»Učitelj priporoča vodo, sam pa pije vino t« Izpoved prof. dr. Rudolfa Smoleta z Dunaja. (Z avtorjevim dovoljeniem poslovenil Horvat R.) 1. marca mi je prinesla pošta žalostno vest: Franc Paschek ie ponoči 27. II. 1927 umrl za pljučno tuberkulozo. Komaj 34 leta star, je preminul ta za vse lepo in dobro vneti mož. Bilo je septembra 1904. Kot suplent sem dobil v zloglasni Ijudsiki šoli v Favoritih 5. razred s 52 učencema. Večina učencev je bila v 14. letu, zapušcena in pripravliena na razne hudobije. Prvi šolski tedni so bili v resnici strašni. Razgraiače je bilo treba navaditi na rcden šolski obisk in na sodelovanje sploh. Ni mi preostajalo ničesar drugega. nego uporabljati različne vabe. Kdor je obiskoval ves teden redno pouk, je dobil v soboto pero, — kdor ves mesec, pa barvnik. A tudi vsemu razredu sem pripravil veselje. Ako so bili kak dan navzoči vsi učenci, sem jim pripovedoval napeto zgodbo. Na majhni tablici smo zaznamcnovali število takih dni. Poleg tega smo se take dni igrali popoldne na bl'ižnjem travniku. Vzlic temu nismo mogli privaditi na reden obisfk 6—8 učencev. Zato so sklenili dečki, ki so žejali po povestih, da bodo te ne- redneže sami vsako jutro spravili v šolo. Mene so poverili, da pripeljem tri najhujše »zločince«. Nekega dne v novembru sem čital v zbornici vabilo k predavanju prof. dr. med. Maksa Kassowitza »Nujnost brezalkoholnc mladinske vzgoje«. Pod vplivom spisov Henrika Scharrelmana in svoje velike vneme za učiteljski poklic sem se udeležil tega predavanja. Prvikrat v življenju sem sedel v predavalnici anatomičnega instituta. Zelo sem se čudil, da se je od 3000 dunajskih učiteljev udeležilo predavanja le 40. Globoka izvaianja tega izbornega predavatelja me niso mogla izpreobrniti k abstinenci. Vendar sem sklenil: Svojim učencem bom pripovedoval o škodljivosti alkoholnih pijač in sicer takoj drugi dan. In tako je bilo. Med odmorom so se zbrali otroci okoli mene in tedaj sem začel. Ob sklepu sem rekel: »Ko pridete danes domov, pripovedujte to natanko svojim staršem. Jutri vas bom vprašal, kaj so re'kli!« Drugi dan sem spraševal deeke po vrsti: Kakšni so bili odgovori? Ali ni oče rekel ničesar, ali pa je odvrnil v pristni dunajščini kratko in jedrnato: »Je že prav!« »Pusti me pri rrriru!« »Nehaj že s svojimi ncumnostmi!« Ko sem izprašal že 14 učcncev, je prišel na vrsto Paschek Franc. Njegovi tovariš: so se hehetali, France pa ni hotel povedati. Ko sem mu zagotovil, da ne bom nič užaljen, ako je rekel njegov oče kaj grobega, je povedal v pristnem favoritskem dialektu: »Moj oče je rekel, da učitelj res priporoča vodo — sam pa pije vino!« Glasno grohotanje je zadonelo po razredu. Nekaj šaljivcev si je pomežiknilo, meneč: »Ta mu jo je dobro zasolil!« Močno sem zardel do ušes, v sencih m-i je tolklo kakor pri najhujši mrzlici. 52 para oči sta me izpraševala: »Kaj boš odgovoril na to?!« Moj položaj je bil od sekunde do sekunde težavnejši, samo hitra odločitev me je mogla rešiti. Spotikajoč se sem odgovoril: »Francl, tvoj oče jc govoril resnico. Jaz sem resnično pil do sedaj dnevno en ali dva vrčka piva, ob nedeljah in praznikih kozarec vina ter pozimi čaj z rumom. Od danes dalje pa bo drugače. Obljubljam vam, da ne bom izpil več niti kaplje vina, piva ali žganja!« —Svečano tihoto je prekinil Francelnov glas: »Bomo videli!« Novo grohotanje. Z odločnim glasom sem izjavil: »Svojo besedo hočem držati!« Doma je bil prvi polom, ko sem razodel svoji materi svoj sklep. Dobra žena je bila vsa iz sebe. »Kako si se mogel tako prenagliti! Le kar pij, saj tc ne vidi noben učenec!« je bil njen nasvet. Drugi polom je bil pri odborovi seji favoritske mladinske organizacije. Ko sem zahteval od natakarskega vajenca kozarec mineralne vode, je ta v prvem hipu obstal odprtih ust pred menoj. Šele čez par hipov se je počasi obrnil, odšel majajoč z glavo ter se vrnil prav tako presenečen s kozarcem vode. Da, da, natakarski vajenci imajo svoje mnenje o »vodopiveih«. — Nekaj tovarišev je zašepetalo: »Smola je gotovo spolno bolan.« Pozimi so se privadili mati in tovariši na kozarec vode pri jedi in sejah, spreobračanje, zasmehovanje in draženje je prenehalo. Ko je zopet nastopila pomlad, sem bil zopet z mladino vsak dan na igrišču. Nekega popoldne pride tovariš in iifj zakliče spričo otrok: »Danes je seja pri Kolbecku!« Po končani igri sem odšel k seji. Ko sem prišel tja, se je seja že začela. Natakarski vajenec — o, ta si je hitro vse zapomnil! — m'i je prinesel brez naročila kozarec mineralne vode. Naerikrat klikne predsednik: »Rad bi vedel. zakaj gleda ta paglavec ves čas semkaj!« Vsi so pogledali v okno, jaz seveda tudi. In kdo je bil Paschek Francl! Nos je pritisnil tesno k šipi in opazoval svojega učitelja. Ko sem stopil k oknu, se je Francl hitro obrnil in zdirjal preko trga proti Favoritom. Med 'in po seji pa me je neprestano mučila misel: »Gorje, če bi te videl Francl pri kozarcu alkohola!« Naslednje jutro sem prišel v razred šele po zvonjenju, ker sem se zamudil v upraviteljevi pisarni. Součenci so se gnetli okoli Francla. Na moj migljaj so odšli na svoje prostore, stali tam ponosno ter me gledali s svetlimi očmi: Vprašal sem: »Paschek, ali si se včeraj prepričal, da sem bil zvest svoji obljub'i?« Odločno 'in veselo je zaklical Francl: »Da!« Od te minute dalje je svetila nad nami zvezda zaupanja in Ijubezni! • Paschek Franc! Četudi počiva tvoj pepel v zemlji, tebi in tvojim tovarišem sem hvaležen za tisto naglo odločitev, ki je nisem nikoli v življenju obžaloval, ki je prinesla meni, moji rodbini in mnogim mojim učencem velik blagoslov.