r M ij -;v<: 1 GLASILO „ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTC“. Izhaja 1., 10. in 20. vsakega meseca. — Uredništvo in upravništvo v Trstu (15), Via Udine 35, lil. — Hrvatski dopisi naj se pošiljajo na naslov: Vinko Šepič, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu*, za uredništvo odgovoren Silvester Pertot — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane Lir 24.— Tekoči poštni račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu. ' Št. 22 V Trstu, dne 1. augusta 1923. Leto IV. V. DELEGACIJSKO ZBOROVANJE ZVEZE (Nadaljevanje) Predsednik: Vabim poročevalce šolsko-polit. odseka, da poročajo. Poročevalec Pajk: Šolsko-poilit. odsek si je nadel takoj v začetku nalogo, da je edina rešitev šolstva naše krajine v njeni avtonomiji. Že predvojna doba kaže blagodejne učinke v tem oziru. V šols. stvareh naj odločuje učiteljstvo samo, ker le tako je mogoč napredek. Vsak kraj, vsaka dežela ima svoje bistvene težnje in zahteve in le v rešitvi teh leži prospeh ljudske vzgoje in izobrazbe. Šcilsk.-polit. odsek si je prizadeval na vse mogoče načine, da bi animiral v tem smislu učiteljstvo, ki naj bi vplivalo na krajevne šolsk. oblastnije, da odvisi razvoj šole od činite-ljev, ki poznajo šolski ambient. Pozval je vsa okr. učit. društva, da določijo z ozirom na to, da se ista niso nikdar obračala v svojih upravičenih težnjah na odsek, naj bi ista določila stalne-porcčevalce, katerih dolžnost naj bi bila redno informirati šol. pol. odsek v vseh vprašanjih, ki zahtevajo skupnega nastopa. Po-vdarjati moramo, da se je temu pozivu odzvalo edino goriško učit. dr., katero je na svojem zborovanju imenovalo stalnega poročevalca šol. pol. odseku. Pa tudi ta poročevalec ni dobival informacij od strani posameznikov, kakor je v načrtu in kakor bi bilo potrebno, če se hcče doseči smoter. Nadalje je pozval šols.-pol. odsek vsa okr. učit. društva, da dopošljejo podatke o šolski statistiki posameznih šol v svojem okraju. Tudi tu je izostalo vsako poročilo. Razen idrij. in postojnskega učit. dr. se ni nobeno drugo odzvalo pozivni, kakor, da bi ne imela ta zadeva prevelike važnosti v šol. prospehu. Namen šols.-polit, odseka je bil tudi organizirati «Šol. zadruge;« spopolniti iste, koder že obstojajo’in dati potrebno iniciativo tam, kjer bi bila mogoča njih ustanitev. Tudi v tem vprašanju je zavladal popoin zastoj. Njeno društvo ni na. tozadevni poziv v stan. glasilu odgovorilo. Šols.-pol. odsek je storil primerne korake, da bi ostalo šol. uradovanje z višjimi oblastmi še nadalje v slov. jeziku. Do tega ga je privedlo dejstvo, da učiteljstvu ni v tem trenotku mogoče uradovati v jeziku, katerega povečini do dobro ne obvlada. Šol. oblastnije so spoznale upravičenost zahteve ter dovolile, da smejo posarnezna šol. vodstva uradovati še nadalje v slov. jeziku. Dovoljeno je, da se uraduje v slovenščini do konca šol. leta. - . • „ r ■ Potreba enotnega učnega načrta je na dlani. Šol.-pol. odsek je pozval učiteljstvo, da ga sesta-ter tako omogoči, posebno mlajšemu učiteljstvu, vzgojno in didaktično postopanje v svojih šolah. Od te namere se je pozneje odstopilo, spoznavši, da je podlaga učnemu načrtu dobra šol. učna knjiga. Dokler te ni, se je odnesla sestava podrob. učnega načrta. Nikdar pa noče mirovati in pozivati zmožne j še tovariše, da se lotijo sestave tega prepotrebnega načrta. Računa na pomoč posameznikov in jih tudi poživlja, da se pripravljajo za sestavo teh načrtov, ki so neobhodno potrebni, ako hočemo doseči vzgojni in učni smoter. . • Šols.-pol. odsek je v zadnji svoji seji prišel do prepričanja, da je odvisna vsa organizacija poleg resno delujočih članov, tudi od strokovno zmožnega tajnika, zato predlaga, da Zveza nastavi učitelja, ki se posveti izključno le organizaciji učiteljstva in šolstva te krajine. Učitelj,^ zaposlen v šoli, nikakor Tte-moTS'doseči on e gaj/kar more' ’doseči ’ član' našega stanu, ki-ini® .prost® roke na vse strani. * . — —- ■ —5 'Pozivamo”da se v tem oziru današnja delegacija izreče in si na ta način ustvarimo urad, ki bo zmožen informirati in v potrebi zagovarjati težnje šolstva in učiteljstva. Nadalje se je šol.-polit, odsek zanimal ter predlagal, da ostane šol. obveznost do 14. leta, ki je edino zmožna, da poda v tej dobi učencem ljudske šole potrebno znanje za poznejšo osamosvojitev. Poleg drugih točk, katere so bolj lokalnega pomena in zadevajo poslovanje Zveze, je bila ena glavnih nalog udejstviti in ustanoviti prepotrebno učitelj, podporno društvo. Pravila so se sestavila in tudi natisnila v Učit. listu, zato upamo, da so se tov. delegat je pripravili, da podajo svoja mnenja in pomisleke, kakor tudi mogoče potrebne poprave k pravilom, ki naj bi bila podlaga tej prevažni organizaciji. Učit. podp. društvo je ustanova, mimo katere ne sme učiteljstvo te Krajine, če hoče biti vsestransko organizirano; zato upa šols.-pol. odsek, da danes postavimo temelj tej ustanovi, od katere odvisi marsikaterega bodočnost. Ker je ta točka na dnevnem redu za tem splošnim poročilom, poda o njej natančno razlago tov. Mermolja. Skromno je bilo naše delovanje, skromnejše, nego smo mislili v lanskem letu, bilo bi pa. produktivnejše, če bi storili'vsi mi, kar nas je čla- nov «Zveze» svojo stanovsko dolžnost in se trdno oklenili organizacije; zato upamo, da v prihodnje učiteljstvo ne bo zanemarilo dolžnosti do organizacije ih tako dalo jasno sliko stanovske zavesti, ker le v strnjenih vrstah je naša rešitev. Razen že omenjenega, predlaga šols.-pol. odsek še: 1) naj bi pomagali učiteljskemu naraščaju s tem, da se stopi v stik' z vodstvom podpornega društva za revne učiteljiščnike za dosego višjih prispevkov v zalog; 2) naj se da učiteljiščnikom na razpolago okr. učit. knjižnica; 3) naj se jim pošilja 10 izvodov stanovskega glasila brezplačno; 4.) naj se skrbi za poučna predavanja in predavatelje. Dalje predlaga odsek, naj bi po šolah imeli enotno štetje in sicer od 20 naprej. Naj se torej ne rabi več izraz na pr. edenindvajset, ampak dvajseteden itd. Istotako naj se opusti izgovarjava trdega / in naj se rabi namesto njega u. Predsednik: Otvarjam debato o splošnem poročilu. J T. Kleinmayr: Stavi se predlog o strokovnem tajništvu. Misel je pametna, zato sem zanjo in se strinjam s predlogom. Menim pa, da bi mogla opravljati tajniške posle oseba, ki ni drugače zaposlena. Vsekakor je iz financiielnih razlogov Zveze stvar le tako izvedljiva, da se tajništvo združi z uredništvom in upgavništvom naših li-stovi Predsednik: Tako se tudi misli. Plača tajnika bi bila enaka učiteljski plači v kraju, kjer tajnik biva. T. Drekonja: Šols.-polit, odsek govori o učnih načrtih. Mislim, da je sestavljanje od naše strani nepotrebno. Kdo jih bo pa sprejel? Spričo časa in razmer je škoda truda s tem delom! T. Leskovec: Rada bi vedela, zakaj predlog o štetju? Predsednik: Zaradi asimilacije. T. Daneu: Želim pojasnila, kako bo z ulomki. Kako je na pr. izgovarjati Vsa? T. Mermolja: Ena ulomljeno s tridesetdvema. T. Kleinmayr: Moram pojasniti, da je to odobreno že od ministerstva in je razpravljanje odveč. T. Širok: Izgovarjanje dvoust. u namesto 1 bo v nižjih razredih težko. Zato bi raje ostali pri 1 in šele počasi uvajali u. Mislim, da je počasno uvajanje najbolj prikladno. Tea Župančičeva: Majhne težkoče so to, če pomislimo na pravopis pri Francozih ali Angležih. T. Urbančič: Take težkoče bodo naši otroci zlahka premagali. Predlog naj se sprejme brez razpravljanja! * T. Kleinmayr: Precizirati je treba, ali izgovarjamo v, ov, ev, uv ali u! T. Vouk: Sprejmimo predlog načelno, pustimo pa prostost pa krajevni izgovarjavi! Predsednik da predloge na glasovanje. Sprejeto, O samopomoči Poročevalec Mermolja: Goriško učiteljsko društvo se je že v predvojnih letih bavilo z mislijo ustanovitve učiteljsk. podp. društva. Vojna mu je presekala namero. Stvar se je zavlekla, nikakor pa ni zaspala. — Razmere, v katerih živimo, nas silijo, da se učiteljstvo še trdneje sklene in išče rešitve samo v sebi. Treba je, da se naša organizacija spo-polni, treba je, dasi ustanovimo «Samopomoč». To je ustanova, mimo katere ne sme delegacija na letošnjem zborovanju. V ta namen so se pripravila pravila, ki naj bi bila podlaga in temelj te prepotrebne ustanove. Delegati in delegatke so gotovo prečitali in tudi preštudiral osnutek pravil, ki so bila natisnjena v našem glasilu. Šols.-polit, odsek je po zaslišanju mnenj nekaterih tovarišev, Učit. društva za Trst in okolico, kakor tudi odvetnika, ki se je prostovoljno javil, da nam da pravnih nasvetov v tem pogledu, došel do zaključka, da se za sedaj ne ustanovi samostojno podp. društvo, marveč da se v ta namen organizira in ustanovi pod okriljem Zveze odsek «Samopomoči» — in to, ker bi se z ustanovitvijo samostojnega podp. društva stvar zavlekla. Nujnost zadeve nas pa sili, da prejko-prej realizirajmo «Samopomoč», ki bodi moralna in tudi materijalna opora našega stanu v tej Krajini. (Sicer nas bodo poučile razmere, delovanje in poslovanje «Samopomoči», kako se stvar uredi naj lepše, kako se da najlaže doseči smoter, ki naj ga ima «Samopomoč».) «Ker je tedaj stvar nujna, predlaga šols.-pol. odsek: 1) da se ustanovi pod okriljem Zveze odsek «Samopomoči». V ta odsek naj se izvole 4 tovariši in 1 tovarišica. Odsek se voli na deleg. zborovanju vsako drugo leto; vodstvo odseka sestoji iz načelnika, tajnika in blagajnika. Član ima pravico poslati svojega zaupnika k seji v svoji zadevi. 2) Dalje predlaga š. p. ods. sledeči pravilnik: I. namen «Samopomoči» je a) po predložitvi v to potrebnih ugotovil povrniti članom okrajnih učiteljs. društev, ki so včlanjena pri Zvezi, v slučaju bolezni po možnosti največ s/.i bolnišničnih troskov II. razreda in podpirati z manjšimi izrednimi podporami tudi bolne člane njihove družine. Za oba slučaja velja, če traja bolezen več ko 14 dni. b) Izplača članom, ki so bili odslovljeni, po možnosti največ */* mesečne plače, ki so jo dobivali, ko so bili odslovljeni. Vendar ne sme presegati mesečna podpora 600.— L. Dokler se ne ugotovi dejanski stan poirebe, se smatrajo ta izplačila kakor posojila in enako se smatra dana podpora za posojilo, ako se prejmejo za dotični čas zaostali službeni piejeiiiki. Odsek, ali kogar ta pooblasti, ima pravico, preiskati vsak posamezni slučaj, da se ugotovi dejanski stan. Neredno plačuj oči člani (okr. učit, društev. 3 mesece v zastanku) niso deležni podpore. c) V slučaju smrti člana izplača ženi ali otrokom ali onemu, ki dokaže, da mu je stregel v bolezni, tolikokrat po 1 L, kolikor članov ima Zveza. II. Sredstva. Da se doseže namen, predlaga šols.-pol. odsek: a) da se zviša članarina vsakega člana od 7 L na 10 L, od katerih pripadeta 2 L odseku, S plačevanjem prispevkov se prične 1. augu-sta t. 1., podpore pa se začno izplačevati šele s 1. okt. t. 1. , b) Da se ustanovi za prvo potrebo podporna rezerva, prispeva vsako učit. društvo enkrat po številu članov. c) Da more odsek vršiti svoje dolžnosti, če tudi se hitro ponavljajo slučaji bolezni in smrti, se ustanovi rezervna podporna zaloga, ki se napravlja iz letnih preostankov. Kadar doseže rez,-podp. sklad višino enoletnih prispevkov članstva, se snuje drugi rezervni sklad, ki naj služi za ustanovitev zdravilišč. V to pripadajo tudi vse podpore, volila in drugi prispevki. — d) Članstvo Samopomoči je obvezno za vsakega člana okr. učit. društev. e) Okrajna učit. društva se pozivajo, da raz-lože pomen te ustanove svojim članom in da odbor teh prične z nemudno agitacijo, da se stvar izpelje kar najhitreje. Predsednik otvarja debato. T. Trobec: V poročilu je govora učiteljstvu, potrebnem pomoči, ki je brez lastne krivde zašlo v stiske. Kaj pa, če kdo zaide po lastni krivdi? Mislim, da bi se pri takih zahtevala garancija, če se jim da kako posojilo. Predsednik: Samoobsebi umevno, da se bo gledalo na to. T. Podgornik: Poleg članarine morajo društva plačati v rezervni sklad. T .ca Scheimer: Ali naj blagajnik plača iz društvene blagajne ali naj izterja od društvenikov? T .ca Zupančič: Članarina se poviša. Izjavljam, da ne morem jamčiti, ali bodo članice, ki jih zastopam, to sprejele. T. Širok: Sem odločno za to, da se plača povišek za «Samopomcč». Ali ne gre za važno, vsem koristno ustanovo? Če se tudi zviša članarina, bo vendar vsak vedel, čemu plača. Korist «Sa-mopomoči» je vaba za redno vplačeviinje. T. Podgornik: Zahtevajmo redno mesečno vplačevanje članarine. Kdor ni reden, izgubi vsako pravico do podpore. T. Možina: Napravimo že enkrat konec z izgovori, da je plačevanje pretežko! Imamo svoje dolžnosti in zakaj bi se jim umikali, če gredo za tem, da si eden drugemu pomagamo? T. Širok: Povišek članarine bo koristil, ker bo pospeševal smisel za organizacijo. Kdor ne bo organiziran, bo v slučaju stiske na cesti. To bo vsak dobro vedel. T. Kleinmayr: Naša dolžnost je, da spravimo to svoje socialno vprašanje končno do prave oblike. Prispevek 2 L. za Samopomoč je zavarovalnina, ki jo vplačujemo za slučaj potrebe. Če te ustanove ne izpeljemo, bomo spet imeli o priliki razne krožeče liste in zbirke. Če jo pa ustvarimo, bo beračenje prenehalo in oblika medsebojne pomoči bo veliko lepša. Absolutno potrebno je, da se ustanovi «Samopomoč,» T. Berce: Predlagam, naj se zviša članarina na 15 L! - ' j " ' T. Mikluš: Mlajši tovariši so pripravljeni danes sprejeti predlog o povišku, pozneje bodo pa godrnjali, T. Kajčič: 10 L. mesečno ni tako hudo. Vendar naj bi se razlikovalo med velikimi in malimi društvi. Mala društva so v nepriliki s svojim gospodarstvom. Kako naj plačuje visoke prispevke društvo, ki ima le 30 članov? T. Urbančič: Saj vendar nimajo društva skoro nikakih troškov razen Zvezinih! Goriško društvo, ki je močno, ima kvečjemu nekaj poštnine poleg izdatkov za delegate. Svoje potrebe krijmo iz lastnih moči! T. Gruntar: Pomisleki t. Raj Čiča se mi ne zde umestni. Doslej še nismo čuli pritožbe, da bi mala društva ne mogla shajati s svojimi dohodki. T. Daneu: Umesten bi bil predlog, da se naknadno vplača v sklad «Samopomoči». Če bi zastali prispevki, naj se ustavi poslovanje! Poročevalec Mermolja: O potrebi te humanitarne ustanove ni treba več izgubljati besed, pokazala je to jasno debata. K svojim izvajanjem dostavljam le še to, da bi se uvedla posebna pristopnica, s katero se članstvo obveže, da vplačuje za «Samopomoč». Predlogi, ki jih stavim, so sledeči: 1. V Zvezi se ustanavlja odsek za «Samopomoč* z nameni, ki so se pojasnili. 2. Sredstva za to se dobe z zvišanjem članarine v društvih mesečno s 7 L, na 10 L. 3. Za bližnje potrebe se mora zbrati podporni sklad, ki naj sestoji iz enkratnega prispevka društev a 10 L. za vsakega člana. Predsednik stavi predloge na glasovanje. Spre-jeto. T. Križman: Predlagam, naj bi se volitve, M sledijo sedaj po dnevnem redu, prenesle na konec zborovanja. Predlog pade. Predsednik pojasni, da se ima voliti vodstvo, upravni odbor in člani odsekov, skupno 42 funkcionarjev. Po kratkem odmoru pričnejo volitve, ki gredo gladko, a postanejo zelo živahne, ko t. Valentič brezpogojno odkloni izvolitev na predsedniško mesto pevskega zbora. Vsa prigovarjanja ga ne omajajo, dokler se naposled ne sprejme predlog, naj se da odboru pevsk. zbora možnost, da lahko pritegne sam nove člane v odbor. Vodstvo Zveze je sestavljeno tako le: Predsednik Anton Germek, blagajnik Karl Gruntar, tajnik Jože Pahor, Upravni odbor: za goriš. uč. društvo Ignac Križman, za postojnsko Josip Dolgan, za idrijsko Matej Mikuž, za koprsko Bogumil Medvešček, za pazinsko Vinko Šepič, za sežansko: Fran DVOJNA MERA SKOL SKE POLITIKE Nalazimo se u razdoblju, gde se več postupa pro-,tiv nas službeno, putem zakona, vlasti se obaraju na naš stalež putem cirkulara, dekreta i dopisa ba-cajuči nas iz službe odnosno u prisilno stanje mira. Vladinim organima nije pravo, da smo sa solidnom i požrtvovnom akcijom o samoizobrazbi svojih čla-. nova, svojim pevačkim zborom i drugim ustanovama podigli visoko ugled svog staleža, nije im pravo da ■naš učiteljski savez nastoji da organizaciju uzdrži na dostojnoj višini, boreči se uspešno protiv korupcije za boljitak škole i za očuvanje svome narodu njegovih kulturnih institucija. — Ne žele oni imati-medju učiteljstvom slavenske narodnosti dobrih od-gojitelja i organizatora, oni ne trebaju svesnih učitelja, več prekim okom gledaju na one, koji savezeo vrše svoje pedagoško zvanje bilo u škcjli ili izvan nje. — Zato se i služe svim sredstvima, koja su im na raspolaganju, da demoraliziraju naše vrste i rastepu naša društva. Mi stojimo pred dejstvom, da su svi predsjednici istarskih učiteljskih organizacija bez službe, a da ne spominjemo svemoguče slučaje i napadaje, koji su' prešli i preko medje naše Istre. No Istra je od pamtiveka iskorištavana, izrabljivana, i tlačena, u svakom obziru zapostavljena i zaborav-ljena, zato i svaki udarac, koji se morao da nanese inorodcima u novoj državi, primenjen je bio i ispro-ban najprije u Istri. Politika dvojakog promatranja, dvoličnog nazira-nja, dvojne mere i logike, koja je proniknuta u svim metodama naših gospodara, koji se obaraju nemi-losrdno na naš narod, ispoljava se takodjer jasno i na školskom polju opet osobito u Istri. Saznali smo nedavno iz talijanskog tiska, jer neki kotari nijesu dobili nikakih obavesti, da su rcspisana def. učiteljska mesta u Istri. — Vrlo je karakteristično, no posve u skladu sa spomenutom poli- NEKAJ OPAZK Zvezin pevski zbor se napravlja na turnejo po severnoitalijanskih mestih, pričenši z Vidmom. Turneja naj bi se vršila v drugi polovici septembra, pripraviti pa bi se morala z vsaj teden trajajočim vež-banjem v Trstu. Ali smo za tak poskus zreli? Odgovor koncerta pri Sv. Jakobu bi bil pozitiven, vaje pri Sv. Luciji bi pa odsvetovale, da tvezamo, kar smo že kdaj nameravali. Zbor je pred trdo preizkušnjo: zmožen je doseči umetniško višino, ki je drugje nemogoča, doseže jo pa le, če napne vse moči. Bodimo namreč odkriti: ako se hoče zbor vzdržati, mora napredovati, napredek pa je bolj odvisen od skupnih vaj kot pa -od negotovega domačega vežbanja. Zbor se mora zavedati, da je enota, kjer je vsak pevec, vsaka pevka neobhodno potrebna na svojem mestu. Zbor ljubljanske Glasbene matice je imel to največjo napako, da je vsake tri, štiri leta izgubljal večino svojih pevk, ko so dovršile srednje šole. Pri nas vi- Bolle, za Slomškovo zvezo Leopoldina Leskovec, za tolrn. društvo Josip Rakovšček, za tržaško Ana Scheimer, za volosko-opat. Antun Čikovič. / (Nadaljevanje.) tikom dvojne mere, — da su raspisana samo mesta za talijanske škole. Mi možemo da potpunim pravom tražimo, zašto nijesu istovremeno bila otvorena mesta i za slovenske i hrvatske škole u Istri?! U popisu raspisanih natečaja opažamo takodjer, što je vrlo značajno, da su neke hrvatske škole uključene u opči popis talijanskih škola premda nijesu uopče službeno pretvorene u talijanske. Mi ne možemo nego da ovim putem izražemo zbog toga svoje ogorčeno negodovanje i najenergičniji protest, jer se več nekoliko godina u tom pogledu ostentativno bagateliše slavensko učiteljstvo Istre. — Svakome su od nas poznate svemoguče makina-cije skopčane sa definitivnim nameštenjima, svima je nama jasno, gde su svršavale naše molbe, a da se ih uopče nije ni uzimalo u obzir. Koliko smo puta poduzimali korake, da se dodje do bilokakvog re-šenja, no sve bezuspešno. Dok se več nekoliko godina ne raspisuju mesta u večini kotara, — da se izvrši pusta formalnost i baci javnosti prah u oči, raspisana su bila prošle godine tri mesta naše škole u porečkom kotaru. Kakve li ironije? Bilo je sa naša strane dosta molitelja sa svim uvjetima; ali o rešenju nema ni govora, — ta glavno je, da su naši kole-ge(ice) nalepili na svoje različite dokumente dosta biljega, te imaii dok su im molbe bile primljene dosta neprilika. Ove godine je i to izostalo. Nema uopče raspisa natečaja za naše škole u Istri, a mi takodjer sumnja-mo, da če biti objavljen. — U as ta lom žalosno nas iskustvo uči, da to potpuno odgovara škofskoj politiki dvojne mere naših vlastodržaca. Mi ostajemo ipak na svojim mestimr, mnogi da-pače skračani u svojim berivima i u privremenom položaju, ne znajuči, šta če nam donesti sledeča godina. — Naš savez ustraje u borbi za svoje staleške interese i ne prigiba pokorno glave. Mi smo potpuno uvereni, da svi pošteni naši sudržavljar.i druge narodnosti odobravaju držanje našeg učiteljstva, kojemu se ne može predbaciti, da se bavi politikom, več se jedino bori za svoj opstanak i procvat škole. dimo, da so nek; teri v zboru le nekako mimogrede, kadar pravzaprav nimajo iti kam drugam. Pevske vaje so zelo poredko in še tedaj se nekateri ne kratkočasijo dovolj pri njih. Vaje bi namreč morale biti po tem ali onem mnenju za ubivanje dolgega časa, kadar ni druzega dela. Pri nekaterih še zdaj ni zavesti, da je ustvaritev resnega zbora, ki naj kolikor-toliko dovršeno poje, sad trdega skupnega dela, kakor je dober kip piod velikega truda kiparjevega dleta. Brez muke in žrtve tudi v zboru še tako dobrih pevcev ni pravega uspeha, ni dovršenosti, popolnosti! Vodstvo zbora pripravlja za bližnje čase Gallusa, Orazia Vecchija ter narodne pesmi; toda dostojno izvežbanje teh stvari je mogoče le, če se vsakteri' član zbora zaveda, da brez njega zbor ne more dalje. To se čujs paradoksno, a je tako! Prvič: zbor nima preveč pevcev, zato je želeti, da dosedanji pripeljejo k prvi pevski vaji še novih moči, ki jih veseli sodelovanje pri našam zboru; drugič: tisti, ki so sicer pri zboru, a pridejo zraven, kadar se jim zdi, so dejansko zborova smrt, ker vsled nji- hove nerodnosti sploh ni mogoče dalje, ni mogoče študiranje novih stvari in ker še prav posebno vzne-voljujejo vse, ki so vestni in ki morajo neplodno izgubljati čas radi lahkomiselnosti in brezobzirnosti takih zborovih cokelj. Naravno, da so potem tudi . vaje preveč utrudljive: nekateri pojo gladko, drugi se še lovijo za besedilom in ne znajo glasu tudi ko stopijo na oder. Naš zbor ima prihodnost le kot skrajno disciplinirana četa, kjer padejo vsi privilegi lahkomiselnosti in katere disciplina je zasidrana v vestnosti nasproti stvari in enega proti drugemu, a prav tako tudi v zavesti, da je dovršeno zborovo petje plod — kakor pri vsaki drugi stvari — resnega dela in truda. Prišli smo v drugo poglavje. Mimo prvega ognja, ki je visoko zaplamtel in ki se je prav tako hitro polegel, smo prispeli do preizkušnje, ali smo zmožni zbor tudi vzdržati. Zdi se, da je za to polrebno še več moči, več prepričanja in samozatajevanja, kakoi za osnovanje zbora. A kar je glavno, obstoj in napredek zbora ni odvisen od zunanjih okoliščin, 'ampak od nas samih, zato bomo imeli potrebno žrla-vost, ki se kaže v vsem dosedc njeni delu Zveze, da-ga utrdimo kot trajno ustanovo. Zbor nam ne sme t>iti nečimerno igračkanje, ampak trdna, po prepričanju in zreli disciplini močna, trajna kulturna tvorba z visokimi umetniškimi cilji. Drugačen zbor nima prihodnosti in obstanka. j. p. SA1HOIZOBRAZBA Herbert Spencerjev ,,Uvod v študij sociologije44 (Ferdo Kleinmayr) L V naslednjih vrstah podajam v glavnih obrisih vsebino in vodilne misli znamenitega dela angleškega misleca in sociologa Herberta Spencerja. V podrobnosti se seveda že radi obširnosti dela ne morem spuščati na tem mestu, upam pa, da bom zbudil vsaj v nekaterih zanimanje za to knjigo, ki je svojčas globoko vplivala na razvoj socialne vede in ki ima še danes svojo trajno vrednost. Podatke sem posnel po nemškem prevodu, ki je izšel z naslovom: «£inleitung in das Studium der Sociologie — von H. Spencer, herausgegeben von Dr. Heinrich von Marquardsen — II. Auflage, Leipzig, F. A. Brockhaus 1896 — Internationale wissenschaftliche Bibliothek — Band 14.—15.» $ $ $ Spencer se najprej vpraša, jeli obstoja potreba sociološkega študi,a. Ako ne obstoja, potem je vsaka beseda o tem predmetu odveč. Mnogo jih je, ki še danes ne verujejo v določno medsebojno zvezo socialnih pojavov in ki trde, da socialna veda sploh ne obstoja. To je zmota. Človek je našel nešteto zakonov, ki v naravi določajo nastanek, gibanje in posledice gibanja raznih snovi; da, -našel je tudi zakone, ki odločajo o postanku, rasti in napredovanju posameznega človeka. Kako naj 'tedaj človek ostane brezbrižen v očigled valovanju vseh onih čuvstev, ki gibajo ljudstva, narode, in v očigled iz tega izhajajoče vsote socialnih pojavov ter njihovih smeri? Saj vemo, da ima vsak naravni pojav svoje vzroke in da ti pojavi rode posledice,' ki so vzroki novim pojavom in novim posledicam itd. Da bi to veljalo la za «mrtvo» tvarino? Nikakor! Mi more mo in moremo to zasledovati tudi ob živi tvarini, ob človeku in njegovih višjih skupinah, ki jih -imenujemo družina, pleme, ljudstvo, narod. Človek v gotovih slučajih, na pr. ob večjih nesrečah sledi le kaj rad načelu: «Nekaj je treba ukreniti! Nekdo mora ukreniti! Čim prej tem bolje!* Ne pomisli pa, da taki ukrepi, često prenagljeni, ne dosežejo vedno svojega namena. Taki ukrepi, ki jim lahko dajemo ime socialne naprave, dosežejo često povsem drugačne vspehe in celo nasprotne posledice negoli je bil njihov namen. Kdo naj izvaja te ukrepe? Vsak voznik — in večina žurnalistov — vam odgovore takoj s stereotipno frazo: «Vlada!» Ne pomislijo pa, da so si «vlado» ustanovili državljani sami, da so ji dali obliko. In ta vlada naj dela sedaj one čudeže, ki jih ne morejo storiti državljani. Ta zakonodajni aparat naj bi izvajal celo vrsto blagodejnih naprav, ki naj bi jih ne spremljala nobena senčna stran? Zahteva je pač sila naivna/"' Za socialna zla ni radikalnih sredstev. Z radikalnimi sredstvi silimo to zlo le iz ene oblike v drugo. Prepovejte na pr. na jetiki bolehavim ženitev, pa bodo rodili — nezakonske otroke! Represivni pritisk rodi tedaj le tozadevni protipojav. Izključili moramo tedaj načelo. «Nekaj je treba storiti v vsakem slučaju*, in priznati moramo načelo, da je treba socialne pojave proučevati, ako hočemo res socialno delovati. Dalje se vpraša Spencer: «Obstoja li socialna veda?* In odgovarja nam takoj: Če o tem vprašanju dvomimo, je to kriva pretežno naša zgodovinska vzgoja. Dosedaj nam namreč zgodovinski pisatelji predstavljajo zgodovino kateregasibodi naroda kakor zgodovino njegovih «velemož», ki so vodili v vseh dobah svoj n; rod. To je sicer sila zabavno in za pisatelja udobno pripovedovanje, ali — resnično ni. O socialni organizaciji tega ali onega narode, o njegovih šegah in navadah, o njegovi nravstvenosti in umetnosti itd. nam nič ne podajajo taki zgodovinarji, ki slede načelu: «Arma virumque» (boj in vo-jevode). Po tem načelu določa «velemož» usodo svojega naroda, njegov socialni napredek. Vprašajmo se pa; Odkod pa je prišel ta «velemož»? Jeli božanstvenega izvora, čemur danes ne moremo več pritrditi? Ali pa je produkt svoječasnih socialnih razmer, pravi sin svojega naroda, ki sicer lahko vpliva na družabno tvorbo in delovanje svojega naroda, ki sta ga pa prav ta tvorba in delovanje vzgojila, tako da ni mogel drugače delovati negoli je deloval. Predno je tedaj preobrazil «velemož» družbo, je družba morala njega izobraziti. Iz te, narodu specifične izobrazbe je izšla poznejša preobrazba. To pa so vzroki, pojavi in posledice, ,ki segajo iz stoletij v stoletja in katere nam ne pojasnjujejo življenjepisi še tako znamenitih «velemož», To pojasnjuje le sociologija. Sociologija seveda ni povsem eksaktna veda, kakor to tudi ni marsikatera veda. Zapleteni pojavi, ki jih ponuja sociologija, so silno malo sposobni za eksaktno obravnavo. Sociologija nam podaja le malo obče veljavnih pravih Kdor kliče sociologijo na pomoč z namenom, da nategne vse na eno in isto kopito, je pač strankar, a ni znanstvenik. Vseh pojavov ne moremo posplošiti, ali v kolikor jih moremo posplošiti, v toliko je možna znanstvena obravnava tvarine. Kaj je bistro sociološke vede? — vpraša dalje Spencer ter izvaja: Vsaka družba prikaživa neko skupino pojavov, ki izvirajo iz posamičnih pojavov njenih članov, ter vrsto lastnosti v skupnosti, ki jih določajo zopet , vrste,.,lastnosti njenih, sestavnih delov ali enot, Razmerje med obema vrstama tvori nedvomno predmet neke vede. Značilne poteze ljudi tvorijo značilne poteze one družbe, ki jih ti ljudje sestavljajo; manj značilne poteze v družbi se skladajo z manj značilnimi potezami v ljude'h. Med družbo in njenimi člani obstoja tedaj vedno in povsod neka zveza. To splošno načelo, da določajo lastnosti enot lastnosti skupine,, kaže jasno, da obstoja neka veda, socialna veda, ki določa medsebojno razmerje med enotami in skupina v oni meri, v kojikor je to možno pri nravi dotičnih pojavov. Sociologija mora zaorati prve brazde pri človeku, ki stoji na najnižji razvojni stopnji, ki tvori le male socialne skupine brez vsake notranje zveze, ter pokazati nadaljni razvoj skupnosti. Razložiti mora ta veda, kako omagočujejo tvorbo obsežnejše skupine često malenkostne spremembe individuelne nravi, ki so nastale vsled spremenjenih življenjskih pogojev. Preiskovati mora pri teh skupinah genezo družbe, t. j. njen postanek in njen razvoj. Prikazovati mora silnejše, trajajoče socialne vplive, ki povzročajo nadaljno spremembo sestavnih enot in po nji vedno večjo kompliciranost socialne stavbe. Določiti mora pri vsaki skupini ali družbi, od ^najprepro-stejša pa do n; jbolj civilizirane, katere poteze so vsem skupne, katere pa so manj splošne ter ločijo skupino od skupine, in jeli so te poteze splošno človeške ali pa značilne le za gotova plemana. Vedno je prednost soci; Ine vede: naraščanje, razvoj, družabna stavba, funkcije socialne skupine, kakor so izšli iz medsebojnega občevanja posameznih indivi-dujev, katerih nrav lahko označamo kakor občečloveško ali pa kakor omejeno le na sorodna plemena ali pa kakor specifično plemensko. Vpošte-vati pa mora sociologija tudi vpliv obdajajoče pri- FELJTON Skica o razvoju slovenske glasbe (Konec.) Anton Lajovic je bil med prvimi in nekak pionir slovenske moderne. Iz mlajših let ima več sinfonič-nih del, pozneje si je izbral za medij svojih čuvstev izključno le pesem. Njegovi številni zbori in samospevi so zreli plodovi moderno čutečega esteta — umetnika, polni poezije in klasičnih lepot. Največ njegovih stvari je založila Glasbena Matica v Ljubljani; vejiko stvari je bilo natisnjenih v muzikalni reviji «Novi akordi*, ki so izhajali do početka vojne. Marij Kogoj iz dunajske šole Schvvecherjeve in Schonbergerjeve, velja kot najekstremnejši slovenski skladatelj. Njegova glasba je rodila precej odpora pri vseh starejših, vendar hodi samozavestno kljub vsemu začrtano pot in upanje, da bo Kogoj ustanovitelj novega stila v slovenski glasbi, je upravičeno. Do sedaj so izšle v založbi s Glasbene Matice