'


A


/













i


± 0 .

DIM.

70 .

n m mtm A

Mo

Ruski spisal

llvan Turgenžv.

Poslovenil

Samec Maksimilijan.

V Gradcu 1870.

Ia 1 oži 1 prevod il elj.



. c&f&JČ.

cnbi



:d  i im:

Spisal

Ivan Turgenev.

— —

Poslovenil

Samec Maksimilijan.

V Gradcu 1870.

Tisk društvene knjigotiskarn
Zalog preroditelja.

46826


'%<%*  v

0500

Pred ko položim enega od najnovejših umo¬
tvorov po celem izobraženem svetu znanega in
občudovanega ruskega pisatelja v roke sloven¬
skemu svetu, naj mi bode dovoljeno, nektere čr¬
tice z njegovega življenjepisa posneti.

Ivan Turgenev  se je rodil v Orlu, v srcu
evropejske Rusije 21. oktobra 1818. Oče mu je
bil rusk plemič, ki je imel svoja posestva v Or-
lovskej in Tulskej guberniji. Tukaj se je Ivan-
ček prva leta svoje mladosti nar bolj pečal z
lovom po gozdnatih obalih reke Oke, Sosne,
Desne in Dona; tukaj se je njegova mlada duša
napajala lepote in krasote veličastvene prirode
in se rodila v njem tista ljubezen do narave, ki
nam tako sladkobojno duhti iz vseh njegovih spi¬
sov. Mnogo hodečemu po selih bila je prilika,
spoznavati življenje priprostega naroda, njegove
navade opazovati, učiti se njegovih pesem in pri-
povedek, pogledati mu v globočino duše in vi¬
deti, kaj ga teži in boli, in kaj ga veseli. Kot
plemenitašk sin imel je pa tudi priložnost v kroge

1 *

4

ruskega plemenitaštva zahajati in opazovati tu
jegovo popačenost, nravno prepadlost, jegovo ošab¬
nost in nečlovečnost. Zatorej se pa tudi v vseh
povestih Turgenevih vidi poznanje celega naroda
in jegovih delov do nar manjše pičice, od slabih
in dobrih strani. Kar je lepega našel na njem,
nam predstavlja veselega srca, napačno pa in
grdobno nam slika s strašno ginljivimi barvami,
povsod resnično, naravno in verno.

Tega se bode čitatelj do živega prepričal,
kadar dospe do odstavka XIV. Potuginovi iz¬
reki v tem odstavku o ruskih originalih in samo¬
ukih storijo čitatelja skoraj nejevoljnega in otož¬
nega, ki iskreno čuti v srcu za bratovski narod.
Vedeti pa moramo, da se nam predstavljajo le
napake in sicer posameznih ljudi in krogov; kar
bi bilo hvalevrednega, pustil je pisatelj vse na
strani. Zatoraj se nam čini temno pred očmi,
ker gledamo samo le črne barve brez razveselje-
vajočih svitlih. Ta pa je ravno nar veča vred¬
nost pisateljeva, da ne išče samo le čednosti in
lepote, jih slika in čez vsako mero poveličuje,
ampak da pove vsakemu naravnost v obraz, kar
mu gre, naj mu bode že drago ali ne. Storiti,
kar veleva zdrav razum, hlepeti po vzorih člo-
večanstva, je vsakemu poštenjaku dolžnost in ni
jim treba za to delati poklonov. Da je Rusija

5

zaostala v znanostih in umetnostih, je res; saj
pa tudi niso vsi drugi narodi oh enem in na en¬
krat bili na istej stopnji naobrazovanosti. Zdaj
je prišla vrsta tudi na nas Slovane. Da nam ni
prisvetila tako dolgo luč omike, je kriva tista
neizmerno dolga po vseh koncih slovanskega sveta
zvita prežeča strupna zmija, ki nam že otrova
naša početja v naj nježnejšej mladosti in skrb-
ljiva čuva, da bi se ne vzdignil velikan, ki bi
jej znal stopiti na glavo. Kakor pri nas Sloven¬
cih, kakor pri drugih naših avstrijskih bratih,
tako je tudi pri Rusih. Velikanskega medveda
je imela nemška klika na dvoru z železnim krož-
cem za nos priklenjenega, da ne bi po svetu ljudi
strašil. Marsiktera država bi znala biti srečnejša,
da bi imela namesto priliznenih hvalisavcev tako
ostrega karavca.

Po navadi plemenitaški je prejel prve svoje
nauke v očetovske) hiši. Naj popred se je bavil
z učenjem klasičnih jezikov grščine in latinščine,
potem se je poprijel še frančoščine in nemščine.
Na to odide na Moskovsko vseučilišče, pozneje
tudi na Petrogradsko, kjer je nadaljeval svoje
nauke. Ko je tukaj preživel nekaj časa poda se
čez rusko mejo v Berolin, kjer se je poprijel
filozofije. Ali Hegelova filozofija mu ni vgajala,
tembolj pa so se mu priljubovali pesniki in v

6

prvej vrsti Goethe, ki je bil med nemškimi pes¬
niki jegov ljubimec kakor Shakespeare med an¬
gleškimi. Za francosko pesemstvo ni maral; tem¬
bolj pa se je oziral na razvitek slovstva v svoj ej
domovini, kjer je po smrti Puškinovi bil Ler¬
montov dosegel prvo stopnjo.

Ko je preživel kake dve leti v Nemčiji, po¬
vrnil se je nazaj v Rusijo in stopil v službo pri
ministerstvu notranjih zadev v Petrogradu. Tu
se je spoznal z mladim ruskim kritikarjem Be-
linskim, kteri je dobil po svojih izbornih kritikah
priime: „ruskega Lessinga".

Turgenev se je že v mladih letih poskušal
v stihodeljstvu in zdaj stopi na javnost z dvema
pesmima: „Paraša“ in „Razgovor“. Ali obedve
ste propali ter niste našli obenega odziva v či-
tajočem svetu.

Njegova državna služba mu je postajala vedno
bolj nevšečna; zato se zahvali za njo ter se pri¬
pravlja na pot iz Petrograda. Ves otožen zavoljo
slabega vspeha svojih pesem sklene se za vselaj
odpovedati delovanji na književnem polji. Pred
ko še odide iz Petrograda, zaprosi ga njegov pri¬
jatelj Belinski, da napiše kak sestavek za časo¬
pis, kterega je on vredoval. Njemu, kot prijatelju
ne more odbiti ponovljene prošnje, ter napiše
kratko pripovedko, ktera je bila začetek njegovim

7

poznejšim večim sestavkom „Zapisniki lovčevi* 4
imenovanim. Ta sestavek se je na vse strani
jako prikupil in obrnil pozornost drugih mladih
ruskih pisateljev na mladega Turgeneva.

Med tem se je bil preselil Turgenev v Pariz
in posvetil ves čas književnosti ruski. Tukaj je
napisal celo vrsto pripovedek, ki so se izprva
natisnole v ,,Sovremeniku“, potem zbrale in na¬
tisnile v posebnej knjigi pod naslovom: „Zapis-
niki lovčevi**. Ta dela so se eno za drugim pre-
vodila v francoščino, nemščino, angleščino ter
raznesla pisateljevo ime po celem omikanem
svetu.

Od leta 1847 do 1850 je neprestano živel
izvan svoje domovine; on je celo mislil stalno
se naseliti na Francoskem; ali želja, videti zo¬
pet ljubljeno očevino, davala ga je nepremagljivo
nazaj v Rusijo.

Njegove pripovedke so prišle tudi med vladne
krogove in jele jih motiti v jihovem mirnem sa¬
movoljnem vladanji; kajti one so razkrivale brez-
ozirno društvene in državne nepopolnosti in pre¬
grehe. Iskalo se je sredstvo, s kterim bi se za¬
dušil „slabi vtis** Turgenevovih lovčevih zapis¬
nikov in s kterimi bi se odvrnil njegov vpliv na
druge mlade ruske pisatelje. Leta 1852 je bil
Turgenev obsojen, da mora iti v prognanstvo v

8

notrajno Rusijo. Za vzrok jegovemu pregnanstvu
se niso zamogle navesti pripovesti, ker jih je
bila ruska cenzura že davno pripustila, in na¬
knadnega kaznovanja bi vlada ne bila mogla
zagovarjati. Našel se je srečno drug vzrok, nam¬
reč članek, ki ga je bil Turgenev spisal na smrt
maloruskega književnika Gogolja v enem mov-
skovskem listu.

Iz prognanstva ga je osvobodil sedanji car
Aleksander leta 1854. Od tega časa sem je ži¬
vel Turgenev nekoliko časa v Rusiji, nekoliko
na Francoskem, od leta 1863 pa se je stalno
nastanil v Nemčiji, od koder je vsako leto šel
obiskat svojo domovino. V Baden-Badenu so za¬
gledali najnovejši umotvori jegovega duha beli
dan in med jimi „Dim“, v kterern se vse glavne
dogodivščine vršijo zvunaj Rusije.

Ivan Turgenev je eden izmed prvih pisateljev
današnje dobe celega sveta. On ne piše samo
v ruščini, ampak izvirno tudi v nemščini in po
francoskih časopisih. Bolje bi mi ne mogli ozna¬
čiti jegove literarne vrednosti, kakor da tukaj za-
bilježimo, kako piše o njem nemški literat Bo-
denstadt. Med drugim govori on o njem tako-le:
„Veština v predstavljanji, ki razume z najprostej-
šimi sredstvi delovati in z malo črticami različne
osebe in različne stvari tako živo pred naše oči

9

dovesti, da bi jih skoraj z roko potipati zamogli;
ojstrina v načrtovanji značajev, ktera nam vsako
posamezno sliko v našo pamet zareže, da je ni¬
kdar pozabiti ne moremo; plemenita prostota je¬
zika, prosta vsake fraze, brezozirna ljubezen do
istine in bister humor, ki izvira iz najglobokej-
šega nravskega čuvstvaj — v kratkem, vse po¬
sebnosti, s kterimi se odlikujejo »Zapisniki lov-
čevi“, nahajajo se tudi v drugih jegovih pripo¬
vedkah , tu pa tam v višej meri, tako da za-
vzimlje on častno mesto med naj boljimi nove-
listami zdajšne dobe. Oziroma sposobnosti jih je
malo, ki bi ga dosegli, presegel ga gotovo ni še
nobeden. Z nježnim čuvstvom v slogu razume on
za vsako svojo pripovedko pogoditi pravi ton in
najti ji prikladen okvir.“

Ivan Turgenev, ki se bori s pisatelji inorod-
nih narodov za prvo stopnjo, se pri nas, ki smo
mu vendar le bratje po kolenu, rekel bi, pozna
komaj še le po imenu.

Seznaniti slovenski svet z duševnim veljakom,
vzbujati pravo iskreno ljubezen do bratovskega
nam naroda, izmed kterega je zrasel tak korifej,
naj bode temu početju častna naloga. Zraven tega
pa naj bode koristna dušna hrana tistim, kterim
ni poklic, s suhoparnimi strokovnimi izdelki be¬
liti si glavo in kteri pri pomanjkovanji sloven-

skega berila segajo v tuj koš, ne vede, kaj z
njega privlečejo.

Tisti častiti bralci pa, kterim se bode zdelo
to delo nedostatno, naj si vzamejo za dobro —
mojo blago voljo.

V Gradcu 1. sušca 1870.

Prevoditelj.

Dim.

i.

10. avgusta 1862. leta, ob štirih popoldne,
se je v Baden-Badenu pred znano „Conversation“
sešlo veliko število ljudstva. Vreme je bilo krasno.
Vse okoli — zeleno drevje, svitle hiše vgodnega
mesta, valovite gore v okrožji — vse praznično,
vse se je razvilo pod lučjo blagodejnega solnca.
Kakor se je smehljalo vse, zaupno in milo, tako
je brodilo nedoločno pa ljubeznjivo smehljanje na
človeških licih, starih in mladih, odurnih in kras¬
nih. Celo načrnene in nabeljene figure parižkih
loret niso motile občnega vtisa jasnega zadovoljstva
in radosti. Saroviti trakovi, perje, zlat in jeklen
lesket na klobukih, vse je nehotice opominjalo
na oživljeni blesk in lahkobno igro spomladnega
cvetja: le povsod se razsipavajoče suho grljanje
francoskega brbljanja ni moglo zamenjati tičjega
petja, niti primerjati se ž njim.

Vse drugo je šlo tihoma po svojem redu. Or-
kestar v paviljonu igral je zdaj popuri iz Tra-
viate, zdaj Walzer od Straussa, zdaj zopet rusko
romanso „Skažite jej“, ktero je postrežen kapel¬
nik instrumentiral. V sobah za igranje sedele so

12

tesno skupaj že vsem znane figure okoli zelenih
miz s takim glopim in poželjivim, zdaj ostrme-
lim zdaj žalostnim ali prav za prav grabežljivim
obrazom, kakoršnega daja vsakim celo boljarskim
(aristokratičnim) črtam kvartaška mrzlica. Dobro
rejeni in nenavadno gizdavo oblečeni grajšak iz
Tambova pa razmeče z nedosegljivo krčevito hi¬
trostjo, z debelimi očmi, naslonivši prša ob mizo,
ne oziraje se na hladnokrvni posmeh „krupije“
(krupija je bankirov pomočnik pri kvartanji), v
ravno tistem trenutku, ko se je zaglasila ,,rien
ne va plus!“ po čveterovoglati mizi iz škatlje
zlate lujdore. S tem se je znebil vsakega upanja
še kedaj kaj priigrati si, če bi ga znala tudi
sreča zadeti. Pa to ga ni nikako motilo, da bi
ne bil še ta večer s sočustveno hudovoljnoštjo k
vsemu prikimaval knezu Koko, enemu od znanih
voditeljev opozicije plemenitašev, tistemu knezu
Koko, ki je bil v Parizu, v salonu princezinje
Matilde v cesarjevi nazočnosti tako dobro omenil:
„Madame, le principe de la priete est profon-
dement ebranle en Russie.“ (Gospa, načelo last-
ninstva je globoko potreseno v Rusiji.) Pri ru¬
skem drevesu — a F arbre russe — so se na¬
vadno shajali naši rojaki in rojakinje. Dohajali
so semkaj nališpani, elegantni, čisto po sedanjem
kroju, pozdravljali so drug drugega veličastno,
prelepo, neprisiljeno, kakor se pri ljudeh, ki stoje
na nar viši višini današnje naobrazovanosti, že

13

samo ob sebi razume. Ko se pa posedejo, ne vedo
si kaj povedati in zabavljajo se s praznimi raz¬
govori, ali pa z obnošenimi, prav nesramnimi in
plitvimi proizvodi kterega francoskega eksliterata.
Ta jim je legal, a ces princes russes, vsakojake
neslane čvekarije iz starih almanahov Sarave in
Teutamara, in oni ces princes russes, so se za¬
livali s hvaležnim posmehom, priznavali kakor
proti svoji volji tujemu umniku prednost ter spre-
videvali svojo neizmerno nesposobnost kaj zabav¬
nega povedati. Med tem je prišla sem že vsa
„fine fieur“ našega društva, vsi obrazci odlicija
in mode. Tukaj je stal grof H., naš neprispo-
dobljiv diletant, globoka muzikalna natura, ki
tako po „božje“ dela romanse, pa ne more note
drugače pogoditi, nego da šldenfne s kazalcem
po klaviru in ne poje še tako ne, ko slab cigan
ali parižki koafer; tu je bil tudi naš krasen ba¬
ron Z., ta mojster vseh umetnosti in literat, in
administrator in govornik in kvartač; tukaj je
bil tudi knez TJ., prijatelj nabožnosti in naroda,
kteri si je tačas, ko je imel fabrikacijo žganja
v najemu, nakopičil veliko premoženja s preda¬
vanjem s kristavcem ’) namešanega žganja; tudi
blesketajoči se general O. O., ki je ne vem koga
zmagal in ne vem koga vkrotil, pa se vendarle

*) Kristavee, svinska dušica, kuželca (Stechapfel,
datuva stramonium), strupno bilje, kterega sok
človeka omoti.

14

ni vedel kam djati in ščim prikupiti; tudi R. R.
vesel tolstak, ki se je držal za prav bolanega
in jako učenega človeka, pa je zdrav ko bik in
butast ko štor. Ta R. R. je skoraj edini, ki je
ohranil do našega časa sporočilo o levu od 40.
leta sem, iz epohe „junaka našega časa“ in gro¬
finje Borotinske. On je tudi tisti, -ki je obdržal
navado, da hodi po petah in ,,le culte de la
pose“ (ruski se še to povedati ne da), da se
nenaravno dolgočasno giblje s zaspanim in veli¬
častnim obrazom na neginljivem licu; ohranil je
tudi še navado, da drugim s zevanjem v besedo
sega, da skrbljivo ogleduje svoje prste in nohte,
da se smeji skoz nos, da si na mah potegne
klobuk iz zatilnika na obrvi i. t. d. i. t. d. Tu
so pa tudi bili celo državniki, diplomati z evro¬
pejskimi imeni, možje pametni in razumni, kteri
mislijo, da je zlato bulo dal papež in da je an-
gležki „poor-tax“ davek, ki se revežem naklada.
Tu so bili na konec tudi ognjeni pa tudi plaš-
ljivi častilci kamelije, posvetni mladi levi z ne¬
izmerno lepo razbranimi lasmi v zatilniku, s
prekrasnimi visečimi „backenbarti“, oblečeni v
pravih londonskih kostimih, mladi levi, kterih,
mislilo bi se, bi nič ne oviralo, da ne bi mogli
postati slaviti francoski brbljači . . . nikar! mi
ne maramo za domače; — in grofinja S. znana
postavodateljica mod in gran — žanra, ktero so
zli jeziki imenovali „kraljico sršenk“ in „Meduzo

15

v čepici". Obračala se je, ker ni bilo drugih
čvekavcev, raji k Italjanom, ki so se tu okoli
sukali, Moldavancem, amerikanskim „spiritistom“,
k urnim sekretarjem inostranskih poslanstev, k
Nemcem s ženi podobnim, pa vendar opazljivim
obrazom in k drugim. Grofinjo je posnemala tudi
kneginja Babette, taista, kteri je na rokah vmrl
Sopen (v Evropi se imenuje več od tisoč gospoj,
ki jim je Sopen v rokah vmrl), in kneginja
Anette, ktera bi prekosila vse druge, ako ne bi
iznenadoma kakor duh kapusa vsred najnježnejše
ambre priskakala v njej prosta kmečka perica;
in kneginja Pactette, ktero. je zadela ta-le ne¬
sreča: Mož njen je dobil visoko službo in kar
na enkrat, dieu sait pour quoi (Bog ve zakaj),
je vbil mestnega načelnika in ukradel 20.000
rubljev cesarskega denarja; in smešna kneginja
Zizi in jokava kneginja Zozo; vse so puščale
svoje rojake na strani, nemilostljivo so postopale
ž njimi. . . . Pustimo jih tudi mi na strani te
mile gospoje, in pojdimo od tega znamenitega
drevesa, okoli kterega sedijo one v takih dragih
in nekoliko brezokusnih toaletah in naj jim Bog
pošlje olajšanja od dolgega časa, ki jih muči.

II.

Nekoliko korakov od ruskega drevesa, za
majhno mizo, pred kavarno Veberjevo je sedel
lep mlad človek izpod tridesetih let, sredne rasti,

16

mršav, črnikast z možkim in prijetnim licem.
Nagnivši se napred in vpirajoč se ob palico z
obema rokama, sedel je mirno in priprosto, ka¬
kor človek, kateremu ne pride na misel, da bi
ga kdo opazoval ali se ž njim zanimal. Jegove
črne velike izrazne oči so se medleno obračale
okrog, včasi jih z lelika zapre pred solncem,
včasi pa jih zopet vpre na kako memoprišedšo
ekscentrično prikazen; pri tem je bister skoraj
detinsk posmeh pomezeval jegove tenke brke,
ustnice in prijetni podbradek. Oblečen je bil v
širok paleto nemškega kroja in sivkast mehak
klobuk mu je zakrival polovico visocega čela.
Na prvi pogled se mu je videlo, da je pošten
in delaven nekoliko samosvesten mladeneč, ka-
koršnill živi mnogo na belem svetu. Videlo se
mu je, da si oddihuje od dolzega truda in se
prostodušneje razveseljuje nad sliko, ki se raz¬
prostira pred njim. Jegove misli so bile daleč
od tod v svetu, ki temu, ki ga zdaj obdaja, ni
bil malo da nič podoben. On je bil Rus. Ime
mu je Gregorij Mihajlovič Litvinov.

Treba je, da se nekoliko ž njim spoznamo
in nekaj besedi povemo o njegovi zamotani pre¬
teklosti. Bil je sin odstavljenega uradnika iz
trgovskega stanu. Učil se ni v mestu, ampak
na deželi. Mati mu je bila plemenitaškinja v
inštitutu izrejena, prav dobro in navdušeno bitje
in tudi ne brez karaktera. Akoravno je bila

17

20 let mlajši od svojega moža, ga je vendar na
novo odgojevala, kolikor je zamogla, izvlekla ga
iz uradniškega življenja v grajščansko, vkrotila
in omehčala jegovo sirovo in nevglajeno nrav.
Njej na ljubo se je on začel čisto oblačiti, spo¬
dobno se obnašati, in jenjal kleti. Začel je čislati
učenjake in učenost; akoravno ni vzel knjige v
roke, pa je vendar vselej skušal paziti na se;
celo hoditi je jel bolj tiho in govoriti z mirnejim
glasom, nar raje o vzvišenih predmetih, kar ga
pa ni malo truda stalo. „Eh! s tem bi jaz bil
kmalo pri koncu“ . . . mislil si je sam pri sebi,
a rekel na glas „da, da, to je . . . to je vpra¬
šanje. “

V hiši je tudi mati Litvinova vse vredila
po evropejski. Strežajem je rekala „vi“, in pri
kosilu nikomur ni dopuščala, da bi se najedel čez
mero. Kar se pa posestva tiče, ni znala ne ona,
ne mož ž njim kaj začeti. Bilo je vse zapuščeno,
obsegalo je veliko zemlje, imelo dosti vgodnosti,
šum in jezer. Ob enem od teh je stala nekdaj
velika fabrika, ktera se je bila postavila po ne¬
kem pridnem pa nepraktičnem človeku, cvetela
potem v rokah nekega goljufivega kupca, nako-
nec pa čisto propadla pod vodstvom poštenega
Nemca. Gospoja Litvinova je bila zadovoljna s
tem, da si ni podkopala popolnoma svojega stanja
in da jej še ni bilo treba delati dolgov. Z zdrav¬
jem se ni mogla ponašati in vinrla je na sušici

2

18

ravno tisto leto, ko je sin stopil v vseučilišče
Moskovsko. On ni končal tečaja, ampak odšel
vsled okoliščin, ki jih bo čitatelj pozneje zvedel,
v provincijo, kjer se je potepal nekaj časa brez
vsacega posla, brez družbe, brez znancev.

Po milosti plemičev jegovega okroga, ki mu
niso bili naklonjeni, ki niso bili še tako pre-
šinjeni teorije škodljivosti „absentizma“, kakor
domačega pregovora ,,da je srajca bliže telesu“,
je bil 1855 vzet v vojake. Tu bi bil skoraj
vmrl na legru ') v Krimu, kjer je ne vide ne
enega „zaveznika“ prebolel 6 mesecev v neki
bajtici na bregu gnjilega (azovskega) morja. Po¬
tem je služil, kjer je sam hotel, in živeč v nekej
vasi se je, se ve da ne brez neprijetnosti strastno
pečal z ekonomijo. On je sprevidel, da posestvo
materino, ki ga je rahli oče obdeloval slabo in
nemarno, ne daje ne desetine dohodkov, kar bi
jih zamoglo davati, in da bi v skušenih in znaj-
denih rokah postati zamoglo zlata tla. Spoznavši
pa tudi, da mu še manjka skušnje in znanja,
odpravi se čez mejo učit se agronomije in tehno¬
logije, čisto od početka. Več ko četiri leta je pre¬
živel v Meklenburgu, v Sleziji, v Karlsruhe, po¬
tem je šel v Belgijo in Anglijo; trudil se je
vestno in pridobil si dokaj znanosti. Lahko si
jih ni pridobil, ali on je zdržal do konca in zdaj

*) Mačuli, typlius.

19

poln zaupanja v samega sebe, v svojo bodočnost,
v korist, ktero bode imela od njega cela okolica
in vsi rojaki, namerjava vrniti se domu k svoji
rodbini, od koder ga je oče z obupnim zaklinja¬
njem in prošnjami v vsakem pismu vabil, celo
prestrašen zavoljo emancipacije, razdeljenja zemlje,
odkupnih pogodeb, z eno besedo zavoljo novega
reda. Pa kako pride Litvinov zdaj v Baden?

Pričakuje v Badenu od dne do dne svojo ne¬
vesto, sestrenico mu, Tatijano Petrovno Šestovo.
On jo pozna že od detinskih let sem in je pre¬
živel ž njoj pomlad in poletje v Draždanih, kjer
se je bila naselila se svojo tetko. Iskreno in glo¬
boko je ljubil in čislal svojo mlado sorodnico in
izgotovilši svoj težki pripravniški posel, sklene
stopiti na novo polje delovanja; in tako jej pred¬
loži, kot ljubljenej deklici, kot tovaršu in prija¬
telju, da zjedini svoje življenje ž njegovim na
veselje in žalost, na trpljenje in počitek „for
better for worse“, kakor Angleži pravijo. Ona
privoli v to in zdaj se on odpravi v Karlsruhe,
kjer so mu zaostale knjige, papirji in druge reči.
„Ali kako pride v Baden ?“ bodete zopet vprašali.

On je zato prišel v Baden, ker se Tatijanina
tetka, njena odgojiteljica, Kapitolina Markovna
Sestova, kacih 50 let stara devica, dobrodušna
in poštena bedakinja, svobodna duša, vsa goreča
za požrtvovanje in zatajevanje samega sebe,
esprit fort (ona je čitala Straussa — se ve da

2 *

20

je to prikrivala odgojenki) in demokratinja, za¬
kleta protivnica velikega sveta in aristokracije,
— ni mogla premagati, da ne bi vsaj enkrat
pogledala v ta veliki svet, v tako pomodno mesto,
kakor je Baden. Kapitolina Markovna je bodila
brez krinoline, pristrigavala si svoje bele lase,
lišp in blesk sta jo natihoma vznemirjala in
sladko jej je bilo petje in godba. Kako da člo¬
vek ne dela po volji dobrej starki? —

In zato gleda Litvinov tako mirno zadovoljno
in samosvestno okoli sebe, ker stoji življenje čisto
jasno pred njim, ker mu je osoda rešena, ker je
ponosen na to osodo in se je veseli, kakor roka
storjenega dela.

III.

„Glej! glej! glej! kje da je!“ začuje se nad
njegovimi ušesi piskajoč glas in težka roka mu
potrepa po plečah. On vzdigne glavo in vidi
enega izmed svojib malobrojnib moskovskih znan¬
cev, nekega Bambajeva, lepega ne več mladega
človeka z mehkim okroglim obrazom in nosom,
razmršenih in mastnih las in ovenelega in debe¬
lega telesa. Večno brez groša in večno navdušen,
brez kacega namena klatil se je naš Rostislav
Bambejev po licu trpežljive matere zemlje. —
„To se reče srečati se!“ ponavlja ter vpre vanj
globoko v kosteh ležeče oči in odpre debela ustna,

21

nad kterimi so Čudno in smešno po koncu stale
namalane brke.

„Ali da Baden! vse leze sem kot molji. Kako
si ti semkaj padel?“ (Bambejev je tikal breziz-
jemno vse na svetu.)

„Cetrti dan je že, kar sem semkaj prišel.“

„Odkod?“

„Zakaj češ ti to vedeti ?“

„Kako zakaj? Da, stoj, stoj, tebi še menda
ni znano, kdo je še sem došel? Gubarev! Sam
v svoji osebi. Včeraj se je iz Heidelberga pri¬
klatil. Ti si se ve da z njim znan?“

„Slišal sem o njem, slišal. 11

„Samo to! za Boga! Precej, še to minuto te
liočem k njemu peljati. Tacega človeka ne po¬
znati! Da, tudi Vorošilov je tukaj . . . postoj,
morda tudi ž njim nisi znan? Imam čast vaju
drug drugemu predstaviti. Oba učena! Ta celo
„feniks“! poljubita se!“

Ko Bambajev to izreče, se obrne proti le¬
pemu in mlademu človeku, ki je stal zraven
njega, brhkega, rožnatega pa vendar resnega lica.
Litvinov se vzdigne, ga sicer ne poljubi, ampak
prikloni se ,,feniksu“, kteremu se, po obrazu so¬
diti, ni dopadlo tako nepričakovano predstav¬
ljanje.

„Rekel sem „feniks“ in ne odstopim od svoje
besede“ nadaljuje Bambajev — „v Petrograd idi,
v — oddelek in ozri se na zlato tablo! čigavo

22

ime vidiš tam naj prvo? Varošilov Semen Ja-
kovlovič! Gubarev, Gubarev, bratje moji! k
njemu moramo hiteti! Jaz spoštujem neizmerno
tega človeka. Ne jaz sam, vsi po redu ga ča¬
stijo. Kako delo on ravno zdaj piše, o . . . o!“
„0 čem govori to delo?“ vpraša Litvinov.
„0 vsem , bratec ti moj, o vsem, kakor
Buekle ... le še temeljiteje, temeljiteje! Tam je
rešeno vse, vse spravljeno na javnost. 14
„In si ti sam čital to delo?“

„Ne, nisem čital, in to je še skrivnost, ■ ktere
ne gre razglašati. No, od Gubareva se sme vse
pričakovati, vse! da!“ — Bambajev je izdihnil
in pobesil roke — ,,kaj bi neki bilo , če bi še
dve taki 'glavi prišli k nam v Rusijo , kaj bi
neki bilo, moj Bog! Eno ti povem, Gregorij Mi-
hajlovič: S čimur koli si se pečal posledni čas
— saj jaz ne vem, s čim si se pečal — ali ka-
koršne koli naj bodo tvoje znanosti — jaz jih
tudi ne poznam — pri njem, pri Gubarevu, se
moreš še vselej kaj naučiti. K nesreči on še ni
dolgo tu. Treba, je iskati si koristi, treba je od¬
iti. K njemu, k njemu!“

Zdaj pride mimo njih gizdalin rudečih kodra¬
stih las in se sivim trakom na nizkem klobuku,
se obrne in pogleda z zbodljivim posmehom na
Bambajeva. Litvinovu je bilo to neugodno.

„Kaj se tako držiš ?“ spregovori on, „kot da bi
lovskega psa na sled gonil. Jaz še nisem obedoval.“

23

„Kaj zato, znamo skupaj pri Weberu . . .
nas troje . . . prav dobro! Imaš kaj, da plačaš
za mene?“ pristavi oni pol glasno.

„Da, da; samo da, ne vem prav“ . . .
„Nehaj, prosim te; ti si mi všeč, in on te
bode tudi vesel. Ali moj Bog,“ si seže Bambajev
v besedo, „tu igrajo finale iz opere Ernani, kako
divno je to! A som . . mo Carlo . , Kako že zo¬
pet! Odmah se jočem. No, Semen Jakovlovič
Vorošilov! Gremo, kaj ne?“

Vorošilov, ki je stoje nepremaknjeno ohranil
prejšno ponosno dostojanstvo na obrazu, je zna-
menljivo pobesil oči, nagrbančil si čelo in nekaj
tiho skozi zobe zamrmljal ... pa rekel ni nič.
Pa vendar si Litvinov pomisli. „Kaj že, napra¬
vimo še to, saj je čas blag.“ Bambajev mu seže
pod pazduho. Pred ko stopi v kavarno, migne
s prstom Izabeli, znani cvetarici. Padlo mu je
v glavo, da vzamo od nje šopček. Ali aristo-
kratična cvetarka se ni zmenila zanj. Zakaj bi
se pa tudi potrudila h gospodu brez rokavic, v
vmazani pliševi ’) kurtki * 2 ) se šarastim Zavrat¬
nikom, v steptanih čevljih, kakoršnih še v Pa¬
rizu ni videla. Toda Vorošilov jej zopet pomigne,
cvetarka pride in on si zbere prav majhen šop¬
ček vijolic iz njene korbice ter jej vrže goldinar.
Mislil je, da se jej bo prav prikupil se svojo

1) Pliš = liodni baržun.

2 ) Kurtka — kožuhast oprsnik z rokavi.

24

radodarnostjo; pa ona še z obrvi ni mignola, in
ko se od nje obrne, stisne ona skupaj svoje tenke
ustne čisto preziraje ga. Vorošilov je bil prav
lepo in okusno oblečen, pa skušeno oko Parižan-
kino je že po obleki in obnašanji, celo po hoji,
ki je imela na sebi znamenje prerane vojaške
dresure, zapazilo, da ni pravi atistokrat čiste
krvi.

Ko se posedejo pri Weberu v prvej dvorani
in zaukažejo kosila, jamejo naši znanci razgo-
varjati se. Bambajev je govoril glavno in raz¬
žarjeno o visokem značaji Gubarevovim, potem
obmolkne in globoko zdihnivši izpije kupico za
kupico. Vorošilov je malo pil, in jedel celo ne¬
hote, in ko je poprašal Litvinova o njegovem
poslu, začne razvijati svoje misli, ne samo o tem
poslu, ampak v obče o različnih vprašanjih . . .

Kar na enkrat se oživi, jame vihrati kakor
dober konj, spačno in ostro odsekavati vsaki slog
in vsako pisme, kakor mlad kadet na odpustnem
izpitu in silno, brezskladno z rokami mahati po
zraku. Vsaki trenotek je postajal bolj zgovoren,
junašk; se ve da mu ni nihče segal v besedo:
videlo se mu je, kakor da bi bil čital kako raz¬
pravo ali lekcijo. Imena nar novejših učenjakov
s pristavkom leta, v kterem se je vsakteri iz¬
med njih rodil, ali v kterem je vmrl, naslovi
brošur, ki so kedaj na svitlo prišle, v obče imena,
imena, imena so se mu razsipavala gromadno raz

25

jezika. To je delalo tudi njemu samemu veliko ve¬
selje, kar se mu je lahko bralo v svitlih očeh. Vo-
rošilov je preziral vse, kar je starega, štimal je
le posledne in naj novejše točke nauka. Pripo¬
vedovati, če tudi ni bilo prilično, o kakem dok-
toru Sauerbengeljnu, o pensilvanskih ječah ali o
včerajšnem sestavku v „Aziatu Journal, o Ve¬
dah ali Puranih" (akoravno ni ume! angležki)
bilo je zanj neskončno veselje. Litvinov ga po¬
sluša in posluša, pa le ne more spoznati, ktera
je njegova specialna stroka. Zdaj je on vedel
povedati o roli keltskega plemena v zgodovini,
zdaj se je spustil v stari svet in govoril o egip¬
tovskem mramorji, zdaj je pripovedoval o kipo-
rezu Onatas-u, ki je živel pred Fidijo in ki se
je na enkrat sprevrgel v Jonatana, in vsemu
temu razlaganji je dajal včasi bibliški včasi ame-
rikanski kolorit; zdaj zopet skoči na politično
ekonomijo in nazivlje Bastija bedaka in neum¬
neža, kakor tudi Adama Smitha in vse druge
fiziokrate . . .

„Fiziokrate“, mu seže hitro Bambajev v
besedo, „menda le aristokrate?" Kar se tiče
Gneista in Riehla, pravi, da je treba vedeti
samo imena in pri tem zmigne s plečami.

Tudi Bambajev pomikne z ramami. „In vse
to na enbart, brez vsacega povoda, pred tujci,
v kavarni!“ si misli Litvinov in pogleda na be-
likaste lase, svitle oči, bele zobe svojega novega

26

znanca, „pa še enkrat se ne posmehne; pa pri
vsem tem mora biti dober mladeneč, toda čisto
neskušen.“ Naposled je Vorošilov vtihnil; jegov
glas, močan kakor zvonov in hripav kakor od
kacega mladega petelina je nehal ... ko začne
Bambajev neke verze deklamovati in zopet sko¬
raj da se ne razjoče, kar je napravilo na neko
angleško rodbino, ki se je bila posedla okoli so¬
sedne mize, škandalozen vtis in vzročilo eno hihi—
kanje za drugim. Za drugo mizo ste obedvali dve
loreti poleg starega mladenča se sivo vlasuljo ').
Natakar napravi račun, prijatelji ga poplačajo.

„No!“ zakliče Bambajev, ki se je težko
vzdignil iznad stola, „zdaj še eno čašo kave in
potem liajd! Eto naša Rusija! dostavi postavši
se med vratmi in ves vsplamten kaže se svojo
nježno in lepo roko na Vorošilova in Litvinova,
„kako vama je?“

„Da, Rusija“ premišljuje Litvinov. Vorošilov
pa, ki je zopet skušal dati obrazu svojemu iz¬
raz zamišljenosti, se ljubeznivo nasmehne ter
tleskne s petama.

Pet minut pozneje stopajo že vsi trije po
stopnicah gostilnice, v kterej se je bil nastanil
Stefan Nikolajevič Gubarev. Visoka in lepo iz-
raščena ženska v klobuku s kratkem črnem paj¬
čolanom * 2 ) hitela je ravno po teh stopnicah. Ko

’) Periicke.

2 ) Schleier.

27

zagleda Litvinova, se obrne proti njemu in ob¬
stoji kakor preplašena; v tem trenutku jej ru-
dečica oblije lice in ravno tako brzo obledi za
gostem pajčolanom; — pa Litvinov tega ni za¬
pazil. Gospoja steče še hitreje ko popred doli
po širocih stopnicah.

IV.

„Gregorij Litvinov, ruska duša, priporočam
vam ga!“ zakliče Bambajev predstavljaje Litvi¬
nova človeku male rasti, nasedenega života in
širocega vratu v kratkej kurtki'), sivih hlačah
in šlebedrah i) 2 ), ki je stal sredi svitle lepo vred-
jene sobe, — „in ta“, pridoda obrnivši se k Lit-
vinovu, „ta je on, on sam, razumeš? no Gubarev
z eno besedo!“ Litvinov se vstavi radovedno Gu-
barevu nasproti. Na prvi mah ne najde na njem
nič nenavadnega: on vidi pred seboj človeka čast-
ljive zunaj nosti, bledega, navidez bedastega obraza,
visocega čela, velikih oči, debelih usten, dolge
brade in pobešenega pogleda.

Ta gospod se nasmehne in zamrmlja „hm...
da ... to je lepo ... drago mi je“, vzdigne roko
do lica, pokaže Litvinovu nenadoma herbet ter
stopi nekolikokrati po preprogi, medleno in ču¬
dovito se zibaje, kakor bi se hotel vkrasti. Imel

i) Kožuhast oprsnik z rokavi,

J ) Pantoffei.

28

je Gubarev navado neprenehoma hoditi po sohi
gor in dol in drgati in česati si brado s konci
dolgih in tvrdih nohtov. Zraven Gubareva je
bila v sobi kacili 50 let stara ženska v svilnati
obnošeni obleki nenavadno živega kakor limona
žoltega lica s črnimi lasci na zgornej ustnici in
bistrih oči, kakor da hi izskočiti hotele. V kotu
zgručen je sedel še en drug jako mesovit človek.

„Dakle poštovana Matrena Semenovna!“ za¬
čel je Gubarev okrenivši se proti gospej in ne
vede, da bi bilo prilično seznaniti z njo Litvi-
nova, „kaj ste nam bili začeli praviti ?“

Ženska (zvali so jo: Matrena Semenovna Su-
hančikova. Bila je vdova brez otrok in premo¬
ženja in popotvala je že drugo leto od enega
kraja do druzega) spregovori in nadaljuje tako-le:

„No, on dakle se objavi knezu in mu reče:
Vaša svitlost, pravi, vi ste v takem položaji iu
takem poklicu, — pravi — da vam je lahko
olajšati mojo osodo, vi — pravi — ne morete,
da bi se ne ozrli na čistost mojega prepričanja.
Pri tem — pravi — ako se mora za naših dni
stradati zavolj svojega prepričanja! Pa kaj mislite
— pravi — kaj je naredil naš izobraženi, visoko-
postavljeni dostojanstvenik ?“

„No, kaj je včinil?“ popraša Gubarev, ki je
zamišljeno žgal smodko.

Ženska stegne in dvigne svojo koščeno pravo
roko in pomigne s kazalcem — „on pokliče svo-

29

jega strežaja in mu reče: Sleči temu človeku plajšč
in obdrži si ga; jaz ti podarim ta plajšč.“

„In ga je strežaj vzel? popraša Bambajev
tlesknivši z rokami.

„Slekel mu ga je in vzel. To je napravil
knez Barnovlov, znani bogataš, velikaš, dosto¬
janstvenik, namestnik vlade. Kaj se zamore po
tem še pričakovati ?“

Slabo telo Suhančikove treslo se je od jeze,
lice se jej je krčevito nabralo, izsušene prsi so
se čudovito vzdigovale pod tesnim predprsnikom,
o očeh še govoriti ne, kako so se jej blisketale!

„Zalostno, žalostno delo!“ vskliknol je Bam¬
bajev, „ni na svetu take kazni! Vse je gnjilo“
pristavi sicer ne s povzdignjenim glasom, „vse
je gnjilo od zgorej do zdolej. Tu ne pomaga ka¬
zen .. . tukaj je treba druge kazni.“

„Da, dobro, ali je pa to tudi vse resnica ?“
vpraša Litvinov.

„Resnica?“ reče Suhančikova — „o tem ne
suuuumiti ne . . .“ — to besedo je izgovorila s
tako močjo, da je kar onemogla — „meni je to
pravil človek, ki se mu mora verjeti. Da, vi
Štefan Nikolajevič, vi ga poznate — Jelistatov
kapiton. On je to sam slišal od priče, od oče-
vidne priče tega nesramnega prizora. 11

„Kteri Jelistratov? 11  vpraša Gubarev — „ali
tisti, ki je bil v kazani? 11

„Da, tisti, da. Jaz vem, o njem se je raz-

30

nesel glas, da je denar jemal od nekih liferantov
ali žganjarjev. Pa kdo je to pravil? Pelikanov!
Ali je mogoče, Pelikanovu kaj verjeti, ko je že
vsakemu znano, da je on ... na kratko . . .
ogleduh!“

„Ne, dovolite, Matrena Semenovna“, poskusi
se zanj Bambajev — ,,jaz sem si Pelikanovu
prijatelj; kakov ogleduh je on?“

,,Da, da, ogleduh je.“

„Ali stojte, prosim ...“

„Ogleduh, ogleduh!“ je kričala Suhančikova.

„Ne, ne! jaz vam rečem,“ vikal je od druge
strani Bambajev.

„Ogleduh, ogleduh!“

„Ne, ne! A Tentelejev, to je kaj druzega!“
zavpije Bambajev na vse grlo.

Suhančikova vtihne na mah.

„Za tega gospoda jaz gotovo vem,“ nadaljuje
on se svojim navadnim glasom, „da je pred gro¬
finjo Blazenkrampfovo na kolena padel, ko ga je
poklical tretji oddelek, in kričal: „Rešite me, po¬
tegnite se za me!“ Pelikanov se ni nikdar tako
ponižal. “

„Hm, hm . . . Tentelejev . . .“ pomrmlja Gu-
barev — „to je treba zapomniti si.“

Suhančikova je s preziranjem migala z ramo.

„Oba dva sta vrla,“ reče ona, — „o Tente-
lejevu vem še lepšo pripovest. Kakor je vsakemu
znano, bil je mogočen trinog proti svojini ljudem,

31

pa se je hotel delati emancipatorja. Ko je sedel
enkrat v Parizu pri svojih znancih, vstopi nena¬
doma gospa Bičer-Stoy. Tentelejev, velik hvali¬
savec, prosi enega svojih znancev, naj hi ga go-
spoji predstavil. Ko ona zasliši njegovo ime, reče:
„Kako bi se vi smeli seznaniti s pisateljico Dja-
dijo Tomovo?“ Reče in ga vdari po obrazu —
„poberite se“ reče, „precej!“ Tentelejev vzame
klobuk, pobesi nos in se zmuzne iz sobe.

„To se meni zdi preterano“ povdarja Bam-
bajev — ,,ven ga je res zapodila, to je factum,
pa klofute mu ni dala.“

„Dala klofuto, dala!“ ponavlja Suliančikova
s krčevitim prisiljenjem — „jaz ne govorim praz¬
nih besedi. In s takimi ljudmi ste vi prijatelj!“
„Dovolite, dovolite Matrena Semenovna, jaz
se nisem nikdar izdaval za Tentelejevega prija¬
telja, za Pelikanova sem govoril.“

„No, ako ne Tentelejevu prijatelj, ste pa
komu druzemu, na primer Mihnevu.“

„Kaj pa je že zopet ta napravil?“ vpraša
Bambajev razjarjen.

„Kaj? Tudi tega ne veste? Na Roznesenskem
prospektu je kričal med celim narodom, da je
treba vse liberalce pozapreti; pa še to: neki dan
dojde k njemu eden jegovih šolskih tovaršev in
ga vpraša: ,,Smem li jaz danes s teboj kositi?“
On pa mu odgovori: „ne, ne gre, pri meni bo¬
deta obedovala dnes dv^ grofa ... poberi se!“

32

»Oprostite, to je obrekovanje!“ zavpije Bam-
bajev.

»Obrekovanje? .. . Obrekovanje? prvič mi je
to pravil knez Vahruškin, ki je tačas kosil pri
našem Mibnevu ..

»Knez Vahruškin,“ jej seže ostro v besedo,
— »to je moj sestrič, — in jaz ga ne puščam
k sebi. . . nanj tukaj spominjati, ne gre . .

„Drugič“ nadaljuje Suhančikova, pokorno se
poklonivši Gubarevu, — »mi je to pravila sama
Praskovija Jakovlevna.“

»Našli ste ga, na kogar bi se izgovarjali! Ona
in še Sarkizov, to so prve znaj dene glave. “

»No, odpustite; Sarkizov je res lažnjivec, on
je celo znad mrtvega očeta pokrov vkradel; o
tem se nečem prepirati nikdar. Pa Praskovija
Jakovlena, kakšna primera! Spomnite se vsaj,
kako plemenito se je razšla z možem! Ali vi,
to vem, vi ste vsikdar pripravljeni..

»Dosti, dosti,“ jej pretrga Bambajev govor —
»pustimo to prazno blebetanje in vrnimo se k
prejšnemu. Ste li čitali M Ue  de la Quintinie? To
je kaj izvrstnega in se popolnoma slaže z vašimi
načeli. “

»Jaz romanov več ne čitam,“ mu odgovori
Suhančikova suho in ostro.

»Zakaj ne?“

»Zato, ker zdaj ni čas za to; meni zdaj le
eno roji po glavi in to je mašina šivalka.“

33

„Kaka mašina?“ vpraša Litvinov.

„Mašina šivalka. Trebalo bi, da bi si vse
ženske oskrbele take mašine in napravile si
družtva. Tako bi si zamogle prvič vse zaslužiti
svoj kruh, in drugič bi s tem lahko postale ne¬
odvisne. Drugače se one ne bodo nikdar osvo¬
bodile. To je važno, važno socialno vprašanje.
Jaz sem se o tej stvari že jako prepirala z Bo-
leslavom Stadnickim. Boleslav Stadnicki, vrlo
čudna natura, sodi te stvari jako lahkomiselno.
Vse se mu smeja. . . norec!“

„Vsi se bodo pozvali svoj čas na račun, od
vsih se bode tiijal“ spregovori Gubarev ne to¬
liko z učiteljskim kakor preroškim glasom.

„Da, da,“ ponavlja Bambajev, „od vsih se
bode tirjal, od vsih! In kako, Stefan Nikolaje¬
vič, napreduje vaše delo?“

„Zdaj nabiram blago,“ odgovori namrgodivši
se Gubarev ter se obrne k Litvinovu, kteremu
je začelo že po glavi bučati od gomile njemu ne¬
znanih imen in od brezkončnega brbljanja; „s
čim se pa vi zanimate? 11

Litvinov zadovoli njegovej radovednosti.

„A, to velja kaj, z naravoslovnimi nauki!
To je koristno, bolj ko učilnica; kot šola, ne kot
namen ... namen bi zdaj moral biti...  hm ..  .
moral hi biti drugačen. Vi, dovolite mi, kakega
mnenja ste vi?“

„Kakega mnenja ?“

3

34

„Da, to je, kacega političnega prepričanja
ste vi?“

Litvinov se mu nasmeja, — „jaz nimam ni-
kakoršnega političnega mnenja . 11

Pri teh besedah vzdigne debeluh, ki je sedel
v kotu, glavo po koncu, ter pazljivo gleda na
Litvinova.

,,Kako to ? 11  praša Gubarev z veliko krat¬
kostjo, — „še niste o tem na čistem ali ste se
odrekli politikovanji ? 11

„Kaj vam hočem odgovoriti? Za nas Ruse
je še prerano, da bi imeli politična prepričanja
ali misliti, da jih že imamo. Zapomnite si, da
dajem besedi „politički“ ta pomen, ki jej po
pravici gre in da. . .“

„Aha! eden od nezrelih 11  mu pristriže Gu¬
barev govor z ravno tisto kratkostjo, ko popred,
in pristopivši k Vorošilovu ga vpraša, če je pre-
čital brošuro, ki mu jo je dal?

Vorošilov, ki ni, odkar je prišel, ne ene be¬
sedice spregovoril, čemur se je Litvinov jako ču¬
dil, gledal je jako mršljivo in znamenljivo sukal
oči, (on je navadno prav veliko gučal ali pa
molčal) razširjeval prsi, tolkel s petama z eno
ob drugo in majal z glavo, da je bilo kaj.

„No kako je, ste zadovoljni ? 11

„Kar se tiče glavnih načel, zadovoljen sem
z njimi, nikakor pa ne z izvodom . 11

„Hm ... pa Andrej Ivanič mi je hvalil to

35

brošuro. Potem mi bodete pa vi povedali svoje
dostavke. “

„Jih želite pismeno ? 41

Temu se je Gubarev vidno začudil; tega ni
pričakoval, Pa brez dolzega premišljevanja reče:
„Da pismeno. Ravno prav, jaz vas bom prosil,
da mi tudi poveste svoje mnenje o ... o . . . aso¬
ciaciji . 14

„Po metodi Lassale-jevi ali po Scliulze-De-
litscbevi ? 11

„Hm. . . po obeh. Tukaj pri uas, veste, je
posebno važna financialna stran, no tudi artel *),
vprašanje ... kakor zrno . . . vse to je treba vzeti
v pretres . 11

„In vi, Štefan Nikolajevič, kacega mnenja ste
vi, kar se tiče kolikosti potrebne desetine? vpraša
Vorošilov z glasom, ki je razodeval veliko deli¬
katnost.

,,Hm...  in občina ? 11  vpraša Glubarev glo-
bokomiselno in brado grizeč in se vpre ob mizo
— „občina! veste vi, to je velika beseda! Po
tem pa še, kaj pa ta postopanja ministerstva
proti nedeljskim šolam, čitalnicam, časopisom?
In nejevolja Seljakov pri podpisovanji ustavnih
izprav? Razun tega, kaj če biti s Poljskoj? Zar
ne vidite, kam vse to pelje? Ali ne vidite, da . . .
hm ... da nam je treba zliti se z narodom, spo-

Artel = družtvo delavcev, ki z^jedno delajo in
z^jedno jedo.

3 *

36

znati jegovo mnenje?" Gubareva je obladala na
mah neka težka žalost, skoraj zla volja; vedno
bolj se mu žari lice, prisiljeno diše, pa vendar
ne povzdigne svojih oči in ne preneha grizti brade
.. . „ali ne vidite . .

„Jevsejev“ . . . zadere se zopet Suhančikova,
kterej je bil med tem Bambajev iz spoštovanja
do gospodarja na pol tiho nekaj pripovedoval.
Gubarev se jezno zasukne na petah in začne zo¬
pet meriti sobo.

Zdaj so se začeli prijavljati novi gostje. Proti
večeru nabralo se je obilno ljudi. Med njimi je
prišel tudi Jevsejev, kterega je bila Suhančikova
tako nevsmiljeno ogrdila. Ona se je vrlo ljubez¬
nivo ž njim pogovarjala in naprosila ga, naj jo
sprejme domu. Prišel je tudi neki Piščalkin, prav
idealen pomiriteljni sodnik, jeden od tistih ljudi,
kakoršnih zares Rusija veliko potrebuje, človek
jako kratke pameti, brez vednosti, brez darov,
brez samosvesti, potrpežljiv in pošten. Seljaki v
njegovem okrožji skoraj da so ga molili, in on
sam se je tako spoštoval, kakor bitje, ki je v
resnici vredno spoštovanja. Pošlo je tudi neko¬
liko oficirčekov, ki so prišli na kratek odpust v
Evropo in se veselili, da so zopet enkrat občili
z izobraženimi, se ve da so govorili pazljivo in
ne izpuste iz glave nar zadnjega poveljnika pol¬
kovnega. Prišlo je tudi dvoje mršavih študentov
iz Heidelberga. Eden se je vse preziraje ogledo-

37

val, drugi pa je na ves glas hohotal, obadva
sta bila jako nerodna. Za njima se privleče še
en Francoz, tako imenovan „petit je un homme“,
precej reven in nekaj neumen;... on je pri svo¬
jih tovarših na glasu, da se vanj zaljubljujejo
ruske grofice; on sam pa je bolj mislil na do¬
broto dobre večerje.

Nakonec se prijavi nek Tit Bindasov, videti
iskren, v istini pa lukav in goljfiv, po besedi
terorist in po poklicu policist, prijatelj ruskih
tergovcev in parižkih loret, plešast, brezzoben
pijanec. Bil je jako rudeč in reven, trdil je, da
je bil zgubil posledno kopejko zmikavcu Benazetu
in da je naposled priigral 16 goldinarjev. Z eno
besedo, zbralo se je mnogo sveta. Čudno, v res¬
nici čudno bilo je spoštovanje, s kterim so se
obračali vsi proti Gubarevu. kakor proti učitelju
ali starešini; oni mu priobčujejo svoje mnenje in
se podvržejo jegovej sodbi. On pa jim odgovarja
z mrmljanjem, z drganjem brade, s sukanjem
oči, kar so vsi sprejemali kot izreke visoke mo¬
drosti. V prepire se je Gubarev redkokrat me¬
šal, zato pa so si drugi pridno s tem kvarili
prša. Zgodilo se ni enkrat, da se jih je troje,
čvetero drlo na enkrat celih deset minut, pa vsi
so bili zadovoljni in so se razumeli. Razgovor
je trajal do čez polnoči in odlikoval se, kakor
se že vidi, po obilnosti in raznovrstnosti pred¬
metov. Suhančikova je govorila o Garibaldiju,

38

o nekem Karlu Ivanoviču, ki so ga nasekali
njeni lastni ljudje, o Napoleonu III., o ženskem
trudu, o kupcu Pleskačevu, ki je vedoma vmoril
dvanajst svojih delavcev in zato dobil medaljo
z napisom ,,za dobre zasluge 14 , o grozinskem knezu
Cukčevlidzevu, ki je s pušo vstrelil svojo ženo,
in še. . . o bodočnosti Rusije. Piščalkin je tudi
govoril o bodočnosti Rusije, o odkupu, o značajih
narodnosti, in o tem, kako on razen vsega nar
bolj prezira to, kar je priprosto. Vorošilov začne
zopet govoriti in brez sape, skoraj da se ni za¬
dušil, je napominjal po imenu učenjake vseh ča¬
sov in narodov. Tudi on eno čvekne o bodoč¬
nosti Rusije. Bambajev je tudi pripovedoval o
bodočnosti Rusije in popisoval jo z najlepšimi
barvami. V tem navdušenji mu pride na misel
neka melodija, ki jo spozna za rusko „ah! ve-
liko“ ter jo zapoje; pa kmalo ga je prekričal
občni vik, da on poje samo miserere iz Trova-
tore in še to vrlo slabo. Eden oficirčekov je grdil
rusko literaturo, drugi pa je deklamiral nekaj
stihov iz ,,iskre 11 . Tit Bindasov gre še dalje:
on pravi, da bi bilo treba, vsem tem goljufom
zobe izbiti — in pasta! ni pa povedal, kterim
goljufom. Dim od sinoflek je bil zadušljiv. Vsem
je bilo vroče in bili so že vtrujeni in hripavi,
vsem so se oči porudečile, vsem je raz lica cur¬
ljal znoj. Butelje hladnega piva so se donašale
marljivo in zginjevale so, ko bi mignil. „Kaj

39

sem že hotel reči?“ vpraša eden, „s kom sem
se že prepiral in o čem?“ praša drugi. In sredi
tega trasa in liruša je hodil Gubarev kakor po-
pred drgaje in glade si brado gor in dol po sobi;
zdaj nastavi uho in prisliškiva kakemu razgo¬
voru , zdaj zopet čmrkne kje kako besedo in
vsakdo je lehko nehote opazil, da je ta Guba¬
rev vsemu središče in da je on tukaj domačin
in prva oseba. Litvinova je začela okoli desete
ure glava boleti. Cisto na tihem jo pobriše ta¬
čas, ko je bil krik narveči. Suhančikova se je
bila spomnila nove krivice kneza Barnavlova:
skoraj, da ni vkazal nekomu ušesa odrezati.

Blaga nočna sapa je pihljala in se vlila na
razžarjeno lice Litvinovu. „Kaj je to?“ premiš¬
ljuje hode po temnem drevoredu, „česa sem se
vdeležil? Zakaj so se oni zbrali? Zakaj so se
drli, prepirali, ko da bi hoteli iz kože skočiti?
Cernu vse to?“ Litvinov mikne z ramama, od¬
pravi se k Weberu, vzame novine in si naroči
sladoled. V novinah se je razpravljalo rimsko
pitanje, sladoled pa je bil slab. Že se začne od¬
pravljati domu, kar stopi predenj nepoznan člo¬
vek s klobukom širocih krajev in spregovori po
ruski: „Vas morda motim?“ ter se vsede za nje¬
govo mizo. Se le pozno, ko ga je dolgo in ostro
ogledal, spozna Litvinov v njem tistega tolstega
človeka, ki se je bil spravil pri Gubarevu v kot
sobe in s toliko pazljivostjo vanj zrl, ko se je

40

jelo o političnem prepričanji govoriti. Celi večer
ni bil spregovoril ne ene besedice, in zdaj. ko
se je vsedel poleg Litvinova in snel klobuk raz
glave, ga začne gledati bolj prijazno, pa malo
nemirno.

V.

„Gospod Gubarev, pri kterem sem imel danes
čast videti vas“ začne on — „me vam ni pred¬
stavil. Zatorej, ako dovolite, se vam hočem pri¬
poročiti sam: Potugin, odstavljen dvorski sveto¬
valec, služil sem pri fmancijskem ministerstvu v
Petrogradu. Nadjam se, da se vam to ne bo
čudno zdelo. V obče ni moja navada, tako naglo
uspoznavati se ... ali z vami. . .“ tukaj preneha
Potugin ter si vkaže prinesti kupico češnjevca,
„da se nekoliko okrepčam' 1  pristavi smehljaje.

Litvinov pogleda z dvojno pazljivostjo na to
posledno izmed vseh teh čudnih lic, s kterimi
je bil danes prišel v dotiko in odmah si misli:
„ta hi kakor uni“. Gotovo, da ni takšen. Pred
njim je sedel širokih pleč, velicega trupla na
kratkih nogah, pobešene kodraste glave, vrlo
modrih in otožnih oči pod gostimi obrvi, velikih
pravilnih ust, grdih zob in čisto ruskega nosa,
kakoršnemu pripada prislov „krompirjev“; člo¬
vek, brhek po pogledu in divji, v obče nenava¬
den. Oblečen je bil čisto brezskrbno. Staromoden

41

plašč je ležal na njem, kakor vreča in Zavratnik
se je bil zasuknil na stran. Hitra njegova zaup¬
ljivost se ni zdela Litvinovu prisilna, ampak,
nasprotno, ona mu je na tihem dopadala. Ni-
kako ni bilo videti, da bi bila temu človeku
navada vporivati se znancem, čuden vtis je vči-
nil na Litvinova: vzbudil je v njem spoštovanje,
sočutje in nehotoma tudi milosrdje.

„Jaz vas tedaj ne vznemirujem ?“ vpraša ga
zopet z mehkim, malo obmolklim in slabim gla¬
som, kakoršen je ravno odgovarjal celej jegovej
figuri.

„Odpustite!“ reče Litvinov— „jaz, nasprotno,
se vas jako veselim.“

„Zares? ne, tako se radujem tudi jaz. Slišal
sem o vas že mnogo; vem, s čim se zanimate
in ktere so vaše namere. Delo je plemenito. Zato
ste pa tudi molčali danes. “

„Da, tudi vi“ odvrne mu Litvinov „ste malo
govorili.“

Potugin vzdihne. „So pa drugi malo več go¬
vorili; jaz sem poslušal. No, in kako“ pristavi
malo premolčavši in kakor pri zabavi glade si
obrvi — „kako se vam dopada to naše zidanje
babilonskega stolpa ?“

„Pač zidanje babilonskega stolpa! To ste
prav lepo povedali. Vse te gospode sem mislil
vprašati, kaj da tako hlopotajo?“

Potugin vzdihne zopet. „To je čudno, da oni

42

tega sami ne vedo. V prejšnih časih hi se bilo
o njih reklo: „oni so samo slepo orodje za više
namene* 1 , mi zdaj potrebujemo bolj ostrih pri-
imen. In lejte, mene ni ravno volja, grditi jih,
povem vam raje, da so vsi. .. to je skoraj vsi
prekrasni ljudje. O ženski Suhančikovej na pri¬
mer vem prav mnogo dobrega: dala je svoje po-
sledne novčiče svojima revnima stričnicama. Vza-
mimo, da je to storila njena želja, pokazati se
pred svetom, vendar pa morate priznati, da je
to redka žrtva pri ženski, ki sama nima veliko.
Za gospoda Piščalkina ne govori nič. Njemu so
Seljaki jegovega okrožja prinesli vsako leto sre-
bern kozarec v podobi dinje za dobrote jegove
in mogoče tudi s podobo jegove ljubice; ako-
ravno jim je vsakokrat rekel, da ne zasluži te
časti; pa tega ni prav rekel, kajti on zasluži to.
Vaš prijatelj pa, gospod Bambajev, ima čudno
srce. Zares on je sličen pesniku Jazikovu, ki je
prepeval o sladkosti sprehoda po čvrstem zraku,
sedeč za mizoj pri knjigi in kupici vode. Gospod
Vorošilov je vrlo dober človek, kakor drugi je¬
gove šole, ki so zapisani na zlati tabli, točno po
ordinanci komandiran k naukom in civilizaciji.
On celo molči frazasto, pa še tako mlad! Da,
da, to so vsi izvrstni ljudje, pa koristi ni no¬
bene od njih.“

Litvinov je poslušal Potugina z vedno večim
občudovanjem; vsaka beseda jegovega tihega in

43

prepričavnega govora je kazala, da razume in
da želi govoriti.

Potugin je zares razumel in hotel govoriti.
Kakor človek, ki mu je življenje že uničilo sa¬
moljubje, čakal je z filozofičkim mirom, kdaj hi
zamogel rano vsekati srcu.

„Da, da“, jame na novo z nenavadnim jemu
lastnini, žalostnim in obupnim humorjem —- „to
je vse vrlo čudno. Še nekaj vas prosim, da pri-
denem: Ako se na primer skupi deset Angležev,
začnejo odmah govoriti o podmorskem telegrafu,
o davkih, o papirji, o tem, kako se vdelujejo
podganske kože, z eno besedo o vsakovrstnih
stvareh tehtno in vestno; ako se snide deset
Nemcev, pride naj prvo Schleswig-Holstein in
zedinjena Nemčija na vrsto; ako se snide deset
Francozov, je o ljubezni prvi razgovor; ako pa
pride skupaj deset Rusov, na mah je na dnev¬
nem redu pitanje — in tega ste se imeli danes
priložnost do vrha prepričati, — vprašanje o zna¬
čaji in bodočnosti Rusije, pa čisto v površnih
črtah brez vsakega dokaza in prenehljeja. Žve-
kajo in prežvekujejo to vprašanje, kakor otrok
kos gumilastike; ni soka ne pameti. No, in na
konec se seveda še dostavi gnjili zapad. čudna
stvar, pomislite! vedno nas trpinči ta zapad, pa
je. . . gnjil! Ali ga čemo zares prezirati? a tudi
to brez dvombe je vse fraza in laž. Vedno ga
grdimo in zopet grdimo, pa vendar se oziramo

44

vedno na jegovo mišljenje. Jaz imam prijatelja,
lepega, ne več mladega človeka, ki je že oče
rodbine. On je bil nekoliko dni jako slabo raz¬
položen zavoljo tega, ker si je naročil v neki
ruski restavraciji ,,une portion de biftek aux
pommes de terre“ in je poleg njega zakričal od-
mah nek Francoz „gargon biftek pommes!“ Moj
prijatelj skoraj da se ni pogreznil samega gnjusa.
Potem pa je vedno le kričal „biftek pommes!“
in tudi druge tako učil. Celo mlade parižke lo-
rete se čudijo spoštovanji, s kterim jih obisku¬
jejo naši mladi pustinjači. „Moj Bog“, si mislijo
oni, „kje, kje sem jaz? Pri njej sami, pri Annah
Deslions!!“

„Povejte mi“, vpraša Litvinov — „čemu pri¬
pisujete vi očividni upliv Gubareva na vse, ki
stojijo okoli njega? Ali jegovim darovom, ali je-
govej sposobnosti ?“

,,Nikakor ne; on nima nič od obojega. 11

„Tako pa značaju, ali tudi ne?“

„Tudi temu ne; on ima samo trdno voljo.
Mi Slovani v obče nismo bogati na tem daru in
se temu poklanjamo. Gospod Gubarev je hotel
biti načelnik in vsi so ga spoznali za načelnika.
Kaj nam je storiti? Vlada nas je osvobodila od
trdega robstva, hvala jej; pa navada robstva se
je globoko vkoreninila pri nas; te navade se ne
bomo še kmalo otresli. Nam je vselej in povsod
potreben gospodar. Pa glej, saj ga tudi imamo!

45

Temu je treba, pokoriti se, se pravi, in drugo
vse pustiti na strani! Pravi robovi! Tudi naš
ponos je robski in naše poniževanje je robsko.
Rodi se nov gospodar, — proč s starim. To je
bil Jakob in zdaj bodi Izidor; grdite Jakoba,
na kolena pred Izidorom! Spomnite se, kaj se
je v našej dobi že vse spremenilo! Mi pravimo,
da je naše svojstvo, zatajevati se. Pa mi se ne
zatajujemo tako, ko svobodni ljudje, ampak ka¬
kor robovi, lakaji, kterim to ukazuje gospodar.
Mi smo mehak narod, nas v roke vzeti ni težko.
Na taki način je postal tudi Gubarev gospodar;
vedno je dolbil in dolbil le na enem mestu in
izdolbil ga je. Ce ljudje vidijo, da ima človek
veliko mnenje o samem sebi, da sebi zaupa, da
zapoveduje — glavno je, da zapoveduje, — te¬
daj mislijo, da ima že tudi prav in da ga je
treba vbogati. Vsi naši razkoli, naši Onufriev-
ščini in AkulinovšČini so nastali na ravno ta
način. Kdor je pred vzel palico, je bil korporal.“

Potuginu se je bilo razžarilo lice in oči so
mu postale kalne. Saj so bile pa tudi jegove
besede gorke, grenke in resnično žalostne.

„Kako ste se pa vi z Gubarevom seznanili?* 4
vpraša Litvinov.

,,Jaz ga že davno poznam. In glejte naše
čudne ljudi: pisatelj, ki je v vseh svojih pesmih
in v prozi grdil pijanstvo in žganjarstvo, kupil
si je žganjarno in odprl sto krčem. Druzega bi

46

pometli iz zemlje, njemu pa že ni nihče naspro¬
toval. Tako tudi gospod Gubarev: on je demo¬
krat, slavjanofil in socialist in kar koli hočete,
premoženje pa mu oskrbljuje brat jegov, gospo¬
dar starega* kopita, eden izmed tistih, ki pove¬
ličujejo dantiste. Tudi ta gospa Suhančikova, ki
pravi, da je neka Bičer-Stoy vdarila Tentelejeva
po obrazu, tudi ta se gotovo prilizuje Gubarevu;
in to brž ko ne zato, ker on čita učene knjige
in vedno v tla gleda, kakor da bi se bil za¬
mislil. Dar zgovornosti njegove ste imeli danes
priliko soditi in hvala Bogu, da mnogo ne go¬
vori. Kedar pa začne govoriti, še meni ni mo¬
goče prestati, akoprem sem jako potrpežljiv. On
začne pripovedovati grde anekdote, — da naš
veliki gospod Gubarev pripoveduje grde anekdote
in se pri tem smeja nevsmiljeno ostudno . 11

„Ste li vi tako potrpežljivi ? 11  vpraša Litvi-
nov. „Jaz sem protivno mislil. No, dopustite mi,
da vas prašam za vaše ime in za vašo domovje ? 11

*

Potugin pokusi malo češnjevca.

„Meni je ime Sozont. . . Sozont Ivanič. Dali
so mi to lepo ime na čast rojaku arhimandritu,
s kterim pa stojim v zvezi le po imenu. Jaz
sem, ako se smem tako izraziti, duhovskega
rodu. Da pa vi dvomite nad mojo trpežljivostjo,
nimate prav; kajti jaz sem potrpežljiv: dva in
dvajset let sem služil svojega strica, državnega

47

svetovalca Irinarlia Potugina. Ga vi niste po¬
znali ?“

„Ne.“

„Čestitam vam za to. Ne, jaz sem potrpež¬
ljiv. No, povrniva se zopet k prvej stvari! ka¬
kor se je imel navado izraziti moj brat, pri¬
smojeni protopop Avakum. Jaz se, milostljivi
gospod, resnično čudim našim rojakom. Vsi ob¬
upujejo, vsi liodijo s povešenim nosom, pa so ob
enem polni upanja. To so vam prekrasni ljudje,
slavjanofili, kterim se tudi Gubarev prišteva, ve¬
lika zmes brezupnosti in zavisti. Vsi živijo v pri¬
hodnosti. Po njihovem mnenji ni Rusija celih
deset let prav nič napredovala, ne v upravi, ne
pri sodniji, ne v naukih, ne v skušnjah in ne
v rokodelstvu ... pa stojte, potrpite: vse bode.
Pa kako bode to vse, ako smem prašati? O,
kako da bi ne bilo, saj smo izobraženi ljudje,
in narod ... o to je velik narod! Vidite ta le
armjak? ') Od tod mora priti Rusija vse. Vsi
drugi idoli se bodo razrušili, mi bomo verovali«
v armjak. Ako se nam pa armjak izneveri? On
se nam ne bo izneveril! Da bi jaz bil slikar,
to-le podobo bi naslikal: Izobražen človek stoji
pred prostakom in se mu nizko priklanja: ozdravi
me, konec me bode samih bolečin! Prostak pa
se zopet od svoje strani nizko prikloni izobra-

')  Kmečka suknja.

48

ženemu človeku: nauči me, gospod, da ne pro¬
padem v temoti. — Se ve da se nobeden iz
mesta ne premakne. Treba bi bilo, da se poni¬
žamo ne samo z besedo, temveč da se učimo od
naših starših bratov, kar so dobrega izumeli, in
bolje bode za nas. — Kellner, noch ein Glas-
chen Kirsch! — ne mislite, da sem pijanec, am¬
pak alkohol mi nekoliko jezik razveže.“

„Vsled tega, kar ste sedaj pripovedovali,“
reče Litvinov s smehljanjem, „mi ni treba po-
praševati, h kterej stranki da spadate in kako
mnenje imate o Evropi. Pa dopustite mi, da še
jaz nekaj pristavim: Vi pravite, da je treba je¬
mati in učiti se od naših starših bratov. Kako
pa je mogoče, sprejemati to, kar se ne slaga s
pogoji podnebja, zemlje, krajnih in narodnih po¬
sebnosti. Spominjam se, da so si moj oče na¬
ročili od Butenopova železno jako priporočano
vejačo. Ta vejača bila je res prav dobra — pa
kaj je bilo ž njoj? Celih pet let je stala pod
uto brez vsake koristi, dok je ni zamenjala le¬
sena amerikanska, ki se veliko bolj prilega na¬
činu našega življenja in našim navadam, kakor
že v obče vse amerikanske mašine. Ne more se
toraj, Sozont Ivanovič, kakor vidite, vse spre¬
jemati. “

Potugin povzdigne glavo.

„Nisem pričakoval od vas tacega ugovora,
pošteni Gregorij Mihajlovič. Kdo zahteva od vas,

49

da bi vse sprejemali. Saj menda ne sprejemate
tujega zato, ker je tuje, ampak zato, ker je ko¬
ristno; sodite in zberite! Kar se pa tiče vspeha
— ne skrbite za to: njih korist je gotova vkljub
sili vseh teh krajnih in podnebnih pogojev, na
ktere ste opominjali. Dajte le dobro pičo in na¬
rodni želodec jo bode po svoje prekuhal in sča¬
soma, ko se bode organizem okrepčal, dala bo
svoj sok. Vzemite na primer naš jezik. Peter
Veliki ga je poslavil s tisoči ptujih besedi, z
holandskimi, francozkimi, nemškimi. Te besede
so izraževale pojeme, s kterimi je bilo treba se¬
znaniti ruski narod. Ne s filozofovanjem in ne
s ceremonijami, ampak kar na ravnost je izlil
Peter iz čebra in soda tuje besede v naša telesa.
Izprva je res iz tega postala nekaka čudna me¬
šanica, pa potem se je začelo tisto prekuhavanje,
o kterem sem vam že popred pravil. Pojmovi so
se vstvarjali, tuje oblike so se po malem zgub-
ljevale, naš jezik je našel v lastnih nedrih jih s
čim zamenjevati in zdaj se sme vsak naroden
stilist podstopiti, da prevede vsako poljubno stran
iz Hegelna... da, da iz Hegelna, in ne potre¬
buje ne ene neslavjanske besede. Kar se je zgo¬
dilo z jezikom, upati je, se bode zgodilo tudi v
drugih krogih. Celo vprašanje je to, je li naša
narava krepka? Naša narava je prestala že dru¬
gačne nevihte. Za svoje zdravje, za svojo samo-
stalnost morajo se bati le bolni in slabi narodi. 41

4

50

„Vse je tako,“ reče Litvinov; „pa čemu bi
se vedno podmetavali takim poskušnjam? Vi ste
sami rekli, da iz tacega poskuševanja od začetka
izhaja čudna mešanica. No, kaj pa, ko bi nam
tako čudovišče ostalo? Da, saj je pa tudi ostalo,
to sami veste.“

,,Ne samo v jeziku — pa že to pomeni ve¬
liko. Jaz nisem vstvaril našega naroda, jaz ni¬
sem kriv, da ga je zadela osoda hoditi skoz take
šole. „Nemci so se pravilno razvijali,“ kričijo
vedno slavjanofili, „podajte tudi nam pravilen
razvitek!“ Od kod pa vzeti ga, ker je že prvi
čin našega plemena, — pozvanje poglavarja izza
morja, — nepravilnost, anormalnost, katera se
na vsakem izmed nas do današnjega dne po¬
navlja. Vsak izmed nas, ako tudi le samo en¬
krat, je veleval čemu ptujemu, neruskemu in re¬
kel „pridi in vladaj nad menoj!“ Gotovo prizna¬
vam, da ne morem, kedar vzamemo tujo hrano
v svoje telo, nikdar zanaprej vedeti, kaj smo
povžili, ali kos kruha ali pa košek strupa? —
to pa je gotova istina: od hudega do dobrega se
ne pride nikdar prek boljega, ampak vedno prek
hujšega; — in strup je v zdravoslovji koristna
reč. Le bedak in nepoštenjak zamore z veseljem
kazati na obožanje kmetov po osvobojenji, na
pomnoženo pijanstvo po vničenem odkupu . . .
pj-ek hudega se pride k veselemu. “

Potugin potegne z rokoj po licu.

51

„Vi ste me vprašali,“ nadaljuje, kakega mne¬
nja da sem o Evropi? Jaz se čudim Evropi in
čisto vdan sem njenim načelom in ne zdi se mi
treba to prikrivati. Jaz sem že davno nelial
bati se, da bi ne razkrival svojega prepričanja,
in tudi vi se niste vstrašili povedati svojih misli
gospodu Gubarevu. Jaz, hvala Bogu, sem nehal
slagati se z mnenjem vsacega, ki z njim govo¬
rim. V resnici ne vem nič gršega, kakor je taka
nepotrebna plašljivost, ta prilizljiva vgodljivost,
ki se z njo marsikter državni uradnik ponižuje
pred študentekom, ki ni nič v njegovih očeh,
skoraj da ne začne igrati si ž njim, in ki pri¬
beži kakor zajec k njemu. Vzemimo, da se ob¬
naša uradnik le zarad popularnosti tako, zakaj
pa se naš brat, prosti meščan, suče tako brez
samosvesti okoli druzega človeka. Da, da, jaz sem
zapadnjak, jaz sem vdan Evropi, to je, govorimo
točneje, omiki, tisti omiki, nad kteroj imajo pri
nas toliko veselje — civilizacija — da, da, ta
beseda je še lepša, to jaz ljubim iz celega srca,
verjem vanjo in nimam druge ljubezni in je ne
bom imel. Ta beseda ci.. vi. . li..  za ..  ci.  . ja
(Potugin izgovori to besedo povdarjaje vsaki slog)
ta je razumljiva in čista in sveta; vse drugo pa,
narodnost, kakor tudi slava, dišijo po krvi..  .
Bog ž njimi!“

„No, in ljubite svojo domovino ?“

Potugin potegne z rokoj po licu.

4*

52

»Strastno jo ljubim in sovražim strastno."

Litvinov zmigne s plečami.

»Domovina, Sozont Ivanič, naše staro, občno
geslo!“

»Kaj že to? Kaka beda! Koga se boste bali!
Jaz poznam še več dobrih gesel. Glejte na pri¬
mer : red in svoboda — prav krasno občno geslo!
To je bolje, ko naše: poveljstvo in nered. Vrh
tega pa še vse te fraze, kterih je pijano toliko
glav: zaničevano občinstvo, suvereniteta ljudstva,
pravica do dela: ni morda to vse občno geslo?
In kar se tiče ljubezni, ki se ne da ločiti od
sovražtva...“

»Ta byronizem!“ preseka mu Litvinov be¬
sedo, »romantizem iz tridesetega leta sem.“

»Dovolite mi, vi se motite. Prvi, ki je po¬
kazal na zvezo teh čutov, ljubezni in sovražtva,
bil je rimski pesnik Katul, ki je živel dva tisoč
let pred nami. Jaz sem to v njem čital, ko sem
se bil nekoliko latinskega naučil vsled svojega,
ako se smem tako izraziti, duhovskega rodu ■).
Da, jaz ljubim in sovražim svojo čudno, milo,
onečiščeno, krasno domovino. Še le nedavno sem
jo zapustil; treba mi je, da si nekoliko odpoči-
nem po dvajsetletnem sedenji za državno mizo v
državnih poslopjih. Zapustil sem domovino in

') Odi et amo. Quare id faciam, fortasse requiris.

Nescio; sed fieri sentio et excrurior.

Katul' LXXXVI.

53

tukaj je prav dobro biti in prijetno. Pa skoraj
pojdem zopet nazaj, to že slutim. Dobra je sa-
dovna zemlja, pa vendar ne rastejo na njej
maline. “

„Vam je tukaj prijetno in veselo, tudi meni
je tukaj dobro,“ pravi Litvinov. „Jaz sem pri¬
šel sem, da se kaj naučim. Akoravno vidim
take-le zle prikazni, me to ne moti.“ — Pri teh
besedah pokaže na dve memogredoči loreti, okoli
kterih se je sukalo in smukalo nekoliko članov
Jokaj-kluba, in na dvorano za kvartanje, ki je
bila še vsa natlačena, akoravno je bilo že jako
pozno v noči.

„Ivdo pa vam je pravil, da sem jaz za vse
to slep? vpraša Potngin. — „Odpustite mi, vaše
opombice me spominjajo na slavna naznanila naših
nesrečnih novinarjev o nedostatkih angležke vojne
uprave za časa krimske vojske, ki so se priob¬
čevale v „The Times". Jaz nisem optimist, in
vse človeško, celo naše življenje, cela ta kome¬
dija s tragičnim koncem se mi ne predstavlja v
rožnatem svitu; pa zakaj zapadu pripisovati to,
kar se izcimi tudi lahko v naši lastni naravi?
Ta hiša za kvartanje je zgolj strup za naš svet?
no, ali niso ti-le kvartači naši ljudje? Ne, lju¬
beznivi Gregorij Miliajlovič, bodimo zmerneji in
mirnejši! Dober učenec vidi napake svojega uči¬
telja, pa jih spoštljivo zamolči. Ravno te napake
so njemu v korist in ga vodijo na pravo pot.

54

Ako pa morate na vsak način razliti svoj žolč
nad gnjilim zapadom, saj pride ravno zdaj tod le
sem vitežki knez Koko! V četrt ure je zaigral
za zelenoj mizoj toliko, kolikor si prisluži z ve¬
likim trudom sto in petdeset rodbin. On je jako
razdražen in vam bode izvrsten tovarš! 44

„Prosim, prosim,“ reče naglo Litvinov vide,
da Potugin vstaja od svojega mesta, — „jaz po¬
znam kneza Koko prav malo in bi gotovo raje
govoril z vami.“

„Jaz sem vam prav hvaležen, 44  govori Potu¬
gin vstajaje in priklanjaje se, — „jaz sem tako
že dosti z vami besedoval, to je, govoril sem jaz
sam, in vi ste gotovo laliko sami pri sebi spo¬
znali, kako čuden je človek, ki hoče vedno le sam
govoriti. Dokler se zopet vidimo . .. mene jako
veseli, ponavljam še enkrat, da sem se z vami
seznanil/ 1

„Ostanite še malo, Sozont Ivanič! Povejte
mi vsaj, kje stanujete in kako dolgo še mislite
tukaj ostati ?“

To vprašanje je Potugina nekako vznemirilo.

„Se ta teden ostanem v Badenu; sicer pa se
moreva znajti ravno tu pri Weberu ali pa pri
Marksu. Ce pa to ne, vas pa obiščem.“

„Vendarle bi rad vedel vašo adreso.“

„Da, pa . . . jaz nisem sam.“

„Ste oženjeni? 14  vpraša hitro Litvinov.

55

„Ne, prosim vas . . . kaj bodete tako nepri-
lično govorili! Pri meni je neka mlada deklica.“
„A!“ čmrkne Litvinov izgovarjaje se z uljud-
nim kretanjem in pobesi oči.

„Ej, ima še le šest let,“ reče Potugin — „ona
je sirotle, hči neke gospe, moje dobre znanke
Mnogo lajše se snideva tukaj. Z Bogom!“ Na¬
sadi si klobuk na razkodrano glavo in liitro od¬
ide. Se dvakrat se pokaže pod plinovimi svetil-
nicami na cesti, ki pelje v Aichenthalski dre¬
vored.

VI.

„Čuden človek to!“ si misli Litvinov, ter so
obrne proti gostilnici, v kterej si je bil najel sta¬
novanje. „Cuden človek, hočem ga obiskati!“ Ko
stopi v svojo sobo, zagleda pismo na mizi. „A,
od Tatijane!“ mislil si je in se jako razveselil
pisma; pa je bilo od očeta. Litvinov prekrhne
veliki pečat z grbom in začne čitati, . . . silen,
prijeten, in znan duh ga iznenadi. Ogleda se in
vidi na oknu v kupici vode velik šopek svežih
solnčnic. Litvinov se nagne k njim, se jih do¬
takne in povoha ne brez začudenja,... nek da¬
ven spomin se zbudi v njem, pa si ne more do¬
misliti. Pozvoni strežaju in ga vpraša, od kod da
je to cvetje? Strežaj odgovori, da jih je prinesla
neka ženska, ki ni hotela povedati svojega imena,

56

ampak rekla je, da bote že po samih rožah ve¬
deli, kdo da je ona. Litvinovu pade zopet nekaj
na misel..., vpraša strežaja, kaka je bila žen¬
ska? Strežaj odgovori, da je bila visoke rasti in
prekrasno oblečena, pred licem pajčolan.

„Prej ko ne je bila ruska grofinja,“ pristavi
strežaj.

„Iz česa sodite vi tako?“ praša Litvinov.

„Dala mi je dva goldinarja,“ reče strežaj in
se nasmehne.

Ko je Litvinov odpustil strežaja, stal je dolgo
zamišljen pred oknom. Na konec mahne z rokoj
in jame zopet čitati očetovo pismo. Oče je izli¬
val v njem, kakor navadno, svojo žalost in trdil,
da neče nihče več kupovati kruha, če ga ne dobi
žisto zastonj; da ljudje ne poznajo več pokornosti,
in da bo kmalo konec sveta. „Misli si,“ pisal je
oče med drugim, „poslednega kočijaža so mi po¬
kvarili, Kalminčonka, se še spominjaš nanj? In
gotovo bi bilo proč ž njim, in ne imel bi člo¬
veka, da bi me kam peljal, ko bi me ne bili
dobri ljudje spomnili na duhovnika v Rjazanu,
ki je prvi mojster za take bolezni, in svetovali
mi, naj ga pošljem tje. In zares ga je ozdravil,
bolje ko bi si mogel misliti. Da mi boš verjel,
pridenem tudi duhovnikov dokument." Litvinov
pregleda z radovednostjo ta dokument. V njem
je stalo to-le: „IIlapec Nikanor imel je bolezen,
proti kteri nima zdravoznanstvo leka. Ta bolezen

57

izvira od zlih ljudi, Priča temu je Nikanor sam:
ker ni izpolnil nekemu dekletu dane obljube, zato
mu je ona napravila po zlih ljudeh, da je postal
čisto nesposoben. Da bi se mu ne bil jaz pokazal
za pomočnika v tej bolezni, moralo bi ga biti
konec, kakor črva na želji. Jaz v upanji na vse-
videče oko bil sem mu rešitelj življenja. Kako
da sem to izvršil, je moja skrivnost. Vašo blago-
rodnost pa prosim, da zaprotite vašemu dekletu,
naj se ne peča več s takimi sredstvi, ker zna
zopet koga spraviti v to nadlogo. “

Litvinov se zamisli nad tem dokumentom;
zdelo se mu je, da veje po njem sapa iz samotne
goščave in da ga obdaja samotni mrak zaples-
nelega življenja, čudno se mu je zdelo, da mora
to pismo baš v Badenu brati. Med tem je bila
ura že davno polnoči odbila. Litvinov se vleže
v postelj in vgasne svečo; toda zaspati ne more.
Lica, ki jih je danes videl, besede, ki jih je sli¬
šal, so se mu vrtele in čudno spletale po vročej
glavi, ki se mu je bila razbolela od tobačnega
dima. Zdaj se čudi nad Gubarevom, zdaj mu
pridejo na misel njegove v tla obrnene oči s to¬
pim in upornim pogledom, zdaj zopet jih vidi
razžarjene in nemirno se sukajoče; zdaj zopet za¬
gleda Suliančikovo, sliši njen zamolkli glas in ne¬
voljno šepetaje ponavlja za njo: „dala mu je za¬
ušnico, dala!“ zdaj zopet stopi pred njega ne¬
skladna figura Potuginova in deset-, dvajsetkrat

58

mu pride v spomin in vsaka njegova beseda; zdaj
se prikaže kakor koklja iz svojega kota Voroši-
lov v svojem oguljenem paleto-tu, in Piščalkin
prikima se svojo blagonamenjeno in lepo ostri¬
ženo glavo; tam kriči in psuje Bindasov, tukaj
spet se joče Bambajev samega navdušenja. . . .
Ali glavno je to, da mu ta neprenehljivi, sladki,
težki duh ne da pokoja in da se vse silneje in
silneje razliva po temni noči in ga vedno moč¬
neje spominja na to, česar on zapopasti ne more.
'Litvinovu pride na misel, da ni zdravo dišečih
cvetic v spalnici puščati čez noč. Toraj vstane,
pritiplje po mraku do cvetja in ga zanese v so¬
sedno sobo. Pa tudi od tod prodira zadušljivi
miriš do njega. Neprestano se premetuje po po¬
stelji iz ene strani na drugo. Že se mu je začela
prikradivati jeza; že vidi duhovnika „rešitelja iz
pokvare“; in dva vrlo hitra zajca zdrčati prek
pota in Vorošilova, ki sede z ogromno generalsko
perjanico kakor v grmu peva kakor slavček nad
njim...,  kar se na mah vzdigne iz postelje in
tlesknivši z rokami zavpije: „Ali nije ona? Ne
more biti!“

Da si moremo razjasniti te Litvinove besede,
prosimo drazega bralca, naj se vrne z nami ne¬
koliko let nazaj.

59

VIL

Okoli leta 1855 .je živela v Moskvi v silno
tesnih okoliščinah, malo da ne v revnosti, mno-
gočislana rodbina knezov Oseninih. To so bili
pravi, ne tartarsko-gruzinski, ampak čistokrvni
knezi Rurikoviči. Jiliovo ime srečaš večkrat v
naših letopisih med prvimi moskovskimi velikimi
knezi, ki so razprostirali rusko zemljo. Oni so
bili gospodarji obširnih podedovanih posestev in
mnozega imenja. Ne enkrat so bili obdarovani
za svoje v vojskah pridobljene zasluge; sedeli so
v svetovalstvu plemenitašev, eden izmed njih se
je celo pisal z „vič“. Ali vničili so jih vsled
obrekovanja jihovih neprijateljev do zadnega, vzeli
jim vso čast ter jih razgnali v samotne kraje.
Osinini so propadli, pa zginoli vendar niso, am¬
pak prišli so zopet k moči. Jarem pregnanstva
se  ji m  j e  odvzel, posestva so jim zopet dali na¬
zaj, pa vse to ni nič pomagalo. Osinini so čisto
osiromašili. Jihov rod se ni okrepčal niti za vlade
Petra Velikega niti Katarine. Vedno bolj so pro¬
padali in nastopali nižje službe. Šteli so med
seboj že take, ki so se ponižali za policiste, na¬
čelnike komptoarov in nadzornike mestnih od¬
delkov.

Rodbina Osininov, o kterih mi govorimo, je
štela sedem oseb: moža> ženo in pet otrok. Zi-

60

veli so na „Sobačjej plošadki“ (pasjem trgu), v
lesenej hiši z enim nadstropjem, z rižnatimi, pa¬
radnimi stopnicami na ulico, z zelenimi levi na
vratih in drugim plemenitaškim kinčem. Izpo-
sojevali so si pri tamošnem trgovcu, česar jim
je bilo treba; večkrat pa so sedeli po zimi brez
drv in luči. Knez sam je bil vel in nekoliko be¬
dast človek; nekdaj je bil lepotičnež, zdaj pa se
je že popolnoma zapustil. Ne toliko iz spošto¬
vanja do njegovega imena, kolikor iz obzira na
jegovo ženo, ki je bila popred na dvoru, so mu
dali neko službo z majhno plačo, lepim naslo¬
vom in brez vsacega posla. On se ni mešal v
nič in le kadil od jutra do večera; še „schlaf-
rocka“ ni slekel in težko je sopihal za pečjo.
Zena jegova, bolehna in čmerna, imela je vedno
dosti posla z domačimi sitnostmi, spravljaje otroke
v cesarske zavode, in z oskrbljevanjem svojih
petrogradskih zvez. Ona se ni mogla navaditi na
ta položaj in na oddaljenje od dvora. Ko je bil
oče Litvinova v Moskvi, se je seznanil z Osinini;
imel je priložnost skazati jim dobroto, posodivši
jim tri sto rubljev. Sin jegov, še študent, je več¬
krat zahajal k njim; tudi njegovo stanovanje ni
bilo daleč od Osininovih. Toda njega ni vleklo
tje sosedstvo, tudi ga ni odganjala slaba vgod-
nost jihovega življenja; — on je začel večkrat ob-
iskavati Osininove, odkar se mu je vnela ljubezen
do njihove starše hčerke Irine.

61

Irini je minulo ravno tedaj sedemnajsto leto.
Nedavno je bila zapustila inštitut, od koder jo je
vzela mati nazaj, ker se je bila z načelnico ne¬
kaj sporekla. Irina bi namreč bila imela pozdra¬
viti v francozkem jeziku na očitnem izpitu šol¬
skega pokrovitelja. Kratko pred tem aktom pa
je načelnica odločila za to druzega dekleta, hčer
jako bogatega najemnika. Kneginja ni mogla po¬
zabiti na to razžalenje, pa tudi Irina sama ni
odpustila načelnici te nepravičnosti. Ona si je že
v jutru mislila, kako bode vstala, govorila svoje
verze in s tem obrnila občno pozornost na sebe
in da bode cela Moskva govorila o njej.. .•. Pa
tudi res! Moskva bi bila govorila o njej. Irina
je bila visoka deklica, lepo izraščena, nekoliko
vpadlih prs in mladih ozkih pleč, kože za njena
leta nenavadno blede, čiste in gladke, kakor ala-
baster, gostih, plavili las; krasne, zavsem pra¬
vilne črte na njenem licu še niso popolnoma zgu¬
bile tistega prostodušnega izraza, ki je lasten
prvej mladosti. Na lepem njenem vratu, na nje¬
nem na pol malomarnim, na pol brezskrbnim po¬
smehu videla se je v njej nervozna plemenitas-
kinja; v njenih lepih tenkih ustnicah, v malem
orlovskem nosu kazalo se je nekaj samovoljnega
in strastnega, nekaj zanjo in za druge nevar¬
nega. Žalostne, resnično žalostne so bile njene
oči, črnosivkaste z zelenim prelivanjem, žive in
gibčne, kakor pri egiptovskih boginjah s svitlimi

62

trepavnicami in velikimi obrvimi. čuden izraz je
bil v teli očeh: kakor koli so gledale, gledale so
pazljivo in zamišljeno iz nekake neznane dubljine
in daljine. V inštitutu je veljala Irina za eno
izmed najboljših učenk po razumu in sposobno¬
stih; po značaju pa je bila nestalna, samoljubna
in glava njena bila je nevarna. Ena učiteljica
jej je prerokovala, da jo bodejo njene strasti ugo¬
nobile — „vos passions vous perdront“; druga
pa jej je očitala hladnost, brezdušnost in imeno¬
vala jo „une jeune iille sans coeur“. Tovaršice
so imele Irino za štimano in občutljivo, bratje
in sestre so se bali pred njo, mati jej ni nič za¬
upala, in očetu je postalo čudno, kedar je vprla
vanj svoje skrivnostne oči. Tudi očetu in materi
je nehotečim vlila čuvstvo spoštovanja ne zavoljo
svojih lastnosti, temveč zavolj posebnih nejasnih
upov, ki jih je ona v njih zbujala, Bog ve zakaj,
„Eto, Praskovija Danilovna, ti boš videla,"
reče enkrat stari knez snemši čibuk iz ust, —
„ta Irinka nas bode še spravila iz nevgodnosti."

Kneginja se je razsrdila in rekla možu, da
ima „des expressions insupportabiles"; potem pa
se je zamislila in šepetala skoz zobe: „da, . . .
in treba bi bilo rešiti nas!“

Irina je vživala skoraj neomejeno svobodo v
očetovski hiši. Niso je krivo izrejali pa tudi
jej niso mnogo zabranjevali. Ona je tako tudi
htela ... pri kterej koli neprijateljski prikazni,

63

ako je na primer prišel trgovec in jel po celem
dvoru kričati, da mu je že sitno vlačiti se okoli
za svoje denarje, ali ako so ljudje začeli svoje
gospodarje grditi, kaki da so ti knezovi, da še
sami lakote poginjajo, — še Irina trenila ni, am¬
pak sedela je mimo s pakostnim smehljanjem na
mračnem licu. Staršem pa je bilo to smehljanje
grenkeje, ko vsako očitanje, ker so čutili, da so
krivi pred to stvarjo, kterej je bilo, djal bi, že
pri rojstvu dano pravo do bogastva, nasladnosti
in poklanjanja. . . .

Litvinov se je zaljubil v Irino, ko jo je za¬
gledal (bil je tri leta starejši od nje); pa dolgo
ni zamogel pridobiti si ne njene naklonjenosti,
ne pozornosti. Na njenem obnašanji proti Litvi-
novu je bilo celo nekaj neprijaznega. Videlo se
je, ko da bi jo bil razžalil, kar je ona globoko
v srcu zatajila in česar mu ni mogla odpustiti.
Litvinov je bil tačas še premlad in prekrotek,
da bi bil razumel, kaj zakriva pod tem nepri¬
jaznim, skoraj prezirajočim obnašanjem. Pripetilo
se je, da je pozabivši na nauke in knjige sedel
v neveselej dvorani Osininske hiše in prikradeno
pogledaval na Irino. Od tega trenutka je postalo
njegovo srce počasno in tužno in tiščalo ga je v
prsih. Irina pa, kot da bi bila jezna ali sitna,
vstane, hodi po sobi in hladno pogleda nanj ka¬
kor na stol ali na mizo, zmigne z ramami in si
mane roke. Ce bi tudi govorila celi večer z Lit-

64

vinovom, ne pogledala bi ga iz posebnega na¬
mena, kakor da bi htela tudi to milost mu od¬
redi, ali pa bi vzela naposled knjigo in se za¬
gledala v njo, ne čitaje. mrgodila se in si grizla
ustnice in iznenada vprašala glasno očeta ali
brata, kako se pravi po nemški „trpljenje“? On
je skušal iztrgati se iz tega čarovnega sveta, v
kterem se je mučil in bil brez prenehljeja, kakor
tiča v kletki. Sklenil je v enem tednu zapustiti
Moskvo. Toliko da ni zgubil razuma zbog same
muke in dolzega časa; ves sčinžan, bolan se je
povrnil k Osininim. . . . čudna reč! Irina je med
tem časom jako shudela, lice se jej je požoltilo,
obraz vpadel; toda Litvinova je srečala še z večo
hladnostjo, skoraj nemarno, kakor da bi bil še
povečal tajno razžaljenje. Tako ga je mučila
dobra dva meseca. Potem pa se je vse v enem
dnevu spremenilo. Na enkrat se je vnela, kakor
požar, naglo je priletela, kakor strašna burja —
ljubezen. Nekega dne — dolgo se ga je spo¬
minjal — je sedel zopet v dvorani Osininovih
pri oknu in brezmiselno gledal na ulico; bilo mu
je dosadno in tožljivo; samega sebe je preziral
in ni se mogel z mesta vzdigniti. Zdelo se mu
je, da, ko bi memo okna tekla reka, bi skočil
vanjo z grozo pa brez pomilovanja in vsmiljenja,
Irina se je bila vsedla blizo njega; nekako čudno
je molčala in še zmeznila se ni. Ze nekoliko dni
ni več govorila z njim, pa tudi ž nobenim drugim

65

ne. Vedno je sedela podpiraje si glavo z rokama
v grozni dvombi in le redkokrat se medleno ozrla
krog sebe. Temu hladnemu in mučnemu stanji
je hotel naposled Litvinov storiti konec; on vstane
in neposlovilši se začne iskati klobuk. „Ostanite!“
zasliši se nagloma tiho šepetanje. Srce se je treslo
Litvinovu v prsih; ni poznal odmah Irininega
glasu. Kaj je vse povedano v tej edini besedi!
Litvinov vzdigne glavo in se prestraši; Irina pa
ga je ljubeznivo gledala. „Ostanite,“ ponavlja
ona, „ostanite in ne hodite od mene. Jaz hočem
ostati pri vas!“ Se z nižim glasom pristavi: „Ne
hodite od mene, jaz to želim!“

Ne vede, kaj misli in kaj dela, se jej Litvi¬
nov približa, razklene roke — ona mu odmah
poda obedve roki, se nasmehlja, zarudi in odide
iz sobe. Oez nekoliko se zopet vrne se svojo
mlajšo sestro, pogleda Litvinova z istim ljubez-
njivim in krotkim pogledom, ter mu veli, naj se
vsede poleg nje. Iz prvega ni mogla govoriti,
samo zdihovala je in zarudelo jej je lice; potem
pa začne, se ve da plašno, izpraševati ga o nje¬
govem poklicu, kar poprej ni nikdar storila. Še
ta večer se je začela iskrenejše pogovarjati ž njim
in izgovarjati se, zakaj ga do zdaj ni mogla ce¬
niti, zagotavljala mu, da je zdaj zavsem dru¬
gačna postala, osupnila ga je z nenavadno po¬
hvalo republike (on je tačas jako spoštoval Ro-
bespiera in si ni upal glasno soditi Marata). Teden

5

66

dni pozneje je Litvinov že vedel, da ga Irina
ljubi. Da, dolgo je Litvinovu trajal ta prvi dan,
— pozabil pa tudi ni slednih dni, tistih dni, ko
se je silil, da bi sumil, pa se bal, da bi ne verjel,
ko je do omotice vshiten in skoraj še prestrašen
videl, kako je prihajala, rasla in vse pred sabo
nemilostljivo rušila in naposled prodvignila se ne¬
skončna sreča. Zdaj so nastopili svitli trenotki
prve ljubezni, trenotki, kterim ni dovoljeno, da
bi se večkrat prikazali v tistem življenji. Irina
je postala od sedaj mirna ko jagnje, mehka ko
svila in brezkončno dobra. Začela je podučevati
svoje mlajše sestre, ne na glasovir — muzika¬
lična ni bila — ampak v francoščini, angleščini,
čitala je z njimi šolske knjige in jela se mešati
v domača opravila; vse jo je veselilo, vse zani¬
malo. Včasi je govorila brez prenehljeja, včasi
zopet pogreznila se v molčeče vživanje. Delala
je različne načrte, spuščala se v globoka raz-
mišljevanja o tem, kaj bo delala, kedar jo vzame
Litvinov za ženo. „Kako bodeta šla skupaj...
trudila se, djal bi Litvinov, — da, da, trudila
se, ponavljala Irina . . . kako bodeta skupaj či¬
tala, glavno pa — potovala." Posebno rada bi
bila zapustila Moskvo; in ko je Litvinov pravil,
da še ni dokončal naukov na vseučilišču, mu je
vsakokrat odgovorila, da on to lahko stori tudi
v Berolinu ali kje drugje. Irina ni mogla obdr¬
žati tajnih svojih čuvstev, tako da ni dolgo ostala

67

njena razmera proti Litvinovu neznana knezu in
kneginji. Nista se ravno razveselila tega, pa ven¬
dar po dolgem premišljevanji nista našla vzroka,
da bi bila že zdaj dala svoj „veto“. Stanje Lit-
vinova je bilo zavsem v redu . . . „pa familija,
familija!“ je premišljevala kneginja. ■— „No se
ve da, rodbina, to je naravno,“ odgovori knez,
„saj pa tudi ni meščanske krvi. Glavno pa je
to, da naji ona ne bode poslušala. Naj je že bilo
kakor god, ali ni vselej storila, kakor je hotela?
Vous connaissez sa violence! (vi poznate njeno
moč). Pa saj še ni nič gotovega!“ Tako si je
mislil knez in vsakokrat dodal: „Madame, Lit-
vinova!.. . samo to? Jaz sem kaj druzega pri¬
čakoval. “

Irina je popnlnoma vladala nad svojim ljub¬
ljencem; on sain je padel popolnoma nehotoma
v njene roke. Kakor da bi bil padel v vrtinec,
ali kakor da bi se bil zgubil;. . . življenje mu
je teklo veselo in sladko. O ničem ni žaloval,
ničesar se bal. On ni mogel premišljevati o zna¬
čaju, o dolžnosti zakonskih zaveznikov, misliti
o tem, ali zamore on, ki je brezpogojno pokoren,
biti dober mož in kaka žena bode postala iz
Irine, ali bodo njune razmere pravilne, o vsem
tem ni mogel nikakor razmišljevati. Kri mu je
vskipela in on je vedel samo eno: iti za njoj,
iti z njoj vedno in brez konca, naj že bode, kar
hoče. Ako tudi ni bilo nobenega nasprotja od

5 *

68

strani Litvinova in se je kazala Irina še tako
nježna, je vendar prišlo včasi do kakega nespo-
razumljenja. Enkrat pride k njej naravnost iz
vseučilišča v zamazanej suknji, s črnilom vma-
zanimi rokami. Hiti mu nasproti z navadnim
ljubeznjivim pozdravom, pa brzo se vstavi . . .
,,vi nimate rokovic,“ je spregovorila in odmah
dodala: „Ti, kako ste vi...  dijak!“

„Vi polagate na to veliko važnost!" reče
Litvinov.

„Vi ste prav dijak," ponavlja ona — „vous
netez pas distingue!“

Pri teh besedah mu pokaže hrbet in odide
iz sobe. Naravno, da ga je nekaj časa kasneje
prosila, naj jej odpusti. Sploh se je rada pred
njim izgovarjala in karala se, samo — zares
čudno — večkrat se mu je skoraj z jokom to¬
žila zavoljo napak, ki jih ni imela, nasprotno pa
si je odrekala nepopolnosti, ki so jej bile v res¬
nici lastne. Pri drugi priliki jo najde vso v sol¬
zah, glavo vprto na roke, z razpuščenimi lasi,
in ko jo ves začuden vpraša po vzrokih njene
žalosti, je molče pokazala s prstom na prsi svoje.
Litvinov se prestraši, „jetika" mu je šinilo v
glavo in prime jo za roko.

»Ti si bolna?" reče s trepetajočim glasom
(začela sta se včasi že tikati) — »grem precej
po zdravnika,.. .“ Toda Irina mu tega ne do-

69

voli: „Jaz sem popolnoma zdrava... pa ta le
obleka... zar vi ne razumete?“

„Kaj to? . . . ta obleka,“ .. . spregovori on,
nehoteč razumeti jo.

„Kaj to! Pa to, da nimam druge in da se
moram vedno oblačiti v njo, celo tedaj, kedar
ti.. . kedar vi pridete. Ti bi me na konec še
nehal ljubiti, ker me vidiš tako zamazano!“

„Cuj, Irina, kaj govoriš! Ta haljina mi je
jako ljuba,... za to mi je tako draga, ker sem
te prvokrat videl v njej.“

Jirina zarudi.

„Ne spominjajte me na to, Gregorij Mihaj-
lovič, prosim, da tudi takrat nisem imela druge
haljine.“

„Zagotovljam vas, Irina Pavlovna, da se vam
prav lepo poda.“

„Ne, grda je grda,“ trdila je ona ter vsa
potresena drgala si dolge in mehke kodre. —-
„Oh ta revščina, siromaščina, temota! kako se
izbaviti iz te bede! kako se rešiti iz te temote!“

Litvinov ni vedel, kaj bi rekel, ter vznemirjen
zrl v tla. Nenadoma skoči Irina iznad stola in
položi obe roki Litvinovu na rame.

„Ali me zares ljubiš? Ti me ljubiš?“ spre¬
govori ona ter približa svoje lice Litvinovemu in
njene oči, še polne solza, zasvetile so se ji ve¬
selo in srečno. — „Ti me ljubiš, in v tej grdej
haljini ?“

70

Litvinov pade pred njo na kolena.

„Ah, ljubi me, ljubi, moj mili, moj rešitelj!“
je prošepetala pripognivši se k njemu.

Tako so pretekli dnevi, pretekli tedni. Ako
tudi ni bilo še nikakih formalnih izjav in je Lit¬
vinov še vedno obotavljal se, ne po svoji lastni
želji, ampak pričakovajc povelja od Irine (ona
je neki pot pristavila, da sta še obadva smešno
mlada in da je treba še čakati nekoliko tednov),
in ko se je že vse približevalo k rešenji, in se
je jima že bodočnost kazala vedno jasnejša in
jasnejša, se na en mah dogodi nekaj, kar je
razvelo vse te nade in načrte, kakor veter lahki
cestni prah.

VIII.

To zimo je obiskal Moskvo dvor. Ena sve¬
čanost je podila drugo; tako je prišel na vrsto
tudi navadni veliki bal v „dvorjanskem sobranji“.
Vest o tem balu prišla je tudi naznanjena v
„policajskih vedomostih“ do plemiča na „pasjem
trgu“. Knez se hitro odloči spoznaje, da je vsa-
kako treba iti tje in peljati seboj Irino in da bi
se mu ne moglo odpustiti, ko bi zdaj zamudil
videti vladarjevo rodovino. On se je držal svoje
namere s posebno njemu prirojeno žarnostjo. Kne¬
ginja se je nekoliko slagala z njim in le zdiho¬
vala, kedar je pomislila na stroške. Posebno pa

71

se je protivila Irina: „Ni potrebno, jaz ne grem!“
je odgovarjala na prigovarjanje in razlaganje star¬
šev. Vpornost Irinina je šla tako daleč, da se
naposled stari knez odloči naprositi Litvinova,
naj jo k temu prigovarja, in poleg drugih raz¬
logov pove tudi to, da ni prilično, da se mlado
dekle izogiblje, da je treba „tudi to poskušati 14 ,
ker je že tako niliče ne vidi. Litvinov obljubi
prigovarjati jo in povedati jej te „razloge“.

Irina pa je gledala in poslušala netreminice
in pazljivo na njega, in igraje si s konci svo¬
jega pasa, reče:

„Vi želite to, vi?“

„Da...  jaz mislim,“ odgovori Litvinov jec-
ljaje. „Jaz se slagam v tem z vašimi roditelji.. .
da, in zakaj bi ne šli...  da vidite kaj sveta in
se pokažete,“ pristavi on s krotkim smehom.

„Sebe pokazat,“ ponavlja ona počasi — „no,
dobro, jaz pojdem...;  toliko pa si zapomnite,
da ste vi sami to želeli!“

„To je, jaz...“  je htel Litvinov dodati.

„Vi sami ste to želeli,“ pretrga mu Irina
besedo; — „zdaj pa še en pogoj: vi mi morate
obljubiti, da ne pridete na ta bal.“

„No, zakaj pa ne?“

„Jaz hočem tako.“

Litvinov razširi roke. — „Jaz se podvržem
vašej volji...  pa priznavam, da bi me neskončno
veselilo videti vas v celej sijajnosti, biti priča

72

vtisa, ki ga bodete včinili. ... Kako bi se po¬
našal z vami!“ pridoda ter izdihne.

Irina se nasmehne.

,,Vsa ta sijajnost hode obstajala v belej ha-
ljini, in kar se vtisa tiče ... no, z eno besedo,
jaz hočem tako.“

,,Irina, ti si, kakor da bi se srdila.“

Irina se zopet nasmehne.

„0 ne, jaz se ne srdim. Ti pa . ..“ zdaj vpre
ona v Litvinova svoje oči, in zdelo se mu je, da
še ni nikdar videl v njih tacega izraza, — „mo-
rebiti je to potrebno,“ pristavi polglasno.

„No, Irina, ali me ljubiš ?“

„Da, ljubim te,“ odgovori ona z jako sve¬
čano resnobnostjo ter mu krepko in možko stisne
roko.

Vse nasledne dni se je Irina skrbno bavila
s svojo toaleto za bal. Kratko pred balom jej
ni bilo prav dobro; ni mogla dolgo sedeti na
enem mestu, dvakrat so se jej prikazale solze v
očeh. Kedar je bil Lilvinov pri njej, silila se je,
da se je pokazala veselo. Sicer se je proti njemu
obnašala vrlo nježno, pa nepazljivo in vsak čas
se je ogledovala v zrcalu. Na dan plesa samega
bila je jako bleda, molčeča in mirna. Ob deve¬
tih zvečer pride Litvinov, da jo vidi. Ko stopi
ona pred njega v belej haljini z lasi rahlo na-
vzdignjenimi z vejico nar lepših sinjih cvetlic,
se ni mogel vzdržati, da ne bi bil izdihnil en

73

„ah“, tako se mu je videla divna in veličanst-
vena. „Da, ona je od jutra narasla," misli on
— „in kakosna krasna slika! To je, kar se
pravi, iz visokega rodu."

Irina je stala pred njim s pobešenimi rokami,
resno in neprisiljeno skoraj smelo gledaje ne v
njega, ampak daleč nekam naravnost pred se.

„Zdite se mi, kakor basnenska princezinja,"
spregovori slednjič Litvinov, — „ali ne: kakor
vojskovodja pred bitko, pred zmago. ... Vi mi
niste dopustili, da pridem na ta bal," nadaljuje
on, (med tem se ona ni premaknila, ne kakor
da bi ga ne poslušala, ampak ker se je bavila
z druzimi mislimi) —- „mi bote odrekli, da vza¬
mete seboj od mene te le cvetlice?"

On jej poda šopek solnčnic.

Ona pogleda bistro na Litvinova, mu poda
roko in na mah zgrabi za konec vejice, ki jej
je krasila glavo ter reče:

„Hočeš? Reci le eno besedo in snela bom
vse to ter ostala doma."

Litvinovu počne srce silno vdarjati. Irinina
roka je že začela znad glave trgati venec.. ..

„Ne, ne!“ se on hitro oglasi s čvrstim, hva¬
ležnim in velikodušnim glasom: „jaz nečem biti
egoist, začem kratiti svobodo . . ., kedar vem, da
je tvoje srce ,..“

„No, tak pa ne hodite blizo, da mi ne iz-
gubate haljine!" hitro spregovori Irina.

74

Litvinov se nasmehne.

„Pa buket bodete vendar vzeli ?“ vpraša on.

„Gotovo, jako mil mi je in prav ljubim ta
duh. Merci! (hvala). Hraniti si ga hočem za
spomin/ 1

“Prvega vašega bala,“ dostavi Litvinov, —
„prvega vašega slavja.“

Irina se pogleda prek ram v zrcalo.

„Sem li zares tako lepa ? Niste vi pri¬
stranski ?“

Litvinov ni mogel nehati razsipavati navdu¬
šene pohvale. Irina ga ni več poslušala; po-
vzdignola je šopek k licu in zopet gledala v
daljavo s svojimi čudnimi kakor potemnelimi
očmi; konci temnih trakov lehkim vzduhom ne¬
mirno vzdignjeni so se videli izza njenih pleč
kakor krila.

Zdaj pride knez v belem ovratniku, v črnem
pa že orujavelem fraku, v gumbnici plemeničesko
medaljo na vladimirskem traku. Za njim pride
kneginja v svilnatej obleki starega kroja; s strogo
brižljivostjo, s ktero skušajo matere skrivati svojo
vznemirjenost, pomeštra od vzadej in jej vredi
gube po haljini. Pred hišo potegnete dve dolgo-
dlačni mrhi četverosedežen star voz, ki je glasno
priškripal po gomilah nerazmetanega snega. Bo¬
lehen strežaj v čudnej obleki stopi v sobo ter
naznani, da je voz že pripravljen. Blagoslovivši
otroke, ki so še ostali doma, in zavivši se v

75

kožuhnat plajšč stopita knez in kneginja v pred¬
sobo ; Irina stopa molče za njima v tankem in
kratkem salopčiku ') — kako je vendar ona
črte) a ta salopčik!

Litvinov jih spremlja do voza in misli, da
bo dobil od Irme še zadnji pogled. Pa Irina je
je stopila v kočijo in se ni več ozrla za njim.

Okoli polnoči se vstavi Litvinov pod oknom
„sobranja“. Brezštevilne luči velikih lustrov sve¬
tile so skoz krasne zastore po celej ulici, ki je
bila obstavljena z ekvipažami. Svečano na ples
pozivajoči so se razlegali okoli glasovi Straus¬
sovega walzerja.

Prihodnji dan ob eni popoldne se odpravi
Litvinov zopet k Osininim. Našel je doma samo
kneza, ki mu je brž povedal, da Irmo glava
boli, da varje postelj in ne vstane do večera in
da se sicer takej bolezni ni čuditi po prvem plesu.

„C’est tres naturel, vous savez, dans les
jeunes filles“ (to je, veste, pri mladih dekletih
zavsem naravno), pristavi francozki.

To je osupnilo Litvinova, ki je še le ta tre-
notek zapazil, da ni imel knez na sebi hišne
suknje, kakor navadno, ampak gornjo suknjo, —
„in pri tem,“ dostavi knez, „kako ne bi one¬
mogla vsled včerajšnih dogodeb.“

„Dogodeb?“ zamrmlja Litvinov.

>) Kožuhnat plajšč za ženske.

76

,,Da, da, dogodeb, dogodeb, de vrais evene-
ments. Vi si ne morete misliti, Gregorij Mihaj-
lovič, quel succes elle a eu! (kak uspeh je imela).
Ves dvor je obračal svojo pozornost na njo. Knez
Aleksander Teodorovič je rekel, da tukaj ni mesto
za njo, in da ga ona spominja na grofinjo De-
vonširsko . . . saj veste, ono . . . znano . . ., in
stari grof Blasenkrampf je glasno rekel, da je
ona la reine du bal (kraljica bala), in želel biti
njej predstavljen. On se je tudi meni predstavil,
to je, rekel mi je, da se me spominja od tedaj,
ko sem bil še huzar, in me vprašal, kje sedaj
služim. Vrlo prijeten je ta grof in velik adora-
teur du beau sexe (molivec ženskega spola). In
kaj jaz! kneginja moja in drugi mi niso dali
miru. Natalija Nikitišna je sama z njo govorila,
kaj še hočete več? Irina je plesala z vsimi naj-
višimi kavaljeri, vsi so se mi predstavljali... še
sešteti jih nisem mogel. Verjemite mi, vse je
hodilo v gromadah okoli nas; v mazurki je ne¬
prenehoma plesala. Nek inostransk diplomat, ko
je zvedel, da je Irina Moskovkinja, je rekel čaru:
„Sir,“ je rekel — ,,decidement cest Moscou qui
est le centre de votre empire!“ (gospodar, zares
je Moskva središče vaše države). Drug diplomat
je pristavil: „C’est une vraie revolution, Sir“
(to je prava revolucija). Revelation ali revolu¬
tion .. . nekaj tacega. Da ... da . . . to vam re¬
čem, to je bilo kaj nenavadnega. “

77

„No, in Irina Pavlovna?“ vpraša Litvinov,
ktereinu so se med tem, ko je knez govoril,
tresle noge in roke, — ,,je bila vesela ali ža¬
lostna ?“

„Kaj pa da vesela; da bi še zadovoljna ne
bila! Sicer pa že vi tako veste, da je človek ne
more vselej lahko razumeti. Yse mi je včeraj
govorilo: „To je čudno! Jamais on ne dirait que
mademoiselle votre fille est a son premier bal“
(noben človek bi ne mislil, da je gospojica, vaša
hči, danes na prvem balu). Grof Reisenbach je
med drugim — saj ga poznate. . .“

„Ne, jaz ga ne poznam in ga nikdar nisem
poznal. “

„Bratranec moje žene.“

„Ne poznam ga.“

„Bogataš, kamernik; živi v Petrogradu in
ima veliko veljavnost, v Livoniji on stori, kar
hoče. Do zdaj se ni brigal za nas . . . saj pa
tudi veste, da se jaz nikomur ne vsilujem. ,,J’ ai
l’humeur facile, comme vous savez“ (jaz sem
človek popustljive čudi, kakor že veste). Ali po¬
glej ga zdaj! Vsedel se je poleg Irine, razgo-
varjal se z njo čez četvrt ure in rekel potem
mojej kneginji: „Ma cousine,“ je rekel, „votre
fille est une perle; č’ est une perfection“ (se¬
strična, vaša hči je prav biser, to je popolnost).
Vse mi je čestitalo zavoljo tacega otroka. In
potem sem ga videl, da je šel k neki visoki

78

osebi in govoril z njo, pa sam je neprestano
gledal na Irino in tudi ona oseba je gledala na
njo . . “

„Tako se morda Irina ne misli celi dan pri¬
kazati ?“ vpraša zopet Litvinov.

„Da, hudo jo boli glava. Rekla je, naj bi
vas pozdravil in se vam zahvalil za šopek, ki
je jako dopadal. Irini je treba počitka, . . . kne¬
ginja moja je šla v vizite... in jaz sem ostal
sam . . .“

Knez si odkašlja in lopne z nogama trudeč
se, da bi še kaj povedal. Litvinov reče, da ga
neče motiti in da pride pozneje vprašat po Iri-
ninem zdravji, ter odide.

Nekoliko korakov proč od hiše Osininove je
videl stati pred policajsko hišo kočijo z dvema
sediščima. Sluga v lepej livreji se nagne iznad
kozla ter praša policijskega strežarja, nekega
Cuhonca, kje da stanuje knez Pavel Vasiljevič
Osinini? Litvinov pogleda v kočijo in vidi v
njej sedeti človeka sredne starosti, hemorojdalne
kompleksije, z nagrbanim in napihnjenim licem,
grškim nosom, pakostnimi ustnami, zamotanega
v soboljev kožuh, po celem izgledu kakega ve¬
ljavnega dostojanstvenika.

79

IX.

Litvinov ni držal svoje popred dane obljube,
da hoče priti pozneje Irino obiskat, ampak mislil
si je, da je bolje odložiti poset do prihodnjega
dne. Stopivši okoli dvanajste ure v že znano
dvorano, najde ondi mlajši dve kneginji Vikto-
rinko in Kleopatrinko. Pozdravi se z njima ter
ji vpraša, je li preleglo Irini Pavlovej in jo li
zarnore že videti?

„Irinica je odšla z mamico,“ odgovori mu
Viktorinka.

„Kaj... odšla je?“ se čudi Litvinov in tiha
groza ga spreleti po celem životu. „Ali. . ali..
ali se ne zabavlja ob tem času z vama, ali vaji
ne podučuje več ob tej uri?“

„Od dnes naprej naji bo Irinička težko več
podučevala,“ odgovori Viktorinka. „Od zdaj naji
več ne bode,“ ponavlja za njoj Kleopatrinka.

„Ali je vaš papa doma?“ praša Litvinov.

„Tudi njega ni doma,“ nadaljuje Viktorinka;
— „Irinička ni zdrava, celo noč je plakala...“

„Plakala?“

„Da, plakala ... meni je pravila Egoravna,
in oči so jej tako rudeče in tako otekle ...“

Litvinov je šel dvakrat po sobi gor in dol,
tresel se ko da bi ga zeblo in potem vrnil se v
svoje stanovanje.

80

Tako mu je bilo, kakor človeku, ki gleda iz
visocega stolpa navzdol. Vse življenje je vmrlo
v njem in sukalo se mu je v glavi. Nema dvom-
ba, raztresene begajoče misli, nejasen strah in
negotovo upanje, čudna skoraj zloradna radoved¬
nost, v stisnjenem grlu gorkota neprelitih solz,
na ustnicah prisiljenje pustega smehljeja in brez¬
miselna na nikogar obrnjena prošnja ... o kako
je vse bilo grozno in strašno! „Irina me neče
videti!“ se mu je vrtelo neprestano po glavi; —
„to je jasno; pa zakaj? kaj se je moralo dogo¬
diti na tem nesrečnem balu ? Tako nenadno . .
(Ljudje vedno vidijo, da pride smrt iznenada, pa
se ne morejo navaditi na to nepričakovanost, in
si mislijo ,,ta je pa neslana".) — „Nič mi ni spo¬
ročila, nobenega razjasnila mi ni zapustila!“ . . .

„Gregorij Mihajlovič!" začuje se baš glas za
njegovimi ušesi.

Litvinova oblije groza; ogleda se in vidi pred
seboj strežaja s pismom v roki. Ilitro je spoznal
njen rokopis. ...

Še ni razpečatil pisma, že je slutil nesrečo
svojo, sklonil glavo na prša in povzdignil pleča,
kot da bi se hotel skriti pred vdarcem.

Naposled zbere svoje duševne moči ter na en
mah raztrga kuvert. Na malem lističu stale so
sledeče besede:

»Odpustite mi Gregorij Mihajlovič! Vse
je končano med nama. Jaz odidem v Pe-

81

trograd. Meni je strašno težko, pa reč je že
izvršena. Zdi se mi, da je to moja osoda .. .
pa nečem se opravičevati. Moje slutnje so
se vresničile. Odpustite mi, pozabite me:
jaz nisiin za vas.

Irina.

Bodite velikodušni, ne iščite, da bi me
videli.“

Ko Litvinov prečita te vrstice, pade polah-
koma na divan, kakor da bi ga bil kdo vdaril po
prsih. On spusti pismo iz rok, ga zopet pobere,
ga prečita na novo in pošepeta „Petrograd“, ter
ga z nova spusti na tla. Zdaj nastane tišina; on
vzdigne roke, da si popravi spodglavnik... —
„kakor prišlo, tako prešlo ... to je vse naravno,
jaz sem vsekdar to pričakoval.. . (on je lagal
samemu sebi; kajti nikdar ni kaj tacega mislil)
. . . plakala? ona plakala?... nad čem neki bi
ona plakala? še ljubila me ni! Sicer je vse to
umevno in soglasno z njenim značajem. Ona, ona
ni za mene... zdaj vidiš !“ Litvinov se gorko
posmeji, — ona sama ni vedela, kaka sila je v
njej skrita in ko se je tega na balu prepričala,
kako bi mogla ostati z neznatnim studenčekom
/ ... vse to je jasno.“

Zdaj se spomni njenih nježnih besedi, njenih
posmehljajev in oči, teh nepozabljivih oči, kterih
nikdar več ne bo videl, ktere so se svetile in
tajale, kedar so se srečale z njegovimi; spomni

6

82

se brzega, bojazljivega in vročega poljubljeja, —
in pomislivši na vse to, zajoče, zajoče krčevito,
besno, jadovito, jame se zvijati, gušeč se z bes¬
nim vživanjem. Kakor da bi hotel raztrgati sa¬
mega sebe in vse drugo okoli sebe, je tiščal raz-
plamteno lice v spodglavje svojega divana in
grizel vanj. . . .

Jojtne! ravno isti gospodin, ki ga je vidil
sinoči v kočiji, bil je AO brat od strica kneginje
Osinine, bogataš in kamornik, grof Iteisenbach.
Vidivši vtis, ki ga je včinila Irina na visoke
osebe, si je grof hitro mislil, kake koristi (mit
etwas Accuratesse) bi znal vleči iz tega, in kot
energičen človek, ki razume vse za svoje ko¬
risti upotrebiti, je brzo sestavil svoj načrt. On
se odloči delati brzo, po — napoleonski. „Vze-
mimo to originalno devojko k sebi na dom“,
tako si je on mislil, „v Petrograd; postavim jo
za naslednico svojega, naj ga vrag vzame, pa ne
celega premoženja; saj tako nimam otrok in ona
je moja sinovka, grofinji je pa tudi dolgočasno
samej ... pa tudi to je prijetno, če imam v dvo¬
rani tako krasno lice . . . da, da, tako je; es ist
eine Idee, es ist eine Idee! Treba je samo ro¬
ditelje oslepiti, omamiti, iznenaditi. — Saj že
tako nimajo nič“, nadaljuje grof v svojem raz-
mišljevanji sedeč v kočiji na poti k Osininim, —
„protivil se menda vendar ne bo! Oni niso tako
občutljivi. Zna se jim dati tudi nekaj denarja.

83

In ona? Tudi ona bode s tem zadovoljna. Med
je sladek . .. včeraj ga je obliznila. To je moj
trden namen; morda si mislijo z njo koristiti. . .
bedaki! Jaz jim porečem: tako ali tako; odlo¬
čite se! Če ne, vzamem drugo, sirotico... to je
še bolje. Da ali ne! Stirindvajset ur še imate
časa premisliti si, und damit punctum!“

S temi besedami na ustnah je stal grof pred
knezem, kteremu je že sinoči pri balu rekel, da
ga bo obiskal. O nasledkih tega obiska ni vredno
mnogo govoriti. Grof se ni zmotil v svojem ra¬
čunu; knez in kneginja se zares temu nista pro-
tivila prejemša neko svoto denarja in tudi ■ Irina
se je odločila za to, pred ko je iztekel naznanjeni
obrok. Ni jej bilo lehko raztrgati zveze z Lit-
vinovom, kajti ljubila ga je resnično in poslavši
mu list skoraj da ni padla na postelj; neprene¬
homa je jokala, zelo shudela in ožoltila. Ko pri
vsem tem preteče mesec dni, jo odpelje kneginja
v Petrograd in jo nastani pri grofu, jo izroči
skrbnosti grofinje, jako dobre ženske; kar se pa
tiče razuma in zunajnosti, bila je prava kokoška.

Litvinov je pustil vseučilišče in odšel domu
k očetu na posestvo. Malo po malo mu je za¬
celila rana. Izprva ni nič zvedel o Irini; pogo¬
vorov o Petrogradu in Petrogradskih družtvih se
je raje izogibal. Ne dolgo pozneje so se začeli
o njej raznašati glasovi, ne slabi, pa čudni; go¬
vorilo se je o njej mnogo. Ime kneginje Osininske

6 *

84

obdano z bleskom, zaznamovano s krasnimi čr¬
kami, začelo se je imenovati vedno češče in češče
celo v gubernskih krogih. O njem se je govorilo
z radovednostjo, s poštovanjem, s zavestjo, ka¬
kor se je nekdaj govorilo o grofinji Vorotinskej.
Nakonec se je celo raznesla vest, da se bode
omožila. Litvinov ni skoraj več maral za to no¬
vico : on je bil že ženin — Tatijane.

Zdaj bo čitatelj za celo razumel, na kaj je
Litvinov mislil, ko je vskliknil: „Zamore li to
biti!“ in zdaj se zopet vrnemo nazaj v Baden,
da nadaljujemo povest od tam, kjer smo jo pre¬
trgali.

X.

Litvinov je zadremal še le pozno proti jutru
in ni spal dolgo: komaj se je rodilo solnce, se
Litvinov že vzdigne iz postelje. Iz njegovega okna
so se videli vrhi temnih gor, kazali se kakor
vlažne sinje proge na jasnem nebu. „Kako divno
mora biti tam pod drevjem!“ pomisli on ter se
hitro obleče, pogleda nepazljivo na buket, ki se
jc čez noč še lepše razcvetel, vzame palico in se
odpravi za „stari Zamok“ ') na poznane „stene“.
Mlado jutro mu je duhtelo prijazno nasproti.
Lahko je dihal in brzo korakal, mladostno zdravje

1  Stari grad.

85

mu je igralo v vsakej njegovej žilici, kakor da
bi mu bila zemlja sama vzdigovala lahke noge,
Z vsakim korakom mu je bilo vse radostneje,
vse veseleje; hodil je po rosnem hladu, po de¬
belem pesku, poleg lepih, zelenih jelk. „Kako je
to divno!“ misli sam pri sebi. — Kar na enkrat
zasliši znane glasove; on pogleda pred se ter vidi
Vorošila in Bambajeva prišedša mu nasproti.
Kakor učenec pred učiteljem pokloni se na stran
in skrije se za grm, — „moj Bog,“ moli on,
„varuj me pred rojaki! Dal bi Bog zna koliko
za to, da bi me onadva ne zapazila. 14  In zares
nista ga videla, Bog je peljal rojaka srečnno
memo njega. Vorošilov je razlagal Bambajevu s
svojim kadetskim glasom o različnih fazah go-
tiške arhitekture in Bambajev mu je s prizna¬
vanjem prikimaval. Opomniti še moramo, da je
Vorošilov že dolgo trudil Bambajeva s svojimi
fazami in da mu je dobrodušni entuziast že za¬
čel zevati. Dolgo še je slišal ustnico si grizeč in
z nategnjenim vratom oddaljajoče se korake,
dolgo so mu še donele besede na ušesa, nakonec
vendar vse potihne. Litvinov se vzdigne, stopi
izza svoje zasede in koraka dalje.

Tri ure je hodil po gričih.' Včasi je popustil
stezo, skakljal od kamena na kamen, včasi zo¬
pet spolznil se po gladkem mehu. Včasi se je
vsedel na kos skale pod hrastom ali pod kako
bukvo in mislil sladke misli pri tihem šepetanji

86

gorskega potočiča igrajočega s praprotnimi veji¬
cami; pri rahlem šumljanji listja, pri čistoglasnem
petji črnega kosa. Zdaj se mu podkrade lahkobna,
prijetna dremota, kakor da bi ga hotela objeti
od zadej in on zaspi. ... Naenkrat se nasmehne,
pogleda okoli sebe: krasna, zelena šuma in njena
prijetna vonjava se lahkoma dotakne njegovih
oči, zopet se nasmeji in zopet stisne oči. Napo¬
sled se mu je hotelo nekaj zajterkovati. Zatoraj
se napoti proti „staremu Zamku“, kjer se za
nekoliko krajcarjev dobi kupica dobrega mleka
s kavo. Ni se še vsedel za eno lepo nabarvanih
miz stoječih na ravnini pred gradom, ko se za¬
sliši težak trap vtrujenih konj. Prikazale so se
tri kočije, iz kterih je stopilo mnogobrajno družtvo
žensk in kavaljerov. . . . Litvinov je precej spo¬
znal, da so Rusi, akoravno so govorili francozki,
... ravno za to, ker so govorili francozki. Toa¬
lete gospej so se odlikovale po velikej krasoti.
Kavaljeri so nosili ozke suknje, sive hlače s pru-
gami in mestne, jako svitle klobuke; razun tega
je vsakemu stiskal vrat ozek, črn Zavratnik, in
v vsem jihovem obnašanji bilo je nekaj vojaškega.
In zares, bili so vojaki. Litvinov je naletel na
piknik mladih generalov, oseb visocega družtva
in znamenite važnosti. Jihova veljavnost se je
kazala iz onega vzdrževanja, iz prisiljeno pazlji¬
vega pogleda, mehkužnega zmigovanja s plečami,
iz ljuljanja jihovega telesa in iz gibanja kolen;

87

ona se je kazala v zvuku jihovega glasu, kakor
človeka, ki se ljubeznjivo in grdobno zahvaljuje
podložni množici.

Vsi ti vojaki so bili čisto vrniti, obriti; di¬
šali so vseskoz po kakej zaisto plemenitaškej in
gardejskej vonjavi, ki je bila mešanica dima od¬
ličnih cigar in najboljše pomade. Tudi jihove
roke so bile plemičeske, bele in velike s krep¬
kimi nohti, kakor iz slonove kosti. Vsem so se
brke bliščele, zobje svetili in tenka koža se jim
je prelivala na licih rudečo, lazurno na podbrad¬
kih. Eni od teh mladih generalov so bili veseli,
drugi zamišljeni; pa znamenje više dostojnosti je
ležalo na vseh. Videlo se je, da pozna vsakteri
izmed njih svojo lastno dostojanstvo, važnost
svoje naloge v državi, ki ga čaka; držali so se
strogo in voljno z lehkim odtenkom ') te naposti,
ki se naravno prikazuje ob časih jihovega poto¬
vanja čez granico. Ko se z velikim šumom po¬
sedejo, pokličejo natakarja, ki so bili njim na¬
sproti v zadregi. Litvinov se požuri, da popije
kupico mleka, plača, si nasadi klobuk na glavo
in se napoti nazaj mimo generalskega piknika.
On obstoji čisto nehotoma. Ta glas ... ravno
ta glas je bil mnogokrat vzrok, da mu je moč¬
neje vdarjalo srce, . . . obrne se in zagleda —
Irino.

>) Nuance.

88

Irma je sedela za mizo, roke je imela skr¬
čene ob hrbtu odmakljivega stola, nagnila je
glavo na stran, se smejala prijazno in radostno
gledala nanj.

Litvinov jo je hitro spoznal, akoravno se je
od tistega časa jako spremenila, ko jo je videl
zadnjokrat pred desetimi leti in akoravno je bila
iz devojke postala žena. Njeno tenko telo se je
bilo razvilo in razcvetelo. Obrisi njenih nekdaj
ozkih pleč so spominjali na boginje, ki so se
nekdaj po oblakih spuščale na strehe italijanskih
dvorcev. Oči so ostale ravno tiste in Litvinovu
se je zdelo, da gledajo nanj ravno tako, kakor
nekdaj v majhni Moskovski hišici.

„Irina Pavlovna!“ spregovori on nekoliko
negotovo.

„Ste me še spoznali ? Kako se radujem!
Kako sem jaz.. ..“ Ona preneha, zarudi, pa se
zopet ojači; — „to je jako veselo srečanje,“ na¬
daljuje francozki. — Dovolite, da vas seznanim
z svojim možem: Valerian, monsieur Litvinov,
un ami d’infance (prijatelj z mladih let); Va¬
lerian Vladimirovič Ratmirov, moj mož!“ Eden
mladih generalov, gotovo nar boljši izmed vseh,
je vstal znad stola in se poklonil velepriljudno
Litvinovu. Med tem so se drugi jegovi tovarži
nekako mrgodili, ali ne toliko mrgodili, ko za-
mulili se vsak v samega sebe, kakor da bi se
hoteli že v naprej zavarovati zoper približanje

89

vsakterega inostranca; gospoje pa, ki so se vde-
leževale piknika, spoznale so za potrebno, da
malo z očmi potrepljejo, se posmejajo in pokažejo
neko vznemirjenost na licu.

„Ste vi že davno v Badenu?“ vpraša ge¬
neral Ratmirov, se ve da ne po ruski, nakra-
sivši se; videlo se mu je, da ne ve, o čem bi
govoril s prijateljem svoje žene.

„Še ne dolgo,“ odgovori Litvinov.

„In še mislite dolgo ostati tukaj ?“ nadaljuje
priljudno general.

„Nisem se še odločil.* 1

„A, to mi je jako prijetno . . . jako pri¬
jetno.

General vtihne; tudi Litvinov ne reče no¬
bene. Oba držita klobuke v rokah in nagnivši
se napred in smeje se gledata drug druzega.

„Deux gendarmes un beau dimanche** (ob
lep’ nedelj’ žendarma dva) zapoje eden izmed
generalov, se ve da pogrešno — ruskega pleme¬
nitaša, ki bi ne peval krivo, še do zdaj nismo
videli—; on je bil kratkoviden in žolt, na licu
mu je bil izraz vedne razdraženosti in sam sebi
si ni mogel odpustiti te čudne zvunajnosti. Iz¬
med vseh svojih znancev je bil edini, ki ni bil
roži podoben.

„Zakaj se ne vsedete?** reče naposled Irina.

Litvinov jo vboga ter se vsede.

90

„1 say, Valerien, give me some fire,“ (jaz
ti refiem, Valerijan, daj mi ognja) se oglasi drug,
mlad pa debel general z nepremaknjenimi vedno
kviško obrnjenimi očmi, z gostim, svilnatim
„backenbartom“, v kterega je vpletal svoje sne-
žnobele prste.

Ratmirov mu da srebrno sklopnico (škatljo
z žveplenkami).

„Avez vous de papiros?“ (imate kaj cigar?)
vpraša ena izmed žensk.

„De vrais papelitos ‘), comtesse.“

„Deux gendarmes un beau dimanche,“ za¬
poje zopet komaj da ne z zobmi škripaje prejšni
kratkovidni general.

,,Vi nas morate na vsak način obiskati,“ je
govorila med tem Irina k Litvinovu, — „že tako
dolgo se nisva videla! Stanujem v hotel de F Ev¬
rope. Od štirih do šestih sem vsegdar doma.“

Litvinov je gledal na Irino.

„Da Irina Pavlovna, dolgo ne, v Moskvi.“

„V Moskvi, v Moskvi,“ ponavlja ona zasta¬
jajoča; „pridite, da se porazgovoriva, da se spom¬
niva preteklih dni. Ali, veste vi, vi se mi niste
veliko spremenili, Gregorij Mihajlovič.“

„Zares? Pa vi ste se spremenili, Irina Pav¬
lovna. “

„Postarala sem se.“

') Imenitna speeies smodek.

91

„Ne, tega nisem hotel reči. .

„Irina? reče vprašaje ena izmed žensk z žol-
tim klobukom na žoltih laseh, ko je še popred
nekaj pošepetala in pohohotala s poleg nje se¬
dečim kavaljerom. — „Irina“

„Postarala sem se,“ nadaljuje Irina, odgo-
vorivša ženski, — ,,ali spremenila se nisem. Ne,
ne, jaz se nisem v ničem spremenila . 41

„Deux gendarmes un beau dimanche,“ se oglasi
zopet razdraženi general, ki se je spominjal le
prve vrste znane pesmi.

„Še vselej peha —, vaša svetlost 11  — reče
na ves glas in brez vsakega povoda debeli ge¬
neral z „backenbartom“, gotovo misleč na kako
že celemu svetu znano zabavno pripovedko in
nasmehnivši se s kratkim nekako drvenim po¬
smehom začne zopet gledati v zrak. Tudi celo
drugo družtvo se je posmejalo.

„What a sad dog yon are, Boris ! 11  (Žalostna
pesja para ti, Boris) pristavi polglasno Ratmirov.
Samo besedo „Boris“ je izgovoril po angležki.

„Irina!“ zakliče v tretje ženska s žoltim klo¬
bukom.

Irina se hitro obrne k njej.

„Eh, bien, quoi? que me voulez-vous!“ (No
dobro, kaj hočete z menoj?)

„Je vous le dirai plus tard 11  (pozneje vam
bom povedala), odgovori ženska spačljivo. Pri
vsej svojej neprijetnej zvunajnosti se je nepre-

92

nehoma kinčala in zgibala; nek šaljivec je pravil
o njej, da se šopiri in zgeneva celo, kedar je
čisto sama.

Med tem se je Irina namrgodila in nevoljno
zmigavala z ramami.

„Mais que fait done monsieur Verdier? Pour-
quoi ne vient-il pas?“ (kaj pa dela gospod Ver¬
dier? zakaj neki ne pride?) zakriči ena ženska
s takim težkim naglaševanjem, da je francozkeinu
posluhu neznosno, in ki je posebnost velikoruskega
izgovarjanja.

„Ah vuj, ah vuj, monsieur Verdier!“ vzdihne
druga, kakor da bi bila doma iz Arzamasa.

„Tranquillez-vous, mes dames“ (umirite se,
moje ženske), vmeša se Ratmirov, — monsieur
Verdier m’a promis de venir se mettre a vos
pieds“ (gospod Verdier mi je obetal, da dojde
in da se vam vrže k nogam).

„Hi, hi, hi!“ — ženska si začne igrati s
pahljačo.

Natakar prinese nekoliko kupic piva.

„Bairisch Bier?“ vpraša general z „backen-
bartom“, premetavajoč se, kakor da bi se čudil.
— „Guten Morgen!“

„Kaj? Jeli še grof Pavel vedno tam?“ vpraša
hladno in velo mlad general drugega.

„Še vselej,“ mu ta odgovori ravno tako
hladno.

93

„Mais c’est provisoire (le začasno). Pravijo,
da pride Sergij na njegovo mesto . 11

„Ehe!“ pomrmlja prvi skoz zobe.

„Hm,...  da,“ pomrmlja i drugi.

„Jaz ne morem razumeti,“ pravi general, ki
je vedno peval, — „jaz ne morem razumeti, kako
veselje je moralo biti Pavlu, da se je pravdal in
navedel važne vzroke. ... O saj je vendar ne¬
koliko zgnjetil kupca, il lui a fait rendre gorge
(zavil mu je vrat), e, pa kaj to? Moral je že
imeti svoja načela .' 1

„On se je bal, da bi ga ne bil kdo v časo¬
pise dal," pomrmlja nekdo.

Razdraženi general plane kviško.

„No, to je že zadnja! Časopisi! Objavljenje!
Da bi to zaviselo od mene, jaz bi v teh naših
časopisih ne dovolil druzega razglaševati, kakor
takse za meso in kruh, javljati o prodaji kož in
čevljev."

,,Da, in o dražbi plemenitaških posestev,"
pridoda Ratmirov.

„Dovoli! pri denašnjih okoliščinah. ... Pa
kakov je ta razgovor v Badenu, au vieux cha-
teau (v starem Zamku)!"

„Mais pas du tout, pas du tout!" (nič od
vsega tega) zaklopota ženska v žoltem klobuku;
— „J’ adore les questions politiques (jaz se za¬
nimam nar raje s političnimi vprašanji)."

„Madame a raison" (gospa ima prav), oglasi

94

se drug general z nenavadno prijetnim, kakor
detinskim licem. „Cemu se izogibati toliko pitanj
. . . celo v Badenu?“ Pri teh besedah pogleda
spoštljivo na Litvinova ter se nasmehne prav
priljudno. — „Pošten človek ne popusti nikdar
in v nobenem slučaji svojega prepričanja. Ali
ni tako?“

„Gotovo,“ odgovori dražljivi general ter po
strani pogleda Litvinova; pa zdaj ni potrebno.

„Ne, ne,“ mu seže s poprejšno nježnostjo
mladi general v besedo, — „ta naš prijatelj,
Valerian Vladimirovič je opomoil o prodaji ple-
menitaških posestev. Kaj, nije li to istina?“

„Zdaj jih še prodati ni mogoče; nikdo jih
ne potrebuje ! 11  zakriči dražljivi general.

,,Morebiti, morebiti. Ravno za to je treba
povedati istino, to žalostno istino pri vsakem
koraku. Mi smo propali . . . prekrasno; vkljub
vsemu temu predstavljamo mi veliki bogataši na¬
čelo .. . un principe. Vzdrževati to načelo — je
naša dolžnost. Pardon, madame, zdi se mi, da
vam je robec padel na tla. Ker je, da se tako
izrazim, temota obvladala nad višim umom, je
naša dolžnost, da spokornostjo meščanu poka¬
žemo (general povzdigne prst), s prstom poka¬
žemo na brezdno, kamor vse propada. Mi smo
dolžni, spominjati ga na nevarnost, dolžni smo
govoriti s spoštovanjem in stalnostjo: Vrnite se,
vrnite se nazaj! To je treba, da govorimo . 11

95

„Toda zavsem povrniti se, ni mogoče,“ pri¬
stavi zamišljeno Ratmirov.

Priljudni general se le posmeji.

„Zavsem, zavsem nazaj, mon tres cher (pre¬
dragi moj); čim dalje nazaj, tim bolje.“

General pogleda spet vljudno na Litvinova,
ki se je komaj še vzdrževal.

„Se ne bodemo po tej poti zopet povrnili k
starobojarskim skupščinam, vaša prevzišenost ?“

„Zakaj pa tudi ne? jaz povem svoje misli
brez izbegavanja; vse je treba predelati, kar je
do zdaj napravljenega. 14

„Tudi devetnajsti februar? 11

„Tudi devetnajsti februar, kolikor je mogoče.
On est patriote ou on ne 1’ est pas (ali smo ro¬
doljubi, ali nismo). In svoboda? rekel mi bo kdo.
Mislite li vi, da je ta svoboda narodu sladka ?
Le vprašajte ga . .

„Poskusite,“ pravi Litvinov, „le poskusite
vzeti mu to svobodo ...“

„Comment nommez-vous se monsieur (kako
se zove ta gospod)? 11  vpraša general Ratmirov.

„0 čem se vi tukaj razgovarjate? 11  sprego¬
vori debeli general, ki se mu je videlo, kakor da
bi bil igral v tem družtvu nalogo mehkužnega
otroka. — „Vedno o časopisji, o pisunih. Do¬
volite mi, da vam povem, kaj sem jaz doživel
z nekim pisunom — čudo! Pravilo se mi je, da
je napisal nekdo o meni paskvilo. Jaz sem si

96

ga seveda koj vkazal prignati pred sebe. Pri¬
peljali so mi golobčeka. — „Kako si prišel do
tega, da pišeš na mene paskvile? Ali ti to vka-
zuje domoljubje ? 14  — „Da, domoljubje , 44  mi od¬
govori. — „No, in imaš rad denar ? 44  — „Kaj
pa da , 44  mi odgovori. Na to, glejte gospoda moja,
sem mu dal povohati gumbo svoje palice; —
„Ljubiš tudi to, angelj moj ? 44  — „Ne,“ odgo¬
vori on, „tega pa ne ljubim . 44  — „Ne ljubim 44
reče in nič več. Jaz sem pa djal: ,,Jaz pa ljubim
to, ali samo ne za-se; razumeš to alegorijo, dragi
moj ? 44  — „Razumem,“ odgovori. — „Zapomni
si to, bodi zanaprej priljuden. Tu imaš zaslužen
rubelj, pojdi in blagoslavljaj me noč in dan ! 44  In
paskvilopisec odide.

General se nasmeji in za njim tudi vsi drugi,
vsi, izvzemši Irino, ki je mračno gledala na pri¬
povedovalca.

Priljudni general je potrepal Borisu po ramah.

„Vse to si si ti domislil, srčni prijatelj. ...
S palico ne boš nikomur grozil.... Ti tudi ni¬
maš take palice; c’est pour faire rire ces dames
(To je bilo za to, da se smejijo ženske). Res
lepi spomini! Stvar ne leži v tem. Jaz sem po-
pred rekel, da je treba povrniti se. Razumite
me. Nisem sovražnik tako imenovanega napredka,
pa ta vseučilišča in seminišča, narodne učilnice,
te študente, popovske sinove, vso meščanstvo,
vse te smeti, tout se fond du sac, la petite pro-

97

priete, pire que le proletariat — (general je go¬
voril slabim glasom) — voila ce qui m’ effraie . . .
(vse je ležeče na denarjih, mali bgataši so gorji,
kakor proletariat), vse to je treba vstaviti! Ne
pozabite, da od vas nihče nič ne potrebuje in ne
išče. Kdo na primer tirja samoupravo? Morda jo
zahtevate vi? ali ti? ali ti? ali vi mesdames?
Vi že tako ne opravljate s samim seboj, ampak
tudi z nami; — (lepo lice generalovo se je oži¬
velo z veselim posmehom) — ljubeznjivi prija¬
telji moji, zakaj tečemo naprej ko zajci? Demo¬
kracija vam je mila, ona vam kadi, ona služi
gotovo vašim nameram ... ali ta je meč zbrušen
na obe strani. Mnogo boljše je po starem, po
prejšnem . . . mnogo sigurnije. Ne dopustite, da
bi modrovala druhal, ampak zaupajte aristokra¬
ciji, ker edino v njej leži moč. Zaista, to bode
bolje . . . napredek! . . . jaz za svojo osebo nimam
nič zoper napredek. Ne davajte nam toliko od¬
vetnikov, porotnikov, deželnih uradnikov, ne raz¬
tezajte povsod discipline! Vi stavite mostove in
obrežine, ulic pa ne razsvetlite s plinom!“

„Če bi sežgal Petrograd od vseh štirih kon¬
cev, to bi vam bil napredek !“ zareži dražljivi
general.

„Ti si se že jako razljutil, 11  veli zibaje se
debeli general, „jaz pa mislim: avec Orphee aux
enfers le progres a dit son dernier mot (z Orfe-

7

98

jem v podzemeljskem svetu bode tudi konec na¬
predka)."

„Vous dites toujours des betises" (vi govorite
vedno le bedarije), zahihika ženska iz Arzamasa.

General se napravi resnega.

„Je ne suis jamais plus serieux, madame,
que quand je dis des betises" (nikdar nisem res-
neji, nego kedar govorim bedarije).

„Monsieur Verdier je to frazo že nekolikokrat
povedal," oglasi se polglasno Irina.

„De la poigne et des formes!" zakriči debeli
general, — „de la poigne surtout." To se za-
more na rusko tako prevesti: priljudno in v zobe!

„Ah ti si razuzdanec, prav razuzdanec!" reče
priljudni general. „Mesdames, nemojte ga poslu¬
šati, prosim vas. On še komarja ne razžali; on
je zadovoljen s* tem, da vznemiruje srca."

„Ne bo tako, Boris," začne Ratmirov sre-
čavši se s pogledom z Irino, — „proč s šalo, pa
to je čezmerno. Napredek, to je projavljenje' obč¬
nega življenja, tega ne smemo pozabiti; on je
znanmje (simptom) in za tem znamnjem je treba
težiti."

„Kaj pa da!" reče debeli general nagrban-
čivši si nos, — „znano je, da se ti med cesarske
državnike šteješ."

„Nikakor ne državnik . . . kaki državnik! Pa
resnico je treba priznati."

99

„Boris“ si zopet zaplete prste v „backenbart“
ter jame zijati kviško.

„Javno življenje, to je jako važno, zato ker
v razvitku naroda, sodništva, tako reči domo¬
vine . .

„Valerien,“ vstavi ga jezno Boris, — ,,il y
a des dames ici (ženske so tudi tukaj); tega ni¬
sem pričakoval od tebe. Morda želiš, da bi pri¬
šel v kak odbor?“

„Zdaj so že hvala Bogu vse skupščine skle¬
njene,“ pristavi dražljivi general in zapoje na
novo: „deux gendarmes, un beau dimanche_“

Ratmirov nese batisten robec k nosu ter gra-
cijozno pomolči.

Priljudni general pa je ponavljal: „razuzda-
nec, razuzdanec!“ Boris pa se je obrnil k ženski,
ki je sedela poleg njega in jo je z nepomehčanim
glasom in nepremenjenim izrazom na licu izpra¬
ševal o tem, kako da mu bode „ovenčala jegovo
plamtečo ljubezen"; kajti zaljubljen je v njo, da
bi znorel in da zarad tega nenavadno strada."

Vsak trenotek je postajalo Litvinovu pri tem
razgovoru bolj nevgodno. Jegov ponos, pošten
plebejsk ponos, se je raztogotil nad temi ljudmi.
V čem bi se bil mogel slagati z njimi, on sin
malega uradnika in ti vojaški petrogradski ari¬
stokrati? On je ljubil vse, kar so oni sovražili,
in sovražil vse, kar so oni ljubili; to je jasno
spoznal in čutil v celem svojem bitji. Jihove šale

7*

100

so mu bile priproste, jihov glas neznosen, vse
jihovo gibanje lažnjivo; jiliovo nježno besedovanje
slišalo se je enako prevzetnemu preziranji. Lit-
vinov je postal pred temi neprijatelji nekako po¬
bit. — „Pfuj, kaka smrčad! Jaz sem jim na
poti, se jim zdim smešen,“ vrtelo se mu je po
glavi; — „zakaj sem ostal tukaj? Pojdem, poj¬
dem precej!“ Nažočnost Irine ga ni zamogla za¬
držati, vzbujala je v njem tužne spomine. On se
dvigne iznad stola in se jame odpravljati.

„Že odidete?" vpraša Irina, se malo pomisli,
pa ga noče dalje zadržavati. Obljubiti jej je mo¬
ral, da jo gotovo obišče. General Ratmirov se mu
poklanja s prejšno ponižno priljudnostjo, poda mu
roko in ga spremi do konca ravnine pred starim »
gradom. Komaj se je Litvinov zasuknil na cesto,
kar se zasliši za njim glasno hohotanje. Ta smeh
ni veljal njemu, ampak že davno pričakovanemu
monsieur Verdieru, ki se je iznenada prikazal
družtvu na ravnini v tirolskem klobuku, sivej
suknji ogrinjači, jahajoč na oslu. Pri tej priči je
šinila Litvinovu kri v lice, kakor pred pelinom
so se sprijele stisnjene ustnice. „Zaničevanja
vredni ljudje, malopridneži!" pomrmlja on, ne
premislivši, da mu še ti trenotki, kar jih je pre¬
živel med njimi, niso dali povoda, tako ostro se
izraziti o njih. In med tak svet je padla Irina,
njegova nekdajna Irina! V njem se je ona kre-
tala, v njem je živela in gospodarila, za njega

101

je žrtvovala svoje dostojanstvo, najlepša čuvstva
svojega srca . . . kakor da bi moralo tako biti,
kakor da ni zaslužila boljše osode! Kako je bil
Litvinov vesel, da jej ni prišlo na misel, prašati
ga o njegovi poslenosti, o njegovih namerah! On
bi bil moral praviti o tem pred „njimi“ in v
„njiliovi“ nazočnosti... „za celi svet ne! nikdar!“
pošepta Litvinov, vzdihne globoko in teče kakor
begoma v Baden. Mislil je o svojej nevesti, o
milej, dobrej, svetej Tatijani; kako čista, ple¬
menita, kako iskrena se mu je zdaj zdela! S
kako milino se je spominjal na njene črte, njene
besede, celo na njene navade... s kako nestrp-
ljivostjo je čakal njenega prihoda.

Brza hoja je vpokojila jegove nerve. Povr-
nivši se domu sede za mizo, vzame knjigo v roke;
ali naenkrat mu pade iz rok in on se strese. Kaj
se je zgodilo z njim? Nič se ni dogodilo z njim,
ali Irina . . . Irina . . . neobično, čudno, izvan-
redno se mu je zdelo to snidenje. Jeli mogoče?
On je srečal, govoril z Irino samo....  In zakaj
nima ona tistega zoprnega, svetnega izraza, ko
druge? Zakaj se mu zdi, da jej je njeno stanje
dosaduo, da je žalostna in čmerna zavolj svojega
položaja? In kaj jo je pripravilo k temu, da se
je tako radostno obrnila k njemu in da ga je va¬
bila k sebi?

Litvinov je trepetal. — „0 Tanja, Tanja,“
vsklikne na dolgo: — „ti edina si moj angelj,

102

moj dober genij, tebe edino ljubim in te hočem
ljubiti. K tej ne pojdem nikdar. Z Bogom na
veke! Naj se kratkočasi s svojimi generali !“
Litvinov vzame na novo knjigo v roke in skuša
citati.

XI.

Litvinov je vzel knjigo v roke, pa čitati ni
mogel. Gre toraj od doma, se malo sprehodi, po¬
sluša muziko, gleda igralce, pa se zopet povrne
v sobo, skuša brati, pa ne razume nič. Nekako
počasi mu je tekel čas. Zdaj pride Piščalkin,
dobromisleči pomiriteljni sodnik, in posedi pri
njem tri ure. On je besedoval, razlagal, stavil
vprašanja, duhtal zarad spremembe zdaj o vzvi¬
šenih, zdaj o koristnih predmetih, in je na konec
postal tako dolgočasen, da bi bil revni Litvinov
skoraj zaspal. Piščalkin je bil jako zveden v
dolgočasenji, da mu ni bilo para, še med mora¬
listi ne, ki so v tej stvari izvrstni ljudje. Samo
en pogled na jegovo ostriženo in oglajeno glavo,
na jegove svitle in mrtve oči, na jegov dober
nos bi vzbudil v človeku neko slabo razpoloženje.
Jegov bariton, tih, kakor zaspan glas je kakor
vstvarjen za to, da deklamuje s prepričljivostjo
in razumljivostjo izreke, ki obstoje v tem, da je
posamezniku ravno tako kakor državi, in državi
ravno tako kakor posamezniku treba kredita za

103

novčne operacije. Pri vsem tem pa je bil izvrsten
človek. Kakor da bi bila osoda Rusije: vsi naši
izvrstniki so dolgočasni ljudje. Piščalkin odide.
Za njim je vstopil Bindasov, Id ga je prosil, naj
bi mu posodil (Litvinov) sto goldinarjev. Litvi-
nov mu jih je res dal, ne kakor da bi mu Bin¬
dasov ležal na srcu, še črtel ga je, in akoravno
je dobro vedel, da nikdar več ne bo videl tega
denarja. Pri vsem tem jih je tudi sam potrebo¬
val. „Pa čemu mu jih je tedaj dal?“ bode pital
čitatelj. Vrag ve, čemu. Naj položi čitatelj roko
na srce in naj se spominja, koliko število nje¬
govih lastnih postopkov ni imelo nobenega pra¬
vega povoda. Bindasov se še zahvalil ni Litvi-
novu. Potreboval je kupico Affenthalerja (Ra¬
denskega rudečega vina) in odišel še usten si ne
obrisavši in nespodobno lopnivši z nogami. Proti
večeru dobi Litvinov pismo od Tatijane, v kte-
rem-mu je objavila, da zavoljo bolezni njene
tetike ne more priti pred petimi ali šestimi dnevi
v Baden. Ta vest ga je nemilo zadela in mu še
povečala slabo voljo; zatoraj se je vlegel rano
v postelj.

Drugi dan ni bil bolji od prvega, ako ne še
gorji. Že zjutraj se je Litvinovu soba napolnila
rojakov: Bambajev, Vorošilov, Piščalkin, dva
oficirja, dva študenta iz Heidelberga; vsi so pri-
hrupeli skupaj in odšli še le o poldne, akoravno
so se bili že davno poslovili in jim je očividno

104

bilo dolgočasno. Niso vedeli, kam bi se djali in
toraj so bili priliruščali k Litvinovu. Najprvo so
se pogovarjali, kako se bode Gubarev vrnil v
Heidelberg, in kako ga morajo tam vsi obiskati;
potem so malo modrovali in se dotaknili tudi
poljskega pitanja; na to so se začeli pogovarjati
o igranji, o loretah, in pripovedovati si gnjusne
anekdote; nakonec so prišli na to, kaki so ko¬
renjaki, tolstaki in požeruhi. Na vrsto so prišle
zopet stare pripovedke, o Lukinu, o dijakonu, ki
je pojedel na en mah tri in trideset slanikov o
ulanskem polkovniku, znanem po svojej močnosti,
o nekem vojaku, ki je razbil govejo kost ob svoji
glavi in več takih praznih burk. Piščalkin sam
je pripovedoval zevaje, da je poznal v Malorusiji
babo, ki je tehtala pri svojej smrti dva in se¬
demdeset pudov ') in nekoliko funtov, in graj-
ščaka, ki je snedel za zajutrek tri gosi in eno
buciko * 2 ). Bambajev je pri tem prišel v ekstazo
in povedal, da bi si tudi on upal snesti celega
ovna „razume se s začimbo“. Na to še poble-
beta Vorošilov nekaj neslanega o nekem tovarišu
kadetu, ki je bil velik korenjak; na to so vsi
obmolčali, drug druzeha pogledali, vzeli vsak svoj
klobuk in odšli.

Litvinov, ki je zdaj vstal, hotel je kaj de¬
lati, ali nekaj mu je vedno rovalo po glavi; on

’) 1 pud = 40 ruskih ali blizo 30 naših funtov.

2 ) StOhr.

105

ni mogel storiti nič veljavnega; tako mu prejde
tudi večer. Ko se drugo jutro ravno spravlja k
zajutreku, potrka nekdo na duri: „Zopet kdo
včerajšnih prijateljev/ 1  pomisli Litvinov in za¬
kliče jezno — ,,herein!“

Dveri se odprejo in tikoma stopi v sobo Po-
tugin.

Litvinov se ga je jako razveselil.

„To mi je ljubo! 11  spregovori on krepko stis¬
kajoč roke nepričakovanemu gostu, — ,,hvala
vam! Jaz bi vas bil gotovo obiskal, da bi mi
bili povedali, kje da stanujete. Izvolite se vsesti,
položite klobuk, vsedite se!“

Potugin ni odgovoril nič na ljubezujive Lit-
vinove besede; stal je, preiuetovaje se zdaj na
eno, zdaj na drugo nogo, sredi sobe, se posme¬
hoval in sukal glavo. Radosten sprejem Litvi-
nova ga je vidno ganil, pa v izrazu jegovega lica
je bilo nekaj prisiljenega.

„Tu je . . . malo nesporazumljenje . . .“ začne
on nekako prisiljeno. „Istina, jaz bi vselaj z ve¬
seljem ... pa mene so . . . mene so poslali k
vam. 11

„To je, hočete vi reči, 11  spregovori Litvinov
z žalobnim glasom, — ,,da bi sami po svoji volji
ne bili prišli k meni? 11

„0 ne, odpustite! . . . Jaz ... jaz bi vas
morda ne bil danes vznemirjal, ako bi me ne

106

bili poslali k vam. Z eno besedo, jaz iinam na
vas sporočilo.“

„Od koga, dajte vedeti ?“

„Od osebe, ki vam je dobro znana, od Irine
Pavlovne Ratinirove. Pred tremi dnevi ste jej
obljubili, da jo obiščete . 11

Litvinov pogleda ves začuden Potugina.

„Ste vi znani z gospo Ratmirovo ? 11

„Kakor vidite . 11

„In ste si dobro znani z njo ? 11

„'Nekoliko sem z njo prijatelj . 11

„Dopustite mi, da vas prašam, — vam je
znano, zakaj me hoče Irina Pavlovna videti ? 11

Potugin stopi k oknu.

,,Nekoliko vem. Ona je bila, kolikor zamo-
rem jaz soditi, jako vesela, da vas je srečala in
hoče ponoviti prejšne razmere . 11

„Ponoviti?“ ponavlja Litvinov, — „odpustite
mi mojo neskromnost in dovolite mi še eno vpra¬
šanje. Vam je li znano, kake so bile te raz¬
mere ?“

„Prav — ne, niso mi znane. Jaz mislim , 11
reče Potugin, „da so bile prav prijateljskepri
teh besedah se naglo okrene proti Litvinovu ter
ga prijazno pogleda. — „Irina Pavlovna vas je
mnogo hvalila in jaz sem jej moral dati besedo,
da vas pripeljem k njej. Ali pridete ? 11

„Kedaj?“

„Precej.“

107

Litvinov mahne z rokama.

,,IrinaPavlovna,“ nadaljuje Potugin — »misli,
da to .. . kako bi se izrazil ... da se vam to
družtvo, v kterem ste jo vi našli pred tremi dnevi,
ne more dopadati; pa velela mi je, naj vam po¬
vem, da hudič ni tako črn, kakor ga slikajo. 11
„Hm... ta izraz zadeva posebno ono družtvo ?“
„Da,... in v obče.“

„Hm .. . No, Sozont Ivanič, kako pa vi mis¬
lite o hudiču ?“

„Jaz, Gregorij Mihajlovič, da na vsak način
ni takov, kakoršnega slikajo. “

,,Jeli bolji?“

„Ali je bolji ali gorji, to je težko odločiti,
No, ali greva ?“

„Sedite še poprej malo. Priznati moram, da
se mi vse to nekako čudno zdi. ..“

„Kaj? ako smem vprašati.“

„Na kakšen način ste vi, zlasti vi, zamogli
postati prijatelj Irini Pavlovnej ?“

Potugin se ozre na samega sebe.

„Po mojej figuri, po mojem položaji v ob¬
činstvu je to zares nekaj čudno; pa saj veste,
da je Shakespeare rekel: „Mnogo reči je na svetu,
moj Horacij,“ in tako dalje. Življenje ne mara
za šalo. To za primero: Pred vami stoji drevo.
Vetra ni. Kako se zamore list na nizkej veji
dotakniti lista na vrbovnej veji ? Nikako ne.

108

Vzdigne se burja, vse se meša — in ta dva
lista sta se poljubila. 14

„Aha, to je bilo v burji? 11

„Kako pa drugače ? Se li more brez tega
živeti? Pa na stran s filozofijo! Čas je, da od¬
ideva. “

Litvinov še vedno omahuje.

„0 gospod! 11  vsklikne Potugin smešno se
mrdajoč, ■— „kaki so zdaj mladi ljudje! Naj¬
lepša ženska jih poživlja k sebi, pošilja gonjače
za njimi, sporočnike, pa se odtegujejo. Sram vas
bodi, ljubeznjivi gospod, sram vas bodi! Tukaj
imate klobuk; vzemite ga in „vorwarts!“ kakor
pravijo naši prijatelji, goreči Nemci. 11

Litvinov je še postal nekoliko zamišljen v
sobi; potem vendar le vzame klobuk in odide s
Potuginom iz sobe.

XII.

Ko prideta do ene izmed najlepših gostilnic
v Badenu, prašata po generalici Ratmirovi. Vra¬
tar ju pita naj prvo za imeni, potem pa jima
precej odgovori: „die Frau Fiirstin ist zu Hause, 11
ju pelje sam po stopnicah, potrka na dveri in ju
prijavi. Gospa kneginja ju je sprejela odmah;
bila je sama; mož je bil odpotoval v Karlsruhe,
da se tam snide z nekim visokim državnikom
»velikega vpliva 11 . Irina je sedela za majhno mi-

10 »

žico in vezala, ko sta stopila Potugin in Litvi-
nov skozi dveri. Hitro vrže vezilo na stran, od¬
makne mizo in vstane. Izraz iskrene radosti se
jej razlije po licu. Na njej je bila juterna do
vrha sklenjena lialjina, prekrasne pleča in roke
so se videle skozi tenko tkanino. Malomarno na¬
kodrani lasje so se razmršeni spuščali dolej na
tenki vrat. Irina je vrgla na Potugina bister po¬
gled in šepnila „merci“, in podavši Litvinovu
roko ga je ljubeznjivo okarala zbog jegove po¬
zabljivosti. — „Se vedno stari prijatelj!“ pri¬
stavi ona.

Litvinov se jame izgovarjati. — „C’estbien,
c’est bien“ seže mu Irina hitro v besedo, vzame
mu z ljubeznjivo posilnostjo klobuk ter mu veli
vsesti se. Potugin sede, pa brzo zopet vstane,
pravi, da ga čaka doma neodložljivo delo, da
pride po obedu zopet nazaj in se jame poklanjati.
Irina mu zopet vrže hiter pogled, prijateljski pri¬
kima z glavo nehote ga zadrževati. Ko Potugin
odide, obrne se ona z nestrpljivo živostjo k Lit¬
vinovu.

„Gregorij MihajIovič,“ spregovori ona ruski
s svojim mehkim in zvenečim glasom, — „zdaj
sva sama, da vam zamorem povedati, da se ve¬
selim, da sva se sešla, kar.  . . kar mi daje pri¬
ložnost .. . (Irina mu pogleda v oči) prositi vas
za odpuščanje. 14

Litvinov nehote strepeče. Tako naglega na-

110

pada se ni nadjal. Ni pričakoval, da bode sama
obrnila pogovor na prejšne čase.

„Kakšno . . . odpuščanje ?“ pomrmlja Lit¬
vinov.

Irina zaradi.

„Kakšno ? . . . vi veste kakšno,“ reče Irina
in se malo obrne. — „Jaz sem grešila vam na¬
sproti, Gregorij Mihajlovič, in če bi se tudi zdaj
kesala, ko me je ta osoda zadela, bilo bi pre¬
pozno. Ko sem vas tako nenadoma videla, mi¬
slila sem sama pri sebi, da si morava ostati pri¬
jatelja na vedno, na vedno... in meni bi bilo
jako težko, ako bi to ne moglo biti. Meni bi
bilo vrlo ljubo, da se o tem sporazumeva, da
ne odkladava tega še dalje, da ne bode pozneje
nikacega prisiljevanja, nikake napčnosti; za vse¬
lej, Gregorij Mihajlovič. Vi pa mi morate reči,
da mi odpustite in tega se jaz nadjam od vas .. .
pozabite zlobo! Morda je to od moje strani ve¬
liko zahtevanje, ker ste menda že davno vse po¬
zabili; pa vse eno, recite mi, da mi odpustite!“

Irina si ni oddahnila, dokler je to govorila;
Litvinov pa je zapazil, da so se v njenih očeh
zasvetile solze,... da, prave, istinite solze.

„Prosim vas, Irina Pavlovna,“ začne hitro
Litvinov, — „kako se morete pred menoj izgo¬
varjati in prositi me odpuščenja. . . . Vse to je
prešlo, skapalo v vodo, in meni ostane samo to,
da se vam čudim, kako da se še spominjate

111

sredi bleska, ki vas obdaja, mene neznatnega
tovariša prve vaše mladosti / 4

„Vi se temu čudite ?“ spregovori na tiho
Irina.

„Mene žali to,“ pravi Litvinov, „da si nisem
mogel nikdar misliti. .

„Se vselej mi niste povedali, da mi odpu¬
stite,“ vstavi ga Irina.

„Jaz se radujem iskreno nad vašo srečo,
Irina Pavlovna, iz cele duše vam želim vse do¬
bro na zemlji. .

„In ne mislite več na zla ? 44

„Jaz mislim samo le na lepe trenutke, ki sem
jih nekdaj z vami doživel / 4

Irina mu poda obe roki. Litvinov jih stisne
krepko in jih dolgo ne spusti. Pri tej dotiki mu
je občutilo srce že dolgo nevživano slast. Irina
mu pogleda na novo v oči in se pri tem na mah
nasmehne. .. . Tudi Litvinov pogleda zdaj prvo-
krat bistro in vprto na njo. ... On je zopet spo¬
znal te drage in lepe črte, te globoke oči z le¬
pimi, nenavadnimi trepavnicami, to uljudnost na
obrazu, to divno sklad njenih lepih las nad če¬
lom, to navado, milo in zabavno kriviti ustne...
vse, vse je spoznal. In kako se je polepšala!
Kaka divnost, kaka sila ženskega telesa! Ni ru-
dečila, ni belila, ni surme '), ne pudrovanja, ni-

') Antimonium, Spiessglanz.

112

kake prevare na svežem, čistem licu. . . . Da,
zares je bila prava krasotica!

Litvinova je sprehajala dvomba . . . vedno je

gledal na njo, pa misli njegove so bile daleč_

Irina je to zapazila.

„No, to je lepo,“ reče ona, — „zdaj še le
je moja vest mirna in zdaj še le morem zado¬
voljiti svojej radovednosti. . .“

„Radovednosti. . .,“ ponavlja Litvinov, ka¬
kor da bi jo ne bil razumel.

„Da, da. .. jaz hočem vsakako vedeti, kaj
ste vi delali ta čas, kake so vaše osnove; jaz
hočem vedeti, kako ? kaj ? kedaj ? ... vse, vse.
Povejte mi istino, kajti jaz vem vse na tenko
o vas, jaz vas nisem spustila nikoli iz vida . . .
kolikor je bilo le mogoče . 14

„Vi me niste zgubili izpod oči, vi . . . tam
. . . v Petrogradu ?“

„Sredi bleska, ki me je obdajal, kakor ste
se vi ravno popred izrazili. Res da nisem. O
tem blesku se bova še razgovarjala; zdaj pa mi
morate pripovedovati, mnogo, dolgo pripovedo¬
vati; nihče naji ne bo motil. Ah, kako hode to
divno!“ pridoda Irina vesela vsedši se v naslo-
njačo. — ,,No, dakle počnite!“

„Preden začnem pripovedovati, se vam mo¬
ram zahvaliti , 44  reče Litvinov.

„Za kaj ? 44

„Za cvetlice, ki sem jih našel v svojej sobi . 44

113

„Kakšne cvetlice? jaz ne vem nič o tem.“

„Kaj?“

„Rekla sem, jaz ničesar ne vem. . . . No,
jaz čakam .. . čakam, da jamete pripovedovati.
Ali, kako je pameten ta Potugin, da vas je pri-
peljal.“

Litvinov naostri ušesa.

„Ste vi s tem gospodom Potuginom že davno
znani ?“ praša Litvinov.

„Ze dolgo. . . . No, pripovedujte!“

„In ga poznate na blizo?“

„0 da!“ — Irina vzdihne — „to ima po¬
sebne vzroke; — vi ste gotovo že slišali o Elizi
Belskoj... ta je tista, ki je predlanskem vmrla
tako strašne smrti... . Ah, da, jaz sem pozabila,
da vam moje dogodbe niso znane; k vašej sreči,
k vašej sreči so vam neznane. Oh, quelle chance
(oj, kakošna sreča)! Komaj en človek, en živ
človek, ki o vsem tem nič ne ve. In z njim se
more govoriti ruski, ako tudi odurnim jezikom,
da ruski, pa ne to večno, nemilo, zopemo, pe-
trogradsko francoščino.

„Potugin je stal, ste rekli, v kakej zvezi
z . . .?“

„Meni je jako težko, spominjati se tega,“
vstavi ga Irina. — „Eliza je bila moja najljubša
prijateljica v inštitutu, in potem tudi v Petro¬
gradu ; neprestano sve bili skupaj. Ona mi je
zaupala vse svoje tajnosti; bila je zelo nesrečna,

8

114

mnogo je pretrpela. Potugin se je pri tej do-
godbi obnašal prav lepo in vitežko; žrtvoval se
je zanjo. Od te dobe sem ga začela jako ceniti.
— Že zopet sva zagazila na stran. Jaz čakam,
da mi jamete pripovedovati, Gregorij Mihajlovič.“
„Moje pripovedovanje vas ne more nikakor
zanimati, Irina Pavlovna.“

„To ni vaša skrb.“

„Mislite si, Irina Pavlovna, deset let se že
nisva videla, celili deset let. Koliko se je med
tem časom spremenilo!“

„Mnogo, mnogo,“ ponavlja Irina z gorkim
izrazom — „ravno zato vas želim slišati.“

„Ne vem prav kje začeti?”

„Od početka. Od tistega časa, ko ste vi..  .
ko sem jaz odšla v Petrograd. Tudi vi ste bili
tačas zapustili Moskvo. Znate, da se jaz od ti¬
stega trenotka nisem več povrnila v Moskvo.”
„Zares ?“

„Poprej mi ni bilo mogoče; potem pa, ko
sem se omožila .. .“

„Ste že dolgo omoženi?”

„Cetrto leto.”

„Otrok nimate?”

„Ne,“ mu odgovori suho.

Litvinov pomolči.

„Dokler se niste omožili, ste živeli zmirom
pri.  ..  kako se mu že pravi, — pri grofu Rei-
senbachu?”

115

Irina mu je gledala netrenimice v oči, kakor
da bi hotela zvedeti, zakaj jo vse to sprašuje.
„Ne“ . . . spregovori naposled ona.

„So li vaši starši... res, jaz vas še nisem
nič prašal o njih. So li. .. ?“

„Oba sta zdrava. “

„In še živijo, kakor popred v Moskvi ?“
„Da, v Moskvi. “

„In vaši bratje, sestre ?“

,,Dobro jim je, preskrbela sem vse.“

„A!“ — Litvinov pogleda začudeno na Irino.
— „Po pravem bi ne imel jaz dopovedovati,
Irina Pavlovna, ampak vi meni; vsaj. ..“ kar
na mah preneha in molči.

Irina vzdigne roko k licu ter suče prstan na
prstu.

„Zakaj pa ne? Jaz se ne odrečem,“ sprego¬
vori na konec Irina — ,,pa poprej vi . . . ker
vidite, da ne vem skoraj nič o vas, akoravno
sem sledila za vami; pa o meni... o meni ste
sigurno slišali dovelj. Ali ni res? recite,, ste li
slišali kedaj o meni?“

„Vi, Irina Pavlovna, ste zavzemali znatno
mesto v svetu, da se je moralo govoriti o vas,
posebno v provinciji, kjer sem bil jaz in kjer se
vsakej novici veruje. “

„Ste vi tudi verovali takim vestim? In kak
je bil ta glas o meni?“

„Moram priznati, Irina Pavlovna, da so mi

8 *

116

prihajale vesti o vas le redkokrat. Moje življenje
je. bilo bolj osamljeno. “

„Kako to? Saj ste bili vendarle v Krimu
pri vojakih ?“

„Vam je tudi to znano? 11

,,Kakor vidite. Rekla sem vam že, da sem
vas spremljala povsod."

Litvinov se na novo začudi.

„Zakaj bi vam pa še pravil svoje dogodov-
ščine, ako že tako vse veste," reče Litvinov
polglasno.

„Zato, Litvinov, zato, da izpolnite mojo
prošnjo. Prosim vas za to, Gregorij Mihajlovič."

Litvinov nagne glavo in začne .. . začne ne¬
kako zmedeno v splošnih črtah pripovedovati
Irini o resnih svojih dogodbah. Večkrat je pre¬
nehal in vprašaje obrnil oči na Irino, kakor da
bi hotel reči „je li že dosti?“ Ona pa je trdo
zahtevala, da jej pripoveduje dalje in vredivši si
lase za ušesa in naslonivši se ob komolca na
držaje svojega stola je pazljivo poslušala na vsako
besedo. Da bi bil kdo od strani gledal na njo,
in opazoval izraze na njenem licu, moral bi si
bil misliti, da ni vedno pazila na to, kar je
Litvinov govoril, ampak da se je pogreznila v
razmišljevanja. Toda ona ni mislila na Litvinova,
akoravno se je vznemirjal in rudečil pred njenim
ostrim pogledom. Celo življenje je plavalo pred
njenimi očmi, ne Litvinovo, ampak njeno lastno.

117

Litvinov ni zvršil svojega pripovedovanja;
obmolknil je pred vplivom neprijetnega čustva,
ki je vedno nemileje priraščalo. Irina mu zdaj
ni rekla več, ne prosila ga, naj bi nadaljeval,
ampak pokrila si je z dlanjo oči, vtrujena se
naslonila na naslonjačo in nepremično tako se¬
dela,

Litvinov še počaka nekoliko; za tem mu
pride na misel, da že traja ta obisk čez dve uri
in prime za klobuk, -— kar se zasliši iz sosedne
sobe škripanje tenkih lakovanih čevljev in se
razprostre znana plemenitaško-vojaška vonjava;
v sobo stopi Valerian Vladimirovič Ratmirov.

Litvinov vstane in se pokloni generalu, ki
se mu je kazal jako prijaznega. Irina odvzdigne
polagoma roke od lica, pogleda hladno na so¬
proga in reče francozki:

„A, glej, že doma! Koliko je že ura?“
„Kmalo bo štiri, ma chere amie (draga moja
prijateljica), in ti še nisi oblečena! Kneginja nas
pride obiskat,“ reče general in se nagne mično
s svojim nategnjenim stasom k Litvinovu in pri¬
stavi z nježno-šaljivim glasom: „Vidno je lju-
beznjivi gost kriv, da si še na čas pozabila. “
Čitatelj nam bode dopustil, da navedemo na
tem mestu nektere črtice o Ratmirovu. Oče nje¬
gov je bil naravski. . . Kaj mislite vi? Ne mo¬
tite se —- mi nismo hoteli tako reči. .. naravski
sin znatnega velikaša iz časa Aleksandra in lepe

118

igralke Francozkinje. Velikaš je peljal sina med
ljudi, pa bogastva mu ni mogel zapustiti — tudi
on sam (oče našega junaka) ni mogel obogateti:
vmerl je kot polkovnik v službi policijskega na¬
čelnika. Leto pred smrtjo se je oženil z mlado,
krasno vdovo, ki je pribežala pod njegovo varstvo.
Njegov sin, Valerian Aleksandrovič, je prišel po
protekciji v pažeski korpus, obrnil na se pozor¬
nost načelnikov, — ne toliko z vspehom v na¬
uku,  kolikor s svojim zadržanjem v fronti, le¬
pimi manirami in blagonravjem (akoprem se je
poddaval vsemu, čemur so se morali poddavati
vsi rejenci cesarskih vojaških zavodov) in od tod
je prišel v gardo. V življenji je bil vselej srečen,
napredoval je hitro; za to se je imel zahvaliti
skromni veselosti svoje nravi, ljubeznjivosti pri
plesu, mojsterskemu jahanji po sprehajališčih in
pri paradah — nar bolj na tujih konjih — in
poslednjič svojemu familijarno-spoštljivemu obna¬
šanji nasproti višim, priljudnej poslužnosti, ki je
bila pomešana z nekim občnim ko pero lahkim
liberalizmom. Ta liberalizem pa ga ni zadrževal,
da ne bi bil dal prešibati petdeset Seljakov, ki
so se bili spuntali v Beloruskem naselenji, ka¬
mor so ga poslali mir delat. Njegova zunajnost
bila je krasna, nenavadno inladolikasta: on je
bil zal, rudeč, gibek, brhek in je jako dopadal
ženskam; posebno so stare ženske skoraj norele
za njega. Previden po navadi, molčeč iz računa,

119

je vlekel general Ratmirov kakor trudoljubna
čbela sok tudi iz malovrednih cvetic, se je sukal
vedno le v viših krogih, — in brez nravstvenosti,
brez vsakih vednosti, s premišljevanjem vsakega
delca,, s poznavanjem ljudi, ravmišljevanjem okol-
nosti in glavno pa — s trdo namero, služiti sa¬
memu sebi, — je videl naposled vsa pota pred
seboj odprta.

Litvinov se prisiljeno nasmehne, Irina pa
zmigne s plečami.

„No kaj,“ spregovori ona hladno — „ste vi¬
deli grofa ?“

„Kaj pa da sem ga videl. Pozdravlja te.“

„A! Je li še vedno tako trapast, ko je bil
poprej, ta naš branitelj ?“

General Ratmirov ne odgovori niči, ampak
se samo le lahkoma posmeji skoz nos, kakor da
bi prizanašal prenaglenost ženske sodbe. Dobro¬
hotni odraščeni ljudje odgovarjajo z ravno takim
smehom nepremišljenim izrazom nedoraslih.

„Da,“ pristavi Irina — ,,abota vašega grofa
je strašna in jaz sem se tega, zdi se mi, že
dosti nagledala. “

„Vi ste me sami k njemu poslali,“ odgovori
skozi zobe general, se obrne k Litvinovu in ga
praša: „Upotrebljuje li on badensko kopel ?“

„Jaz sem, hvala Bogu, zdrav,“ odgovori Lit¬
vinov.

„To je naj bolje,“ reče general ljubeznjivo se

120

smeje; — „da, in malokdo pride v Baden, da
bi se zdravil. Ali tukajšne vode so jako koristne,
je veux dire, efficaces, (krepke, sem hotel reči)
in kdor ima, kakor na primer jaz, nervozen
kašelj ..

Irina brzo vstane.

„Te bomo že še videli, Gregorij Mihajlovič,
in nadjam se, da kmalo,“ spregovori Irina fran-
cozki — „zdaj se pa moram iti oblačit. Ta stara,
kneginja mi je že neznosna s svojimi večnimi
parties de plaisir (zabavami), kjer ni nič, ko
dolg čas.“

„Vi ste danes preveč strogi nasproti vsem!“
pomrmlja Ratmirov in odide v drugo sobo.

Litvinov stopi k dverim . . . Irina ga ustavi,

„Vse ste mi povedali, glavno pa ste za¬
molčali. “

„Kaj?“

„Govori se, da se ženite.“

Litvinov postane rudeč do ušes. ... On ni
nalašč nič povedal o svojej Tanji. To mu je bilo
zlo nemilo, prvič zato, da že Irina ve za jegovo
ženitev, in drugič, ker ga je zasačila pri tem,
da jej hoče prikrivati svojo svatbo. On jej ni
vedel kaj povedati, Irina pa ga ni izpustila
iz oči.

„Da, jaz se ženim,“ odgovori naposled in se
pri tej priči oddalji.

Zdaj se Ratmirov povrne nazaj v sobo.

121

„No, se še ue oblačiš ?“ jo vpraša.

Irina zmeri moža s svojim pogledom od nog
do glave, obrne mu hrbet in odide v svoj ka¬
binet.

XIII.

Litvinov je bil jako nezadovoljen sam seboj,
kakor da bi bil vse premoženje zaigral, ali pre¬
lomil dano besedo. Notranji glas mu je pravil,
da se kot ženin, kot zrel človek, ne več deček,
ne sme več podavati ščuvanji radovednosti, ne
prevari starih spominov. „Ni mi bilo treba iti,“
je razmišljeval sam pri sebi — „od njene strani
je to zgolj koketstvo, pohotnost... njej je dolg
čas, vse jej je dosa.dno; zato se je poprijela
mene .. . pohotniku diši včasi drug, črn kruh .. .
prekrasno! Zakaj sem šel tje ? Zar morem . . .
da je ne preziram ?“ Posledno besedo je izrekel
zamišljeno in prisiljeno. — „Sigurno, da tu ni
in ne more biti nobene nevarnosti, “ nadaljuje
svoja razmišljevanja, — „saj vem, s kom imam
opraviti. Z ognjem ni treba igrati si...  kar ko¬
raka ne storim več do nje!“ Litvinov še ni smel
in ni mogel samemu sebi verjeti, kako lepa mu
je izgledala Irina in kako silno čuvstvo mu je
vzbudila,

Dan mu je zopet pretekel mračno in mudno.
Po obedu se je dogodilo, da je sedel Litvinov
poleg lepega, plavolasega človeka, ki je nepre-

122

stano molčal, kašljal in na široko oži odpiral....
Na enkrat pa se mu je zagrenilo in pri tem se
je pokazalo, da je rojak, kajti rekel je čisto
ruski: „Sem že djal, da ne smem jesti dinje.“
Do večera se mu ni pripetilo nič tolažljivega.
Bindasov je priigral v Litvinovej nazočnosti če-
tirikrat več, kakor si je bil od Litvinova izpo¬
sodil; pa ne samo, da mu ni vrnil izposojenega
denarja, ampak oziral se je nanj, kakor da bi
mu pretil zato, da je priča njegove sreče. Drugo
jutro prigrmijo zopet njegovi zemljaci. Komaj se
jih je iznebil, in ko so odišli, se je odpravil na
bregove. Naj prvo naleti na Irino, — napravi se,
kakor bi je ne poznal, .in gre mimo nje; — po¬
tem na Potugina. S Potuginom se počne razgo-
varjati; on mu je pa nevoljno odgovarjal. Potugin
je vodil za roko nališpano oblečeno deklico raz¬
puščenih, skoraj belkastih koder, velikih, temnih
oči, bledega, otožnega lica, in tistega posebnega,
ukazovalnega in nestrpljivega izraza, ki je last¬
nina omehkuženih otrok. Litvinov je hodil dve
uri po hribovji in se vrnil domu po Lichtenthal-
skem drevoredu. Na kamneni klopi pred hišo je
sedela ženska s sivim pajčolanom pred licem; ko
Litvinov pride do nje, vstane ona hitro in mu
gre nasproti.. . spoznal je Irino.

„Zakaj se me izogibljete, Gregorij Mihajlo-
vič?“ spregovori ona z neravnim glasom, ki je
navaden pri tacih, ki jim je vskipelo v srcu.

123

To vprašanje je vznemirilo Litvinova.

„Jaz se vas izogibljem?"

„Da, vi. . . vi. ,

Irina je bila videti zlovoljna, skoraj srdita.

„Vi se motite, uveravam vas.“

„Ne, ne motim se. Morda nisem videla danes
zjutraj, — ko smo se srečali, — zar nisem vi¬
dela, da ste me poznali? Recite, ali me niste
poznali? Recite!"

„Da, istina . .. Irina Pavlovna ..."

„Gregorij Mihajlovič, vi ste iskren človek, vi
ste vselej govorili resnico: povejte mi, povejte mi,
ali ste me poznali? Ste se li nalašč obrnili od
mene?"

Litvinov strmi v Irino. Njene oči so se sve¬
tile čudnim bleskom, obraz in ustnice pa so bile
mrtvobele videti skoz gosto pajčolanovo tkanino.
V izrazu njenega lica, v zvuku njenega strast¬
nega šopota bilo je nekaj strašno žalostnega,
prosečega. . . . Litvinov ni zamogel še dalje
tajiti.

„Da, . . . spoznal sem vas," spregovori on,
ne brez prisiljenja.

Irina je tiho vzdihnila in mimo so se jej
pobesile roke.

„Zakaj pa niste prišli k meni?" pošepeče

ona.

„Zakaj...  zakaj ?“ Litvinov se obrne stran
pota, Irina se molče obrne za njim. — „Zakaj?“

124

ponovi on še enkrat, lice se mu razžari in čuvstvo
srdu podobno mu stesni prša in grlo.

„Vi...  vi sprašujete posle vsega tega, kar
se je dogodilo med nama, — ne zdaj, gotovo ne
zdaj, ampak tam..  . tam v Moskvi! 14

„No, to je že rešeno, vi ste mi obljubili. .
začne Irina.

,,Jaz vam nisem ničesar obetal. Odpustite mi
moje ostre izraze. Vi sami zahtevate resnico —
tak sodite sami: čemu, ako ne koketstvu, —
čemu, ako ne želji, skušati, koliko oblasti ste si
še prihranili nad menoj, čemu druzemu hočem
pripisovati vašo...  ne vem, kako bi jo nazval
. .. vašo stanovitnost ? Najina pota so se raz-
daljila ! Jaz sem vse pozabil, vse pretrpel že
davno; postal sem čisto drug človek; vi ste omo-
ženi, srečni, kakor se vidi, zavzimljete zavidno
mesto na svetu: čemu zdaj to, čemu dakle to
približevanje? Kaj hočem jaz vam,  in kaj vi
meni? Midva zdaj ne mereva več razumeti drug
druzega, med nama ni zdaj nič več skupnega,
ne v preteklosti, ne v bodočnosti, posebno . . .
posebno v bodočnosti ne!“

Vse to je govoril Litvinov brzo, neprenehoma,
ne mignivši z glavo. Irina se ni zmezila, zdaj pa
zdaj mu je ponudila roko. Videlo se jej je, ka¬
kor da bi prosila, naj bi prenehal in njo poslu¬
šal. Pri zadnjih jegovih besedah je stisnila med
zobe spodnjo ustnico, kakor da bi hotela za-

125

dušiti v sebi čuvstvo velikega in težkega raz¬
galjenja.

„Gregorij Mihajlovič,“ je začela čez nekoliko
z mirnejšim glasom in stopila še dalje na stran
pota, koder so le redko hodili ljudje . .. Litvi-
nov gre za njo, — „Gregorij Mihajlovič, verujte
mi: ko bi si mogla misliti, da mi je ostalo le
malo oblasti nad vami, jaz bi se vas prva iz¬
ogibala. Ker tega nisem storila, ker sem se od¬
ločila, ne oziraje se na ... na svoje prejšno kri¬
vico, da obnovim poznanje z vami, zavolj tega
. . . zavolj tega . . .“

„Zavolj česa,“ vpraša Litvinov skoraj ne¬
vljudno.

„Zavoljo tega,“ nadaljuje Irina z novo močjo,
„ker mi je postalo že zoperno, nestrpljivo, za¬
dušljivo na tem svetu, v tem položaji, o kterem
ste vi popred govorili; zato, ker sem se razve¬
selila nad vami, ko sem vas zagledala, kakor
nad studencem v puščavi, radovala se, da sem
srečala vas živega človeka sredi te mrtve ljulike;
— vi ste imeli priložnost pred štirimi dnevi vi¬
deti vse te figure; vi pa me imenujete koketo,
sumnjate o meni, me odbijate od sebe z izgo¬
vorom, kakor da bi se bila zares pregrešila proti
vam in še bolj proti sebi.“

„Vi ste si sami zbrali to osodo, Irina Pav-
lovna,“ reče Litvinov z nagrbanim licem in ne
zmezi glave.

126

„Sama, sama ... jaz tudi ne tožim in nimam
vzroka pritoževati se,“ spregovori Irina naglo, ki
jej je, kakor je bilo videti, Litvinova sirovost
napravila neko tajno radost; — „jaz vem, da
me morate obsoditi, se ne opravičujem; objasniti
vam le hočem svoje čuvstvo in prepričati vas,
da mi zdaj ni za koketstvo. ... Jaz bi z vami
koketovala! To nima smisla. Ko sem vas zagle¬
dala, se je zbudil v meni spomin na nekdajne
lepe čase moje mladosti... na tiste ure, ko še
nisem bila zbrala svoje osode, na vse, kar leži
tam v svetli dobi...“

„Dopustite, Irina Pavlovna; kolikor je meni
znano, se je svetla doba vašega življenja začela
onda, ko sva se midva ločila. “

Irina vzame robec in ga vzdigne k obrazu.
„To je jako nevsmiljeno, kar vi meni pra¬
vite, Gregorij Mihajlovič, pa srditi se vendar ne
morem na vas. O ne, za mene ni bilo veselega
časa, ne k svojej sreči sem zapustila Moskvo,
ne enega veselega trenutka, ne ene srečne mi¬
nute nisem videla . . . verujte mi,...  naj bi vam
kdo tudi kaj druzega pravil. Da bi bila srečna,
bi li zamogla tako govoriti z vami, kakor zdaj
govorim ? Ponavljam vam,  vi ne veste, kakšni
ljudje so to! Glejte, oni ne razumejo nič, ne ču¬
tijo nič;  ni esprit, ni intelligence, le lokavstvo
in prevara; muzika, poezija in umetnost so jim
enako ptuje. Vi mi porečete, da sem bila vsemu

127

temu nasproti vselej ravnodušna; ne tako, kakor
mislite, Gregorij Mihajlovič, ne tako. Pred vami
ne stoji kaka posvetna ženska, treba je le, da
me pogledate, ne levica — kakor me nazivljajo
— ampak nesrečna, revna stvar, ki je res po¬
milovanja vredna. Ne čudite se mojim besedam
. . . meni ni za ošabnost. Stegujem roko proti
vam kot prosjakinja, prosim vas milosti,“ pri-
doda ona strastno in nevoljno, — „prosim vas
milosti, vi pa . ..“

Glas jo izda. Litvinov vzdigne glavo in po¬
gleda Irino: dihala je težko, ustnice so se jej
tresle. Litvinovu je jelo srce močneje vdarjati in
čuvstvo zlobe mu zgine.

„Vi pravite, da so se razšla najina pota,“
nadaljuje Irina — „jaz vem, da se ženite po
naklonjenosti, da ste si že napravili načrt za
celo življenje; da, to je vse tako; ali midva si
še nisva postala ptuja, Gregorij Mihajlovič; še
zamoreva razumeti drug druzega. Ali mislite, da
sem se celo vtopila, da sem se čisto pogreznila
v tem blatu? Ah ne, ne mislite tega, prosim
vas ! Imejte vsmilenje z menoj, prosim vas v
imenu prejšnih dni, ako jih nočete pozabiti. Vči-
nite tako, da ne bode zastonj najino srečanje,
to bi bilo preveč grenko. Ne urnem govoriti, ka¬
kor bi trebalo, pa saj me razumete; iščem malo,
vrlo malo . . . samo to, da me ne odbijete, da
imate vsmilenje z menoj. . .“

128

Tu obmolkne Irina. V njenem glasu so zve¬
nele solze. Plašljivo pogleda, kakor iskajoča od
strani Litvinova in mu poda roko.

Litvinov vzame brzo njeno roko in jo rahlo
stisne.

„Bodiva prijatelja!“ reče Irina na tiho.

„Prijatelja,“ reče Litvinov zamišljeno.

„Da, prijatelja... in ako vam je to zahte¬
vanje preveliko, bodiva si vsaj dobra znanca! —
Bodiva zavsem prosta, kakor da bi se ne bilo
nič dogodilo. “

„Kakor da bi se ne bilo nič dogodilo . . .“
ponovi zopet Litvinov. — „Zdaj ste mi rekli,
da bi ne pozabil prejšnih dni..  . no, in ako jih
ne morem pozabiti ? 11

Srečno smehljanje se prikaže Irini na licu,,
pa kmalo zopet zgine, spremeni se v skrbljiv,
nekoliko plašljiv izraz.

„Bodite, kakor sem jaz, Gregorij Mihajlovič;
pomnite samo le na dobro; glavno pa, dajte mi
zdaj besedo . .. pošteno besedo ...“

„Kako besedo ? 11

„Da se me ne hote več izogibali,... da me
ne bote žalili...  mi obljubite? Recite!“

„Da.“

„In da čete izbiti si iz glave vsako zlo misel . 11

„Da,...  ali jaz ne razumem . . .“

„Tega tudi treba ni . . . sicer pa počakajte,
me bodete že razumeli. Obljubo ste mi storili . 11

129

„Rekel sem že: da.“

„HvaIa vam. Zapomnite si, da sem se na¬
učila, verovati vam. Čakala vas bom, danes,
jutre ne grem več iz hiše. Zdaj pa vas moram
zapustiti. Vojvodinja gre sem po drevoredu . . .
videla me je in ne morem drugače, ko da k njej
pristopim. Ostanite srečni, dok se zopet vidiva.
Dajte mi roko, vi, vi, (brzo)! Z Bogom!“

Irina krepko stisnivši Litvinovu roko je sto¬
pila k osebi srednih let, znamenite zvunajnosti,
ki je težko korakala po peščenem potu v družbi
dveh družili žensk in nenavadno lepega lakaja
v livreji.

„Eh bonjour, chere madame“ (dober dan,
draga gospoja), spregovori odlična ženska, ko se
jej je Irina spoštljivo poklonila. — „Comment
allez-vous aujourd’hui? Venez un peu avec moi“
(kako ste danes? Ilajdite malo z mano).

„Votre Altesse a trop de bonte“ (vaša svet¬
lost je vrlo dobra), začuje se prikupljivi glas.
Irinin.

XIV.

Litvinov je čakal, dokler se mu ni vojvodinja
s celim spremstvom zgubila spred oči; potem jo
je tudi on vkrenil v drevored. Ni si mogel dati
čistega računa o tem, kar je čutil: zdelo se mu
je strašno in vgajalo je njegovemu samoljubji.

9

130

Nepričakovana objava Irinina ga je osupnila,
njene gorke, hitre besede so ga omamile kakor
strahovita ploha. — „Cudne so te posvetne žen¬
ske,“ si je mislil, — „pri njih ni nobene do¬
slednosti ... in kako jih kvari krog, v kterem
žive, in grdoba, ki jo čutijo saine!“ Sicer ni
mislil ravno tako, ampak kakor malina je po¬
navljal te neslane fraze, kakor da bi sc bil hotel
s tem oprostiti družili misli, ko so ga vedno mu¬
čile. Videl je, da mu ne gre temeljito razmišlje-
vati, ker bi verjetno moral kriviti samega sebe;
zato je stopal počasnim korakom, le prisiljeno
obračajoč svojo pozornost na mimogredoče pri¬
kazni. Ko pride blizo kamnite klopi, zagleda pred
seboj nogi, pogleda više in vidi človeka, ki je
čital časopis. Ta človek je bil Potugin. Litvinov
vsklikne lagano. Potugin položi časopis na ko¬
leni in pogleda pazljivo in brez smehljanja na
Litvinova. Tudi Litvinov pogleda Potugina paz¬
ljivo in resnobno.

„Smem sesti poleg vas?“ prala naposled
Litvinov.

,,Sedite, sedite, drago mi bode. Toliko vam
pa že naprej povem: ako hočete začeti z menoj
pogovor, ne jezite se, jaz sem danes misantropski
razpoložen in vsi predmeti se mi kažejo v naj-
grjej luči.“

„Nič zato, Sozont Ivanič,“ spregovori Lit¬
vinov vsedši se na klop, — „to mi pride ravno

131

prav. Odkod pa je prišel nad vas takšen raz-
položaj ?“

„Po pravem ne bi trebalo, da bi se ljutil,“
začne Potugin. „Ravno zdaj sem čital v časo¬
pisu načrt preustrojstva sodnijstva v Rusiji, in
sem videl s pravim zadovoljstvom, da so se na¬
posled tudi pri nas vendar enkrat poprijeli raz¬
uma in da ne mislijo več pod krinko samostal-
nosti, narodnosti ali originalnosti k čistej in jasnej
evropejskej logiki prilepiti še domačega repa, am¬
pak da so sprejeli v celini, kar je dobrega na
ptujem. Kaj bo z občinskim premočenjem? . . .
Zares ni treba, da se jezim, da nisem na svojo
nesrečo našel originalnega Rusa; ti originali in
•samouki me bodo še v grobu strašili. “

„Kakšen pa je originalen Rus?“ praša Lit-
vinov.

„Tukaj okoli se klati debel gospod, ki se
ima za genialnega muzikanta; „jaz,“ pravi on,
,, nisem nič, sem ničla, ker se nisem nič učil;
melodije pa in ideje imam mnogo boljše nego
Meyerbeer.“ Najpopred sem mu rekel: „zakaj
se nisi učil?“ in drugič, ne samo Meyerbeer,
ampak zadnji nemški žveglar, ki skromno od-
svira svojo partijo v zadnjem nemškem orkestru,
ima dvajsetkrat lepše ideje, kakor vsi naši ori¬
ginali; samo da ohrani žveglar za se te ideje in
si ne upa z njimi pred svet v očevini Mozarta
in IIaydena; naš brat originalni muzikant pa,

9 *

132

kedar skrpa kak \Valzer ali ktero pesmico, drži
roke v hlačnih žepih, in če ga pogledaš, sesloči
osobno usta: ,,jaz sem genij. “ Tako je tudi v
slikarstvu in povsod. Oh ti originali! Kdo ne ve,
da se taki gizdalini gizdajo le tam, kjer ni pra¬
vih znanosti, ki so prerinile v kri in telo, niti
pravih umetnosti. Ali bi ne bil pri nas v Rusiji
že čas, da bi djali v arhiv vse to vsakdajno
brbljanje z vsemi navadnimi frazami vred, o tem,
da pri nas na Ruskem nikdo gladu ne vmrje,
da se hodi po naših cestah dosti naglo in da
znamo vse obdariti s klobuki. Vedno mi priha¬
jajo pred oči s svojo obdarovanostjo ruske na¬
rave, z genialnim naravnim nagibom, s Kulibi-
nom. . . . Ali prosim vas, v čem obstoji ta da-
rovitost? Morda v silnem blebetanji ali neotesa¬
nem komplimentovanji? Nagib! Našli so, s čem
da bi se hvalili. Vzemite mravljo in nesite jo
na eno vrsto od njenega mravljišča. Ona najde
zopet pot domu; človek ne more storiti kaj ta-
cega; pa zakaj? Ali je človek nizi od mravlje?
Nagib, naj bode genialen, kakor bodi, ni dostojen
človeka: razum, prost, zdrav razum, to je naše
pravo dostojanstvo, naš ponos, zato se pa tudi
vpira nanj. Kar se pa tiče Kulibina, ki je ne-
znajoč mehanike, zmojstril nekake čudne ure, bi
jaz vse te ure dal obesiti na zasramovalni steber:
tukaj glejte, dobri ljudje, in ne delajte kaj ta-
cega. Kulibin sam ni kriv tega, pa njegovo delo

133

je smetje. Hvaliti se sme Teleškin, ki se je pri¬
plazil do vrha admirateljskega špilja ') zavolj nje¬
gove smelosti in gibčnosti; zakaj ga ne pohvaliti?
Ali zopet ni treba kričati, da je on z vsem tem
osramotil vse Nemce arhitekte! In čemu so nam
oni? Zato da nam denar pobirajo. . . . Nikako
jih on ni osramotil: tudi po tem je bilo treba
staviti pristroje okoli špilja, da se je opravljalo
vse tako, kakor je treba in v redu. Nemojte, za
Boga, misliti o nas Rusih, da je mogoče kaj ve-
■čega doseči brez učenja! Ne; in ako si še tako
moder in pameten, se moraš učiti, učiti od abecede
počemši. Ako tega nečeš, molči in sedi, priiepni
si rep! — Ali sem se razgrel!"

Potugin se razkrije in maha z robcem na se,
da bi se razhladil.

„Ruska znanost," začne na novo — „ruska
umetnost! . . . Rusko napuhnjenost poznam, ka¬
kor tudi rusko slabost, omike, umetnosti pa žali—
bog nisem našel nikjer. Dvajset let zaporedoma
se je poklanjalo pulilej niščetnosti Brilovej in
mislilo se je, da bodo naše šole vse druge pre¬
kosile... Ruska umetnost—, ha, ha, lia!"

„Dovolite, Sozont Ivanovič," reče Litvinov,
„vi menda tudi Glinki ne priznavate nič?"

Potugin se popraska za ušesom.

„Izjemi, kakor znate, le potrjujejo pravila,

') Schiffswinde, Spille.

134

pa v tem slučaji se nismo mogli zdržati hvali¬
sanja. Ako se reče na primer, da je bil Glinka
v resnici znamenit muzikant, kterega so zvunajne
in znotrajne okolnosti ovirale, da ni postal osno-
vatelj ruske opere, zoper to nima nikdo kaj; ali
ne, kako more to biti? Precej ga je treba na¬
praviti generala in „chefoberhofmarschala“ na
polji muzike in drugim narodom klicati: evo, pri
vas ni nič tacega! Precej pokažejo zopet druzega
„močnega“ domačega genija, ki pa ni nič dru¬
zega vstvaril, kakor slabo posnemal tuje umet¬
nike druge stopnje, — naročito druge stopnje:
te je lajše posnemati. Nič enacega? O bedaki,
barbari, za ktere ni meje v umetnostih in zna¬
nostih, kakor za umetnika Rappo: Tujec vzdigne
6 pudov z eno roko, našinec pa dvanajst! Nič
enacega! ? Sledeča pripovedka mi neče iz glave;;
dovolite mi, da vam jo priobčim. Letošnjo spo¬
mlad sem obiskal „kristalni dvorec 11  poleg Lon¬
dona. V tem dvoru se nahaja vse, kakor vam
je znano — ko splošna razstava, — do česar
je dostigla človeška znajdljivost, — enciklopedija
človečanstva, kakor bi se reklo. Ko sem pohajal
tod mimo vseh teh mašin in mimo orodja in slik
velikih ljudi, sem si mislil sam pri sebi: „K 0 '
bi izšla taka naredba, da bi se, ko bi zginil
kteri narod znad lica zemlje, pobralo vse iz kri¬
stalnega dvorca, kar je ta narod izumil, mogla
bi naša majka, naša pravoslavna Rusija propasti

135

v tartar; ne ganil bi se ni jeden klin, ni jedna
iglica iz mesta; vse bi ostalo mimo na svojem
mestu, celo samovar '), lapti * 2 ), knuta — niso
naše znajdbe. Takšna poskušnja bi se celo s
Sandvičeskimi otoki izpeljati ne dala. Tamošnji
prebivalci so znašli male čolniče in kopje: ob¬
iskovalci kristalnega dvorca bi koj zapazili, če
bi teh reči več tam ne bilo. To je obrekovanje,
to je prestrogo! — mi bodete morda rekli. Jaz
vam bom pa odgovoril, prvič, da jaz ne urnem
obrekovati, in drugič, da si nihče ne upa satanu
pa tudi ne samemu sebi naravnost pogledati v
oči in da nimajo samo otroci radi, da jih uspav-
ljaš. Stari naši iznajdniki so nam prihajali iz
vzhoda, nove smo si na pol z grehom iz zapada
pritirali; pa še vedno ne nehamo kvasiti o sa-
mostalnej ruskej umetnosti. Neki mladi ljudje so
razkrili ruski nauk: dvakrat dva je štiri; samo
da ga nekako stnelije izgovarjamo."

„Nehajte, Sozont Ivanič," zakliče Litvinov,
— „stojte! Saj pošiljamo tudi mi kar si bodi
na svetovne izložbe in Evropa se z marsičem
našim oskrbljuje."

„Da, sirove, sirove produkte! Vzemite na
misel, milostljivi gospod, naši sirovi provzvodi so
le zato boljši, ker je drugo vse slabo: ščetine
naše, na primer, so zato velike in čvrste, ker

') Mašina za kuhanje čaja.

2 ) Ličnat čevelj.

136

so svinje slabe, koža je močna in debela za to,
ker so krave mršave, loj je trd za to, ker se
ob enem z govedino kuha. . . . Sicer pa, zakaj
bi se spuščal z vami v dogovore o teh rečeh: vi
se pečate s tehnologijo in morate to vse boljše
vedeti. Govorijo mi o znajdljivosti! Glejte, naši
grajščaki tožijo gorko in trpijo škodo, ker nimajo
pripravnih zmo-sušilnjakov, ki bi jim storili mo¬
goče, da ne bi morali devati snopja v ovine,
kakoršne so imeli že za Rurika. Te sušnice so
jako škodljive in večkrat jim je že sprhnelo žito.
Grajščaki javkajo in javkajo, sušilnjakov pa le še
nimajo. Pa zakaj jih nimajo? Zato ker one niso
Nemcem potrebne. Nemec mlati žito sirovo in se
naravno za to ne briga, da bi kaj tacega znašel;
mi pa . . . ne moremo! Ne moremo ... pa je!
Tukaj vidite zdaj. Danes vam obljubim, če le
najdem kterega originalnega Rusa ali samouka,

— „stoj!“ mu porečem, „spoštovani! Kje imaš
sušnico? Pokaži mi jo!“ — Kje jo bom vzel!“

— Pobrati kak steptan čevelj, ki je bil že davno,
davno izzut z nog sv. Simonu ali Furiji, spošt¬
ljivo položiti ga na glavo in nositi ga, kakor
svetinjo, to nam je mogoče; ali kak članek na¬
pisati o zgodovinskem in sedaj nem značaji pro¬
letariata po glavnih mestih na Francozkem, tudi
to znamo; ko sem pa enega takega pisatelja in
politiko-ekonoma, podobnega našemu gospodu Vo-
rošiiovu, prašal, naj mi imenuje dvajset mest na

137

Francozkem, glejte, kaj se je zgodilo! Zgodilo
se je, da je ta politiko-ekonom iz obupanja v
številu francozkih mest imenoval tudi Monfermel
spomnivši se na Pavel de Kokov roman. Ravno
zdaj mi je prišla na misel tudi sledeča anekdota.
Ko sem hodil nekega dne s puško in psom po
lesu. . .“

„Ste vi lovec ?“ praša Litvinov.

„Nekoliko. Gazil sem po močvirji za klju¬
načem. Drugi lovci so mi že pravili o tem blatu.
Na travniku pred malo bajtico vidim sedeti tr¬
govca, čilega in zdravega, kakor izlušen oreh;
sedel je in se smejal, ne vem komu. Jaz ga pra-
šam: „Kje, prosim vas, kje je močvirje, in je
tam kaj kljunačev? — „Idite, idite,“ je djai
brzo in s takim izrazom, kakor da bi mu bil
dal rubelj za to, — močvirje je prve vrste in
kar se tiče vsakovrstnih divjih tičev, — ah moj
Bog — jih je v obilnem številu. 14  Jaz se odpra¬
vim tje.. Ne samo, da nisem našel nobene divje
ptice, tudi močvirje se je bilo že davno izsušilo.
Povejte mi zdaj prosim vas, čemu laže Rus?
Zakaj laže politiko-ekonom in ta o divjih tičih ?“•

Litvinov ne reče nič, ampak le vzdihne so-
čuvstveno.

,,Začnite govoriti s tem politiko-ekonomom,“
nadaljuje Potugin — „o najtežjih pitanjih se-
dajnih družtvenih znanosti, pa le v obče, brez
faktov ... fppp! vzletel bode kviško ko orel.

138

Enkrat mi je kilo steklo vjeti tako tico: Upo-
trebil sem, kakor bote videli, dobro, vidno na~
stavo. Razgovarjal sem se z enim iz naših zdaj-
šnih ,,mladenčev“ o različnih, kakor oni pravijo,
,,vprašanjih“. Kako se bode videlo, [se je jako
jezil. Ometaval je zakon z veliko trdovratnostjo.
Prinašal sem mu dokaze, take ... vse bob ob
steno! Zastonj: od nobene strani mu nisem mo¬
gel do živega. Kmalo pa najdem srečno misel.
„Dovolite, da še jaz nekaj dostavim ' 1  sem začel—
s takimi mladenči se mora gororiti v spoštova¬
njem — jaz se vam čudim, milostni gospod.
Vi se pečate z naravoslovskimi znanostmi, —
pa še do zdaj niste obrnoli pozornosti na to
istino, da se trudijo vse mesožredne in grabljive
životinje, zveri, tiče in vse živali, ki morajo ho¬
diti na plen, z oskrbljevanjem žive piče za sebe
in svoje mlade; . . ali vi tudi človeka prištevate
tem živalim ? 11  „Kaj pa da ga prištevam 11 , reče
mladeneč, človek ni nič druzega, nego meso-
žredna žival . 11  „In grabljiva , 11  pristavim jaz.
„In grabljiva 11  potrdi on. „Dobro rečeno , 11  rečem
•jaz. Čudim se jako, da niste tudi pristavili, da
vse te živali živijo v edinobračji') 11 . Mladenčuje
postalo tesnebno. — „Kako to?“ — Eto tako.
Pomislite na leva, volka, lisico jastreba, sokola;
kako zamorejo postopati drugače, blagovolite si

>) Samo enkrat oženjene.

139

misliti? Obad, v a komaj preživita svoje mlade.“ Mla-
deneč se pri teh besedah zamisli. „V tem slu¬
čaji ne more služiti zver človeku za postavo.“
Vsled tega sem ga imenoval idealista, kar ga je
neusmiljeno razjarilo. Komaj da se ni razjokal.
Moral sem ga potolažiti in obljubiti mu, da ga ne
izdam njegovim prijateljem. Zaslužiti ime idea¬
lista — je li to lehko? Naša mladež seje zmo¬
tila v račanu. Mislila si je, da je že prešel čas
prejšnega temotnega in podzemeljskega delovanja,
da je bilo dobro za naše stare očete, da so rili
kakor krtovi; nas pa bi to poniževalo, mi bo¬
demo delali svobodno . . . golobčeki! Še vaši,
otroci ne bodo delali svobodno. Bi ne bilo bolje,
da se zopet povrnete k vidram, na sled vaših
očetov ?“

Zdaj nastane kratka tišina.

„Jaz sem, gospod, takega mnenja,“ začne
zopet Potugin, „da moramo biti civilizaciji hva¬
ležni, ne samo za znanosti in umetnosti, ampak
da se tudi čuvstvo lepega in poezija razvija in
jači pod uplivom te iste civilizacije, da so vsi
tako imenovani narodni, naivni proizvodi le ne¬
slanosti in budališčine. Že v Homeru se nahajajo
sledi vglajene in bogate civilizacije in celo ljubezen
se blaži v njej. Slavjanofili bi me radi obesili za-
volj tega krivoverstva, ako bi ne bili tako mi-
losrdna bitja; pa jaz bi vse eno ne popustil svo¬
jega prepričanja, — naj bi me tudi neskoliko po-

140

gostili z gospojo Rohanovsko in „Rojem v miru,“
jaz bi vendarle ne vohal tega triple extrait de
mougik russe; kajti jaz ne spadam k višini kro¬
gom, kterim je treba od časa do časa prepričati
se, da se še niso popolnoma pofrancozili, in za
ktere se prav za prav vstvarja ta literatura en
cuir de Russie (v ruski koži). Skusite čitati pro¬
stemu človeku ona samo ,,narodna mesta“ iz Roja:
on bo mislil, da mu pravite vraže proti mrzlici
ali pijanstvu. Jaz ponavljam: brez civilizacije tudi
ni poezije. Hočete spoznati pesniški ideal necivi¬
liziranega Rusa? Citajte naše pesmi, legende. No¬
čem praviti o tem, da je ljubezen pri njih vedno
nasledek kake copernije in vražarije, da postaja
vedno vsled „očarojočega“ pitja in se nazivlje
vsakokrat drugim imenom; ne bodem pravil o
tem, da je naša tako imenovana epična litera¬
tura edina med vsemi drugimi evropejskimi in
azijatskimi, ki ne predstavlja — ne vštevši Vanjko
— Tanjko — nobenega tipičnega para ljubečih se
bitij; tudi tega ne, da začne ruski junak svoje
poznanstvo z „izvoljeno“ s tem, da jo nevsmiljeno
nažvižga po belem telesu — zategadelj je ruski
ženski spol tako nabuhnjen. — O vsem tem ne¬
čem dalje govoriti. Naj pa mi bode dovoljeno,
obrnoti vašo pozornost na izvrstni obraz mladen-
čev jeune premier, kakor nam predstavlja do¬
mišljija prvotnega, neciviliziranega Slavjana. Iz¬
volite pogledati: Tukaj gre jeune premier; on nosi

141

kožuh iz kunovine, polosvilnat pas, ki je privezan
že čisto pod pazduho, prsti so mu skriti v roko-*
vicah, nadplasjek jegovega kožuha mu sega više,,
ko glava, od spred ni videti rudečega lica, od.
zad ne belega vrata, klobuček mu čepi nad enim
ušesom, na nogah ima čevlje iz zafijana, pete
ostre, nos na čevlju špičast. Ta mladeneč hodi
z drobnim, kratkim korakom, s kterim je na¬
pravil naš Alkibijad, Ciril Plenkovič, tak čuden
skoraj medicinsk vspeh pri starih babah in pri
mladih devojkah, z ravno tistim korakom, s kte¬
rim copotajo naši nedosegljivi urni strežaji, ta cvet
ruskega gizdalinstva, ta non plus ultra ruskega
ukusa. V njem je mnogo snovi za životopisje in
slike. Lepotica pa, ki je očarala mladenča . . .
No, zdi se mi, da me ne poslušate...“

Litvinov se potrese. On res ni poslušal, kar
je Potugin govoril. Premišljeval je, neprenehoma
premišljeval o Irini in o svojem poslednem sre¬
čanji z njo.

„Odpustite mi, Sozont Ivanič,“ začne on, „da
se zopet obrnem do vas s prejšnim vprašanjem. 14

„0 gospoji Ratmirovej?“

Potugin zravna časopis in ga vtekne v žep..

„Vi hočete zopet vedeti, kako sem se jaz z
njo seznanil ?“

„Nikar, tega ne; jaz bi le rad slišal vaše
mnenje... o nalogi, ki jo je ona igrala v Pe¬
trogradu. Kakšna pa je bila zares ta naloga ?“•

142

„Ne vem prav, kaj bi vam povedal, Gregorij
Mihajlovič. Jaz sem se spoznal z gospo Ratmi-
rovo jako dobro ... pa čisto slučajno in na kra¬
tek čas. Nisem gledal v njene krogove, in kar
se je tam godilo, ... mi je povsem neznano.
Brbljalo se je marsikaj o njej, pa saj veste, da
brbljanje pri nas ne vlada le v demokratičnih

krogih. Sicer pa nisem bil radoveden_ Vidim,“

pristavi čez nekoliko, „ona vas zanima.“

„Tako je; razgovarjala sva se dvakrat jako
odkritosrčno. Neprestano se vprašam, jeli je ona
iskrena ?“

Potugin pobesi oči. — „Kedar se s kom
spusti v dalje razgovarjanje, je iskrena, kakor
vse strastne ženske. Tudi jej vselaj ponos ne do¬
pusti legati.

„Ona ponosna ? Jaz bi pa mislil, da je po-
nižna.“

„Ponosna, ko bes; pa to ni nič.“

„Meni se zdi, da rada včasi pretera.“

„Tudi to ni nič; pri vsem tem je še vedno
iskrena. Pa, da rečemo sploh, pri kom hočete
iskati vse dobro. Naj boljše izmed teh žensk so
pokvarjene do mozga. “

„Spomnite se, Sozont Ivanič, da ste se sami
imenovali njenega prijatelja. Zar me niste po sili
peljali k njej?“

„Kaj pa je potem? Ona me je prosila, da
bi šel po vas, in jaz sem si mislil, „zakaj pa

143

ne ?“ Resnično sem njen prijatelj. Ona ni brez
dobrih lastnosti: jako je dobra, darežljiva, daje
drugim, česar sama ne potrebuje. Sicer pa jo
morate vi sami bolj poznati kakor jaz.“

„Poznal sem Irino pred desetimi leti, od ti¬
stega časa pa..

„Eh, Gregorij Mihajlovič, kaj govorite! Zar
se spreminja ljudski značaj? Kakoršen v zibeli,
takošen v grobu. Ali, more biti.. — Potugin

se nagne še niže, — „morda se bojite, da jej
padete v roke? To je istina. . . . Zares se ne
moremo oprostiti vsakih rok.“

Litvinov se posmeji prisiljeno. — „Mislite?“
„Ne more se. Človek je slab, žena je silna,
slučaj pa je najsilnejši; pomirite se z brezcvetnim
življenjem, je težko, popolnoma na se pozabiti,
je nemogoče, — tu pa je lepota in učastenstvo,
tu toplota in svetlost — kako bi se človek temu
protivil? Pribežal boš k njej, kakor dete k ču-
varici. Vsled tega pa nastane hladnost in mrač¬
nost in pustota,... kar se že samo ob sebi raz¬
ume. Konča pa se s tem, da se vsega odvadiš
in nehaš vse razumevati. Izprva ne razumeš,
kako se ljubi, potem pa ne bodeš razumel, kako
drugače živeti. 11

Litvinov pogleda na Potugina in zdelo se mu
je, da Še ni nikdar videl človeka bolj osamlje¬
nega, bolj zapuščenega, bolj nesrečnega. Litvinov
ni bil na ta mah preplašen in tudi ne zbunjen;

144

ampak ves otožen in bled z glavo ob prša in z:
rokama na kolenih je sedel nepremično in se po-
smehljaval z obupnim posmehom. Težko mu je
bilo zarad tega bednega in nesrečnega čudaka..

„Irina Pavlovna mi je med drugim tudi pra¬
vila,“ začne Litvinov pologlasno, —■ „o nekej
dobrej znanki, ki se je zvala, ako se dobro spo¬
minjam, Belska ali Dolska . . .“

Potugin vpre v Litvinova svoje žareče oči.
„A!“ spregovori on z votlim glasom ... „kaj
pa je to? Sicer pa je že čas,“ pristavi nenaravno
zevajoč, — „da grem domu k obedu. Odpustite
mi . . .“

On skoči znad klopi in se hitro oddalji, prej
ko je zamogel Litvinov spregovoriti ktero be¬
sedo. . .. Srditost se mu je spremenila v žalost
vsaktera neskromnost mu je bila nesvojstvena,.
hotel je objaviti Potuginu svoje sočutje, pa po¬
dalo se mu je, kakor da bi ga hotel zbadati..
S tajnim nezadovoljstvom na srcu se je vrnil
Litvinov v svojo gostilnico.

„Pokvarjena do mozga,“ pomisli nekoliko po¬
zneje, ,,in ponosna ko bes! Ona, ki se je malo ;
da ne vrgla na koleni pred menoj, ona ponosna?!
ponosna in svojeglavna ?“

Litvinov je skušal izbiti si Irinin obraz iz
glave, pa mu ni bilo mogoče. Zarad tega se še
na svojo nevesto spominjal ni; mislil si je, da za
danes ta podoba ne bo prepustila mesta kterej.

145

drugej. Čakal je, da se mimo reši ta ,,čudna
historija 44 , to rešenje ne kode moglo dolgo za¬
ostati in on še sumnjal ni, da se bo rešilo mirno
in po naravnej poti. Tako je mislil on. Irinina
slika pa ni zbežala od njega, — ampak vse njene
besede so mu prihajale po vrsti na pamet.

Natakar mu prinese list: bil je od Irine.

„Ako nimate danes potrebnega posla, pridite.
Jaz ne bom sama; imela bodem goste in lahko
bodete natančneje spoznali naše družtvo. Meni
je veliko ležeče na tem, da jih vidite; zdi se mi,
da se bodo danes pokazali v celem svojem blesku.
Treba vam je, da veste, kakov zrak jaz dišem.
Pridite, veselilo me bode, ako vas vidim; ne
bote se dolgočasili. Dokažite mi, da je včinilo
najino današnje objasnjenje vsako nesporazum-
ljenje nemogoče med nama. Vdana vam Irina.“
Litvinov obleče frak in bel ovratnik ter se
odpravi k Irini. — „Vse drugo ni važno“, po-
vdarja potoma, — „ali videti te ljudi. . . zakaj
ne? To je zanimivo . 41  Nekoliko dni poprej so
zbudili ravno ti ljudje v njem drugo čuvstvo:
čuvstvo nezadovoljnosti.

On stopa malo bržim korakom, s čez oči po¬
tegnjenim klobukom in prisiljenim smehljanjem
na licu. Bambajev pa, ki je sedel pred Veber-
jevo kavarno s Piščalkinom in Vorošilovom, je
kazal nanj in navdušeno klical: „Vidite tega
človeka! To je kamen, to je skala, to je granit ! 44

10

146

XV.

Litvinov je našel pri Ivini mnogo gostov. V
kotu za kvartaško mizo so sedeli trije generali,
ki jih je poznal že od piknika sem: debeli, raz¬
dražljivi in priljudni. Igrali so vist z nekim be¬
dakom in ni besede v človeškem jeziku, ki bi
izrazila važnost, s ktero so davali kvarte, pobi¬
rali vzetke'), izigravali tref ali karo . . . baš
pravi državniki! Prepustivši drugim državljanom,
aux bourgeoi, pri igri navadne šale in burke,
govorili so gospodje generali le najpotrebnejše
besede. Le debeli general si je vzel slobodo, da
je energično izdihnil: „Ce satane as de pique!“
Iz števila gostic je poznal Litvinov nekoliko žensk
od piknika sem; bile so pa nazoče tudi take, ki
jih do zdaj še ni videl. Ena izmed njih je bila
že tako stara, da je bilo videti, zdaj zdaj se bo
razpadla. Kazala je razgolane, temno-sive pleča;
vsa hrepeneča je gledala na Ratmirova s celo
mrtvimi očmi. Med visokim svetom so jo visoko
čislali kot posledno še živo dvorkinjo carice Ka¬
tarine. Pri oknu je sedela grofinja Š., „carica
os“, okrožena z mladimi ljudmi, oblečena kakor
pastirka; med njimi se je odlikoval svojim na-
puhnjenim obrazom, ravnim čelom in brezdušno-
zverskim obrazom na licu, vrednim buharskega

*) Sticli.

147

liana ali rimskega Heliogabala, znameniti boga¬
taš in krasavec Finikov; druga gospa, znana po
kratkem imenu Lize, se je razgovarjala z dolgo¬
lasim, plavim in bledim „špiritom“. Poleg njega
je stal tudi bled in dolgobradat gospod in se
posmehljeval znamenljivo. Ta gospod je tudi ve¬
roval v spiritizem, vrh tega pa se je tudi bavil
s prerokovanjem in je na podlagi Apokalipse in
Talmuda prerokoval vsakakoršne čudne dogod-
ljeje; — ne eden napovedanih dogodkov se ni
izpolnil; vendar le ni nehal prerokovati. Za gla-
sovirom je sedel tisti originalni Rus, ki je bil
zbudil v Potuginu toliko nejevoljo. Prebiral je
akorde z nebrižljivo roko, d’une main distraite,
in malomarno gledal okoli sebe. Irina je sedela
na divanu med knezem Koko in gospo H., nekdaj
znano lepotico in vserusko umnico, ki se je pa
že davno davno prevratila v gadnega smrčka,
dišečega ko postno maslo. Ko Irina zagleda Lit-
vinova, zaradi, vstane, in ko se jej približa, mu
krepko stisne roko. Na sebi je imela črno, kre-
povo haljino s komaj vidljivim zlatim nakinčem;
pleča so jej bile bele ko sneg in lice isto tako
bledo in s trenutno rudečico oblito je dišalo tri¬
umfa lepote: zatajena, smehljajoča radost se jej
je svetila iz poluzakritih oči, in trepetala okoli
ustnic in nosnic. . . .

Ratmirov se približa Litvinovu, ga sprejme
z navadnim pozdravom, pa ne več z navadno

10 *

148

veselo šaljivostjo, predstavi ga dvem, trem žen¬
skam, starej razvalini, carici os, grofinji Lizi. . .,
ki so ga sprejele dosti milostljivo.

Litvinov ni spadal v njihov krog...  pa iz¬
razne črte jegovega lica so zbudile njihovo po¬
zornost. Pa on ni hotel, da bi si osigural to po¬
zornost in se je tudi bil že odvadil družtva in
ohranil le še nevgodne spomine. Zraven tega pa
je še debeli general vprl vanj oči. „Aha! leš-
tarka '), svobodnjak!“ — videlo se je, da go¬
vori ta nepremični, težki pogled, — „se je pri¬
vlekel k nam; dajte mi ročico!“ Irina je prišla
Litvinovu na pomoč. Ona je hitro napravila, da
se je čutil v kotu, pri dverih, ne daleč od nje.
Pogovarjala se je z njim; vsaki pot se je mo¬
rala obrniti k njemu in on se je vsakokrat za¬
čudil prigibanji njenega sijajnega vratu in vdi¬
haval je tanki miriš njenih las. Izraz hvaležnosti,
hvaležnosti globoke in tihe, ni zginil ne za tre-
notek raz njenega lica. Ni mogel, da ne bi bil
spoznal, da izražujejo blagodamost vsi ti po-
smehljeji, vsi ti pogledi; on sam je vskipel tega
čuvstva in sladko in pomirljivo mu je bilo pri
srcu ... in ravno zdaj je izgledala ravno tako,
kakor da bi hotela reči: „No kaj je? Kako se
vam dopada?“ Litvinov je umel čisto jasno to
brezglasno pitanje, kedargod je kteri izmed na-

•) Haselhuhn.

149

zočih povedal kaj neumnega, kar se ni enkrat
pripetilo ta večer. Irina se tudi ni mogla zdržati,
da bi se ne bila nekolikokrat glasno nasmejala.

Grofinja Lize, jako praznoverna ženska in
k vsemu naklonjena, kar je nenavadno, se je do
sitega razgovarjala s plavim špiritom o Humu,
o vrtečih se mizah, o samoigrajočih harmonikah
i. t. d. in končala s tem, da ga je prašala, ali
bivajo take živali, na ktere dejstvuje magnetizem?

„Ena taka žival živi na vsak način,“ oglasi
se izdaleka knez Koko — „gotovo poznate Mil-
vanovskega. Njega so v moji nazočnosti uspavali
in še zdaj hrka, ej ej!“

„Vi ste jako zli, mon prince, jaz govorim o
pravih živalih, je parle des betes.“

„Mais moi aussi, madame, je parle d’ une
bete. . .“ (tudi jaz govorim o eni živali).

„Imade tudi pravili živali,“ vmeša se špirit,
„na primer — raki; te živali so jako nervozne
in lahko padajo v katalepsijo.“

Grofinja se temu začudi. — ,,Kako? Raki!
Je li istina? Ah to je posebno zanimivo. To bi
pa rada videla! Monsieur Lužin,“ pristavi ona
obrnivši se k mlademu človeku kamnitega lica,
kakor ga imajo nove puže, in kamnitega vrata
(Lužin se je hvalil s tem, da si je porosil lice
in vrat z vodenim prahom Niagare in Nubijskega
Nila; sicer pa ni pomnil čisto nič od celega
svojega potovanja in ljubil je samo ruske ka-

150

lambure ')....  „Monsieur Lužin, bodite tako
dobri, in oskrbite nam raka.“

Monsieur Lužin se nasmehne. — „Živega?“
vpraša.

Grofinja ga ni razumela. — „Mais oui (no
da), raka,“ ponavlja ona, — „une ecrevisse.“
„Kaj ? kaj? raka, raka ?“ vmeša se ostro
grofinja S. Njo je jezilo, da ni bil pričujoč mon¬
sieur Verdier, in ni mogla razumeti, zakaj ni
povabila Irina najlepšega Francoza. Razvalina,
ki že davno ni nič razumela, — pri tem je bila
tudi gluha — je samo kimala z glavo.

„Oui, oui, vous allez voir (da, da, idite, da
vidite), monsieur Lužin, prosim vas!“

Mladi popotnik se pokloni in odide. Kmalo
pride zopet nazaj. Za njim stopa natakar in nese
na ves glas se smeje skledo, na kterej je bil
velik črn rak.

„Voici, madame“ (evo gospoja) reče Lužin,
— zdaj velja lotiti se operacije raka, ha, ha, ha!“
„He, he, he, izvrstno!“ se oglasi kot rodo¬
ljub in pokrovitelj vseh domorodnih proizvodov
knez Koko.

(Prosim čitatelja, da naj ne bode nezado¬
voljen in naj se ne srdi. Kdo zamore reči o sebi,
da ni sedeč v parteru aleksandrijskega gledišča

>) Besedna igrača, Jan., Wortspiel.

151

in obdan od one atmosfere ploskal še goršemu
kalamburu ?)

„Merci, merci“ (hvala, hvala), reče grofinja.
— „Allons, allons, monsieur Fox, montrez nous
<;a.“ (Hajdino, hajdmo, gospod Foks, pokažite
nam dakle).

Postrežnik postavi skledo na okroglo mizico.
Začelo se je veliko dviganje med gosti. Nekteri
so vzdigavali glave, le generali za kvartaško
mizo so ostali mirni. Špirit si naščetini lase, se
nahmuri, se približa mizi in začne z rokami ma¬
hati po zraku; rak se razčepne, jame plaziti se
ritansko in vzdigovati klešče. Špirit ponavlja
hitreje mahanje po zraku. Rak pa se kreta ko
poprej.

„Mais que doit. elle done faire“ (kaj pa mora
napraviti)? vpraša grofinja.

,,Elle doa rester immobile et se dresser sur
sa quiou“ (on mora stati nepremično in se po¬
staviti na zadne noge), odgovori gospod Foks
silnim amerikanskim naglaskom in otresa prste
krčevito nad skledo, pa magnetizem ni dejstvoval
in rak se je kretal po starem. Spiritist reče, da
mu nekaj ne gre izpod rok in odide nezadovoljno
od mize. Grofinja ga je skušala tolažiti in je
uverovala ga, da so se tudi gospodu Humu pri¬
petile enake nezgode. Knez Koko je potrdil njene
besede. Zdaj se prikrade k mizi tudi poznavec
Apokalipse in Talmuda, duva raka s prsti in

152

skuša svojo srečo, pa brezvpešno: znamenja ka-
talepsije se niso prikazala. Zdaj pozovejo zopet
postrežnika in mu vele, naj zopet odnese raka,
kar je tudi storil, smeje se na ves glas kakor
popred. Slišati je bilo, kako je hahal za dvermi.
V kuhinji so se potem mnogo smejali „uber
diese Russen“.

Originalni Rus je med časom operacije z ra¬
kom še vedno prebiral akorde po glasoviru. Na¬
posled je zaigral še enkrat svoj neizmenljivi
Walzer in zaslužil si je, kakor se že razume,
najlaskavejše odobravanje. Vsled velikega pod-
vzbujenja prisiljen zaigra naš neprispodobljivi
diletant grof X. šansonetko, svojo kompozicijo,
ki pa je bila po celem vkradena iz Ofenbacha.
K igri so jele pripevati: quel oeuf! quel boeuf!
(kako jajce! kak vol!)) in gugati se na levo in
desno vse ženske glave. Iz vseh ust se začuje':
,.charmant, charmant!“ Irina se nagne k Litvi-
novu in zopet jej zaigra okoli usten tisti zata¬
jeni, nasmešljivi izraz. ... Se silneje jej je za¬
igral nekoliko trenutkov pozneje in z nekakim
zloraduim odtenkom, ko je počel knez Koko, ta
predstavitelj in pokrovitelj plemičkih interesov,
razlagati svoje nazore pred spiritistom in prista¬
vil, kakor se samo ob sebi razume, svojo zna¬
menito frazo o porušenji premoženja na Ruskem,
pri čemur je tudi demokratom svoje povedal.
Amerikanska kri je pri tem vskipela v spiritistu:

153

on se počne prepirati. Knez začne, kakor je bila
njegova navada, na mah kričati na ves glas;
namesto razlogov je neprestano ponavljal: „C’est
absurde! cela n’a pas le sens commun!“ (to je
neumno, to nima nobenega smisla!) Bogataš Fi-
nikov jame govoriti same nesramnosti, ne zbi¬
rajoč, koga zadevajo; talmudist jame žvižgati;
zraven še zagromi grofinja S... Z eno besedo,
povzdignil se je tak strašen krič, kakor pri Gu-
barevu, samo da tukaj ni bilo piva in ne to¬
bačnega dima — in obleka je bila na vseh lepša.
Ratmirov je skušal napraviti mir (generali so
izjavljali svoje nezadovoljstvo: slišalo se je kli¬
canje Borisa: „Encore cette satanee politique!“ ‘),
pa skušnja je ostala brez vspeha. Dostojanstve¬
nik, ki je bil tudi nazoč, je hotel napraviti le
resume de la question en peu de mots (pregled
pitanja v nekoliko besedah), pa bil je premagan;
zares, on je prežvekal in ponavljal besede, ni
razumel ne poslušati jihovih razlogov, niti od¬
govarjati jim, in gotovo sam ni vedel, v čem
prav za prav obstoji ta la question, tako, da se
ni bilo nadjati druzega izhoda. Vrh tega jih je
še Irina spodbujala in šuntala in pri tem ozirala
se na Litvinova in migala mu. On pa je sedel,
kakor očaran; ni slišal nič in čakal samo na to,
kedaj se bodo zopet zablisketale pred njim te

') Politiziranja je še manjkalo!

154

velike in lepe oči, zasijalo to bledo, nježno, zalo
in čarobno lice.. . . Končalo se je s tem, da so
se gospe spuntale in zahtevale konec prepira.
Ratmirov je naprosil diletanta, naj bi ponavljal
svojo šansonetko in originalni Rus je zopet za¬
igral svoj Walzer.

Litvinov je ostal čez polnoči in odšel pozneje,
ko vsi drugi. Razgovarjalo se je ta večer o mno¬
govrstnih predmetih in izogibalo vsega, kar bi
vtegnilo malo zanimiveje biti. Ko so generali
končali svojo veličastno igro, so se pridružili ve¬
ličastnemu pogovoru; vpliv teh cesarskih ljudi
se je kmalo pokazal. Govor je prišel tudi na
parižke polusvetne znamenitosti, kterih imena in
talenti so bili znani vsem, kakor je bilo videti,
in naposled tudi o piesi Sardon, o romanu Abu,
o Patti v „Traviati“. Nekdo je predlagal, da bi
si igrali „sekretarja“, kar jim pa ni steklo. Od¬
govori so bili plitvi in polni gramatikalnih po¬
greškov. Debeli general je pravil, da je nekad
na vprašanje: „qu’est se que l’amour?“ (kaj je
ljubezen) odgovoril: „une colique remonte au
coeur“ (bolezen, ki se je v srce zajedla); in pri
tem je hitro zahohotal svojim drvenim smehom.
Razvalina ga je vdarila s pahljačo po roki; pri
tem pa se jej je odlušil kos belila od čela vsled
naglega dviženja. Izsušeni smrček je spominjal
na slavjanske kneževine in na potrebo pravo-
vlavne propagande za Donavo, pa ni našel od-

155

glasa. Ker niso imeli boljše tvarine, govorili so
zopet o Humu. Carica os je celo pripovedovala,
kako so po njej lazile roke in kako jih je vi¬
dela in eni na prst djala svoj prstan. Irina si
je res s tem zadobila mnogo: da bi bil Litvinov
še tako pazil na to, kar se je govorilo okoli
njega, vendar bi ne bil mogel najti ne ene iskrene
besede, ne ene temeljite misli, ne ene nove istine.
Vse le kvantanje brez vsake zveze in brez živ¬
ljenja. V celem kriku in viku ni bilo nobenega
vzvišenja, celo v graji nobene strasti: pod krinko
lažnjivo-gradjanskega nezadovoljstva, lažnjivo-
zaničljive hladnosti se je skrival z jokavim cmi-
renjem strah pred mogočo zgubo, in nekoliko
imen, kterih ne bode pozabilo potomstvo, se je
izgovorilo s škripanjem s zobmi.... Da bi bila
le kaplja bistre vode v vsem tem rušji in smetji!
Kake stare bedarije, nepotrebno žlobodranje in
brezmiselne kvante so zanimale vse te glave, vse
te duše, pa ne samo ta večer, v tem družtvu,
— ampak tudi doma, vse čase in dni, v celej
širini in globočini njihovega bitja! In kaka ne¬
vednost brez konca in kraja! Kaka nemarnost
za vse, na kar se naslanja življenje, s čimur se
krasi človeško življenje.

Ko se je Litvinov poslovil pri Irini, mu ona
stisne na novo roko in znamenito pošepta: „No,
kako je? Ste li zadovoljni? Ste se nagledali?
Jelite, da je lepo?“

156

On jej ni odgovoril nič, ampak samo poklo¬
nil se tiho in nizko.

Ostavši sama z možem, hoče Irina oditi v
svojo spalnico. Ratmirov jo vstavi.

,,Je vous ai beaucoup admire ce soir, ma-
dame“ (Nicoj sem se vam jako čudil), sprego¬
vori on, si prižge cigareto in se vpre ob kamin,
— „vous vous etes parfaitement moquee de nous
tous“ (popolnoma ste nas prezirali).

„Pas plus cette fois ci que les autres“ (ta¬
čas ne bolj ko druge krati), odgovori ona hladno¬
krvno.

„Kako vas imam razumeti ?“ vpraša Rat¬
mirov.

„Kakor hočete . 41

,,Hm. Cest clair 44  (to je jasno). Ratmirov
otrese pepel od cigarete s koncem dolzega nohta
na mezincu.

„Da, baš dobro! Ta vaš nov znanec — kako
se že zove ?...  gospod Litvinov, je videti vrlo
pameten človek . 44

Ko sliši Irina Litvinovo ime, se brzo obrne.

„Kaj ste hoteli reči ? 44

General se nasmehne.

„On vedno molči. .. vidno, boji se da bi se
ne kompromitiral . 44

Irina se tudi nasmehne, pa celo drugače, ko
njen mož.

157

„Boljše je molčati, kakor govoriti tako . . .,
kakor govorijo nekteri drugi.“

„Attrape!“ spregovori Ratmirov s hinavskim
ponižanjem. — „Salo na stran; on ima jako za-
nimljivo lice. Tak izraz... in v obče postava...
Da." General si popravi ovratnik in vzdignivši
glavo ogleduje svoje brke. — „On je, rekel bi,
republikanec, kakor tudi drugi vaš prijatelj, go¬
spod Potugin, tudi ta je umnik iz števila tistih,
ki vedno molčijo.“

Irini se obrvi vzdignejo polahkoma nad raz¬
širjenimi stvitlimi očmi, in ustnice so se jej stis¬
nile in malo skrivile.

„čemu pravite to, Valerijan Vladimirovič?"
reče ona kakor sočutljivo, — „vi trosite le prah
v zrak...  mi nismo zdaj v Rusiji in nihče nas
ne posluša/'

To je seglo Ratmirovu do živega.

„To ni samo moje mnenje, Irina Pavlovna,
tudi drugi pravijo, da je videti ta gospod kakor
karbonar."

„Zares? Kdo so ti drugi?"

„Boris, na primer."

„Kako ? Tudi temu je še treba izraziti svoje
mnenje ?“

Irina stisne pleča, kakor tresoča se hladu in
potegne po njih s konci prstov.

„Tudi on ... da ... tudi on. Dovolite mi,

158

da dostavim: vi se menda srdite, Irina Pav-
lovna; saj veste že sami, kdor se srdi,..

„Jaz bi se srdila! Zarad česa?“

„Ne vem; morebiti da vas je neprijetno dir-
nula primetba, ki sem jo bil sloboden izreci o..
Ratmirov preneha.

„0?“ ponovi vprašaje Irina. — „Ah, prosim
vas, brez ironije in kmalo. Meni se že dremlje
in rada bi že šla spat.“ Ona vzame svečo z
mize. — „0 ... ?“

„0 istem gospodu Litvinovu. Kakor se vidi
zdaj, ni več dvomiti o tem, da vas on jako za¬
nima ...“

Irina vzdigne roko, v kterej je držala sveč¬
nik, — plamen pade naravnost možu na lice, —
in ona mu pazljivo, skoraj radovedno pogleda v
oči in se nasmeji.

„Kaj je z vami?“ vpraša Ratmirov. Irina
še hohota.

„Kaj pomeni to?“ ponavlja on in lopne z
nogo. Čutil se je s tem razžaljenega, ranjenega;
pa precej ga je premagala krasota te ženske, ki
je stala pred njim tako mirno in smelo ... in
ga mučila. Videl je vso njeno milino, rožnati
blesk njenih krasnih nohtov na tenkih prstih, ki
so krepko objemali temno medovino težkega sveč¬
nika, — pa tudi ta blesk ni izhajal od sveč¬
nika, — in še grenkeje je občutil razžalenje v
svojem srcu.

159

Irina pa je še vedno hohotala.

„Kaj? Vi? Visejezite?“ reče naposled Irina
in obrnivši hrbet proti možu odide iz sobe. —
„On se jezi!“ reče še za dvermi in na novo za-
hohota.

Ratmirov pogleda mračno za svojo ženo, —
moral je gledati čarobno strojnost njenega stasu,
njenega gibanja, — in razbije silnim vdarom ci¬
gareto ob mramornatej skvili na kaminu ter jo
vrže daleč proč od sebe. Lice mu obledi, pod¬
bradek se mu potrese in oči so mu topo in zver¬
sko brodile po polji, kakor da bi nekaj iskale_

Vsaka lepša črta mu zgine z lica. Le tačas je
moral imeti tak izraz na licu, ko je sekal po
beloruskih seljacih.

Ko pride .Litvinov nazaj v svojo sobo, se
vsede na stol za mizo, vpre glavo ob obe roki
in ostane tako dolgo nepremično. Naposled vstane,
odpre omaro, vzame listine in potegne iz notraj-
nega predela sliko Tatijanino. Žalostno je gledalo
nanj njeno lice z fotografije, bilo je kakor vselej
stareje. Litvinova nevesta je bila velikoruske
krvi, plava, polna v lice s snažnimi črtami in
z divnim izrazom dobrote in krotkosti v modrih
in svetlih očeh, snežnega, belega čela, na kterem
je ležala, kakor je bilo videti, neprestano luč
solnca. Litvinov je dolgo dolgo gledal na sliko;
naposled obrne rahlo proč od nje svoje oči in si
zopet položi roke na čelo.

160

„Vse  je  končanopošepta naposled —
„Irina! Irina!“

Še le zdaj, še le ta trenutek je sprevidel,
da se je zopet zaljubil v njo, strastno in bez-
umno, zaljubil že tisti dan, ko jo je prvokrat
zopet videl v „starem zamku“, in da je od tega
časa ni več nehal ljubiti. Kako bi se bil on ču¬
dil, kako smijal se in ne verjel, ko bi mu bil
kdo nekoliko popred to povedal!

„Ali Tanja, Tanja, moj Bog, Tanja! Tanja!“
je ponavljal on ves skrušen; pred njim se je po-
kazovala Irinina slika v črnej obleki z veselim
obrazom zmage na belomramornem licu.

XVI.

Litvinov ni zaspal celo noč in se tudi ni
slekel. Jako težko mu je bilo. Kot pošten in
pravičen človek je vedel ceniti važnost obveza¬
nosti, svetost dolga, in se začel sramovati sa¬
mega sebe, svoje slabosti in svojega prestopka.
Izprva ga je obletela nekaka otrpnjenost; dolgo
se ni mogel znebiti temnega gnjeta, nekega ne¬
znanega, nejasnega čuvstva. Obvlada ga strah,
ko pomisli, da se je njegova bodočnost, skoraj
že izbojevana bodočnost, zopet v mrak zamotala,
da se mu je zgrada trda in komaj nekoliko
vzdignjena močno potresla. On si počne nevsmi-
ljeno očitati, pa kmalo zopet neha. „Kako malo-

161

dušje!" misli on, — ,,zdaj ni čas očitati si, am¬
pak. delati. Tanja je moja nevesta, ona je ver¬
jela mojej ljubezni, mojej časti, zjedinila sva se
na vek in ne morem, ne smem zveze raztrgati."
Živo si je predstavljal vse lastnosti Tatijanine,
pregledaval in prešteval jih je v mislih in sku¬
šal zbuditi v sebi ganutje in nježnost. „Še eno
mi ostane," misli sam pri sebi, „hiteti, bežati
jej nemudoma nasproti in ne čakati na njen pri¬
hod ; hočem li trpeti, mučiti se s Tanjo vred —
tega ne verujem — vsakako ne smem o tem
dalje premišljavati — nič več; zdaj velja izpol¬
niti svojo dolžnost, če tudi mi je potem umreti!"
„Ti nimaš pravice, prevaliti je," šepta mu drugi
glas, „ti nimaš pravice, prikrivati jej spremembe
v svojih čuvstvih. More biti pa neče biti tvoja
žena spoznavši, da ljubiš drugo?" „Blodnja,
blodnja!" reče on — „vse to so le sofizmi, ne¬
sramno lokavstvo, lažnjivo poštenje. Nimam pra¬
vice pogaziti dane obljube, tako je. No, pre¬
krasno .. . Tedaj moram oditi od tod in ne vi¬
deti je..

Na to postane Litvinovu tesno pri srcu in
hladno, jeza ga spreleti po celem životu. Jame
se razlegati in zevati kakor v mrzlici. On po¬
pusti toraj svoje dosedajne misli, jih zaduši, se
obrne od nje, jame se čuditi samemu sebi, kako
da je mogel zopet...  zopet začeti ljubiti to po¬
kvarjeno, posvetno bitje, v tem njemu protivnem,

11

162

neprijateljskem krogu. Hotel je prašati samega
sebe, ali jo zares zopet ljubi, in mahne samo z
roko. Ko se čudi in ne more razumeti vsega
tega, se prikaže pred njim kakor iz mehke, di¬
šeče megle milo obličje, prikažejo vzdigajoče se
svetle trepalnice, — in mu predere tiho in glo¬
boko v srce s čarobnimi očmi; njen glas je zve¬
nel sladostno, in sijajne pleča, pleča mlade carice
so dihale sveže in žarne blagosti. .. .

Do jutra je Litvinovu dozorelo rešenje. Skle¬
nil je, še ta dan iti Tatijani nasproti, sniti se
zadnokrat z Irino in povedati jej, ker ni več
drugače mogoče, resnico, — in ločiti se od nje
na veke.

On si vredi in pospravi svoje reči, čaka dva¬
najste ure in odide k njej. Ko zagleda Litvinov
pol prevešena okna, mu vpade srce...  ni imel
dosti moči, prekoračiti prag gostilnice. Toraj pre¬
hodi nekolikokrat Aichenthalski drevored. „Go-
spod Litvinov, naše spoštovanje!“ začuje se na
enkrat posmešljiv glas iz kočije, ki je hitro mimo
njega drdrala. Litvinov vzdigne oči in zagleda
generala Ratmirova sedečega poleg kneza M.,
znanega sportsmena in ljubitelja angležkih ekvi-
paž in konj. Knez je priganjal konje, general pa
nagnivši se na stran in zobe prikazavši je vzdignil
visoko klobuk znad glave. Litvinov se mu pri¬
kloni in še to minuto, kakor na tajno povelje,
hiti begoma k Irini. Bila je doma. Reče, da ga

163

oglasijo: precej je bil sprejet. Ko vstopi, je stala
Irina sredi sobe. Na sebi je imela Se juterno
bluzo s Širokimi, razvezanimi rokavi; njeno lice
je bilo bledo, kakor včeraj, pa ne bistreje ko
včeraj, ampak izraževalo je trudnost in onemoglo
smehljanje, s kterim je sprejela svojega gosta,
je Se jasneje vznačilo ta izraz: Ona mu poda
roko in ga ljubeznjivo, pa nepazljivo pogleda.

„Hvala vam, da ste priSli,“ reče Irina z ža-
lobnim glasom in se spusti na naslonjačo. Jaz
danes nisem prav zdrava, imela sem slabo noč.
No, kaj pravite o včerajSnem večeru? Nisem
imela prav?“

Litvinov se vsede.

„Jaz pridem k vam, Irina Pavlovna,“ začne
on . ..

Ona se na mah poravna in vpre oči v Lit-
vinova.

„Kaj je z vami?“ zakliče ona, — „vi ste
bledi, kakor mrtvec, ste li bolni? Kaj vam je?“
„Z menoj, Irina Pavlovna?“

„Ste dobili žalostno vest ? Se vam je zgodila
nesreča? povejte, povejte ..

Litvinov pogleda na Irino.

„Nikakega nemilega glasu nisem dobil,“ spre¬
govori on ne brez prisiljevanja, a nesreča se mi
je zares dogodila, velika nesreča... in baš ta
me je pripeljala k vam.“

„Nesreča ? Kakošna?“

11 *

164

„Taka ... da ...“

Litvinov je hotel nadaljevati, pa ni mogel.
-Stisnil si je roke tako, da so prsti lirustnili.
Irina se nagne napred in je kakor okamnjeua.

„Ah, jaz vas ljubim!“ se vdere naposled s
tihim glasom iz Litvinovih prs. On se obrne, ko
da bi hotel skriti svoje lice.

„Kaj? Gregorij Mihajlovič, vi. ..“ Irina ni
mogla skončati svojih besedi. Naslonivši se na
obkraj naslonjače vzdigne obe roki k očem. „Vi
....  me ljubite? 41

„Da ... da .. .ponavlja  on in bolj in bolj
razkriva svoje lice.

Vse je bilo tiho po sobi: metulj se je zaletel
v sobo, trepetal s krili in motal se med oknom
in zagrinjalom.. . . Prvi spregovori Litvinov:

„To, Irina Pavlovna, 44  začne on — „to je
moja nesreča, ki me je zadela, ki sem jo bil
moral videti naprej in vbežati jej, ako bi se mi
ne bilo, kakor zdaj, tako tudi za časa mojega
bivanja v Moskvi zvrtelo v glavi. Kot da hoče
.moja osoda, da moram zopet zarad vas pretrpeti
vse te muke, ki bi se ne imele zopet ponoviti.
Nisem se protivil zastonj, skušal sem se proti-
viti; ali kar mora biti, pred tem ne moremo
zbežati. Vse to vam govorim zavoljo tega, da
bi se prej ko prej zvršila ta. .. ta tragikome¬
dija,“ pridoda on z novo gorkostjo in z novim
studom.

165

Litvinov zopet obmolkne; metulj frfota kakor
popred. Irina ni vzela rok znad lica.

„Vi se motite,“ zasliši se njen šopot izpod
belih, kakor brezkrvnih rok.

„Jaz se ne motim,“ odgovori Litvinov z brez-
zv učnim glasom, — „ljubim vas tako, kakor ni¬
sem nikdar in nikogar ljubil. Nočem vam oči¬
tati, to bi ne bilo lepo. Nočem vam ponavljati,
da bi se to ne bilo zgodilo, ko bi vi bili dru¬
gače ravnali z menoj. Vsega sem sam kriv, moje
zaupanje do samega sebe me je pogubilo. Kazno¬
van sem, kakor sem zaslužil in vi se niste tega
nikdar mogli nadjati. Naravno, vi niste mislili,
da bi bilo za mene mnogo manj nevarno, ako
bi ne bili tako živo občutili svoje krivice, svoje
dozdevne krivice pred menoj in ne želeli porav¬
nati jo. ... Hotel sem s tem le razjasniti svoje
položenje, ki mi je že samo na sebi težko. Zdaj
ne bode, kakor vi pravite, med nama nobenega
nesporazumljenja več in odkritost mojega spo¬
znanja bode zmanjšala pri vas čuvstvo razžalje-
nosti, ki ga ne morete zadušiti.”

Litvinov je to govoril, ne vzdignivši svojih
oči. Da bi se bil tudi ozrl na Irino, vsetako bi
ne bil mogel videti, kaj se je godilo na njenem
licu, ker je držala kakor popred še vedno roke
ob njem. Ko bi bil pa videl njen obraz, izumil
bi ga bil: izraževal je strah in radost, neko
blaženo iznemoglost in nemir. Njene oči so se

166

komaj izpodrivale izpod gostih trepalnic in pre¬
tegnjeno in prejenjajoče dihanje je hladilo odprte,
kakor žejne ustnice....

Litvinov pomolči, čaka odgovora, glasu . . .
zastonj.

„Meni ne kaže drugače, kakor odpraviti se,“
začne on na novo, — „prišel sem, da se po¬
slovim od vas.“

Irina je spustila polagoma roke na koleni.

„Meni se zdi, Gregorij Mihajlovič,“ začne
ona — ,,ta. .. ta oseba, o kteri ste mi pravili,
bi morala priti sem. Vi jo pričakujete . 11

„Da, pa pisati jej hočem, naj ostane kjer¬
koli na potu...  na primer v Heidelbergu . 11

„A, v Heidelbergu ... da . . . tam je dobro.
Toda vse to vam zamore pokvariti vaše namere.
Ste li prepričani, Gregorij Mihajlovič, da ne pre-
terujete a que ce nest  pas une fausse alarme ? 11
(in da to ni lažnjiva buka?)

Irina je govorila tiho, skoraj hladno v majh¬
nih odililjejih in gledala na stran, v okno.

Litvinov ni odgovoril na njeno posledno pi¬
tanje.

„Zakaj le spominjate na razžaljenje ?“ na¬
daljuje ona. — ,,Jaz nisem razžaljena... one!
In če je kdo tega kriv, na noben način niste vi;
ne vi sami...  pomislite na najin zaden razgo¬
vor, in prepričali se bote, da niste krivi vi . 11

„Nikdar nisem dvomil nad vašim velikoduš-

167

jem,“ reče Litvinov skozi zobe, — ,,pa rad bi
vedel: odobravate li mojo namero?“

,,Oditi?"

„Da.“

Irina še gleda vedno na stran.

„Prvo minuto se mi je zdela vaša namera
prenaglena . . . zdaj pa sem premislila to, kar
ste mi povedali in ako se ne motite, rečem vam,
bolje je, da odidete. To bo bolje . . . bolje za
naji obadva.“

Glas Irinin je postajal vedno tiši in tiši in
besede so jej tekle počasi bolj in bolj.

„General Ratmirov bi znal pristaviti," začne
zopet Litvinov ... Irina pobesi oči, nekaj čudnega
se jej prikaže na ustnah — prikaže se in zopet
zgine.

„Ne, vi me niste razumeli," seže mu Irina
v besedo. — „Jaz nisem mislila na moža. Za¬
kaj neki? On nima nič pristaviti. Jaz pa po¬
navljam: ločitev je potrebna za naji oba."

Litvinov prime za klobuk. „Yse je končano,"
premišljuje on, — „treba je, da odidem." —
,,Zdaj mi še ostane, Irina Pavlovna, da se po¬
slovim od vas," reče glasno in težko mu postane
pri srcu, kakor da bi zbirat moč soditi samega
sebe. Ostane mi še tudi upanje, da se me ne
bodete zlobno spominjali... in ako bi kedaj ..

Irina mu zopet seže v besedo:

168

„Ostanite še, Gregorij Mihajlovič, ne ločite
se še od mene! To bi bilo prenaglo!“

Litvinova prejde neko strašno čuvstvo in
žgeča vročina se mu vlije s podvojeno silo v
srce.

„Jaz ne morem ostati,“ vsklikne on, —
„čemu, čemu še dalje trpeti to muko?“

„Ne ločite se še od mene,“ ponovi Irina. —
„Se enkrat vas moram videti. Zopet taka nema
ločitev, kakor v Moskvi — ne, tega nočem. Vi
znate sicer zdaj oditi, ali morate mi obljubiti,
dati mi častno besedo, da ne odpotujete pred,
dokler se še enkrat ne vidiva. “

„Vi želite to?“

„Da, jaz hočem tako. Ako odidete, pred ko
se še enkrat snideva, vam ne odpustim nikdar,
nikdar, slišite, nikdar! — Čudno,“ pristavi ona
sama pri sebi — „nikakor si ne morem misliti,
da sem v Badenu.. .. Zdi se mi vedno, da sem
zopet v Moskvi. ... Idite!“

Litvinov vstane.

„Irina Pavlovna,“ reče on — „podajte mi
roko!“

Irina odmaja z glavo.

„Rekla sem vam, da se še ne morem ločiti
od vas.“

„Saj ne prosim roke za slovo.“

Irina mu poda roko in ga pogleda prvokrat po
njegovem priznanji, — pa jo zopet potegne nazaj*

169

„Ne, ne,“ reče Irina — „ne dam vam roke,
ne ... ne! Idite !“

Litvinov se pokloni in odide. On ni mogel
razumeti, zakaj mu je odrekla Irina zadni pri¬
jateljski rokostisk, ni mogel razumeti, česa se
ona boji.

Litvinov odide; Irina pa se je zopet vrgla
na naslonjačo in zakrila z rokama svoje lice.

XVII.

Litvinov se ni vrnil domu. Sel je v hribovje,
prodrl skozi temno goščavo, se vrgel na zemljo
z licem v tla, in tako je ležal celo uro. Ni se
mučil, ne plakal, ampak bil je ves omamljen
težkega truda. Kaj tacega še nikdar ni skusil:
to je bilo nesnosno in ljuto čuvstvo praznote,
pustote v samem sebi, okoli sebe, povsod. . . .
Ni mislil ne na Irino, ne na Tatijano. Čutil je
le eno: udarec je padel, življenje mu je prese¬
kano kakor vrv, nekaj ga je vleklo naprej in
prešinila ga je neznana in hladna otožnost. Včasi
se mu je zdelo, kakor da bi bil vrtinec naletel
nanj in čutil je brzo sukanje in čudne vdare nje¬
govih temnih kril. Sklep mu je bil nespremenljiv.
Ostati v Badenu ... o tem ne more biti več go¬
vora. V mislih je že odpotoval, sedel je že v
gromečem in kadečem se vagonu in bežal, bežal
v nemo in mrtvo daljavo. Naposled se vzdigne,

170

in prislonivši glavo ob drevo ostane nepremično,
le z eno roko je ne vede prijel za vrlini list
praproti in po taktu majal z njim. So pot bliža¬
jočih se korakov ga zbudi iz te omamljenosti:
dva voglarja vsak en velik koš na hrbtu pristo¬
pata po strmi stezi. „Cas je,“ pošepeče Litvinov
in se spusti za Voglarjema v mesto, gre proti
kolodvoru in odpošlje telegram na Tatijanino
teto, Kapitolino Markovno. V tem brzojavu jej
je objavil odhod svoj in naznanil, da se snidejo
v Scliraderovej gostilnici v Heidelbergu. „Kon-
čati, končati brzo,“ pomisli on — „nič odlašati
do jutra.“ Potem gre v igralno sobo, pogleda s
topo radovednostjo dvema, trem kvartačem v
čelo, zagleda od daleč gnjusni zatilnik Bindasov
in častno čelo Piščalkina, postoji nekoliko pod
kolonado, potem se napoti počasi k Irini. Ni ga
vleklo tje nenadno in neprostovoljno čuvstvo; od-
ločivši se, da odrine od tod, je tudi skenil držati
dano besedo in še enkrat videti se z njo. Stopil
je v gostilnico, da ga še vratar videl ni, korakal
po stopnicah, nikogar srečavši pride do vrat in
ne potrkavši na dveri stopi v sobo. V sobi, na
istem mestu, v ravno tej obleki in istem polo-
ženji kakor pred tremi urami, je sedela Irina.
... Bilo je videti, da se ni premaknila z mesta
in ne zmezila se. Ona vzdigne počasi glavo in
ko Litvinova zagleda, se strese na celem životu
in se prime za ročko naslonjače. „Vi ste me

171

preplašili" pošepta ona. Litvinov je gledal Irino
z brezglasnim omamljenjem. Izraz njenega lica,
njenih vgaslili oči ga je jako ožalostil.

Irina se prisiljeno nasmehne in si popravi
razvite lase. „Ne dene nič... ne vem prav...
zdi se mi, da sem bila zaspala."

„Dovolite, Irina Pavlovna," počne Litvinov,
— „da sem vstopil, ne napovedši se. Hotel sem
izpolniti, kar ste izvolili tirjati od mene. Jaz od¬
rinem danes..."

„Danes? Rekli ste, da hočete še popred pi¬
sati list. .

„Poslal sem telegram."

„A! Zdelo se vam je potrebno pohiteti. Ke-
daj odidete? Ob kterej uri?"

„Ob sedmih zvečer."

„A, ob sedmih. In ste prišli, da se poslo¬
vite ?“

„Da, Irina Pavlovna, da se poslovim."

Irina pomolči.

„Dolžna sem se vam zahvaliti, Gregorij Mi-
hajlovič; gotovo vam je bilo težko, priti sem."

„Da, Irina Pavlovna, jako težko."

„Živeti je sploh težko, Gregorij Mihajlovič;
kako mislite vi?"

„Enemu kakor meni, Irina Pavlovna."

Irina je zopet pomolčala, kakor da se je za¬
mislila.

„Dokazali ste mi svoje prijateljstvo s tem,

172

da ste prišli,“ reče naposled Irina; — „hvala
vam. In v obče odobrujem vašo namero, da mi¬
slite tako brzo ko mogoče oditi in vse skončati
. . . ker bi vsako odlaganje . . . ker bi. . . ker
bi jaz, jaz sama, kterej ste očitali koketstvo,
ktero ste imenovali komedijantinjo — tako, se
mi zdi, ste me imenovali — ..

Na to je Irina hitro vstala in se vsedla zo¬
pet na drugo naslonjačo, pripognila se in se na¬
slonila z licem in rokami ob kraj mize. ..

„Kef vas ljubim . .reče  tiho skoz stisnjene
prste.

Litvinov je omahnil, kot da bi ga bil kdo
v prša sunil. Irina obrne žalostno lice proč od
njega, kakor bi hotela skriti se pred njim in
položi glavo na mizo.

„Da, jaz vas ljubim... jaz vas ljubim ...
in veste to?“

„Jaz, jaz bi to vedel!“ spregovori nakonec
Litvinov.

„No, vidite pa zdaj,“ reče Irina — „ker
morate tako naglo oditi, ker ne smete več od¬
lagati ... ne vi, ne jaz, ... to je nevarno, to
je strašno ... z Bogom!“ pridoda ona in vstane
naglo z naslonjače — „z Bogom!“

Ona napravi nekoliko korakov proti sobnim
dverim, stegne roko nazaj, kakor da bi hotela
najti in stisniti Litvinovo roko. On pa je stal
nepremično daleč proč od nje. Se enkrat reče:

173

„z Bogom, pozabite!" in ne ogledavši se plane
ven skoz vrata. Litvinov je ostal sam v sobi in
ni mogel priti k sebi. Ko se zopet zave, stopi
hitro k dverim kabineta, zakliče Irino po imenu
enkrat, dvakrat, trikrat... že je prijel za kljuko,
kar se zasliši od zunaj Ratmirov zvučen glas.

Litvinov si potegne klobuk čez oči in gre na
stopnice. Priljudni general je stal pred vratarjevo
sobo in mu v trdej nemščini pravil, da bi rad
najel voz za celi jutrašnji dan. Ko vidi Litvi-
nova,, vzdigne zopet nenaravno visoki klobuk znad
glave in mu zopet izrazi svoje „spoštovanje“:
on se je očividno šalil z njim, pa Litvinovu ni
bilo za to; komaj da je odzdravil na njegov po¬
klon. Ko pride do svojega stanovanja, postoji
pred svojo že nadevano, zaklenjeno torbo. Po
glavi se mu je vrtelo in srce mu je drgetalo ko
struna. Kaj mu je zdaj storiti? Je li mogel to
pred videti? Da, on je to pred videl, akoprem
se mu je zdelo neverjetno. To ga je oglušilo ko
grom, pa on je to videl že naprej, ako si ravno
ni smel priznati. Sicer pa ni vedel nič gotovega.
Yse se je v njem mešalo in vrtelo, zgubil je nit
mišljenja. Spomnil se je na Moskvo in ko je
zmislil na „njo“, se mu je precej storilo temno
pred očmi. Dihal je težko: nenadna in nezmerna
radost ga je davila in trgala v prsih. Za ničesar
na svetu ni hotel verjeti, da ni tistih besedi za¬
res Irina izgovorila ... pa kaj čemo? storjenega

174

sklepa niso mogle spremeniti te besede. Stal je,
kakor popred, tvrdo in močno kakor sidro. Lit-
vinov je raztrgal nit svojih misli... da: pa volja
mu je ostala trdna in razpolagal je sam seboj,
kakor s kakim ptujim podvrženim človekom.

Zdaj pozvoni postrežniku; vpraša ga za ra¬
čun in si naroči prostor v večernem omnibusu.
Nalašč si je pristrigel vse pote za povrnitev.
„Ako tudi tam vmerjem,“ kakor v prejšnej pre¬
bujeni noči; ta fraza mu je bila danes posebno
po ukusu. „Ako tudi tam umrem,“ ponovi zopet
in hodi počasi gor in dol po sobi; vsakokrat,
kedar se je spomnil Irminih besedi, je prenehal
dihati in si zakril oči; — Irminih besedi, ki so
ga žgale, ko živ ogenj, kedar so mu prišle pred
dušo.

„Rekel bi, da se ni moč zaljubiti dvakrat,“
premišljuje on; — „nastopilo ti je drugo živ¬
ljenje, ti si ga nastopil — in nikdar več se ne
boš oprostil tega strupa, nikdar ne boš raztrgal
te zveze! Tako je; kaj še dokazujete tu? Sreča
.. . je li mogoča? Ti ljubiš njo, recimo... in
ona . . . ljubi tebe . . .“

Tukaj je moral prenehati. Kakor popotnik
v temnej noči, ki vidi pred seboj svetlost in se
boji, da bi ’z ceste ne zablodil, je ne spusti ne
za trenutek iz svojih oči: tako je tudi Litvinov
obračal celo svojo pozornost le na eno stvar in
na en namen: pokazati se nevesti, in ne baš

175

nevesti, ampak v dvorani Heidelberžke gostilnice*
— to je stalo nepremično pred njim kakor pot
kazajoča svitloba. Kaj bode naprej, tega ni ve¬
del, pa tudi ni hotel vedeti. Eno je bilo gotovo:
da se nazaj več ne povrne. „Ako tudi umrem,“
ponovi desetokrat in pogleda na uro: četvrt na
sedem. Kako dolgo mora še čakati! Spet začne
hoditi gor in dol po sobi. Solnce se je bilo že
nagnilo k zapadu in rožnat blesk se je razlijal
skoz okna v njegovo mračno sobo'. Na enkrat se
zazdi Litvinovu, kakor da bi se bile dveri tiho
in naglo odprle in ravno tako naglo zopet za¬
prle. . . . Litvinov se zasukne in zagleda pri vra¬
tih žensko zavito v črn plajšč... .

„Irina!“ vsklikne on in razklene roke....

Ona vzdigne glavo in mu pade na prša.

Dve uri pozneje je sedel Litvinov sam na
divanu. Popotniška torba je ležala v kotu, od¬
prta in prazna in na mizi med križem nameta¬
nimi stvarmi je ležalo pismo, ki ga je dobil malo
popred od Tatijane. Ona mu je pisala, da je
sklenila pohiteti svojim odhodom iz Draždan, ka¬
kor hitro se zdravje njene tetke popolnoma po¬
pravi. in da bodete že obedve, ako ne nastane
kaka ovira, jutre ob dvanajstih že v Badenu, in
da bi ji naj prišel pričakovat na železnico.

Še ta večer pošlje Litvinov Irini list in drugo
jutro zarano dobi od nje odgovor. „Dan prej ali

176

pozneje," je pisala ona — ,,to je bilo neizbež-
Ijivo. Jaz ponavljam vse to, kar sem pravila si¬
noči: moje življenje je v tvojih rokah, napravi
z  menoj, kar god hočeš. Nečem stesniti tvoje
svobode, no vedi, da jaz, ako je treba, pustim
vse in grem za teboj na kraj sveta. Se vidiva
jutre? Tvoja Irina.“

Posledni dve besedi ste bili pisani z debe¬
lim, nerazgovetnim, odločnim potezom.

XVIII.

Med ljudmi, ki so se zbrali 18. avgusta ob
dvanajstih na kolodvoru, je bil tudi Litvinov.
Malo popred je bil srečal Irino. Sedela je v od-
prtej kočiji s svojem možem in še nekim drugim
priletnim gospodom. Irina ga je videla, in za¬
pazil je, kako je nekaj temnega bežalo prek
njenih oči, pa hitro je lice zopet skrila za solnč-
nikom.

Čudna sprememba se je storila z njim od
včerajšnega dne v celej njegovej zunajnosti, v
njegovem gibanji in izrazu lica. Tudi on sam je
čutil, da je postal ves drug človek. Zaupanje v
samega sebe mu je zginilo. Od prejšne dušne
razpoloženosti mu ni ostalo nič več. Nedavni,
neizbrisljivi vtisi so zakrili vse drugo. Prešinilo
ga je neko do zdaj še neznano čuvstvo, silno,
sladko, — pa ne dobro. Nek tajen gost se mu

177

je prikradel v svetišče, celo premagal ga, se vle-
gel vanj molče, kakor domačin v svojo novo hišo.
Litvinov se ni sramoval, zgubil je srčnost — in
ta čas se je razgorela v njem obupna malosrč-
nost; vjetim, premaganim je znana ta zmes na¬
sprotnih čuvstev; ni neznana tudi tatu po prvem
tatovanji. Litvinov pa je bil premagan, prema¬
gan iznenada.... Kako pa je še stalo z njego¬
vim poštenjem?

Vlak se je zakasnil nekoliko minut. V Lit-
vinovu ste nemirnost in muka vedno rastli: on
ni mogel stati mirno in se ves bled vedno sukal
med ljudmi. „Moj Bog,“ je mislil, „ko bi oso-
da . ..“ Prvi pogled na Tanjo, prvi pogled od
Tanje, to je bilo, kar ga je silno strašilo, to je
bilo, kar si je želel, da bi kmalo minulo....
Pa potem ? Potem naj se zgodi, kar hoče!...
Ni več odločeval, ni si več odgovarjal. Včerajšni
izrek mu je švignil v glavo ... in zdaj glej, kako
je pričakoval Tanjo!

Naposled se zasliši dolgo žvižganje, vsako
minuto glasneje brušenje in polagoma prigromi
izza železničnega ovinka parovoz. Truma mu gre
nasproti in Litvinov gre za njo vlekši noge za
seboj, kakor obsojenec. Lica, ženski klobuki so
se jeli prikazovati iz vozov in v enem oknu se
vidi bel robec — Kapitolina Markovna je ma¬
hala z njim. Zares: bila je zagledala Litvinova
in tudi on jo je spoznal. Vlak se vstavi. Lit-

12

178

vinov prihiti k vratam ter jih odpre: Tatijana
je stala zraven tetke in veselo se posmehovaje
mu poda roko.

Pomagal je obema, da izstopite; spregovo¬
ri vši nekoliko priljudnih besedi, nedokončanih in
nejasnih, postane hitro ves zmočen, začne jemati
bilete, popotne torbe in pledove, hiti poiskat po-
strežnika in vozu. Drugi ljudje so hrumeli okoli
njega, on pa se je veselil jihove nazočnosti, truša
in krika. Tatijana je stopila nekaj na stran in
neprestano smehljala se, mirno čakajoča, dokler
on vsega v red ne spravi. Kapitolina Markovua
pa ni mogla ostati na mestu, ni mogla verjeti,
da je že v Badenu. Na enkrat jame kričati:
„Solnčniki, Tanja, kje so solnčniki?“ ne vedč,
da jih sama drži pod pazduho. Potem se je za¬
čela tužno in počasno poslavljati od druge ženske,
s ktero ste se bili medpotoma od Heidelberga do
Badena upoznali. Ta ženska ni bila nobena dru¬
ga, ko nam že dobro znana Suhančikova. Ona
je bila odpotovala v Heidelberg, da se pokloni
Gubarevu in se je vračala z „instrukcijami“.
Na Kapitolini Markovnej je bila zadosti čudna
šarena mantila in okrogel popotni klobuk, kakor
goba, izpod kterega so viseli spodstriženi, beli,
zmešani lasje. Bila je ženska male rasti, zaru¬
menela od pota, in govorila je z ostrim pevajo-
čim glasom.. .. Odmah je padla vsakemu v oči.
Litvinov pomaga Kapitolini in Tatijani v kočijo,

179

in se jima vsede nasproti. Konji se zasuknejo.
Začne se izpraševanje, ponavlja se stiskanje rok
vzajemna posmehljavanja. . . . Litvinov vzdihne
svobodno: Prvi trenutki so prošli srečno. Nič na
njem še ni do zdaj, vsaj kolikor je bilo videti,
Tanje vznemirilo: jasno in zaupno ga je gledala,
milo zarudevala in dobrodušno se posmehljavala.
Naposled si je upal že tudi sam pogledati na
njo, ne po strani in hitro, ampak naravnost in
dolgo: do tega trenutka ga lastne oči niso vbo-
gale. Nemilo ganutje ga je stiskalo pri srcu:
brezskrbljivi izraz častitega, odkritega lica je bil
zanj grenka graja. — ,,Grlej — ti si prišla sem,
revno dekle,“ si misli on, „ti, ktero sem jaz tako
pričakoval in prizival, s ktero sem hotel hoditi
življenje do konca; ti si prišla, ti si mi zaupala
... a jaz ... a jaz!“ Litvinov nagne glavo, pa
Kapitolina Markovna mu ni pustila, da bi se
zamislil, ampak obsipavala ga s prašanji.

„Kako je to poslopje s stolpovi? Kje je gle¬
dišče? Kdo je ta, ki gre tam le? Tanja, Tanja,
glej, kake krinoline! In kdo je ta? To morajo
biti same Francozkinje iz Pariza. Gospod, kak
je ta klobuk! Tukaj se najde vse, kakor v Pa¬
rizu. Samo mislim, da je vse strašno drago?
Ah, s kako izvrstno, umno ženo sem se sezna¬
nila! Vi jo poznate, Gregorij Mihajlovič; ona mi
je rekla, da je bila z vami pri nekem Rusu, ki
je tudi čudno pameten človek. Obetala mi je,

12 *

180

da nas bode obiskala. Kako ona vse te aristo¬
krate opravlja, — to je čudno ! Kdo pa je ta
gospod s sivimi brkami ? Pruski kralj ? 1  Glej
Tanja, Tanja, pruski kralj! Ne? ni pruski kralj?
Holandežki poslanec? Ne čujem nič, tako kolesa
ropočejo. Ah, kako krasno drevje!“

„Da, teta, čudno,“ potrjuje Tanja — „in
kako je vse zeleno, veselo! Jelite, Gregorij Mi-
hajlovič...“

„Veselo, da,“ je odgovoril on skozi zobe.

Kočija obstane pred gostilnico. Litvinov spremi
obe popotnici v sobe, ki so bile zanji pripravljene,
obljubi, da se vrne čez eno uro in gre v svojo
sobo. Kakor hitro stopi v sobo, ga na mah ob¬
ide neko tiho očaranje. Tukaj v tej sobi, je od
včerajšnega dne carstvovala Irina; vse je govo¬
rilo o njej, celo zrak, kakor se mu je zdelo, je
ohranil tajne sledi njenega obiska. Litvinov je
zopet čutil, da je njen rob. On potegne njen ro¬
bec, kterega si je bil na prša položil, ga pritisne
na svoje ustne in kakor strup se razlijejo po nje¬
govih žilah vroči spomini. Spoznal je, da tu ni
več povratka, ne izbora; goreče ganutje, ki ga
je v njem zbudila Tatijana, raztajalo se je, ka¬
kor sneg na ognji, kesanje mu je zamrlo . . . za¬
mrlo tako, da je celo vrenje v njem potihnilo in
da ga mogočnost hlimbe ni več vznemirjala, ke-
dar se je zmislil nanjo. . . . Ljubezen, ljubezen
Irine — to je, kar je postalo zdaj njegovo pravo,

181

njegov zakon, njegova vest. . . . Bistrovidni in
modri Litvinov celo več mislil ni na to, kako
se bode izbavil iz tega stanja, ne na gnjusnost
in strah, ki ga je čutil nekako lahko in kakor
od strani.

Še ni pretekla ena ura, ko pride k Litvinovu
postrežnik, kterega ste poslali ženski, ki ste ravno¬
kar došli; prosite ga: naj se potrudi k njima v
občno dvorano. On se odpravi za poslom in ji
najde že razpravljeni in pokriti s klobukoma.
Obedve ste izjavili željo, da bi se radi razgle¬
dali po Badenu, ker je vreme tako lepo. Po¬
sebno je Kapitolina Markovna že gorela nestrp-
Ijivosti; postala je celo že malo žalostna, ko je
slišala, da še ni prišel čas, ko se zbira odlični
svet pred „konversationshausom“. Litvinov jo
vzame pod roko in začne se oficijalni sprehod.
Tatijana je hodila poleg tetke in z mirno rado¬
vednostjo gledala okrog; Kapitolina Markovna pa
je nadaljevala svoja izpitovanja. Videti okrogle
mize, imenitne krupije, ktere bi bila — vide jih
kje drugje — imela gotovo za ministre, videti
brzo razmetavanje zlata in srebra po zelenem
platnu, igrajoče stare ženske in nesramožljive lo-
retke, vse to je Kapitolino Markovno spravilo v
nekako nemo vshitenje; zavsem je pozabila, da
bi se morala nad tem jeziti — in je samo le
gledala, gledala z na široko odprtimi očmi in se
včasi pri kakej novej zakriki potresla. ... Bren-

182

žanje koščenih krogel jej je že segalo do živega
in še le, ko se je čutila zopet v svežem zraku,
je našla v sebi dovolj moči, da je globoko vzdih-
nivši nazvala hazardno igro nemoralno iznajdbo
aristokratizma. Na Litvinovih ustnah se je po¬
kazal miren in nelep posmeh. On je govoril jec¬
ljaj e in počasi, videlo se mu je, da mu je do-
sadno in dolgočasno. . . . Kadar se je obrnil k
Tatijani, ga je tajno pregorelo . . . ona je gledala
nanj pazljivo in s takim izrazom, kakor da bi
samo sebe izpraševala, kaki občutki da se vzbu¬
jajo v njej ? On jej hitro pomigne z glavo, in
ona mu odgovori ravno tako in zopet gleda nanj
vprašajoča ne brez prisiljenja, kakor da bi bil
stal dalje od nje, nego je bilo v istini. Litvinov
pelje ženski proč od ,,konversationshausa“ mimo
„ruskega drevesa“, pod kterim ste sedeli dve ro¬
jakinji, in se napoti v Aichenthal. Še ni stopil
v drevored, kar zagleda od daleč Irino.

Ona jim je šla nasproti s svojim možem in
Potuginom. Litvinov postane bled, ko platno,
stopa brže in srečavši se z njo,  pokloni se jej
s težkim občutkom. Ona se mu ljubeznjivo po¬
kloni, pa meri z očmi Tanjo hitro in hladno in
se spolzne mimo njih. Ratmirov je bil visoko
vzdignil klobuk, in Potugin je nekaj pomrmljal
pred sebe.

„Kdo je ta ženska?" vpraša hitro Tatijana.
Do tega trenutka ni bila odprla ust.

183

„Ta ženska ?“ reče Litvinov — „ta ženska
. .. ta je neka gospa Ratmirova."

„Ruskinja?“

„Da.“

„Ste se vi že tukaj z njo seznanili?“

„Ne, poznam jo že dolgo.“

„Kako je krasna!“

„Si videla njeno toaleto ?“ vmeša se Kapi-
tolina Markovna, — ,,deset rodbin se lahko živi
celo leto samo za ta denar, kar velja le eden
njenih nakitov. Hodi li z njo njen mož?“ obrne
se k Litvinovu.

„Da, mož.“

„On mora hiti jako bogat.“

„Tega ne vem prav; ne mislim.“

„In kakšen poklic ima?“

„General je.“

„Kake oči!“ spregovori Tanja — „kak čuden
izraz v njih: in zamišljene in umne . . . takih
oči še nisem videla."

Litvinov ni rekel nič; zdelo se mu je, da
čuti zopet na svojem licu ostri pogled Tatijanin,
ali on se je motil: gledala je na tla, na pesek
na potu.

„Moj Bog, kako čudovišče je to 1“ vsklikne
Kapitolina Markovna kazajoča s prstom na nizko
kočijo, v kterej je ležala nedostojno prostrta ru-
dečolasasta ženska s plošnatim nosom, v nena¬
vadno krasnej ohleki in v lilijastih nogovicah.

184

,,To čudovišče! Dovolite, to je znana mamzel
Kora.“

„Kdo ?“

„Mamzel Kora...  parižka znamenitost. “

„Kaj? Ta mops! Ta grdoba!“

„To ne dene nič.“

Pri teli besedali je Kapitolina Markovna le
roke razpela.

„No, vaš Baden!“ reče ona naposled. — Se
sme tukajle na ta kamen sesti ?“

„Kaj pa, da se sme, Kapitolina Markovna.
... Za to je kamen postavljen / 4

„Bog vas razumi! Tam v Parizu, pravijo,
na bulvarih, tudi stojo klopi; pa sesti nanj ni
prilično.“

Litvinov ni odgovoril nič na to; mislil je ta
trenutek le na to, da je dva koraka od tod
tisto mesto, kjer je imel z Iriuo pogovor, ki je
vse odločil. Potem mu je prišlo tudi na misel,
da je videl danes na njenem obrazu majhno
rožnato pego. ...

Kapitolina Markovna se spusti na klop, Ta-
tijana poleg nje. Litvinov je ostal na potu; med
njim in Tatijano — ali se mu je le tako zdelo
— izvrševalo se je nekaj . . . nevede in pola¬
goma.

,,Ah budalo, budalo,“ reče Kapitolina Mar¬
kovna s sožaljenjein majaje z glavo — „ko bi
se prodala njena toaleta, živi se zanjo ne deset,

185

ampak dvajset rodbin. Ste li videli pod njenim
klobukom v rudečih laseh briljante ? Po dnevi
briljante, a!“

„Saj nima rudečih las,“ reče Litvinov —
„ona jih je le pobarvala; tako je zdaj v modi.“

Kapitolina Markovna zopet razpne roke in
se zamisli.

„No,“ reče naposled — „pri nas v Dražda-
nih še ni prišlo do tacega škandala.’ To je zato,
ker smo dalje proč od Pariza. Vi ste tudi tega-
mnenja, kaj ne, Gregdrij Mihajlovič?“

„Jaz?“ reče Litvinov in misli sam pri sebi:
„Kaj je neki prašala ? 11  — „Jaz ? gotovo, go¬
tovo. .. .“

Zdaj se zasliši lahkobno korakanje in klopi
se bliža Potugin.

„Zdravo, Gregorij MihajlovičI 1,  spregovori on
smehljaje in kimaje z glavo.

Litvinov ga precej prime za roko.

„Zdravo, zdravo, Sozont Ivanič; zdi se mi,
da sem vas srečal z . . . malo popred v drevo¬
redu / 1

,,Ila, to sem bil jaz . 11

Potugin se spoštljivo prikloni sedečim žen¬
skam.

„Dovolite, da vas predstavim, Sozont Ivanič.
— Moji dobri znanki, rojakinji, ravnokar ste
prišli v Baden. — Potugin Sozont Ivanič, naš
rojak, tudi Badenski gost . 11

186

Obe ženski ste se malo pripognili. Potugin
obnovi- svoj poklon.

„To mesto je treba videti,“ začne s tenkim
glasom Kapitolina Markovna. Dobrodušni stari
devici je vpadlo srce, skušala je, da bi se ne
izdala. — „Vsak si drži za prijetno dolžnost,
da živi nekoliko časa tukaj.“

„Baden je zares prijetno mesto,“ odgovori
Potugin in pogleda od strani na Tatijano —
„jako prijetno mesto.“

„Da; samo da je jako aristokratično. kolikor
zamorem jaz soditi. Midve sve živeli ves čas v
Draždanih... vrlo zanimivo mesto; ali vendar
je vredno malo ogledati se po svetu.“

„Popravila je besedo,“ si misli Potugin. —
„To ste prav dobro povedali,“ reče glasno —
„priroda je zares divna in lega taka, kakoršna
se redko kje najde. Vaša sopotnica mora to po¬
sebno ceniti. Ali ni istina, gospojica?“ pristavi
on obrnivši se proti Tatijani.

Tatijana je obrnila na Potugina svoje velike,
bistre oči. Videlo se jej je, da ni razumela, kaj
hoče Potugin od nje in zakaj da jo je Litvinov
z njim seznanil že prvi dan njenega prihoda, s
tem neznanim človekom, ki je sicer imel pa¬
metno in dobro lice, in ki je gledal priljudno in
prijateljsko na njo.

„Da,“ reče ona, — „tukaj je vrlo lepo.“
„Dobro bi bilo, da bi obiskali stari zamok,“

187

nadaljuje Potugin — ,,posebno pa bi vam sve¬
toval podati se v Iburg.“

„Saksonska, Švicarskazačne  Kapitolina
Markovna, „e jej. .

Na enkrat se razlegnejo glasovi trombe po
drevoredu: vojaški pruski orkester iz Rastadta
(leta 1862 je bil Rastadt še zvezna trdnjava),
ki je začel svoj tedenski koncert v paviljonu.
Kapitolina Markovna se precej vzdigne.
„Muzika!“ reče ona — „muzika a la Con-
versation! .. . Pojdimo tje! Zdaj je ravno četiri,
jelite? Občinstvo se že nabira ?“

„Da,“ odgovori Potugin — „zdaj je čas, ko
se svet shaja, in muzika je vrlo lepa.“

„No, tako se pa ne smemo več obotavljati.
Tanja, pojdimo!“

„Dovolite, da vas spremim ?“ praša Potugin
v veliko začudenje Litvinovo; njemu še na mi¬
sel ni prišlo, da ga je Irina poslala.

Kapitolina Markovna se nasmehne.

„Prav ljubo nam bo, prav ljubo, monsieur.‘f
Potugin ponudi Kapitolini Markovnej roko.
Litvinov poda svojo Tatijani in oba para se na¬
potita proti „konversationsliausu“. Potugin je na¬
daljeval svoj razgovor s Kapitolino Markovno.
Litvinov pa je stopal poleg Tanje ne spregovo-
rivši ne besedice in le dvakrat je rahlo k sebi
pritisnil Tatijanino roko in brez vsakega povoda
nasmehnil se. V tem stiskanji roke je ležala ve-

188

lika laž, na ktero ona ni odgovorila, in Litvinov
je spoznal to laž. To ni bilo vzajemno zagotov-
Ijenje dveli duš, ki se zvežete v tesno zvezo,
ampak izraževalo je oddaljenje ene od druge,
namestovalo besede, ki jih on ni mogel najti.
To molčanje, ki se je začelo med obema, je
rastlo in vtrjevalo se. Tatijana je pogledala v
drugo pazljivo in občutljivo na Litvonova.

To molčanje se je nadaljevalo tudi pred „kon-
versationsliausom“, za mizo, okoli ktere so se
vsi štirje posedli, le s tem razločkom, da se je
pri dosadnein šumu množine, pri gromu in tresku
muzike, Litvinovo molčanje kazalo vedno bolj
razumljivo. Kapitolina Markovna je postala vsa
zamaknjena; Potugin je komaj shajal z odgovori
in zadosteval njenej radovednosti. Na njegovo
srečo se je v gomili mimohodečih lic pokazala
suha figura Suhančikove in se zablisketale njene
večno se gibajoče oči. Kapitolina Markovna jo
hitro spozna, povabi k mizi, ponudi jej stol —
in začne se besedna burja.

Potngin se obrne k Tatiiani in jame bese¬
dovati s tihim in mehkim glasom, z ljubeznjivim
izrazom na z lehka naklonjenem licu. Ona je
govorila z njim mirno in svobodno, tako da se
je temu sama čudila; njej je bilo prijetno govo¬
riti s tem nepoznatim tujcem, med tem ko je
Litvinov kakor popred nepremično s prejšnim,
nepremičnim in gadnim smehom na ustnah. .. .

189

Nakonec je nastopil čas za obed. Godba je
obmolknila, svet se jame razhajati. Kapitolina
Markovna se je sočuvstveno poslovila od Suhan-
čikove. Imela je do nje veliko spoštovanje, ako-
prem je pravila pozneje svojej sestrični, da je ta
oseba jako popačena; saj je pa tudi vedela o
vsakterem kaj povedati! „Mašino šivalko bo pa
res treba si omisliti, kakor kitro se z vrši svatba. “
Potugin se priporoči, Litvinov odpelje svoji
ženski domu. Pri vhodu v gostilnico mu podajo
pismo; on stopi na stran in ga brzo odpre. Na
malem kosčeku velinskega papirja so stale s
svinčnikom zapisane sledeče besede: „Pridite da¬
nes zvečer ob sedmih na eno minuto k meni.
Na eno minuto, prosim vas. Irina“ Litvinov
vtakne papirček v žep in obrnivši se se zopet
posmeji. . . . Komu ? Zakaj ? Tanja je stala s
hrbtom proti njemu. Obedovali so za občno mizo.
Litvinov je sedel med Kapitolino Markovno in
Tatijano; nekako čudno je vžival, razgovarjal
se, pripovedoval anekdote, nalival sebi in žen¬
skama. Obnašal se je tako svobodno, da si je
upal nek nemšk oficir z brkami in brado a la
Napoleon III., ki je sedel poleg njih, vmešati
se v njihov pogovor in nakonec napil zdravico
a la sante des belles Moscovites! (Na zdravje
lepim Moskovkinjam). — Po obedu je spremil
Litvinov ženske v sobo, postal zamišljen nekaj
časa pri oknu in namrgodivši se rekel, da mora

190

oditi na tnalo časa zbog nekega posla in da se
gotovo krnalo zopet vrne. Tatijana ni rekla nič
na to, ampak obledela in pobesila oči. Kapito-
lina Markovna je imela navado, da je spavala
po obedu. Tatijana si je bila gotova, da je Lit-
vinov vedel za to navado tetkino; pričakovala
je, da bo porabil to priložnost in ostal pri njej,
posebno za to, ker še ni govoril na samem z njo
odkritosrčno, kar je v Badenu. In zdaj pa od¬
ide! Kako se da to razjasniti? In sploh celo
njegovo vedenje, celi današnji dan. . .

Litvinov je hitel od tod ne čakaje na kako
opombico. Kapitolina Markovna se je vlegla na
divan in dvakrat vzdilmivši mirno zaspala. Ta¬
tijana gre v en kot, se vsede v naslonjačo in
krepko sklene roke na pršili.

XIX.

Litvinov je hitro korakal po stopnicah Hotel
de 1' Europe. . .. Deklica kacih trinajst let stara
s kalmučkim, znajdenim licičkom, ki je, kakor
je bilo videti, nanj čakala, ga vstavi rekši mu
po ruski: „Izvolite sem le, Irina Pavlovna pride
vsak čas.“ On jo radovedno pogleda. Ona se
nasmeji in ponovi „izvolite, izvolite" ter ga pelje
v malo sobico, ki je bila ravno nasproti Irinini
spalnici in napolnjena s popotnimi torbami in

191

žeinodani'), sama pa hitro odide in rahloma
zapre vrata. Litvinov se še ni pridno ogledal po
sobi, kar se hitro odprejo dveri in v rožnobojni
balni obleki z biseri v laseh in na glavi prikaže
Irina. Ona prileti hitro k njemu, ga prime za
obe roki in stoji nekoliko trenutkov pred njim
brezglasno; oži so se jej svetile in prsi vzdigo¬
vale, kakor da bi bila hitela v breg.

„Jaz vas nisem mogla . . . tam sprejeti,“
začne ona z brzim šepetanjem •—- ,,zdaj gremo
na obed, kamor smo povabljeni, in jaz sem vas
hotela vsakako videti. . . .j To je bila menda
vaša nevesta, s ktero sem vas danes srečala?“

„Da, ta je bila moja nevesta/ 1  spregovori
Litvinov povdarjaje besedico „bila“.

„Zato sem vas hotela videti na eno minuto,
da bi vam povedala, da se smete imeti za po¬
polnoma svobodnega, da vse to, kar se je sinoči
med nama godilo, ne bode vplivalo ali spreme¬
nilo vaših sklepov . ..“

„Irina!“ vsklikne Litvinov — „zakaj govo¬
riš tako?“

Te besede je izgovoril glasno . . . globoka
strast je odjeknila v njih.

Irina si še ta miglej nehotice zakrije oči.

„Oh, moj mili!“ nadaljuje ona s še bolj ti¬
him šopotom in britko žalostnim naglasom: —

’) Plašč.

192

„ti ne veš, kako te jaz ljukini; včeraj sem le

poplačala svoj dolg, poravnala prejšno krivico_

Ah! nisem ti mogla izpolniti svoje dolžnosti, ka¬
kor sem bila hotela, pa tudi ti nisem naložila
nobenih obvezanosti, moj mili! Napravi, kar ho¬
češ, ti si svoboden kakor zrak, nisi vezan na
nič, vedi to, vedi!“

„Jaz ne morem živeti brez tebe }  Irina,“ seže
jej šepetaje Litvinov v besedo, — „jaz sem tvoj
na veke in na vselej od včerajšnega dne ... le
tebi pri nogah zamorem dihati...“

Dregetaje pade Litvinov Irini v roke. Ona
pogleda nanj s pripognjeno glavo.

„Onda vedi,“ reče ona — „da sem tudi jaz
pripravljena na vse, da tudi jaz ne bom obža¬
lovala nikogar in ničesar. Kar ti odločiš, tako
naj bode. Jaz sem na vek tvoja. . . tvoja. “

Nekdo potrka pazljivo na dveri. Irina se
nagne k njemu in še enkrat vzdihne „tvoja . . .
z Bogom!“

Litvinov je občutil na svojih laseh njeno di¬
hanje , njen dotikljej na svojih ustnah. Ko se
zopet zbere, je ni bilo več v sobi, le haljina
njena je še šumela po hodniku in od daleč je
bil slišati glas Ratmirov: „Eli bien? Vous ne
venez pas?“ (E dobro, še ne pridete?) Litvinov
je sedel na visoki škrinji in pokril si lice. Ženska
vonjava, tenka in sveža, je povejala na njega.

. . . Irina ga je držala za roke. Deklica stopi

193

zopet v sobico, se na novo posmeji za odgovor
na njegov nemiren pogled in reže: „Izvolite, iti
iz sobe, dokler . .

On vstane in odide iz gostilnice. Se misliti
ni mogel na to, da bi se vrnil domu: treba mu
je bilo, da se zopet okrepča. Srce v njem je bilo
težko in neenako; zemlja se mu je, kakor se mu
e zdelo, gibala pod nogami. On se odpravi v
JAichenthalski drevored. Videl je, da je nastopil
odločiven trenutek, da še dalje odlagati, prikri¬
vati, odvračevati — ni mogoče, da ne more iz-
jasnenji zbežati; predstavljal si je, kako ona tam
sedi, ne zmezi se in čaka nanj.. . čutil je na¬
prej, kaj da jej hoče povedati, kako k njej pri¬
stopiti in kako začeti. On mahne z roko po svojej
pravej, lepo vredjenej in dobro premišljenej bo¬
dočnosti; — vedel je, da strmoglavi v brezno,
kamor še pogledati ni dobro ... pa vse to ga
ni motilo. To je bila dognana stvar, pa kako
obitati pred svojim sodnikom! In ko bi tudi sto¬
pil sodnik pred njega, angelj s plamnenim me¬
čem : lajše bi bilo grešnemu srcu . . . prišlo bo
še do tega, da si bo človek sam zasadil nož v
srce . . . strašno ! Pa vrniti se, odreči se tega,
druzega, okoristiti se s svobodo, ki se mu po¬
nuja, priznava... ne! bolje je vmreti! Ne, ni
treba take gnjile svobode. .. rajši se porušiti v
prah in zapreti z ljubeznijo oči.. . .

13

194

„Gregorij Mihajlovič!“ spregovori nek tužen
glas in težka roka pade na Litvinova.

On se obrne malo preplašen in zagleda Po-
tugina.

„Qdpustite mi, Gregorij Mihajlovič,“ začne
ta z navadnim svojim kretanjem — „morda sem
vas vznemiril, no zagledavši vas od daleč, sem
si mislil .. . Sicer, če vam ni za mene. .

„Nasprotno, meni je jako ljubo,“ reče Lit-
vinov skoz zobe.

Potugin hodi poleg njega.

„Prekrasen večer,“ začne on — „kako toplo!
Se že dolgo sprehajate ?“

„Ne, še ne dolgo. “

,,Pa kaj bi vas izpraševal, saj sem vas vi¬
del, ko ste šli iz Hotel de l’Europe.“

„Tako ste hodili za menoj ?“

„Da.“

,,Mi imate kaj povedati?

„Da,“ ponovi komaj slišno Potugin.

Litvinov se vstavi in pogleda svojega nena-
prošenega tovarša. Njegovo lice bilo je bledo, oči
so blodile okoli; davno, staro gorje inu je sto¬
pilo na skažene črte.

„Kaj pa imate posebnega ?“ vpraša počasi
Litvinov in gre zopet naprej.

„Dovolite... kmalo. Ako vam je po volji,
vsediva se na to le klop! Tukaj bode vgodneje.“

195

,,To mora biti  kaj  tajnegareče  Litvinov
ter se vsede zraven njega. — „Vam je, kakor
da bi vam ne bilo dobro, Sozont Ivanič. “

,,Ne, meni ni nič; in tudi nimam nič tajnega.
Hotel sem vam posebno to povedati... ta vtis,
ki ga je včinila na mene vaša nevesta ... saj
je, kakor je videti, brez dvombe vaša nevesta
... no, z eno besedo, ta devica, s ktero ste me
danes seznanili. Morem vam reči, da nisem vi¬
del celo svoje življenje bolj simpatičnega bitja.
To je zlato srce, istinita angeljska duša.“

Potugin je izgovoril vse te besede tako gorko
in tužno, da ni mogel Litvinov, da bi ne bil
zapazil čudne protislovnosti med izrazom njego¬
vega lica in njegovih besed.

„Popolnoma prav ste sodili Tatijano Pe¬
tro vno,“ začne Litvinov, — „akoravno se mo¬
ram čuditi prvič temu, da so vam znane moje
razmere z njo in drugič temu, da ste jo tako
hitro spoznali. Ona ima zares angeljsko dušo;
pa dajte vedeti, ste hoteli o tem govoriti z me¬
noj ?“

„Njo zarnore človek hitro spoznati,“ odgo¬
vori Potugin, da bi se ognil s tem odgovorom
poslednega pitanja — „treba jej je samo enkrat
pogledati v oči. Ona zasluži vsako mogočo srečo
na zemlji in zavidati se sme vsakemu, ki bode
deležen te sreče. Moralo bi se želeti, da bi se
on pokazal dostojnega take osode.“

13 *

196

Litvinov se malo namrgodi.

„Dovolite, Sozont Ivanič,“ reče on, — „jaz
priznavam, najin razgovor je jako originalen. . ..
Rad bi vedel: da li se vaše besede odnašajo na
mene ?“

Potugin ne da Litvinovu hitro odgovora: vi¬
delo se mu je, da se sam seboj bori.

»Gregorij Mihajlovič,“ začne on na konec —
„ali sem se jaz popolnoma zmotil v vas, ali pa
ste vi v stanji, da zaslišite istino, naj pride od
kogar koli in v kakoršnej koli podobi. Jaz sem
ravno zdaj povedal, da sem vas videl, od koder
ste prišli. “

„No, da, iz Hotel de l’Europe, — kaj pa
čete s tem?"

„Vem, s kom ste se tam videli.“

„Kako?“

„Bili ste skupaj z gospo Ratmirovo.“

„No, da, bil sem pri njej. Kaj še dalje ?“

„Kaj še dalje? ... Vi, ženin Tatijane Pe-
trovne, ste se videli z gospo Ratmirovo, ktero
vi ljubite,... in ktera ljubi vas!“

Litvinov se nagne s klopi; kri mu vdari
v lice.

„Kaj to?“ spregovori na konec s hudovolj-
nim in zagušeniin glasom — »plitva šala! špi—
onstvo! Izvolite se izjasniti."

Potugin ga plaho pogleda.

197

„Ah! ne vzemite za žal moje besede, Gre¬
gorij Mihajlovič: mene še vi razžaliti ne morete.
Nisem zarad tega govoril z vami in meni zdaj
ni za šalo.“

„Morebiti, morebiti. Verujem v čistobo vaših
namer; no ipak se predrznem, da vas vprašam,
po kacem pravu se vi mešate v domače stvari,

v notrajno življenje tujega človeka, in na kakej
podlagi izdavate vi svojo ... izmišlijo samosvestno
za golo istino?“

„Mojo izmišlijo! Da bi si bil jaz to domislil,

vi bi se ne srdili; kar se pa prava tiče, še ni¬
sem slišal, da bi bil kter človek postavil sebi
vprašanje: imam li pravico, ali ne, roko podati
vtopljencu ?“

„Lepa hvala vam za vašo marljivost!“ reče
jezno Litvinov — „samo da je ne potrebujem
in vse te fraze o propasti, s kterimi strašijo
svetne ženske neskušene mladenče, o breznrav-
nosti višega sveta, i. t. d. imam za fraze in jih
deloma preziram; potem vas še prosim, da ne
trudite svoje rešilne desnice, in pustite, da mirno
vtonem.“

Potugin je zopet obrnil oči na Litvinova. On
je težko dihal in ustne so se mu tresle in krčile.

„Poglejte me, mladi človek!“ zatruši Potu¬
gin nakonec in se vdari po prsih, — jaz izgle-
dam, kakor samodovoljen moralist, ali predižnik?
Ali ne sprevidite, da bi jaz iz čistega sočutja do

198

vas ne bil spregovoril besedice in dal vam prava
očitati mi tega, ker mi je najgnusnejše na svetu,,
neskromnost in drznost? Ali ne vidite, da je stvar
čisto drugačna, da stoji pred vami človek razbit,
razrušen in do konca vničen z ravno tistim čuvst-
vom, od kterega nasledkov želi ohraniti vas, in
... in k ravno tistej ženski!“

Litvinov stopi korak nazaj.

„Jeli mogoče! Kaj ste rekli?... Vi... vi_

Sozont Ivanič? In gospoja Belska... ono dete...“

„Ah, ne sprašujte me. .. verujte mi! To je
temna, strašna dogodba, ki je vam ne morem
pripovedovati. Gospoje Belske jaz nisem popred.
poznal, to dete ni moje, ampak vzel sem ga za
svoje. . . zato . . . zato, ker je ona tako hotela,.
ker je za njo bilo potrebno. Čemu bi jaz poha¬
jal tukaj v nemilem Badenu ? In naposled, ali
ne mislite, bi si ne mogli na eno minuto vsaj,
predstaviti, da sem se jaz iz sočuvstva do vas
odločil, da vas opominjam? Meni je žal za 5  to
dobro, lepo deklico, vašo nevesto, pa sicer, kaj'
mi je stalo do vaše bodočnosti, do vaji obojih?’
. . . Toda jaz se bojim za njo . . . za njo se
bojim. “

„Preveč časti, gospod Potugin,“ začne Lit¬
vinov — „pa kakor jaz, sva po vaših besedah
oba v enacem položaji, zakaj pa vi samemu sebi
ne delate enacih očitanj in ne moram li vaše
skrbljivosti pripisovati nekemu drugemu čuvstvu?‘‘

199

„To je ljubosumnosti, hočete reči. Eh, mladi
človek, sramujte se hinavščine in lokavstva, sram
vas bodi, da ne razumete, kako grenko gorje
zdaj govori iz mojih ust. Ne, nisva v enacem
položaji. . . jaz, jaz sem star, smešen, neškodljiv,
samosvojec . . . a vi! Pa kaj bi govoril! Vi bi
ne hoteli na en trenutek vzeti na se naloge, ki
sem jo igral jaz in igral s hvaležnostjo. A ljubo¬
sumnost! Ta ni ljubosumen, ki nima več kapljice
upanja in tudi bi mi ne prišlo prvokrat to čuvstvo.
Jaz se le bojim . . . strašno se bojim za njo, raz¬
umite to. Ali sem mogel pričakovati, ko me je
ona pošiljala k vam, da jo bode čuvstvo krivice,
ki jo je priznavala za se, tako daleč vleklo!“

„Dopustite, Sozont Ivanič, vi, kakor da ve¬
ste . . .“

„Jaz ne vem ničesar in vem vse. Jaz vem,“
pristavi on in se obrne — „kje je bila ona vče¬
raj. Zdaj je ne more nihče zadržati, pasti mora
kakor vržen kamen do dna. Jaz bi bil še veči
neumnež, ko bi si mislil, da vas bodo moje be¬
sede zadrževale . . . vas, kteremu je taka ženska
... pa zadosti o tem! Jaz se vam ne morem več
vpirati, to je bil moj zagovor. In naposled, kako
je mogoče, znati in ne poskušati ? Morebiti da si
premislite; morebiti vendar ne boste hoteli, ka¬
kor koli vam nagnejo dušo moje besede, pogubiti
tega nedolžnega, krasnega bitja. . .. Ah! ne srdite
se, ne lopajte z nogo! Česa se mi je bati, česa

200

plašiti? Zdaj ne govori iz mene ljubomornost, ne
srd....  Jaz sem pripravljen pasti k vašim nogam,
prositi vas. ... Sicer pa z Bogom! Ne bojte se,
vse to ostane tajno. Želel sem vam dobro.“

Potugin odide po drevoredu in kmalo ga ni
bilo več videti v mraku. Litvinov ga ni zadr¬
ževal.

„Strašna, temna dogodba . ..“ je rekel Po¬
tugin Lltvinovu in je ni hotel povedati. ,. . Do¬
taknimo se je mi z dvema, tremi besedami.

Pred osmimi leti je bil Potugin začasno pri-
dodan od ministerstva grofu Reisenbachu. Go¬
dilo se je to po letu. Potugin je šel k njemu na
njegova posestva in prebil tam cele dni. Irina
je živela tačas pri grofu. Ona se ni nikdar sra¬
movala niže postavljenih ljudi in grofinja jej ni
samo enkrat očitala njeno prekomerno, moskovsko
familiarnost. Irina je hitro spoznala razumnega
človeka v skromnem uradniku oblečenem v mon-
turen do vrha zapet frak. Večkrat in rada je
besedovala z njim ... in on...  on se je zalju¬
bil v njo strastno, globoko, tajno. . . tajno! On
si je tako mislil, da tajno. Prešlo je leto; grof
ni več potreboval postranskega uradnika. Potugin
je zgubil Irino iz oči, pa pozabil je ni. Tri leta
pozneje dobi on popolnoma nepričakovan poziv
od neke njemu malo znane ženske. Izprva si ta
ženska ni prav upala govoriti z njim, ko jej pa
zapriseže, da ostane vse, kar bode tukaj slišal,

201

v nar večej tajnosti, mu predloži. . . naj se ženi
po deklico, ki zavzimlje znatno mesto v družtvu
in za ktero je bila svatba prepotrebna. Lice te
ženske je le po vrhu in od daleč označila in
obetala Potuginu tudi denarja. . . mnogo denarja.
Potugina to ni razžalilo, začudenje je v njem za-
glušilo čuvstvo srdi, in razume se, odrekel je na¬
ravnost. Na to mu poda ženska pismo od Irme:
„Vi ste blag, dober človek,“ je pisala ona —■
,,in jaz vem, da vi za mene vse storite: prosim
vas za to žrtev. Vi rešite bitje, meni vrlo drago.
Rešivši njo, režite tudi mene. Ne vprašajte, kako.
Jaz bi si ne upala na nikogar druzega obrniti se
s slično prošnjo, k vam pa vzdignem roke in vas
prosim: storite to za mene! Irina.“ Potugin se
premisli in reče, da je pripravljen za Irino sto¬
riti vse, da pa želi to slišati iz njenih lastnih
ust. Sešla sta se še ta večer: nista bila dolgo
skupaj in nihče ni vedel zato, kakor ta ženska.
Irina tačas ni živela več pri grofu Reisenbachu.

„Zakaj ste se vi ravno na mene spomnili ?“
vpraša Potugin.

Ona začne na dolgo in široko govoriti o nje¬
govih lepih lastnostih, pa na enkrat preneha...

„Ne,“ spregovori zopet — „vam nasproti je
treba govoriti resnico. Jaz vem, jaz vem, da me
ljubite, in zato sem sklenila ... — In na to mu
je povedala vse. Eliza Belska je bila sirota: so¬
rodniki je niso ljubili in le računih na njeno na-

202

sledstvo ... njo je čakala poguba. Potugin je
molčal, dolgo gledal na Irino in privolil. Ona za-
plače, in vsa v solzah se mu vrže okoli vrata.
Tudi on se razjoče, pa nju solze so bile različne.
Vse je že bilo pripravljeno za ženitev, vse ovire
so bile odstranjene. Pa pride bolezen .. . rodi se
hči, mati se . . . se ostrupi. Kaj storiti z dete¬
tom? Potugin ga je vzel na svojo skrb iz ravno
teh rok, iz rok Irine.

Strašno temna dogodba . . . mimo, čitatelj,
mimo!

Prešlo je precej časa, pred ko se je Litvinov
odločil, da se vrne v svojo gostilnico. Ko se jej
je že približeval, sliši korake za seboj. Videlo
se je, da je človek uporno sledil za njim in vedno
brže stopal, ko je Litvinov pohitril korake. Ko
pride pod lučirno, se Litvinov ogleda in spozna,
generala Ratmirova. V belem ovratniku, gizda-
vem ogrtaču vrženim prek ram, celo vrsto zvezd
in redov na zlatem lancu v gumbnici fraka, se
je general vračal od obeda sam. Njegov pogled
ošaben in drzen na Litvinova vprt, izraževal je-
tako preziranje in jezo, cel njegov pogled je bil
tako izzivajoč, da si je mislil Litvinov. da je
njegova dolžnost, ohrabriti se in iti mu nasproti,,
naj že bode, kar hoče. Ko pa stopi nasproti Lit-
vinovu, se je generalu spremenilo lice: zopet se
prikaže obično smehljanje in roka v svetlo-lilja-

203

štej rokovici je visoko vzdignila gladki klobuk.
Litvinov je molče prizdignil tudi svojega in vsak.
je šel naprej svojo pot.

„ Gotovo je nekaj opazil!“ si misli Litvinov..
„Da bi..  . bil kdo drug!“ pomisli general.

Tatijana je igrala piket s svojo tetko, ko je
stopil Litvinov v sobo.

„Ti si nam lep ženin, ti, Litvinov!“ vsklikne
Kapitolina Markovna in vrže karte na mizo —
„že prvi dan nam je propadla cela večerka! Ča¬
kali sve vas in čakali, grdili vas in grdili. . .“

„Jaz, teta, nisem nič rekla,“ vgovarja Ta¬
tijana.

„No, znano je, da si krotka! Sram vas bodi,
mili gospod! Se ženin!“

Litvinov se izgovarja in sede k mizi.

„Zakaj ste nehali igrati?" popraša po krat¬
kem molku.

„Glej ga no! Midve sve igrali iz dolzega
časa, ker ni bilo druzega opravka... a zdaj ste
vi prišli."

,,Vam je ljubo, slišati večerno godbo," reče'
Litvinov, — „jako rad vas spremim."

Kapitolina Markovna pogleda na Tatijano.

„Pojdimo, teta, jaz sem gotova," reče ona
„ali pa bi ne bilo bolje, da bi ostali doma?"

„Tudi to je dobro! Pili bomo čaj, po naše,
po moskovski, zgotovljenega v samovaru, pa se

■204

malo pomenili, Saj še nismo nič počenčali, ka¬
kor bi morali.

Litvinov zaukaže prinesti čaja, pa čenčanje
jim ni šlo. Litvinov je čutil, kako ga neprene¬
homa grize vest, in kakor koli je govoril, zdelo
se mu je, da laže in da se Tatijana dolgočasi.
Med tem se ona ni spremenila; držala se je ne¬
prisiljeno ... le pogled njen se ni ne enkrat za-
vstavil na Litvinova, ampak plašljivo in boječe
je zdrčeval prek njega — in bledejša je bila,
kakor navadno.

Kapitolina Markovna jo vpraša, če jo boli
glava?

Izprva je hotela Tatijana odgovoriti, da ne,
pa pomislivši se, reče: „Da, malo.“

„Od pota,“ reče Litvinov in zarudi od sra¬
mote.

„Od pota,“ ponovi Tatijana in njen pogled
je zopet spolznil po njem.

„Treba ti je, da si počiješ, Taniška.“

,,Jaz že itak mislim, skoraj se vleči spat,
tetka. “

Na mizi je ležal Guide des Voyageurs (poto-
vodja); Litvinov ga vzame, da prečita na glas
popis badenske okolice.

„Vse je tako,“ vstavi ga Kapitolina Mar¬
kovna, — nečesa ne smemo pozabiti. Pravi se,
da je tukaj platno prav dober kup, za to ga
moram tukaj kupiti za juterno.“

205

Tatijana pobesi oči.

„Kaj še, teta. Vi za sebe nikdar ne skrbite
vam je jako treba haljine. Glejte, kako tukaj
vsi hodijo lepo oblečeni. “

„E, duša moja, čemu to? Kaj se bom jaz.
gizdala? Ko bi bila tako lepa, ko ta vaša znanka,
Gregorij Mihajlovič, kako jej je že ime?“

„Ktera znanka?”

„Ta, s ktero smo se danes srečali.”

„A ta!” odgovori on s prisiljeno ravnoduš¬
nostjo in zopet ga je bilo sram in postalo mu
je britkdo. „Ne,“ misli on — „tako ne smem
nadaljevati!” On je sedel poleg svoje neveste;,
nekoliko vrškov ') proč od njega v stranskem
žepu je bil Irinin robec.

Kapitolina Markovna je šla na nekoliko mi¬
nut v stransko sobo.

„Tanja!“ . . . zakliče prisiljeno Litvinov. On
jo je danes prvokrat poklical s tem imenom.

Ona se obrne k njemu.

„Jaz ... jaz vam imam povedati nekaj vele-
važnega.”

„A! Zares? Kedaj? Zdaj?”

„Ne, jutre.”

„A, jutre, no dobro.”

Neskončna žalost je, ko bi trenil, napolnila
Litvinovo dušo. On vzame roko Tatijane in jo

>) Vršek = '/is aršina (vatla).

206

poljubljuje skromno kakor krivec. Srce v njenih
prsah je bilo težko in ni ga razveselil ta po-
Ijubek.

Po noči ob dveh vzdigne Kapitolina Mar-
kovna, ki je spavala v eni sobi s Tatijano, naglo
svojo glavo znad postelje in prisluškiva.

„Tanja!“ jo zakliče — „ti jočeš?“

Tatijana jej ni hitro odgovorila.

„Ne tetkazačuje  se njen krotki glas —
„jaz imam nahod.“

XX.

„Zakaj sem jej povedal to?“ je premišljeval
prihodnjo jutro Litvinov sedeč sam v svojej sobi
pred oknom. Jezno je zmigaval s plečami; on
je posebno zato povedal Tatijani, da bi si od¬
rezal vsak povratek. Na oknu je ležal list od
Irine: vabila ga je k sebi ob dvanajstih. Besede
Potuginove so mu neprenehoma prihajale na pa¬
met, razlegale so se kakor zlosluten, slab in pod-
zemeljsk odjek. On se je srdil, pa se jih ni mo¬
gel znebiti. Nekdo potrka na dveri.

„Wer da?“ vpraša Litvinov.

„A! ste doma! odprite!“ začuje se hripavi
glas Bindasova. Ključavnica zaškripne.

Litvinov obledi od jeze.

„Mene ni doma,“ reče ostro.

207

„Kako da vas ni doma? Kaj ima to pome-
sniti ?“

„To se pravi, — da nisem doma: odlazite!“

„E, to je lepo! In jaz sem prišel, da bi mi
bili nekaj denarja posodili,“ pomrmlja Bindasov.

Odmali se oddalji lopajoč s petami, kakor mu
je bila navada. Litvinov bi bil skoraj skočil za
njim; zdelo se mu je, da bi bilo dobro nekaj
.zgnjetiti vrat temu nesramnežu. Dogodbe posled-
mih dni so mu zopet raztrojile nerve: ni manj¬
kalo dosti — in zaplakal bi bil. On izpije ku¬
pico hladne vode, pozaklene, sam ne vede zakaj,
vse omare in hiti k Tatijani.

Najde jo samo. Kapitolina Markovna je bila
odšla v prodajalnice kupovat. Tatijana je sedela
na divanu in držala z obema rokama knjižico:
ona ni čitala in morda je komaj vedela, kakova
je ta knjižica. Ni se premaknila, srce pa jej je
bilo silno v prsih in beli ovratnik se je včasi
zmezeval vidno in lahko.

Litvinov se zbuni . . . ipak sede poleg nje,
jo pozdravi in se nasmeši; tudi ona se molče
nasmehne. Ko je bil vstopil, se mu je poklonila,
poklonila uljudno, ne prijateljski — in ni ga po¬
gledala. On jej poda roko, ona mu da svoje
hladne prste, pa mu jih hitro zopet odtegne in
prime na novo za knjižico. Litvinov je čutil, da
bi, začeti besedo z malo važnimi predmeti, po¬
menilo toliko, kakor žaliti Tatijano; ona po svo-

208

jem običaji ni želela nič, pa v njej je vse go¬
vorilo: „jaz čakam, čakamCas  bi bil, da
bi bil izpolnil svoje obetanje. Toda akoravno je
celo noč o tem premišljeval — se vendar ni pri¬
pravil ne za prve besede in ni nikako vedel
konca napraviti temu strašnemu molčanji.

„Tanja-,“ začne on na konec — „jaz sem
vam rekel včeraj, da vam imam nekaj jako važ¬
nega povedati (v Draždanih je bil že počel tikati
jo, zdaj pa seveda še o tem misliti ni bilo). Jaz
sem pripravljen na to; vas pa prosim že za na¬
prej, da ne žalujete za menoj in bodite prepri¬
čani, da moja čuvstva k vam ..On  preneha,
vzelo mu je sapo. Tatijana je še vedno sedela
nepremično in ni pogledala nanj ; le knjigo je
stiskala krepkejše. — „Med nama je vsigdar
vladala odkritosrčnost. Preveč vas častim, da bi
vas zamogel varati. Iločem vam dokazati, da
urnem ceniti vzvišenost in svobodo vaše duše,
naj tudi. ..“

„Gregorij Mihajlovič,“ začne Tatijana z mir¬
nim glasom in celo lice se jej pokrije z mrtvaško
bledostjo — „jaz vam pridem na pomoč: vi me
ne ljubite več in mi ne veste tega razodeti."

Litvinov se nehotice potrese.

„Kako?...“ reče on, da se je komaj slišalo
— „kako morete misliti ... jaz ne razumem
prav...“

„Kaj ni res? Nije to istina? recite, recite!, 1

209

Tatijana se obrne proti Litvinovu s celim
životom; njeno lice z nazaj vrženimi lasmi se je
približalo njegovemu in njene oči, ki že tako
dolgo niso gledale nanj, so se vpiknile v nje¬
gove.

„Ni dakle to istina?“ ponavlja ona.

On ne reče ne ene besedice. Ne bil bi mogel
lagati ta trenutek, ko bi tudi vedel, da bi mu
ona verjela, in da jo njegova laž reši; še po¬
gleda njenega ni mogel prenesti. Litvinov ni
rekel nič in ona tudi ni potrebovala odgovora:
prečitala je ta odgovor že v samem molčanji, v
njogovih krivih, zatopljenih očeh, —- obrnila se
je nazaj in prijela za knjigo. Se je dvomila do
tega trenutka in Litvinov je to sprevidel; kako
grdo, zares grdo je to, kar je včinil!

On se vrže pred njo na kolena.

„Tanja,“ vsklikne on — „da bi ti vedela,
kako britko je za mene, videti tebe v takem
stanji, kako strašno mi je, kedar pomislim, da
sem to jaz .. . jaz!. . . Moje srce je raztrgano,
ne poznam več samega sebe, zgubil sem sebe in
tebe in vse..... Vse je razrušeno, Tanja, vse!
Zar sem mogel pričakovati, da bom včinil jaz...
jaz tak vdar tebi, tebi, mojemu najboljemu pri¬
jatelju, mojemu varim!... Zar sem mogel pri¬
čakovati, da se bom tako videl s teboj, da bom
provedel tak dan, kakor je bil včerajšni!. .

14

210

Tatijana je hotela vstati in oddaljiti se. On
jo zadrži za konec haljine.

„Ne, še eno minuto me poslušaj! Vidiš me
pred seboj na kolenih; nisem prišel prosit te od¬
puščanja, — ti mi ne moreš in ne smeš odpu¬
stiti; — prišel sem, da ti povem, da je tvoj
prijatelj pogubljen, da je padel v brezdno in da
ne hoče potegniti tebe seboj. . . . Rešitve za mene
ni! Tudi ti me ne moreš rešiti. Jaz sem te pahnil
od sebe.... Jaz sem zgubljen, Tanja, nepovrat-
ljivo zgubljen!“

Tatijana pogleda na Litvinova.

„Vi pogubljeni?“ vpraša ona, kot da bi ga
ne bila prav razumela — „vi pogubljeni ?“

„Da, Tanja, jaz sem zgubljen. Vse prejšno,
V vse milo, vse, za kar sem doslej živel, je pro¬
padlo za mene; vse je razrušeno, vse vničeno,
in ne vem, kaj me čaka. Rekla si mi, da sem
te nehal ljubiti. ... Ne, Tanja, nisem te nehal
ljubiti, ampak drugo, strašno, nesnosljivo čuvstvo
je prišlo nad mene. Protivil sem se, dokler sem
še mogel...“

Tatijana vstane: obrvi so se jej bile nabrale,
bledo njeno lice je otemnelo. Tudi Litvinov vstane.

„Vi ljubite drugo žensko,“ začne ona, — „in
jaz si domišljam ktero ... včeraj smo jo srečali;
ni li istina?... Kaj? Vem, kaj mi še ostane
zdaj. Tako, kakor ste rekli, da se vaše čuvstvo
ne da več spremeniti... .“ (Tatijana je prenehala

211

na trenutek; morda se je še nadjala, da ne bode
pustil Litvinov poslednje besede brez ugovora;
ali on ni rekel nič.) „Zdaj mi ostane le to, da
vam povrnem . .. vašo besedo.“

Litvinov nakloni glavo, kakor da bi hotel
s pokornostjo sprejeti zasluženi vdar.

„Prav imate, da me grajate,“ reče on —
»popolnoma prav, da me grajate zarad moje malo¬
dušnosti in prevare.“

Tatijana pogleda zopet nanj.

»Nisem vas karala, niti dolžila. Jaz sem z
vami enih misli. — Britka resnica je boljša od
tega, kar se je godilo včeraj. Kako bi bilo zdaj
najino življenje!“

»Kako bode zdaj moje življenje!“ je tužno
odjeknilo Litvinovu v prsih.

Tatijana se približuje dverim spalnice.

»Prosim vas, Gregorij Mihajlovič, pustite me
samo na nekoliko časa; se bomo že še videli in
razgovarjali. Vse to je bilo tako nepričakovano!
Treba mi je, da si nekoliko zberem svoje moči,

. . . zapustite me . . . prizanesite mi moj ponos,
saj se še vidimo.

Ko Tatijana to izreče, se hitro obrne in zapre
za seboj dveri s ključem. Litvinov gre iz sobe
čisto omamljen in pobit. Nekaj temnega in tež¬
kega se mu je vgnjezdilo v globočini srca. Po¬
dobno čuvstvo mora imeti človek, ki je vbil
svojega prijatelja. Po malem mu je postajalo

14 *

212

lajše, kakor da bi bil odvalil kako dosadno težo
znad sebe. Tatijanina velikodušnost ga je vni-
čila; živo je občutil vse, kar je zgubil ... ali
kaj je hotel?

K temu se je pridružila nejevolja: mislil je
le še na Irino, kot edino mu ostalo pribežališče,
— in jezil se nad njo. Nekaj časa sem so po¬
stajala vsaki dan Litvinovu čuvstva vedno bolj
zamotana in negotova. Ta zmotnjava ga je mu¬
čila, dražila, in vedno bolj je propadal v tej
zmešanici. Želel je le eno: da bi prišel vendar
enkrat na pot, na ktero koli, samo, da bi se
ne vrtel več po tem bedalastem mraku. Ljudem
odločnim, kakor je Litvinov, bi ne bilo treba,
da bi se dali obvladati strasti; ona ruši vso
V smisel življenja. Pa priroda ne vpraša po logiki,
po naši človeški logiki; ona ima svoje zakone,
kterih mi ne pojmimo in ne priznavamo dotle,
dok nas ona, kakor s kolesom, ne pregazi.

Zapustivšemu Tatijano je bilo Litvinovu le
eno na misli: videti se z Irino; zato se napoti
k njej. Pa general je bil doma, vsaj tako mu
je vratar povedal in on ni maral iti noter, ču¬
teč, da se ne more pretvarjati in je odišel proti
„konversationshausu“. Da Litvinov danes ni bil
sposoben, pretvarjati se, to sta skusila na sebi
tudi Vorošilov in Piščalkin, ki sta se slučajno
z njim srečala: enega je poknil tako, da je za-

213

bobnel ko boben; druzega pa tako, da je padel
v omedlevico. Dobro, da še Bindasova ni srečal;
gotovo bi se bil dogodil ,,grosser Škandal". Oba-
dva mlada človeka sta se izumila; Vorošilov si
je celo stavil vprašanje „je li ne tirja njegova
oficirska čast zadostevanja ?“ — pa kakor Go-
golevski poročnik Pirogov, se je tudi on pomiril
v gostilnici z „butterbrodi“. Litvinov zagleda od
daleč Kapitolino Markovno, ki je mrzljivo begala
s svojim šarovitim ogrtačem iz prodajalnice v
prodajalnico. . . . Vest ga začne grizti pred to
dobro, smešno, blago starko, spomni se tudi
Potugina, včerajšnega razgovora. ... Pa glej,
nekaj je dihnilo nanj nečutljivo in nesumljivo;
da je to dihanje prihajalo od padajoče sence, bi
ne bilo nevlovljivo. Litvinov je brž slutil, da se
bliža Irina. Zares: ona se prikaže nekoliko ko¬
rakov od njega pod roko z drugo žensko; njune
oči so se zdajci srečale. Irina je hitro opazila
nek poseben izraz na licu Litvinovem; ona ob¬
stane pred prodajalnico, v kterej so se prodajale
maličke, lesene „scliwarzwaldske“ ure, pokliče
Litvinova k sebi z dvignenjem glave, mu pokaže
eno od teh ur in ga prosi, naj bi pogledal milo-
divno kazalo z narisano kukavico na vrhu in
reče ne šepetaje, ampak s svojim navadnim
glasom, kakor da bi nadaljevala započeti govor,
da bi ne zbudila pozornosti okolistoječih:

„Prihodite čez eno uro, jaz bom sama doma.‘‘

214

Na to prileti k njej znani vgodnik ženskega
spola, monsieur Verdier in začenja postajati na¬
vdušen, govoreč o mrkožoltej barvi njene haljine,
nizkem španskem klobuku, potegnjenim na obrvi.
... Litvinov pa se je zgubil med svetom.

XXI.

„Gregorij,“ je gonorila dve uri pozneje Irina,
sedeča poleg njega in položivši mu obe roki na
rame. — „Kaj je s teboj ? Povej mi zdaj, dokler
sva še sama.“

„Z menoj?" reče Litvinov. — „Jaz sem sre¬
čen, presrečen, — to je z menoj."

Irina pobesi oči, se posmeji in vzdihne.

„To ni odgovor na moje vprašanje, moj mili."

Litvinov se zamisli.

„Tedaj vedi...  ker že to od mene zahtevaš
(Irina je odprla široko svoje oči in se malo od¬
maknila), danes sem povedal vse svojej nevesti."

„Kaj! Vse! In si mene imenoval?"

Litvinov ploskne z rokama.

„Irina, za Boga, kako ti je mogla takšna
misel priti v glavo? Da bi jaz . ..“

,,Odpusti mi. . . odpusti mi. Kaj si jej vse
povedal?"

„Rekel sem jej, da je ne l,ubim več."

„Te je vprašala, zakaj ?“

215

„Nisem skrival pred njo, da ljubim drugo,
in da se morava ločiti. 11

„No, in kaj je porekla k temu? Je pristala
na to? 11

„Ah, Irina! kako dekle je to! Pravo zata-
jenje samega sebe, čista plemenitost. 11

„Verujem, verujem... saj jej pa tudi ni nič
druzega ostalo. 11

,,In ne ene upreke, ne ene žal besedice ni
imela za človeka, ki jej je porušil celo življenje,
prevaril jo, brez sočutja pahnil jo od sebe. 11

Med tem si je Irina ogledovala nohte na
prstih.

„Povej mi, Gregorij... je li ona tebe zares
ljubila? 11

„Da, Irina, ljubila me je.“

Irina pomolči in si poravna haljino.

„Priznavam,“ začne ona — „pa ne razumem
dobro, zakaj ti je prišlo na misel objasniti se
z njo? 11

„Kako zakaj, Irina? Bi li ti hotela, da bi
bil legal in hlinil se pred njo, pred to čisto dušo?
Ali misliš ...?“

„Jaz nisem mislila nič, 11  seže mu Irina v
besedo. — „0 njej sem le malo mislila. . . .
Saj se pa tudi ne more misliti ob enem o dveh
človekih. 11

„To je, hočeš reči...“

216

„No, kaj? Ali odide ona, ta čista duša ? 11
seže mn drugokrat Irina v besedo.

„Tega ne vem,“ odgovori Litvinov. „Se en¬
krat se moram sniti ž njo. Da odide, je gotovo . 11

„A! Srečen pot ! 11

„Ona bode odišla. Sicer pa zdaj ne mislim
več na njo, ampak le na to, kar si mi ti rekla,
kar si mi ti obetala . 11

Irina ga temno pogleda.

„Nehvaležnež, še nisi zadovoljen ? 11

„Ne, Irina, še ne. Ti si me osrečila, pa jaz
še nisem zadovoljen, in ti me razumeš . 11

„To je, jaz . .

„Da, razumeš me. Spomni se na svoje be¬
sede. Spomni se na to, kar si mi pisala. Ne
morem se deliti z drugo, ne, ne, nečem igrati
žalostne uloge skrivnega ljubovnika. Nisem samo
eno, ampak še drugo življenje vrgel tebi pred
noge, vsemu sem se odpovedal, vse razbil brez
vsmiljenja v prah, nisem mislil na povratek;
zato pa tudi verujem in sem trdno prepričan,
da bodeš tudi ti držala svojo obljubo in zjedi-
nila za vselaj tvojo srečo z mojo.. .“

„Ti hočeš, da bi bežala s teboj? Priprav¬
ljena sem. . , . (Litvinov jej vshiteno pade na
prša.) Jaz sem pripravljena in ne vzamem na¬
zaj svoje besede. Ti pa, ali si mislil na težave
.. . pripravil sredstva ? 11

„Jaz? Dozdaj še nisem niti mislil na to,

217

niti delal priprav, ampak reci le: da, prepusti
meni druge skrbi in pred ko prejde mesec
dni. .

„Mesec! Čez dva tedna že odideva z možem
v Italijo . 14

„Tudi dva tedna sta mi zadosti. O Irina!
Ti sprejemlješ nekako hladno moj predlog. Menda
se ti zdi vse to le domišljija. Ali znaj, da ni¬
sem več deček, da se nisem učil tolažiti se s
sanjarijami; jaz vem, kako strašen je ta korak,
vem, koliko odgovornost vzamem na se; ali dru¬
gega izhoda ne vidim. Pomisli naposled, da sem
moral zavoljo tega raztrgati vse zveze s pretek¬
lostjo, da ne bom zaničevan kot lažnjivec v očeh
tega dekleta, kterega sem tebi žrtvoval ! 11

Irina se zopet poravna in oči se jej za-
blisknejo.

„Odpusti, Gregorij Mihajlovič! Ako se od¬
ločim, ako pobegnem, pobegnem s človekom, ki
je storil toliko za me in zlasti zavoljo mene, pa
ne zarad tega, da bi se ne ponižal v mnenji
flegmatičnega dekleta, kteremu teče po žilah na¬
mesto krvi le voda z mlekom, du lait coupe!
Še eno ti morem povedati. Pravijo, da igra člo¬
vek, kteremu sem jaz naklonjena in ki je pomi¬
lovanja vreden, žalostno nalogo! Jaz pa poznam
še žalostnejšo nalogo; nalogo človeka, ki sam ne
ve, kaj se godi v njegovej duši . 11

Litvinov se zopet zlecne.

218

„Irina“ je bil začel...

Ali Irina pritisne zdajci obe roki na čelo, se
mu vrže s krčevito strastjo na prša in ga ob¬
jame z nežensko krepostjo.

,,Odpusti mi, odpusti mi,“ reče ona s trepe¬
tajočim glasom, — „odpusti mi, Gregorij ! Ti
vidiš, kako sem popačena, kako gnjusna, Ijubo-
morna, zla! Ti vidiš, kako mi je treba tvoje
pomoči, tvoje popustljivosti! Da, reši me, izvleci
me iz tega brezdna, pred ko popolnoma pro¬
padem! Da, beživa, beživa proč od teh ljudi,
izmed tega sveta v kterkoli oddaljen, lep, svo¬
boden kraj! Morebiti postane tam tvoja Irina
tebe vrednejša, vrednejša teli žrtev, ktere si jej
doprinesel! Ne srdi se na me, odpusti mi, moj
mili —• in vedi, da hočem storiti vse, kar mi
boš ti velel, in da pojdem s teboj, kamorkoli
me bodeš peljal!“

Y Litvinovu se je raznježilo srce. Irina se
pritisne še silnejše na njega s svojim mladim in
gibkim životom. On se nagne k njenim dišavnim
in razsipanim lasem. Pijan hvaležnosti in vshi-
tenja si je komaj upal pogladiti jih z roko in
dotakniti se jih z ustnicami.

„Irina, Irinavsklikne  on,  — „moj an-

gelj • •

Ona vzdigne zdajci glavo in prisluškiva...,
— „To so koraki mojega moža ... šel je v
svojo sobo,“ pošepta ona, stopi hitro proč

219

od njega in sede v naslonjačo. Litvinov hoče
vstati...

„Kam hočeš iti?“ nadaljuje z ravno tistim
šepetanjem; „ostani, o n že itak sumnja na tebe.
Ali se ga morda bojiš ?“ — Med tem, ko je to
govorila, ni spustila oči z vrat. — ,,Da, to je
on; zdaj pride sem. Pripoveduj mi kar koli, go¬
vori z menoj!“ -— Litvinov se ni zamogel hitro
zvedriti in je molčal. — „Ne pojdete jutre v
gledišče ? 11  ga vpraša Irina glasno. ,,Predstavljalo
se bo: le Verre d’eau (časa vode), ostarela piesa
in Plessi se bode strašno režal . 11  „Midva sva,
kakor v groznici , 11  pristavi ona s ponižanim gla¬
som, — tako ne sme iti dalje; to ti je treba
dobro premisliti. Že naprej ti moram povedati,
da ima vse moje denarje Ratmirov; mais j’ai
mes bijoux (ali imam še svojih biserov). Zbeživa
v Španijo, hočeš? — Od česa neki vse te igralke
tako odebelijo? Poglej Magdaleno Brokanovo. Go¬
vori no, ne sedi tako mutasto. Meni se vrti po
glavi. Ne dvomi o meni... dam ti vedeti, kod
da zainoreš priti jutre k meni. Le prehitro si
odpovedal svojej nevesti... Ah, mais c’ est char-
mant (ah, al’ je to krasno )! 11  vsklikne zdajci ona
in potegne nervozno nasmešivši se proč od Lit-
vinova preme svoje obleke.

,,Je dovoljeno vstopiti ? 11  vpraša iz druge sobe
Ratmirov.

»Svobodno ... svobodno .. .“

220

Dveri se odprejo in na pragu se pokaže ge¬
neral. Ko zagleda Litvinova, se namrgodi, pa
se mu vendar pokloni pomajajoč z gornim kon¬
cem svojega života.

„Nisem vedel, da imaš gosta — je vous de-
mande pardon de mon indiscretion 11  (prosim od¬
puščanja zarad svoje nepazljivosti). ,,Vas še
vedno veseli Baden, monsieur . . . Litvinov... ?“

Ratmirov je vsigdar izgovarjal rodbino Lit¬
vinova z jecljanjem, kakor da bi vsakokrat po¬
zabil na njo in ne mogel se zmisliti nanj. . . .
S tem in z visokim privzdigovanjem klobuka je
mislil, da ga bode spravil v jezo.

„Tukaj ni dolgočasno, monsieur le general.“

„Zares? A meni se je Baden že jako pri-
studil. Kmalo se bomo odpravili od tod, jeli
Irina? Assez de Baden comme Qa (Dosti Ba-
dena, kaj ?). Sicer pa sem danes priigral na vašo
srečo pet sto frankov. “

Irina nastavi koketljivo svojo roko.

„Kje so? Dajte mi jih. Za bucike . 41

„Ostanein rajši vaš dolžnik.. . . Kaj, že od¬
idete monsieur Litvinov ? 11

„Da, kakor izvolite videti . 11

Ratmirov zopet pomaja s životom.

„Do prijetnega uzvidenja ! 11

„Z Bogom, Gregorij Mihajlovič , 11  reče Irina.
— „Jaz bom držala svojo obljubo . 11

„Kako obljubo? Smem vedeti ? 11  reče general.

221

Irma se nasmehne.

„Ne, to je tako ... med nama. C’ est a pro-
pos du voyage ... ou il vous plaira. Poznaš
Stahlovo delo?“

„Kako, da bi ga ne poznal. Jako lepi
črteži.“

Ratmirov je rekal ženi „ti“, kakor da bi
stal z njo v dobrih razmerah.

XXII.

,,Boljše je, da ne mislim na to,“ je trdil
Litvinov korakajoč po ulici in čuteč v novo se
začenšo notrajno borbo. „Stvar je rešena. Ona
bode držala besedo in meni ostane le to, da pre¬
skrbim vse pripomočke. Pa ona, kakor da bi si
premišljevala . ..“ On pomaja z glavo. V čudnej
svitlobi so se mu predstavljale njegove namere;
zdele so se mu nekako prisiljene in neverjetne,
človek se ne more dolgo baviti z eno in isto
mislijo; misli se premenjavajo neprenehoma in
brzo kakor steklice v kalejdoskopu. . . . Ko bi
trenil, so druge slike pred našimi očmi. Litvi-
nova je zdaj obvladalo čuvstvo velike vtruje-
nosti. . . , Treba bi bilo, da bi si malo oddah¬
nil .. . pa Tanja? Pri tej misli se potrese in
mirno napoti proti domu misleč ši, da ga danes
osoda hakor oblico meče od ene strani na drugo.

.. . ,,Vse eno: temu se mora storiti konec.“ Lit-

222

vitlov se povrne v gostilnico in se poda, tako
reči, mirno, skoraj brez čuvstva, brez premišlje¬
vanja in odlašanja naravnost k Tatijani.

Na potu ga sreča Kapitolina Markovna. Na
prvi pogled je že vedel, da jej je bilo že vse
znano. Oči vboge stare device so bile nabubnene
samih solz; z belimi kodri ovenčano rudeče lice
je izraževalo grozo in tesnobo, žalost in neskončno
gorje. Ona leti Litvinovu nasproti, pa se hitro
zopet vstavi in grizeča si trepetajoče ustne gleda
nanj, kakor da bi ga hotela prositi, in ubiti in
prepričati se, da so vse to le sanje, bedarija,
nemogočnost ali neresnica.

„Eto vas ... ste vendar prišli... ste vendar
prišli 11 . . . spregovori ona. Pri tej priči se dveri
sosedne sobe razpahnejo in bleda ko stena, pa
mirno in počasi izstopi Tatijana.

Tiho oklene z eno roko svojo tetko in jo
posadi poleg sebe.

„Sedite še vi, Gregorij Mihajlovič , 11  reče ona
k Litvinovu stoječemu čisto pobito pri dverih,
— „prav ljubo mi je, da sem se še enkrat in
zadnokrat z vami sešla. Priobčila sem tetki vašo
odločbo, najino vzajemno odločbo. Ona je čisto
najnih misli in odobruje vaš sklep. Brez vza¬
jemne ljubezni ni sreče, samo vzajemno spošto¬
vanje ne zadostuje (pri besedi: „spoštovanje“
pobesi Litvinov nehotice svoje oči), in boljše lo¬
čiti se prej, kakor kesati se pozneje. Telite tetka ? 11

223

„Da, da, naravno,“ začne Kapitolina Mar-
kovna, — „naravno, Tanjuša, ta, ki ne razume
tebe ceniti... ki je sklenil...“

„Teta, teta,“ seže jej Tatijana v besedo, —
„pomnite, kar ste mi obljubili. Vi sami ste mi
vedno pravili: Istina, Tatijana, istina pred vsem
— in svoboda. Se ve da istina ni vsigdar sladka,
isto tako tudi ne svobodaali kaka bi bila inače
naša zasluga ?“

Nježno poljubi Kapitolino v bele lase in obr-
nivši se k Litvinovu nadaljuje:

„S tetko sve sklenili kmalo zapustiti Baden.

.. . Mislim, da bode to za nas vse nar boljše."

„Kedaj mislite oditi ?“ vpraša Litvinov z.
molklim glasom. Spomnil se je, da mu je bila
nedavno rekla ravno tiste besede.

Kapitolina Markovna hoče oditi; pa Tatijana
jo zadrži prijemši jo nježno za rame.

„Menda kmalo, brž ko ne kmalo.“

„Dopustite mi, da vas vprašam, kod ste na¬
menjeni se napotiti?" vpraša Litvinov z ravno
tistim glasom.

„Naj popred v Draždane in potem menda
v Rusijo."

„Kaj vam je zdaj treba to vedeti?" vsklikne
Kapitolina Markovna.

„Teta, teta," vmeša se zopet Tatijana. Na.
to vsi malo omolknejo.

224

„Tatijana Petrovna,“ začne Litvinov, —
„Yi sprevidjate, kako mučno, težko in žalostno
čuvstvo moram pretrpeti ta trenutek . .

Tatijana vstane.

„Gregorij Mihajlovič," reče ona, — „ne go¬
vorimo več o tem . . . prosim vas, ako ne zavoljo
vas, tako vsaj zavoljo mene. Saj vas ne poznam
še le od včerajšnega dne in dobro si zamorem
predstaviti, kaj morate vi zdaj občutiti. Pa čemu
bi še dalje govorila, zakaj trgala si srce.. . ?“
Ona preneha: videlo se jej je, da je hotela za¬
dušiti buno, ki se je bila zgodila v njenem srcu
in popiti jej vskipele solze; to se jej je tudi po¬
srečilo. ,,Cernu trgati rano, ki se že itak ne da
več ozdraviti? Prepustimo to času. Se eno proš¬
njo imam do vas, Gregorij Mihajlovič: bodite
tako dobri, jaz vam dam to le pismo, nesite ga
na pošto; jako važno je za mene; s tetko pa
morave nekam ... Vrlo hvaležna vam bom zato.
Počakajte eno minuto . .. bom preč zopet tukaj.“

Na pragu se je Tatijana še enkrat ogledala
na Kapitolino Markovno. Ona pa je sedela tako
resno in mirno, s takim strogim izrazom v na¬
branih obrvili in krepko stisnenih ustnah, da je
Tatijana le z glavo kimnila in odišla.

Komaj se dveri za Tatijano zaprejo, ko
zgine izraz resnobe in strogosti z lica Kapitoline
Markovne: ona vstane, priteče po prstih k Lit—
vinovu, ga pogleda vsa sključena in vtrujena

225

naravnost v oči in spregovori s trepetajočim
solznim šepetom:

„Moj Bog,“ reče ona, — „Gregorij Mihaj-
lovič, kaj je to? So to sanje, ali kaj? Vi se
odrečete Tatijane, vi je ne ljubite več, vi ste
se izneverili svojej besedi! Vi hočete to storiti,
vi, na kogar sve se naslanjali, kakor na kame-
nito steno. Vi? Vi? Vi? Ti, Griša?“ .. . Kapi-
tolina preneha. — „Vi jo vbijate, Gregorij Mi-
hajlovič,“ nadaljuje ona ne čakajoča odgovora,
in solze se jej vlijejo v drobnih kapljicah po
obrazu. — „Vi ne gledate na njo, kako se ohra¬
bruje, vi veste, kakšne čudi je! Ne toži nikdar,
ona se sama nikdar ne omiluje; zato je pa treba,
da jo omilujejo drugi. Zdaj mi pravi: „Teta,
ohraniti si moramo dostojanstvo!“ A kakšno je
to dostojanstvo, kedar predvidim smrt. . .“ Ta-
tijana zaropoče s stolom v srednej sobi. — „Da,
jaz že naprej vidim smrt,“ ponovi še enkrat
starka. — „In kako se je moglo to zgoditi? Ali
so vas očarali, kali? Jej že dolgo niste pisali za¬
ljubljenega lista? In naposled, ali zamore pošten
človek tako postopati? Vi veste, da sem ženska
brez vsakih predsodkov, esprit fort (jak duh);
tudi Tanjo sem tako odgojila; ona ima svobodno
dušo. . .“

„Teta!“ zasliši se iz sosedne sobe glas Ta-
tijanin.

„In poštena beseda — to je dolžnost, Gre-

15

226

gorij Mihajlovič, posebno za ljudi vaših in naših
načel! Ako ne bomo priznavali dolžnosti, kaj nam
bode še ostalo! Dolžnosti se ne smejo gaziti —
čisto tako po svojevolji in ne oziraje se na to,
kako to dragemu dene. To je brezvestno ... da,
to je . . . prestopek; kakšna svoboda!“

,,Teta, pojdi sem, prosim te,“ se začuje zopet.
„Precej, precej, duša moja. . . .“ — Kapito-
lina Markovna prime Litvinova za roko. — Vi¬
dini, da se srdite, Gregorij Mihajlovič... („Jaz?!
Jaz bi se srdil?!“ se mu je hotelo vsklikniti, pa
mu je popred jezik onemel). — Nečem vas je¬
ziti, gospod! Do tega mi ni! Ali prositi vas ho¬
čem: premislite si, dokler je še čas, ne gubite
ga, ne rušite svoje lastne časti; ona vam bode
še verovala. Griša, saj ti še bo verjela, še ni
vse zgubljeno. Glej, ona te ljubi, kakor te nikdo,
in nikdar še ljubil ni! Zapusti to sporno mesto
Badeti-Baden, pojdimo skupaj, samo idi iz tega
očaranega kraja; pred vsem pa vsrnili se je,
vsmili se je ...“

,,Ali tetka,“ zakliče Tatijana nestrpljivo.

Pa Kapitolina Markovna je ni slišala.

„Reci samo: da!“ je govorila Litvinovu, —
„drugo bom vse že jaz vredila. ... No, kimni
z glavo! Kimni le enkrat, tako le. . .!“

Litvinov bi bil pripravljen vmreti še to mi-
muto, pa besede „da“ ni izustil in tudi ni kim-
nil z glavo.

227

Tatijana se bliža s pismom v roki. Kapito-
lina Markovna skoči hitro proč od Litvinova,
obrnivši lice na stran se nagne nizko nad mizo,
kakor da bi pregledovala račune in listine, ki so
ležale na njej.

Tatijana stopi bliže k Litvinovu.

,,Evo,“ reče ona, „to pismo, o kterem sem
vam pravila. Pojdete precej na pošto, jelite?“

Litvinov vzdigne oči. Pred njim je v istini
stal njegov sodnik. Tatijana se mu je zdela vzvi¬
šena in lepša. Lice jej je zasijalo nenavadne kra¬
sote in izgledalo veličanstveno, okamneno kakor
na kacem kipu. Nedra se jej niso več vzdigo¬
vala, kakor popred pri njegovem pogledu, in
haljina priprosta in težka kakor hiten ') je pa¬
dala v pravih in dolgih gubah kakor mramorna
tkanina k njenim nogam, ktere je zakrivala.
Tanja je gledala naravnost in vprto pred sebe,
le na Litvinova ne, in njen pogled je bil moker
in hladen, kakor pogled kipa. V njem je čital
Litvinov svojo sodbo, poklonil se, vzel pismo iz
nepomično njemu podane roke in se molče od¬
daljil.

Kapitolina Markovna se vrže na Tatijano;
ta pa se odtegne njenemu objetji, pobesi oči;
rudečica se jej razlije po licu in z besedami:
,,no, zdaj kmalo!“ se vrne nazaj v sredno izbo.

') Grška beseda, pri starih Hebrejcih suknja, pri
Grkih plašč.

15 *

228

Kapitolina Markovna je šencala za njo s pobe-
seno glavo.

Na pismo, kterega je bila Tatijana Litvinovu
vročila, je stala adresa prijateljce v Draždanili,
Nemkinje, ki je ponujala v najem stanovanje s
pohišjem vred. Litvinov spusti pismo v žep in
pri tem se mu je zdelo, kakor da bi s tem koš-
čekom papirja poveznil v grob celo svojo pre¬
teklost, celo svoje življenje. Šel je iz mesta, dolgo
blodil po ozkih stezicah med vinogradi. Kakor
sitne, brenčeče letne muhe se ni mogel znebiti
čuvstva preziranja samega sebe; pri zadnjem
snidu je igral jako kukavno nalogo. ... Ko se
vrne nazaj v gostilnico in čez nekoliko časa
vpraša po ženskah, se mu je odgovorilo, da ste
se dali precej po njegovem odhodu odpeljati na
železnico in odpravili se s poštnim vlakom ne¬
znano kam. Njune reči so bile že zjutraj po¬
spravljene in račun poplačan. Tatijana je bila
prosila Litvinova, da odnese pismo na pošto
zato, da bi ga spravila od sebe. On vpraša vra¬
tarja, če niste pustili ženski kak list na njegovo
ime? Vratar zaniče in še začudi se. Videti je
bilo, da se je tudi vratarju zdel čuden ta ne¬
nadni odhod in sumljiv, ker ste bili stanovanje
za celi teden najeli. Litvinov mu obrne hrbet in
se zaklene v svojo sobo.

On ni šel iz nje do sledečega dne: veči del
noči je sedel za mizo, pisal in zopet raztrgal

229

napisano. ... Že je bila prisvetila zarja, ko je
končal svoje delo, — to je bilo pismo na Irino.

XXIII.

V tem pismu je stalo to-le:

„Moja nevesta je včeraj odišla; nikdar več
se ne bova videla. Se tega ne vem, kje bode
živela. Vse je nesla seboj, kar mi je dozdaj bilo
drago in milo. Vsa moja upanja, vse namere,
vsi načrti so zginili z njo. Ves moj trud je ne¬
hal, mnogoletno delovanje se je sprevrglo v nič,
vsa moja zanimanja nimajo nobenega smisla in
nobene koristi; vse to je vmrlo, moj „jaz“, moj
,,prej.šni jaz“ je vmrl in pokopan od včerajšnega
dne. To čutim jasno, vidim in znam: in nikako
ne žalujem. Ne zavoljo tega, ker bi tožil, govo¬
rim s taboj o tem. . . . Žalovati bi mi bilo le
tačas, ko bi me ti ne ljubila, Irina! Samo to
sem ti hotel povedati, da je iz cele moje mrtve
preteklosti, izmed vseh teh v prah in dim raz-
kadivoih se podvzetij le eno mi ostalo živo in
neporaženo: moja ljubezen do tebe. Razen te
ljubezni nimam nič, mi ni ostalo nič. Imenovati
jo moj edini zaklad, ne bi bilo dovolj. Moj celi
„jaz“ je v tej besedi, ta ljubezen je jaz, v njej
je moja prihodnost, moja osoda, moja svetinja,
moja domačija. Ti me poznaž, Irina, ti veš, da
mi je vsaka fraza nemila in zoperna; ako so

230

tudi silne moje besede, s kterimi si upam izra¬
ziti svoje čustvo, ne sumnjaj o jihovej iskre¬
nosti, ne misli si jih čezmerne. Saj ne jeclja pred
teboj deček v porivu trenutnega navdušenja ne¬
premišljena zaklinjanja, ampak že skušen človek

— prosto in odkrito, skoraj s strahom ti pravi
to, kar je priznal za nesumnjeno istino. Da, lju¬
bezen tvoja mi je vse povrnila — vse, vse. Sodi
sama, bi li zamogel jaz to vse pustiti V rokah
drugega, bi li zamogel dovoliti drugemu, da raz¬
polaga s teboj? Ti bi bila njegova, celo moje
bitje, kri mojega srca bi bila njegova — in jaz
sam . .. kam hočem jaz? Kaj bi bilo storiti meni?
Na strani, gledatelj . .. gledatelj svojega lastnega
življenja! Ne, to ne more biti! Samo vdeleževati
se, kradoma vdeleževati se tega, brez česar ni
mogoče dihati... to je laž in smrt. Vem, kako
veliko žrtev zahtevam od tebe, da nimam do
tebe nikakoršne pravice; da, ali kaj zamore dati
pravo do žrtve? Jaz ne postopam tako iz sebič¬
nosti, za sebičnika bi bilo bolje in lajše, da se
sploh tacega vprašanja ne loti. Da, zahteve moje
so težke in ne bom se čudil, če te prestrašijo.

— Tebi so ljudje sporni, s kterimi moraš živeti,
ti se srdiš nad svetom; imaš li tudi moč, da
se odrečeš tega sveta, da poteptaš venec, s kte-
rim te je venčal, zbuniš proti sebi občno mnenje,
mnenje teh merzkih ljudi? Izpitaj se, Irina, ne
naloži si na pleča pretežkega bremena. — No-

231

čem ti očitati, ali pomni: že enkrat se nisi zdr¬
žala proti očaranji. Kako malo ti zamorem dati
jaz v zamembo tega, kar ti zgubiš! Cuj mojo
zadno besedo: Ako ne čutiš v sebi moči, zapu¬
stiti jutre vsega, že, še danes, in iti za menoj —
vidiš, kako smelo govorim in kako malo jaz sebe
štedim, — ako te straši negotovost bodočnosti,
daljava, osamljenost, opravljanje ljudstva, ako
ne zaupaš samej sebi, z eno besedo: povej mi
to odkritosrčno in brez odlaganja in jaz pojdem,
pojdem z raztrgano dušo blagoslovivši te za tvojo
iskrenost. Ako ti, moja premila, moja divna kra¬
ljica, resnično ljubiš tacega malenkostnega in ne¬
znatnega človeka, ko sem jaz, in ako si zares
pripravljena, deliti z menoj osodo, — podaj mi
roko in začniva težko pot! Vedi le to: Moj sklep
je neporušljivo trden: ali vse, ali nič! To je sicer
brezumno ... pa ne morem drugače, ne morem
Irina! Presilno te ljubim!

Tvoj G. L.“

Celo to pismo se Litvinovu samemu ni dobro
dopadlo, ker ni izraževalo verno in točno vsega
tega, kar je hotel povedati; v njem je bilo ne¬
rodnih, včasi visokoparnih, včasi književnih iz¬
razov in tudi ni bilo mnogo boljše od druzih
pisem, ktere je raztrgal. Ali vendar je bilo v
njem zapopadeno vse glavno — in vtrujen, iz¬
mučen Litvinov se ni čutil sposobnega, da bi
bil izvlekel kaj boljega iz glave. K temu še pride

232

to, da ni razumel lepo pismeno povedati svojih
misli, in kakor vsi ljudje, ki niso na to nava¬
jeni, se je spodtikal tudi on v slogu. Prvo nje¬
govo pismo je bilo nar boljše: goreče se mu je
izlivalo iz srca. Naj že bo, kakor hoče; Litvinov
odpošlje Irini to pismo.

Ona mu je odgovorila s tem-le kratkim pi¬
semcem :

„Prihodi danes k meni,“ mu je pisala, „on
je odišel na celi dan. Tvoje pismo me je jako
razveselilo. Jaz vedno mislim, mislim... in po
glavi se mi vrti samih misli. Vrlo težko mi je,
pa ti me ljubiš in jaz sem srečna. Prihodi.

Tvoja Irina.“

|iV Ona je sedela sama v kabinetu, ko je prišel
Litvinov k njej. Vpeljala ga je ravno tista de¬
klica, katera ga je bila tudi sinoč na stopnicah
pričakala. Na mizi pred Irino je stala odprta
polokrogla škatlja s krajci, ktere je zamišljeno
prebirala z eno roko, v drugej pa je držala pismo
Litvinovo. Ravnokar je bila nehala plakati: tre-
pavice so bile še mokre in trepavnice otečene,
na licu so bile še videti sledi neobrisanih solz.
Litvinov postoji na pragu; ona ni opazila, da je
vstopil.

„Ti plačeš?“ vpraša Litvinov prestrašen.

Ona se potrese, potegne z roko po laseh in
se nasmehne.

„Zakaj se jočeš?“ ponovi Litvinov. Ona mu

233

molče pokaže njegovo pismo. — „Dakle zavoljo
tega. . reče on prejenjavaje.

„Pojdi sem, sedi,“ reče ona, „daj mi roko.
No da, jaz sem plakala. . . kaj se temu čudiš ?
Zar je to lahko ?“ Pri teh besedah je zopet po¬
kazala na pismo.

Litvinov se vsede.

„Vem, da to ni lahko, Irina, to sem pove¬
dal sam v svojem listu. . .. Razumem tvoj po¬
ložaj, Ako veruješ v pomen svoje ljubezni do
mene, ako so te moje besede prepričale, moraš
tudi ti razumeti, kaj čutim jaz, videti tvoje solze.
Prišel sem k tebi kot obsojenec in čakam: kaj
se mi bode naznanilo? Smrt ali življenje? Tvoj
odgovor bo odločil vse. Oh, ne gledaj na mene
s tacimi očmi...  spominjajo me britko na prejšne
tvoje Moskovske oči.“

Irina zarudi pri teh besedah in se hitro
osukne, kakor da bi tudi ona čutila nekaj ne¬
skladnega v svojem pogledu.

„Kaj govoriš to, Gregorij Mihajlovič? Kako,
da se ne sramuješ tega! Ti želiš vedeti moj od¬
govor .. . moreš li o njem še sumiti? Tebe vzne¬
mirjajo moje solze ... pa jih nisi razumel. Tvoje
pismo me je napeljalo k razmišljevanji. Glej, ti
pišeš, da ti je moja ljubezen do tebe vse nado¬
mestila, da morajo vsa prejšna zanimanja ostati
brez koristi; jaz pa sem se vprašala, more li
človek živeti le o ljubezni, se mu ne omrzi na-

234

konec, si ne kode želel delovanja, se ne bo hu¬
doval na to, kar ga je odvleklo? Vidiš, ta misel
me plaši, to je, česar se bojim, ne pa to, kar
si ti mislil.“

Litvinov pogleda pazljivo na Irino, in Irina
pazljivo na Litvinova, kakor da bi vsakteri iz¬
med nju želel globokejše in dalje pogledati dru¬
gemu v dušo, globše in daljše, nego, kar more
povedati beseda.

„Ti se bojiš zastonj,“ začne Litvinov, „mo-
ral sem se izraziti tako neprilično. Dolgočasnost?
Brezposlenost? Pri novih silah, ktere mi daje
tvoja ljubezen? O Irina, veruj mi, v tvojej lju¬
bezni do mene je celi svet in še sam ne morem
zdaj predvideti, kaj se zna razviti iz tega!“
Irina se zamisli.

„Kam pojdeva?“ šepne ona.

„Kam? O tem bova že še govorila. No,
dakle... dakle, privoliš v to? Privoliš Irina?“
Ona pogleda nanj. „In ti hočeš hiti srečen ?“
„0 Irina!“

„Se ti ne bo po ničem tožilo? Nikdar?“
Ona se nagne nad škatljo s krajci in jih
začne na novo prebirati.

„Ne srdi se na me, moj mili, da se v tacih
minutah bavim s tacimi brezsklopnostimi. . . Mo¬
ram iti na ples k nekej ženski; poslali so mi
te le cunje in moram jih še danes pregledati.
Ah, meni je grozno težko!“ vsklikne naenkrat

235

in pritisne lice ob kraj škatlje. Solze jej na novo
prikapljajo z oči. . . . Ona se obrne: solze so
morale padati na krajce.

„Irina! že zopet plačeš?“ začne Litvinov ne¬
mirno.

„No da, zopet,“ reče Irina. — „Ah Gre¬
gorij, ne muči mene, ne muči sebe!. .. Bodiva
svobodna človeka! Kako grenko je, jokati se!
Ali vem sama, od kod se lijejo te solze? Ti veš,
ti si slišal moj sklep, bodi zagotovljen, da se ne
bode spremenil, da sem pripravljena na ... kako
si rekel... na vse ali nič. . . . Kaj še hočeš reči ?
Bodiva svobodna! Čemu te vzajemne verige. Zdaj
sva sama, ti ljubiš mene, jaz tebe; ali nimava
druzega opravka, kakor da sprašujeva drug dru-
zega za mišljenje? Poglej me: jaz nisem hotela
tebi se narisati, niti sem ti hotela čmrkniti le
ene besede o tem, da meni ni tako lahko po-
gaziti zakonske obvezanosti. . . . Mislim, da se
ne varam, vem, da sem prestopnica in da ima
on pravo vbiti me. No, kaj še hočem več? Bo¬
diva svobodna, pravim jaz. Dan je naš, — več¬
nost je naša.“

Irina vstane z naslonjače, pogleda Litvinova
od zgor do dolj skoraj smeječa se in mezgetajoča
z očmi si popravi z do lakta golo roko dolge
kodre, na kterih so se bliščele dve tri solzne
kaplje. Bogata krajčasta kodrina se spolzne z
mize in pade na tla, Irini pred noge. Ona stopi

236

s preziranjem nanj. „Se ti danes ne dopadam?
Sem postala grša od včeraj. Povej mi, si že vi¬
del kedaj lepšo roko? In ti lasje? Povej mi, lju¬
biš ti mene?“ Ona ga objame z obema rokama,
pritisne njegovo glavo na svoja prša, greben za¬
zveni in se zatuliča po tleli, lasje se razsipljejo
in pokrijejo Litvinova z mirisnimi in mehkimi
svojimi valovi.

XXIV.

Litvinov je hodil sam po sobi v gostilnici in
zamišljeno pobesil glavo. Zdaj mu je veljalo pre¬
iti od teorije k praksi, poiskati sredstva in po-
tove za pobeg, za preselitev v neznane kraje
sveta. ... Nov.,  čudna stvar ? On ni toliko raz-
mišljeval o sredstvih in potih, kakor o tem, ali
stoji zares njegov sklep tako trdno in nesumnjeno,
na kar se je tako trdovratno vpiral? Ali je že
izrečena zadna, nepovratna beseda? Irina mu je
bila rekla pri odhodu: „Delaj in kader bo vse
gotovo, povej mi.“ Dovršeno je. Na stran vse
sumnje!. . . zdaj velja začeti. In Litvinov počne
naj popred . , . razmišljevati. Pred vsem —
denar. Litvinov je imel v gotovini tisuč tri sto
osemindvajset goldinarjev, v francozkem denarji
dve tisuč osem sto petinpetdeset frankov; ne¬
znatna svota, pa za najprve potrebe dovoljna.
Potlej se mora precej pisati očetu, naj pošlje

237

kolikor mogoče; naj proda les, kos zemlje. . . .
Ali s kakim izgovorom? ... No izgovor se že
najde. Irina je govorila o svojih bijoux (biserih);
tega še v račun ni treba jemati; to bode morda
dobro za črne dni. Poleg tega je imel on še en
genefransk polohronometer, za kterega bi se dalo
dobiti . . . vsaj 400 frankov. Litvinov se poda
h bankiru in dovede po dolgih ovinkih govor do
vprašanja, ali bi znal dobiti od njega nekaj de¬
narja, če bi mu prišla sila. Ali bankiri v Baden-
Badenu so lukav in oprezen narod in kot odgo¬
vor na tako ovinkovanje napravijo hitro nevsmi-
ljeno žalosten in namrgoden obraz in izgledajo
kakor cvetlica na polju, kteri je kosa steblo od¬
rezala. Nekteri se vam celo očito in smelo v oči
smejijo, kakor da bi vas omilovali zarad vaše
nedolžne šale. Litvinov je poskusil — sebi v
sramoto — srečo na ruletki ter stavil celo tolar
— o sramota! — na številko 30, ki je ravno
odgovarjala številu jegovih let. To je storil z
namenom, da bi povečal svoj kapital ali pa na¬
pravil ga bolj okroglega. In zares: ako tudi ni
povečal svojega kapitala, si ga je vsaj izokroglil
zgubivši celih osemindvajst goldinarjev.

Drugo vprašanje ne manj važno kakor prvo
je to: kje dobiti potne liste. No, za ženske že
ni potni list ravno tako potreben; so dežele, v
kterih se od žensk celo ne tirjajo, n. pr.: v Bel¬
giji, Angliji in poslednjič je mogoče dobiti potni

238

list tudi od ktere inostranske oblasti, ni ravno
treba, da bi bil ruski.

Litvinov je premišljeval prav resno o vseh
teh stvareh. Njegova smelost je bila velika brez
naj manjšega omahovanja. Med tem pa se je
tudi nekaj neresnobnega, skoraj komičnega brez
njegove volje in mimo njegove volje vleklo in
mešalo skoz njegovo mišljenje; zares, saj je bilo
tudi celo njegovo podvzetje smešno in nikdar še
ni kdo v resnici z ljubico zbežal. Kaj tacega se
godi le v komedijah, romanih ali morda kje v
provinciji, v kterem Cuhlonskem ali Zezranskem
okrožji, kjer se pa po zagotovljenji nekega po-
potovalca od dolgega časa zopet nazaj vrnejo.
Tukaj pride Litvinovu na misel, kako je eden
njegovih prijateljev, izsluženi banderaš Bacov od¬
peljal na najetej s zastavami okinčanej trojki ■)
trgovčevo hčer opijanivši hčerine roditelje in ne¬
vesto samo in kako bi ga bili skoraj naklestili,
ko se je pokazalo, da jih je hotel prevariti. Lit¬
vinov se je zelo srdil na samega sebe zavoljo
tacih nepristojnih spominov; spomnivši se na
Tatijano, na njen nenadni odhod, na vse to gorje,
na njeno trpljenje in sramoto, je občutil globoko,
da to ni šala, kar je započel in kako je govoril
resnico, ko je rekel Irini, da za njegovo čast ni
druzega izhoda.... Pri tem imenu se mu vname,

>) Voz za tri konje.

239

ko bi trenil gorečo čuvstvo, ovije se mu s sladko
britkostjo okoli srca, pa zopet zamerje.

Konjsk topot se začuje za njim. ... On se
vkloni na stran. . .. Irina prijezdi na konju pred
njega in poleg nje je jahal debeli general. Ona
je brzo spoznala Litvinova, kimnila z glavo in
vdarivši s šibico po konju ga pognala galop in
pustila, da je letel v polnem teku. Njen temen
pajčolan se je zvijal na vetru. . . .

,,Pas si vite! Nom de Dieu! pas si vite!“
(Ne tako brzo! Za Boga! Ne tako brzo!) je
kričal general in se spustil za njo.

XXV.

Drugo jutro, ko je ravnokar bil prišel od
bankirja, s kterim je še enkrat besedoval o ne¬
stalnosti našega kurza in posvetoval se, kako se
nar bolje pošilja denar prek meje, mu prinese
vratar pismo. Litvinov je spoznal brž poteze
Irinine in ne razlomivši pečata — obvzelo ga je
nekako zlo predčutje, Bog ve zakaj, — gre na¬
zaj v sobo. Eto, kar je stalo v pismu, ktero je
bilo pisano v francozkem jeziku:

„Mili moj! Celo noč sem premišljevala o tvo¬
jem predlogu ... in ne morem se pretvarjati pred
teboj. Ti si bil odkritosrčen proti meni in jaz
bom odkritosrčna proti tebi: Jaz ne morem be¬
žati s teboj, nimam moči dovolj, da bi to vči-

240

nila. Jaz čutim, koliko krivico ti storim: druga
moja krivnja je veča od prve — jaz preziram
samo sebe, svojo malodušnost, obsipujem se z
uprekami, pa se ne morem spremeniti. Zastonj
dokazujem samej sebi, da sem razrušila tvojo
srečo, da imaš popolnoma prav, ako vidiš v meni
lahkomiselno koketo, da sem dala jaz k vsemu
temu povod ... da sem ti sama svečano oblju¬
bila. . . . Bojim se, čutim stud do sebe, pa ne
morem storiti drugače, ne morem, ne morem.
Nečem se opravičevati, nečem govoriti o tem,
da nisem edina, ki je tako daleč zagazila . . .
od vsega tega nečem govoriti; pa povedati ti
hočem, reči še enkrat, da sem tvoja na vsigdar,
razpolagaj z mano, kakor hočeš, brez protimbe
in brez davanja računa; da, tvoja sem na veke.
. . . Ali bežati, vse zapustiti, ... ne, ne, ne!
Sama sem te prosila, da bi me rešil, nadjala se,
da bom vse izgladila, sežgala vse kakor v ognju
... ali zdi se mi, da ni rešitve za mene, da se
je globoko v mene vjedel strup, da mi ni mo¬
goče še dalje brez kazni dihati ta zrak! Dolgo
sem omahovala, ali bi ti pisala to pisemce,
strašno mi je samo misliti na to, kar boš storiti
se odločil; jaz upam le na tvojo ljubezen do
mene. Mislila sem, da bi bilo od mene nepo¬
šteno, ko bi ti ne povedala resnice — timveč,
ker si morda že storil prve korake k izpolnjenji
najine namere. Ah! namisel je prekrasna, pa

241

neizvoijiva. O, moj prijatelj, imej me za nevredno,
slabo žensko, preziraj me, pa ne zapusti me, ne
zapusti svoje Irine! . . . Zapustiti ta svet, nimam
dovolj moči in živeti v njem, mi brez tebe ni
mogoče. Skoraj pojdemo nazaj v Petrograd; pridi
tje, živi tam; preskrbeti ti hočem kakšen posel,
da ti ne' bode zastonj tvoj prejšni trud, našel
boš mesto, na kterem boš svoje vednosti koristno
upotrebil; samo živi v mojej bližini, le ljubi me,
kakoršna sem, z vsemi mojimi pogreški in sla-
bostimi in vedi, da ti ni bilo še nobeno srce tako
nježno vdano, kakor srce tvoje Irine. Prihodi
ksnalo k meni, ne ene minute ne bodem imela
miru, dokler tebe ne vidim.

Tvoja, tvoja, tvoja Irina.“
Litvinovu vdari kri v glavo, pa se polahkoma
in težko vdere nazaj v srce in ostane v njem,
kakor kamen. On je prečital pismo Irinino in
kakor večkrat v Moskvi padel onemoglo na di¬
van in ležal nepremično. Na hip ga obdajo črna
brezdna na vse strani in on gleda v to temoto
brezmiselno in obupno. Že zopet prevara, ali ne,
hujše nego prevara — laž in zavrženost. . . .
Življenje je vničeno, izpuljeno s korenom vred,
porušeno do tal, in to edino, za ktero se je še
bilo mogoče prijeti — ta poslednja opora —
tudi ta je razrušena! „Pridi za mano v Petro-
grad“ , mrmlja tiho pred sebe z grenkim no¬
tranjem hohotom: „našli bomo tam posel za te“.

16

242

Postavili me bodo za načelnika v kterej pisar-
nici. Kaj li? In kdo so ti mi? Ta je tista taj¬
nost in grdoba, ktero izgladiti in sežgati kakor
v ognju se je tako trudila! Te so tiste tajne
spletke, skrivne razmere, pripovesti o Belskih:
Dolskih . . .! In kaka prihodnost, kakšna krasna
naloga me čaka! Živeti v njeni bližini, obisko¬
vati jo, deliti z njo skaženo melanholijo pomodne
ženske, ki se jezi in dolgočasi nad svetom, izvan
kterega pa ne more živeti, biti domači prijatelj
in — razume se — tudi njegove Svetlosti . . .
dokler . . . dokler jej ne prejde trdoglavstvo in
prijatelj plebejec ne zgubi svoje pikantnosti in
dokler ga debeli general ali gospod Finikov ne
nadomesti. — To vse zamore priti in to je pri¬
jetno in koristno ... saj je govorila o koristnem
upotrebljenji mojih vednosti! V duši Litvinovej
se je vzdigovalo kakor vdarci vetra pred burjo,
nenadni, togoviti porivi.... Vsak izraz v Irmi¬
nem pismu je zbudil v njem srditost, celo zago-
tovljenja nespremenljivosti njenega čuvstva so ga
žalila. „To se ne sme tako pustiti,“ vsklikne
nakonec, ,,ne bom jej dovolil, da bi si tako ne¬
milostno igrala z mojim življenjem ...“

Litvinov skoči in vzame klobuk. „Pa kaj je
storiti ? Bežati k njej ? Odgovoriti na njeno
pismo ?“ On se zopet vstavi in spusti roke
dolej.

Da, kaj je bilo storiti?

243

Ali jej ni sam predložil to vso dopolno vo¬
litev? Volitev ni izpadla tako, kakor bi bil on
hotel . . . vsaka volitev je podvržena tej bedi.
Irma je spremenila njegov sklep, to je res; ona
sama je prva rekla, da hoče zapustiti vse in iti
za njim, tudi to je istina; ali ona si tudi ne
odreka svoje krivice, nazivlje se naravnost slabo
žensko; ona ga ni hotela prevariti, ampak pre-
varila se je sama.... Kaj je reči zoper to? Ona
se nikako ne pretvarja, ne išče kovarstev . . .
ona je odkritosrčna proti njemu . . . nemilo
iskrena. Nič je ne zadržuje, da bi ne mogla
povedati vsega; nič je ne ovira, da bi ga sama
ne pomirila z obljubami, odlagala in pustila vse
v negotovosti do njenega odhoda z možem v Ita¬
lijo. Ali ona je porušila njegovo življenje, poru¬
šila dve življenji!... To ni malenkost!

Pred Tatijano ni ona kriva, ampak Litvinov
sam, in zato nima on pravice otresati od sebe
odgovornosti, ktero je kakor železen jarem nanj
naložila njegova krivica... . Vse je tako; ali kaj
mu je zdaj storiti?

Litvinov se zopet zgrudi na divan in zopet
so temno, gluho in brezsledno, s požirajočo hi¬
trostjo begali mimo njega trenutki. . . .

Ali bi jo poslušal? mu šine po glavi. Ona
me ljubi, ona je moja, in v tem nagnenji dru¬
gega k drugemu, v tej strasti, ki je prebila to¬
liko let in s tako silo, na očigled pririla, ali ni

16 *

244

nekaj neizbežljivega, nevporljivega, kakor zakon
prirode? Živeti v Petrogradu. . . . Zar bi bil prvi
v takem položenji? In kje bi našla zavetja?...

In on se zamisli; polalikoma se mu prikaže
Irinin obraz v ravno tisti podobi, v kterej se je
bil vtisnil vsem njegovim prejšnim spominom.

Pa to ni trpelo dolgo. . . . Litvinov pride
zopet k sebi in z novim nejevoljstvom porine
proč od sebe te spomine in ta čarobni obraz.

„Ti mi daješ piti iz zlate kupice,“ vsklikne
Litvinov, „pa v tvojej pijači je strup in z bla¬
tom je omadeževano tvoje belo krilo. ... Proč!
Ostati tukaj s teboj, potem ko sem . .. prognal,
prognal svojo nevesto ... to je bilo nepošteno,
nepošteno ! 14  On stisne grčevito roke in drugo
lice z izrazom trpljenja na nepremičnih črtah, z
brezglasnim ukorom v pogledu pri poslednjem
slovesu, vstane iz globočine . ..

Še dolgo se je tako mučil Litvinov; kakor
pri težkem bolniku so se metale od ene strani
na drugo njegove razbegane misli... . Naposled
potihne, stori sklep. Ta sklep je predčutil že od
prve minute sem. ... Od začetka se mu je po¬
kazal kakor oddaljena komaj vidljiva pika sred
vihre in mraka znotrajne borbe; potem se je pri¬
bliževal vedno bolj in bolj, in končal s tem, da
se je hladno preril v njegovo srce.

Litvinov potegne zdaj svoj popotni kernir s
kota ter pospravi svoje stvari zavsem mimo in

245

celo z neko priprosto marljivostjo, pozvoni po-
strežniku, poplača in pošlje Irmi ruski pisan listič
sledečega zadržaja:

„Ne vem, ali ste vi pred menoj zdaj bolj
krivi kakor popred; to pa vem, da je zdajšni
vdarec mnogo silnejši. ... To je konec. Vi mi
pravite: ne morem, in jaz vam rečeni ravno tako:
ne morem... tega, kar vi hočete. Ne morem in
nečem. Ne davajte mi več odgovora, saj mi ne
morete dati onega edinega, kterega bi sprejel.
Zjutraj zarano odidem od tod s prvim vlakom.
Z Bogom, ostanite srečni!. .. Menda se ne vi¬
diva več!“

Litvinov ni šel do noči iz svoje sobe; ali je
česa pričakoval, to znaj Bog! Okoli sedmih zve¬
čer je šla ženska v črnej obleki, s pajčolanom
prek lica dvakrat proti dverim gostilnice, v krerej
je stanoval Litvinov. Mislila je vstopiti pri vra¬
tih, pa zopet stopila na stran in pogledala ne¬
kam daleč pred sebe v daljavo; ali naenkrat
dvigne odločno z roko, in koraka tretjekrat proti
dverim. . . .

„Kam pa vi, Irina Pavlovna?“ razlegne se
od zadej nečij nategnen glas.

Ona se osukne s krčevito urnostjo. . . . Potu-
gin prihiti k njej.

Irina postoji, si pomisli, skoči k njemu; on
jo vzame pod roko in' jo potegne v stran.

246

„Vodite me, vodite me,“ reče ona vsa za-
sopihana.

„Kaj vam je Irina Pavlovna?“ poinrmlja on
čisto izven sebe.

„Yodite me,“ — ponovi Irina s podvojeno
silo, — „ako nečete, da ostanem za vselaj . . .
tam!“

Potugin nakloni pokorno svojo glavo in oba-
dva se hitro oddaljita.

Prihodno jutro zgodaj, ko je bil Litvinov že
cisto pripravljen na pot, — stopi k njemu v
sobo ravno ta...  Potugin. Molče se bliža Lit-
vinovu in mu molče poda roko. Tudi Litvinov
ni rekel besedice. Oba sta se začudeno držala
in obadva zastonj poskušala posmejati se.

„Prišel sem vam vošit srečno pot,“ sprego¬
vori naposled Potugin.

„Kako ste zvedeli, da jaz danes odidem?“
vpraša Litvinov.

Potugin pogleda okoli sebe po tleh....

„Zvedel sem to . .. kakor vidite. Najin po-
sleden razgovor se je bil naposled tako čudno
čudno zasuknil. . . . Jaz se nisem hotel od vas
ločiti , pred ko sem vam izrazil svoje iskreno
sočutje. “

„Vi občutite zdaj z menoj ... ko že od¬
idem ?“

Potugin pogleda žalostno na Litvinova.

247

„Eh, Gregorij Mihajlovič," začne on, malo
si oddahnivši, — „zdaj nam ni več za to, ne
za tenkosti in ne za prepiranje. Vi ste, kolikor
sem mogel opaziti, jako navdušeni za domačo
književnost in zato mogoče da nimate ni pojma
ne o Vaški Buslajevem?“

„0 kom?"

„0 Vaški Buslajevem, novgorodskem pogum¬
nežu ... v spisih Kirša Danilova."

„Kak Buslajev,“ reče Litvinov nekoliko str¬
meč nad tako nepričakovano spremembo v raz¬
govoru. — „Jaz ga ne poznam."

„No, vse eno. Hotel sem samo vašo pozor¬
nost na to obrniti. Vaška Buslajev, ko je vlekel
pobožne Novgorodčane na božji pot v Jeruzalem
in se tam v njihov strah kopal z golim životom
v svetej reki Jordanu, — on ni držal ne na ki¬
hanje, ne na sanje, ne na žvrgolenje tičev — ta
logički Vaška Buslajev je zlezel na goro Tabor;
vrh te gore je ležal velik kamen, preko kterega

so ljudje vsacega rodu zastonj skušali skakati-

Tudi Vaška je hotel poskusiti svojo srečo. Ali
ko se zaleti, pade prednj mrtva glava, človeška
kost; on pa jo pehne z nogo. Glava pa mu je
rekla: „Zakaj me pehaš? Mogla sem živeti, za-
morem tudi po prahu valjati se — tudi tebe
bode kaj tacega zadelo," In zares. Vaška se za¬
žene prek kamena in bi ga bil preskočil, ko bi
se ne bil s peto zadel ob njega in zlomil si vratu.

248

Tu še moram dostaviti, da naj si moji prijatelji
Siavjanofili, kteri tudi radi z nogami pehajo mrtve
glave in gnjile narode, nekoliko razmislijo to pri¬
povedko. “

„Cemu vse to ?“ vstavi ga nakonec nestrp-
ljivo Litvinov. — „Meni se mudi, dovolite . .

„Zato,“ odgovori Potugin in oči se mu za¬
svetijo tacega prijateljskega čuvstva, kakoršnega
se ni Litvinov nadjal od njega, — ,,zato da ne
hote odtalikovali mrtve človeške glave; morda
se vam poda za vašo dobroto, da preskočite ne¬
srečen kamen. Nočem vas več zadržavati, samo
to mi dopustite, da vas pri ločitvi objamem.“
„Skakati gotovo ne bom skušal,“ reče Lit¬
vinov, — trikrat poljubivši se s Potuginom in k
žalostnim čuvstvom, ki so že napoluila njegovo
dušo, se primeša hitro še sočutje za tega osam¬
ljenega nesrečnika. „Cas bode, da odidem.“ »Še
enkrat se ozre po izbi.

,,Hočete, da vam pomagam nesti nekaj, kar
že bodi?“ reče Potugin ponudivši Litvinovu svojo
pomoč.

„Ne, hvala vam, ne vznemirite se, bom že
sam .. .“ Dene si klobuk na glavo in vzame torbo
v roke. — „Vi dakle velite,“ reče stoječ že na
pragu, — „da ste jo videli ?“

„Da, videl sem jo.“

„No, in kaj počne ?“

249

Potugin pomolči. — ,,Včeraj vas je čakala
. . . in danes vas bode zopet čakala.“

„A! Recite jej...  Ne, ne, ne, ni treba, nič
ni treba. Z Bogom, z Bogom!“

„Z Bogom, Gregorij Mihajlovič.. . . Dopustite
mi le še eno besedo. Še imate nekaj časa, da
me poslušate; do odhoda vlaka je še pol ure.
Vi se vračate v Rusijo. ... Vi bote tam . . .
sčasoma .. . delali. . . . Dovolite staremu blebe¬
tavcu — kajti jaz sem, ojoj! blebetavec in nič
druzega, — da vam dam en svet za napotek.
Vsakokrat, kadar bote prijeli za delo, vprašajte
se: služite li civilizaciji — v točnem in strogem
pomenu besede, — vstvarjujete eno od njenih
idej, vprašajte se, ali ima vaš trud ta pedago-
gički in evropejski značaj, ki je edino koristen
in ploden za naš čas, pri nas ? Ako je to tako,
— pojdite smelo naprej: vi ste na pravem potu
in vaše delo je — plemenito! Slava Bogu! Vi
zdaj ne bote več edini, ne bote sejač v puščavi;

tudi pri nas imamo že delavcev... pionerjev-

Ali zdaj vam ni za to. — Z Bogom, nemojte
me pozabiti !“

Litvinov se begoma spusti po stopnicah, sede
v kočijo in se pripelje do železne ceste, ne po-
gledavši ne enkrat nazaj na mesto, kjer je ostalo
toliko jegovega življenja. . . . On se je prepustil
popolnoma valu, ki ga je vlekel saboj in je trdo
sklenil, da se neče protiviti jegovej sili . . .

250

odrekel se je vsakega drugega izjavljevanja
svoje volje.

Zdaj se vsede v voz.

„Gregorij Mihajlovič . .. Gregorij . . .za¬
sliši se za njegovim hrbtom proseč glas.

Litvinov se potrese. . . . Ali ni Irina? Zares:
ona je. Zamotana v šal svoje hišne, s popotnim
klobukom na razmršenih laseh je stala v pri-
dvoru in gledala nanj z otožnimi očmi. „Vrni
se, vrni se, prišla sem po tebe!“ so govorile te
oči. In česa, česa, ne obetajo one! Irina se ni
premaknila, ne besedice ni mogla izgovoriti; vse
v njej, celo nevredjenost njene obleke, vse je
bilo, kakor da bi prosilo vsmiljenja. . . . Litvinov
je komaj stal na nogah, malo da ni pribežal k
njej. ... Ali val, kteremu se je bil prepustil, ga
je vzel saboj. Litvinov skoči v voz in obrnivši se
pokaže Irini mesto poleg sebe. Ona ga je koj
razumela. Cas še ni bil čisto potekel. Še en ko¬
rak, še eno dvignenje in drvila bi bila v nego¬
tovo daljavo in dve življenji bi bili zedinjeni na
veke....  Ko je še omahovala, razlegne se glasni
žvižg in vlak se zmezi.

Litvinov pade v nazad; Irina pa odide, pride
omahovaje do neke klopi in se zgrudi nanj v
veliko strmenje diplomata, ki je bil slučajno
prišel na železnico. On je bil le malo znan z
Irino; ali to ga je jako zanimalo. Vidivši, da
leži ona na klopi kakor v omedlevici, je mislil,

251

da se je kaj z njo dogodilo „une attaque de
nerfs,“ in štel si je za dolžnost, za dolžnost d’ un
galant chevalier priti jej na pomoč. Pa še bolj
se začudi, ko se ona pri prvi besedi, ktero je
bil nanj obrnil, brzo vzdigne, odbije ponujeno
roko, zbeži po ulici in se zgubi v nekoliko mi¬
nutah v gostej megli, ki je toliko svojstvena
s eh w arz wal d skem v1 podnebju prve jesenske dni.

XXVI.

Nam se je enkrat pripetilo, da smo prišli v
izbo neke seljanke, ki je bila ravnokar zgubila
svojega edinega goreče ljubljenega sina in da smo
v ne malo naše začudenje našli jo čisto mirno,
malo da ne veselo. — „Ne čudite se,“ reče njen
mož, kteremu ni ostalo skrito to zavzetje: „ona
je ravnokar okamnela. 11  — Tudi Litvinov je tako
„okamnel“. Prve ure njegovega potovanja so
prešle zavsem mirno. Ako tudi popolnoma vni-
čen in brezupno nesrečen si je vendar zopet od¬
počil od strahu in potresa zadnjega tedna, po
vseh teh vdarcih, ki so drug za drugim padali
na njegovo glavo. Ti vdarci so ga tem silneje
potresli, čim manj je bil on stvarjen za enake
burje. Zdaj se ni več bal česa tacega in skušal
odbijati vse spomine na doživljeno bol. Odišel je
v Rusijo; moral se je, kamor naj že bode, obr¬
niti! On ni imel nikake, posebno pa ne take

252

namere, ki bi ne bila vgajala jegovej lastnej
osebi. On ni mogel spoznati samega sebe, ni
razumel svojih postopkov; zgubil je svoj lasten
„jaz“ in sploh: on je le malo sočuvstvoval s tem
lastnim „jaz“. Večkrat se mu je zdelo, da nosi
saboj svojo mrtvo truplo in le britko trganje ne¬
ozdravljive dušne boli ga je včasi pa včasi spo¬
minjalo , da še živi. Cez nekoliko časa ni celo
mogel več pojiniti, kako zamore rnožka glava —
možka! — dopustiti, da ima ženska ljubezen
toliko vpliva nanj. . . . „Sramotna slabost! 41  je
večkrat pomrmral in zavil se v šinelj '); „staro
je dokončano, začnimo zopet kaj novega. 41  —
Na to se gorko nasmeja in čudi samemu sebi.
On je gledal skoz okno. Dan je bil ser in vla¬
žen: deževja ni bilo, pa megla je še stala in
nizki oblaki so prevlekli celo nebo. Veter je tulil
vlaku nasprot. Belkasti oblaki dima, včasi sami,
včasi pomešani z drugimi bolj temnimi so se
vlekli v brezkončnej riži mimo okna, pri kterein
je sedel Litvinov. On jame z očmi spremljati
ta oblak, ta dim. Neprenehoma so se zvijali,
vzdigovali in zopet spuščevali, krožili in previ¬
jali se po travi, po grmovji, raztezavali pa zopet
zgibali se, letali oblak za oblakom: neprenehoma
so se menjavali, pa vedno ostali eni in isti.. .
enolična, brza, dosadna igra! Kadar se je pa

') Plašč z rokavi.

253

veter zasuknil in cesta se zlecnila, je vse zgi¬
nilo ko da bi pihnil in precej zopet pokazalo se
pri nasprotnem oknu. Na to prejde zopet na
drugo stran gromadni rep in zakrije na novo
Litvinovu razgled na široko prirajnsko ravnino.
On gleda in gleda in neke čudne misli se mu
vzbudijo.. . . ,On je sedel sam v vozu; nihče ga
ni motil: „Dim, dim,“ je ponovil nekolikokrat
in koj se mu je zdelo vse kakor dim, vse, po¬
sebno vse rusko. Vse: dim in par, si misli, vse
se neprenehoma spreminja, povsod novi obrazi,
prikazen bega za prikaznijo, ali v bistvu je vse
eno in isto. Vse hiti in drvi nekam — in vse
se zopet zgubi brez sledil. Dune drug veter, od¬
leti vse na drugo stran in zdaj nastane tam tista
nemirna, nestalna in — nepotrebna igra. Litvi¬
novu je prišlo mnogo od tega na misel, kar se
je poslednjo leto vršilo z gromom in treskom
pred njegovimi očmi . . . dim, šepta on, dim;
spominjal se je na vroče prepire, vike in krike
pri Gubarevu, pri druzih visoko in nizko postav¬
ljenih, pri naprednjakih in nazadnjakih, pri sta¬
rih in mladih ljudeh . . . dim, je ponavljal on,
dim in par. Nakonec se spomni tudi na zname¬
niti piknik, na razlaganja in besede drugih držav¬
nikov — in celo še na to, kar mu je pripove¬
doval Potugin ... dim, dim in nič druzega. A
njegova lastna predvzetja, čuvstva in poskušnje
— sanjarije? Litvinov je samo le mahnil z roko.

254

Med tem je vlak bežal in bežal; že davno
so mu Rastadt in Karlsruhe in Brusal ostali za
hrbtom. Gore na desnej strani ceste so se bolj
in bolj poniževale in zgubljevale v daljavi. Na
to so se jele vzdigovati in približevati, pa tako
visoke niso več izgledale kakor popred in bile
so z redkejšimi šumami pokrite. . .. Vlak jo za¬
vije na pravo stran in evo . . . Heidelberg. Vo¬
zovi zagromijo pod postajino streho; začne se
kričanje raznosilcev, ki proda vajo vsakovrstne
celo ruske časopise. Popotniki začnejo vstajati
in izstopati v pridvor. Litvinov ni zapustil svo¬
jega kota, ampak sedel dalje s povešeno glavo.
Nenadno ga zakliče nekdo po imenu; on vzdigne
oči: Roža Bindasova se pokaže pri oknu in za
njim — ali se mu je to le tako zdelo? — ne
zares: vsi badenski znani obrazi: Suhančikova,
Vorošilov in Bambajev; vsi se bližajo k njemu
— Bindasov zarjove:

„A kje je Piščalkin? Mi smo ga prišli čakat;
izstopi in vsi pojdemo h Gubarevu.“

„Da bratec, da, Gubarev nas čaka,“ potrdi
prizdignivši se Bambajev — „izstopi.“

Litvinov bi se bil razsrdil nad njimi, ako ne
bi imel mrtvega bremena, ki mu je ležalo na
srcu. On se ogleda na Bindasova in se molče
obrne.

„Pravijo vam, da je Gubarev tukaj,“ vsklikne
Suhančikova in skoraj da so jej oči izskočile.

255

Litvinov se ne zinezi iz svojega prostora.

„Da, poslušaj Litvinov,“ spregovori naposled
Barabajev, — „ne samo Gubarev je tukaj, am¬
pak cela falanga naj odličnejših, razumnejših
mladih ljudi, Rusov — in vsi se pečajo'z na-
ravoslovskimi nauki in vsi imajo nar plemeniteja
načela! Za Boga, vsaj zavoljo njih ostani! Tudi
neki...  eh! je tukaj . . . pozabil sem rodbino;
— no ta je z eno besedo — ženij!“

,,Da, počakajte ga, počakajte ga vendar,
Rostislav Ardalionič,“ vmeša se Suhančikova, —
„čujte ga! Videli bote, kak človek je to; in cela
njegova rodovina. On ima eno tetko. Od začetka
se mi je zdela dobra ženska, — pred tremi dnevi
pa sem obedovala z njo. — Komaj je še le prišla
v Baden in glej! že leti zopet nazaj — no in
sem obedovala z njo in jela jo izpraševati. . . .
Verujte mi, ne besedice nisem spravila iz te
grdobe!“

Vboga Kapitolina Markovna — aristokrat-
kinja. Ali se je nadjala tacega osramotenja ?!

Litvinov je še neprestano molčal, obrnil se
na drugo stran in potegnil si furažko ’) čez oči.
Naposled se je zopet začel vlak meziti.

„Vsaj nekaj nam reci, kar koli hočeš pri
ločitvi, ti kameniti človeče!“ zakriči Bam-
bajev.

’) Majhna vojaška kapica.

256

„Skopuh! Sliznjak! Kopun!“ je kričal Bin-
dasov.

Vlak začne odhajati hrže in hrže, zato je
mogel Bindasov zmerjati brez kazni. Ali je Bin-
dasov še le zdaj in sam izumil vse te psovke,
ali so mu prišle iz drugih rok, to je sigurno, da
so se jako dopadale dvema mladima blagorod¬
nima človekoma, ki sta se tudi učila naravo-
slovskih naukov; kajti nekoliko dne pozneje so
že bile objavljene v ruskem periodičnem listu, ki
se je tačas izdaval v Heidelbergu pod naslovom:
A tout venant je crache, ali: „Bog ne vedast,
svinja ne sjest.“ >) (Bog ne bo izdal, in svinja
ne bode pojedla.)

Litvinov je zopet potrjeval svojo prejšno be¬
sedo: dim, dim, dim. „Tukaj v Heidelbergu, “
je mislil on, „mora biti več od sto ruskih dija¬
kov; vsi se učijo kemije, fizike, fiziologije —
kaj druzega še peslušati nečejo. — Pred ko
prejde šest let, ne bode morde ne petdeset naših
mladih ljudi poslušalo teh slavnih profesorjev. ...
Veter se spremeni, dim hline na drugo stran . . .
dim . . . dim . . . dim!“ * 2 )

Proti noči se je peljal mimo Kassel-a. Z mra¬
kom vred se je spustila nanj neznosna žalost in

*) Zgodovinska istina.

2 ) Litvinova slutnja se je izpolnila. Leta 1SG6 se
je učilo v Heidelbergu v poletnem tečaju le 13,
v pozimskem le 12 ruskih dijakov.

257

on zaplače stisnivši se v kot voza. Dolgo so mu
tekle gorke solze ne polajšajoče mu bremena na
srcu, ampak rezko in britko so kapale na nje¬
gove rane. Ravno tačas je ležala v eni Kassel¬
skih gostilnic Tatijana v žaru vročnice na po¬
stelji in Kapitolina Markovna je sedela poleg nje.

„Tanja!“ je govorila ona, — „za Boga, do¬
voli mi, da pošljem brzojav Gregoriju Mihajlo-
viču; dovoli mi to, Tanja!“

„Ne, teta,“ odgovori Tatijana, — „ni treba;
ne bojte se. Daj mi vode; to bo kmalo prešlo.“
In zares; teden pozneje se jej je zdravje zo¬
pet povrnilo in prijateljici ste nadaljevali svojo
pot.

XXVII.

Litvinov ni obstal ne v Petrogradu, ne v
Moskvi, ampak vrnil se je naravnost na svoje
posestvo. Ko je zagledal očeta, se je prestrašil:
jako je bil že oslabel in opustil se. Starček se
razveseli nad svojim sinom, na kolikor je to mo¬
goče priletnemu človeku, kteremu že življenje
doteka. Precej mu prepusti vse reči, ki so bile
v velikem neredu in preškripavši še nekoliko
tednov je šel iz zemeljskega tekališča. Zdaj je
Litvinov ostal sam v enem koncu svoje skoraj
že razpadle hiše; težkega srca, brez upanja, brez
marljivosti, brez denaija — je začel gospodariti.

17

258

Gospodarjenje je v Rusiji žalostna stvar, kar je
že mnogim znano. Mi se nečemo razprostraniti
o tem, kako slano se je pokazalo Litvinovu. O
presnovi in obnovljenji hiše še govoriti ni bilo.
Upotrebljevanje vednosti, ktere si je dobil un¬
iv ra j meje, moralo se je odložiti na nedoločen
čas; sila ga je primorala, da se je prebijal le
od dne do dne in da se je odrekel vsakega od-
st.opka — tako stvarnega kakor moralnega. Novo
se je slabo prijemalo in staro je prišlo ob svojo
moč. Potresen stari red se še ni bil zamenjal z
novim in le ena velika beseda: „svoboda!“ je
plavala kakor božji duh nad vodami. Pred vsem
je potreba trpežljivosti, pa ne mirne, ampak de¬
lavne, stanovitne ne brez hitrosti, včasi tudi ne
brez lokavstva.... To je bilo Litvinovu pri nje¬
govem dušnem razpoloženji dvakrat težko. Volje
za življenje je ostalo malo v njem. Od kod bi
pa tudi dobil volje mučiti in truditi se?

Minulo je prvo leto, minulo drugo in začelo
se že treto. Velika misel se je po malem vtele-
sevala, prehajala v kri in telo. Vrženo seme je
pognalo kal in sovražniki ga ne morejo več po-
gaziti ne javno ne skrivno. Litvinov sam, ako-
ravno je razdelil veči del svojega zemljišča med
seljake in se tako povrnil k prvotnemu siro¬
mašnemu gospodarstvu, je vendarle storil nek
napredek: Obnovil je fabriko, začel delati s pe¬
timi delavci, ki so se mu bili sami ponudili —

259

pozneje jih je služilo pri njem okoli štirdeset —
in poplačal glavne dolgove. Tudi duh se mu je
zopet okrepčal: on je zopet postal podoben prejš-
nemu Liti'inovu; ali otožno, globoko zatajeno
čutje ga ni nikdar več zapustilo. Akoravno je
bil še mlad, se je vendar potegnil nazaj v svoj
naj ožji krog, pustil vse prejšne razmere; —
zginila mu je mrtva ravnodušnost in sred živih
se je zopet čutil živega. Zgubile so se tudi naj¬
skrajnejše sledi njegovih strasti, ki so zdaj nad¬
vladale: kakor v sanjah je gledal vse, kar je
doživel v Baden-Badenu. A Irina? .. . Tudi ona
mu je obledela in zbrisala se iz pameti in le
motno jo je še videl včasi Litvinov kakor skozi
meglo, ki je lahkoma zakrivala njen obraz. O
Tatijani je le redkokrat kaj zvedel; vedel je le
toliko, da se je na svojem posestvu nastanila s
svojo tetko dve sto vrst daleč od njega, da živi
tiho, da le malokdaj izide, da ne sprejemlje go¬
stov — da je pa sicer mirna in zdrava.

Nekega lepega majskega dne je sedel Litvi¬
nov sam v svojej izbici in brezskrbno pregledoval
zadno številko petrogradskega žurnala, ko stopi
prednj sluga in mu napove prihod starega ujca.
Ujec je bil stričnik Kapitoline Markovne in jo
je bil nedavno obiskal. On si je bil kupil po¬
sestvo blizo Litvinovega in često obiskal Litvi-
nova. Takrat je ostal celih 24 ur pri njem in
mu mnogo kaj pravil o življenji Tatijane. Drugi
• 17*

260

dan po njegovem odhodu pošlje Litvinov na njo
pismo, prvo po njunej ločitvi. V tem pismu jo
prosi za dovoljenje, da bi smel po pismenej poti
obnoviti z njoj poznanstvo in želel zvedeti od
nje, ali bode moral na vsigdar z glave si zbri¬
sati misel, — še kedaj videti jo ? Ne brez ne¬
kake tesnosti je čakal na odgovor . . . odgovor
pride. Tatijana je odgovorila prijazno na njegovo
pitanje. „Ako vas je volja da nas obiščete," —
tako je končala, — „prosim vas, pridite: pravi
se, da je tudi bolnikom prijetnejše, da živijo
skupaj, kakor vsaksebi." Tudi Kapitolina Mar-
kovna mu je poslala svoj poklon. Kakor dete
se je razveselil Litvinov; že dolgo ni bilo tako
veselo njegovo srce. Na enkrat mu je postalo
nekako lahko in jasno. . . . Ravno tako je, ka¬
dar vstaja solnce in ponočno temoto razganja,
lahki veterčik beži s solnčnimi žarki po licu na
novo zbujene zemlje. Celi dan se je Litvinov
posmehljaval celo tačas, ko je hodil po svojem
gospodarstvu in daval zavkaze. Kmalo se jame
pripravljati na pot in dva tedna kasneje je že
bil na cesti k Tatijani.

XXVIII.

Vozil se je jako počasi, po strancestah, brez
posebnih dogodkov. Le enkrat mu je počila šinja
na zadnjem kolesu. Kovač jo je varil in varil,

261

klel njo in sebe in naposled jo pustil tako. K
sreči se je pokazalo, da se zarnore pri nas tudi
s počeno sinjo prav dobro voziti, posebno po
„melikem“, to je po — blatu. Le tri zanimljiva
srečanja je doživel Litvinov na celem svojem
dolgem potu. Na enem ostališči je ravno zadel
na „miravij sjezd“ (pomirilni zbor) in na čelu
Piščalkina, kteri je napravil nanj vtis Solona ali
Salamona: tako vzvišene modrosti so dišale nje¬
gove besede, s takim neskončnim spoštovanjem
so se obračali nanj grajščaki in seljaci ... Po
zvunajnosti je bil Piščalkin podoben kacemu sta¬
remu modrijanu: Lasje na temenu so mu že iz¬
padli in na licu so se mu zgosnile veličastvene
gube kot znamenje neobuzdane čednosti. On je
pozdravil Litvinova in se mu zahvalil, da je
prišel „v moj — ako smem upotrebiti tako am¬
biciozen izraz — v moj vlastiti okrog“. Pa kmalo
je zopet obmolčal pri navalu blagih čuvstev. Le
o Vorošilovu mu je še imel nekaj povedati: vi¬
tez zlate table je zopet stopil v vojaško službo
in tako napredoval, da je držal častnikom svo¬
jega polka predavanja: o „budizmu“ ali „dina-
mizmu“, ali o čem takem. . . . Piščalkin se ni
mogel več dobro spomniti. Na drugem ostališči
niso Litvinovu dolgo nasitili konj. Bilo je zgodaj
v jutro; — on je bil že zadremal na vozu, ko
ga prebudi glas, ki se mu je zdel znan: on odpre
oči in pogleda.. . moj Bog! ali ni to le gospod

262

Gubarev, ki stoji v sivej kurtki in odrgnenih
starih pantalonih na pragu poštne hiže in psuje?
... Ne, to ne more biti Gubarev. ... Pa kako
čudna podobnost! . . . Samo da ima ta gospod
še širja usta in bolj zobata in da je pogled nje¬
govih kavnih oči še divji in nos veči, brada go¬
stejša, celo obličje še groznejše in zopernejše.

„Za—avrženci, za—avrženci!“ je trdil in po¬
časi in zlobno raztegal svoja volčja usta: —
„Kmetavsje. ... To vam je . . . ti—ista, hva-
—aljena svo—oboda... še konja ne moreš do¬
biti ... peklenščeki!“

„Ti kuga ti!“ se zasliši drug glas za dvermi
— in na pragu se pokaže v ravno takej sivej
kurtki in odrgnenih pantalonih, — prikaže se v
istini, zares, nesumljivo, sam, v lastnej osebi —
gospod Gubarev. Stefan Nikolajevič Gubarev. —
„Kmetavsje,“ — je nadaljeval in pogledoval na
brata (pokazalo se je, da je prvi gospod bil
njegov starši brat, ta „dantist“ prejšne šole, ki
je zapravljal njegovo premoženje). — „Tepsti bi
jih veljalo, to bi bilo treba; po gobcih; le daj
jim svobodo — po zobeh. . . . Občinskega pred¬
stojnika zbirajo!. . . Jaz bi jih že . . . kje neki
je monsieur Roston? . . . kod se nek klati? . . .
To je njegov posel; tega lenuha ... ne moreš
nikdar spraviti v nemir. “

„Jaz sem vam že rekel, brate," reče Guba¬
rev starši, — „da on ne velja nič; to je prava

263

lenoba! Vse po stari pameti. . .. Monsieur Ro¬
ston! Monsieur Roston!... kam si se zavlekel? 11

„Roston! Roston!“ zakriči mlajši brat, ve¬
liki Gubarev, — „pokličite ga hitro, bratec,
Dorimedont Nikolajevič!“

„Saj ga že itak kličem, brate Stefan Niko¬
lajevič. — Monsieur Rsoton!“

„Tukaj sem, tukaj, tukaj!“ zasliši se uren
glas in izza vogla hiše skoči — Bambajev.

Na to je Litvinov globoko zdihnil. Na ne¬
srečnem entuziastu se je kukavno vila madjarska
suknja z raztrganima laktoma. Njegove črte se
niso ravno toliko spremenile, ampak skrivile so
se in skupej zlezle; nemirne oči so izraževale
strasti enako boječnost in gladovno vdanost; na-
malane brke so mu visele kakor popred nad na-
buhnenimi ustnami. Brata Gubareva ga začneta
hitro in zajedno obsipavati s psovkami z viso¬
kega hodnika. Bambajev je stal spodej pred
njima v blatu, ponižno pripogibal hrbet, skušal
umilostiti ju s plašljivim posmehom, mel kapo
v rudečih rokah, lopal z nogama in mrmral, da
pridejo kmalo konji... . Ali brata se nista pred
pomirila, dokler ni vrgel mlajši brat pogleda na
Litvinova. Ali ga ni spoznal, ali ga je bilo sram
pred tujim človekom,. .. hitro kakor medved se
je zasuknil na petah, grizel brado in šel v poštno
sobo. Tudi brat je precej obmolknil, obrnil po
medvedovo in stopil za njim. Kakor je bilo vi-

264

deti, tudi doma ni zgubil veliki Gubarev svo¬
jega vpliva.

Barobajev je hotel iti za bratoma.... Lit-
vinov ga zakliče po imenu. On se ogleda, ozre
nanj in spoznavši Litvinova teče k njemu z raz¬
petima rokama. Ko prileti do voza, se prime za
vratiče, nasloni ob nje s prsi in se jame strašno
jokati.

„Dosti, dosti, Bambajev,“ reče Litvinov, na-
gnivši se nad njim in ga potiplje po ramah. Ali
Bambajev ne preneha jokati.

„Glej . . . glej . . . kako daleč . . .“ mrmra
ihte Bambajev.

„Bambajev!“ zagrmita oba brata v izbi.

Bambajev vzdigne glavo in si hitro otrne
solze.

„Z Bogom, duša moja,“ pomnnlja on, —
„zdravo in srečno!“

„Čuješ, kličeta te . ..“

„Kaj te je prineslo sem?“ vpraša Litvinov,

— „in kaj pomeni vse to? Mislil sem, da kli¬
četa francoza ..

„Jaz sem pri njih hišni upravnik, dvornik,“
odgovori Bambajev in pokaže s prstom na hišo.

— Francoz sem pa postal tako za šalo. Kaj pa
mi je druzega storiti? Nimam kaj jesti, zgubil
sem zadni groš. Kadar pritisne sila, zleze člo¬
vek skozi gumbnico za košek kruha. Zdaj mi
ni več za slavoljubje!“

265

„Je on že davno v Rusiji? in kako se je
ločil od prejšnih svojih tovarišev ?“

„E! brate! To naj ostane na strani. .. . Časi
vidiš, so se spremenili.... Suhančikovo, Matreno
Kuzminišno je meni nič tebi nič spodil od hiše.
Ta se je podala v Portugalijo. 1-

„Kaj, v Portugalijo? Kaka glupost!“

„Da, v Portugalijo z dvema matrenovcema.“
„S kom?“

„Z dvema matrenovcema: ljudje njene stranke
se tako imenujejo.“

„Ima Matrena Kuzminišna stranko? In je
mnogobrojna ta stranka ?“

„Obstoji iz celih teh dveh oseb. Kmalo bode
pol leta, kar se je on vrnil nazaj. Druge so pa
vjeli, samo njemu niso storili nič. Zdaj živi z
bratom tukaj na posestvu; da bi ga ti zdaj
slišal. ..“

„Bambajev!“

„Precej, Štefan Nikolajevič, precej. A ti,
golobček, si mi zdrav in zadovoljen ? ! Hvala
Bogu! Kam te pelje ta pot? . . . Tukaj bi ne
bil mislil, niti sanjal. ... Se še spominjaš na
Baden ? Eh! to je bilo življenje ! Ravno prav,
na Bindasova se tudi še spominjaš? Misli si,
vmrl je. Postal je bil mitar in se stepel v neki
trakteriji: glavo so mu razbili s kijem. Da, da
časi so postali težki. Jaz pa vedno pravim: Ru¬
sija . . . kakšna je ta Rusija! Poglej na ta le

266

par gosi: v celej Evropi nič enakega! Prava ar-
zamaska roba!“

Zadostivši svojej neiztrebljivi potrebi navdu¬
šiti se, je zdrčal Bambajev v poštno sobo, kjer
se je zopet ali ne brez psovk imenovalo nje¬
govo ime.

Proti koncu tega dne se je bližal Litvinov
Tatijaninemu posestvu. Hišica, v kterej je živela
njegova bivša nevesta, je stala na holmu nad
malo rečico sred nedavno zasajenega vrta. Tudi
hišica je bila nova, ravnokar dovršena; videla
se je že od daleč čez reke in polja. Litvinov jo
je zagledal že dve vrsti daleč z ostrim mezoni-
kom ') in eno vrsto oken, ki so se svitlo žarili
v večernem solncu. Že od poslednega ostališča
sem je čutil nek tajen nemir, zdaj pa ga je ob¬
vladalo nekako tesno čuvstvo, čuvstvo radosti,
ne čiste brez strahu. „Kako me bode sprejela,“
si je mislil, — „kako hočem stopiti pred njo?“
Da bi se vsaj nekoliko, nekoliko zvedril, se
spusti v razgovor s kočijažem, s poštenim sivo-
bradatim možiceljnom, kterega je bil najel na
trideset vrst, akoravno še celih pet in dvajset ni
bilo. On ga vpraša, ali pozna grajščakinje Se-
stove ?

„Sestove?“ Kako bi jih ne poznal! Te so
dobre ženske, da je kaj! Tudi mojega brata so

') Zgrada na strehi.

267

zdravile. Istina. In vsakemu pomagajo. Iz celega
okraja hodijo k njima. Ako kdo zboli, se vseka
ali kaj druzega, gre k njima, in hitro mu po¬
magajo, napravijo mu obkladek, prah ali obliž,
— in nič, pomaga. Zahvale ne sprejemajo: me,
menite, ne gledave na to, ne storive dobrega za
denarje. Tudi šolo so vstanovile.... No, to se
reče kaj!“

Dokler je kočijaž to pripovedoval, ni spustil
Litvinov pogleda z hiše. . . . Zdaj stopi ženska
v belej obleki na balkon, postoji, postoji in se
zopet skrije. ... „Ali nije ona ?“ Srce je skak¬
ljalo v njem. „Brže! Brže!“ vsklikne na koči-
jaža in ta požene konje. Se nekaj trenutkov, in
voz steče skozi odprte dveri. Na pragu je stala
Kapitolina Markovna, vsa izven sebe je ploskala
z rokama in kričala: ,,Poznala sem ga, jaz sem
ga prva spoznala! To je on! to je on!.. . Jaz
sem ga spoznala, . . .“ Litvinov skoči s kočije
ne dav odpreti si vrat priskočivšemu slugi, ogrli
hitro Kapitolino Markovno, drvi v hišo skozi
prednjo sobo v dvorano. . . . Pred njim, čisto
sramožljiva stoji Tatijana, pogleda nanj s svo¬
jimi dobrimi, ljubeznjivimi očesci (nekaj malo
je bila shudela, kar se ji je pa dobro prileglo)
in mu poda roko. Ali on ne vzame roke, ampak
pade pred njo na kolena. Kaj tacega ona ni
pričakovala in ni vedela kaj reči, kaj storiti....
Solze so jej stopile v oči. Preplašila se je, lice

268

se jej je radosti razcvetelo. ... Gregorij Mihaj-
lovič, kaj je to, Gregorij Mihajlovič ?“ je govo¬
rila ona.... Litvinov pa je neprenehoma polju-
boval konce njene obleke ... in se z ganutjein
spomnil, kako je tudi v Badenu ležal pred njo
na kolenih. . . . Ali tedaj ... in zdaj!

„Tanja,“ kliče on, — „Tanja, ali si mi od¬
pustila ?“

„Teta, teta, kaj je to?“ vpraša Tatijana
obrnivši se k teti v sobo prišedši.

„Ne žalosti ga, ne žali ga Tanja,“ odgovori
dobra starica. — „Ne vidiš njegove skesane
glave ?“

Čas je, da končamo; ni vam treba več do¬
staviti. Citatelj bode vganil sam, kaj se je zgo¬
dilo. ... Ali kaj je z Irino ?

Irina je še vedno čarobna, vkljub svojemu
tridesetemu letu. Mladi ljudje so se še nepre¬
stano zaljubljevali vanj brez vspeha, in bi se
zaljubljevali še bolj, ko ne bi... ko ne bi.,  .

Ali ti bode po volji čitatelj, da pojdeš z
nami na nekoliko trenutkov v Petrograd v eno
izmed prvih tamošnih poslopij ? Glej: pred teboj
je prostorna soba, z lepim poliišjem, ne rečem
bogata — ta izraz bi bil preslab, — zname¬
nita , ugledna in veličastvena. Ne občutite ne¬
kega strasti podobnega trepeta? Znajte: stopili

269

ste v hram, v hram posvečen višemu priličju
v hram ljubeznipolne dobrotljivosti, z eno be¬
sedo: posvečen nadzemskemu. Nekakšna tišina,
istinito skrivna tišina vas objemlje. Parhantne
zavese ob vratih, parhantna zagrinjala ob oknih,
mehka, rahla preproga po tleh: vse, kakor da
je pristojno in odredjeno, da oblažuje, omehčava
vsak grop zvuk in silno čuvstvo. Skrbno nave-
šene svetilke vlijajo resnobna čuvstva. Prijeten
miriš se razliva po zaprtem zraku, le samovar
na mizi čvrči zdržano in skromno. Hišna gospo¬
darica, veleznamenita žena v Petrogradskem svetu
je govorila tiho, da je bila komaj slišati; go¬
vorila je tako, kakor da bi ležal v sobi težek,
skoraj vmirajoč bolnik; druge ženske so njo po¬
snemale in tudi le tiho med seboj šepetale. Njena
sestra, ki je porazlivala čaj, je čisto brezzvučno
migala z ustnicami, tako, da še mlad človek, ki
je sedel poleg nje in ki se je bil slučajno zale¬
tel v ta hram, ni mogel razumeti, kaj da hoče ?
Šestkrat mu je zamrmljala: Voulez-vous une
tasse de the?“ (Hočete čašo čaja?) Po kotih v
dvorani so se videli mladi lepi možki. Tiho pri¬
zadevanje se jim je svetilo v očeh. Mirnotih in
skriven je jihov izraz na licu; mnogo znakov
jihovega odličja se jim je blisketalo na prsih.
Govorilo se je sploh tiho. Obravnovali so se

') Tempel des guten Toneš.

270

duhovski in domorodni predmeti, Tajnstvena
Kaplja,  T. H. Glinka, misija v izhodu, samo¬
stani in bratovščine v Belorusiji. Zdaj pa zdaj
je prišel rahlo stopaje livrejiran postrežnik po
mehkej preprogi; v tesne svilnate nogavice za¬
vite meče so zatrepetale pri vsakem koraku.
Plašljivo trepetanje močnih mišic je podvojilo
občni vtis krasote, blagomišlenja, pobožnosti. . . .
‘To je tempelj, to je hram!

„Ste videli danes gospo Ratmirovo?“ vpraša
krotko ena oseba.

„Pri Lizi sem se znišla z njo,“ odgovori go¬
spodarica kakor na Eolovej harfi, — „meni je
žal za njo. . . . Ona ima ozlobljeni (vražji) um
. .. elle n’a pas la foi.“

„Da, da,“ ponovi oseba .. . „to je, spominjam
se, tudi Peter Ivanič je rekel in jako verjetno
rekel, qu’ elle a ... qu’ elle a 1’ ozlobljeni um.“
„Elle n’ a pas la foi“ je puhtel kakor dim
iz kadilnice glas gospodarice. Ona ima vražji um.

To je tisto, zavoljo česar se ne zaljubljujejo
v Irino vsi mladi ljudje sploh. Bojijo se je . . .
bojijo se „ozlobljenega uma“. Taka fraza se je
sestavila o njej. V tej kakor tudi vsakej drugej
frazi je ipak nekaj istine. Niso se je bali samo
mladi ljudje; bali so se je tudi odrasli v viso¬
kem položenji. Nihče ne razume tako verno in

271

natančno popisati vsake smešne ali slabe strani
njenega značaja, nikomu ni dano tako nevsmi-
ljeno označiti ga z nepozabljivimi besedami. ...
Tem bolj pa spečejo te besede, ako pridejo iz
mirisnih, prekrasnih ust. Težko je povedati, kaj
:se je vse godilo v tej duši; ali v velikem šte¬
vilu njenih obožateljev, kar jih je raznesel glas
po širokem svetu, ni bilo nobenega izbranega.

Ratmirov je hitro napredoval na svojej poti,
ktera bi se francozki imenovala pot dostojanstva.
Debeli general ga je prehitel, priljudni general
pa je ostal za njima.

Povsod, kjer koli je živela Irina, bival je
tudi naš prijatelj, Sozont Potugin: le redkokrat
se je shajal ž njo in ona ni imela posebne po¬
trebe, da bi zdrževala z njim zvezo. . . . De-
vojčka, ktero je bila Irina njegovemu varstvu
izročila, je bila nedavno vmrla.

Konec.