214
Še nekaj o tominsko-cerkljanski cesti.
Da svet misli Tomincov zavoljo tominsko-cerkljanske ceste zve, o kteri je tominski poslanec v zadnji seji deželnega zbora goriškega dne 22. aprila t. 1. govoril, jih tukaj odkrijemo. Izmed dveh načertov tominsko-cerkljanske ceste, ki sta si naravnost nasproti, pervi Tomincom, drugi Cerkljanom bolj dopada. Po pervem pot iz Tomina na Grahovo v Cerknjo, po drugem pa poleg reke Idrije do Želina in v Cerknjo pelja. Da bi obojna ta cesta dotičnima okrajama služila, nam pritcrdi vsak, kteri kraje prek potoka Bače do Grahove in poleg reke Idrije do Zeliua pozna.
Iz Tomina od nekdaj že pot do Grahove skoz Poljubin, Ljubin, Hom, Podmevec, Kneza in Senožete derži; ravno tako od sv. Lucije na mostu do Slapa na desnem bregu, in od Slapa do spodnje Tribuse na levem bregu reke Idrije dospeš. Iz spodnje Tribuse pa do Reke proti Zelinu še kozje poti ne nahajaš, temveč žalostne, tamotne soteske pred očmi imaš. Od poti poleg reke Idrije do Reke nikdar tudi starim se sanjalo ni. Očividno znamenje je to, da ljudje poleg te reke je niso potrebovali, pa tudi napraviti si je niso upali. Ako pa Cerkljanom dandanašnji to mogoče je, in si to težavno delo doveršiti upajo, jim iz serca srečo vošimo, zakaj cesta je bogastvo dežele.
Al mi Tominci, kterih nas je 20.308, se vsigdar pervega načerta deržimo, in pot iz Tomina na Grahovo an od tod v Cerknjo, in v nemški Rut in v Podberdo želimo, — Cerkljanom pa, ki jih 7683 štejemo, bi pot iz Zelina do Bukove na Grahova ne bila tako po volji, kakor una, ki si jo poleg reke Idrije do mosta pri sv. Lucii napraviti mislijo.    Al od Cerknje do Slapa eno  samo
vas Reko naletiš; zima je tudi v dolih huda, pot večidel zaperta. Kdo bi nek v teh pustotah in samotah cesto trebil, ker komaj sosed   do soseda   en   dober lučaj   daljave pride?
Poglavitni namen tominsko-cerkljanske ceste je, ne le samo dva okraja To m in in Cerknjo s kranjsko deželo skleniti, marveč potrebam naših hribovcov zadostiti in jim poti na vse strani na Bohin v Železnike, na Cerknjo in v Idrijo odpreti, da bi ložej, kar za prodaj imajo, odpeljati, česar pa za domačo rabo potrebujejo, privoziti mogli.
Tomin in okolica brez Ladre, Smasti, Libušine, Ursine, Kerna in Selce šteje 4157 duš, fara Podmevec 1940, Grahova 688, Obloka 382, fara Podberda 1280, vseh skupaj 8447 duš, da molčim od nemškega Ruta in od Sterzišč z 1147, in ne vzamem v misel Bukove in Ozešč z 1462 dušami. Ti vsi ceste poleg potoka Bače potrebujejo in se za njo potegujejo. Gorjanom na Semorški gori in tudi njih sosedom v spodnji Tribuši, in na Slapu pod Ročo, in na Idrii Bači, ki vsi še cesto do Gorice imajo, je vse eno, naj tominsko-cerkljansko cesto po dolini prek reke Idrije, ali poleg potoka Bače pelja. Tedaj se prav za prav le Cerkljani z 2985 dušami, in njih sosedi iz Novake, Otaieža, fare Še-brelje in Jagerše z 2836 dušami, tedaj vseh skupaj 5821 za cesto poleg reke Idrije potegujejo.
Cesta iz Tomina, ki je do Ho m a že dodelana, do Grahove in od tod do Podberde in Bukove vasi tominskega okraja najbolj sklepa; od pol do ene ure daljave se vasi vežejo, in v hudi zimi bi si pot in žamete ena drugi pre-tergati pomagale; prek reke Idrije pa bi bilo to nemogoče, kjer zunaj ene vasice Reke ni ne vasi ne ljudi.
Časi so dandanašnji taki, da se ni ne Tomincom, ne Cerkljanom kake pomoči iz cesarske denarnice zanašati; marveč bi jim utegnile c. k. okrajne (kantonske) denarnice z nekakimi pri klada mi na navadne davke kaj malega pripomoči. Pa glej! te prikiade bi se imele po predlogu tominskega poslanca glede na revščino ljudi v tominskib, cerkljanskih in bovških krajih odpraviti, in vendar se od ene strani za cerkljansko-tominsko pot poteguje, od druge strani pa pripomočke, da bi se ložej napravila, prezira.
Tedaj kaže, da Tominci in Cerkljani morajo cesto, bodi si že poleg potoka Bače, ali prek reke Idrije, na lastne stroške si napraviti. Ako je pa tako, se razvidi, da Tominci bodo pot od Homa v Podmevec na Grahovo nadaljevali, Cerkljani pa bodo, ako jim je ljubo, ali po cesti ua Bukovo, na Grahovo s tominskim okrajem se zedinili, ali pa si čisto novo cesto poleg reke Idrije do spodnje Tribuse in na Slap pretergali, in si daljne in bližnje sosede iz domačega, kanaljskega in tominskega okraja na ti in uni strani reke Idrije pridružili, da jim pojde delo bolj od rok. Tominci se tirjatvam, ki bi jim čisto nič ne koristile, udali ne bodo.
To ni nobena sebičnost, tudi ne kaka sanjarija prenapete glave, marveč občni prid in korist cele tomiuske dežele, ako se cesta ali saj ena pot skozi Hom v Podmevec zdela. Da pa to ni nemogoče in da se z združeno močjo mnogo mnogo storiti zamore, bo priterdil vsak, kteri je z lastnimi očmi vidil, kaj se je na pešenem Homu že naredilo. Zatorej hvala iskrenim Tomincom, ki so se zatega del veliko potrudili, pa tudi moč in serčnost, da bi ne opešali, marveč začeto delo doveršili in srečno do konca dognali.                                                      Prijatel Tomincov.