusa kot resnico. Ravno ta resnica je za mnoge postala vprašaj, dvomijo o njej ali je ne priznavajo v celoti, ne verujejo v njeno moč in svetost.
V treh kratkih delih bomo gorili o razodetju Kristusove resnice, o sprejemanju njegove resnice in o življenju v tej resnici.
(Nadaljevanje prihodnjič'
Znak konference ZN v štokholmu, na kateri so razpravljali o človešken1 prostoru
Kardinal Franc König o sožitju na Koroškem
Krška, t. j. celovška škofija, °bhaja letos 900-letnico obstoja. Za uvod v praznovanje tega jubi-kja je spregovoril 4. maja letos v veliki dvorani Doma glasbe v Celovcu dunajski nadškof kardinal dr. Franc Koenjg o temi »Dialog s svetom“.
900 let delovanja krške škofije je velik dogodek. Leta 1072, ko je bila škofija ustanovljena, so b'li časi v marsičem podobni sedanjim; iz njih se moramo danes mnogokaj učiti. Takrat so reševali probleme s silo, orožjem (križarske vojne) in obsodbami.
RAZGOVOR S SOLJUDMI
Kaj podobnega si danes Cerkev ne more in ne sme dovoliti. Danes se zavedamo, da nihče ne Poseduje vse resnice, temveč mo-ra vsak prisluhniti glasu in izkušnjam drugih, v sebi pa mora-*no streti svojo ozkost. Ko nam-reč druge spoznavamo, najlaže 'Udi sebe odkrivamo.
V tem pa je osnova vsakega fo‘aloga, razgovora s soljudmi. Dvala Bogu, da smo ta velik raz-govor v mnogočem že začeli. Kon-je odprl vrata na vse strani 'n Cerkev se je odprla za vse. ^Udi do znanosti in spoznanju
sodobnih ved se je iskreno odprla.
To je morala storiti, če noče ljudi razočarati. Posebno pa je začela dialog v okviru krščanstva. Ob naraščajočem brezbo-štvu se morajo verujoči v Kristusa med seboj zbližati in povezati. Poglabljati verske razkole bi pomenilo poglabljati pohujšanje med Cerkvijo in Kristusom. Razsojanje: ti so naši, in ti ne, mora dokončno prenehati. To velja še posebno za razgovor med Cerkvijo in političnimi strankami ter gospodarskimi in kulturnimi ustanovami.
Na področju ver vedno bolj spoznavamo, da imajo mnogo skupnega, kar jih druži. Danes ni mogoče več govoriti o nobeni od ver, da je za človeka tuja ali pogubna. človečanski problemi in kščanska ljubezen nas morajo z njimi povezovati, zlasti tam, kjer že vladajo duhovna in materialna lakota in kulturna zaostalost.
Predpogoj za to povezovanje pa mora biti pripravljenost na razgovor v Cerkvi sami. Naravno je, da so tudi v Cerkvi problemi, na katere je mogoče različno gle dati. Toda svetu moramo pokazati, da zmoremo te probleme reševati v duhu krščanske enotnosti.
DIALOG NA KOROŠKEM
Končno je kardinal Koenig prišel na povsem koroške razmere ter zavzel do njih svoje stališče. Opozoril je, da živita na Koroškem že nad tisoč let dva naroda v isti veri in v isti Cerkvi.
V tem pogovoru med dvema narodoma nikoli ne more iti za to, kdo ima bolj prav, ali morda celo prestiž, temveč vedno samo za pravičnost. (Močni ni le dolžan, da je do šibkega pravičen, marveč mu mora nuditi tudi pomoč, oporo in naklonjenost.
Pravi dialog zahteva, da znamo drug drugega poslušati in imeti dovolj potrpežljivosti in dobre volje po iskanju resnice. Kdor pa bi hotel sodobni razgovor zlorabiti za svoje egoistične cilje, bi si naložil veliko krivdo.
Kardinal Koenig je izrazil posebno zadovoljstvo nad tem, da je bila izdelala koroška sinoda posebno predlogo o sožitju med Nemci in Slovenci na Koroškem. Glede dvojezičnosti dežele pa je kardinal König dejal: „Možno je, da se tu in tam jezikovni položaj nekoliko spremeni. Ostane pa dejstvo, da je bila Koroška v preteklosti dvojezična in bo ostala dvojezična tudi v bodoče.“
Ob sprejemu, ki je sledil predavanju dunajskega kardinala, je spregovoril tudi deželni glavar Hans Sima. Svoje misli je navezal na kardinalove besede ter poudaril, da stremi tudi deželna
politika v svojih osnovah po sožitju obeh narodov v deželi, čestital je celovškemu škofu dr. Köstnerju, da je posvetila kršk i sinoda posebno predlogo prav vprašanju sožitja in sodelovanja Nemcev in Slovencev v deželi. Priznal je, da prednjači v tem oziru Cerkev na Koroškem pred civilno oblastjo, da pa je tudi deželna politika usmerjena v to, da premosti vse jarke nezaupanja in nasprotstva, ki so bili ustvarjeni v teku zgodovine.
POZIV K URESNIČENJU
Besede kardinala Königa ne bi smele izzveneti v prazno, temveč postati poziv k uresničenju krščanske ljubezni na Koroškem-Če kje, je prav v tem vprašanju potrebna vztrajnost in doslednost. Škofijska koroška sinoda« katere drugo zasedanje je bilo v tednu med 7. in 14. majem, bo k temu lahko veliko pripomogla.
Drugo zasedanje se je vršilo pod geslom „Kirche für die Weh — Cerkev za svet“. (Med častnimi gosti so bili: mariborski škof dr. M. Držečnik, zastopnika ljubljanske nadškofije kanonika dr-Merlak in Lešnik ter škofov vikar iz Trsta dr. L. Škerl. Od 19^ sinodalov je bilo 28 slovenskih.
Posebno značilna je bila predlogo „Stiska in pomoč“ ugotovitev, da predstavlja na Koroškem značilno stisko še neurejeno sožitje med Nemci in Sloven-
c'. „Trpljenja polne izkušnje šte-vilnih ljudi dvojezičnega ozemlja so mnogokrat rodile zakrknjenost in nezaupanje, ki otežko-
čajo medsebojne odnose. Vprašanje sožitja obeh narodov je rešljivo le v bratskem sodelovanju...“
Ob 70-letnici prelata Aleša Zcchncrja — v sredi s šopkom — se je zbrala Rkupina slovenskih duhovnikov na Koroškem. V prvi vrsti poleg jubilanta Jesno prošt Lenart Trabesinger, Tinje; Avgust Čebulj in J. Matko. V drugi Vrsti od leve: prošt Fr. Brumnik, Dobrfa ves; župnik Messner, Železna Kap-■ja; župnik Dušan Češenj, Žihpolje; župnik Stanko škrbe, Anton Miklavčič, Spittal; župnik M. Laura, župnik Karicelj, št. Jakob v Rožu; Jože Kopeinig, Vndja slovenskega dušnopastirskega urada v Celovcu. Tretja vrsta: župnik ^'•iko Zaletel, tretji: stolni kanonik Filip Millonig, za g. Miklavčičem p. Me-tod Turnšek, O. Cist. V predzadnji vrsti. Tret.j; old leve Zdravko Reven iz Ljubljane; poleg njega Franc Jančar in Ciril Demšar. V zadnji vrsti prvi leve: župnik Vilko Pipp, Sv. Miklavž ob Dravi, tretji pa je dekan Kristo Srienc, župnik v Šmihelu.
Koroškem je čisto slovenskih far bolj malo, precej pa je narodno Mešanih župnij. Dušnopastirsko delo med njimi vodj slovenski dušnopa-■■Airski urad. Velike važnosti sta slovenska gimnazija in Mohorjeva družba
v Celovcu.
MARIJINO VNEBOVZETJE
V avgustu obhajamo praznik Marijinega vnebovzetja, veliki šmaren, veliko mašo. Je to najstarejši in največji Marijin praznik, v katerem se spominjamo njene mirne svete smrti, njenega telesnega vnebovzetja in njenega poveličanja v nebesih, kjer je bila po troedinem Bogu okronana za Kraljico nebes in zemlje.
Vera v Marijino telesno vnebovzetje in nebeško poveličanje je sestavni del krščanske tradicije, ki sega nazaj prav v prve začetk; krščanstva. V svetem pismu to nadnaravno dejstvo ni omenjeno, kakor so sploh kratka njegova poročila o božji Materi. Vendar se najdejo tudi v njem mnoga mesta, tako v stari kot v novi zavezi, ki to versko skrivnost osvetljujejo in ji dajo, čeprav le posredno in v podobi, verodostojnost in potrje-nje.
Najstarejši cerkveni očetje tja do 5. stoletja v svojih govorih in spisih Marijinega vnebovzetja izrecno ne omenjajo, čeprav je Cerkev verovala vanj že od apostolskih časov. Njihov tozadevni molk pa nas ne sme presenečati. Gotovo so imeli važne razloge, ki so jih k temu molku nagibali. Ti razlogi so prihajali od krivoverskih docetov, ki so učili, da jč imel Kristus le navidezno telo in bi potemtakem Marija ne bila njegova
resnična mati. Drugi pa so Marijo proglašali za boginjo, ki ji je treba izkazovati pravo božje češče-nje. Ker se je krščanska vera širila v glavnem med malikovalskimi pogani, je bila nevarnost takih in podobnih zmot v prvih krščanskih stoletjih zelo velika. Zato so stari cerkveni očetje iz modre previdnosti o Marijinem vnebovzetju molčali. V 5. in v naslednjih stoletjih, ko se je krščanska vera med ljudmi utrdila, pa ie nauk o Marijinem vnebovzetju v spisih cerkvenih očetov, pisatelje^ in teologov neprekinjen in vedno jasneje podan in utemeljen.
Verska resnica
Kot vemo in se spominjamo, je versko resnico ali dogmo o Marijinem vnebovzetju slovesno proglasil in definiral papež Pij XII • na praznik vseh svetnikov, 1. novembra, v svetem letu 1950. V pojasnilo in utemeljitev tega sklepa svojega najvišjega učeništva j«? isti dan objavil posebno dogmatično bulo, ki se začenja z besedami: Munificentissimus Deus — Pre-darežljivi Bog. V tej svoji okrožnici podaja zgodovinski razvoj te verske resnice, dokaze iz tradicije in svetega pisma, na katere se naslanja, in ves potek priprav, ki se na njegovo pobudo izvršile.
Predno je to dogmo slovesno razglasil in definiral.
Iz njegovih pojasnil in ugotovitev se vidi, s kakšno resnostjo in natančnostjo, s koliko vestnostjo in odgovornostjo se izvrši tako dejanje naj višjega, nezmotljivega cerkvenega učiteljstva, ki sta ga doslej v zgodovini Cerkve v tej obliki izvršila le dva papeža: Pij tX., ki je 8. decembra leta 1854 slovesno proglasil versko resnico 0 Marijinem brezmadežnem spočetju, in Pij XII. z definicijo Manjinega vnebovzetja. Druge verske resnice so bile proglašene na Vesoljnih cerkvenih zborih.
V potrjenje naše vere in v po-čivljenje naše ljubezni do Marije, naše nebeške Gospe in Matere, naj n°do tu v kratkem podane glavne niisli omenjenega papeškega pisma.
Priprave in proglasitev dogmatične definicije
Takoj v začetku omenja Pij ■^H., da je bila prošnja za dog ■ Matično definicijo Marijinega Vnebovzetja izražena in predlože-113 že po definiciji njenega brezmadežnega spočetja, leta 1854. Na 1' vatikanskem koncilu, leta 187'), je bila proglašena papeževa Nezmotljivost, kadar kot najvišji Nčitelj in glavar Cerkve odloča o Verskih in nravnih zadevah, je ta-prošnjo predložilo Piju IX. 20C Navzočih škofov. Zatem so se proš-Nje vedno bolj množile, ne le od ^rani škofov, ampak tudi od stra-
ni vernega ljudstva in celo od katoliških oblastnikov in državnih poglavarjev. Prirejali so se v ta namen molitveni shodi in svete ure; mnogi ugledni teologi pa so poglabljali svoj študij glede te verske resnice. Iz tega študija je vedno jasneje vstajalo prepričanje, da spada vera v Marijino vnebovzetje v oni verski zaklad razodetih resnic, ki je bil izročen Cerkvi, da ga neokrnjenega ohranja in nezmotljivo ljudem oznanja.
Glede prošenj za dogmatično definicijo Marijinega vnebovzetja
Marija Pomagaj, kraljica slovenskega naroda
naj govore številke zadnjih let: V letih 1939-40 je tako prošnjo naslovilo na Sveto stolico 1332 patriarhov, nadškofov in škofov, 2G opatov, 261 apostolskih vikarjev. 61 redovnih predstojnikov in predstojnic, 200 univerz, bogoslovnih fakultet in semenišč. V resnici je vse božje ljudstvo srčno želelo, da do te dogmatične definicije čim-prej pride. Vse poslane prošnje so v Vatikanu natančno registrirali, preštudirali in jih zbirali v posebno knjigo.
Ker pa gre pri dogmatični definiciji za nadvse resno in važno zadevo, je Pij XII. 1. maja 1946 naslovil na vse katoliške škofe pismo, z naslednjim dvojnim vprašanjem: Ali po svoji modrosti in previdnosti verujete, da se more telesno vnebovzetje preblažene Device Marije predložiti kot dogma vere in ali to s svojo duhovščino in s svojim ljudstvom tudi želite? Odgovor na obojno vprašanje jo bil skoraj enodušen in pritrdilen. Ni bilo mogoče dvomiti, da je v tem prst božji in božja volja.
Priprave so se stopnjevale do 30. oktobra 1950. Ta dan je Pij XII. v napoljavnem konzistoriju kardinalov in škofov objavil svoj sklep, da bo versko resnico o Marijinem telesnem vnebovzetju drugi dan slovesno proglasil. Bilo je navzočih 35 kardinalov, 12 iz rimske kurije, 16 iz Evrope, 3 iz Azije, 2 iz Amerike, 1 iz Avstralije in 1 iz Afrike; poleg njih pa 450 nadškofov in škofov. Na
papeževo ponovno vprašanje o primernosti in upravičenosti te definicije so mu vsi navzoči dali svoj placet, to je svoje soglasje in pritrditev.
Slovesno proglasitev in definicijo Marijinega vnebovzetja j" papež izvršil na dan vseh svetnikov na trgu sv. Petra, obdan od 36 kardinalov, 554 patriarhov-nadškofov in škofov, od številnih duhovnikov in redovnikov, od cerkvenih in svetnih dostojanstvenikov in od večtisočglave množice vernega ljudstva iz vseh narode'-in rodov in jezikov. Bil je krasen sončen dan in nepopisno je bil° veselje in navdušenje navzcčftrih vsega vernega sveta.
Dogmatična definicija sama se takole glasi: „Potem, ko smo dvignili k Bogu mnoge in ponovljene molitve in prosili luč Duha resnice za slavo vsemogočnega Bog»’ ki je izkazal Devici Mariji svoi0 posebno naklonjenost; v čast nje-nega Sina, nesmrtnega Kralja vekov in zmagovalca nad grehon1 in smrtjo; v povečanje slave ist® vzvišene Matere, za veselje in r®' dost vesoljne Cerkve, z oblastj0 našega Gospoda Jezusa Kristus® blaženih apostolov Petra in Pavl® in z našo proglašamo, izjavljam0 in definiramo kot dogmo božjem® razodetja, da je bila brezmadežn® božja Mati, vedno Devica Marij®’ po končanem svojem zemeljskem življenju, vzeta s telesom in dus° v nebeško slavo.
Zatorej, ako bi se kdo, kar Bof:
ne daj, drznil zanikati ali prostovoljno v dvom postaviti to, kar je bilo po nas definirano, naj ve, je odpadel od božje in katoliške vere.“
Dokazi iz tradicije in liturgije
Praznik Marijinega vnebovzetja, ki se zdaj v vsej Cerkvi slovesno obhaja, gre v svojih začetkih nazaj v prva krščanska stoletja. V vzhodni Cerkvi so ga obhajali nekod že v 5. stoletju, splošno pa že v 6. in 7. stoletju. V zapadni Cerkvi malo kasneje, a je z8'odovinsko dokazano, da so ga v ^imu obhajali 15. avgusta leta 650 *a od takrat ni to praznovanje več hvenehalo. V prazniških molitvah ‘^e Marijino telesno vnebovzetje jasno in razločno omenja.
Kot priče te tradicije omenja in 'iavaja papež slovite cerkvene oče-Vzhoda, zlasti sv. Janeza Da-^aščana, sv. Modesta, jeruzalem-skega škofa, in sv. Germana, ca-r'grajskega patriarha. Dalje spominja na neštete cerkve, posveče-116 Marijinemu vnebovzetju in 'Svete podobe, izpostavljene v njih v češčenje vernikov. Omenja, kako s° se Mariji vnebovzeti posvetila mnsta, škofije in cele pokrajine; {ako so si mnoge redovne usta-n°ve privzele ime te Marijine odli-Ke- ,.Ne sme se tudi pozabiti,“ pri-stavlja, „da se v molitvi rožnega Venca, ki jo apostolski sedež tako zel° priporoča, pobožno premišlju-e ta skrivnost Marijinega vnebo-Vzetja.
Teološki dokazi
Sholastični teologi, ki so skušali globlje prodreti v razodete resnice in pokazati na soglasje med teološkimi razlogi in vero, poudarjajo, kako se ta Marijina odlika čudovito sklada z resnicami, ki nam jih podaja sveto pismo. Moč njihovih tozadevnih dokazov se opira na neizrekljivo dostojanstvo božjega materinstva in na Marijino vzvišeno svetost, v kateri presega vse ljudi in celo angele; dalje na njeno prisrčno zvezo z njenim Sinom in na ljubezen, ki jo je Sin vedno imel do svoje presvete Matere.
Opirajoč se na izjave in slavospeve svetih očetov navajajo z določeno prostostjo dejanja in izreke iz svetega pisma, ki bi se mogli nanašati na to versko skrivnost. Tako npr. spominjajo besede 131. psalma, kjer prerok David poje: „Vzdigni se, Gospod, na kraj svojega počitka, ti in skrinja tvojega veličastva.“ V skrinji zaveze, narejeni iz netrohljivega lesa in postavljeni v božje svetišče, vidijo podobo prečistega telesa Marije Device, obvarovanega 1
1. novembra 1950 je Pij XII. slovesno proglasil, da je bila Marija po krščanskem zemeljskem življenju z dušo in telesom vzeta v nebesa.
vsake trohnobe groba in povzdignjenega v nebeško slavo.
Prav tako navajajo v ta namen besede 44. psalma, kjer se popisuje, kako kraljica zmagoslavno vstopa v kraljevo palačo in seda na desnico nebeškega Kralja. Pomenljive so v tem pogledu tudi besede Visoke pesmi, kjer se o izvoljeni nevesti poje: „Kdo je ta, ki prihaja iz pustinje, sredi med stebri dima, v dišavah mire in kadila?. .. Kdo je ta, ki se dviga kakor zarja, lepa kakor luna, čista kakor sonce, strašna kakor urejena vojska?... Pridi iz Libanona, nevesta, pridi,“ da boš kronana (3, 6; 6, 10; 4, 8).
Poleg teh mest iz svetega pisma stare zaveze pa vidijo sholastični teologi podobo Marije vne-bovzete tudi v tisti ženi, ki jo je gledal sv. Janez v Skrivnem razodetju, obdano s soncem, pod njenimi nogami luna in na njeni glavi venec iz dvanajsterih zvezd (12, 1). S posebno pozornostjo razmišljajo tudi besede, s kate rimi je angel Gabrijel ob oznanjenju Marijo pozdravil: „Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj. blagoslovljena si med ženami“ (Lk 1, 28). Marijino vnebovzetje jim pomeni končno in naj-višje dopolnjenje vseh milosti m darov, s katerimi je Rog Mariin obdaril. Kakor nam je nrva Eva s svojim grehom zaslužila smrt. tako nam je Marija, nova in boljša Eva, prinesla življenje, ki ga je v svojem vnebovzetju prva v vsej polnosti dosegla.
Kot predstavnike katoliške teologije navaja papež celo vrsto slavnih teologov in pridigarjev: sv. Antona Padovanskega, sv. Alberta Velikega, sv. Tomaža Akvin-ca, sv. Bonaventuro; in med novejšimi sv. Bernardina iz Siene, sv. Roberta Belarmina, sv. Frančiška Salezija, sv. Alfonsa Liguo-rija, sv. Petra Kanizija, Suareza in še druge: vsi ti so verovali v Marijino vnebovzetje, ga utemeljevali in zagovarjali ter nasprotna mnenja obsojali kot nedopustna, predrzna, navdihnjena po krivoverskem duhu.
Ko Pij XII. v svoji omenjeni dogmatični buli vse to obširno razloži, izpove svojo vero, da je prišel trenutek, vnaprej določen p° božji Previdnosti, ko naj se to prednost Marije Device slovesno razglasi. Izraža upanje, da bo ta nova dogma vse kristjane spod' .budila k še večji pobožnosti h1 ljubezni do nebeške Matere in da bodo vsi, ki premišljujejo ta M»' rijin zgled, vedno bolj prepričani o vrednosti človeškega življenja-ako je v celoti predano volji nebC' škega Očeta in v dobro bližnjo' mu. Ko materializem in pokvaf' jenost grozita utopiti slehern0 krepost — pravi —, naj sveti vsen1 vernim ljudem pred očmi namen-za katerega so določena telesa i’1 duše; naj vera v telesno vnebo' vzetie Marije utrjuje in poživlja vero v naše lastno vstajenje.
Alojzij Košmerli
APOSTOLAT S KNJIGAMI V ZSSR
Izdajatelji „Vie avec Dieu“ (Življenje z Bogom) v Bruslju, ki izdajajo tudi knjige za vernike v ZSSR, so prejeli od skupine ruskih študentov naslednje pismo, datirano 28. maja 1971: ,,To pismo nastalo kot spontan izraz naše hvaležnosti za vaše neprecenljivo sodelovanje pri duhovnem prerodu v Rusiji.
Določen in vedno večji del naše družbe se čuti povezan z vero. Toda novokrščenci morajo redno začeti pri ničli, to se pravi pri sta ■ niu popolne nevednosti v duhovih rečeh. Treba je popraviti naj hol j zgrešene misli o Bogu, o re-hif/iji, o Cerkvi. V tem položaju ^am vsaka stran kakšne duhovne knjige pomeni neizmerno veliko.
Poznamo primere, ko so ljudje hi'ez vsake priprave hoteli brati Sveto pismo, pa so ga naveličani sPei zapili. Če pa so imeli priložnost, da so brali od vas izdano knjigo „Kristusovo življenje“, so začeli ponovno brati sveto pismo «e že niso več ločili od njega, zlasti če so imeli od vas izdano Novo zavezo s komentarjem.
Naslednja etapa je navadno žela iti v cerkev. Ker novokrščenci razumejo, kaj se tam godi, se Zniedejo in nekateri pridejo do
sklepa, da je duhovno življenje mogoče živeti tudi brez Cerkve. Tedaj pa vaša knjiga „Nebesa na zemlji” lahko odpravi naj večji del ovir med novokrščenci in Cerkvijo.
Vsi mi moramo začeti z ABC. Zato je težko podcenjevati vrednost krščanskih knjig, kakršne so npr. sv. Frančiška Šaleškega, Tomaža Kempčana, Vladimirja Solo-vjeva, kot tudi „Petericon“, „Sveti Rusi“ Kologrivova in odlična knjiga L. Bouyera. Bravci naravnost padejo po teh knjigah in treba je veliko naprej prositi kakšno od teh knjig, ker jih ni veliko. Zato pa naj vam, dragi patri, Bog da moči, da boste mogli nadaljevati z vašim velikim delom.“
Slovenski katoliški shodi
V avgustu 1972 bo preteklo 8^ let, odkar je bil v Ljubljani prvi slovenski katoliški shod.
Shod — mogočno zborovanje slovenskih katoličanov — je bil tako pomemben dogodek, da bi se ga Slovenija gotovo spominjala, če bi bilo le mogoče. Pa tudi Slovenci v zamejstvu in v svetu ne smemo kar tako mimo. Shod je namreč postavil temelje slovenskemu krščanstvu, ki še danes stoji in kljubuje načrtnemu razkristja-njevanju.
Namen shoda je bil po zgledu Nemčije, Italije, Španije trojen: Prvič, da so si katoličani v luči katoliške vere pojasnili in razbistrili važna aktualna vprašanja, naj so verska, znanstvena ali socialna. Drugi namen je bil ta, da
Dr. Anton Mahnič
so si katoličani na takem shodu z združenimi močmi začrtali smernice in splošne načrte za delo v zasebnem in javnem življenju. Tretji namen pa je bil skupna manifestacija za katoliška načela. Kar je misijon za versko in nravno življenje, to je katoliški shod za vse javno življenje. Kontrola preteklosti, poprava napak, preusmeritev, prerod in pobuda za novo življenje.
Prvi katoliški shod
Zamisel katoliškega shoda v Sloveniji sta zlasti sprožila ljubljanski škof dr. Jakob Missia (1884— 1898) in dr. Anton Mahnič, profesor bogoslovja v Gorici.
Škof Missia je kot tajnik avstrijskih škofov odločilno sodeloval pri pastirskem pismu, ki so ga •-.riali *i<nip Avstrije v novembru 1891. V tem pismu so škofje izrazili željo o potrebi katoliških shodov.
Dr. Anton Mahnič pa je bil duša prvega katoliškega shoda. Nam’ se je več let pripravljal, po shod” pa še neprestano bdel, da so sc p^nni sHerd izvajali.
Pripravljalnemu odboru za Pr' vi slovenski katoliški shod je predsedoval stolni kanonik dr. Andre’ Čebašek, ki je umrl leta 1899 kof stolni dekan v Ljubljani.
Prvi slovenski katoliški shod je bil 29., 30. in 31. avgusta 1892. Predsedoval mu je Franc Povše, Poznejši predsednik Kranjske kmetijske družbe, deželni in državni Poslanec. Obravnaval je zlasti načelno jasnost in društveno ter politično organizacijo slovenskega Paroda.
Shod je tako začrtaval katolišk' program. Dal je „silno podlago.“ 8 katero se je začelo mogočno slo-vonsko katoliško gibanje.
Sadovi shoda so bili nepregledni- Nastale so številne izobraževalne organizacije, Marijine družbe. akademsko društvo „Danica“ (1894), Leonova družba (1896), i je družila znanstvene delavce. Slomškova zveza z listom Slovenci učitelj (1900). Ljubljanski kanonik ter deželni in državni poslanec Karel Klun je v letu kato-'škega shoda prenovil katoliško Politično društvo, Slovensko Ijud-C° stranko (SLS). Škof Jeglič pa Jü leta 1905 odprl prvo slovensko k'mnazijo z zavodom sv. Stanisla-a v gt. Vidu nad Lljubljano.
Naslednji katoliški shodi
Drugi slovenski katoliški shod ic bil leta 1900. V javno delo na Slovenskem je uvedel smisel za 8oc’alna vprašanja. Tretji shod lo-a 1906 je protestiral proti svobo-domiselni šoli in proti razporoki. v °spešil je organizacijo izobra-^°valnih društev. Četrti shod, ki J<‘ bil leta 1913, je izpopolnil na-
vodila prejšnjih shodov. Njegov vpliv je prekinila svetovna vojna, ki se je začela naslednje leto. Peti slovenski katoliški shod je bi! v dneh 25. do 28. avgusta leta 1923. Bavil se je z ustanovitvijo slovenskega šolstva, znanosti in umetnosti, s tiskom, s socialnim vprašanjem, s cerkvenopolitičnin.i in narodnimi vprašanji, ki so nastala v Jugoslaviji.
Peti katoliški shod, katerega 50-letnico bomo obhajali prihodnje leto, je bil zadnji shod v Sloveniji.
Ob šestdesetletnici prvega shoda je bil v Buenos Airesu 1. slo-
škof Anton B. Jeglič
K:
Dr. Anton Korošec
venski katoliški shod v izseljenstvu. Shodu je predsedoval g. France Kremžar, duša pa mu je bil prelat dr. Alojzij Odar. Študijski del shoda je bil razdeljen na ver-sko-nravni odsek, odsek za misijone in zedinjenje, socialni odsek, odsek za izobraženstvo, odsek za ljudsko vzgojo in izobrazbo, mladinski odsek, dekliški in fantovski odsek ter organizacijski odsek. Na shodu je bilo sprejetih več resolucij. Shod je brez dvoma poživil naš delo. Prerana smrt prelata Odarja pa je bila gotovo vzrok, da shod ni obrodil tistih sadov, ki smo jih pričakovali.
A. S.
Prošnja k Mariji
V vsej svoji zgodovini se je slovenski narod zbiral, ob hudih in dobrih čusih, s svojimi dušnimi pastirji pri Mariji, posebno v njenih božje potnih cerkvah. Ko je po naši lepi zemlji divjal Turek, ko je razsajala strašna kuga, ko je narod trpel zaradi vojske, povodnji in ognja, se je proseče in vdano zatekal vedno k Mariji — Varuhinji, Vodnici in priprošnjici vseh trpečih. Bil je zmeraj uslišan!
Tudi v teh časih išče ljudstvo pri njej pomoči in varstva pod njenim plaščem. Ptujska gora, Svete gore, Sladka gora, gora Oljka in druge v naši škofiji, Brezje, Sveta gora pri Gorici, Višarje, Gospa Sveta na Koroškem in drugje po slovenskem o-zemlju, so mogočne trdnjave, iz katerih naša naša nebeška vodnica in varuhinja deli milosti sedanjemu rodu. Trdni upamo, da se bodo tudi bodoči rodovi radi zatekali k Njej v zaupanju, veri in polni ljubezni do Boga in do Nje same! Nikoli nas ne bo zapustila, pri Bogu bo za nas prosila, milosti božje nam zadobila in v življenjskem boju nas krepila! Vsa čast in hvala vama, Jezus in Marija!
O Marija, eno še te prosimo 11 tj kličemo: Izprosi našemu slovenskemu narodu odločnost in trdnost v veri, ki je naš saj večji zaklad in svetinja! Da bi jo še okrepili, jo svojim potomcem globoko vcepili in zapustili kot bogato dediščino! To F klic naših src za izpolnitev naš'*1 molitev in želja! Marija, resnično radi ostali tvoj narod do konca.
Besede treh kardinalov
KARDINAL DANIELOU je na obisku v Buenos Airesu med drugim zatrdil naslednje tri reči:
„Napačno mnenje, da bo prihodnost človeštva brez Boga, je ze popolnoma premagano. Človeštvo zmeraj bolj spoznava, da mu Je potrebna tudi religija (mladinca gibanja, Hippies, Jezus-revo-iucija, itd.)
V politiki in ekonomiji ni duhovnik poklican, da bi dajal rešit-ve konkretnim problemom. Ti zahtevajo zelo specializiranih tehnikov. če bi se neupravičeno vme-Cval vanje, bi zapadel v klerikalizem in politikanstvo. To ni Ojegovo poslanstvo.
Poslanstvo govoriti v Cerkvi ni j'ekaj izključno duhovniškega, baik, ki z besedo širi božje kru-Jestvo, čuti, da potrebuje duhov-^'ka za deljenje zakramentov.
kardinal leger, nekdanü
Oadškof montrealski, ki pa se j'1 ^Povedal svoji visoki službi in šel 2ivet in delat kot navaden misijo-Cr v neko gobavsko naselje v ^amerunu, je podal naslednjo iz-Cvo: „če me vprašate, zakaj sem ^ živet v sreč Tretjega sveta.
odgovarjam: danes imajo Iju-oje veliko teorij o Tretjem svetu. a he znajo delati zanj. Govoriti >> Pasijonih je zelo lepo, enako ka-°r govoriti o Tretjem svetu, ne-Kaj drugega pa je iti delat med
potrebne. Danes jih je mnogo, ki hočejo revolucijo, a nimajo moči, da bi jo izvedli. Svet bodo spremenili samo tisti, ki sprejmejo trpljenje za rešitev svojih bratov. Mladi, ne skušajte preslišati božjega glasu z izgovorom, češ da ste premladi ali pa da niste kulturno pripravljeni za takšno delo. Bog ne gleda ne na starost, ne na akademske naslove: hoče samo mladih ljudi — pa tudi druge, ki niso več tako mlali — ki imajo dobro voljo, zadostno sposobnost in ki nimajo drugih zahtev kot žrtvovati se za Boga in za duše.“ KARDINAL CAGGIANO, bue-nosaireški nadškof, je napisal: „Po odrešenju je kristjan življenjsko povezan s Kristusom v njegovem skrivnostnem telesu. Cerkvi. Odrešenje pa je tudi osvobojenje. Beseda osvobojenje ima dandanes zaradi posebnih sodobnih razmer, zaradi razrednega boja v marksističnem jezikoslovju, zaradi psihološke vojne in osvobodilnih teženj, skoraj magično moč. Morda je najsodobnejša ideja, ki ima največji vpliv na človeške množice, ki jih tarejo uboštvo, beda in nevednost. Je tudi vodilna ideja, ki jo najbolj izkoriščajo v organizirani kampanji no vsem svetu, da bi izvedb' socialno revolucijo in tako uredili civilno družbo, da bi v njej ne bilo več mesta za nobene duhovne vrednote.“
DušnopasNrski problemi slovenske Cerkve
V prejšnji številki naše revije smo objavili prvi del članka, v tej pa }?a nadaljujemo in končamo.
Oznanjevanje
Ves povojni čas v neki meri za prijaznejše oznanjevanje skrbijo „Pridigarski osnutki“. Spočetka so bili nujna potreba, ker veliko duhovnikov ni imelo nobene lite rature. Tudi verniki so potrebovali verski nauk. Ljudje postajajo počasi zahtevnejši, ne po svoji muhavosti, ampak iz življenjskih potreb. Ti osnutki so dvorezen meč: Predstavljajo precejšnjo pomoč, lahko pa so tudi v potuho. Težko je vanje zajeti odtenke potreb in pluralizem v življenju vernikov. Manjka primernih moči za sestavljanje osnutkov.
Z veroukom je težko zajeti šoloobvezno mladino. Statistike kažejo, da obiskuje verouk od 60 (Koper) do 70% (Ljubljana, Maribor) šoloobveznih otrok. Seveda obisk verouka v višjih razredih osemletke močno pade. Najstabilnejši je glede tega obisk na Primorskem. Zelo velik problem verske nepoučenosti predstavljajo mesta. Drugo veliko vprašanje so manjše podeželske župnije, ki nimajo na svojem ozemlju popolne
osemletke. Tako imamo tudi glede tega pred seboj problematiko, ki se razlikuje po svojih poudarkih. Zelo neprijetno je vprašanje verouka po nezasedenih župnijah, ker je nujno ta verska vzgoja zelo pomanjkljiva. Kdo naj potem pokristjani naša mesta, če ne tisti, ki se vanje vseljuje z dežele? Leti so pa največkrat osebno in po verski nepoučenosti nedorasli situaciji, v katero zaidejo, ko pridejo v mesto.
Tisk
Sprva izhaja praktično samo Oznanilo, dokler ga ne zamenja Družina. Naklada je na začetku močno omejena. Vesti iz katoliškega sveta so nezaželene, ker ne nosijo na sebi pečata informacije 7:1 vernika, ampak nedovoljene verske propagande in vplivanja na človeka. Zato Družina krene na pot povprečnega pobožnega tiska-Sprva v njej sploh ne zasledimo sistematičnega poročanja o koncilu. Sele proti koncu koncila se ve" piše o koncilu samem. Po letu 1965 se počasi opaža sproščanje naklade, vsebina postaja sodobnejša-pestrejša in res tudi v pozitivnem pomenu besede informativna. Danes ima Družina 130.000 naklade-
Pojavi se tudi Ognjišče, ki iz majhnega župnijskega in medžup-nijskega lista doseže današnjo naklado 83.000. Kljub nekaterim manj upravičenim pomislekom vrši svoje veliko poslanstvo med mladimi ljudmi.
Tisk molitvenikov, katekizmov, svetega pisma pri Mohorjevi v Celju doživlja svoje porodne bolečine v več smereh. Temu se pridružijo Rakovniške knjižice, a njih kvaliteta premalo ustreza misijonarskemu značaju dela, ki ga mo-ra Cerkev sprejeti nase pri nas.
Med revijami zavzame svoje mesto Cerkev v sedanjem svetu, ki >ma približno 2.500 naklade.
Svojo nalogo skuša na neki način izpolnjevati tudi Bogoslovni Vestnik; nekako vzporedno z njim ceIo Nova pot, ki je sedaj pre-rasla v Znamenje.
Izidejo tudi koncilski teksti, čeprav je treba tej naglici — ki ima svojo vrednost — pripisati tudi prevajalske nepopolnosti v izražanju, ker ima tu in tam za posledico celo drugačen vsebinski poudarek.
Na splošno je na vseh teh ravneh čutiti, da manjka ustreznih delavcev.
Koncil je vsekakor zbujal veliko upanja. Le najbolj pesimistični ljudje bi utegnili misliti, da ni ničesar prinesel. Začeli so se vzporedno z njim pastoralni oz. teološki tečaji ( v načrtu za julij 1963, ko umrje nadškof dr. Vovk, izvedeno prvič za Veliko noč 1964). Težko pa je reči, koliko je koncilska miselnost zares prežela duhovnike kot celoto. Ni dvoma, da se je prva sprememba izrazila v bogoslužju, kar je popolnoma na-
blovenija j® Motna
cerkva
ravno. Drugače tudi ni bilo pričakovati, če upoštevamo vse okoliščine in razmere. Danes skušam j počasi segati globlje, saj stoji pred nami delo za pastoralno prenovo, ki naj najde svoj cilj v sinodi.
Duhovniki
Prvo vprašanje zadeva pomanjkanje duhovnikov, ker jih je dejansko premalo; drugo vprašanje pa je kvaliteta duhovnikov, ker je nivo glede na predvojne razmere mnogo padel.
Nezasedenih župnij imamo: Ljubljana	58	od	292	20	%
Maribor	45	od	273	16.5%
Koper	72	od	205	35	%
Leta 1938 (gl.	šematizem	za
vso Jugoslavijo) je imela Ljubljana 544, danes pa ima 330 duhovnikov, torej 214 ali 39% manj. Maribor je takrat imel 406, danes pa ima 310 duhovnikov, torej 96 ali 23,8% manj. Za Primorsko ni pri roki podatkov za leto 1938.
Poglejmo, koliko duhovnikov imajo danes te škofije in koliko vernikov pride na enega duhovnika (redovni duhovniki niso všteti). Ljubljana:
prebiv. na duhovnika
700.000	2121
duhovnikov
330
Maribor: 310 Koper:
1
750.000
220.000
2424
1350
Ta razpredelnica pokaže, da koprski del še ni tako hudo nrizn-det. Vrh tega je tudi starostna krivulja za Koper ugodnejša.
Nemogoče je, da bi ožja Slovenija kdaj koli mogla doseči vsaj primerno število duhovnikov. Če osvetlimo to vprašanje iz razmer v ljubljanski nadškofiji, opazimo, da je stvar še bolj boleča, ker so letniki nesorazmerno porazdeljeni. Nekaj podobnega odkrijemo tudi v mariborski škofiji, čeprav tam ni tako ostro izraženo. Najšibkejši so v Ljubljani letniki med 40 in 50 leti starosti. Najmočnejši so med 50 in 60; še precej močni med 60 in 70. Mlajši letniki so spet precej močni in dostikrat dosežejo ali celo presežejo predvojno število novomašnikov. Tu pa se naenkrat pojavi vprašanje kvalitete duhovnikov glede na njihovo splošno in teološko izobrazbo in nadarjenost, mentaliteto itd.
V semenišče so v predvojnem času — vsaj v Ljubljani — sprejemali predvsem odličnjake in prav dobre učence. Danes sprejemajo vse, kar se javi. Že sami po sebi so časi problematični, potem pa ni majhno število problematičnih oseb, ki jih Cerkev jemlje v duhovniške vrste. Saj vemo, kako težko je danes najti prave pogoje za umirjeno rast človeka v vseh pogledih!
Večina mladih duhovnikov ne obvlada niti enega tujega jezika. Kako naj izpopolnjuje svojo teološko izobrazbo? In če kak jezik le obvlada, kako malo notranje moči in volje je za trdo delo izobraževanja! Posemeniški študij )e bil sicer reorganiziran, a nobenega
dvoma ni, da je nekaj dni predavanj za prva tri leta v pastora-cUi delujoče le veliko premalo.
Vsa povojna leta ni nihče skrbel za primerno specializacijo duhovnikov, niti na podlagi privatnega zanimanja (konjička) ne. Trenutno še ni kakega posebnega uPanja, da bi se v tej smeri kaj Premaknilo na bolje.
Naenkrat stojimo tudi pred vprašanjem načrtne razdelitve klera po škofijah. Trenutno se — vsaj v ljubljanski nadškofiji — v slavnem skrbi za potrebe še po starem načinu ( z mašenjem lukenj), le pod nekaterimi vidiki. Ni Še načrtne skrbi, da bi s skupnim delom prihranili tu ali tam kako-Sa duhovnika, da bi s specializiranim delom sodelovali na večjem Področju. Sodelovanja so uvedena betežno le za primere spovedo-vunja, češčenja...
To vprašanje je povezano s funk-c*jo dekana, ki je še preveč admi-uistrativna, premalo pa res pa-storalna. Ta prehod v smislu mo-hiproprija Ecclesiae Sanctae bo Vsekakor dolgotrajen, a biti bi Utora! temeljito pripravljen. Navadno dekani ne poznajo problemov cele škofije, ampak samo nekaj problematike svoje dekanije, ^okler nimajo pred seboj celotne škofije, tudi v dekaniji ne morejo v Polni meri zares uspešno delovati.
, Ta vprašanja ekipnega dela, soe-rializacjje in načrtne razdelitve
,era imajo tudi svojo materialno
plat. Ni ravno majhno število župnij in duhovnikov, ki kar nekako Životarijo. Marsikaj študija bo še treba opraviti, da se prikaže ves ta problem v svojih posledicah in tako tudi nakaže pot za iskanje rešitve. Vsekakor bo treba bogatejše župnije postaviti v službo revnejših vsaj v najnujnejših stvareh. V oviro je tukaj izrazit individualizem v duhovniških vrstah in tudi pri vernikih.
Župnijski sveti
Ustanavljanje teh svetov in snloh delo z laiki si veliko prepočasi utira svojo pot. Veliko je še nezaupanja na obeh straneh. Duhovnik je vajen delati sam, je bil prisiljen, da vedno bolj išče svoj geto.
Verjetno je dejavnost z župnijskimi sveti še najbolj živa v mariborski škofiji, v ljubljanski nadškofiji se prav te mesece pripravlja program za intenzivnejše delo v tej smeri. Na Primorskem kaže. da je stanje v teh stvareh najmanj zadovoljivo.
Ta vprašanja so tako nujna, da se moramo zavedati, da odlašanje njihove rešitve nosi s seboj neugodne posledice. Med drugim v neki meri tudi zato duhovniški poklic postaja manj privlačen. Mladi fantje bi v tem pogledu vsekakor potrebovali močnejšega zgleda in spodbude zase.
Duhovniška anketa za jesensko zasedanje škofovske sinode ni bila izvedena ravno v najbolj odprtem načinu. Čeprav bo zato dala nekaj manj podatkov, bo treba zbrano podatke skrbne je obdelati in dovolj „rezervirano“ analizirati.
Pastoralna prenova in sinoda
Prva dela, ki so povezana s pastoralno prenovo v Sloveniji, so trenutno v teku. Pripravljeni so razčlenjeni osnutki, ki čakajo še na poslednjo preveritev po teologih. Dodane bodo tem osnutkom utemeliitve in pojasnila, da se bodo ordinariji laže odločali, ko bodo te osnutke sprejemali ali potrjevali. Predvsem hočejo ti osnutki olajšati tisto prenovo src, ki je po apostolskem pismu Octogesima adveniens nujno potrebna, da bo mogoče uresničiti prenovo Cerk'-''
same. Ti osnutki bodo predvsem dopolnjevali vse, kar je v vernosti slovenskega človeka nekoliko enostransko iz preteklosti. Postavili bodo za naš čas pravilne poudarke, da bo v njih ustvarjeno ravnotežje med novim in starim, med tradicijo in sodobnimi potrebami ter spoznanji.
Odgovornost slovenske Cerkve za rojake po svetu
To odgovornost mora Cerkev v ožji domovini čutiti. Kako pa naj to zavest odgovornosti tudi razodeva ?
Doslej v teh stvareh ni mogla veliko storiti. Danes se more začenjati vedno bolj zanimati za izseljence, med katerimi je največ ekonomskih odseljencev. Njeni stiki z zamejskimi Slovenci so nedvoumno premajhni. Treba bi jih bilo poživiti.
Cerkev v ožji domovini pa je v mnogih stvareh sama „dezorienti-rana“, da se skoraj ne more lotiti reševanja teh vprašanj. Njej sami manjka duhovnikov in to pomanjkanje bo ostalo trajno prisoten problem. Ta Cerkev bi nujno morala pritegniti laike. Tudi za to ima trenutno le malo ugodnih perspektiv. Obotavlja se pri resnejšem vključevanju katehistinj v katehizacijo, da bi mogla snro-stiti nekaj duhovnikov. Predvsem bi morala laike pritegniti k delo med rojaki-delavci v inozemstvu-
R. k-
1.	avgust: Sv. Alfonz Marija Ligvorij, škof in cerkveni učitelj
2.	avgust: Sv. Evzebij iz Vercellija, škof: neobvezni god
4.	avgust: Sv. Janez Marija Vianney, duhovnik: obvezni god
5.	avgust: Posvetitev bazilike sv. Marije (Snežne): neobvezni god
6.	avgust: Jezusova spremenitev na gori: praznik
1.	berilo: Njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg (Dan 7, 9-10. 13-14). 2. berilo: Apostoli so slišali božji glas (2 Pet 1, 16-19). Evangelij: Njegov obraz se je zasvetil ko sonce (Mt 17, 1-9).
7.	avgust: Sv. Sikst II., papež in mučenec
8.	avgust: Sv. Dominik, duhovnik: obvezni god
10.	avgust: Sv. Lovrenc, diakon in mučenec: praznik
11.	avgust: Sv. Klara, devica: obvezni god
13. avgust: Devetnajsta navadna nedelja	4
1. berilo: Bog povabi Elija k sebi na goro (1 Kralj 19, 9a 11-13). 2. berilo: Velikodušnost do bratov (Rimlj 9, 1-5). Evangelij: Jezus vabi Petra k sebi (Mt 14, 22-23).
15.	avgust: Marijino vnebovzetje: slovesni praznik
16.	avgust: Sv. Rok: v Argentini praznik
19. avgu«t: Sv. Janez Eudes, duhovnik: neobvezni god
20.
21.
22.
24.
25.
27.
28. 29. 20.
avgust: Dvajseta navadna nedelja
1. berilo: Bog vodi k sebi tudi pogane (Iz 56, 1. 6-7). 2. berilo; Bog se ne kesa svojih darov (Rimlj 11, 13-15. 29-32). Evangelij: Kristus hvali vero poganske žene (Mt 15, 21-28). avgust: Sv. Pij X., papež: obvezni god avgust: Devica Marija Kraljica: obvezni god avgust: Sv. .Ternei, apostol: praznik avgust: Sv. Ludvik; sv. Jožef Kalasanz: neobvezni god
avgust: Enaindvajseta navadna nedelja
avgust: Sv. Avguštin, škof in cerkveni učitelj: obvezni god avgust: Mučeništvo Janeza Krstnika: obvezni god avgust: Sv. Roza iz Lime: slovesni praznik
TRETJI SVET
V današnji številki naše revije objavljamo izjave skupin laikov, duhovnikov in stalnega odbora škofovske konference proti gibanju.
2.	avgusta 1970 so časopisi objavili 2 izjavi proti gibanju: eno je podpisalo nad 300 katoliških laikov, drugo pa 420 duhovnikov, ki so se jim naslednje dni pridružili še novi. Glavne misli izjave laikov so naslednje:
„Z globokim obžalovanjem in zaskrbljenostjo opažamo, da so bili pri hudodelskih dejanjih, ki so dosegla višek z umorom gen. Aramburuja, osumljeni udeleženosti v večji ali manjši meri tudi en duhovnik in katoliški laiki. Nekateri drugi duhovniki pa so, ne da bi čakali na razsodbo sodišča, dajali izjave, ki pomenijo počastitev domnevanih krivcev.
Nekateri člani gibanja duhovnikov za 3. svet so napravili iz nasilja in marksističnega kolektivizma osnovo za svoje razkrajalno delovanje. Kot katoličani in argentinski državljani zavračamo nasilje, ki ga ti duhovniki izvajajo in ki je začelo roditi zle sadove ekstremističnega prevratništva.
Gospode škofe naprošamo, nai 'odstranijo iz vrst klera te lažne preroke, ki širijo zlonosne nauke v semeniščih, na univerzah in v katoliških gibanjih ter skupinah.
Prosimo jih tudi, naj javno razložijo zadržanje hierarhije nasproti gibanju in naj začno z odločnostjo izvajati avtoriteto, ki jo imajo in ki jo terjajo težke ure, proti tistim, ki so doslej nekaznivo pačili evangeljsko oznanilo v službi jasno prevratniških ciljev.“
Izjava duhovnikov proti gibanju je še veliko ostrejša. Gibanje obtožujejo z naslednjo oznako:
„Z vsem svojim govorjenjem in delovanjem prikazujejo člani gibanja povsem zmotno podobo Cerkve, Kristusovega poslanstva in smisla evangelija. Ta nova Cerkev je antropocentrična, saj se briga le za napredek človeka, ne meni pa se nič za božjo slavo. Je temporalna, saj je namenjena le za človeško srečo na svetu, onstranske blaženosti ne jemlje v poštev ali pa vsaj ne zadostno. Jr naturalistična, saj računa predvsem na napore in možnosti človeške narave, ki jo jemljejo kot prosto izvirnega greha in njegovP-posledic, ne vrednoti pa predvsei* vloge božje milosti. Je materiali' stična, saj dajejo gospodarski razsežnosti človeka takšno važnost, da zgube duhovne vrednote v njej skoraj vso važnost. Je demokratična, saj naj bi bil vir vse cerkvene oblasti v ljudstvu.
Ta nova Cerkev naj bo tako pr>' lagodljiva, odprta in spremenlj'
Va, da bo zmeraj pozorno razbirala božjo voljo glede svojega obstoja in delovanja iz mnogovrstnih in spremenljivih značilnosti zemeljske človeške družbe. Te naj učljivo privzema tudi sama zase.
Ta Cerkev, ki jo hoče vsiliti, naj bo brez načel, brez vrednot, brez stalnih verskih resnic, brez bistveno zmeraj enake morale. Maša naj postane zgolj človeški shod, zakramente naj bi odpravili, spremenili ali skrčili. Oblast naj izhaja iz ljudstva. Samo njega mora pozorno poslušati, tolmačiti in ubogati. Cerkvene ustanove naj bi odpravili, zaklade cerkvene umetnosti oddali, imetje podarili. Prizanesljiva naj bo z vsemi zablodami sodobnega človeka.
Nekateri duhovniki pa gredo še dlje. Postavili so se v službo marksizma. So marksisti v opisovanju sedanjega sveta, v tolmačenju njegovih pomanjkljivosti, v Ugotavljanju vzrokov teh slabosti. Riede sredstev, ki jih priporočajo in glede metod, ki jih predlagajo in uporabljajo.
Strukture zapadne družbe prikazujejo kot radikalno krivične, Uasilno zatirajoče in neozdravljive. Vzdržujejo, da ni druge rešitve kot zrušenje teh struktur in jih zamenjati s socialistično družbo.
Menijo, da se mora doseči to sPremembo z izvajanjem pritiska °d spodaj. Nižje sloje je treba osvestiti in jih spodbuditi k odločitvi in k boju. Za dosego cilja sprejemajo razredni boj in opra-
vičujejo s tem katero koli sredstvo: ropanje, ugrabitev, zločin, krvavi boj in kaos.
In vse to v imenu krščanstva, evangelija, Kristusa in po nareku njihove krščanske in duhovniške vesti, pozabljajoč, da obsodba komunizma ni bila s strani cerkene-ga učiteljstva nikdar preklicana.“
Dva dni kasneje so časopisi objavili izjavo drugih 58 laikov, znanih v katoliškem javnem življenju. Objavljamo glavne misli njihove izjave:
„Kot katoliški laiki živimo že precej časa z naraščajočo zaskrbljenostjo spričo težnje, ki se je pojavila in se širi v naših vrstah in ki vodi v prevratniški socializem. Ta težnja se je tako razpasla, da pomeni resnično in veliko nevarnost za deželo.
Zavračamo izjave duhovnikov gibanja, v katerih poveličujejo dom-

[NICARAGUA
COLOMBI
COSTA RICA^^
CCUADOR
Srednja Amerika
nevne krščanske kreposti nekaterih udeležencev pri napadih, ropanjih, ugrabitvah in umorih.
Že več kot 25 let je, odkar se marksistično tolmačenje naše dru-žbene stvarnosti, občudovanje marksističnega gospodarskega programa in totalitarni nauki infiltri-rajo v katoliške kroge, laične in duhovniške. V zadnjem desetletju pa se je tem naukom, ki povzročajo mržnje, frustracije in razredni boj, pridružili drugi, še bolj negativni in protikrščanski.
Po brezmejnih demagoških obljubah, ki jih je nemogoče spolniti, nas zadnje čase obsipajo z neopredeljivim geslom o spremembi struktur, ki jih bodo nadomestili z „avtentičnim socializmom.“
Totalitarni režim, ki ga ti duhovniki in njihovi mladi privrženci pripravljajo, bo otrok terorja in nasilja. In osvobojenje zatiranih z njihovim materialističnim pomenom bo smrt vseh človeških svoboščin in človeškega dostojanstva. Posebno bo uničena svoboda in duhovno ter moralno dostojanstvo, ki jih je Kristus prišel razglasit. Nasilje, ki ga ti duhovniki predstavljajo kot reakcijo proti „nasilju sedanjih struktur“ je doseglo višek z umorom gen. Aromburuja. Ta strahotni zločin ni bil sad dejanja „zatiranih", ampak sad razkrajalnega učenja, ki zastruplja razum in srce mladih.
Ko obsojamo te zablode, ki bi jih radi utemeljevali v nauku evangelija in Cerkve, opozarjamo
svoje brate, naj se varujejo volkov, ki prihajajo k nam v ovčjih oblačilih. Po njih sadovih jih boste spoznali.“
Izjava škofov
12.	avgusta so podali javno izjavo tudi škofje po stalnem odboru argentinske škofovske konfe-rence. V daljši izjavi, ki jo prinašamo v izvlečku, govore škofje o poslanstvu Cerkve in duhovnikov, o socialni revoluciji, o socializmu in o nasilju.
Zadnji dogodki •— govore škofje — so sprožili val protestov in izjav, ki kalijo red v okolju in množe zmedo in zbeganost. Ob takih prilikah je kaj lahko obsojati brez potrebnih pogojev, brez objektivnosti in pravičnosti ter tiste krotkosti, ki jo svetuje modrost.
Radi bi razložili resnico, ljubeč ljudi, obsojajoč pa zmoto, ki jo je treba zavreči, ko jo spoznamo-Škofje morajo resnico dobro spoznati in jo povedati z jasnostjo in ljubeznijo. Duhovniki in laiki P*1 morajo resnico razumeti, sprejeti in uresničiti. Škofje večkrat navajajo koncilske dokumente in papeževe izjave.
Poslanstvo Cerkve
Najprej je treba upoštevati naravo, ustroj in namene Cerkve-da po tem lahko presojamo, ali je noše krščonsko življenje in delova-
nje v skladu z nj'enimi temeljnimi zahtevami.
Svojsko poslanstvo Cerkve, ki ji ga je zaupal Kristus, ni ne politično ne gospodarsko ne socialno, ampak versko. Toda iz tega verskega poslanstva pritekajo naloge, luč in moči, ki pomagajo graditi in utrjevati človeško družbo v skladu z božjo postavo.
Delovanje duhovnikov
Delovanje duhovnikov se mora ujemati s smernicami evangeljskega poslanstva Cerkve. Delovati morajo v povezanosti s škofi in z drugimi duhovniškimi sobrati. Kadar snujejo krščansko občino, se ne smejo udinjati kakšni ideologiji ali strankarstvu, ampak naj se trudijo kot glasniki blago-vesti in pastirji Cerkve za duhovno rast Kristusovega telesa.
Za pospeševanje celotnega razvoja človeka naj duhovniki vzgajajo in spodbujajo vernike, da s krščansko zavestjo aktivno posegajo pri načrtovanju in izpeljavi napredka.
V gospodarsko in socialno in še posebej v politično področje, kjer je več različnih konkretnih možnosti, naj se duhovnik ne spušča. V tem mu ne pripada ne odločanje ne vodstvena vloga ne izvedba načrtov. To velja še veliko bolj, če bi poseganje v ta področja po-nienilo zanikanje načel naravnega bvava in krščanskega socialnega nauka.
Priključiti se revolucionarnemu gibanju in se opredeliti za nek južnoameriški socializem, ki bi nujno vključeval socializacijo proizvajalnih sredstev, gospodarstva, politične oblasti ter kulture, kar so storili duhovniki za 3. svet 2. maja v Santa Fe, ni pravilno in ni dovoljeno nobeni skupini duhovnikov.
S tem, da zatrjujejo, da ne bo pristnega socializma v latinski Ameriki, če ne bodo prevzeli oblast avtentični revolucionarji, ki bodo izšli iz ljudstva in mu bodo zvesti, podpirajo socialno revolucijo z vsem nasiljem, ki ga nujno s seboj prinaša.
S Pavlom VI. opozarjajo škofje, naj se ne predajamo lahkoverni skušnjavi, da bo hrupna in nagla sprememba socialnega reda, ki ne ustreza, že sama po sobi garancija boljšega reda, vsaj tam ne, kjer ni bil pravilno pripravljen Zlasti pa še nasilje, pa čeprav so predstavlja kot iskrena revolucija proti krivicam, ne zagotavlja upo-stavitve pravičnosti. Skušnja uči da je največkrat ravno narobe.
V krščanskem svetu niti nauk Cerkve niti njena tradicija ne povezujeta evangelija in nasilja za dosego socialne pravičnosti. Duhovniki gibanja se večkrat sklicujejo na izjave škofov v San Mi-guelu, a neupravičeno. Potrebnost naglih in globokih sprememb sedanjih stuktur nas obvezuje vse, da iščemo novo in človečansko pok ki bo izvedljiva in uspešna za iz-
vedbo osvoboditve in nas bo obvarovala ekstremističnih stališč reševanja, zlasti marksističnih, ki so nasprotna krščanskemu gledanju in tudi čutenju našega naroda.
Socializacija proizvajalnih sredstev
Škofje ponavljajo za Janezom XXIII., da je tam, kjer politična oblast ne dovoljuje zasebne lastnine tudi proizvajalnih sredstev človeška svoboda dejansko okrnjena ali pa povsem odpravljena tu di v važnih rečeh.
S tem seveda ni rečeno, da hočejo škofje vzdrževati in še manj zagovarjati sedanje stanje, kot da bi bilo izraz božje volje. Ne g’v za to, da bi varovali bogatine pred reveži in potrebnimi. Branijo etič-
MOLITVENI NAMEN
Splošni: da bi se verniki bolj živo zavedali, da so deležni in soodgovorni pri Kristusovem splošnem duhovništvu.
Misijonski:	da bi verniki
mladih Cerkva, kot soudeleženi pri Kristusovem duhovništvu, čim prej prevzeli odgovorna mesta v življenju Cerkve.
no socialni namen lastnine, ki jamči človekovo svobodo. Ima pa zasebna lastnina bistveno socialno funkcijo. Potrebnim ljudskim plastem je treba omogočiti napredek in dostop do gmotnih, kulturnih in verskih dobrin.
Nasilje
Škofje govore o potrebi globokih in drznih sprememb. Zavračajo pa nasilje. Obžalujejo, da se tei-oristične metode, ki jih vest odklanja, sprejemajo kot sistem bojevanja. Obstoječe krivičnosti ne smemo odpravljati z novimi krivičnostmi. In tudi kršenega reda ne bomo popravili s kršenjem člo veških pravic.
Zvestoba
Da je neko duhovniško gibanje res krščansko, je nujno treba sprejeti celotno Cerkev, kot jo je opredelil II. vatikanski koncil, kot hierarhično božje ljudstvo. Duhovniške skupine morajo delovati v povezanosti z lastnimi škofi in s papežem. Kot pastirji ne smemo spreminjati nauka evangelija Cerkve in cerkvenega učiteljstva. Truditi se moramo za edinost.
Naj Marija, mati Cerkve, kon-čavajo škofje, pomaga najti pot k tisti edinosti, za katero je prosil Gospod.
Na pismo škofov so člani gibanja odgovorili z obširnim pismoim o čemer bomo poročali v prihodnji številki.
(Bo še)	J. š-
Pater Leppich razlaga sv. pismo
pismu sv. Pavla Rimljanom
1.	avg. 12, 1-2. Zavračamo vsako modo, ki ne spoštuje telesa kot
bivališče Svetega Duha. Se bojimo plavati proti toku večine?
2.	avg. 12, 3-8. To je bila Katoliška akcija med prvimi kristjani.
Pomanjkanje duhovnikov bi bilo manj boleče, če bi jim mi, laiki, ne nalagali del, katera bi mi lahko prav tako častno opravili. Si na razpolago, da z delom pomagaš duhovnikom?
3.	avg. 12, 9-16. Še tako slaven pisatelj ne bi mogel bolj točno opi-
sati pravo bratovsko ljubezen. Preberi ta odstavek še enkrat, s premislekom.
4.	avg. 12, 17-21. Sram bi nas moralo biti, da je pogan Gandhi boljo
razumel in živel te svetopisemske besede kot mi, kristjani. Mimogrede se spomnimo, da smo dolžni moliti tudi za 390 milijonsko Gandhijevo ljudstvo.
5.	avg. 13, 1-7. Morda dvomiš, ali bi nas sv. Pavel tudi danes pozival
k pokorščini z istimi besedami. In vendar je to zapisal, ko je rimskemu cesarstvu vladal Neron, pod katerim je izkrvavelo za Boga toliko tisočev kristjanov.
avg. 13, 8-10. Iskreno priznaj, kaj najbolj ljubimo: denar, zabave, nogometne tekme, ali svoj želodec — ali svojega brata, ki ima prvi pravico do naše ljubezni? avg. 13, 11-14. Kdor si hoče priboriti srečno večnost, ne sme skrbeti samo za telo in ob tem pustiti, da mu duša mre od verske slabokrvnosti.
avg. 14, 1-9. Tisoči kristjanov se spominjajo vsak petek Jezusove smrti s „petkovo odpovedjo“, čemu se ti odpoveš ta dan? avg. 14, 10-16. To je resna krščanska dolžnost: da opustimo vse, kar bi bilo komu v pohujšanje, tudi če samo na sebi ni smrtnogrešno. Preglej svoje življenje pod tem vidikom, avg. 14, 17-23. Družinski mir je svet in nedotakljiv. Nihče ga ne sme motiti. Pomagam ohranjati mir v hiši ali pa zastrupljam družinsko ozračje s prepiri ali grobim govorjenjem?
avg. 15, 1-6. „Duhovni napuh“ nas slepi, da bi mogli videti duhovne potrebe drugih. A kdo je tako ponižen, da bi si to napako priznal?
12.	avg. 15, 7-13. Naša praznična voščila so pogosto samo dogo-
vorjena znamenja, polna praznoverja in praznih besed. Si upaš biti toliko „zastarel“ in želeti drugim blagoslova in božjega varstva? Napiši s preprosto pisavo, ker teh vošči! ne boš dobil v kiosku.
13.	avg. 15, 14-21. Veliko krščenim je Kristus „nepoznani Bog“. Mi,
njihovi bratje po veri, posebno botri in sorodniki, imamo dolžnost, da nadomestimo pomanjkljivo versko vzgojo staršev.
14.	avg. 15, 22-29. Komunisti delajo po načelu: „Kar je tvoje, je
moje.“ Kristjani pa moramo izvesti revolucijo dobrote: „Kar je moje, je tvoje.“ Dokažimo z dejanji, kar komunisti vpijejo z besedami!
15.	avg. 15,30-33. Nihče ne pride sam v nebesa. Kakšna odgovornost,
če bi se kdo pogubil po naši krivdi, ker smo zanj premah’ molili.
16.	avg. 16, 1-6. Sv. Pavel pozdravlja prve „aktiviste“ krščanstva.
S’ svojo dobroto zajema vse enako — tudi najbolj skromne pomočnike. Na žalost se danes dogaja včasih zelo različno v našem medsebojnem sodelovanju.
17.	avg. 16, 17-24. Z molitvami in žrtvami veliko več doprinesemo
za spreobrnjenje božjih sovražnikov, kakor če bi z njimi debatirali ure in ure'.
18.	avg. 16, 25-27. To Pavlovo pismo berejo milijoni in milijoni ■—
po 2.000 letih. Bodo imeli naša pisma ali pisane besede še kakšen pomen čez nekaj let?
Iz sv. evttngelijja po Janezu
19.	avg. 1, 1-10, Goethe krivoversko nekje pravi: „V začetku je bil°
dejanje.“ Janez oznanja drugo resnico: „V začetku je bila beseda...“ Vsako dejanje je naročeno po besedi, to pa narc-kuje misel. Prosimo za več notranje zbranosti in manj praznega mahanja po zraku.
20.	avg. 1, 11-18. Kako pogosto prejemamo obhajilo? Velikonočna
zapoved velja le za zaostale kristjane, ki se celo enkrat na leto težko približajo Bogu.
21.	avg. 1, 19-28. Preroki, ki niso tako ponižni kot Janez, se hitro
spremenijo v prestroge sodnike družbe in razmer. Prosimo, da bi posnemali Janeza Krstnika vsi tisti, za katerimi derejo množice!
22.	avg. 1, 29-34. Učimo se od Janeza, kadar je prav, da damo pred-
nost tistim, ki so več kot mi. Vprašajmo se, če iz zlobe spletkarimo proti tistim, ki so bolj upoštevani kot mi sami?
23.	avg. 1, 35-51. Vsak človek čuti kdaj v življenju klic, naj se bolj
približa Bogu. To je čas milosti. Smo zvesti tem božjim klicem, ali jih zamorimo z manj važnimi opravki?
24.	avg. 2. 1-11. Kristus zahteva močno, živo vero — od tebe in od
mene, v baru in v cerkvi, danes in jutri, povsod in zmeraj.
25.	avg. 2, 12-17. Cerkve so „postajališča“ ob poti v nebesa. Naša
častna dolžnost je, da skrbimo za njih gradnjo, vzdrževanje in lepoto.
26.	avg. 2, 18-25. Slepljiv uspeh in navdušenje mase odtrgata veliko
ljudi od prave resnice. Kristjan mora imeti zadosti moči da je „samotni svetnik“, čeprav večina misli in dela drugače, kot je prav.
27.	avg. 3, 1-8. Nikodem je izkoristil tišino noči za daljši intervju
z Jezusom. Se mi kdaj dalj časa pogovarjamo z duhovnikom zunaj spovednice o resnih stvareh?
28.	avg. 3, 9-18. Kristus ne prizanaša Nikodemu, ne tebi, ne meni,
kadar gre za resnice', ki bi jih morali poznati. Vendar Bog ni samo Resnica in Pravičnost, ampak predvsem Ljubezen.
‘-9. avg. 3, 19-21. Naša brezbrižnost nam ne sme zatemnjevati luči, ki nam jo je Kristus prinesel. Na stežai odprimo srce, da nas Bog presije z bogastvom svoje milosti.
30. avg. 3, 22-29. Ali si prav tako vesel uspehov drugih, kakor svojih? Ali pa si bled od zavisti, če drugi dosežejo več kot ti?
2l. avg. 3, 30-36. Duhovniki, ki bi živeli po besedah „On mora rasti, jaz pa se manjšati,“ bi delali čudeže milosti. Pa tudi ti moraš biti vedno bolj ponižen, če hočeš imeti vpliv na druge.
POGUM IN VZTRAJNOST
Življenje marsikaj prinese in odnese in tudi v življenju mladih ljudi so trenutki, ko se človek ustavi in gleda nazaj in naprej.
Eno je v mladem rodu, kar v starem marsikdaj že peša, dve lastnosti, ki sta mladosti specifični: pogum in vztrajnost.
Mlad človek želi biti pogumen in pogumnost mu skrajšava pot do cilja. Mlad človek ni rad plašen, ne pokaže rad, da se česa boji. Prepričan je, da vse zmore, da bo znal priti tudi preko tistih ovir, ki se jim starost umika. Prav to je, kar življenje poganja, kar da vedno znova in znova obilo novega. Pogum odkriva bodočnost, postavlja mejnike dlje in dlje naprej. Brez mladostnega poguma bi vsaka skupnost brž ostarela.
Modrost starih in pogum mladih se morata v vsaki skupnosti vezati, morata hoditi roko v roki. Samo iz take zveze more cveteti upanje za bodočnost, samo iz take zveze more rasti novo življenje.
Dragi prijatelji, ne bodite nikdar plašni v življenju. Pogum, prenašati težave, razočaranja, neuspehe vam bo vedno pomagal, da boste stopili na pot uspehov, ki jih bo deležna vsa skupnost. Plašnim ljudem boste v oporo, boječim vžigali duha.
Druga lepa lastnost mladih je vztrajnost. Dragi moji, če je kakšna čednost v našem skupnem življenju bolj potrebna, je to. Koliko stvar' začenjamo, koliko načrtov se stori, ki nikdar ne zrastejo. Ne zrastejo zavoljo tega, ker nam manjka vztrajnosti. Ne znamo s tisto idejo, s tistim načrtom iti iz dneva v dan. Ob prvi trdi besedi kritika se ustavimo, ob prvem razočaranju pričnemo pešati.
Brez vztrajnosti bi ne imeli ne svetnikov ne velikih mož. Vztrajnost odpre vsaka vrata in vsako srce, vztrajnost zmaga goro in doseže vsako globino. Ne morda danes, niti ne jutri, a do cilja pride. In še nekaj je, kar je silno važno, nikdar ne mislite, da morate tisto P°
Čemer z vztrajnostjo hrepenite, v vsej polnosti že vi sami doseči. Mar-sikdaj je tako, posebno v skupnosti, da boste prišli blizu cilja, cilj pa dosegel rod za vami. Ne pozabite pri tem, da bi brez vaše vztrajnosti to ne bilo mogoče. Marsikdaj se boste počutili kakor Mojzes, ki le peljal ljudstvo v obljubljeno deželo. Samo od daleč jo je videl, vanjo čiv ni stopil; tako se bo marsikdaj zgodilo vam. Videli boste od daleč Uresničenje svojih hrepenenj, ne boste ga mogli objeti; toda vaši 'Judje za vami bodo uživali sadove vašega poguma in vaše vztrajnosti.
Pri vseh svojih načrtih mislite na to. Hrepenite, sanjajte, delajte vključite se v vsako delo, v katerega se morete in bodite prepričani, da boste do cilja prišli. Vašega duha bo rod za vami nosil s se-b°j, z njim boste prišli do cilja.
Nikdar ne opešajte, ne dajte, da bi v vaši mladosti bila pogum ‘n vztrajnost le pritiklini. Naj bosta bistvi, ki mladost ožarjajo tako, da bo sij te zarje ostal še v vaših otrocih, da bodo dopolnili to, kar boste vi začeli.
Karel Mauser
^aä osrednji pevski zbor Gallus pod vodstvom svojega dirigenta dr. Julija oavellija že vse od prihoda v Argentino 1. 1948 prepeva pri naših verskih obredih in pri vseh pomembnejših kulturnih prireditvah slovenske skupno-v Argentini. S kvalitetnimi izvedbami zborovskih skladb, zlasti doma-c‘b, nudi rojakom estetski užitek in obenem dostojno predstavlja slovensko ime pred kulturno argentinsko javnostjo.
Življenje piše najganljivejše zgodbe, samo treba jih je znati brati
SREČA BREZ VERE?
Potrebno je, da se tudi to vprašamo, potem bomo dobili odgovor-Ne, brez vere ne more biti sreče.
Marjetica je bila prepričana o tej resnici. V svoji teti Heleni je imela živ primer, kako ubog in žalosten je zakon, ki ni postavljen na temelj vere.
Ko je Marjetica spoznala Rudolfa, ji je na njem najbolj ugajaj njegov plemenit značaj. Bil je najboljši fant, kar jih je poznala. bil eden tistih fantov, ki po štirinajstih dnevih poznanja že pridejo 2 nesramnimi zahtevami. Prav zares, Rudolfovo vedenje jo bilo v vseh pogledih najboljše in njegovi nazori o življenju zdravi. Ni bil bahač-ni hotel delati boljšega videza, ni obljubljal lune in zvezd in paradiža v zakonu. Bil je skromen, njuno prijateljstvo lepo in prijetno.
Med tem je poteklo nekaj mesecev, ko je Marjetica slučajno zve' dela, da je Rudi druge vere. Ta novica jo je pretresla v globini srca-Ni vedela, kaj bi storila.
„Draga, med nama to vendar ni tako važno,“ jo je tolažil „Toliko me vendar poznaš, da veš, da spoštujem tvoje versko prcni' Čanje. Vsak ima pravico, da ima svoje lastno osebno mnenje tudi gled0 vere. Jaz se ne bom nikoli mešal v tvoje verske zadeve.“
Molče je prikimala. Bila je prepričana, da bo Rudi držal besedo.
Mučila jo je še druga skrb. Je bil Rudi pripravljen, da se bo 1’oročil z njo v katoliški cerkvi; bo sprejel, da bodo njuni otroci prelili katoliško versko vzgojo?
„Rudi“, ga je mehko poklicala: „Verjamem, da mi ne boš delai težav glede moje vere, vendar premisli. Ko se bova poročila, bova 'hiela vse življenje različno mnenje o tako važnih stvareh, kakor je vera in to..
„Ampak, poslušaj, draga,“ jo je on prekinil; „se ti ne zdi, da jt Kajina ljubezen najvažnejša? In v tem sva si edina. Ni res?“
Marjetica je pritrdila.
„Razen tega, ti veš, da je veliko zakoncev, ki so iste vere in vendar se ne razumejo, ker jim manjka najvažnejše — ljubezen. Midva Pa se ljubiva in najina ljubezen naju bo družila vse življenje.“
„Da, prav imaš“, je rekla Marjetica.
Vprašujoče jo je pogledal.
„Rudi, poročiti se morava v katoliški cerkvi in najini otroci bodo korali prejeti katoliško versko vzgojo. Jasno, ti boš lahko ohranil svoje ''ßi'sko prepričanje in...“
„Dobro, soglašam. To ti povem zato, da boš videla, da naju ljubezen druži in naju nič ne more ločiti.“
Ciklame na slovenski zemlji
Preteklo je nekaj časa in dogodki se niso razvijali, kakor sta onadva pričakovala.
Štiri tedne pred poroko je Rudi povedal Marjetki, da njegovi starši zahtevajo, da se poročita v protestantski cerkvi.
Marjetka je bila zelo prizadeta in nemirna.
„Rudi, to je vendar nemogoče, midva sva se o tem že dogovorila.'
„Da, seveda, vendar moj oče vztraja na tem. Trdi, da tradicija naše družine zahteva tako in da mi ne more izročiti trgovine in vseh poslov, če tako lahko menjam svoje versko prepričanje."
„Rudi, zakaj mi nisi nikoli povedal, da je tvoj oče tako nepopustljiv ?“
„Ker te ljubim. Bal sem se, da te bom izgubil. Upal sem, da naju bodo končno razumeli in privolili v poroko v katoliški cerkvi. Naj te ne skrbi, Marjetica, pustiva jih z njihovimi zastarelimi nazori. Najvažnejše je, da se ljubiva in da bova skupno srečna."
„Ampak, kaj bo z menoj? Če se poročim v tvoji cerkvi, se bo moja družina za vse življenje ločila od mene."
„Za Boga! Tako da so tvoji starši ravno tako nedostopni. Ne moreva dovoliti, da bi se najina sreča zrušila zavoljo tega," je vzkliknil Rudi z obupanim glasom. „Ti veš, da te ljubim, pusti jih, naj oni mislijo, kar hočejo."
„Ampak, moja vera, Rudi. . . za vedno se bom ločila od nje. Tega vendar ne bom mogla prenašati."
„Ah, tvoja vera, moja vera!“... je jezno zavpil. „Poslušaj me vendar, ali me ne ljubiš?" jo je zopet prosil z mehkim ljubečim glasom-
„Ti veš, da te ljubim," mu je odgovorila Marjetka jokajoče.
„Zakaj vendar toliko skrbi? Tiste pol ure poroke v cerkvi tako hitro mine, potem imava vse svoje življenje pred sabo." Nežno jo je gledal in jo božal po mokrih licih.
Marjetka je popustila.
Poročila sta se v protestantski cerkvi, ampak kljub vsej pozornosti, ki jo je bila deležna Marjetka od strani Rudijevih staršev in sorodnikov, je čutila v globini svojega srca nemir in praznoto. Žalostna je bila tudi, ker njeni starši niso bili navzoči.
Danes je Marjetica elegantna gospa in živi v bogati, lepo opremljeni hiši. Njeno družabno življenje je zelo razgibano, v družbi j' cenjena, vendar čuti včasih praznino v svojem srcu in ne more se znebiti občutka osamelosti, ker je skušala pozabiti na svojo vero.
Kadar je Rudi zapazil njen nemir, jo je vedno spraševal, kaj ji .ie-Marjetica se mu je samo opravičevala, da je nekoliko živčna.
Pred kratim jo je obiskala bivša sošolka, ki ji je med drugim
rekla:
„Zelo dobro se imaš, Marjetka, vsega imaš, česar si želiš, res si •mela srečo. Jaz nisem bila tako srečna. Vsakič moram trikrat premisliti, predno se odločim, kako bom obrnila denar, da mi bo zadostoval 7-a naše potrebe.“
Marjetica si je mislila, da bi bila veliko bolj srečna, četudi b. 'ttiela manj udobnosti in denarja, samo da bi imela še vedno svojo vero.
Vera ni samo nekaj zunanjega, samo okras, ki ga lahko zamešamo po okusu. Vera je resničnost, ki živi, je opora, ki je ne smemo Zapustiti, če nočemo pasti.
In prav ljubezen potrebuje te nezlomljive opore, če noče umreti, če noče zbledeti.
V veliko zakonih postane ljubezen prazna in siva.
O tem prihodnjič
Otto Goldman	Mt. M.
Ha »e boš lažje lažje spovedal
SE SPOMNIŠ?
pri smrtnih grehih moramo povedati število orehov in okoliščine;
pri malih grehih ni potrebno, da povemo točno število in vseh malih grehov, ki smo jih naredili, zadostuje, da povemo nekatere;
Pe navadi se ponavljati vedno enakih litanij malih grehov, napak ali pomanjkljivosti. ,,Sem bil len, nepotrpežljiv, požrešen. . to je podobno, kot če bi dejal: ,,Imam en nos, ena Usta, dvoje, oči...“ Ker so kakšne napake, ki jih kdaj navede skoraj vsi ljudje. Boli
važno je, in tudi bolj težko, pokazati spovedniku tvoje notranje stanje in zakaj in kako .se vedno ponavljajo iste napake (npr. sem nepotrpežljiv z domačimi, govorim grde besede iz strahu pred tovariši1 sem lagala iz domišljavosti, sem grdo govorila o drugih iz nevoščljivosti, ne pomagam mo -mi pri pomivanju, ker raj<5? berem ali da se ne bi skvarila nohtov...)
— Taka spoved zahteva več priprave in več korajže, a tako <• bo spovednik lažje pomaaal iv. ti sam se boš počutil bolj mirnega in srečnega.
mladinska pošta
Predzakonski spolni odnosi
Dejstvo je, ki se ga ne da prikrivati, da se množi število predzakonskih spolnih odnosov. Ne gre, da bi tukaj iskali razloga za to porast. Vprašanje, ki bomo poskušali tu nanj odgovoriti, je le to: Zakaj so z moralnega sthlišča takšni odnosi v vsakem primem nedovoljeni? Odgo voritj hočemo na to vprašanje tako, da vzamemo za podlago najbolj pogostne ugovore, s katerimi skušajo mladi ljudje svoje predzakonske odnose opravičevati. Ti so v glavnem naslednji:	>:'
Predno se poročiva, morava poskusiti, če se spolno ujemava ali ne. če bi šele v zakonu spoznala, da se ne, to lahko pomeni nesrečo za najin zakon?
Takšna predzakonska preskušnja (test) ne dokaže več, kot pa more dokazati. Dokaže pa le to, da je to določeno spolno dejanje uspelo ali pa da ni uspelo- Če je preskušnja dobro izpadla, zato to še ni nobena garancija, da bo tudi zakon kot takšen uspeb, kot tudi nasprotno slabo izpadla preskušnja ni noben dokaz za to, da bo zakon nesrečen. Če ta prva spolna preskušnja ni dobro iz-
padla, s tem ni rečeno, da bi pi'v) tedni ali meseci zakonskega življe" nja teh težav ne bodo odpravili. Na Vadno se zahteva nekaj časa, da pride do prave spolne harmonije. ^ še važnejše pa je: zakonsko živijo' nje ni samo spolno življenje, amp3’ obstoji še iz mnogih drugih in va-*' nejših elementov. Zakonskih nesre^ so redno krive druge težave, np1'1 pomanjkanje medsebojne potrpežlj'" vosti, popolnega vživljanja drug ' drugega, medsebojnega razumeva' nju, odpuščanja in duhovne Ijubez11' Dobro alj slabo prestana „spola3 preskušnja“ praktično torej nie a’’ dokaže in ne garantira sreče v a3' konskem življenju, ker je ta odvisa3 od drugih, mnogo važnejših elem®3 tov, zlasti duhovne narave. Zahta'3 po spolni preskušnji je iskreno dano izgovor, pod katerega hočai0 mladi ljudje skriti svoje želje P° nedovoljenem spolnem doživetju.
d*
Danes je zelo pogost primer, se mladi ljudje šele pozno poročijo. Dolgo univerzitetno iz<>*,l‘I zevanje in pa težki ekonomski P° goji so vzrok, da morajo mladi 1 ^ dje dolgo, predolgo čakati na I’ roko. To stanje še poslabša nen
kalilo močno erotizirano okolje moderne družbe, tako da je težko ži-veti tako dolgo in v takšnem okolja *držno življenje. Ali niso razlogi zadostni za predzakonske spolne od se?
Skušati razumeti ni isto kot odobravati. Nekaj drugega je imetj razumevanje za slabosti mladih fantov *n deklet, ki se nahajajo v takšnih °kolišcinah, nekaj drugega pa je Uačelno jim priznati pravico do predzakonskih spolnih odnosov. Mnogo krivde za stanje, ki danes dela tež-zdržnost mladim ljudem, ima resda družba, a zaradi enega zla, ne Moremo in ne smemo privolili ,-drugo zlo, kakršno je predzakonsko sPolno občevanje. Treba je pač de-'ati na tem, da se polagoma druž-bene razmere spremenijo in ekonom-ski pogoji zboljšajo, a moralni pred-btsi imajo večno veljavo, vežejo to-tudj v težkih, nenavadnih okoliščinah.
že dokončna, nepreklicna? Ktijti le takšna ima pravico do zadnjega, te-lesno-spolnega izraza in dopolnitve? Mnogi menijo pod ljubeznijo le trenutno, menljivo simpatijo. Ta gotovost ne daje pravice do spolnega združenja, ker je spolnost dana človeku, da izrazi in goji doživljenjsko in nepreklicno ljubezen. Poleg tega ima spolnost tudi nadoseben, socialen pomen: je dana za prebujanje novih življenj, ki ga pa predzakonsko spolno življenje hoče izrecno izključiti. Ker ima spolnost tako velik socialni pomen, zato ima družba pravico, da za takšno ljubezensko in spolno skupnost ve in ji tudi pod natančno določenimi varnostnimi pogoji da šele pravico do obstoja, če je torej njuna ljubezen res že tako popolna, zrefa in nepreklicna, po tem naj se tudi pred javnostjo kot takšna legitimira s tem, da si nadene pravno obliko zakonske pogodbe in zakonskega stanu.
Kaj pa nama še manjka, da nc b' smela imeti spolnih odnosov? ^Uiava se zares rada in to je glav-117- In resnična globoka Ijiibezeo ’'aiu sili, da si dava zadnji, tudi elesni izraz ljubezni s spolnim zdrn-
*enjem!
Globoka ljubezen med fantom ir ukletom resda hoče prej ali slej ^i zadnje dopolnilo in izraz v fi-
*ičn
ČU;
eru, telesnem združenju. A tal:-u dva morata biti do sebe res od-Kosrčna. Je njuna ljubezen res
Pri versko plitvih fantih je sko-ro običaj, da zahtevajo od svojega dekleta „dokaz ljubezni“, češ če me imaš zares rada, mi boš dovolila tudi spolno doživetje.
Je to star način izsiljevanja, kateremu marsikatero dekle podleže iz strhhu, da jo bo sicer fant pustil. Za takšnim fantom ji pač ni treba jokati, ki pod lepimi frazami skriva pomanjkanje spoštovanja do svojega dekleta in isvojo neukročeno strast. Odgovor dekleta bi npr. lahko bil naslednji: „Seveda te imhm rada in
sicer tako rada, da se hočem s teboj poročiti. A zakon ni samo v tem, da se spolno izživljava. Zakon in zakonska ljubezen je nekaj vse večjega: je jesti in živeti skupaj, je imeti otroke in biti združen v dobrem in slabem. Dokler ne moreva imeti vsega tega, te ne smem razočarati, da bi ise zadovoljila samo z enim delom. Čeprav ne moreš razumeti, me moraš ti imeti toliko rad, da boš znal počakati.“
Kaj bo dodala poroka najini ljubezni? Ali bo s poroko bolj resnična in globoka, kot je sedajle?
Daje neke garancije, ki jih brez poroke ni. Samo zakon, kot stalna, nerazdružljiva zveza dveh ljudi, ki jo oba kot tako tudi sprejmeta, je zadostno jamstvo, da res hočeta svojo ljubezen kot nekaj stalnega in nepreklicnega. Toda, ali ne bi kakšna zasebna obljuba mogla nadomestiti tega javnega zakonskega kompromisa, vsbj toliko časa, dokler s"' npr. ne moreva poročiti javno pred državno ali cerkveno oblastjo ? Tudi v tem primeru so predzakonski spolni odnosi nedovoljeni. Ne smemo pozabiti na temeljno vlogo, ki io ima spolnost v življenju človeštva. Zato ni nobene, količkaj organizirane in kulturne družbe, ki ne bi spolnega življenja podvrgla nekim socialnim normhm in dala zakonu značaj institucije, to se pravi nekega stalnega in obveznega okvira, v ka terem edinem se more zakonito vršiti spolno življenje. Ta okvir je si-
cer pri različnih narodih in kulturah različen, a povsod ima pravno in zato moralno obveznost, ki jo človek mora spoštovati. Pač bi bilo želeti, da bi npr. Cerkev tistim mladin1 ljudem, ki se ne morejo pred državo poročiti, ki pa si obljubijo dokončno in nepreklicno zvestobo in ljubezen, dovolila skupno življenje, n® da bi se predhodno podvrgli obvezn’ zunanji poročni obliki pred civilno oblastjo. To je možno in Cerkev v neki meri to tudi že vrši. Takšno združenje bi bilo seveda pravi zakon.
Sva že trdno odločena, da se p0' ročiva. Imava že datum za porok’. Ali bi vsaj v tem primeru isint^3 že imeti spolno življenje?
Spolno življenje je dovoljeno |(! tedaj, kadar je ljubezen med fanton1 in dekletom res dokončna in nepn®' klicna. Pred poroko pa njuna ljube' zen kljub morebitnemu nasprotn® mu zatrjevanju nima še te dokončnosti in nepreklicnosti. čeprav st11 namreč že odločena za zakon, vendarle v dnu vesta, da sta končn0 le še svobodna (kot dejansko sta) in da se še zadnjo uro PrR poroko lahko iskesata in svoje ra'/‘ merje prekineta. Izkušnja to resni1“', potrjuje. Niso namreč tako re^ primeri, da so „skoro zakonci“ ? narazen, včasih prav zaradi čaranja nac! „spolnimi izkušnjam1 ki so si jih zaradi bodočega zakon-1 dovolili.
A. Kukovič-'1
v mmmi
štiri pravila za staro matere
Stare matere so lahko velik blagoslov za družine svojih otrok, [ahko pa tudi ne. Nek družinski oče, otrok svoje še žive matere, ki je nekaj časa stara mati njegovim otrokom, je iz njenega modrega Ponašanja razbral 4 pravila — gesla —, kakšne naj bi bile po njegovem mnenju stare matere. Ker so izraz velike življenjske modrosti, ■ih tu zapišemo:
1.	pravilo: delati. Dobra stara mati mora znati kljub svojemu na-,s|ovu stare matere še vedno kaj narediti v hiši poročenih otrok. In sicer ne bo delala tistega, kar tudi drugi radi delajo. Nasprotno, svoje 'lelo bo našla tam, kjer drugih ni ali ga drugi nočejo videti. Stara ^ti ima oči za vse in priskoči na pomoč tam, kjer si mladi ne vedo 'losti pomagati. Stara mati, ki obišče družino svojega sina ali hčerke z namenom, da bi ji stregli, ne bo zaslužila častnega naslova dobre stare matere. Rada bo marveč poprijela za kakršnokoli delo, saj v J)obeni družini tega ne manjka in bo tako poskrbela, da si mlada na Pjen račun nekoliko odpočije.
2.	pravilo: molčati. Kadar vstopi stara mati v hišo svojih otrok, pride v prazno sobo, temveč družino, ki gotovo ni brez vsakih te-
2av- Opazila bo npr., da imata mlada zakonca težave, da včasih ne go-v°rita med seboj, da sta zamišljena in žalostna, čeprav poskušata na ^naj kazati lep obraz — pa kdo bo svoji materi mogel kaj prikriti0 Pdi pri otrocih bo videla mnogo stvari, ki ji ne bodo všeč: sebičnost, Pßnbogljivost, pomanjkljiva snaga. Kaj bo storila dobra stara mati v akšnih primerih? Molčala bo, dokler je ne bodo morda vprašali zu gele tedaj bo govorila. Mirno, potrpežljivo, stvarno. Potem se 0 Pa spet zavila v molk glede notranjih družinskih reči, dokler je ^Pet ne prosijo za svet. Takšni stari materi, ki zna molčati, bodo dali ^ladi gotovo veliko priložnosti za govorjenje. Takšnim pa, ki hočejo, ^Poklicane kar naprej dajati svete, bodo kmalu dali vedeti, da jim j0 njen molk dobrodošel.
3.	pravilo: molče potrpeti. Včasih mladi zavrnejo staro mater, Če» danes stvari niso več takšne, kot so bile v tvojih časih“, „to je bil°
prej, danes pa ni več tako,“ ipd. Ob takšnih besedah se morda cel0 otroci nasmehnejo, staro mater pa takšno govorjenje boli. Spet drugih stara mati opazi, da je njen sin zaskrbljen, pa se ne obrne nanjo P° nasvet in tolažbo, ampak se zateče k svoji ženi. Ali pa se zgodi, da p1'1 mizi preneha govorjenje, ko vstopi ona, ker pač ne spada tako k družini kot zakonca in njihovi otroci. Navadno mladi nič ne mislijo, d» bi mogli s tem žaliti staro mater, gotovo pa nimajo nobenega slabeg9 namena. Tako pač nanese. Če bo stara mati postala nepotrpežljiva in bo morda izrekla na račun tega kakšno pikro besedo, mladim ne b° všeč. Dobra stara mati bo skušala molče prenesti takšne majhne zbod Ijaje, saj jih je v življenju bila deležna že toliko. Potem jo bodo f'(’ naprej vsi radi imeli.
4.	pravilo: obdarovati. Dobra stara mati zna obdarovati — scved° na svoj način. Ne gre za drage darove; stare matere namreč navadno nimajo veliko denarja, komaj da se dobro preživljajo. Darujejo manj»'-reči, v katerih pa je navadno več srca kot v dragocenih darilih. ^ svoji samoti misli stara mati vse leto na darila. Ve, kaj more razve' seliti očeta, mater, otroke. Iz majhnega zna narediti, včasih pravo
Otroškj vrtec v Slomškovem domu v Kamos Mcjiji
l'udežfe, iz ostankov in odpadkov prijetna presenečenja za božič, za j?o-^°ve, za obletnice.
Pa še eno, dodatno pravilo bi dal za staro mater v njeni samoti, ^aj ne obiskuje svojih poročenih otrok in njihovih družin, razen če 1° povabijo. In naj ne ostaja pri njih dalj časa, kot je potrebno. Če apr. v družini pričakujejo novega otroka, bo rada prišla, a ko je po aekaj dneh z materjo in otrokom spet vse v redu, se odpravi domo/.
Stare mame! Soglašate s temi pravili?
Izpraševanje vesti o
1.	Ljubezen med možem in ženo: Kristus je dal življenje za Cerkev
iz ljubezni, sva odločena izkazo-Vati si ljubezen ne s smrtjo, ampak smrti ? Apostolova zapoved velja može in žene: „Možje, ljubite svo-žene...“ (Ef 5, 25). Je najina Jubezen potrpežljiva, velikodušna, Vse odpušča, nikoli ne mine? Je najin dom dom miru ali pozorišče Prepirov? Je najin dom drugim \ vzpodbudo ali v pohujšanje
2.	Medsebojna zvestoba: sva s>' 2vesta, kakor sva obljubila ob pc ^°ki: J(Ti in samo ti?“ Sva iskala
Ustvenega zadoščenja v prijateljih, kj so že mejila na igranje z Jubeznijo ? Se podpirava drug dru-k®ga v odporu slabemu vplivu mo-črnega pojmovanja zvestobe ? Sva ^hranila neoskrunjeno pravilno gle-ai,je na zakonsko življenje kljub Nesenju po TV, v revijah in v družbi? Izkoristiva priložnost za obijanje prešuštev ali za pouk, kadai Je Potrebno?
2- Sva vzela zares odgovorno ^arševstvo, to je, da sva z Ijube: -P’jo sprejela al; sprejerriava toliko
zakonskih dolžnostih
otrok, kolikor jih po pometi moreva preživljat; in pripraviti za življenje ? Sva pravilno poučena o sedanjem uradnem učenju Cerkve o vprašanja rodnje otrok? Omenim pri spovedi ali poznanemu poštenemu zdravniku svoje težave?
4. Vzgoja otrok: Dajem pravo mesto tej nalogi ? Se zavedava, da je vzgoja dolžnost obeh in ne sam') matere? Žrtvujeva čas in komodno-sti temeljiti vzgoji otrok? Zaupava, da bodo dobro vzgojeni otroci do bršen del najine sreče že na zemlji ? Dajem prvo mesto verski in moralni vzgoji? Se znava in hočeva prilagodit; težavam, ki jih imajo otroci v različnih starostih? Moliva zanje? Molimo skupaj? Jih navajava k resnemu življenju? Se sama še noprej izobražujeva zato, da bi jih mogla prhv vzgajati? Jim z vso odločno t-jo in jasnostjo kaževa svoj svetovni nazor, da smo ustvarjeni od Boga in zanj ustvarjeni, da je naš končni cilj življenje po smrti in ne življenjski materializem? Jih pripravliava na resno izbiro poklica in življenjskega druga ? Jim pridigava predvsem s svojim zgledom ?
NRSi PRBbbEMI 1
Spo.štiijm«» vse jetike!
Po družinah se veliko trudimo, da bi naši otroci ohranili slovenski jezik. Pošiljamo jih v slovensk,!) šolo, k slovenskemu petju, v slovensko družbo; govorimo jim o Sloveniii. Pogosto jih kregamo, ko slišimo, da jo plo „špansko“ uberejo.
Pa včasih prisluhnem, kako cenimo slovensko govorico odrasli. Saj skoraj ni stavka, da ne bi vanj vpletli popačenke ali čiste tujke!
Bi ne bilo pametno, da si v tem sami začnemo delati krepko spraševanje vesti?
Spraševanje vesti je premalo, tu je treba hitrega poboljšanja. Mešanje jezikov je prvič — velika intelektualna hiba, ki kaže na omejeno stopnjo naših Razumskih sposobnosti. Je pa tudi znak moralne napake — lenobe, da ne govorimo o pomanjkanju samozavesti, ki tudi ni ravno krepost.
Mešati dva jezika pomeni poleg tega izkazovati nespoštovanje, prezir do dveh kultur, od katerih je vsaka zase vredna občudovanja.
Seveda se nam lahko zgodi, da nam za ta ali oni pojem zmanjka izrazov in si skušamo pomagati z drugim jezikom, če se to zgodi na stro-
kovnem področju, si moramo prizna' ti, da nam manjka izobrazbe v tem ali onem jeziku, če gre pa za vsak' danji govor — je zadnji čas, da se' žemo po knjigi v jeziku, ki nam (ie' la težave, da si ga osvežimo. Vse jezike, ki jih poznamo, smo dolžn' gojiti in govoriti, čim lepše morem1'-Jezik — vsak jezik je namreč umek nina, če nismo sami umetniški tvore* jezika, vsaj nimamo pravice kvarit*1 kar so ustvarile generacije pred na' mi.
Govorite, špansko, angleško, nem' ško, govorite vse jezike sveta, a g°' vorite jih lepo in s spoštovanjem-kakor bi želeli, da bi drugi govori1-* vašo rodno slovenščino.
“Čusleži” po TV
Iz Brazilije je prišel pred čašo"* „padre Luis“, protestantski past«'1 kj pravi, da je obudil že mrtvo <**; klici'» v Čile, dalje, da je ozdra'* mnogo ljudi s tem, da na glas be*1 sv. pismo in lob tem, kdor trdn° veruje — ozdravi. Tudi Tu Sam nekaj podobnega. Kaj pravite k te mu? Kako naj odgovorim ljudem> ki so globoko verni, vendar v up*1 nju na zdravje hitijo tja?
Ne poznam „padre Luisa“ in P0
Robnih „čudodelnikov“, ki so vedno bi in vedno bodo, ker bo vedno do-v°lj ljudi, ki jih bodo pripravljen;
«Prejeti.
Tu gre torej za načelen odgovor P ne 2a razlago enega ali drugega Primera. Edini, kj ima oblast nad «rvljenjem in smrtjo, je Bog. Niti Ppostoli niso đel'ali čudeživ sami orl marveč le v božjem imenu.
6ra v Boga in božja volja — kot p govor tej veri, sta edina vira za tesnični čudež.
Ali je ta ali oni „čudodelnik“ Posrednik med Bbgom in ljudmi ? ^ '®^e sebe in svojo slavo — bodi ropričan, da ni tako. če oznanja ^ ristusov evangelij v skromnosti in iskanja lastne slave, bi bil ču-z mogoč — vendar, si naletel med “H čudodelniki na koga, ki ga ne a]. lrPa bolj časniarska propaganda . 1 Program na televiziji, kakor P’stusov nauk?
Ozdravljenje v teh primerih so ^adno posledice sugestije, hipno-ali drugih naravnih pojavov, ki izredni ali redki — ne pa V
Ves, čim večje je brezboštvo, čim je verske izobrazbe, bolj hla-1° ljudje za vsem izrednim. Na-6sto Boga iščejo malike.
v apa11!11 na zdravje tja, le naj hite, dokler se zave-boi ’ ie vsal{0 zdravje in vsaka ezen od Boga. Kadhr so ljudje ^Ppani, jjj, },0g težko prepričal z ]ja Vprašanje je le, če so taki •l® lahko globoko verni. Bolj ver-
v morda 'P'leŽni.
jetno je, da je njih vera precej površna, se ti ne zdi?
Zakaj je zgubila veselje?
Moja sedemletna hčerka je vedno kazala veliko veselje do nastopanja in igranja na odru. Vsa srečna j e bila, kadar so jo povabili k sodelovanju. Zato sem se letos zares začudila, ko je zopetno povabilo odklonila, češ, da ji otroci pri vajah preveč nagajajo.
Dvomim, da bi ta izgovor popolnoma držal, kljub temu, da je dejansko bolj plahe narave. Vidin jo pa dolgo časa zamišljeno in nekam žalostno, kadar njeni sovrstniki ol • bajajo, >>na pa ostaja doma.
Bi mi, prosim, hoteli pomagali razvozi jati ta vozel?
Veste, na daljavo in na podlagi vašega popisa bo precej težko kaj razvozljati.
Vendar se vam ne zdi morda verjetno, da je vaša hčerka naletelo na kako razočaranje, morda kako malenkost, ki ji je pa vsaj začasno ohladila veselje do družbe? Verjetno gre bolj za odnose do prijateljic ali prijateljev, ki jih najde pri prireditvah, kakor pa zb odpor do nastopanja.
Sčasoma boste vi kot mati lažje našli pot do otrokovega srca in zvedeli za vzrok. Le siliti nikar vanjo. Pustite jo, naj sama skuša v sebi prva razočaranja, ki pomagajo do zorenja. Vi bodite pozorni, a ne vsiljivi.	(Konec na strani 494)
I. I.	(Nadaljevanje'1
Pod „crkljanjem“, ki ga mati omenja v tistem pismu, razumem razvajanje otrok in sega na čisto vzgojno področje. Razvajala nas naša mama v tistih letih res ni.
Ata in mama sta bila preobložena z različnim drugim delom in
ZAKAJ JE ZGUBILA VESELJE? (Nadaljevanje in konec)
Mimogrede — tudi ni posebne nesreče, če otrok za nekaj časa preneha z nastopanjem; tako bo lažje spoznal, da se svet ne vrti krog nje-£a.
Seveda, če bi prišlo do težjih motenj, vam bi svetoval, da se pomenite s kakim pedagogom ali psihologom, pa se mi zdi, da vaš vozel n; doivolj kompliciran za tako skrb.
Še to, bodite pripravljeni, da bo vaša hčerka naletela vedno na več problemov in da jo lahko na to pripravljate, a reševati jih bo morala — kot vsak človek — sama.
skrbmi in se je zato z nami otrok’ največkrat ukvarjala stara mat’’ Ta pa je bila zelo pobožna in m0' litvena in tako tudi resna in zah' tevna do otrok. Moj prvi otrošk’ pojem „svetnice“ je povezan 3 predstavo naše stare matere; vsa' ka svetnica v pratiki se mi je zde' la nekoliko podobna njej, a ona se mi je zdela čez vse.
Ta nas je učila, kaj je prav >n dobro in kaj ni prav in je grdo greh. To je odločalo in pri tem bilo popuščanja. Stari oče me je edini včasih jemal v zaščito >h sem pri njem iskal nekoliko pot”' he, a kaj, ko ga ni bilo zraven kadar bi ga najbolj potreboval-
Bil sem še zelo majhen in še b>' sem hodil v šolo. Nekega večer3 nekaj ni bilo prav in sem bil 0<* ateta kaznovan. Ne vem, za kaj 3e šlo, samo to dobro vem, da sem se ves užaljen in ihtav spravljal spat' Vzdihoval sem v ihti in me je je' žilo, ko ni bilo pri nikomer nobe' nega znamenja, da se jim kaj snT' lim. Ne vem, ali sem jim zarc3 zagrozil: boste že videli, če bot11 umrl — čisto mogoče bi bilo. Re<: pa sem našel dokaj tolažbe v m’' sli, ki sem se v njej naslajal, kako bi bilo, če bi res umrl, pa tako, da bi videl, kako za men'’1 jokajo, jaz pa bi ostal trd in ne"' smiljen in bi jim privoščil: sedaj pa imate... pa seveda. (1 bi umrl tako, da bi me pri b’ ^ nič ne bolelo, in pa, da bi P°tc bil spet živ.
Tudi sem uporno razmišljal.
j® le dal atu in odraslim pra-vico, me tepsti. Saj jih tudi jaz ne tepem.
Na vse sem jim za slovo Se za-^r°zil, da bom „šel proč“. Takrat je pa mama zasmejala: „Kam pa gel?“ Kesno sem ji odffovo-l"*!- da k sosedovemu staremu oče-U’ ki me je imel zelo rad. Cele ^e sem previsel ob njegovi mi-2arski mizi, ko je mizaril, in se Sl»iel igrati s kosi lesa na tleh in celo z nekaterim orodjem in vso 1116 je naučil, kako se ravna z mi-2ai'sko mizo. Pa lep naramni ko-mi je spletel pozimi iz finih Robnih viter. In kadar so klali, vedno naredil posebno klobaso Zame, pa täko, da ni „mižala“, je "Pedala“, čeprav ni bila posebno Velika.
»V košek bom naložil svoj gvant l1® bom šel,“ sem še modroval in j^ozil. Tako sem o božiču videl od-aJati na svoj dom v sosednjo fa-0 za nekaj dni našega starega t'*aDca, ki je kar v nahrbtni koš ^aložil praznične jestvine in kar 1® še vzel s seboj. „Jutri bom šel.“ s®rn končal. „Zakaj pa ne kar da-l168’“ je še od nekod prišlo. Kaj hotel. Čisto sam sem ostal in ZaPuščen brez zaščitnika. V
. ^ tem sem zaspal. Zjutraj pa je 2 ‘a prva misel na toplo mleko na Kancih in vse drugo je bilo po-b'jeno — pri meni in pri drugih.
V otroški ihti ni bila prihitela v ati in me objemala in med bo ^anjem tolažila: „O, ti grdi ljudje ’ tako delajo z mojim srčkom!
Le tiho bodi, boš videl, kaj ti bom prinesla, kadar bom šla na semenj.“
Ne spomnim se iz svojega življenja, da bi bil kdaj dobil potuho pri materi proti očetu, kot tudi ne, da bi me oče branil in mi dajal potuho proti materi. Izjema je bil stari oče, ki me j.n branil, a ko je šlo samo za navadne nedolžne reči.
V primerih, kot sem ga omenil, ki pa ne vem, da bi jih bilo mnogo, sem v začetku v ihti pogrešal materinega milovanja. Ko ga ni bilo, ga tudi nisem več pričakoval in sem tako postajal nekako samostojen, od tega neodvisen. Začutil sem, da ni prvo milovanje, ampak da gre za nekaj važnejšega: kar je prav in dobro in starši hočejo, je treba izpolniti. Potem pa je, kot bi sonce posijalo v dušo, prišla tiha pohvala matere ali očeta, ki je bila navadno bolj v njuri prijaznosti in zadovoljstvu kot besedah. Če pa smo bili izrecno pohvaljeni, smo to znali ceniti: ' ' še takrat je morda bilo v srcu večje zadovoljstvo nad uspehom stvarjo samo, kot pa zaradi pohvale.
Vsak večer smo molili vsi skupaj rožni venec in litanije Mate-ra božje, kot je bila takrat v našem kraju splošna navada. Le poleti, ob največjem delu, smo rožni venec morda včasih nekoliko skraj' šali, litanije pa niso nikoli odpadle. Ko je že hodila v šolo starejša
sestra Micka, najstarejši otrok •, družini, je kmalu znala moliti rožni venec. Nekoč pozimi ga je prvič molila zvečer „naprej“. Videl sem, kako je bil ata zadovoljen, pa je šel v shrambo in ji prinesel lepo rdeče jabolko. Bilo je tisto iz srede vrta, ki smo jih pozimi najrajši imeli. Bilo je temno rdeče in ko si ugriznil, je tudi meso notri bilo rdečkasto, kot da se je barva kože vsa razlila znotraj. Odtlej je bil moj ideal, da bi kmalu znal rožni venec „naprej moliti“. Komaj sem dobro hodil v šolo, sem ga znal. In prišla je zima, ko sem jaz prišel na vrsto, ker sem se sam ponudi1. Prav gladko je šlo in vsi so bili zadovoljni. Meni je seveda bilo pred očmi tudi sladko dišeče jabolko, tisto rdeče, ki jih je bilo v shrambi toliko.
Nič ni bilo, ostalo je le pri pohvali in zadovoljstvo. Pa sem tedaj sam opomnil, da je sestra ob tej priložnosti dobila lepo jabolkn. Ne vem, kako se je ata izgovoril — da je težko iti sedaj tja v shrambo, ki je bila v drugi stavbi ob kašči, ko je taka tema in mraz. Nič nisem vztrajal in nič nisem bil prizadet, ostal sem miren, čeprav ni bilo še tako skromne na grade, kot je eno jabolko, čepra/ je rdeče zunaj in znotraj, pa za celi rožni venec, ki ga znaš gladko naprej moliti. Ostal sem zadov'' Ijen s tem, da znam rožni venec in da sem ga molil dobro in da so vsi zadovoljni.
Zadovoljstvo in pohvala mame,
posebno pa še ata, ki smo se ga bolj bali, mame pa nič, nam je veliko pomenila.
Stari oče, kot sem že omenil» me je večkrat vzel v zaščito pred drugimi. Kadar kaj po mnenju od raslih ni bilo prav in so me trdo prijemali, mi je na skrivaj pomežiknil in sva že vedela, pri čem sva. Meni je to pomenilo: Saj ni nič hudega, ali pa: Kako so sitni odrasli z otroki. Navadno pa me je takrat poklical: „Ivan, ti le k meni pridi, se bova midva pome nila.“ In nihče ni potem nič več rekel. Jaz pa sem se na njegovih kolenih počutil tako varnega: Pa' lec v usta in moder pogled izpod čela — in brigal me je ves svcf-
Stari oče in sosedov oče, ki mi je košek spletel in ob kolinah klobaso naredil, in sosedova mati, k; mi je pipce kupovala — to so bij1 V tistih otroških letih moji naj večji prijatelji. Stara mati je hib1 veliko z nami otroki in smo imeli radi, a je bila zame preveč pobožna.
Stari oče je umrl, ko mi je bik' nekako deset let in sem ravno odšel zdoma zaradi šolanja v bližnji večji kraj k teti, da se P1''" pravim za vstop na gimnazija Prva smrt je to bila v naši di n žini, ki me je čudno pretresla in sem se ob njej začutil zapuščenega in osamljenega, ker sem <• . gubil velikega prijatelja. Pa 1111 je pri tem bilo v veliko tolažbo <r‘ v ponos, da se me je stari oče pred smrtjo spomnil, ko me n
bilo doma, in mi zapustil lep spo min. Naročil je, da bodi najboljša °deja z njegove postelje moja in Prav tako tudi njegova žepna ura. Takrat sem še bolj začutil, kaj mi je bil in kaj sem izgubil. Čutil sem se počaščenega, da me je sta ri oče pred vsemi tako upošteval. Vestno so izvršili to njegovo oporoko in vsi so spoštovali te moje Pravice: to je bila odslej „Ivanova deka“ in „Ivanova ura“. Ta je bila srebrna, ki jo je stari oče imel kot župan, in je imela to Posebnost, da se je navijala s posebnim malim ključkom, ki je visel ob verižici.
trugače milovanja in nežnosti fiismo bili deležni. Mama je pač včasih stiskala k sebi in v dobri v°lji poljubljala sestro ali bratca, bi ga je še pestovala — najbrž je t-akrat tudi mene tako, a tega se spomnim. Čisto razumljivo se ^i je to zdelo. A to sem imel Samo za mamino pravico.
V mojih otroških letih, ko s sestro Micko, čeprav najstarejša od °trok, še nisva bila dorasla za kako pomoč v hiši, smo imeli ne kaj časa deklo, ki smo jo klicali ktalka Vidim jo, kako je nekoč bsstovala mojo malo sestrico, tri eta mlajšo od mene, se igrala z °trokom, ki se ji je komaj nasmihal, jo pritisnila k sebi, svoj °braz zagrebla v njeno trupelce b°d vratom in jo stresla z vzkli-0ni: „Ti, moja duša!“
zil
Ne vem, zakaj sem se tako zgro-ob tem prizoru: ali ker je
Malka objemala otroka, ki je mamin, ali zaradi besede „duša“. Stara mati pa je bila dejala, da je duša, ki jo imaš nekje v sebi. nekaj svetega, in da zato ne smem izgovarjati besed „Moj duš!“, ki ne vem, kje sem jih bil slišal, in so mi bile tako všeč in se mi je zdelo, da sem res fant, kadar to rečem. To sem tedaj porabil — ali zares ali zaradi pretveze — in s svetim ogorčenjem vpričo vseh navzočih mami Malko zatožil: „Mama, Malka je rekla Tonki: „duša“!“
Pričakoval sem, da se bodo vsi z menoj zgrozili in padli po predrznici, ki se tako vede in tako govori. Pa so vsi oči uprli vame in se tako od srca zasmejali, da me je zmedlo. Nisem vedel, pri čem sem. Mislil sem si: Na, sedaj pa razumi odrasle ljudi, če moreš; tako so čudni!
Ta prizor in te besede so mi ostale v spominu, ker sem precej časa moral trpeti zaradi tega. Zakaj odtlej so me s temi besedami dražili in oponašali: Mama, Malka je rekla Tonki: duša! In pri tem so beseda „duša“ izgovarjali s posebno neumnim poudarkom in s tako turobnim zategnjenim zavijanjem glasu, da je bilo groza. Kaj sem hotel! Jezilo me je, pa kako!
Mama je tako včasih objemala ali poljubljala bratce in sestrice, ki jih je še pestovala. Da bi pa mene stisnila k sebi in me poljubila, mi še na misel ni prišlo in
bi bilo nekaj nezaslišanega: saj sem bil fant.
Tudi v življenju ob slovesu sva si podajala le roke in toplo me je pogledala z očmi, ki so se ji svetile včasih od zadrževanih solz, oa ob izrednih priložnostih, kot npr. ko sem šel v šole, me je še Mariji in angelu varuhu priporočila: „Marija naj te varuje in angel varuh naj te spremlja!“ In da (skrijeva ganjenost, sem umaknil pogled in sva hitela s slovesom.
Vem, da je v vsem tem veliko odvisno od navad v življenjskem okolju, ki so v posameznih krajih in stanovih in celo v posameznih družinah različne. Čisto jasno pa mi je danes, da milovanje otroka in vse mogoče nežnosti niso nujno izraz prave globoke ljubezni do otroka, da celo moreio biti kdaj le nie slabo nadomestilo, da pa po drugi strani more biti vzgajanje otroka brez vsakega razvajanja ir celo ob neki trdoti iz same č'Vo in tople ljubezni do njega.
Pa je mati še pred smrtjo on pogled" na današnje otroke iz same čiste ljubezni do nas razmišljala, ali nas je imela dovolj „spucane“ in kako nas ni „crklja-la“. Dala nam je iz srca čisto zlato materinske ljubezni, Tako, kot j? bila, sem hotel imeti in taka je zame najboljša in drugačne matere ne bi maral.
Ne vem, ali sem ji to prav povedal in jo pomiril v teh njenih dvomih...
Hudičev
advokat
Morris West — Jože škerbec
Doktor Aldo Meyer je bil tisto mirno sredozemsko popoldne zatopljen v svoje lastne skrbi. Skušal se je upijaniti čim hitreje in il£l čim manj mučen način.
Vse okoliščine so mu bile nasprotne. Kraj, kjer je pil, je bila nizka kamnita pivska klet. Imela je pod iz stlačene zemlje in p^e' pojena je bila z duhom po skisanem vinu. Družbo sta mu delala
lastnik, neotesan kmet, in debelo-Učno gorjansko dekle. Pil je žga-nie, ki bi s svojo ognjeno močjo lahko udušilo sleherno žalost, toda ^Ido Meyer je bil preveč trezen ’n preveč priseben, da bi se mu to Posrečilo.
Sklonjen na hrapavi klopi in ob kapljajoči sveči je nepremično strmel na Šilce ter risal čačke z 'azlitim žganjem, ki je počasi teklo za njegovim prstom. Gospodar 'Sl! je naslonil na točilno mizo, si J^'ebil zobe z iverjo in glasno cmokal ostanke večerje med škrbina-
^i. Deklina je sedela v senci in ^akala, da bi doktor spraznil Šilce ln bi mu ga brž spet nalila. Dok-^01’ je sprva pil naglo, z gnusom °b vsakem požirku, potem pa počasneje, ko se ga je alkohol po-'aščal. Zadnjih deset minut ni pil, k°t da bi pričakoval, da se bo ^ekaj zgodilo, preden se popolnoma l^eda pozabljenju.
Manjkalo mu je še eno leto, da k j jih spolnil petdeset, toda im v>dez je bil zelo postaran. Lasje s° mu posiveli in ohlapna koža je Prekrivala ličnice njegovega finega židovskega obraza. Njegove k°ke so bile dolge in gibčno, dlani k'a ožuljene kot roke poljedelca pblečen je bil v mestno obleko, Katere kroj pa je bil že iz mode, jokavi oguljeni in ovratnik svet-.'kajoč, toda z naloščenimi čevlji P s čisto srajco. Njegova obledela kosposkost je bila v čudnem na-kprotju s surovo življenjsko silo ekleta in gospodarja.
Gemello Minore je bil daleč od Rima, še dlje pa od Londona. Umazana pivska klet ni imela nobene podobnosti s palačo svetih kongregacij. In vendar je bil tudi Aldo Meyer, enako kot Blaise Me-redith, zaskrbljen zavoljo smrti in, čeprav je bil skeptik, je bil tudi on zapleten v zadevo proglasitve k blaženim.
To popoldne so ga klicali no dom Pietra Rossija, čigar žena k' trpela že deset ur porodne bolečine. Babica ni vedela kaj početi in izba je bila polna žensk, ki so kokodajsale kot kokoši, medtem ko je Maria Rosi ječala in se zvijala v krčih ter slabotno stokala, kadar so ti ponehali. Zunaj koč" so moški stali v skunini, po tihem govorili med sabo in si podajal' steklenico vina iz roke v roko.
Ko se jim je približal, so potihnili in ga po strani gledali, medtem ko ga je Pietro Rossi peljal noter. Dvajset let je živel Meyer med niimi, pa je bil še zmeraj tujec zanje. Včasih jim je bil po treben, ne pa dobrodošel.
Med ženskami v sobi se je zgodba ponovila: tišina, nezaupljivost in sovražnost. Ko se je sklonil nad veliko bronasto posteljo in otipaval, na osluškoval nabreknjeno telo, sta mati in babica stali ob njegovi strani in vo ie bolnico znova zgrabil krč, je bilo slišati protestno mrmranje, kot da bi bil on krivec
V treti minutah je spoznal, dl ni uoania na normalen porod. Mo ral bi napraviti cesarski rez. To
ga ni preveč motilo. Napravil ga je že večkrat ob luči leščerbe ali sveče na kuhinjskih mizah ali pa na klopeh iz desak. Računajoč s prevre to vodo in anestezijo pa l čvrstimi telesi teh gorjank se je mirne duše lahko zanesel na srečen izid.
Pričakoval je nekaj ugovarjanja, kajti ti ljudje so bili svojeglavi kot mule in silno strahopetni, ni pa pričakoval takega izbruha. Bila je mati porodnice, de bela in mišičasta babnica z raz-mršenimi lasmi, piškavimi zobmi in gadjimi očmi, ki je začela vreščati. Napadla ga je s kričanjem v grobem narečju:
„Ne bom dovolila, da bi rezal mojo hčer. Žive vnuke hočem, ne pa mrtvih. Vi dohtarji ste vsi enaki. Če ne morete ljudi pozdraviti, jih pa režete in pokopavate. Toda moje hčere ne boste. Dajte ji časa pa ga bo pognala kot grah. Jaz sem jih imela dv .-najst, zato lahko vem. Ni šlo z vsemi lahko, šlo je pa le. In nisem potrebovala nobenega konjederca, da bi mi jih jemal ven.“
Splošen krohot je preglasil zdi-hovanje porodnice. Aldo Meyer jo je še pregledoval, ne da bi se zmenil za ženske. Preprosto je dejal:
„Če je ne operiram, bo opolnoči mrtva.“
Kratka pa jedrnata poklicna izjava in preziranje nevednosti sta se doslej obnesli, ob tej priliki pa mu je popolnoma spodletelo. Babnica se mu je zarežala v obraz.
„To pot ne, Jud. In veš, zakaj?'1 Vtaknila je roko v obleko in potegnila ven majhen predmet, ovit v oguljeno rdečo svilo. Stiskajoč med prsti ga je pomolila zdravniku pod nos. „Ali veš, kaj je to? Ne moreš vedeti, saj si nevernik in morilec Kristusa. Zdaj imamo lastnega svetnika. Vsak čas ga bodo v Rimu proglasili k svetnikom To je košček njegove srajce, prava relikvija, pomočena v njegovo kri. On je tudi delal čudeže, prav-čudeže. Vse so popisali in poslali papežu. Ali si domišljaš, da zmoreš več kot on? Povejte, koga izberemo, našega svetnika Giacoma Neroneja ali pa tega človeka?“
Porodnici se je izvil krik bolečine in ženske so utihnile, medtem ko se je mati sklanjala nad posteljo in s pomirjajočim šepetanjem drgnila v krogih z umazano relikvijo nabrekli trebuh pod odejami Aldo Meyer je počakal za hip in iskal ustreznih besed. K0 se je bolnica spet pomirila, je dejal osorno:
„Celo nevernik ve, da je greh če pričakujemo čudežev, ne da h» si sami poskušali pomagati. Ne smete vreči stran zdravil in pričakovati, da bi vas svetniki ozdravili. Povrh pa ta Giacomo Nerone še ni svetnik. Precej časa bo 3° preteklo, preden sploh začno razpravljati v Rimu njegov primer-Molite k njemu, če hočete, toda prosite ga, naj da meni zanesljiv roko, dekletu pa odporno srce. daj pa pustite neumnosti ob stran'
•n pripravite mi prevrete vode pa čistih rjuh. Ne utegnemo, da bi Zgubljali čas.“
Nihče se ni zganil. Mati mu ie prestregla korak k postelji. Ženske so sklenile strnjen polkrog i/: ka porivale proti vratom, od koder je Pietro Rossi opazoval prizor z bedastim izrazom. Meyer se je obrnil k njemu, da bi ga pograjal.
„Vi, Pietro, hočete imeti otroka? Ali hočete ohraniti ženo? Tedaj, za božjo voljo, poslušajte me. če ne operiram hitro, bo umrla °na in z njo bo umrl tudi otrok. Vi veste, kaj morem jaz napraviti. Dvajset ljudi je v kraju, ki vam bodo povedali. Ne veste pa, kaj zniore ta Giacomo Nerone, čeprav je svetnik, o čemer pa jaz dvomim.“
Pietro Rossi je trdovratno zmigal z glavo.
„Ni naravno, da bi z rezanjem jemali ven otroka, kot če bi b;l ovčje črevo. Povrh pa ne gre za katerega koli svetnika. Ta je naš, ta nam pripada. Ta nas ho varo-val. Bolje je, da odidete, doktor.“
„Če odidem, vaša žena ne bo Preživela noči.“
Motni obraz kmeta je bil tak > Peizrazit kot stena. Meyer je ogledoval te temnopolte in nedostopne inžnjake in z obupom pomislil, kako malo jih pozna in kako malo vPliva ima nanje. Vdano je skomignil z rameni, zgrabil kovček in stopi] k vratom. Na pragu je po-stal ip se obrnil k njim.
„Bolje je, če pokličete očeta An-zelma. Ne preostaja dosti časa.“
Mati je prezirljivo pljunila na tla, se znova sklonila in drgnila s svileno krpico po trzajočem telesu bolnice, šepetajoč molitve v narečju. Druge ženske so tiho opazovale z okamenelimi obrazi. Ko se je oddaljeval po kamniti poti, je čutil na hrbtu kot nož zapičene poglede moških. Tedaj je sklenil, da se napije do pijanosti.
Za Aida Meyerja, starega liberalca, človeka, ki je verjel v človeka, je to pomenilo dokončen poraz. Za to ljudstvo ni bilo upanja. Bili so pohlepni kot ptice roparice Zmožni bi bili požreti mu srce in ga pustiti, da gnije v jarku. Žrtvoval se je zanje, toda oni so jemali vse, ne da bi se česa naučili. Posmehovali so se iz osnovnega znanja, gladko pa požirali legende in praznoverje s pravo otroško požrešnostjo.
Samo Cerkev jih je mogla krotiti, čeprav ne poboljšati. Mučila jih je s hudiči, preoblagala s svetniki in jih slepila z jokajočimi madonami. Mogla je od njih doseči denar, da je nakupovala nove svečnike, ni jih pa mogla ali hotela spraviti v kliniko, da bi jih cepili proti tifusu. Njihove matere so hirale za jetiko in njihovi otroci so imeli vnete vranice zavoljo malarije. Pa vendar bi si raje deli v usta vraga kot pa tableto Atabrine, čeprav bi jo plačal doktor.
Živeli so v barakah, kjer bi po-
šten kmet ne pustil niti svoje živine. Jedli so olive, testenine, v olju namočen kruh in o praznikih ovčje meso, če so si ga mogli preskrbeti. Njihovi hribi so bili goli brez drevja in pobočja so zadrževala le tenko plast zemlje, s katere so prve vode sprale hranilne prvine, ki so se zgubljale v peščenem vznožju. Njihovo vino je bilo vodeno in njihova koruza slaba in sami so se premikali s počasnim korakom ljudi, ki premalo jedo pa preveč garajo.
Njihovi gospodarji so jih izrabljali, pa vendar so se jih oklepali kot otroci. Pogosto so se njihovi duhovni predajali pijančevanju in neurejenemu življenju, pa vendar so jih vzdrževali od svoje revščine in jih prenašali s pikro strpnostjo. Če je bilo poletje pozno ali pa zima huda, je slana uničevala oljke in v hribih je vladala lakota. Ni bilo šol za njihove otroke in česar jim ni preskrbela država, si tudi sami niso marali preskrbeti. Niso hoteli žrtvovati prostega časa, da bi sezidali šolo. Učiteljev niso mogli plačevati, pritrgovali pa so si od svojega bornega za služka, da bi plačali stroške za proglašen j e novega svetnika v koledarju, ki je bil že itak prenatr pan z njimi.
Aldo Meyer se je zagledal / "črnino žganja, s katere je razbiral ničnost, razočaranje in obup. Dvignil je Šilce in spil v dušku. Prišel je v ta kraj najprej kot izgnanec, ko so fašisti obkrožili se-
mite, levičarske intelektualce in preveč zgovorne liberalce ter jim dali na razpolago, da se umaknejo v Kalabrijo ali pa gredo na prisilno delo na Kiparske otoke. Njemu so dali ironičen naslov uradnega zdravnika, toda brez plače, brez zdravil in anestezij. Dosnel je z obleko, ki jo je nosil na sebi, s kovčkom z instrumenti, s stekleničko tablet aspirina ter z zdravniškim priročnikom. Šest let se je boril in spletkaril, se prilizoval in izsiljeval, da je organiziral elementarno zdravniško oskrbo v tem kraju, kjer je podhranjenj-bilo trajno, malarija endemična i11 tifus epidemičen.
Živel je v na pol podrti bajti, ki jo je popravil z lastnimi rokami-S pomočjo bebastega kmeta je obdeloval pol hektarja peščene zemlje. Za bolnišnico je bila soba ^ njegovi hiši, za operacijsko sobn pa kuhinja. Kmetje so mu plačevali v blagu, kadar so sploh kaj dali. Od krajevnih funkcionarjev je zahteval, da so mu pomagali z zdravili in kirurškimi instrumenti in pa da so ga ščitili pred sovražno vlado. Izgnanstvo je bil° zelo grenko, toda doživel je trenutke zmag, dneve, v katerih sl je domišljal, da je navsezadnje le prodrl v zaprti krog primitivnega gorjanskega življenja.
Ko so zavezniki prešli Mesinsk1 zaliv in začeli s počasnim pa krvavim prodiranjem proti severnemu delu polotoka, je pobegnil 1,1 se pridružil gverilcem. Po premi1*'
ju je prebil kratko dobo v Rimu. Toda bil je že preveč časa oddaljen. Stari prijatelji so pomrli, nove si je pa bilo težko pridobiti. Majhne zmage njegovih podeželj-skih let so ga izzivale, da bi dosegel druge, večje. S svobodo, z denarjem in pa obnovitvenim zagonom bi mogel dobronameren človek na jugu delati čudeže.
Vrnil se je torej v staro bajto, v stari kraj, z novimi sanjali in z občutkom obnovljene mla-dostnosti. Poleg zdravnika bi bil še učitelj. Ustanovil bi zadrugo, ki bi dosegla iz Rima denar za ■ • - ...razvoj in. Se. gospodarsko pomoč Prekomorskih ustanov. Vzgojil bi adadino, ki bi ponesla njegovo oznanilo v daljne kraje. Bil bi misijonar napredka v krajih, ožga-oih od sonca, kjer se je napredek Ostavil pred tremi stoletji.
Sanje so bile sveže in lepe pred dvanajstimi leti. Sedaj je vedel, da so bile le žalostne iluzije. Zapadel je v zmoto vseh liberalcev, ki menijo, da so ljudje razpoloženi, da se poboljšajo, da dobra volja zmore vse, da ima resnica lastno moč za prekvašanje. Njegovi načrti so se razblinili ob podkupljivosti funkcionarjev, ob kon-servatizmu fevdalne Cerkve, ob lakomnosti in nezaupljivosti nenou-eenega in primitivnega ljudstva
Še skozi goste hlape žganja je videl vse to s preveliko jasnostjo, “remagali so ga. Uničil je same-ka sebe in bilo je prepozno, da b’ ^ogel popraviti.
Iz zunanjega mraka je prodrlo zategnjeno zdihovanje ženskih glasov. Dekle in gospodar sta se spogledala in se pokrižala. Doktor je vstal, se napotil k vratom z negotovim korakom in obstal na pragu, zroč sveže pomladansko zahajanje sonca.
„Umrla je,“ je dejal gospodar z debelim in mračnim glasom.
„Povejte svetniku,“ je odvrnil Aldo IVteyer. „Jaz grem v posteljo.“
Ko je stopal na pot, opotekajoč se, mu je dekle pokazalo jezik in napravilo znamenje zoper uroke. -----------
Žalostno mrtvaško zdihovanie se je dvigalo in padalo, stokajoče kot veter na spečem hribu, in lovilo Meyerja po kamniti poti in znotraj njegovega doma. Trkalo je na vrata,' se vilo okoli oken in ga morilo vso noč v njegovem nemirnem in vročičnem spanju.
(Bo še)
LJUDSKA MODROST
•	Blag odgovor jezo ohlali, surova beseda pa jo razplamti.,
•	Bog srečo deli, ne denar.
•	Bogu posojuje, kdor revežu daruje.
•	Bolje je krivico trpeti kakor storiti.
•	Bpžji mlini meljej' počasi, pa sigurno.
Zlatomašnik msgr. dr. Jože Jagodic
Med letošnjimi zlatomašniki ljubljanske nadškofije je tudi msgr. dr Jagodic. G. zlatomašnik je številnim našim bravcem dobro poznan. Posebej ga poznajo slovenski begunci iz Avstrije. Po letu 1945 je bil papeški delegat vseh beguncev iz Jugoslavije. Njegovi življenjski podatki so tile:
Rojen 13. decembra 1899 na Visokem v župniji Šenčur pri Kranju. Oče krojaški mojster in posestnik: v družini 9 otrok. Ljudsko šolo obiskoval v Marijanišču v Ljubljani in na ljubljanski klasični gimnaziji tri razrede. Nadaljeval študije na gimnaziji v Kranju. Vojak v prvi svetovni vojni, na južnotirolski fronti težko ranjen, oficir-poročnik, večkrat odlikovan : srebrna hrabrostna svetinja 1. razreda z rento. Med vojno 1. 1918 maturiral na gimnaziji v Kranju. Semenišče v Ljubljani. V duhovnika posvečen od škofa Jegliča 29. junija 1922. Nova maša v Šenčurju 9. julija (nridiirr:! prof. Rožman: njegovo prvo srečanje z njim popisano v Kolaričevi biografiji). 8 let tajnik in kaplan škofa Jegliča in z njim dvakrat prepotoval vso škofijo. Po odstopu Jegliča 15 let kancler in konzist. svetnik škofa Rožmana.
V tem času pisal v razne liste in revije, bil urednik Mladosti ifl Škofijskega lista ter zbiral gradivo za Jegličevo biografijo. Prevedel Weiserjevo dijaško povest „Das Licht der Berge“ (Luč 1 gora), ki je dosegla več izdaj ter
DRUŽINA JAGODIC: Oče: Jiožef, rojen 1. 1864 v Cerkljah na Gorenjskem, umrl 1. 1946 (pokopal nadškof Vovk ob asistenci 8 duhovnikov); mati: Ivana roj. Likozar, rojena L 1867 v Smledniku, umrla 25. jan. 1938 (znani severni sij!) (pokopal škof Rožman ob asistenci 25 duhovnikov). Otroci: 6 fantov in 3 dekleta, od katerih žive samo še zlatomašnik in 2 sestri. 4 bratje so bili ubiti, 1 brat je umrl — po 10-letni ječi — za pljučnim rakom, najstarejša sestra por. Ferjan v Olšcvku nad Kra-ii'em, katere moža so tudi ubili, je umrla nepričakovano za srčno kapjo. Ob teh hudih udarcih so umrle predčasno tri svakinje, en nečak je bil ubit. Zares tragična usoda te tako nesrečne družine!
bila tudi dramatizirana in večkrat igrana. Vmes več let cerkveni asistent dijaške KA (voditelj prof. Tomec). Zadnji predsednik Ceci-lijanskega društva. L. 1940 tajnik škofovske sinode. L. 1941 ime-aovan za papeškega tajnega komornika (monsignor). L. 1944 Promoviral na teološki fakulteti v Ljubljani za doktorja teologije.
V begunstvu po 1. 1945 imeno-van od sv. sedeža za narodnega ^legata papeške misije z vsemi škofovskimi pooblastili za vse ka tališke jugoslovanske begunce v Avstriji: za Slovence, Hrvate in Volksdeutsche: okr. 180.000 oseb, 200 duhovnikov v 50 taboriščih in 'zven njih. Kot pravi ordinarij, Soodvisen od krajevnih škofov, organiziral vse dušno pastirstvo teh boguncev. Dan in noč na potu, °biskovaI begunska taborišča p.> Avstriji, pridigal v treh jezikih. Padziral šole in druge ustanove [Caritas), birmal na tisoče otrok jP odraslih, tudi domačinov. Cen-Palna pisarna (tajnik Martin 1 tare) z obilnim pisarniškim d<v-PPa v Tristachu na Vzhodnem Ti-[°lskem v škofiji Innsbruck. Pre-e* več pohvalnih pisem od nevrednega predstojnika, papeškega nuncija na Dunaju, med temi . 1 od papeškega državnega taj _ tva (podpisan: Montini, seda-papež). Ponovno potoval v ’^P’ kjer je imel posla pri raz-. p kongregacijah. Enkrat sprc-* v specialni avdienci pri pape-^iju XII., o čemer je poročal
tudi Osservatore Romano. V tem času izdal pri Družbi sv. Mohorja v Celovcu obširno biografijo nadškofa Jegliča in napisal svoje življenjske spomine, ki so še v rokopisu.
Po smrti škofa Rožmana predlagan papežu Janezu XXIII. za imenovanje begunskega škofa vseh slovenskih emigrantov po svetu, kar se zaradi raznih zaprek ni izvršilo.
Po ukinitvi delegatur, ko so prevzeli dušno pastirstvo beguncev krajevni škofje, nameščen \ dušnem pastirstvu župnij na Vzhodnem Tirolskem: Tristach (7 let), Amlach (4 leta), Ainet (7 let). Od 1. 1963 župnik v Leisa chu pri Lienzu.
Msgr. dr. Jože Jagodic
med nami
D
Argentini
Telovska procesija
Na drugo nedeljo v juniju je bila v cerkvi Marije Pomočnice v Don Boscu v Ramos Mejijj slovesna telovska procesija. Kljub oblačnemu vremenu se je zbralo zelo veliko rojakov z vseh strani Velikega Buenos Airesa, ki so popolnoma napolnili veliko cerkev. Ob 10 uri je msgr. Anton Orehar isomaševal s slovenskimi dušnimi pastirji. V govoru je vzpodbujal k medsebojni ljubezni. Po končanj maši se je po obširnem zavodskem vrtu razvila procesija s petjem evharističnih pesmi in molitvijo rožnega venca. Oltarje so postavile 'slovenske verske skupnosti iz San MartinU-Carapa-chaya, Castelarja, San Justa in Ramos Mejije, evangelije pa so peli |gg.Jure Rode. Matija Lamovšek, dr. Alojzij Starc in Jože Škerbec Slovesnost je bila zaključena z zahvalno pesmijo.
Alojzijeva proslava
V	nedeljo, 18. junija, se je slovenska ljudskošolska mladina s svojimi starši in učitelji zbrala v Slovenski hiši k praznovanju mladinskega zavetnika sv. Alojzija. Ob ■ uri je bila najprej sv. maša, pri kateri je vodil petje šolskj zbor Slomškove šole pod vodstvom gdč-Anice Šemrov. M'sgr. A. Orehar je govoril otrokom o sv. Alojziju in o njihovem odnosu do staršev.
V	začetku 2. dela je šolski referent g. Franc Vitrih predstavil učiteljski zbor carapachayske šole J°' sipa Jurčiča, ki je pripravita nastop. Otroci nižjih razredov so * deklamacijami in cvetjem pozdravil* navzoče očete ob očetovskem dnevu-učenec višjih razredov je recitiral Mravljo, deklice 5., 6. in 7. razred® so izvedle ritmično vajo, za koncc pa je bila igrica „Usmiljen'a kralj*' čna“, ki jo je z otroki naštudiral® gdč. Lučka Pirc.
Zlata maša
V nedeljo, 9. julija, ob 4 popold**' so rojaki iz vseh kraiev Velike#*1 Buenos Airesa napolnili veliko dv° rano Slovenske hiše, kjer sta d** hovni svetnik Alojzij Košmerlj *r' župnik Anton Stanonik obhajala z'!* to mešo.
Ob vhodu v dvorano, ki j° ■]' ok’-"sil g. Boris Pavšer, je zlatom®® nika pozdravil pevski zbor Gali**3 pod vodstvom svojega dirigenta Julija Savellija s pesmijo mašnik, bod’ pozdravljen“. Svetn*'1
Košmerlju je čestitala Verica Brcz-11 ikar, župniku Stanoniku pa Marija Hvalica. Obema sta izročili slovenji šopek. V imenu našega osred-niega društva Zedinjena Slovenija je 2atomašnikoma izrekel čestitke pred-sednik Božo Stariha.
Z zlatomašnikoma sta somaše-vala msgr. Anton Orehhr, ki je bil slavnostni pridigar, in župnik Stanko jrbe, kj je za to priliko nalašč pr:-Hel iz Avstrije, kjer župnikuje že *0 let. Nad 20 slovenskih duhovnikov pa je spremljalo zlatonrašnika ob oltarju. Med mašo je prepeval zbor allus, na koncu po zlatomašniškem lagoslovu bo pa vsi navzoči zapeli ^hvalno pesem.
Po končani maši sta zlatomašnika prejela še pozdrave svojih sorodni-°v» bivših faranov, prijateljev in Jancev in ostala z duhovniškimi so-“»■ati ge več ur.
e(fnanje v Slovenski hiši
Na prvo julijsko nedeljo je vsa-aletno žegnanje v Slovenski hiši. b 11 uri je msgr. Anton Orehar aroval sv. mašo za raj. škofa dr. . tegorijh Rožmana in za vse žive ,n Umrle dobrotnike Slovenske hiše p spominske cerkve Marije Pomagaj- Med mašo je prepevala skupi-a mladih deklet in fantov.
P° maši so rojaki posedli k ponujenim mizam v velik; dvorani
Ir
skupno kosilo in v prijateljskem °menku pričakali popoldanskega J'Ufframa ob reproducirani lahki
elasbi.
V popoldanskih urah so prihajali še novi rojaki in napolnili dvorano, okrašeno z veliko sliko Marije Pomagaj, ki jo je naslikal g. Stane Snoj. Dobrodošlico navzočim rojakom je izrekel g. Lojze Itezelj. O potrebnosti cerkve, katere železobe-tonsko ogrodje že stoji, je govoril msgr. A. Orehar. Razložil je, da bo nova cerkev naše versko središče in božji dom, obenem pa kot spominska cerkev posvečena spominu vseh naših bratov in sester, ki so v času 2. svetovne vojne in revolucije in po, njej padli kot žrtve komunizma in pa na frontah in koncentracijskih taboriščih.
Prosvetno-zabavni del je obsegal petje mladenk iz Castelarja (ga. Anka Savelli), nastop učencev Jegličeve šole z glasbili (ga. Marjana Batagelj), venček narodnih pesmi na harmoniko, kitaro in klarinet (trio Lobodovih), šaljive prizore gojencev Rožmanovega zavoda iz A-drogueja in nastop mladinske godbe (g. Tone Skubic).
Po kratkem odmoru je bil še kratek šaljiv prizor „Ob prihodu v Argentino“, kj ga je o komičnih nesporazumih zavoljo neznanja jezika napisal in režiral g. Marjan Wülen-part. Igrali so gg. Mak» Borštnik, Stanko Jerebič, ge. Marjana Marn in Radojca Šušteršič ter gdč. Mojca Wülenpart.
S sodelovanjem in navzočnostjo pri žegnanju v Slovenski hiši so rojaki znova dokazali, da se zavedajo pomembnosti in potrebe slovenskega verskega središča za ohranjevanje naše skupnosti v Argentini.
svetovne
novice
Argentinski prispevek
Argentinski katoliški odbor za Svetovno kampanjo proti lakoti je objavil skupni znesek zadnje celoletne nabirke (1971-1972). V štiridesetih škofijah je bilo zbranih 180.810,49 novih pesov (približno 18.081 dolarjev).
Neresnična prikazovanja
'Kardinal Bueno y Monreal, nadškof v Sevilli (Španija) je znova prepovedal širjenje vesti o neresničnih prikazovanjih v El Palmar de Troya. V štirih točkah zanikuje nadnaravni značaj izmišljenih prikazovanj.
škof Katkoff v Rusiji
Katoliški škof bizantinskega o-breda, Andrej Katkoff, delegat vizi-tator vatikanske kongregacije za Cerkve vzhodnega obreda zunaj Rusije, je obiskal Sovjetsko zvezo na
povabilo moskovskega pravoslavnega patriarhata. Svoje vtise je objavil v nekem finskem dnevniku. Zelo pohvalno se je izrazil „o močnem verskem življenju v Rusiji“, kljub šestdesetim letom komunističnega protiverskega vpliva.
Moč Cerkve v ZDA
Letopis Cerkve v ZDA ugotavlja, da je bila leta 1971 katoliška Cerkev edina, ki je povečala število (vernikov (za 342.640), medtem ko so protestantske Cerkve, razen baptistov, trpele znaten padec števila vernikov. Letopis tudi potrjuje dejstvo, da je khtoliška Cerkev še vedno ena najmočnejših in pozitivnih sil v ameriški družbi.
Pretiravanja o duhovnikih
V	Kölnu (Nemčija) je bilo letos več novomašnikov kot zadnja leta (1971: 15, letos: 23). Tudi števil0 duhovniških izstopov v Nemčiji sß pogosto krivično pretirava. V kol0' sk; rtadškofiji so npr. leta 1971 0<* 2.344 duhovnikov pustili poklic samo štirje, in ne na desetine, kot h1 mislili, če bi verjelj časopisni0’ škandal-kronikam raznih dnevniko''-
Arabski katekizem
V	Egiptu so izdali prvi del nov®' ga katekizma v arabščini. To je PrVl katekizem v tem jeziku, doslej s 1 uporabljali le italijansko in fran00' sko izdajo.
Pater Duval se je poslovil
T)U'
Znani francoski jezuit, pater ^ val, ljudski pevec ob spremljavi
tare, se je poslovil od publike letošnjega 7. junija. V Športni palači v Parizu je imel zadnji javnj nastop, številka 1.510. S svojimi pes-aiimj je neštevilnim množicam približal svet vere in Boga.
Strožja cenzura
Grška pravoslavna Cerkev je zahtevala strožjo cenzuro za uvoz tujih filmov. Pri izbiri bj se morali bolj ozirati na grško-krščansko preteklost in izročila.
ßrazilske številke
Nekaj številk, ki nam lahko po-fiiagajo, da si ustvarimo približno sliko o stanju katoliške Cerkve v Brazilu: duhovnikov je okoli 13.S00 'n škofov 242. Župnij je nad 5.000, Moških redov je 115 in ženskih 329.
1'ater de Vries
Dekan papeškega Vzhodnega inštituta v Rimu in profesor cerkvene Rodovine jezuit p. Wilhelm de Vries j® dejal: „Samo, tako papeško prven-stvo, ki ga bodo vsi pojmovali kot službo krščanskemu ljudstvu in ka-tf!rega izvrševanje bo brez sleher-^ega suma samovoljnosti, more pri-Čakovoti, da ga bodo priznali tudi ^katoliški kristjani.“
Mošeja v Grčiji
V atenskem predmestju so po 150 lotih odprli prvo mošejo. Služila bo 'bohamedancem, ki so se iz severne pbčija preselili v bližino prestolnice 'J1 diplomatom mohamedhnskih dr-^av' Ob osvoboditvi izpod turškega
jarma so namreč Grki v Atenah razrušili vse turške mošeje.
V Puerto Rico
Škofje te države so že posvetili in potrdili stalne poročene diakone. To odločbo deželne škofovske konference je potrdil tudi svetj sedež.
Važen kongres
Od 11. do 18. julija je bil v Buenos Airesu V. južnoameriški kongres katoliškega tiska. Zbranih je bilo okoli 200 katoliških časnikarjev iz Južne Amerike, zastopniki Evrope in predstavnik Papeškega odbora za družbena občila. Geslo kongresa je bilo: „Jovno mnenje v južnoameriški Cerkvi“. * V
Jubilejne slovesnosti v Dobrniču
V proslavo 175-letnice rojstva mi sijonskega škofa Friderika Baraga sta bili v Sloveniji dve prireditvi, in sicer obe v Baragovi rojstni župniji v Dobrniču.
Prva je bila 29. junija, na praznik apostolov Petra in Pavla. O!» tej priložnosti je škof dr. Lenič posvetil novi glavni oltar v dobrniški cerkvi. Tega evharističnega slavja so se udeležili predvsem verniki iz trebanjske in žužemberske dekanije.
Druga pa je bila 30. junija. Maševal in pridigal je o bodočem slovenskem svetniku metropolit dr. Jože Pogačnik. K tej slovesnosti pa so prišli verniki iz ostalih delov Slovenije.
50 novomašnikov v Sloveniji
29. junija in 2. julija je bilo v Sloveniji posvečenih v duhovnike 50 diakonov. Iz ljubljanske nadškofije 9, iz mariborske 17, iz Kopra 8, redovnikov pa 16.
Kardinal Villot „Družini“
Kardinal Villot, papežev državni tajnik, je v imenu sv. očeta uredniku „Družine“, ki je v maju obhajala 20-letnico, poslal sledeče pismo:
„Sv. oče je z velikim veseljem in tolažbo pred kratkim zvedel, da bo verski list „Družina“, kj ga ti spretno vodiš in upravljaš, v kratkem srečno dopolnil dvajsetletnico svojega obstoja.
Njegova svetost čestita tebi in drugim sodelavcem, zakaj dobro ve, s kakšno skrbjo in prizadevnostjo tl in tvoji tovariši opravljate svoje pre važno delo. Sv. oče prav tako dobro ve, kakšno solidno pomoč in luč prinašate vernikom, da morejo res katoliško in pobožno živeti.
Zares ne more nihče dvomiti, da je treba odličnost vašega dela pouda-
riti posebno s tem, d ti ste iskreno vdani cerkvenemu učiteljstvu in naukom sv. očeta in da zvesto poslušate nasvete in navodila škofov vaše dežele.
Sv. oče zato še posebno toplo že!:, d'a bi vaši plemeniti naporj prinašali iz leta v leto več sadov, da bi se vnema za spoznanje volje Cerkve med vami utrdila in da bi končni po vašem premišljenem delu bralci prejemali vedno več koristi za vero, pobožnost in versko izobrazbo.
Da b; se to po navdihu in pomoči Boga, Očeta luči tudi zgodilo, Njegova svetost tebi, dragi gospod, vsem sodelavcem in uslužbencem tega lista prav rad podeljuje apostolski blagoslov, jamstvo nadnaravnih darov.
Ko tj po službeni dolžnosti sporočam te želje sv. očeta, tudi je* čestitam k jubileju vašega lista in ostanem tebi y Gospodu vdani.“
Spominska plošča skladatelju msgr. Stanku Premrlu
t. junija so na njegovi rojstni hiši v Podnanosu pri Vipavi odkrili spominsko ploščo skladatelj" msgr. Stanku Premrlu. Počastitev sta organizirala Klub starih goriški*1 študentov in krajevna skupnost 'z Podnanosa.
Srečanje pevskih zborov
11. junija je v okviru festival® slovenske cerkvene glasbe v župnij"'^1 cerkvi v Cerkljah na Gorenjskem n" stopilo sedem cerkvenih pevsk'11 zborov iz ljubljanske in mariborsk' škofije.
Pismo ix Gorice
Morda ste že slišali, da gradijo v Gorici novo poslopje za Zavod sv. Družine.
Zavod obstoja že od leta 1901. Pobudo zanj je dal pok. msgr. dr Andrej Pavlica. Ko je kot mlad duhovnik vodil duhovno vzgojo si-rot v italijanskem sirotišču „Con-tavljal, kako z bolestjo v srcu ugotavljal kako se slovenske sirote Potujčujejo v izključno italijanskem okolju. Uvidel je, da je nuj-Oo potreben slovenski zavod in sicer predvsem za sirote.
Leta 1908 je bila na cesti So-^ki most kupljena hiša z obšir-n'm zemljiščem. Sprejetih je bilo znatno število sirot; vzgojo pa so sPrejele Šolske sestre iz Maribora.
Zavod se je lepo razvijal do kta 1915, ko je Italija vstopila v Prvo svetovno vojno. Zaradi hudih zračnih napadov je civilno pre ^•Valstvo moralo zapustiti Gorico. ^udi naši otroci in sestre so oku-8^i grenko pot begunstva.
Po vojni je bil leta 1921 zavod Mvorjen in obnovljen. Škoda, ki j0 je utrpel, je bila kmalu poprav-ver>a in znova je vzcvetelo živa-Mio življenje v njem. Zal, da ie /’ajalo le do leta 1930. Fašizem. .1 je brezobzirno zatiral vse, ire-■*6 bilo slovenskega, je uničil tud’ zavod. Otroke so fašisti pota-Mli po italijanskih zavodih, se. lG odpravili, premoženje pa za-Sekli.
Do leta 1945 je bil zavod v tujih rokah; šele zapadni zavezniki so ga vrnili pravim lastnikom. Msgr. Pavlica ga je v tretje obudil v življenje. V septembru 1947 so se vrnile šolske sestre, ki so sprejele nad 50 otrok. Prijavljenih je bilo nad sto, toda zaradi zaprtih državnih mej niso mogli priti. Sedaj deluje zavod nemoteno.
Pred dvema letoma pa so začele oblasti opozarjati, da poslopje ni sodobno. Zato je bilo nujno potrebno, misliti na novo.
Na cvetno nedeljo je bilo v zavodu prvo „Srečanje prijateljev zavoda sv. Družine“. Osnovali smo odbor, ki naj bi po možnosti podprl naše delo predvsem materialno z nabiranjem prispevkov, novih dobrotnikov in plemenitih src, med katere si drznemo prištevati tudi Vas. Vsak, tudi najmanjši prispevek nam bo dobrodošel in bomo zanj hvaležni ter Vas vključevali v svoje molitve.
Vse nabirke pošljite, prosimo, na naslov:
Istituto „Sacra Famiglia“
Via Don Bosco, 66
34170 — Gorizia, Italia.
V Argentini sprejema iz prijaznosti darove uprava revije „Duhovno življenje“, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires.
Odbor Prijateljev Zavoda sv. Družine
• .o
KJE , JE KAJ?		9
UVODNIK	Most miru 		.	44J
SODOBNA VPRAŠANJA	Pastirsko pismo škofov Jugoslavije o veri .. Dušnopastirski problemi slovenske Cerkve . . Tretji svet 		450 460 .	472
IZ ŽIVLJENJA CERKVE	Kardinal Koenig o sožitju na Koroškem .. . Marijino vnebovzetje 	 Slovenski katoliški shodi 	 Bogoslužni koledar 		453 456 462 .	471
RAZNO	Apostolat s knjigami v ZSSR	 Besede treh kardinalov 	 P. Leppich razlaga sv. pismo 	 Spomini na mater 	 Zlatomašnik Jože Jagodic 	 Pismo iz Gorice 		461 465 477 494 504 511
ZA MLADINO	Pogum in vztrajnost 	 Ker te ljubim 	 Da se boš lažje spovedal 	 Predzakonski spolni odnosi 		480 482 485 486
V DRUŽINI	Kakšna naj bo dobra stara mati 		 Izpraševanje vesti o zakonskih dolžnostih . Naši problemi 		480 491 ;	492
ROMAN	Hudičev advokht 		49«
NOVICE	Med nami v Argentini 	 Svetovne novice 	 Novice iz Slovenije 		505 '	508 ' 5l0
Leto XXXIX številka 8
Avgust 19^ A gost o 1^® ^
„Duhovno življenje“
je slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (msgr. Anton Orehar); urejuje uredniški odbor.
Editor responsable: msgr. Antonio Orehar, Ramon L. Palcon 41B8, Buenos Aires.
Registro de la Propiedad Intelectual No. 843.966.
Tiska Vilko s. r. 1., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina.
Poverjeniki:
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramön Falcon 4158, Buenos Aires.
ZDA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass Ave., Cleveland, Ohio 44103, USA.
Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA.
KANADA: Ivan Marn, 131, Treeview Drive, Toronto 14, Ontario, Canada.
TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia.
ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzutta 18, Gorzia, Italia.
AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
Naročnina:
V Argentini in obmejnih državah: 50.-— pesov; v ZDA in Kanadi: 7 dolarjev; v Avstriji: 125 šilingov; v Italiji: 2-800 lir; drugje protivrednost dolarja.
Denarna nakazila na naslov:
Antonio Orehar, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina.
NASLOVNA STRAN „Duhovnega življenja“ in „Božjih stezic“ ter stalna zaglavja: arh. Jure Vom-bergar.