465
In memoriam
FRANCU ŠIRKU, DR. MED., SPEC.
MED. DELA, PROMETA IN ŠPORTA
17. 11. 1938–7. 1. 2003
Ivan But
Ker te ni več!
Odšel si! Nazaj te več ne bo. Odšel si mirno, tiho, nepričako-
vano, spokojno. Kdo bi si lahko ali upal pomisliti, slutiti ali
pričakovati, da nas boš tako presenetil. Pa vendar si nas, čeprav
si bil še poln življenja, načrtov, poln elana. Kdo bi pričakoval,
da te jutri ne bo več v ambulanto. Kaj vse bi še rad postoril, pa
ti ni bilo dano.
Bližala se je pomlad. Tvoj najlepši letni čas, ki si ga imel najraj-
ši. Nisi je mogel dočakati. Kruta usoda te je iztrgala iz naših
vrst, pa tudi pomladi sami. Pa tako rad si imel prebujanje na-
rave, dišečega cvetja, zelene trave in ptičjega petja. Živel si z
naravo in z vsem, kar ti je dajala. Takšen si se rodil in tudi njej
ostal zvest. Ona ti je dajala moč, iz nje si črpal vso energijo, ki
si jo vlagal v svoje delo. Vedno si bil ukaželjen, nemiren, do-
kler nisi prišel stvari do konca.
nike. Kot prvi je organiziral dispanzer za ženske v zdravstve-
nih postajah Šmarje in Rogaška Slatina. Potrdil in razširil je
delovanje posvetovalnice za otroke v zdravstvenem okolišu
Šmarje ter v celotni občini.
»Do kod segajo moje pristojnosti splošnega zdravnika, kaj lah-
ko naredim sam in kdaj moram poslati bolnika naprej?« sem
kot mladi nadebudnež, ki je iz Zagreba prišel na slovensko
podeželje iskat svojo zdravniško identiteto, vprašal dr. Majh-
na. »Ni omejitev!« je odgovoril. »Edina omejitev je vaše znanje,
pripravljenost in pogum, da kaj naredite za pacienta. V bolni-
šnico pošiljajte samo takrat, ko ste tukaj izčrpali vse svoje stro-
kovne in tehnične možnosti.« Bil sem impresioniran s strokov-
no ravnijo splošnih zdravnikov v ZD v tistem času. Ali je za
mladega zdravnika, ki hrepeni po pravih praktičnih izkušnjah,
kaj lepšega od tega, da mu njegov šef in mentor zaupa in mu
omogoči »leteti«. Dr. Majhen nas je vse spodbujal, da pišemo,
objavljamo, predavamo.
Takrat sem prvič podvomil o tem, da si lahko dober samo, če
si na kliniki ali v večjem centru. Takrat sem prvič dojel, da je
zdravniški poklic zares poslanstvo in da je treba iti tja, kjer te
potrebujejo, kjer se te veselijo in tja, kjer ti zaupajo. Dr. Maj-
hen mi je kot moj prvi učitelj ta spoznanja omogočil.
Bil je žlahten človek. Stene njegove hiše v Šmarju krasijo pre-
čudovita olja iz Caravaggiove delavnice, ki jih je podedoval
od svojega dedka dr. Rakeža. Od njega je podedoval tudi in-
telekt, svetovljanski duh in »karizmo« vodje. Od svojega očeta
je podedoval pogum in pokončnost. Rad se je družil s kolegi
iz cele bivše skupne države. Kot širok intelektualec je znal
ovrednotiti vse primerjalne prednosti, ki nam jih je ponujala
bivša država, znal je prepoznati tisto posebnost v človeku ne
glede na to, od kod izhaja. Za njega so šteli samo argumenti
strokovnosti, moralnosti in poguma. Rad je imel ljudi brez dla-
ke na jeziku, ker je bil tudi sam takšen. Ni imel posebnega
konjička. Ker s soprogo Ljudmilo nista imela otrok, je bila nje-
gov konjiček dobra knjiga, pisanje in razmišljanje o medicini,
o splošni, danes družinski medicini. Bil je »mislec«, kakor ga je
lepo okarakteriziral prof. dr. Igor Švab. Rad je potoval in za-
hajal na svoj vikend v Svetem Pelegrinu v hrvaški Istri.
Leta 1959 se je strokovno izpopolnjeval v Centralnem higien-
skem zavodu Ljubljana za delo v dispanzerju za ženske, otro-
ke in šolsko mladino. Čeprav je sam »oral ledino« na tem pod-
ročju, se je dobro zavedal, da je prišel čas, ko bo to delo moral
opravljati za to usposobljen specialist. »Kolega Franić«, je re-
kel, »tukaj na Kozjanskem smo zelo šibki na področju varstva
žensk. Kazalniki umrljivosti dojenčkov, prenatalnega varstva
in rakastih bolezni ženskih rodil so zelo slabi. Želim si, da bi vi
specializirali ginekologijo in porodništvo in sodobno organi-
zirali varstvo žensk na tem področju.«
Zahrbtna bolezen je prišla na hitro. Po operaciji sem ga spo-
mladi leta 1988 obiskal na njegovem domu v Šmarju. Pogo-
varjala sva se tako kot vedno, odkrito, moško, brez lažne sen-
timentalnosti, čeprav je bil zelo slaboten. »Kako ste zadovoljni
v Zagrebu,« me je vprašal. »Nisem ravno najbolj,« sem mu odgo-
voril. »Pridite nazaj, vaša specializacija iz ginekologije vas še
vedno čaka, vendar ne več za dolgo, ker se moj čas izteka.«
Umrl je vročega julijskega dne, leta 1988. Njegovo delo direk-
torja je prevzel dr. Janko Čakš, ki je še danes direktor. Ki ni
pozabil na željo dr. Majhna o podelitvi prve specializacije iz
ginekologije na tem področju. Po enem letu sem se zahvalil
za specializacijo iz infektologije v Zagrebu in se vrnil nazaj v
Šmarje, da izpolnim poslanstvo in željo svojega prvega uči-
telja.
Tole je memento človeku, ki si je tudi v »svinčenih časih« upal
reči bobu bob, memento človeku, ki je imel korajžo postaviti
se po robu marsikateri neumnosti, ne glede na to, od katere-
ga in od kjer prihaja, memento človeku, ki je še z nekaterimi
postavil temelje sodobnemu razvoju družinske medicine v Slo-
veniji. Zato bo delo in lik prim. mag. Jožka Majhna za vedno
ostalo zapisano v zgodovini primarne medicine v Sloveniji.
NEKROLOGI
Septembra 1938 si se rodil v družini Franca in Terezije ŠIRKO
kot prvorojeni otrok. Rodil si se v Mozirju, v kraju, ki stoji na
samem začetku zgornje Savinjske doline. Že kot otrok si vzlju-
bil ta kraj, te ljudi, te gore, ki jo obdajajo z vseh strani – te vode,
ki se zlivajo v reko Savinjo, v kateri si se naučil tudi plavati.
Osnovno šolo si opravil v samem kraju pod budnim očesom
tvojega strica – ravnatelja osnovne šole, gospoda Franca VAJ-
DA. Že kot osnovnošolski otrok si kazal nagnjenja do razkri-
vanja resnic narave. Vse te je zanimalo – vedno si se spraševal,
zakaj se to in ono okrog tebe dogaja. Šel si se mladega samo-
raslega raziskovalca in verjetno te je ta pot vodila na medicin-
sko fakulteto, kjer si imel veliko možnosti o raziskovanju vse-
ga, zlasti pa človeškega telesa. Zato si se po opravljeni maturi
na celjski gimnaziji tudi vpisal v prvi letnik medicine (leta
1957) in potem ti je steklo. Zdaj si našel samega sebe in postal
si neznansko srečen in zadovoljen, da drviš k svojemu prve-
mu cilju – postati zdravnik. In to dober zdravnik, ki je znal
bolniku prisluhniti, ga razumeti in ga tudi podučiti in potolažiti.
Rad si imel svoje ljudi. Na vsakem koraku si jim bil priprav-
ljen svetovati in pomagati. Tebi ni bilo težko pozimi ali poleti,
v snegu ali dežju, podnevi ali ponoči vstati in pomagati tiste-
mu, ki je tvojo pomoč potreboval.
Strokovno si pomagal in sproti učil svoje sodelavce v ambu-
lanti, podpiral razvoj laboratorijskega dela in fizioterapije. Ker
Zdravstveni dom Mozirje ni imel specialista za medicino dela,
prometa in športa, si se tudi tega študija z velikim navdihom
lotil in ga leta 1973 ob rednem delu tudi dokončal.
466 ZDRAV VESTN 2003; 72
Zdaj si bil popoln. Dosegel si vse, kar si si želel. Pa ni bilo tako.
Tu se je pojavil Rdeči križ, katerega dejavnost si vodil vse do
svoje smrti. Poživil si njegovo aktivnost in dosegal lepe uspehe.
Kot specialist medicine dela si se izkazal in vso populacijo, ki
je potrebovala to vrsto storitev, rešil vseh daljših potovanj in
čakanj v Velenju ali Celju. Vedno se ti je šlo za to, da bi medi-
cino čimbolj približal ljudem. Bil si dober samaritan, dober
zdravnik – strokovnjak na področju medicine dela – še več,
nikoli v življenju se nisi izneveril pomoči potrebnim, kar te je
kovalo visoko v nebo. In ljudje so ti zaupali, te radi imeli in
spoštovali. Zato niti za nas, tvoje sodelavce, niti za ljudi, ki so
se zatekali k tebi, nisi umrl. Vsi te nosimo in te bomo nosili v
svojem srcu. Spomin nate, na tvojo dobroto in delo bo ostal
večen. Spoštovan si bil v samem zdravstvenem domu in izven
njega.
Imel si veliko prijateljev, znancev in drugih dobrih ljudi okoli
sebe. Vsi so te spoštovali. Med kolegi – specialisti medicine
dela si bil cenjen kot dober strokovnjak. Rad si delal, organizi-
ral delo, sodeloval v številnih sestankih zdravstvenega doma,
ki si ga pomagal voditi kot predsednik sveta zavoda.
Nikoli si nisi dal dopovedati: »Franjo, spočij se. Preveč delaš –
izkoristi vsaj redni letni dopust.« Vendar tega nisi nikoli storil.
Vsako leto si pustil zavodu toliko in toliko neizkoriščenih dni
rednega dopusta. Vedno si našel izgovor: »Kdo bo pa to nare-
dil? Če ne bom danes vsega storil, se čez en teden ne bom iz
kupa dela videl!«
Poleg zdravniškega dela si si pa včasih le vzel čas za svojega
konjička. To so bili: tvoja travica, vrtiček in grmiček ob poto-
ku, v senci katerega si tako počival – prijetno počival po oprav-
ljenem delu, ki si ga na tem delu sveta ta dan dokončal. Tu si
si nabiral novih moči za naslednji dan. Tu si našel drugič sa-
mega sebe in v globokem razmišljanju in miru marsikaj raz-
vozlal. Mogoče tudi kaj, kar si drugi dan potreboval pri delu v
zdravniških komisijah. Saj na medicino si mislil tudi, če si na
tej tvoji mali »obdelovalni površini« kosil, grabil, kopal ali v
Savinji plaval. Pa tudi takrat, ko si s svojo drago in cenjeno
ženo Verico pogosto ob vikendih obiskoval savinjske vršace,
vse tja od Mozirske planine, Okrešlja, Olševe, Brane do Kam-
niških planin.
Preden pa si si ta »sprehod« privoščil, si poskrbel za svojo kli-
entelo, tako za tiste, ki si jih obiskoval na domu, kot za one, ki
so te obiskovali v ambulanti. Za vse to, kar.si dobrega storil
komurkoli, se ti danes od srca zahvaljujemo in te v velikem
številu spremljamo na tvoji zadnji poti.
Solze v očeh ljudi – vsakega od njih, so tudi povedale vse!
Izgubili so danes svojega velikega zaščitnika in dobrotnika.
Strokovna srečanja
120. KONGRES NEMŠKEGA
ZDRUŽENJA KIRURGOV
120. TAGUNG DER DEUTSCHEN
GESELLSCHAFT FÜR CHIRURGIE
München, 29. aprila do 2. maja 2003
Andrej Pitako
Uvod
Letošnje srečanje, verjetno zadnje v Münchnu, so prireditelji
organizirali pod geslom: »Nazaj v prihodnost« (Zürick in die
Zukunft), s čimer so vsebini kongresa že vnaprej nakazali
osnovne tematske smernice.
Tako je bilo 4000 pričakovanih kirurgov na 255 sejah s 1247
predavanji priča tako vsebinskemu kot tudi organizacijske-
mu zasuku tega združenja k integraciji osmih, zdaj samostoj-
nih specializiranih kirurških združenj in priča reformaciji spe-
cialističnega kirurškega izobraževanja.
Udeležba je bila pod pričakovanji: dasi Združenje (DGC) šte-
je nad 12.000 članov, je bilo v petih dneh kongresa prisotnih
največ 3000 članov. Na tiskovnih konferencah smo novinarje
šteli na prste ene roke in razstavna površina je bila skrčena na
dve tretjini tiste pred dvema letoma.
V letu 2004 bo naslednji, 121. kongres v Berlinu. DGC je sku-
paj s Stanovskim združenjem kirurgov (Berufsverband der
Deutschen Chirurgen e. V.) končno uspelo z Langenbeck-
Virchow Hausom ponovno pridobiti lastno palačo v Berlinu,
v neposredni soseščini Chariteeja. Kongres bo aprila 2004 vo-
dil prof. dr. Bernward Ulrich, šef kirurške klinike v Mestnem
kliničnem centru Düsseldorf-Gerresheim, ki je obenem tudi
prevzel predsedstvo DGC za leto 2003–2004.
Pregled glavnih tem
Transplantacija organov
Temi je bil posvečen ves dan (30. april), vendar v odsotnosti
glavnih protagonistov in predstavnikov Nemškega združenja
transplantacijske medicine ni imela prave strokovne in poli-
tične teže.
Do izraza pa je prišlo kontradiktorno pojmovanje bodoče
usmeritve transplantacijske kirurgije:
– pristaši medijsko izpostavljenega prof. dr. Chr. Broelscha že-
lijo znižati število 11.752 pri Eurotransplantu registriranih
pacientov na čakalni listi (jetra, ledvice in pankreas) s po-
močjo finančne kompenzacije (oprostitev prispevkov za so-
cialno zavarovanje, davčne olajšave itd.), medtem ko
– funkcionarji Nemške fundacije za transplantacijo organov,
politika in Cerkev zagovarjajo vedno bolj restriktivne ome-
jitve pri identifikaciji živih darovalcev organov in pri ugotav-
ljanju klinične smrti (možganski ali srčni zastoj) darovalca;
– transplantacijskih centrov (38) je zdaj glede na 50% pad šte-
vila transplantacij preveč (Siewert: »Flickenteppich«). Teh-
nična izurjenost kirurgov v manjših centrih (do 20 presadi-
tev letno) je zato vprašljiva in vzdrževanje multidisciplinar-
nih ekip potratno;
– v nasprotju s tem motivacija potencialnih darovalcev orga-
nov pri zaprtju lokalnih centrov za presaditve (v univerzi-
tetnih klinikah) pada in število nemških organodajalcev je
v letu 2002 padlo na raven izpod leta 1990!
V javnosti je postala tema Transplantacije v Nemčiji aktualna
tudi v primeru, ki ga je citiral prof. dr. Peter Neuhaus:
Izraelski pacient je ponudil kliniki v Essnu živega darovalca iz
Moldavije, a je lokalna etična komisija odklonila presaditev
desnega dela jeter. Pacient je bil nato uspešno transplantiran
v kirurški kliniki v Jeni (Thüringen), kjer je bil po uspešnem
posegu nato lansiran očitek nedovoljenih finančnih transak-
cij in je zdaj šef klinike prof. dr. Johannes Scheele v zvezi s
tem celo začasno suspendiran.
Prof. Neuhaus zato kot pristaš prve, konservativne variante
forsira pospešen, lasten klinični razvoj metode bioloških sin-
tez in kultiviranja organov (posebno jeter in pankreasa), ker
smatra ksenotransplantacijo iz fizioloških razlogov za funk-
cionalno neprimerno.
Vodilni in mednarodno ugledni nemški transplantacijski ki-
rurgi, ki so izšli iz šole prof. Pichlmayerja v Hannovru in so v
90. letih navdušeno razvijali kirurške tehnike presaditev or-
ganov, so zdaj obupali. Obupani se ozirajo v ZDA, Španijo in
Nizozemsko, kjer družba, Cerkev in država podpirajo reševa-
nje človeških življenj s presaditvami organov in država posa-
meznikom ne omejuje pravic do odločitve o lastnem življe-
nju in ne puščajo paciente umirati na čakalni listi. Tudi t. i.
»transplantacijski turizem« se jih bo zdaj izogibal!