Šola in dom. iii. AH so taki starši že zadosti pripravili otroke za šolo, kateri pravijo: BKako smo veseli, da hodi otrok v šolo, iinamo vsaj doraa mir pred njem? Kako neki si taki starši šolo predstavljajo, kateri otrokora pravijo: BLe Cakaj ti, ki ne ubogaš, pojdeš v šolo, tam bo pa šiba pela". Domača odgoja naj roko podaja šoli, naj jo podpira. Tukaj pa ni dosti, da otrok le o pravem času z doma gre. Kaj slabo tudi starši šolo podpirajo, ako samo pri začetku leta otroka priporočajo učeniku, da naj iina poterpljenje ž njim, sicer se pa vse leto toliko brigajo zanj, kakor za lanski sneg, a vendar na koncu leta prašajo: nBo li moj otrok prestopil v višji razred"? Ne tako, spoštovani starši. Večkrat med letom poprašajte, kako vaši otroci napredujejo, marveč podpirajte ukaze učiteljev pred vsem pa njegovo kaznovanje. Gotovo ste že večkrat slišali od otrok, kateri ne slišijo drugače, ako ne čutijo. Nikar se tedaj ne hudujte nad učiteljem, ako ga nekoliko v šoli priderži, huje kaznovati ga že skorej ne more. Ravno sedaj, ko učitelji toliko kolikor nič otroke kaznovati morejo, skerbite, da bode svarjenje učiteljevo in druge niale kazni kaj pomagale in otrokom v spomin vtisnile. Kraljevič angleški je bil dolgo časa v pokoro svojim učenikom posebno pa učiteljici v francosčini. — Kraljeviča ni nihče kaznoval, in na to je stavil svoje upanje. — Ko ga enkrat učenica dobro okrega, kar na ravnost pravi: Tega se jaz ne bodem učil, jaz sem princ Valeški, nii ni treba, Njegov oče, pokojni princ Albert, je pa dobro poznal dolžnosti iočetove. Poklical je vse učitelje skupaj, in vpričo njih ga je tako dobro našeškal, da ga ni bilo potem več treba, — in kraljevič dan danes prav dobro govori francoski. Tako delajo pametni starši tudi v visokih krogih. Dan danes ste pri otroški izreji dve poglavitni napaki. Starši nočejo nič slišati od napak svojib otrok. Ako učitelj pravi: To je res prav svojeglaven otrok, bo predobra mati precej rekla: nTo pa že ne, ni ga pohlevnejšega otroka od mojega Nandeka, le enmalo živ je, a do mene ni bil nikdar svojeglaven". — Učitelj si pač svoje misli, ako ravno nič ne reče; ti skerbna mati mu še nisi nikdar nič odrekla! Drugikrat pa toži učitelj, da je fant ves mehkužen. sTo ni mogoče", pravi slepa mati, Mmarveč je strasten in ognjevit". Da, da, dobra mati, ravno pomehkuženi otroci nič ne store in se razlute" pri vsaki priliki. — Pa, gospod učitelj, ako verujete kaj tacega slabo poznate mojega otroka! Kaj tacega sliši učenik navadno vsaki dan, kedar koli staršem pove napake njihovih otrok. Naj bolj čudno je pa to, datako govore starši, kateri sicer pravijo učeniku: nTukaj imate mojega dečka; bodite ostri ž njim, in kedar bo treba, povejte mi, da ga sam kaznujem". Kedar slišim starše, da mi kaj takega pripovedujejo takrat si pa že inislim: No sedaj mi bo pa treba varnemu biti. Druga poglavitna napaka pa je, da starši ne kaznujejo napak svojih otrok, dasiravno so jih spoznali. Pri 12 in 13 letih so že naši otroci gospodje in gospodičine, takih tako nihče ne sme kaznovati, predno pa pridejo do teb let, so pa preveč majhni in ljubeznjivi, sej še nič ne razzumo. Otroci potem niso nikdar kaznovani, in vendar pravi neki izveden mož, da se pri otroški izreji mora slišati ihtenje in jokanje, ako se ne ihtijo otroci, jokajo pa potem starši, ko otroci dorastejo. Otrok, kateri ve, da se mu doma nič ne zgodi, ako je učenik nezadovoljen ž njim, ubogal bo malokedaj. Tedaj starši, poraagajte učeniku. nikar ne jemljite učeniku veljavo vpričo otrok. Odraščeni sicer obžalujemo, ako je učitelj kaj napačnega storil, pa nikar ne pozabimo, da učenika grajati vpričo otrok zlega ne popravi, marveč ga povekša. Slavni zgodovinar Raumer pripoveduje, da se je od tačas jelo pri njem zgubljevati spoštovanje do učenika, ko rau je oče povedal, da učenik ne zna peres obrezovati. Domača odgoja mora pa šoli pomagati. — V tem trenutku, ko otroci hite domov, jih učitelj ne nadzoruje dalje. Ako se po poti uespodobno vedo, dolgo časa se obotavljajo in nerodnosti uganjajo, učitelj za to ne more biti odgovoren. To morajo starši zabraniti, ker čuvajo nad tem, da otroci pridejo o svojem času domov. Starši morajo tudi skerbeti, da se to res izveršuje, kar se otrokom v šoli sploh veleva. V šoli se veleva n. p. otrokom: »Spolnujte zapovedi Božje". Starši bodo pa otroku, ako ga na laži dobodo, naravnost rekli: Dete moje, ti ne spolnuješ zapovedi božje, lagati je zoper osmo zapoved Božjo. Starši morajo pa tudi skerbeti, da otroci izdeljujejo svoje šolske naloge, in da jim pomagajo, kjer koli morejo. Pa le vse v pravi meri! Nekateri preskerbni stariši otroke preveč obkladajo z učenjem. To ni prav! Otrok mora imeti tudi počitek; preumetno izrejena zelišča se spridijo, ako neha umetna izreja. Konečno še eno besedo! Cerkveni prijatelji in neprijatelji so v tem enih misli, da je pri odgoji veliko napačnega, in da iz tega izvira veliko zlega v današnjem času. Tedaj se skuša in skuša s šolo in od^ gojo. — Pozabimo pa prav radi resnico, katera se nikdar ne da utajiti: Otrok ostane le otrok, in je dobro izrejen, ako ve [le to, kar mu je naj bolj potrebno vedeti, — poglavitno pa je, da je serce požlahnjeno in dobro. Ker pa tega ni, otrok ni dobro izrejen, ako še toliko in toliko ve, — naj raolčimo od tega, da bode to vse pozabil, kedar doraste. To vendar vsaki dan vidimo, da je priprosto pa dobro izrejen deček revnih staršev veliko bolj srečen tudi v svojih opravilih, kakor skerbno podučevani otroci, katerih serce je sprideno. Kjer je kerščansko življenje po družinah, in kjer so šole tudi po kerščansko vravnane, tam tudi ne bo brez prave odgoje. Tistim pa, ki vedno kličejo po zboljšanji sveta pa po pravici kličemo: Skerbite za kerščanske družine, skerbite za kerščanske šole, potem bo na svetu marsikaj bolje!