EL FORTIN TABOR je giasilo Združenih slovenskih protikomunistov • TABOR je lasi in vestnik Zveze D. S. P- B. Tabor ©Mnenje Z. D. S. P- B'. Tabor predstavljajo le člank., ki so podpisani od glavnega odbora Zveze. • Izdaja ga konzorcij. Predsednik inž. Anton Matičič. ® Urejuje uredniški odbor; odgovorni urednik Adolf škrjanec, za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR is the voice of the Confederation Tabor of the United Slovenc Anticommunists TABOR es organo de la Confederacion Tabor de los Anticomunistas Eslo-venos Unidos. ® Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires Argentina Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 3.3-7213 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.109.310 Naročnina: Južna Amerika 15 pesov ley 18.188, odn. enakovrednost v dolarju; USA in Kanada 4.— dolarje letno, zračno 7,00 dolarjev; Anglija in Australija 1 funt šterling; Evropske države 3 dolarje. Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov; inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, Jose L. Suarez FNGBM, Pcia. de Buenos Aires, Argentina. Telefon: T. E. 796-7513. PORAVNAJTE NAROČNINO NASLOVNA SLIKA Zavetišče v razmahu gradnje (Foto: Jože Tomaževič). Meseca avgusta 1971 so se pričela prva dela gradnje. Železobetonsko delo pritličja je bilo kon čano januarja 1972, in ima obseg 385 m2. Pri izdelavi dosedanjega dela je več rojakov pomagalo s podarjenim materialom. 'tlos<*n jiiz^a la cxpci*icncia cliilcna “America latina”, revista editada en Moscu por la Academia Sovietica de Ciencias y por el Institute de America Latina, acaba de consagrar la mayor parte de su numero de marzo-abril al Chile de nuestros dias. Cinco portavoces sovieticos, encabezados por L. Fedoseyev, miembro del Comito Central del P. C. y vicepresidente de la Academia Sovietica, ban eserito otros tantos articulos para glorificar al Chile actual. Han tratado los si-guientes temas: el Partido Comunista con motivo de su 50 aniversario; H revolucion chilena y el desarrollo economico; Unidad Popular y la demo-cracia burguesa; las bases sociales de Unidad Popular y, por ultimo, la po-litica exterior del gobierno de Salvador AUende. En estos cinco aspeetos, consideraron oue la politica chilena esta de acuerdo con el marxismo-len'nismo, comenzando por el primer articulo, en el que Fedoseyev otorga al P. C. chileno un certificadn de marxismo-leni-nismo ejemplar y senala Ih total identificacion existente entre el P. C. so-vietico y el P. C. chileno. Otro articulo, el de T. N. Zorin, se dediča por su parte a sehalar la difer°ncia f"ndamental existente entre la democracia burguesa v Unidad Ponular y afirma que la experiencia actual no depende de la democracia parlamentaria, sino de una politica revolucionaria. Ante todo el autor comprueba que el primer exito comunista en America latina, el de Cuba. provoco entre numerosos revolucionarios la tenden-cia a nuerer establecer como ejemplo generalizado y obligatorio la via adoptada por Fidel Castro. Ahora bien, Zorin pone de manifiesto oue ulti-mament« dos nuevas experiencias revolucionarios han triunfado en America latina: en Peru, donde los militares han iniciado un proceso revolu-ciopario y emprendido transformaciones sociales y economicas, y en Chile. donde el proceso revolucionario es conducido por la via legal y constitucioneT Esta experiencia, segun el autor, presenta una triple importanciu. Primero, demuestra oue es posible tomar el poder mediante medios m violentos; segundo, ofrece la prueba de que es posible iniciar la destrur-cion del Estado de la burguesia y de los terratenientes en beneficio de un riuevo sistema revolucionario, y, tercero, quita todo vtilor a los argumentos de los ultraizquerdistas y maofetas. Asi, Chile se adentra por la “vla de la Victoria”, que es precisamente el titulo del nuevo libro de L. Corvalan, secreiJario general del P. C. chileno,j; que el autor sovietico cita abun* dantemente. \<* mcč% pregnala nas je sreča kriva (Ob 30-letnici prvega ilegalnega pokreta v Sloveniji) Govor Fr. Gruma na spominski proslavi 30-obletnice prvoborcev dne 3. junija 1972 na Pristavi v Clevelandu. Bilo je na današnje dni pred 30. leti Bilo je sedemnajstega maja, ko je skupina mladih idealistov, odločena na vse, ob 23. uri krenila iz prvega taborišča pri Sv. Urhu nad Ljubljano proti Dolenjski. 11 rabri poveljnik kapetan Milan Kranjc je povedel prvo bojno skupino sedemnajstih mož v borbo proti tiranom slovenskega naroda. Sedemnajsti maj je rojstni dan slovenske narodne borbe, je mejnik v zgodovini našega naroda, preko katerega bodoči zgodovinarji ne bodo mogli. Tedaj je bilo vsejano seme, k' je vzklilo in pognalo mogočni sad protikomunistične borbe. Bojni korak je bil storjen v času, ko je že davno bilo jasno, kaj se skriva pod masko OF, in popolnoma jasno, da v OF ni mesta za poštenega Slovenca. Odredič neizkušenih mladeničev, ki je tedaj odšel v negotovost, je že v nekaj dneh spoznal, kako potreben je bil ta nastop. V tistem času so komunisti z vso naglico hiteli s formiranjem svojih partizanskih enot širom Doleniske. Komunistom formacija prve ilegale ni ostala prikrita. Vedeli so, kaj se pripravlja, in napeli so vse sile, da uničijo ta odred že v samem početku. Komunisti so naravnost trepetali pred nastankom močne nacionalne gverile, ki bi zavrla vsak pritok v partizanske enote, odvzela pomen njihovega obstanka in tako uničila možnost, da pod masko osvobodilnega boja uresničijo komunistično revolucijo. Partizanske enote niso več našle odreda v prvem taborišču; znesle na so se nad onimi, ki so pri Sv. Urhu in okolici bili v kakršnikoli zvezi z odredom. Da, že tedaj, ob samem pričetku so komunisti ravno pri njihovem toliko opevanem Sv. Urhu izvedli svojo prvo masovno morijo. Mladi, nebogljeni odred je nastopil trnjevo pot borbe. Komaj nekaj dni po odhodu na teren je že doživel svoj ognjeni krst in ga po zaslugi hladnokrvnega stratega kapetana Vasiljeviča-Iztoka tudi srečno pre stal. številčno stanje odreda pa se ni spremenilo vse do prihoda prvih 40 prostovoljcev iz Mirenske doline. Tedaj je postalo nekoliko lažje, toda spričo naglo razvijajočega se partizanstva to število ni pomeniko veliko. Da je odred sploh ostal pri življenju in vzdržal vse borbe in partizanska zasledovanja, je zasluga spretnega in junaškega poveljnika Milana Kranjca. Kranjc je bil strog poveljnik, ki ni poznal umika, toda kljub velikim zahtevam je bil pri borcih izredno priljubljen; bil je ne le poveljnik — bil jim je oče. Vršile so se borbe za borbami, padali smo in krvaveli. Za nami so ostali lepi dolenjski kraji, za nami je bil prvi veliki partizanski napad na Dolžu, za nami velika borba pri Prečni, kjer smo uničili celoten napadajoči partizanski odred. Naše vrste pa so mnogo prepočasi rast- le... Toda obstali smo, ker smo imeli izvrstno strokovno vodstvo na terenu in ker je v dušah mladih borcev gorel mogočni ogenj ljubezni in vdanosti do domovine. Ko danes gledamo nazaj na tiste viharne in zmedene čase, je nujno, da ugotovimo vsaj nekatera dejstva. Prvo: kaj je bila gonilna sila slovenskih prvoborcev? Slovenski prvo borci so bili člani ali pripadniki vseh tedanjih obstoječih demokratičnih skupin. To pa nikakor ni kalilo monolitnosti med njimi. Enotno je bilo njihovo gledanje na naloge, katere so si naložili s tem, da so stopili v prvo skupino svobodnjakov slovenskega naroda, da se z orožjem v roki postavijo v bran proti tujim in domačim tiranom. Nikdar ni bilo nesoglasja med borci, nikdar med borci in poveljstvom. V odredu ni bilo položajev; vsi smo bili eno, borci za svobodo slovenskega naroda. Le kdor je s temi borci živel, le kdor je z njimi delil dobro in zlo, lakoto, žejo, juriše, bo mogel doumeti njihove vrline in ceniti njihovo odločnost vztrajati in se boriti pod geslom »Svoboda ali smrt!" Tako je tudi bilo! Od prvih sedemnajstih so padli skoro vsi in enaki se je zgodilo z dobrovoljci iz Mirenske doline, ki so se prvim pridružili junija. Padli so na okopih, padli, ker so bili idealisti, ker so bili brezkom-promisni borci za narodov blagor. Padel je poveljnik Milan — junak, padel ie kurat Tonček, ki je bil moralna moč odreda in vir tolažbe tedaj, kadar je bilo najhuje. Padel je hladnokrvni kapetan Vasiljevič-Iztok, ki j: mlade borce v gozdovih izvežbal in jim nudil vso spretnost bojne taktike Padli so: Tomaževič-Cigo, Joško Jakoš, Črnigoj, Balant... padli so junaki kot so bili v borbah. Drugo dejstvo: Vsi dogodki, ki so sledili: Grčarice, Turjak, Mozelj, Vetrinj, Kočevski rog in pa današnja situacija v svetu nam jasno in glasno govore, da sta nastop in borba slovenskih prvoborcev bila pravilna — edino pravilna. Z gotovostjo si upam trditi, da bi rezultat bil drugačen, če bi prva ilegala iz sedemnajstih tedaj narastla na 1000 mož, ne pa na borih 100 — in še tistih z veliko težavo. Res je, da so nas takoimenovani zavezniki ob koncu vojne prodali skupaj z drugimi narodi vred, toda zgodovinska dejstva nam kažejo, da pri nas komunizma ne bi bilo, če bi ga pra- vočasno zatarli, za kar smo imeli vse možnosti. Nezmožnost emigrantskih vlad, neodločnost odločujočih faktorjev doma na eni strani, na drugi pa precizno izdelani komunistični načrt so ustvarili kaos, iz katerega je nujno sledila katastrofa. Uničiti je bilo treba komunistično partizanstvo in preprečiti na ta način priznanje komunistične vladavine od strani Zahoda. Toda tedaj, ko je bila treba narediti odločilne korake, ko je bilo treba formirali močno vojsko v svobodnih slovenskih gozdovih, tedaj je slovensko narodno vodstvo cincalo in cagalo. Ni podprlo prve ilegale in dopustilo, da je sedemnajst nebogljenih in slabo oboroženih mladeničev odšlo golorokih v samo sršenovo gnezdo. Vodilni slovenski krogi so tedaj bili pripravljeni dati Mihailovičevemu gibanju le simbolično podporo in nič več. „Ni še čas, vojna bo še dolga, paziti je treba na žrtve,“ to so bili izgovori vodilnih. Kasnejši dogodki pa so jasno pokazali, kako nespametni in brez podlage so bili ti izgovori. Nikdar ne bi moglo v borbi pasti toliko Slovencev, kot jih je bilo po koncu vojne pomorjenih! Ko je bilo konec morije, je bila slovenska zemlja en sam grob; vsa upanja, vsi načrti in žrtve pa so bili zdrobljeni. K temu dodajam: resen, položaju dorastel narodni voditelj se mora znajti v situaciji, v kakršni se skupaj z narodom nahaja v določeni dobi. On ne sme sanjati o tem, kaj bo, če, in če bo; najmanj pa svojo presojo graditi na metafizičnih osnovah. Le odločen in enotni nastop tedaj leta 1942 bi bila garancija uspeha naše borbe. Neenotnost gledanja pa vodi v pogubo; kar danes jasno vidimo pri slučaju ameriške politike v Vietnamu. Tretje dejstvo: V emigraciji se je že pred mnogimi leti formirala komisija za zbiranje gradiva o dogodkih na slovenskem ozemlju od leta 1941 do 1945. Toda nobenega gradiva ni objavljenega. Kje so podatki, kje je gradivo? Današnje emigracijsko vodstvo bi storilo veliko uslugo sebi in narodu, če bi poskrbelo, da zanamcem zapusti objektiven in celoten prikazan dokument o borbah, žrtvah in usodi slovenskega naroda. Toda, te odločnosti ni, čeprav bi pričakovali, da bi po 30 letih že mogli objektivno prikazati celoten razvoj z vsemi pozitivnimi platmi in napakami vred. Ker oni, ki se smatrajo za vodilno nit v emigraciji, molče, ni čuda, da na borce celo v naših vrstah pada blato, ki je nevredno politične emigracije. O slovenskih prvoborcih smo slišali klevete kot: prva ilegala je bila domena oficirjev, ničvrednih babjakov in zagrizenih jugoslovanarjev in nič več. Tako govorjenje ni le nesramno zaničevanje, je naigrše potvarjanje resnice in nesramno pljuvanje na najčistejši narodov biser, na osnovo naše borbe, ki bi lahko bila uspešna, če bi tedaj imela oporo vodilnega sloja. Pred vami stojim, eden od sedemnaistorice in tu ob meni so redki ostanki slovenskih prvoborcev. Mi smo bili priče junaštva, priče neizprosne požrtvovalnosti in idealizma tistih, ki so padli. Na tem mestu vam slovesno izjavljamo, da smo ponosni, da smo bili v vrstah prve bojne skupine, da smo se ramo ob rami borili z junaki, ki jim ni para. Slovenski prvoborci smo in bomo hodili premočrtno ne glede na to, kaj o nas govore in klevetajo. Zaletavajo se v nas tisti, ki so postali „borci“ šele v svobodi, 19G tedaj, ko ni bilo več potrebno glave nositi v torbi. Le tisti, ki niso nikdar doumeli bistva borbe prvih in vseh onih, ki so jim sledili, morejo z vso precizno rafiniranostjo dokazovati, da smo bili in smo na — napačni poti. Le taki, ki niso videli gorečega idealizma prvih, nas ne morejo in nočejo razumeti. Če nas kdo grdi, ker smo ostali zvesti svoji ideji in ker smo kot taki zvesti člani Tabora, naj nas le grdi. Mi se ne bojimo! Nismo se ustrašili svinčenk in stokrat močnejših sovražnikov v borbi; kako naj bi nas potem bilo strah pred praznimi besedami! Vsem, katerim smo morda v napotje, pa povemo to, kar leži v naših srcih: Velika ideja borbe za svobodo našega naroda, za katero je padlo 14 prvih in za njimi na tisoče, nam še danes daje vero v osvoboditev slovenskega naroda in moč, da v tej borbi vztrajamo. Dokler bo narodom naj-višja vrednota — svoboda, ne materializem, bodo skozi zgodovino njihovi svetilniki možje, ki so na tem principu živeli in delovali, pa naj so že v borbi zmagali ali pa padli. To pa so bili borci prvega odreda! Ob 30-letnici našega prvega nastopa se zavedamo, da v širnih slovenskih gozdovih ne bi bilo prostora za komunistične partizane, če bi večina slovenske protikomunistične mladine izbrala že tedaj isto pot, in če bi naš idealizem ne naletel na nerazumevanje onih krogov, ki so tedaj odločali. Naša pot je sicer bila trda, toda po našem mnenju edina, ki nam je mogla prihraniti grozote, ki so sledile. Bratje, borba proti tiranom našega naroda se bije dalje. Komunisti se niso prav nič spremenili, kar nam jasno potrjujejo vse njihove današnje mahinacije doma in pisanje njihovega časopisja in zgodovine. Kot ni bilo dialoga z vodilnimi komunisti med vojno, ga tudi danes ni! Dialog je mogoč ", narodm in v spodnjih plasteh, ne pa s komunistično elito. Da, boj se bije dalje, in prav je, da se vprašamo, kaj naj mi storimo v tem boju, in kolik je naš doprinos pri delu za osvoboditev našega naroda. Če je v nas še ostal delček tistega idealizma, ki je odlikoval padle junake, če smo ostali zvesti idejam svobode in nismo popustili od tistih osnovnih principov, na katerih sloni naša krščanska in duhovna vzgoja, potem bomo boj nenehno nadaljevali; tokrat ne z orožjem v roki, pač pa z uma svetlimi meči in s poglobitvijo v duhovne vrednote. Ob spominu na padle prvoborce združimo naše sile in sklenimo, da bomo skupno zamahovali za ideje, za katere so oni dali vse, kar so imeli. Slava junakom, ki so padli na trnjevi poti borbe za svobodo naroda! Slava junakom prvega slovenska ilegalnega odreda! Slava poveliniku Milanu Kranjcu in njegovim padlim pomočnikom! Ne žalujemo za Vami, nač pa smo ponosni na vas in smo prepričani, da bo vaša žrtev nekoč obrodila sad, na katerega slovenski narod čaka že 30 let. Čim bolj tone čas v zgodovino, tem bolj veličasten postaja lik slovenskega domobranca, ki je za zgled vsemu človeštvu, o rjavem času zastavil vse — tudi svojo čast — za Boga — Narod — Domovino! .lonec Sovjetsko omrežje v Jugoslaviji Pred približno dvemi leti smo imeli vtis, da se bo Tito doma razdolžil še zadnjih funkcij in se posvetil posredovanju v sprtih delih sveta in s tem zaključil svojo dolgoletno politično kariero. V začetku leta 1970 smo v vseh republikah imeli nove, sposobne in dokaj tolerantne politike, ki so se med sabo znali sporazumevati preko re publiških meja. Kavčič s svojim moštvom v Sloveniji, Tripalo in Dapčevič v Hrvaški, Nikezič in Perovič v Srbiji, Crvenkovski v Makedoniji, ter Devin Kakali v Kosovu-Metohiji. Notranja politika je bila zelo pozitivna, čeravno precej živahna, kar je obenem čisto naravni pojav, ko je bilo govora, da bo notranja politika kmalu prepuščena republikam samim. Ravne v teh relativno homogenih politikih je bila sigurnost, da bodo oni znali iz delati sistem, ki bo funkcioniral in prišel v prid vsej deželi. Baje je nad tem tudi sam Tito bil navdušen in zato vrzel do kraja odprl. Popolnoma po nepotrebnem je na diskusijo dal vso državno ustavo, namesto da bi dal preučiti samo zakone, na katerih bi počivala nova kolektivna vlada. Hrvaška, ki je zato imela največ razlogov, je v nekaterih ozirih celo pretirano zahtevala odpravo in obnovo številnih paragrafov, to povezala še z demonstracijami in tako razstrelila prosto diskusijo. Tito je v nekaj dneh vso stvar postavil na glavo. Razpravljanje o državni ustavi je omejil na minimum, republiške politike pa odstranil, ali pa jim zvezal roke in te nadomestil s svojimi starimi borci. Pod pritiskom novih politikov se Hrvaška danes pretvarja v centre birokratičnih centralistov, reakcionarjev in sovjetskih simpatizerjev. Po drugih republikah tudi vre in nastaja velika nesigumost in zaskrbljenost. Če bi v današnji situaciji Tito nenadoma izginil, bi se med jugoslovanskimi politiki vnel boj, ki bi ne zaostajal za onim v „Krstu pri Savici". V zunanji politiki, se Tito močno trudi svetu prikriti resnico, da se je težišče njegove politike po Brežnjevem obisku v .Jugoslaviji septembra preteklega leta premaknilo močno na Vzhod. Iz potovalne diplomacije, (Brežnjev v Jugoslaviji, Tito na obisku v Ameriki in Kanadi, sovjetski obrambni mi nister maršal Grečko v Jugoslaviji, za ravnovesje ameriški obrambni sekretar Laird v Jugoslaviji in prihodnji mesec se Tito napoti na obisk v Poljsko in SZ), bi človek res mislil, da Jugoslavija še vedno vesla mo.' Vzhodom in Zapadom. V dnevnem časopisju skoro neomenjene pa so ostal? manjše sovjetske politične, gospodarske, kulturne in druge delegacije, ki so se po Brežnjevem obisku pa do danes zvrstile v Jugoslaviji. To pa še ni vse. 80-letni Tito je sam postal vir velike nesigurnosti. „Vsi čakajo, da jaz ::^mem s površine!" Tako je vzkliknil kar v obeh zadnjih govorih v Puli irt Magrebu. „Ampak naj čutijo, kako močno mi še bije srce; oni labko še dolgo čakajo." Ni popolnoma jasno, koga je on pri tem mislil. Verjetno Sovjete. Ravno ti pa ne čakajo, marveč so kljub njegovemu močnemu srci: neverjetno aktivni. Oni se pojavljajo pred vrati tovarn, ki so v konkurzu, po najbolj zakotnih vaseh in mestih ter tem podjetjem, ki jih v Jugoslaviji ni malo, ponujajo investicije in z njimi sklepajo trgovinske pogodbe. Kapaciteto tekstilnih tvorn v Vojvodini bi radi povečali; v družbi „Ene?-goinvest" v Sarajevu so investirali 120.000 dolarjev; železarni „Zenica“ v Bosni so posodili 150.000 dolarjev; v tovarno svinca in cinka „Trepča“ na Kosovem bodo investirali; sploh hočejo Jugoslaviji pomagati na širokem področju. Pri tem menijo, da je jugoslovansko samoupravljanje deželo pripeljalo v slepo ulico. Zapad jo je tudi pustil na cedilu. Nekdo pač Jugoslaviji mora pomagati. Zapad se je res nekoliko zaletel ne samo z investi-jami, temveč tudi s turisti. Da Jugoslovansko turistična kapaciteta ne bi ostala neizkoriščena, so za leto 1975 Sovjeti Jugoslaviji napovedali 100 tisoč sovjetskih turistov. Pri vsem tem Sovjeti gledajo tako, da Jugoslaviji preprečijo vse nadaljne devize. Za odplačilo kreditov vzamejo na račun rudnine; po zaslugi njihovih investicij pridobljene produkte pa morajo bilateralno zamenjavati. Vsled v mnogih ozirih slabe sovjetske tehnologije, bo Jugoslaviji tako pridobljene izdelke nemogoče prodajati na svetovnem tržišču. Razen tega Sovjeti izkoristijo vsako priliko, da se sestanejo in dobro spoznajo jugoslovanske predelne politične funkcionarje. Jugoslavija bo kmalu postala mreža sovjetskih kontaktov in trgovin. S tem bo nie politika kompromitirana in ji odvzeta vsa možnost za nadaljne gospodarsko in politično sodelovanje z Zapadom. Takšno operiranje je Sovjetom možno in dovoljeno, ker to bazira na izjavi, ki sta jo Tito in Brežnjev podpisala lansko leto ob priliki obiska. V dokumentu je posebno poudarjeno, da si deželi žalita izboljšati in poglobiti prijateljske odnose na regionalnem in lokalnem nivoju. Tako Sovjetske delegaciie v Jugoslaviji lahko lazijo nrav koder hočejo, ne da bi se morale v Beogradu prijaviti in od tam dobiti mremstvo. Jugoslovanska podjetja, ki so do danes na ta način bila obdarjena, od zato pristojnih predelnih organov celo zahtevajo, da ti apelirajo na centralo, da ta napram Sovjetom pokaže prijaznejško politiko, samo da bo trgovina šla naprej. Vrhunec vsemu temu pa je novica, da je Tito v primeru nove vojne na Bližnjem vzhodu Sovjetom obljubil jugoslovanski zračni prostor in v nujnem primeru tudi teritorij za prevoz vojnega materiala Arabcem. To je že nekajkrat izjavil egiptovski novinar Heykal. Do zdaj mu te novice še ni bilo treba preklicati. Iz vsega tega dogajanja v domovini lahko sklepamo, da bomo tistih stotisoč sovjetskih turistov smeli že pred letom 1975 pogostiti, če temu drvečemu razvoju ne bo nihče podložil kamenja. Uredniku TABORA, g. Adolfu škrjancu, Argentina G. B. (Anglija) 9. junija 1972 Cenjeni gospod urednik! Čeprav malo pozno, dovolite, da podam majhno — a bistveno — pojasnilo k članku g. Florijana Slaka v marčni številki Tabora „V celoti", v katerem med drugim analizira štiri slovenske politične skupine v emigraciji — SLS, SDS, SP in SDG. Pri tem ugotavlja, da bi po „stari formuli" razdelil te skupine takole: Slovensko ljudsko stranko (klerikalci), Slovensko demokratsko stranko (liberalci), Slovensko državno gibanje (Stražarji in mladi klerikalci) in Slovensko Pravdo (mladi liberalci), in dodaja: „Se-veda se vsi, ki pripadajo kateri izmed teh skupin, z mojim tolmačenjem verjetno ne bodo strinjali." Kar se Slovenske Pravde tiče, lahko g. Slaku zagotovim, da se njeni člani z njegovim opredeljenjem članov SP prav prav gotovo ne bodo strinjali. člani Slovenske Pravde niso "mladi liberalci” po “stari formuli” iz dveh razlogov: 1) ker so Slovensko Pravdo ustanovili disidenti skoro vseh političnih barv, poznanih pred in med vojno na Slovenskem — torej ne-le "mladi liberalci” in 2) ker je Slovenska Pravda nastala kot protest ravno zaradi predvojnega in medvojnega političnega vzdušja pri nas in vnašanja tega vzdušja tudi v emigracijo — pa je zato liberalna, svobodnjaška, “levičarska”, nikakor pa ne “liberalna” po “stari formuli”, člani Slovenske Pravde smatrajo, da je alternativa razrednokomunistični vladvini v sistemu, ki bo zasnovan na ideološki, razredni, verski in rasni strpnosti in da je zato obstoj strank na razredni, verski ali rasni osnovi v bistvu reakcionaren, t. j. nedemokratski, demagoški, dogmatski in klikarski. Ali nekdo veruje v Boga ali ne, je njegova privatna stvar, enako kot je njegova privatna stvar, ali je katoličan, protestant, pravoslaven, musliman, budist itd. Njegovo slovenstvo nima s tem nobenega opravka. On je Slovenec, ker svojega rojstva ne more prikriti. Je pa lahko poturica in svoj rod zanika in izda ter se postavi v službo tujca. Enako je nedemokratsko diskvalificirati v javnem življenju Slovenca, ki veruje v neodvisno slovensko državo, in Slovenca, ki veruje v boljšo bodočnost Slovenije v sklopu južnoslovanske ali neke druge skupnosti (Združene Evrope recimo). Oba očividno želita svojemu narodu najboljše — mar ne? Pri tem Slovenska Pravda zavrača vsako politično, gospodarsko, moralno ali fizično nasilje v javnem izživljanju pripadnikov slovenskega naroda in zagovarja odprtost in demokratičnost delovanja ter najširše sodelovanje vseh plasti naroda pri vodenju kratkoročne in dolgoročne slovenske politike. Pri tem ne more biti noben posameznik imun pred javno kritiko, a še manj javne ustanove. Kar se medvojnega dogajanja tiče, se mi zdi interpretacija, ki jo je v isti številki Tabora podal “-EC” pod naslovom “Stvarnosti”, zelo podobna ako ne slična interpretaciji, ki jo ima tudi Slovenska Pravda. Z lepimi pozdravi, A. Zupan, tajnik ZA ZGODOVINO Italijanska okupacija Slovenije Italijanska vojska je dosegla Ljubljano na Veliki petek zvečer le'a 1941 potem ko je bila — po italijanskih poročilih — zapletena v „krvave borbe" z jugoslovansko vojsko. Kot zadnja ovira napredovanja kraljevske italijanske vojske je padla »trdnjava Vič“ in pot v „Lubiano“ je bila odprta. Ta zlaganost italijanske okupacije pa je bila tudi bistven element njenega trajanja vse do 8. septembra 1943, ko je Italija kapitulirala in je laška soldateska pričela zapuščati slovenska tla. V resnici bi lahko rekli, da je bila italijanski propagandi, ki je bila namenjena domači javnosti in svetu, enaka samo komunistična propaganda, ki jo je na istem ozemlju vi-šila Osvobodilna fronta. Italijanski dokumenti iz zasedene Slovenije, ki so zdaj dostopni, pa kažejo bolj trezno ocenjevanje položaja. Iz njih je tudi v celoti razviden razvoj v Sloveniji, odnosno v italijanskem delu zasedene Slovenije. Prvi vtis, ki so ga italijanske čete napravile na Slovence in Ljubljano še posebej, niti ni bil preveč slab. Ljudje so se smejali na račun poročil, zlasti v tržaškem „Piccolo“, o junaštvu italijanskih vojakov ob osvajanju Slovenije; toda odnose med prebivalstvom in okupacijskimi silami b> komaj mogli primerjati klasični predstavi o odnosih med zmagovalci in premaganci. Ta razlika je bila še toliko bolj jasna, ker so v Ljubljano dnevno prihajala poročila o preganjanju, ki ga je bilo deležno slovensko prebivalstvo na Gorenjskem in Štajerskem s strani nemških okupacijskih čet. Ljubljana je takrat v resnici hvalila Roga, da so se Nemci ustavili pri Šent Vidu, Begunci, ki so prihajali v Ljubljano z Gorenjske in štajerske, so vse to razpoloženje samo še potrjevali. Za prvimi, bojnimi edinicami, ki so Ljubljano »zavojevale", pa so se- veda prišle civilne oblasti z Visokim komisarjem Graziolijem na čelu, in pa zasedbene čete, ki so vselej, v vseh primerih drugorazredne čete. S tem pa so se tudi pričele težave v takoimenovani „Ljubljanski pokrajini". Osvobodilna fronta jih je znala do kraja izrabiti. Tudi italijanski viri odnosno dokumenti potrjujejo, da je bil preobrat v odnošajih med Slovenci in Italijani v Ljubljani dosežen z odločitvijo italijanskih oblasti, da poderejo spomenik kralja Aleksandra Zedinitelj? in kralja Petra I. Osvoboditelja. Medtem ko je Petrov spomenik stal na stopnicah pred Magistratom že dolgo vrsto let, je spomenik kralju Aleksandru odkril njegov sin Peter komaj nekaj mesecev pred italijanskim prihodom. Spomenik sam je bil v resnici eden od zadnjih „kamnov spod tike" med slovenskima političnima strankama tistega časa — klerikalci in liberalci, ki so imeli večino v odboru za postavitev spomenika, so od vsega začetka zagovarjali „klasično formo", to je — kralja na konju. Samo tako naj bi ljudem ostal in stal pred očmi lik kralja, ki je bil v resnici vojat. in to — uspešen vojak. Klerikalci pa so zagovarjali idejo, naj bi se za spomenik nabran denar uporabil za izgradnjo bolnišnice, ki bi nosila kr;: ■ Ijevo ime in je bila Ljubljani tako zelo potrebna. Čas je pokazal, da bi bila taka bolnišnica stala še danes, čeprav pod drugim imenom. Ni pa nobenih dokazov, da je bila ..praktičnost" edini nagib, ki je vodil slovenske klerikalce v njihovi opoziciji načrtom za spomenik kralju Aleksandru. Vsekakor pri tem niso uspeli, dasiravno je bil tudi ..klasičen" načrt spremenjen. Opuščene so bile nameravane Plečnikove „propileje“ v kazinskem vrtu in odobren je bil načrt, po katerem je klasični Dolinarjev kip Aleksandra v nadnaravni velikosti stal sredi pomlajene „Zvezde“ ob Kongresnem trgu. Proti koncu poletja 1941 so Italijani spomenik zagradili in ga potem neceremonijelno razbili in odstranili. Poročilo poveljstva Kraljevih karabinerjev v Ljubljani pravi o tem dogodku naslednje: ..Razrušitev spomenika kralja Aleksandra v Ljubljani je napravila na prebivalstvo mučen vtis in zapustila veliko potrtost, saj je upalo, da ga bodo premestili ali pa postavili v kak mestni park ali muzej. Spomenik, k' je bil umetniško delo Splitčana Meštroviča (poročevalec se je motil: spomenik je izdelal kipar Lojze Dolinar — op. p.), je stal 2 milijona dinarjev, ki jih je zbralo prebivalstvo pokrajine. Nekateri pripisujejo njegovi zakasnelo razrušitev nemški zahtevi. Slovenski nacionalisti in komunisti (!) so ta dogodek izrabili in začeli širiti govorice, da bo ljudstvo v kratkem doživelo uničenje spomenikov svojih dragih pesnikov in pisateljev, da ga s tem vzpodbudijo k uporu s sabotažnimi akcijami, poudarjajoč, da bodo Italijani s krvjo plačali, ker so podrli spomenik..." Iz tega poročila je torej jasno razvidno, da so se italijanske oblasti do kraja zavedale, da je bila dosežena neka kritična točka v Ljubljanski pokrajini. Poročilo pa tudi potrjuje, da je bilo ljubljansko prebivalstvo enotno v odporu do Italijanov (“slovenski nacionalisti in komunisti”, pravi poročilo), kar je v popolnem nasprotju s trditvijo komunistične propagande, da se je nacionalistična stran od vsega početka udinjala Italijanom. Naslednje poročilo karabinerskega poveljstva pravi: „Opažen je velik naval na ljubljanske knjigarne, ker ljudje kupujejo razglednice s sliko spomenika kralja Aleksandra ob priliki odkritja. Razglednice so bile zaplenjene takoj.“ Razvoj pa je šel svojo pot. Medeni tedni italijanske okupacije so minili in hinavska politika fašističnega Rima je v Ljubljanski pokrajini razplamtela bratomorno vojno. Ozemlje, ki ga je zasedla Italija in je bilo 3. maja 1941 inkorpo-rirano v italijansko kraljestvo pod imenom „Provincia di Lubiana“, je imelo okrog 300 tisoč prebivalcev. Ob koncu italijanske okupacije septembra 1943 pa je bilo na njem verjetno prav toliko italijanskih vojakov, karabiner jev in policistov. Poleg civilne uprave, ki je bila seveda vsa v rokah fašističnih predstavnikov, je v Slovenijo prispel oddelek fašistične policije pod vodstvom kvestorja Messine, skupina Kraljevih karabinerjev v sklopu II. Armade ter divizije „Isonzo“ (Soča), „Lombardia“, Cacciatori delle Alpi (planinci), XI. grupa, obmejne straže in fašistična grupacija „XXI Aprile". Vsi ti oddelki so seveda vključevali odgovarjajoče tehnične oddelke, topništvo, motorizirane in oklopne enote. Kakšne so bile njihove izgube? Komunistični viri, kot smo jih citirali v članku „lzgube okupatorjev v Sloveniji" (Bela knjiga, str. 438), navajajo, da je v Sloveniji in na nekdanjem italijanskem Primorskem skupno padlo 5.457 italijanskih vojakov, fašistov, karabinerjev in policistov. Že v omenjenem članku smo zavrnili te navedbe kot povsem pretirane. Italijanski dokumenti o izgubah v Sloveniji to potrjujejo. Iz teh dokumentov, po večini poročil prizadetih poveljstev, je razvidno, ('a ie imela italijanska vojska v času od 8. aprila 1941 do 8. septembra 1943 v takoimenovani Ljubljanski pokrajini in na Primorskem skupno 159 oboroženih spopadov, odnosno incidentov, v katerih je prišlo do streljanja in so se končali s smrtnimi žrtvami. Od teh 159 incidentov je bilo samo 18 takih, v katerih je število padlih italijanskih vojakov preseglo 10. V vseh teh incidentih in spopadih je skupno padlo v Ljubljanski pokrajini in na Primorskem — 894 italijanskih vojakov, kar je približno šestkrat manj od izgub, o katerih govore komunistični viri. Od 18 resnih incidentov, ali če hočete — borb —, ki so jih imele italijanske čete v Sloveniji, so samo tri zahtevale več kot §0 smrtnih žrtev na italijanski strani. 25. septembra 1942 je v okolici Novega mesta med rfenzivo padlo 58 italijanskih vojakov; 3. oktobra 1942 pri Kočevju 62 in 28. marca 1948 med ofenzivo pri Veliki gori — 100 italijanskih vojakov, ka • je največja izguba v času okupacije. Skupno je torej v Sloveniji — po italijanskih dokumentih — padlo 849 italijanskih vojakov. „Osvobodilna borba" slovenskih komunističnih partizanov je torej v Sloveniji zahtevala 849 italijanskih življenj. Toda istočasno so komunistični „osvobodilni“ partizanski odredi ubili odnosno poklali 481 oboroženih slovenskih protikomunističnih borcev (Vaških stražarjev in četnikov) in umorili 1681 slovenskih civilistov! (Podatki so pravtako povzeti iz „Bele knjige", so pa še vedno nepopolni.) Poleg vojaških akcij so Italijani izvajali tudi „pravosodne akcije" v smislu „pravice večnega Rima" in Mussolinijeve fašistične filozofije. Italijanski podatki kažejo, da je bilo na ozemlju Ljubljanske pokrajine v času od 16. oktobra 1941 do 20. avgusta 1943 skupno 7.036 sodnih procesov proti 8.146 obtožencem. Od teh jih je bilo 84 obsojenih na smrt, 434 pa na dosmrtno ječo. Fašistična justica pa se je posluževala tudi streljanja talcev v odgovor na razne brezglave „vojaške" akcije komunističnih partizanov. Italijanov v tem pogledu sicer ni mogoče primerjati z Nemci na Gorenjskem in štajerskem; so pa v času okupacije Ljubljanske pokrajine ustrelili najmanj 112 talcev. Če zdaj napravimo celoten pregled italijanske okupacije takoimeno-vane Ljubljanske pokrajine, vidimo, da je do kapitulacije leta 1943 padlo 894 Italijanov; slovenske izgube pa so znašale 1.681 civilistov 481 protikomunističnih borcev, ki so jih usmrtili komunistični partizani, ter 84 na smrt obsojenih in 112 talcev, ki so jih ustrelili Italijani. Skupno je torej italijanska okupacija zahtevala 2.358 slovenskih življenj, h katerim pa je treba prišteti še vse direktne žrtve; to je vse Slovence, ki so jih ubili Italijani med svojimi ofenzivami in akcijami, kakor tudi vse one, ki so pomrli po koncentracijskih taboriščih v Gonarsu, Re-nicciju in zlasti še na Rabu. O teh, to je od Italijanov ustreljenih in o internirancih pa verjetno nikdar ne bo točnih podatkov. Ta krvava bilanca je zato samo še en dokaz več, da se Osvobodilna fronta ni borila za svobodo slovenskega naroda, temveč za svojo politično oblast. Če človeškim žrtvam prištejemo še materialno škodo, ki so jo povzročile partizanske akcije, je vsa zlaganost komunistične propagande razgaljena do kraja! In slednjič: za dokončno oceno italijanske okupacije je treba upoštevati, da so bili tudi padli partizani — Slovenci. Komunistična divjanja po Dolenjski in Notranjski Osvobodilna fronta je imela v načrtu, v Ljubljani pomoriti vse tiste posameznike, za katere je smatrala, da bi ji delali ovire na poti do komunistične revolucije in po tej do oblasti. Na deželi pa je bila izvedba takih zaščitnih likvidacij težavnejša, ker niso imeli dovolj sposobnih in strankarsko vzgojenih morilcev. Jeseni 1941 so prišle na teren posamezne komunistične oborožene edi-nice. Naloga za likvidacije na podeželju je prešla nanje. S temi likvidacijami so odstranjevali nasprotnike in si hoteli s tem pridobiti ugled pri ljudstvu in pokazati, da so „oborožena sila“, ki zna in more človeka tudi ustreliti, zato naj se je ljudje primerno boje. Likvidacije v množicah so se začele v zgodnji pomladi 1942. Izvršni odbor Osvobodilne fronte (IOOF) in glavno poveljstvo „narodno-osvobodi! le vojske" sta komunističnim edinicam dala naslednji nalog: „Med ljudstvom si moramo pridobiti ugled in ljudstvo mora imeti pred nami strah. Zato moramo počistiti z vsem, kar ni z nami." Po gornjem navodilu so se začele množične likvidacije na Notranjskem, Dolenjskem, Gorenjskem in Štajerskem. Vendar se bomo tu ustavili ■;amo pri Dolenjski in Notranjski. Brž ko so kakega osumljenca prijeli, so ga takoj likvidirali, in ko je bil že mrtev, uprizorili proti njemu na raznih mitingih politično gonjo, češ, da je bil „izdajalec“. Mrtev se seveda ni mogel več braniti. Od glavnega poveljstva so imeli za ta postopek ustno navodilo: „Naiprej ga ubij, potem pa politično, čeprav z lažjo, razjasni, zakaj si ga ubil!" Tega navodila so se tudi res držali; vendar se je mnogokrat zgodilo, da so znali slabo lagati in so bile njihove laži tako otipljive in nerodne, da se je začelo ljudstvo od komunistov obračati prav zaradi tega še z večjim ogorčenjem. V to dobo spadajo okrutni množični umori po vsem slovenskem ozemlju. Na Dolenjskem odgovarjata za vse umore Žan Rome in Nace Majcen iz Mokronoga. Ta dva sta kot komandanta in politkomisarja „Zapadno do-1 en iškega odreda" dala komandirjem svojih čet in vsem komunistom d voljenje, da smejo streljati ljudi na svojo pest brez zasliševanja. Najhujše umore pa sta delala lastnoročno. Sem spada umor Lundrove družine iz Zabukovja pri Trebnjem. Način likvidacije je bil okruten. Morilci so uporabljali pri tem samokrese, nože, kar pa je veljalo še za milost, sicer pa kar kole, s katerimi so pobijali ljudi. Dostikrat so svoje žrtve metali na ogenj in jih pekli, ali na jih kako drugače zverinsko pokončali. Samo ha enem „delovnem področju" teh dveh zverin, to je od Blatnega klanca do Klevevža je iz te dobe nad S00 grobov. Tja proti Gorjancem je takrat opravljal taka grozodejstva Franc Piv-kovič-(Čort). število likvidiranih znaša okoli 100. Umori v Beli Krajini so se pričeli nekoliko pozneje, ker so komunist; tam tudi nekoliko pozneje nastopili. Tu so opravljali umore „.James“ s pravim imenom Majnik Janez, „Ahac“, s pravim imenom Brodar Lojze iz Novega mesta ter Sokola Jože. Blizu Suhorja so imeli 40 m globoko jamo, v katere so žrtve tudi žive metali. V tej jami je okoli 70 žrtev. V Toplicah so ob eni sami priliki pobili 16 ljudi. V Kronovem so tedaj pobili vso Furlanovo družino. V okolici Sv. Križa pri Litiji je v tej dobi opravljal množične likvidacije študent čonč, s komunističnim imenom „Prlek“. Veliko grobov iz te dobe je okoli Starega Loga pri Kočevju. Prav tako je bilo na Notranjskem, zlasti na Krimu, Krvavi peči ir. Robu. Samo v znano Krimsko jamo so zmetali okrog iOO pomorjenih ljudi. Tu sta morila med drugimi komunist Stanko Knap iz Ljubljane, ki je bil ob dobi italijanskega razpada komandant Toplic, in Daki-Stane Semič, zdaj komandant „brigade“. V naslednjem bomo navedli komunistično divjanje v nekaterih posameznih krajih v osvetlitev tedanjih dogodkov in v dokaz, kako je komunistična OF uničevala slovenski narod in njegovo imetje. Dobrepoljska dolina Po izjavi komunističnih veljakov je bila dobrepoljska dolina najnevarnejše belogardistično gnezdo", izjava, ki je seveda le v pohvalo vernemu in zavednemu dobrepoljskemu ljudstvu. V vsej dolini je bilo le nekaj komunističnih simpatizerjev in celo ti so bili zapeljani po štajerskih beguncih-komunistih, ki so se naselili v tej dolini. Po okupaciji Štajerske po Nem-iaiafuj otrokom in vnukom*6 Moji članki „Kako sem pripravljal atentat na Tita“ so izzvali različen odmev, pač z ozirom na okolnost, kakšno stališče zavzema kdo do komunizma. Večina članke odobrava. Od več nekdanjih sotaboriščnikov sem prejel zahvalo, da sem z njimi obudil tudi v njih spomine na tiste težke, pa lepe čase, ko smo vsi držali skupaj in si pomagali. Nekdo, ki ga pa ne poznam — lahko tudi, da je ime izmišljeno — mi pa očita, da gojim sovraštvo, ko te spomine objavljam, pa, da bi zdaj mi vsi morali Tita podpirati v njegovem prizadevanju za ohranitev Jugoslavije, jaz pa da s svojim pisanjem onim doma — pri režimu seveda — v teh težkih časih v hrbet skačem. „To je naravnost izdajstvo, ki pomaga k razbitju Jugoslavije!" zaključuje. Joj, za kako pomembnega me ima! Vedno ista pesem: Za svoje polomije dolžijo druge. Oni delajo vse prav, če se kaj ponesreči, smo krivi mi, ki ne trobimo z njimi. Bolj žalosten pa sem zaradi nekoga, ki je sam preživljal težke begunske čase, pa mi piše, da je moje pisanje „outdated“, zastarelo, da ni vredno se ukvarjati s starimi spomini, ker čas je šel in gre preko njih in da si „nova stvarnost" odpira nova pota. Na žalost sam vidim, kako mnogi rojaki padajo pod vpliv komunistične propagande kakor pisec omenjenega pisma, pa mehčanje odpora proti komunizmu in popuščanje komunističnim načelom imenujejo ,novo stvarnost'. Šviga — švaga! „Družino“ mi moli pod nos Najbrž mi je isto hotel povedati nekdo, ki mi je poslal izrezek iz ljubljanske „Družine“ z dne 4. julija lanskega leta, ne da bi bil navedel ime odpošiljatelja. Na tistem izrezku uredništvo „Družine“ njim, „ki vedno bolj glasno zahtevajo, naj se jim že enkrat pove resnica o naši polpreteklosti in naj se demitizira informiranje o vojni in o času po njej“, takole odgovarja: „Še ni prišel čas, ko bi se lahko brez ozirov in bojazni lotili brskanja po starih ranah. Zato ne podpiramo zahtev, naj se pove vsa resnica o naši preteklosti." Očividno mi je tisti, ki mi je izrezek poslal, hotel dati nauk, da ne bi smeli „brskati po starih ranah", pri tem pa pozablja, da je tisto pisanje za rojake doma, ki živijo pod komunistično knuto, ne za nas v svobodnem svetu. Saj uredništvo jasno pravi, da „še ni prišel čas, ko bi se lahko brez ozirov in bojazni lotili brskanja po starih ranah". Za nas tukaj ti oziri in strah ne veljajo. Zelo prav uredništvo poudarja: „Sploh si nihče ne piše zgodovine sam. Zgodovina se začne pisati 50 let po smrti prizadetega. Vse, kar je o naši mučni polpreteklosti bilo napisano — na tej ali oni strani — je Bicer koristno in poučno, a ne kot zgodovina, temveč šele kot gradivo, iz katerega bo zgodovina čez čas ustvarila svojo sodbo." Prav nič si ne domišljam, da sem s svojimi članki o komunističnem Pritisku na begunce, naj bi se vrnili, pisal zgodovino, le nekaj gradiva za njo sem podal, o tem pa Sam urednik „Družine“ misli, da je „koristno in poučno". Je še poseben razlog, da mi, ki živimo v svobodnem svetu, vse storimo, da se gradivo o dogajanju med vojsko in po njej zbere, shrani in po možnosti objavi. Pravzaprav sta dva razloga. Prvi: ker doma o tem ne smejo odkrito pisati; drugi pa: ker kažejo komunisti dogodke istih časov le v svoji luči in vsak nasproten glas s silo zatrejo. Dva primera komunističnega pisanja zgodovine' Ko se je dne 21. avgusta 1946 začel v Ljubljani sodni proces proti škofu dr. Gregoriju Rožmanu in soobtožencem, so na škofiji v naglici poiskali spise, iz katerih je bilo razvidno, kako se je škof trudil, da bi narodu pomagal in ga reševal pred terorjem okupatorjev, ter jih izročili odvetniku dr. Alojziju Vrtačniku, ki je škofa zagovarjal. Ker se je mudilo in ker je bilo takrat na škofiji zelo malo osebja, niso utegnili spisov prepisati, marveč so izročili kar originale. Ko je dr. Vrtačnik dokumente na sodišču predložil, jih je predsednik sodišča dr. Helij Modic zaplenil in dal uničiti. Takšna je komunistična pravica! Ker mora po komunističnem diktatu škof dr. Rožman veljati za izdajalca in sodelavca z okupatorjem, je treba uničiti vsako sled njegovega nad vse požrtvovalnega in včasih zelo poniževalnega dela za reševanje slovenskega naroda. Če bodo bodoči zgodovinarji odvisni le od komunističnih dokumentov, ho zgodovina o naši polpretekli dohi pisanja čisto v njihovem smislu, ker komunisti poznajo samo svoje in hvalijo le to, kar je njihovo, vse ostalo vztrajno tajijo. Ljubljansko “Delo” je lanskega 5. decembra z dolgim člankom proslavljalo 55 let izhajanja čikaške „Prosvete“. Ni navada, da bi 55. obletnico kakega dogodka slovesno obhajali, a ker gre za njihov list, se mora! V tistem članku je napisalo grobo, da je „Prosveta edini slovenski dnevnik v Združenih državah Amerike", ko vendar izhaja Ameriška Domovina že 72 let, pa se je ob 70-letnici ni spomnilo, kakor tudi ne Amerikanskega Slovenca, ki je lani obhajal 80-letnico izhajanja in je zdaj najstarejši slovenski časopis. Vse to po tistem: „Laži, laži, nekaj se bo že prijelo!" Komunistom ni zgodovina, kar je res, marveč, kar bi oni hoteli, naj bi bilo. Zato pa moramo mi reševati pozabe, kar se iz časa komunistične revolucije še rešiti da. Za vsakega izmed nas, ki smo bili priče komunističnih grozodejstev, velja, kar je Bog naročil Mojzesu: „Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja! Oznanjaj jih svojim otrokom in vnukom!" (4, Mojz. 1, 9.) IZ PISEM Buenos Aires, 24. junija 1972 Spoštovani gospod urednik, V glasilu Združenih slovenskih protikomunistov Tabor, je bil v številki 5-6 letošnjega leta objavljen med drugim članek „Prvi slovenski ilegalni pokret" s podpisom F. G. V tem članku je na strani 117 sledeči stavek: „Leta 1945 po formaciji NO pa je znano, da je v tem odboru bilo eno mesto za “vsak slučaj” rezervirano za komuniste. Kje je logika in kakšni so bili nagibi iskanja kompromisov z zločinci?" Ker navedena trditev ne odgovarja resnici, Vas prosim, da v Taboru objavite sledeči popravek: Narodni odbor za Slovenijo je bil ustanovljen na osnovi dogovora med Slovensko ljudsko stranko in Jugoslovansko nacionalno stranko( ki se danes imenuje Slovenska demokratska stranka) ob sodelovanju Socialistične stranke Jugoslavije 29. oktobra 1944 in ne leta 1945. V ustanovni listini z dne 29. oktobra 1944 je bil določen namen Narodnega odbora v tem, da se slovenske narodne sile „kar najtesneje strnejo in povežejo v skupno borbo proti zunanjemu in notranjemu sovražniku." Za komuniste v NO ni bilo rezervirano mesto! V upanju, da boste moji prošnji za objavo popravka ustregli Vas lepo pozdravljam, Miloš Stare Predsednik NO za Slovenijo Žalostna obletnica Goriški Katoliški glas je dne 25. maja 1972 (Leto XXIV — št. 21) prinesel naslednje. — Op. ur. Sedemindvajset let mineva od temnih dni zgodovine slovenskega naroda. Konec meseca maja in prve dni junija leta 1945 je iz Vetrinja pri Celovcu angleška vojska izdajalsko predala slovensko narodno vojsko domobrancev v roke jugoslovanskim komunistom. Ko je ruska armada zasedla Beograd in prodirala proti Zagrebu, druga ruska divizija pa iz Madžarske napredovala proti Mariboru, je poveljstvo slovenskih domobrancev soglasno z novo ustanovljeno slovensko vlado ukazalo umik iz domovine, da bi obenem z umikajočo se vojsko krili umik preko desettisoč slovenskih civilnih beguncev in tako preprečili nadaljnje prelivanje krvi. Približno 13.000 mož SNV se je umaknilo v Avstrijo, 7.000 mož pa v Italijo. Kako in zakaj je prišlo do prisilne izročitve razorožene slovenske narodne vojske, o tem je bilo že veliko napisanega. Jesenice, Podutik, Teharje, št. Vid, Kočevski Rog... — tu ležijo množični grobovi, kjer je bila ta vojska mučena in zverinsko pobita; brez zaslišanja in brez obsodbe. Kriv ali nedolžen, je vsakdo padel kot žrtev množičnega pokola. Pokol dvanajst tisoč sinov naroda, ki šteje le poldrugi milijon pripadnikov, je huda in grozljiva rana, zločin pa toliko okrutnejši, ker je bil storjen mesec dni po končani vojni. Slovenske komuniste naj bi žalna obletnica spomnila, da mrtvi še vedno čakajo, da se jim vrne čast, javnost pa se seznani z morilno akcijo in njenimi storilci. Saj je celo španski „fašist“ Franco lahko postavil veličastno skupno grobnico padlim v revoluciji, tako belim kot rdečim... Mladina pa naj se ob spominu na slovensko žaloigro zamisli, kako je končala mlada slovenska vojska, ki se je že med vojno upala upreti diktaturi stalinizma. Vsi demokratični Slovenci v zamejstvu počastimo spomin padlih mož in fantov, ki so žrtvovali svoje življenje v hotenju, da bi slovenski narod živel v demokratični in zedinjeni Sloveniji. Vinko Levstik, Rim (eden izmed vrnjenih' Opomba ured. Kat. GL: Vetrinjska tragedija pred 27 leti je bila posledica sovraštva, ki je zajelo slovensko ljudstvo med zadnjo vojno, posebno pa še stalinističnega fanatizma, ki je takrat do mozga prežgal vse slovenske partizane. Od takrat do danes se je marsikaj spremenilo tudi v Sloveniji in Jugoslaviji. Stalinizmu so se uradno odpovedali in ga pokopah, sovraštva do rodnih bratov pa niso pokopali. Še zmeraj gori v srcih številnih slovenskih 'komunistov. To je tragedija sedanjega rodu, da raste še vedno v sovraštvu in fanatizmu, tako da se ne morejo zaceliti stare rane V. Dolenc Tebi, Janez v spomin Velikokrat so naši zavedni hribovski kmetje in njih sinovi stražili v zimskih večerih zunaj svojih hiš, da so se lahko greli premraženi partizani v njih hišah. V njih so namreč videli kmetje borce za narodno osvoboditev (kakor takrat še vsa Gorenjska), kakor je zahtevala narodna čast. Slovenci na Gorenjskem in štajerskem smo bili takrat tako ponižani kot narod, da je zahtevala narodna čast, boriti se proti okupatorju. V zimi leta 1941—1942 —ne spominjam se več dneva — so se na-hjali partizani v vasi Sternik pri Oblakovih (Sternik leži na hribu med vasjo Sušo, smer Selca nad Škofjo Loko). Oblakov Janez, star nekaj nad 20 let, pa je stražil kakih 50 metrov od hiše, da so se lahko osvoboditelji greli v hiši. Ob 11. ui*i ponoči pridejo Nemci. Ko jih Janez zagleda, začne takoj streljati nanje in jih je toliko časa zadrževal, da so se partizani lahko umaknili v gozd, potem pa je še sam pobegnil. To svojo zavednost so Oblakovi drago plačali. Oblakovo hišo so Nemci požgali. Oblakove pa odpeljali v Nemčijo, razen Janeza, ki se je rešil z begom in se takoj priključil partizanom ter ostal na terenu med Poljansko in Selško dolino. Toda ni postal komunist, temveč nasprotno. Prav hitro je spoznal, da ..narodno osvobodilno" fronto vodijo komunisti, in kaj je njihov cilj. Začel se je boriti proti njim, čeprav je bil sam partizan. Nas skrivače je vedno obveščal o gibanju partizanov. Bodril nas je naj vzdržimo kot skrivači, naj se ne javljamo Nemcem, ker mora kmalu priti čas, ko se bomo uprl; partizanom. Da so se tudi kmetje uprli partizanom, je bila tudi Janezova zasluga, ker jih je o vsem obveščal. Ko so se partizani po padcu Turjaka, že dobro oboroženi z italijanskim orožjem, v precejšnjem številu vrnili na Gorenjsko, je postal za skrivače obstoj po gozdovih nemogoč. Tako se je del skrivačev zopet pridružil par tisanom, drugi del pa se je javil Nemcem, ki so jih nato poslali na delo na Koroško. Le dve mali skupini sta še ostali. Bili so fantje iz Dolenje vasi, ki so se poskrili po svojih hišah kolikor toliko varni pred komunisti, ker se je v vasi nahajala nemška postojanka; druga, manjša skupina G—7 fantov si je skopala bunker v grapi ob potočku med Sv. Valentinom in Sv. Lenartom, da bi tam počakala upora proti komunistom. In to je bila pobuda Oblakovega Janeza. Janez jih je tudi izdrževal s hrano; obenem pa bodril, naj vzdržijo do borbe. Ni se lahko skrivati v hiši, še tež j e - j e v gozdu; a v zemlji je obupno. Zato je eden teh fantov po nekaj mesecih skrivanja obupal (Janez iz Smolove smo ga klicali) ter se v začetku decembra 1943 javil partizanom. Seveda je ob zaslišanju, kje se 'je- skrival, izdal še ostale skrivače. Oblakov Janez, ki je kmalu zatem prišel v četo Loškega odreda, je zvedel za stvar ter hitro bežal nazaj, misleč rešiti svoje, če bo še čas. Naso ni pomislil. Ko pride do bunkerja, se pripogne, da odkrije vhod, a v tem sliši poziv partizanov, ki so bili skriti v bližini. Predobro je poznal komuniste; zavedal se je, kaj ga čaka, če se jim poda, in kakšna smrt ga čaka. Izvleče pištolo in ustreli proti njim. A kaj more narediti pištola proti partizanskim brzostrelkam? Po prvih rafalih se je zrušil mrtev. Ko sem ob letu vodil patrolo v tem kraju, sta bila z menoj tudi brata France in Jože Bergant — Melova po domače — iz Sv. Lenarta. Ta dva so partizani med drugimi dobili v bunkerju, pa se jima je posrečilo drugi dan pobegniti ter sta odšla na delo v Avstrijo. Ob nastanku domobrancev pa sta se vrnila in vključila v njih vrste. V Suši naletimo na dva partizana, od katerih eden pade, drugega, Andreja Galarja iz naše vasi pa po teku 50 metrov ujamem. Ko ga v bližnji hiši pri Kavkarju obvezujem, ker je bil ranjen, zunaj zopet zaropotajo brzostrelke. Že sem hotel iti pogledat, zakaj naši streljajo. Bili smo na partizanskem terenu in je bilo povelje: Čim manj se kazati in čim manj ropota! Tedaj stopita Helova in slovesno povesta, da zunaj leži težko ranjen poveljnik minerske čete Janez iz Smolove, s partizanskim imenom Vitev. Bilo je ravno eno leto, ko je po zaslugi njega padel Oblakov Janez in so dobili ostale skrivače. Vprašam Melova, kaj bosta naredila z njim? Nista ga bila zmožna ubiti, čeprav sta veliko pretrpela zaradi njega. Tako sem šel jaz po kmeta Gašparjuca, da bi ga z vozom peljal v Škofjo Loko in od tam v bolnišnico. Spotoma ujamem še dve partizanki: Oblak Angelo in njeno sestro. Ranjenca nismo mogli nositi čez hrib. Gašparjuc Viteza ni peljal v Škofjo Loko, ker so ga prej dobili partizani in so ga odpeljali v svojo bolnišnico. Melove tri (pozneje se je pridružil še mlajši brat Vinko) so ob vrnitvi ubili, čeprav je bil starejši brat Ivan partizan. Hodim v mislih po teh vaseh: Suša, Sternik, Sv. Valentin, Sv. Lenart, Golica, Dolenja vas, Krivo brdo, Rovt in okolico. Skoro noben fant iz teh vasi se ni odzval v nemško vojsko. Tudi od partizanov so takoj pobegnili. Bili so kmetje, 95% protikomunisti. Kakšen teren za ilegalo! Sredi leta 1943 je bilo čez 300 skrivačev. Kakšen udarni bataljon bi lahko postavil oficir s terensko organizacijo, ki jo je tako spretno vodil in pripravljal Oblakov Janez za čas, ki bi moral prti in v katerega je bil Janez stoodstotno prepričan! Slava Ti, Janez! Slava Ti, junak! OPOMBA Kakor zvem iz pisem prijateljev iz teh krajev, bo kmalu izšel zgodovinski roman iz te okolice. Glavni junak bo ravno Vitez a glavni zločinec Rado Murnik-iz sv. Lenarta. Oba Murnikova, Rudi in Zdravko, sta bila do srede leta 1944 na terenu. Ne vem, zakaj so Zdravka zaprli. Oni pravijo, da sta imela zvezo z bratom Božotom, ki je bil oficir v Sučah pri domobrancih. Zdravko se je odvezal, ko so ga imeli zaprtega pri nekem kmetu v Martin vrhu. Ubil je stražarja in se javil policiji v Selca. Medtem pa je Rudi zapazil, da pazijo na njega. Na Lešnici je sedel na motor in se odpeljal v Lučne, od koder je potem po 14 dneh pripeljal Nemce in domobrance k Zakrašniku — Sv. Lenart, kjer je padlo devet partizanskih ljudi. Med njimi so bili mož in žena Hrenova (škofjeloški mesarji), Turk iz Lešnjice (gostilničar) in drugi. Ne vem, če to drži. In če je res, ni tako podlo; saj sta imela že dalj časa zveze z domobranci in sta se torej odločila za borbo proti komunistom. Tako sta imela isto pravico streljati na sovražnika, kakor so delali z nasprotne strani proti domobrancem. O Vitezu pravijo, da je bil zapeljan po Beli-Plavi gardi,od koder se mu je posrečilo uiti (to so partizanske trditve). Toda ni bilo nobene pla\e garde. Res je, da smo skrivači čakali pomoči od voditeljev iz Ljubljane, da nam pošljejo oficirja. Nismo pa imeli obene zveze; to so bile le naše vroče želje. Ko se je bilo treba odločiti, ali nazaj v partizane, ali v Avstrijo na delo, ali pa se skriti v zemljo, je bil Vitez za Avstrijo. Ker pa sta se Me-lova odločila za nadaljnje skrivanje, se je tudi on odločil in pridružil skrivačem. Morda bo držalo, kar piše v knjigi, da sta imela Vitez in eden Melovih isto dekle (Zahribovo) pri sv. Lenartu; zato naj bi si bila v laseh. Zdaj pa poglejmo Vitezovo junaštvo. Je morda junak zato, ker je šel nazaj v partizane, pa izdal ostale skrivače, ko bi lahko rekel, da se je skrival doma; ali bi jim vsaj povedal, da se misli javiti. Nihče mu ne bi branil in ga obsojal. Ko se je Vitez približal naši patroli čisto brezskrbno, saj je bil na osvobojenem ozemlju (tako so pravili partizani) so ga naši ustavili; In ker je zbežal, so seveda streljali za njim. Padel je težko ranjen, pa ga Melova nista ustrelila, kar bi bilo za časa revolucije čisto mogoče; pač pa smo mu preskrbeli voz, ki ga je bilo treba iti iskat vsaj tisoč metrov daleč, misleč ga poslati v bolnišnico. Pa sta si bila po vsej izdaji še z enim Me-lovim v laseh zaradi dekleta... Ko so bili potem vsi trije Melovi vrnjeni iz Vetrinja, kaj sta storila Vitez in njih četrti brat za njih rešitev? — Nič! Sramotno so bili pobiti; kakor ostalih 12.000. Morda zato, ker sta si bila z enim Melovih v laseh?! Nič ne drži fraza, da je bila takrat pač taknša usoda slovenskega naroda, danes pa da je mir in so nam ostali dobri in slabi spomini. Če je to mišljeno odkritosrčno, zakaj pa še danes, po 25 letih vse potvarjate? Strahopetce in izdajalce svojih najboljših prijateljev opisujete kot junake; nasprotnike, naše, ki so se viteško obnašali tudi za časa revolucije, pa še vedno zmerjate z izdajalci in zločinci! Slovensko domobranstvo bo za vedno ostalo v naši zgodovini tisi a žarka luč, ki nam ho kazala nezmotljivo pot v bodočnost! Ilcla knjig«! Soborec N. N. iz Bs. As., Argentina, nam je poslal dopolnitev k ■ Beli knjigi", ki se nanaša na kraje: Ihan in Doluko. Odpeljani od doma in umorjeni: IHAN Kralj Janez, star 42 let, gostilničar iz Prelog-Ihan, leta 1943-44. Hribar Albina, stara 18 let, iz Ihana, po groznem mučenju umorjena blizu doma 1. 1943. Nokrat Franc, star 26 let, iz Ihana, ustreljen v Dohovljah, najden po domobrancih in prepeljan na domače pokopališče 1. 1943. Lenček Julka, stara 21 let, iz Ihana, mučena in umorjena 1. 1943. Gnjezda Franc, star 52 let, iz Ihana, nasilno odpeljan in umorjen leta 1943-44. Učakar Jakob, star 11 let, iz Ihana, ubit s sekirico, ko je pri nabiranju borovnice naletel na partizanski tabor 1. 1942. Hribar Gregor, star 55 let, odpeljan in v hribu blizu doma ubit s krampom 1. 1943. Kokalj Franc, star 56 let, iz Bišče pri Ihanu, ustreljen doma ob navzočnosti žene in otrok 1. 1944. Kokalj Karel, star 34 let, iz Bišče pri Ihanu, ustreljen doma, nato vržen v Kamniško Bistrico 1943. Mežnar Ivan, star 34 let, iz Goričice pri Ihanu, pri umiku ubit od partizanskega topništva, pokopan pri Sv. Ani nad Tržiščem 1. 1945. Anšič Jemef, star 18 let, iz Bišče pri Ihanu, pri umiku ranjen, nato izdan in ubit v okolici Kranja 1. 1945. Ložar Ivan, star 45 let, iz Male Loke pri Ihanu, vrnjen iz Vetrinja. Zaprt v Slovenj Gradcu. Med prevozom v Teharje ušel in med potjo domov ustreljen iz zasede 1945. Vrnjeni iz Vetrinja in pomorjeni: IHAN Kokalj Miha, star 34 let, iz Preloga pri Ihanu. Bei-not Tone, star 44 let, iz Ihana. Hribar Ivan, star 47 let, iz Sela pri Ihanu. Starin Lojze, star 20 let, iz Bišče, pri Ihanu. Kokalj Franc, star 19 let, iz Bišče pri Ihanu. Gregorin Anton, star 31 let, iz Ihana. Ostali doma in nato odvedeni v šentviške zapore, čez nekaj časa ustreljeni: iz IHANA Peterca Cene, star 40 let, iz Sela pri Ihanu. Peterca Franc, star 28 let, iz Sela ,pri Ihanu. Mozetič Lojze, star 33 let, iz Sela pri Ihanu. Ložarjev mlinar Tone iz Ihana. Umorjeni doma: DOLSKO Grosinov Jože iz Vrha-Dolsko, ustrojen blizu doma 1. 1944. Oštetar Peter iz Vrha-Dolsko, mučen in ubit 1. 1944. Vrnjeni iz Vetrinja: DOL PRI LJUBLJANI Jagodic Ivan, star 23 let. Kadivc Štefan, star 39 let. Belcjan Janez, star 35 let. Jemec Mirko, star 25 let. Moder Franc, star 22 let. Vrnjeni iz Vetrinja: DOLSKO Jemec Ivan, star 19 let Jemec Miro, star 23 lett. Cerar Vinko, star 27 let. Peterca — dva brata iz Kopce Dolsko. M. Jakopič Prijateljem Ob smrti prijatelja Zdravka Novaka posvečeni pesmi vsem našim bratom. Imel sem jih prijateljev število, zdaj slišim na večer le njih šepet in gledam tisti naš prelepi svet, poslušam gozd — vse hitro je minilo... Ko dvigali smo čaše si v pozdrav, besedo govorile so: v nas je življenje! Odšel je prvi, drugi — glej trpljenje... On tam, ti tukaj tiho si zaspal. Imel sem jih, prijatelje, moj Bog! V nebo kovali smo kov‘ači mladi, kar jih ne krije že Kočevski Rog — odhajajo... Tako še polni, mladi... Leno je svati V nebo drevo steguje veje gole, med polja lega mrtvecev tišina, le voda joka v noči izpod tolmuna, bridko kot talci vezani na kole. Glej, njive kot oskrunjena grobišča po roki hrepene, da jih razgrebe, da bi življenje spet čutile poleg sebe, kot matere pripravile ležišča. Lepo počivati je v dobri prsti, dojeti še skrivnost poti poslednje, oditi kakor znanec dobri mednje... Kdo zdaj ? Jaz ? Ti ? Kdo prvi bo na vrsti ? M Amon: >h:» vršaci trcska (Nadaljevanje) Domobranska udarna četa je previdno napredovala. Med njivami je vodnik kmalu opazil partizane. Vedel je, da bo vsak čas počilo. „Kdo tam?“ mu je od daleč zavpil partizan iz razora. Vodnik mu je spustil del rafala in skočil med razore. „Za menoj!“ je zavpil. Tedaj se je začelo med njivami. Vodnik je tekel za bežečimi partizani. Rila je patrola, ki se je takoj razletela. Domobranci so sedaj jurišali. Do sadovnjakov je bilo še daleč. Izrabiti je bilo treba trenutno partizansko zmedo. Vodnik je tekel s svojo desetino partizanom za petami. Ostale desetine so mu sledile.* Širinski pas se je pričel zoževati in spreminjati v ozko zagozdo. Na sredi njiv jih je ustavil partizanski mitraljez. Nad glavami je zažvižgalo. Domobrance je vrglo na tla. Vodnik je dajal povelja s kretnjami. Prodirali so po trebuhu med razori. „Partizansko zasedo bi bilo treba zbiti, da jo ne ojačijo," mu je k:-pelo v glavi. Domobranci so se znova raztegnili. Previdno in počasi so lezli med mokro prstjo. Kdor je previsoko pomolil glavo ali zadek, je zaropotalo take, da je obstal na mestu pribit in miren, kot da ga je zadelo. Ropotalo je na levi in desni strani. Vodnik je poškilil. Partizanska zaseda se je zmedla pred domobranskin. ognjem. Izrabil je ugoden trenutek in skočil. „Zn menoj! Juriš! Hura!“ Med tekom je zapela njegova brzostrelka. Partizanski mitraljez se ni več oglasil. Ni ga zaustavilo streljanje nanovo prihajajočih partizanov na položaj. Sedaj so ga ščitili domobranski mitraljezi, ki so odlično podpirali vodnika z njegovo desetino, da so dosegli prva drevesa sadovnjakov. Domobranci so hitro zasedli položaje in ščitili ostale desetine, ki so zaostale. ..Zasedite čim bolj na široko in utrdite svoje položaje," je sledilo povelje. Partizane je prihod domobrancev močno iznenadil. „Prvi zmešnjavi bo gotovo sledil partizanski protinapad," tega se je vodnik zavedal. Najboljša obramba je napad. Previdno naprej. Priti moramo v vas do hiš in dalje do domobranske postojanke." Zapele so domobranske strojnice in dve desetini z vodnikom na čelu sta naskočili. Od hiš je zaropotalo. Domobranci so padli na tla in počasi lezli po trebuhih od drevesa do drevesa. Vodnik je priganjal: „Mitraljezci m ostale desetine naj se pomaknejo bliže. Moramo izrabiti ugoden trenutek, drugače nas polove kakor zajce!“ Zapelo je od obeh kril. Med bobnenjem in streljanjem se je ujelo i/. stotih grl: „Juriš! Hura! Juriš!" Vsa udarna četa je jurišala. Razdalja do hiš se je manjšala. Trije domobranci so omahnili, a partizani juriša niso zaustavili. Zadnjo razdaljo d > hiš so pretrgale detonacije ročnih granat. Prvi domobranci so skočili za hišo in tekli naprej za bežečimi partizani. Nastala je zmešnjava. Vpitje je uglušilo močno streljanje. Domobrane. so bili partizanom tako blizu za petami, da ti niso mogli nanje streljati. Obenem so pa bili iznenadeni, od kod so se domobranci vzeli. Poveljnik udarne čete je s preostalimi domobranci takoj zasedel nove položaje. Levo in desno stran sta zasedli dve desetini. Ena desetina se je počasi pomikala po pobočju navzdol kot izvidnica. S preostalimi vojaki je ostal na vrhu grebena. Pokanje je odmevalo od vseh strani. Poveljnik je nemirno motril vso dolino pred seboj. Ura je lezla v večnost. Znova in znova je zapičil pogled na rob gozda, odkoder bo moral priti vodnik s svojo polovico udarne čete. Nestrpnost se je polaščala vseh. Borba se lahko prične vsak trenutek," je mnogim domobrancem šumelo po glavi. Vsakdo je rezal položaj pred seboj s pogledom in v vsakem premiku sence ali šuma začutil partizana. Poveljnik je postajal nemiren. Znova je premeril pas, kjer je travnik tonil v gozd. „Postave“, je skoraj zavpil in pogledal okoli sebe, če ga je kdo slišal. „So naši?“ Kmalu je prepoznal vodnika in vojake. „Do tukaj so srečno prišli, a sedaj se prične ples.“ „Previden premik v dolino do roba gozda," je sledilo povelje. Domobranci na položajih so se premaknili. V zaščitnici sta ostali dve desetini. Znova sta zasedli položaje in počasi sledili odhajajočim. Postave so počasi tonile v gozdu. Partizanski bataljonski kurir je skoraj padel na štab brigade: „Beli, beli so v vasi!" Poveljnik brigade ga je debelo pogledal: „Kje? Kako? Nemogoče! Kako so se mogli pritihotapiti skozi naš obroč, da bi jih ne začutili?" »Udrli so iz gozda. Sledili so po travnikih in z jurišem napadli naše položaje na njivah pred vasjo." »Koliko jih je?" »Gotovo sto, ako ne več", je odgovoril kurir. Poveljnik brigade se ni zmedel. Poklical je svojega pobočnika in narekoval nujno sporočilo poveljniku IX. korpusa, da so beli napadli partizanske položaje na desnem krilu pred vasjo, in da takoj prične s protinapadom na tem sektorju z vsemi rezervnimi silami, ki jih ima trenutno na razpolago. Nadaljna navodila slede za težko orožje, kadar natančno lokalizirajo sovražnika. Važno sporočilo je brigadni kurir takoj odnesel na štab IX. korpusa. Domobranci so naglo napredovali navzdol. Že sama lega terena jih je silila k Litri hoji. Gozda ni hotelo biti konca. Znova je bilo treba previdno preskočiti graben ali kolovoz. Pot se je vlekla. Gozd je začel postajati bolj položen. »Nam še veliko manjka?" je vprašal poveljnik vodiča, ki je dobro poznal teren. »Kmalu bomo na planem." Zapeli so mitraljezi in pok pušk je odjeknil pod njimi. Streljanje seje mešalo z detonacijami težkih in topovskih izstrelkov. »Pospešimo hojo!" Domobranci so skoraj tekli. Vedno bolj razločno se je culo streljanje v smeri, kjer naj bi vodnik napadel partizanske položaje pred vasjo. (Sledi) Junijsko spominsko proslavo Poleg centralne spominske proslave so se tudi letos vršile te proslave v skoraj vseh slovenskih domovih v Argentini. V slovenskemu domu v San Martinu se je vršila dne 18. junija 1972 po sv. maši v katedrali brani v ta namen. Na to spominsko proslavo je povabila Liga žena-mati iz San Martina gospo vdovo Marijo Bajželj iz Los Polvorines (Vel. Buenos Aires). Gospa Bajželj je v revoluciji zgubila moža in štiri sinove. Moža so ji komunisti ubili po italijanskem razpadu, a od sinov je dva izgubila na Turjaku, druga dva pa sta bila vrnjena iz Ve-trinja in ubita. Proslave se je udeležilo lepo število ljudi in napolnilo dvorano. Tokrat sta govorila dva mlajša govornika, ki revolucije sicer nista osebno doživela, poudarila pa sta velike žrtve, ki so jih prestali njihovi starši in sorodniki; poleg tega je nastopila mladina in sanmartinski pevski zbor. Pozdrav domobranskim materam je izrekla predsednica Lige žena-mati ga. Lina Matičič s sledečimi besedami: „27 pomladi je minulo, odkar je tisočem slovenskim materam zakrvavelo srce. Vsak vetrič in šum jo je vznemiril. Pričakovala je sina-domo-branca: Kje je moj fant? — Kod hodi? Tvoj fant in mož, draga mati, pa se nist več vrnila. Ubili so njegovo mladost, napolnili brezna Mozlja, Kočevja, Hrastnika, Teharij... Posuli so slovensko zemljo z grobovi. — Ti, mučenica, pa si zajokala. Solze bisernice drse več kot četrt stoletja po ra-zoranem licu. V samoti in morda razočaranju veruješ v Boga; veruješ, da te bo tam čakal Tvoj sin. Takrat, v večnosti, se bodo posušile vse solze — srečna boš za večno. Vsem protikomunističnim materam v imenu Lige žena-mati iskren pozdrav in spoštovanje. Med nami je domobranska mati, gospa Marija Bajželj. Joka za štirimi sinovi in možem. Vam izročamo skromen šopek, simbol naše hvaležnosti, ki naj bi poklon vsem domobranskim materam po svetu." Ob zaključku pozdrava predsednice je gospa Fani Lahova izročila gospe Bajželjevi slovenski šopek z žalnim in slovenskim trakom. Gospa Bajželjeva se je solzna zahvalila za prejeti šopek. NAŠI MRTVI Dne 13. maja 1972 je umrl Adolf Leban v Ramos Mejla. Dne 12. junija 1972 je umrl Janez Žnidaršič v L. de Mirador. Dne 21. junija 1972 je umrl Vinko Zupanc v San Justu. Zelo pozno! „Vestnik“ z dne 20. 4. 1972 (1972-11) je med pismi uredništvu prinesel tudi naslednje: Pri branju nekega zdomskega lista, ki išče krivce za vetrinjsko tragedijo, mi je prišla na misel naslednja zgodba: V trgovini so zasačili tatu. Pa se jim je izmuznil na cesto, se hitro pomešal med ljudi in začel vpiti: »Primite tatu“. S tem ja zmešal zasledovalce in odvrnil sum od sebe. Temu tatu so podobni ti iskalci krivcev vetrinjske tragedije. Ker so sokrivci te tragedije, bi radi odvrnili sum od sebe s tem, da močno vpijejo in valijo krivdo na druge, ki niso prav nič krivi in ki so skušali v zadnjem trenutku rešiti, kar bi sr še dalo rešiti. P. P. (Avstralija) Kakšna škoda, da „Vestnik“ ni priobčil takšnega pisma — in se tudi držal v njem izraženih misli — vsaj še pred desetimi leti, ko je npr. ves letnik 1962 polnil z Bajlečevo samozvano „belo knjigo", ki je po načina tatu iz zgornje zgodbice iz polnih prgišč razmetavala krivde in neosnovane obdolžitve predvsem proti tistim, ki so od samega začetka in ne samo „v zadnjem trenutku skušali rešiti, kar bi se še dalo rešiti..." Kako vse drugačne bi tako bile danes razmere v naši zdomski srenji! Spričo dejstev, ki jih pač ni mogoče izbrisati iz naših žalostnih analov, priobčanje takšnih hudo zapoznelih vzdihov v „Vestniku“ ni najboljša pot — k spravi... Kaže namreč, da v poznanem grmu še vedno tiči isti zajec... TEMA ZA RAZMIŠNJANJE: Ne objokujemo kot ženske, česar nismo znali braniti kot možje! Gen. Alcides Lovez Aufranc ZANIMIVI PABERKI Dadanes prevladuje pri nepoučenih ljudeh splošno mnenje, da je Sovjetom uspelo usidrati se v Sredozemsko morje s svojo spletkarsko diplomacijo in s svojo zastraševalno vojaško politiko. Mnogi mislijo, da Amerikanci niso imeli moči, da bi preprečili sovjetski vdor v Sredozemsko morje. Resnica pa ,ie drugačna. Pariški „Le Figaro“ je objavil 7. februarja 1951 neko Roosweltovo pismo, ki ga je pisal Stalinu po posredovanju M. Zabrouvsky-a, ki je bil predsednik „del joven consejo de Israel". Iz tega obširnega pisma bomo izbrali samo nekaj Roosweltovih cvetk, ki so sad njegove naivnosti ali neumnosti. V nekem odstavku pravi (prevod iz španščine): ...„Zaradi tega bo ostala ameriška celina izven vsake sovjetske propagande in bo pod izključnim vplivom Združenih držav, kakor smo to obljubili državam ameriške celine. .. . Nadalje bomo dali ZSSR eno pristanišče v Sredozemskem morju. . . . Stalinu ostane obširno vplivno področje v malih državah Vzhodne Evrope. Naravno, treba je upoštevati pravice teh dveh lealnih narodov kot sta čehoslovaška in Jugoslavija." „Potrebno je, da (Stalin) popusti, kar se tiče Afrike, naj neha s svojo propagando v Ameriki in naj konča s svojim vmešavanjem v delavski ambient. Kakšna škoda je, da ni dal Bog Roosweltu, da bi doživel in videl, kako se je njegova politična zgradba zrušila v razvaline na nesrečo vseh narodov, ki so verjeli ameriškim in angleškim obljubam. Bog ve, če je Nixon prav tako „daljnoviden“, kot je bil Rooswelt. Radovedni smo, kaj je on podaril „ubogi“ Sovjetski zvezi. B. P. DAROVALI SO: DAROVI ZA INVALIDSKI SKLAD ZDSPS — TABOR Darovano od 26. oktobra do 19. junija 1972. Žele Franc, Conn............ 2.00 Dolinar Milan............... 4.00 Dr. Luksa Franc ........... 20.00 Zajec Luis (mesto cvetja za pok. Zdr. Novakom ....... 10.00 Kolman Ludvik ............. 10.00 DSPB — Tabor, Mihvaukee v spomin za pok. Zdi'. Novakom ....................... 15.00 Posebej člani v isti namen: Bambič Ivan ................ 5.00 Galič Lojze ................ 5.00 Jaklič Lojze................ 5.00 Kotar Rudi ................. 5.00 Kunovar Ivan ............... 5.00 Limoni Janko ................ 5.00 Prah Anton................... 5.00 Širok Emerik ................ 5.00 N. N......................... 5.00 Coffelt Mary ............... 10.00 Jakoš Ivan ................. 10.00 Mejač Franjo ............... 10.00 Grum Jakob, Cleveland ...... 10.00 Dr. Mejač Miha .............. 2.00 Vavpotič Blaž ............... 2.00 Od znamk in knjig .......... 27.25 Hren France ................. 6.00 Žele Franc, Conn............. 4.00 N. N., Cleveland ........... 20.00 Lobe Berta .................. 5.00 DSPB — Tabor, Cleveland od spomladč prireditve 1972 ..500.0!) Mrak Stanko, Gary .......... 3.C0 Petrič Lojze ................ 5.00 Slapnik James ............... 5.00 Od knjig, Avstralija ....... 18.30 Kanada dol. Lovše Ivan, Kanada .......... 3.00 Markovič Engelbert, Toronto 10.00 Božične karte, Toronto ..... 25.50 Zupančič Lojze, Toronto .... 5.00 Petrič Franc ................ 5.00 Ložar Drago ................. 5.00 Medved Jože ................. 5.00 Dejak Lojze ................ 10.00 Genorja Angela .............. 2.00 Jaklič Jože ................. 2.00 Valand Janez ................ 5.C0 Lamovšek Stane.............. 1. PO Juha Anton .................. 1.00 Jereb Jože .......... . 6.00 Slapničar Martin ............ 5.00 N. N., Toronto namesto venca na grob g. L. Vovko_______ 30.CC Zrimšek F., Arnprior ....... 10.00 DSPB — Tabor, Batawa, člani: Medved V..................... 2.00 N. N......................... 5.00 Trček 1...................... 3.00 Košir F...................... 2.00 Klemenčič S............... 10.00 Medved 1..................... 2.00 Farkaš S..................... 1.00 Henigman F................ 2.00 Krošelj K.................... 2.50 Del darovalcev iz Kanade v zgoraj omenjenem času'je bil že objavljen v glasilu „Tabor“, štev. 1-2 1. 1972. Za zavetišče: Baraga Aleksandra, Capital 36.00 Schubert Ana, Capital ...... 56.00 N. N., Ramos Mejia ......... 1.00 Škrbec Marica, Kanada . . . 50.00 DSPB Tabor, Argentina .... 31.25 Franc Leopold, Haedo . . 76.00 Golobič Jože (v dol.) ....... 5.00 Mesto cvetja za pok. Francom Urh: Saunik Liza, San A. de Padua 10.00 V spomin na pobite domobrance: N. N., Los Polvorines....... 10.00 Mesto cvetja za pok Janezom Žnidaršič: Bavec Janez, Ramos Mejia .. 20.00 Bavec Alojz, L. de Mirador . . 20.00 Baraga dr. Srečko, Capital .. 20.00 Mesto cvetja za pok. Rudolfom Vidmar: Grabnar Jože st., Haedo .... 10.00 Mesto cvetja za pok Valentinom Markeš: Družma ing. Ecker, V. Balle- ster .................... 100.00 Za tiskovni sklad glasila „Tabor“ : N. N., L. de Mirador.......... 5.00 Prodaja knjig ............... 45.00 Tomaževič Lovro, R. Mejia .. 10.00 Za tiskovni sklad ZDSPB „Tabor“: Gdč. A. Dolenc, Kanada (v d.) 2.00 Jože Golobič, Kanada........... 5.00 Vladimir Pregelj, ZDA ......... 1.00 Ivan Brkopec, ZDA ............. 5.00 Tone Osredkar, ZDA............. 1.00 Dušan Maršič, ZDA ............. 4.75 Jože Boh, ZD .................. 5.00 Stanko Mrak, ZDA A........... 3.00 SLOVENSKO ZAVETIŠČE JE DELO VSE SLOVENSKE EMIGRACIJE IN NIHČE NIMA PRAVICE ZASLUG. VSA PRAVICA JE PRAVICA REVEŽEV, ZASLUGA PA PRIPADA NAŠIM MRTVIM. SLOVENSKO ZAVETIŠČE JE IZGOVORJENI KOT POMOČI POTREBNIM SLOVENCEM. VSEBINA Moscu juzga la experiencia chilena ................ Ne meč, preganjala nas je sreča kriva (F. G.) .. Sovjetsko omrežje v Jugoslaviji (Jonec) ........... Različni pogledi (A. Zupan) ....................... Italijanska okupacija Slovenije ................... Komunistična divjanja po Dolenjski in Notranjski Naši možje ........................................ Oznanjaj otrokom in vnukom (Ur. F. Blatnik) . . . . Iz pisem .......................................... Žalostna obletnica ................................ Tebi, Janez v spomin (V. Dolenc) .................. Dopolnitev k „Beli knjigi" ........................ Prijateljem (M. Jakopič) .......................... Lepo je spati (M. Jakopič) ........................ Med vršaci treska (M. Amon) ....................... Junijske spominske proslave ....................... Za beležnico ...................................... Zanimivi paberki .................................. Darovali so ....................................... o ° TARIFA REDUCIDA 21 2 J< Concesi6n N9 8133 5S ij£ FRANCU EO PAGADO Concesifln NT9 261P 193 194 19S 200 201 205 210 210 212 213 214 21'' 218 21S 219 222 22? 225 224 Registro Nacional de la Proriedad Intolectual No. 1.060.634.