943
Ivo Zorman, Sončnica navadna
VLADIMIR GAJŠEK, BELI LIST
V prvi pesniški zbirki (1967) razdeljeni na cikle Prispodobe luči, Senca sanjskega sveta, Edvardove pesmi in Mesec v kvadratu niha pesniški izraz med deklarativno neposrednostjo, idejo, tezo in metaforičnostjo. Iskanje človeka akcije za humanističnega Človeka dobiva razsežnosti osrednjega idejnega programa zbirke (Prispodobe luči, Človek, Gladiator, Moj stari, Suženj, Zasliševanje). Cikel Edvardove pesmi sega motivno v pesniški svet starih angleških balad (Edvard), v ciklu Mesec v kvadratu pa stopa v ospredje tema prebujanja ljubezni in osebnostnega zorenja. Pesmi ne izrabljajo stalnih pesemskih shem (razen nekaj izjem), bližji jim je pripovedni verz v znanem VVhitmano-vem stilu. Nihanje med ljubeznijo (nekonvencionalno čutnostjo), prebujanjem moškosti in vitalizmom, akcijo, poizkuša vzpostaviti v posameznih tek-
stih humanistično normo, vendar so njeni obrisi razpeti med konkretnim svetom (opazni so posamezni socialni motivi) in človekovo intimo. Iz diho-tomije med obema poloma, iz katerih skuša avtor izluščiti in prvotnega obrisa jasno podobo sveta in sebe v njem, izhajajo prve sodbe o svetu (Suženj).
Druga Gajškova zbirka Dežela nožev (1970), razdeljena na cikle Sovražnikovo seme, Centavri so med nami, Dežela nožev, Raztrgane fotografije, Hijene, Pozabljeni rovi, aktualizira najprej motiv pobeglega otroštva (Kdo je ubil v meni otroka?), ljubezni (V mojih zenicah), človekove revolucije (Sovražnikovo seme, Mir z vami). V ciklu Centavri so med nami se iz groteskne vizije sveta po načelu naravnega urejanja stvari in pojavov lirski subjekt na posameznih mestih odloča za konformi-zem. Cikel Dežela nožev stopnjuje nadrealistično metaforiko in skozi njo gro-teskno-vizionarno perspektivo sveta. Podoba kaotičnega subjekta, v kateri Gajšek kopiči polarnost konkretnega sveta in metafizične simbolike, daje vtis martirija. Podobne ugotovitve ve-veljajo tudi za cikel Raztrgane fotografije, le da je v njenem zaključnem tekstu Kosi obrazov letijo po zimskem zraku opazen poizkus revoltiranega obračunavanja s planetarnim kaosom. Cikel Hijene stopnjuje zavest o prome-tejskem odnosu človeka do sveta in v katarzični akciji v imenu Prihodnosti, čistega Jaza (str. 71) išče razrešitev v metafizični Besedi, simbolu, sledi bivanja. V tekstu Ubiti Jurij se v zbirki edinikrat pojavi motiv ljudske pesmi, motiv življenja-tekme pa v Igralnih kartah. V drugi zbirki, Dežela nožev, se Gajškov izraz približuje jeziku Daneta Zajca (npr. simbol hijen), vendar mu da s strogo nadzorovano, grajeno vizi-onarno metaforiko izrazite, individualne poteze.
V tretji zbirki, Daljna težišča (1971), z dvema obsežnima cikloma, Globoka zemlja in Visoko morje, se ekspresiv-
944
M. Zlobec
nost jezika še stopnjuje. Struktura tek-' stov, na meji med poezijo in prozo, med odo in himniko, zanika oformlje-nost pesniškega sporočila. Metaforika, med katero bi raziskovalec odkrival vsakovrstne pesniške podobe, od enopomenskih izpovedi (Življenjepis) do impresionističnih, ekspresionističnih in nadrealističnih sintagem, odpira mesta nedoločenosti, odprtosti, tako da bi ob komaj nakazani, a sicer jasni misli že v naslednjem verzu, vrstici naleteli na vizicnarno, groteskno metaforo, antro-pomorfizacijo sveta, ali celo odmik od antropocentrizma v neantropocentri-zem. Zbirko uvaja Oda zemlji, zaključuje pa Oda morju, naslednje vsebinsko ravnotežje celote predstavlja po dvanajst Hvalnic in Tožb, tretje nasprotje podcikla Pesem za svobodne in Spomin na mrtvega prijatelja, medtem ko sodi v kompozicijsko središče zbirke prvih šest tekstov drugega cikla.
Gajškova poezija poizkuša z bogatim pesniškim izrazom aktualizirati kar se da celoten, sinhron in diahron pogled na svet, tako da se konkretnim pojavnostim ne odmika zaradi amorfnega, nedoločenega, negotovega odnosa do nenehno odkrivajočega sveta, ampak zaradi načina spoznavanja planeta, Zemlje. Spoj zgodovine v prerezu časovnih stanj s končno možno, sedanjo perspektivo, ne ustvarja hierarhije pojavov, saj bi ob jasni tezi morda že čez nekaj strani naleteli na antitezo, ob ideji na antiidejo, tako da ideološkemu polu Gajškove poezije ne moremo pripisati kaj več kot ene izmed sestavnih komponent zbirke. Bistvo Daljnih težišč (naslov si lahko razlagamo kot poizkus iskanja ravnovesja sveta, ravnovesja v svetu) je prej v metaforično odprtem jeziku, ki se zaradi izrabljanja jezikovne mase še najbolj približuje simbolistični prozi, kot pa idejni, sporočilni vrednosti tekstov. Jezik, medij poezije, ustvarja z metaforičnim prikritjem nakazanih tez temeljno napetost med ideološkim programom in njegovim zanika-
njem, daje zbirki potrebno izrazno ravnovesje in hkrati odpira prostor bralčevi aktualizaciji v številne smeri.
Popolnoma drugačen in v okviru njegovega razvoja nepričakovan pesniški izraz predstavlja Gajškova naslednja zbirka, sonetni venec Amfionova plun-ka (1973). Avtor da sonetom nekoliko spremenjeno shemo 5 4 3 3, ohrani pa akrostih: JAZ SEM TA AMFION. Vsebinska zasnova venca o Amfionu, graditelju Teb, temelji v grškem mitu. Motiv amfionizma, graditve sveta s pomočjo zvokov lire, preverja funkcijo sodobnega pesnikovega poslanstva, odkriva poezijo kot spreminjevalko sveta, kar dokazuje martirij v štirinajstem sonetu.
Zadnja zbirka, Beli listi* (1974), pomeni novo razvojno stopnjo znotraj oblikovanja lastne poetike. Spoznanje o izrazitem oblikovalcu pesniških sporočil, obvladovalcu jezika, ki se je v individualni zrelosti oblikoval v zbirki Dežela nožev, kasneje pa samo še potrjeval, dobiva v peti zbirki nove razsežnosti. Iz prejšnjega skrajnega izrabljanja besedne materije (Daljna težišča) se avtorjevo artistično variiranje obrne v drugo skrajnost: besedni minimum. Ves drugi cikel Ajd sestavljajo samo enozložni verzi (vokal ali zlogotvorni r in dva konzonanta) predvsem polno-pomenskih besed, zlasti samostalnikov in v shemi 3 3 5, 3 5 5, 5 5 5, sestavljajo urejeno pesemsko sporočilo. Gaj-škov pesniški postopek je inovativen in ponovno dokazuje avtorjevo iskanje in odkrivanje novih pomenskih in formalnih plasti oblikovanega jezika. Npr.
Pod
oči
gre
rak.
Trd.
Rja
žge ude.
945
Vladimir Gajšek, Beli list
Kup
zrn.
........
Sto
rok
tre
lan
Kje? (str. 42) • Prvi cikel, Enooko zrcalo, aktualizira nove variacije formalne strukture, tako da je ob enozložni kitici oblikovna novost daljša kitica, samostojna pomenska in formalna celota, ki jo avtor postavlja na sredino, začetek ali konec obveznega trokitičja. Impresionistične podobe sveta, narave, človeka, spominjajo na nekatere Kosovelove tekste iz dvajsetih let. V posameznih tekstih se metaforika približuje ekspresionizmu, njegovi kozmični varianti, v kateri dobiva lirski subjekt že znano dimenzijo mar-tirija. V metafizični simboliki: Neznanec, Beli ognjeni Jurij, jekleno razpelo, Pan, Bog ... išče lirski subjekt možnost reinkarnacije in osmislitve.
V ciklu Ogorki v temi dobi impresionistična in ekspresionistična metaforika nove razsežnosti, predvsem nove motive ljubezni, smrti, slutnje usode sveta, vesoljne katastrofe, ob impresijah narave. Pesniški izraz ostaja v vsej zbirki formaliziran v trokitičja. V ciklih Ujeto tihožitje in Igle in luč se motivno variiranje še stopnjuje, ostaja pa že v okviru nakazanih tem.
Gajškova poezija v Belih listih združuje inovativno formo z znanimi motivi, temami, dokazuje artistično spretnost in iskanje sorazmerja med vsebino in formo, kar je ena izmed temeljnih sestavin Gajškove poezije sploh. V motiviki Gajšek ni inovator, saj se v nekaterih vizionarnih slutnjah in impresijah vrača k nekaterim prvinam impresionistične in ekspresionistične lirike. Z velikim smislom za spreminjanje, dopolnjevanje lastne poetike si odpira nove raziskovalne in ustvarjalne postopke v jeziku.