J?n posti j47Qß Trjjf 1 Tiskovina 1 Poštnina ni-,* —----Ü2—üoscnina plačana P. n. S?0?3 osrednja knjižica dr.France Sušnik" Na gradu l -j90-Ravne na _______ a horoškero - SLO Celovec • četrtek • 28. marec 2002 štev. 13 (3162)• letnik 57 • cena 0,73 evra Sosveti soglasni o poglavitnih vprašanjih Q osvet za slovensko narodno J skupnost pri uradu zvezenga kanclerja je tokrat zasedal na Gradiščanskem in sicer skupaj s sosvetom za gradiščanske Hrvate, sosvetom za Madžare ter sosvetom za Rome. Sprva je slovenski sosvet obravnaval razdelitev podpor za leto 2002. Ker je bil predlog usklajen med vsemi člani sosveta, je bil tudi soglasno sprejet. V drugem delu skupne seje je tekla razprava o postavitvi dvojezičnih tabel na Gradiščanskem ter o posledicah odločitve ustavnega sodišča glede dvojezičnih topografskih napisov za Gradiščansko. Predstavniki gradiščanskih Hrvatov so orisali razvoj pri postavitvi dvojezičnih tabel in ugotovili, da so s posebno informacijsko kampanjo ustvarili konstruktivno vzdušje, tako da postavitev ni povzročila težav, saj so se vse politične stranke na Gradiščanskem izrekle zanje. Poleg tega je prekomejno sodelovanje dalo manjšinskim jezikom novo funkcijo. Večjezičnost ob upoštevanju manjšinskih jezikov je pozitivna vrednota, s katero se strinjajo vsi politični dejavniki na Gradiščanskem. Dejansko se je Gradiščanska v zadnjih letih tudi gospodarsko zelo opomogla in je danes po vseh podatkih pred Koroško. Po daljši in konstruktivni razpravi so člani sosveta sklenili: 1. Predsedniki in podpredsedniki vseh sosvetov bodo pripravili usklajen predlog za razrešitev odločitve ustavnega sodišča v zadevi dvojezičnih topografskih napisov. 2. Poleg tega bodo pripravili tudi predlog za ureditev manjšinskih radiev v okviru ORF in 3. Na skupni seji vseh sosvetov bodo te predloge potrdili in jih posredovali zveznemu kanclerju. SPD JEPA-BAŠKO JEZERO vabi na koncert »25 let tambura-škega ansambla« v nedeljo, 31.3., 20.00 v kulturni dom v Ločah Nast.: Bernarda Fink-Inzko, Gerhard Tischler, Kvintet Smrtnik, sestre Urschitz, Fermata z Dunaja, Rising Sunin, Tam-buraSki ansambel Loče. Po koncertu ples s Tambečari. DRAGI BRALCI! Tale velikonočni šopek vam poklanja uredništvo z najlepšimi željami za prijetno praznovanje in veselje v družinskem krogu! Veselo veliko noč! PREBLISK učakal bi jo rad ... Dočakali smo jo, vsaj po koledarju. Detela pa čaka še drugačne pomladi: ko bo samoumevno, da je jezik Slovencev pač eden od jezikov, da je deiela zato zanimivejša in da se splača, da ga znamo, ker se splača vse, kar znamo, česar smo sposobni in kar nam odpira dodatne poglede na tivljenje. Čakamo kot Izraelci svojega boga. Kot Samuel Beckett na Godota. Pa vendar bi bilo uresničenje te naše vizije v resnici tako enostavno, z dobrim mišljenjem, s premagovanjem nacionalističnih predsodkov, s spoštovanjem in ne nazadnje: z zavedanjem te skupne zgodovine Koroške. Niti priblitno si ne domišljam, da bi bilo pod vodstvom kake druge stranke v deželi to mogoče. Slovenci - dobrodošla tema predvolilnih bojev, ko stranke tekmujejo v tem, katera bo pokazala več sovraštva do dela deželnega prebivalstva. Na sovraštvu, izmejevanju, Prišla bo pomlad, na predsodkih se rojevajo vojne. Na tem gnoju rastejo tisti duhovi, ki potem v kriznih časih pokažejo svoj pravi obraz. Tako kot pred 60 leti. Bili so sosedje, sodelavci, sodeželani, ki so poslali 300 slovenskih družin v taborišča. Žrtve so odpustile, niso pa pozabile. In tudi drugi tega ne smemo pozabiti. 5. W. k 60-letnica pregnanstva in upora 1942-2002 Nedelja 14.april 2002 13.00 Spominska maša, stolnica v Celovcu 14.30 Spominska slovesnost s simfoniki RTV Slovenije, Dom glasbe v Celovcu Zveza slovenskih izseljencev ; Pokrovitelj Narodnim avetorrfkdnaskih Dr- Peter nieder Slovencev Predsednik parlamentarne Zvezo slovenskih organizacij skupščine Sveta Evrope Slovensko prosvetno zvezo Krščansko kulturno zvezo Dušnopastirskim uradom Državni sekretar dr. Simoniti sprejel predsednika NSKS in ZSO 1/ponedeljek je dr. Iztok Si-V moniti, državni sekretar v slovenskem zunanjem ministrstvu, po novem pristojen za zamejce in Slovence po svetu, sprejel predstavnike koroških in štajerskih Slovencev. Državni sekretar je poudaril, da R Slovenija spoštuje subjektiviteto Slovencev v zamejstvu in vlogo osrednjih organizacij ter koordinacijskega odbora koroških Slovencev. Nadalje je poudaril ambicije Slovenije za članstvo v NATO ter Evropski uniji. Ravno v tej zadevi bo letošnje leto zelo pomembno. V procesu evropskih integracijskih procesov se tudi izboljšujejo pogoji za zaščito manjšin, kajti na mednarodnopravnem nivoju se poleg člena 7 ADP razvijajo v okviru Sveta Evrope novi mehanizmi manjšinske zaščite. Predsednika ZSO in NSKS sta poudarila, da so Slovenci v Avstriji pred novimi izzivi tako na formalnopravni (odločitve ustavnega sodišča) kot tudi na vsebinski ravni, namreč modernizaciji svojih struktur. Pogovora sta se udeležila tudi podsekretar v zunanjem ministrstvu gospod Pelikan s sodelavko ter generalni konzul R Slovenije v Celovcu gospod Jure Žmavc. LJUBLJANA Pred vinskim sejmom Qred bližnjim vsakoletnim I mednarodnim vinskim sejmom v Ljubljani je v torek 33 enologov iz dvajsetih držav zaključilo ocenjevanje vinskih ZVEZA KOROŠKIH PARTIZANOV vabi na spominsko svečanost v nedeljo, 7. aprila 2002, ob 11. uri na pokopališče v Železni Kapli. Poklonili se bomo žrtvam nacističnega nasilja. Govori, polaganje vencev, recitacije, pel bo mešani pevski zbor SPD »Zarja« Pridite s prijatelji in znanci! vzorcev. V oceni je bilo kar 839 vin iz 26 držav sveta. Rezultate bodo sicer objavili šele ob otvoritvi sejma, vendar pa je že znano, da se očitno končuje obdobje priljubljenosti sladkih vin, saj so prednjačila predvsem rdeča in suha bela vina. Ko so v vinskih vzorcih iskali napake in jim pripisovali negativne točke, pa so letos enologi (to so strokovnjaki za vina) največ pozornosti namenjali bistrosti in barvi vina, intenzivnosti in kakovosti vonja ter obstojnosti okusa. Ljubljansko ocenjevanje vin sodi v vrh tovrstnih svetovnih prireditev, saj so se podobne strokovne ocene že preveč sko-mercializirale. Zato mnogi vinogradniki svoje vzorce pošiljajo v Ljubljano bolj zaradi strokovnih izidov kakor pa zaradi podelitev priznanj ali medalj. 48. mednarodni vinogradni-ško-vinski sejem bo od 15. do 19 aprila na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, vzporedno z 41. sejmom kulinarike, prehrane, opreme za gostinstvo, hotelirstvo in gospodinjstvo. DVOJEZIČNE TABLE IN DISKUSIJA V GALICIJI POSTOJNA Ustavno sodišče in veleizdaja Kongres Demokratične stranke upokojencev odločno o položaju Slovencev v zamejstvu KI a tematiko »Prepir zaradi IM dvojezičnih tabel - ogrožen mir v deželi« je v torek, 26. marca 2002, zvečer tekla diskusija v Galiciji. Prireditelj je bil hajmatdinst, kot diskutanti pa so sodelovali predsednika ka-hadeja in brambovcev, Josef Feldner in Fritz Schretter, ter deželnozborski poslanci Lobnig (FP), Volautschnig (SP) in Raimund Grilc (VP), ki je hkrati tudi pliberški župan. Diskusijo je vodil žumalist Heinz Stritzl. V občinstvu, ki je zvečine prišlo od drugod, Galičanov je bilo preklemano malo, je tu in tam na rjavo ogvantanih prsih pobliskavala pločevina menda težko prisluženih medalj, nad pivniškimi omizji so se mešale srage cigaretnega dima in izparine zagretih poslušalcev. Arena je bila pripravljena. Podpredsednik hajmatdinsta, domačin Franz Jordan, je s svojim osladnim načinom in s cinično pripombo »Zdaj je konec slovenskega koncerta želja« razgrel občinstvo in razpihal nacionalistične emocije. Ponosno je naznanil, da je menda vsak tretji Galičan član domovinskih organizacij. F*ri takšni klienteli se grobosti na račun koroških Slovencev že splačajo in je svojo nestrpnost do vsega, kar je slovensko, možno brez ugovarjanja prodajati kot pot odkritega dialoga. Feldner je ponavljal svoje stare fraze o majhnosti manjšine. Nekdaj je to bila »mini-minderhajt«, danes je to »deset-tisoč oseb«, ki dobivajo ogromne podpore in hočejo večini diktirati ter ji vtisniti svoj pečat. Kahade, ki se ima sam za največjo patriotično državljansko gibanje, česar takega seveda nikoli ne bo dopustil. Slovenci naj se odpovejo spominu na partizane, naj končno priznajo izid plebiscita, predvsem pa naj se končno odrečejo novim dvojezičnim tablam. Te da so simbol slovenskega teritorija. Feldner je pleteničil o nacionalnem posestniškem stanju na Koroškem in zahteval, da mora predsednik ustavnega sodišča Adamovich, ki je spet bil tarča žolčnih, žaljivih in neokusnih napadov, odpovedati svojo udeležbo na diskusiji 8. aprila v Tinjah. Fritz Schretter, predsednik brambovcev, hajmatdinstovega ideološkega dvojčka, je dejal, da KAB razsodbe ustavnega sodišča nikdar ne bo priznal. Več kot 300 dvojezičnih krajevnih napisov da bi izkazovalo slovensko ozemlje na Koroškem, ki ga ni. »Slovenci so do zdaj dosegli vse, le teritorija še ne. Dvojezični krajevni napisi pa so simboli, ki krepijo identiteto in z njimi hočejo dokazati slovenski teritorij na Koroškem.« Schretter je predstavil svoj recept za ureditev manjšinskega šolstva na Koroškem: 8-10 središčnih šol za Slovence, prav toliko ravnateljev, med 60-70 učitelji - in »problem je enkrat za vselej rešen«. Svobodnjaški poslanec Lobnig se je obnašal kot fundamentalist nemške Koroške, neizprosen kot britev. Slovencem je očital dvojno strategijo: za okroglo mizo so za dialog, potem pa se obračajo na ustavno sodišče. Nove dvojezične table so možne šele potem, ko bojo znani podatki letošnjega ljudskega štetja. Treba je vključiti občine in prebivalstvo. Lobnig je trdil, da table ne pospešujejo miru. Kot Feldner in Schretter je tudi Lobnig zahteval preštevanje manjšine in evaluacijo zdajšnjega dvojezičnega šolstva. Ob tej masirani fronti nem-škonacionalnih zahtev in predlogov, kako Slovence čim bolj spraviti na kolena, sta diskusijska prispevka Raimunda Grilca in Josefa Volautschniga bila res prava uteha. Ostala sta stvarna in nista polarizirala. Grilc je dejal, da je za izvedbo razsodbe ustavnega sodišča pristojen parlament, ne pa občine ali dežela. Rešitev bo treba najti na Koroškem, in to v sodelovanju s Slovenci, ne pa proti njim. Potem naj se ponudi parlamentu, ki jo bo gotovo z veseljem prevzel. Pliberški župan je zahtevo po preštevanju manjšine odločno zavrnil. Volautschnig je menil, da je treba izrabiti manevrski prostor, ki ga dopušča razsodba ustavnega sodišča. Tudi on je proti temu, da bi odgovornost za postavitev dvojezičnih krajevnih napisov zvalili na občine. Pri nekaterih mnenjih iz občinsta se je kar koža naježila: razsodba ustavnega sodišča da pripravlja odcepitev južne Koroške k Sloveniji. Zato je ravnanje ustavnega sodišča treba obravnavati kot akt veleizdaje Franc Wakounig KI i dolgo od tega, ko so neka-IMteri iz Kärntner Lands-mannschafta (tudi Sepp Prug-ger), iz vrst KHD-ja in KAB-ja govorili še o »domovini zvestih koroških društvih in združenjih«. Desetletja trajajoče poudarjanje zvestobe domovini predpostavlja, da so nekje na Koroškem ljudje, ki so nasprotniki Koroške. Naj bi bili to mi, koroški Slovenci, ali oni, ki so se kmalu po prvi svetovni vojni borili za priključitev k Nemčiji? Mnogokrat so o domovini zvestih društvih govorili ljudje, ki so bili že kmalu po letu 1920 zvesti Hitlerju in leta 1938 izdajalci svoje domovine Avstrije. Taki so občutili konec vojne leta 1945 kot izgubljeno vojno in največjo življenjsko katastrofo. Ker jih je bilo mnogo, so si na Koroškem pod zanje ugodnimi razmerami - začetek hladne vojne - kmalu opomogli in zavzeli podobne odločilne položaje v gospodarstvu, politiki in drugod, kot so jih imeli v času nacizma. Protislovenska politika se je lahko Qretekli konec tedna je imela I 5. kongres najmanjša koalicijska stranka v Sloveniji. Na kongresu so izvolili novo vodstvo, na predsedniškem mestu je Janka Kušarja zamenjal Anton Rous. Delegatke in delegati so na kongresu sprejeli tudi naslednjo Resolucijo o položaju slovenske manjšine sosednjih državah: Slovenska manjšina v Avstriji na Koroškem in Štajerskem je še vedno izpostavljena pritiskom nemškonacionalnih sil. Na Koroškem deželni glavar Haider v posmeh demokratičnim institucijam v Avstriji in Evropi, nadaljuje svojo protislovensko politiko. Zavračanje odločbe avstrijskega ustavnega sodišča o postavitvi dvojezičnih topografskih napisov na južnem Koroškem je samo vrh leden gore. Vse to počne v soglasju s protislovenskimi organizacijami, kot je koroški Heimatdienst in ob tihi podpori ostalih političnih strank. Gre za politiko, ki vodi slovensko manjšino v asimilacijo in posledično temu v dokončno izginotje. Še posebej nas skrbi, da Avstrija tudi na državni ravni proti temu ne ukrepa, kljub jasno zapisanim obveznostim v členu 7 Avstrijske državen pogodbe. Zato pozivamo avstrijsko državo, da dokaže svoje trditve o tem, da je člen 7 izpolnjen tudi v praksi in začne za začetek spoštovati vsaj svoje pravne norme. Prav tako pa tudi, da začne udejanjati zaščito tudi za Slovence na avstrijskem Štajerskem, ki imajo svoje pravice nadaljevala, le spremenjenim razmeram jo je bilo treba prilagoditi. Zvesto so izpolnjevali naročilo gauleiterja Reinerja iz maja 1945 in Hitlerjevo: naredite mi deželo nemško. Vedno so govorili eno, delali drugo. Nikoli niso hoteli enakopravnega sožitja med nemško in slovensko govorečimi. Vsa leta so uspešno otežkočali ohranjanje slovenskega jezika na Koroškem, njegovo rabo in priznanje v javnosti. V mnogočem so uspeli. Na to in podobno sem pomislil, ko sem bral v časopisih, da Haider predlaga ukinitev finančne podpore radijskima družbama Korotan in Agora. Na občnem zboru Kärntner Landsmannschafta 2. 3. 2002 pa je menda povedal: »Morali bi pošteno preveriti, ali izdatki, ki jih imamo za narodno skupnost, dejansko dosežejo svoj namen in prispevajo h kulturni ohranitvi manjšine. Stalno dajati denar nasprotnikom Koroške - temu je treba napraviti konec.« prav tako zagotovljene v Avstrijski državni pogodbi. Ob tem, pa bi se morala tudi naša država Slovenija tudi dokončno izreči glede nasledstva Avstrijske državne pogodbe Demokratična stranka upokojencev Slovenije z zaskrbljenostjo spremlja položaj slovenske manjšine v Italiji, saj jo italijanska država potiska vse bolj na obrobje družbe. Potem, ko je lansko leto po dolgih desetletjih končno prišlo do sprejetja globalnega manjšinskega zaščitnega zakona, je Italija z zavlačevanjem izvajanja le-tega institucije slovenske manjšine privedla na rob obstoja. Tako grozi zaradi nezadostnega financiranja zaprtje gledališča, nekaterih medijev kot tudi vrste drugih institucij pomembnih za obstoj slovenske manjšine. Posebej opozarjamo tudi na vrsto drugih ukrepov, ki še poslabšujejo položaj slovenske manjšine. Posebej opozarjamo tudi na vrsto drugih ukrepov, ki še poslabšujejo položaj Slovencev v Italiji. Zadnje čase najbolj izstopa načrtovana razlastitev zemlje v Jeremitišču, kjer slovenski prebivalci bijejo neenakopraven boj z italijanskimi oblastmi. Načrtovano odpravljanje dvojezičnih osebnih izkaznic bi zagotovo še znižalo že doseženo raven zaščite manjšine. Zato pozivamo organe italijanske države, da čimprej oz. takoj začnejo izvrševati vsaj svoje lastne zakone ter tako omogočijo slovenski manjšini enakopraven razvoj v duhu evropskih norm za zaščito narodnih manj- Pred kratkim so poštarji prinesli propagandne letake KAB in KHD. Nekaj naslovov prispevkov v prevodu: Bo slovenska Koroška realnost?, Slovenija: Duh komunizma živi, ORF Koroška: Program le še za Slovence?, Slovenci provocirajo pogajanja na Dunaju, Manjšinska šola v praksi: na stotine milijonov - privilegiji - sod brez dna, Prepir zaradi krajevnih tabel ogroža mir v deželi. Prijava k dvojezičnemu pouku je istovetna s priznavanjem k slovenski manjšini!, Koroška: Konec s partizanskim kultom!, in, in, in. Toliko potvarjanja resnice, polresnic, izmišljotin, protislovenske miselnosti, nedemokratičnega agiranja, odklanjanja in zaničevanja slovenske besede, valjenja krivde za dogajanja na Slovence, nemškonacionalne miselnosti, obračanja zgodovinskih dejstev, nepriznavanja avtohtonega naselitvenega ozemlja koroških Slovencev, nasprotovanja postavitvi dvojezičnih krajevnih napisov,... na šin, saj se jih je Italija tudi sama zavezala spoštovati. Ker gre za obe državi, ki sta članici Evropske zveze in sta ratificirali vrsto dokumentov, ki urejajo položaj manjšin na evropski ravni, nas opisani problemi še posebej skrbijo. Slovenske pristojne državne organe ob tem pozivamo, da v svojih stikih z avstrijsko in italijansko državo, kot tudi v okviru mednarodnih asociacij, na nerešena in pereča vprašanja odločneje opozarjajo in zahtevajo njihovo takojšnje reševanje. Dodatno k temu pa še opozarjamo na nujnost že večkrat napovedane zakonske ureditve položaja zamejcev v Republiki Sloveniji. Kongres DESUS podpira vsa prizadevanja države Slovenije za zgledno ureditev položaja Slovencev v državah bivše Jugoslavije. Prepričani smo, da so slovenske narodne manjšine v Avstriji, Italiji in Madžarski, kot tudi Slovenci v drugih delih sveta sestavni del našega, slovenskega narodnega telesa. Zato DESUS za njih glasno izraža skrb povsod tam, kjer so jim onemogočene ali kršene pravice, ki jih manjšinam sicer priznavajo v sodobnih demokratičnih državah. Ureditev teh vprašanj - varovanja narodnih pravic - in doseganje evropskih standardov, ki smo jih v Sloveniji že davno zagotovili tudi v ustavi, je eden ključnih pogojev za delovanje vseh temeljnih principov Evropske zveze. In pred vstopom v EU mora biti urejena tudi visoka raven zaščite manjšin. boje dvanajstih straneh propagandnega materiala že dolgo, dolgo nisem bral. Prav zastudi se ti tako branje. Vsebina je potrditev, da na Koroškem po letu 1945 ni bilo denacifikacije. Zastavlja se vprašanje, ali je kaj takega mogoče uvrstiti pod v demokraciji dovoljeno svobodno izražanje mnenja. Mislim, da ne. Nagibam se k ocenjevanju tega kot protislovenska propaganda, ki v Avstriji (člen 7) ne bi smela biti dovoljena. Če namreč namenoma močno potvarjaš resnico, nastane laž. In če kaj takega nekomu škodi, mora v pravni državi biti vendar preganjano. Če že javni tožilci tega ne storijo, bi to delo moral prevzeti odvetnik. Upam, da se bo našel. Dovolil sem si svobodno izraziti svoje mnenje, ki pa ni le mnenje, pač pa tudi dejstvo, katero bi bili dolžni upoštevati vsi vse tja do deželnega glavarja. Kam me bodo kot rojenega Korošca prišteli, k prijateljem ali k nasprotnikom Koroške? Franc Kukoviča POŠTENJE IN DEMOKRACIJA Višek protislovenskega delovanja še ni dosežen Franc Černut Q o pregonu župnika dr. Ogrlic sa dobimo novega gospoda iz nekega zakotnega kraja zgornje Koroške. Je sicer nemškega porekla, a z gospodinjo sta kar prijazna do mene; večkrat me obdarujeta s slaščicami, a kljub temu se zanju ne morem preveč ogreti. Ostaneta mi tujca, ki nikakor ne moreta nadomestiti dr. Ogrisa. Življenje poteka nekam brez veselja, slišati je sicer o blestečih zmagah nemške vojske pod poveljstvom velikega führerja, ki podjarmlja eno državo za drugo. A na očetu vidim, da ga ta razvoj močno teži, saj ob vsaki »Sondermeldungi« postaja bolj in bolj zagrenjen. Iz tega le nekako po otroško sklepam, da to nikakor ne more biti v našo dobrobit, od sošolcev pa tudi zvem, da je celo iz naše okolice že nekaj vojakov padlo v vojni. Mar je torej to vzrok očetove skrbi, da bo morda tudi on vpoklican, morda moral celo na fronto? Nisem si upal napeljati pogovora z očetom na te stvari, raje sem molčal ter upal, da bo le vsega kmalu konec. V začetku meseca aprila 1942 je bilo doma sorazmerno veliko dela. Oče je vsak dan vstajal že ob prvem jutranjem svitu, še v mraku, poskrbel je za eno in drugo pri hiši ter potem odhajal na delo. Ko se je zvečer vračal domov, se je še naprej ubijal z delom, dokler je bilo še kaj videti. Sicer pa je bilo le malo denarja pri hiši, vsi smo bili socialno zavarovani, torej v primeru hujše bolezni ali telesne nezgode preskrbljeni. Poprej si še zdravniške pomoči nismo mogli privoščiti. Materi sem se moral pa vedno čuditi, kako je doma sama zmogla opraviti vse, po večerih pa je nam otrokom pomagala še pri učenju. Vedel sem tudi, da ni samo enkrat z visoko vročino delala v hlevu ali na polju, ker se je bala, da s potrebnimi opravki ne bi zaostala. In potem pride tisti usodni 14. april leta 1942 ... Že na predvečer se očeta poloti nek notranji nemir, ki ga je bilo v tistem času dovolj. Stopnjuje se še bolj naslednje jutro, ko še v mraku zapazi tam doli pred Birtovo domačijo dva kamiona in neke sence, ki se tam premikajo. Kaj, daje le to, potihoma sprašuje mamo; to slišim še napol zaspan v postelji. Nekaj se še pomenkujeta starša na dvorišču, nato slišim očetove korake odhajati, mama pa coklja v hlev. Tudi sam se pomalem dvignem iz postelje, treba se je napraviti za v cerkev, medtem sestri še pridno počivata in brat se nekam nemirno premetava v vozičku. Že napravljen zaslišim med brskanjem po šolski torbi na dvorišču trde korake. Skozi okno zaznam neke sence, ki se nekaj pomenjkujejo. Koj zatem Predigra in pregnanstvo Ko se bomo koroški Slovenci letos ob 60-letnici nasilne izelitve spominjali tistih mračnih dogodkov okrog 14. aprila 1942, ko je bilo okrog 300 družin pregnanih z rodne zemlje, je vsekakor treba vsaj delno osvetliti obdobje nazaj, odkar je pri nas zavladal nacifašizem. zaslišim pridušen glas matere, nato spet poveljujoče moške, razločim vendar samo toliko, da govorijo nemško. Po kratkem premolku zopet koraki, ki vstopajo v vežo, vmes nekaj je- Franc Černut, Lole je doraščal ob Baškem jezeru, v Zgornjih Dobjah. Družina je bila I. 1942 pregnana in izseljena v taborišče Frauenaurach. kleno zazveni. Hipoma se odprejo sobna vrata in v njenem okviru stoji mama z upadlim obrazom, ki je smrtno bled, oči močno odprte in v njih je razbrati strah. Zgrozim se ob tej podobi in jokaje se ji vržem na prsi: »Kaj je mama?« Tresoče njene ustnice skušajo nekaj povedati, a mesto kake besede se ji iztrga samo hripavi krik iz prs in šele tedaj vidim, da mi moli nek list, na katerem zaznam edinole žig z orlom, čigar kremlji oklepajo tisti zaso-vražen kljukasti križ. Končno najde le prve besede, ki prihajajo sunkovito iz njenih ust: ... hitro ... očeta ... pojdi... Takoj razumem ter hočem mimo nje v vežo. Šele sedaj zapazim tam neke oborožene uniformirance. Zmuznem se mimo teh na dvorišče, a že me eden od teh nadere: »Halt! du zeigst mir den Weg und jetzt marsch!« Torej se napotim proti Bačam, za mano pa urno koraka škorenj. Takoj mi pride misel, kaj le hočejo od mojega očeta? Umsiedlungszeit Mar ga hočejo odgnati kot pred dobrim letom dr. Ogrisa? Strašno me razburi ta zamisel in kar nehote mi uide iz ust: »Was wollen sie vom Vater?« A orožnik me najprej samo priganja: »Schneller, marsch!« Šele po nekaj korakih mi zadirčno odvrne: »Umsiedlungszeit ist gekommen!« Nič prav kaj ne morem početi s temi besedami, le renčavi glas me silno vznemirja, ne obeta nič dobrega - in doma mama, zakaj joče? Na žagi kmalu srečava očeta. Orožnik mu z odločno kretnjo izroči list s tistim orlom ter trdo pristavi: »Umsiedlungszeit ist gekommen, sie haben eine Stunde Zeit ...!« Oče, kot bi ga zadela stre- la, trenutno ostrmi, nato se nevarno zamaja, obenem pa izbruhne v dušljivi jok. Toda orožnik priganja: »Rasch, sie haben nur eine Stunde Zeit...« Skoraj v teku se napotimo proti domu. Že dober lučaj od tam je slišati jokanje, tarnanje, kot da bi bil mrlič pri hiši. Sestri jokaje begata za mamo, joka tudi brat v vozičku in v hiši je vse narobe. Drhte se objameta oče in mati vsa solzna, slišim samo - o Marija, o Marija ... Iznenada se oče iztrga iz objema ter nam vsem veli takoj na dvorišče; mami položi še mlajšega brata v naročje, nato nas začne vse postavljati ob steno. Mi vsi stojimo osupli ob hiši, oče pa kar najbolj glasno ukaže orožnikom: »Schießt uns alle nieder, wir verlassen unser Heim nicht!« Celo orožniki, med katerimi je tudi SS-ovec, so videti ob tem početju malo zbegani, zadnji stopi korak stran ter povesi oči, a drugi se ne zganejo. Še enkrat zakliče oče, toda poslednje besede se že utapljajo v silnem joku. Teta, ki jo zagledam šele zdaj, plane na očeta: »... ne. Franc za božjo voljo ...« »Abmarsch« Tudi SS-ovec počasi pritopi k očetu ter mu nekaj, komaj slišno zašepeta - ujamem samo besedi Regen in Sonne. Te besede pri očetu vidno zaležejo, malo se še obotavlja, nato mami nekaj naroči ter hitro odide v hišo. Sledim mu in vidim, kako začne spravljati stvari skupaj, tudi nekaj prekajenega nadeva v vrečo, teta mu pri tem pomaga. Njej naroča, da poskrbi za živino, dokler ... Ob tem spet zadrhti in tiho zajoče. Po hiši je videti strašen nered - odprte omare, nepostlane postelje, na mizi še zajtrk, ki se ga ni nihče dotaknil... In že pride povelje: Abmarsch! Oče skrbno zaklene hišna vrata, s solzami v očeh bežno preleti še enkrat celotno domovje, zgrabi dva največja zaboja in pridušeno nekaj zamomlja - ne vem ali je bila to molitev ali kletev. Tudi mi ostali si naložimo nekaj, kar je še našega in vsi jokaje zapuščamo Kovačevino, naše ognjišče. Tako se težko obloženi napotimo po majhnem gričku navzdol proti Birtu, kjer je že v zgodnjih jutranjih urah očeta vznemirjal kamion. Še preden dospemo tja, vidimo, da je tamkaj zbranih že več ljudi - Birtovi, Kvačičevi, Ulbinjevi, Kobvar-jevi, Amrušovi in pravkar privedejo še Zavmikove ter Fo-narjeve iz Bač, nadalje Zlanove in druge iz Podgorij ... Turobno je pozdravljanje s sosedi - solze, otroški jok in povsod tarnanje. Medtem ko bi se tod človeku trgalo srce, se zdijo Loče kakor izumrle, le od bližnje gostilne ter nekaj stran stoječe hiše je opaziti skrite gledalce, kako spremljajo dogajanja tukaj. Proti Celovcu Navzoči so tudi številni orožniki in SS-ovci, ki na podlagi listin še enkrat preverjajo, če so navzoči vsi, kateri so zapisani na seznamu. Eden teh sprašuje po moji babici, zakaj ni tu. Oče pojasni, da je že od leta 1939 v Ljubljani pri sinu; zanimivo, ni pa na seznamu brat Hanzej, ki je bil rojen leta 1941. Najmlajša od navzočih je komaj nekaj tednov stara Zlanova Lojzca iz Podgorij. Koje vse preverjeno, pride povelje: »Aufsitzen!« Nihče izmed navzočih ne ugovarja in prav hitro je vse na kamionu, ki se ob glasnem ihtenju potnikov nemudoma odpelje. Mi vsi otroci se krčevito oklepamo staršev, prestrašeni smo, ker jih doslej še nismo videli tako obupane in objokane. Oče in mati božata enega in drugega po laseh, skušata s prisiljenim nasmehom bodriti vse, a nič se jima ne posreči. Vozilo pa medtem že urno drvi po Rožni dolini. Polagoma se vzdušje le malo izboljša, začenja se pomenek med seboj in tudi nam otrokom ob tem malo od-leže. Po kaki slabi uri se menda 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 111 < i. 111 < I • 1111111 ■ 111111111 • i ■ 11111 ■ 1111111111 i 11 • 11 i 1111111 3 4 5 8 Številka izgnancev družine Černut približujemo Celovcu, kot je slišati. Še nikoli nisem bil tam, zato se me poloteva le neka radovednost, spet pa me muči negotovost - kaj bo z nami? Končno se kamion ustavi in glasno povelje zadoni: »Aus-steigen!« Čudna slika se nam nudi - pravo naselje lesenih barak stoji tukaj in med temi kar mrgolijo ljudje. SS-ovec nam dodeljuje bivališče, ob katerem osupnemo. Ob stenah naj bi bila ležišča, po tleh natrošena slama, po sredini barake nekaj, kar bi moralo biti pohištvo -namreč primitivne mize z enako takimi klopmi in to za nič koliko ljudi. Navzoče sem začel preštevati, a ker je eno stalno beganje sem in tja, pri dobrih štiridesetih neham. Pomešano je staro in mlado, tudi govorice so slišati različne - oče mi razlaga: ta je Ziljan, ta Podjunčan, ta Rožan z Gur in tako naprej. Gromovit glas iz zvočnika na drogu sredi taborišča vse silno prestraši. Gospodovalno poziva vse, da se nemudoma podajo h komandni baraki ob vhodu v taborišče. Šele ko se malo ogledamo po okolici, opazimo, da celotno območje tega naselja obdaja visoka bodeča žica; torej jetnišnica, meni oče z upadlim glasom. Na komandi vlada samo še mrtvaška glava, zloglasni karton (Personen-Aus-weis) s popačenim imenom Tschernuth (pravilno Černut), rojstnimi podatki, navedbo poklica ter zadnjega bivališča. V okvirjenem odstavku piše: Sl. Umsiedlung aus der Untersteiermark - krajevna oznaka pa je popravljena na »Kärnten«. Tudi spodnja lokacija Reichenburg je popravljena na »Kla-genfurt« z naknadno vstavljen nim datumom 14. 4. 1942. Prvotna letnica je natiskana 1941. Uradni žig z orlom in kljukastim križem nosi napis: Der Reichsführer SS-Reichskom-missar für die Festigung deutschen Volkstums - po nalogu Waldau, pisano delno v latinici, deloma v gotici. Na desnem gornjem kotu v okviru piše: Sl. Umsiedler Nr. in s črnilom dostavljena štev. 000214. Na hrbtni strani je s strojem napisano 2 (popravljeno na 3) Kinder, Franz, Aloisia in s črnilom dodano Johann. Nadaljevanje prihodnjič FRANC MLINAR, RAVNATELJ TOVARNE MAHLE V ŠMIHELU Od pomivalca krožnikov do uspešnega menedžerja Q red kratkim je Franc Mlinar, T direktor tovarne tesnil (filtrov) MAHLE v Šmihelu, praznoval svojo 60-letnico. V Šmihelu se je zbrala politično-druž-bena smetana in druga gospoda, da bi mu čestitala. Bežno gledano je praznovanje obletnic vsakdanji in človeški pojav, ki prej ali slej dohiti vsakogar, ki pač dočaka to število let. V našem primeru pa je stvar le nekoliko drugačna, saj imamo opravka z gospodarstvenikom in podjetnikom, ki je pripomogel k temu, da v Podjuni ne vlada ekonomska puščava, ampak da si veliko ljudi lahko služi kruh doma, v domači okolici. Podjetniška pot Francu Mlinarju ni bila položena v zibelko. Njegova zdajšnja funkcija je sad odločnosti in velike pripravljenosti za tveganje, za gospodarsko tveganje. In vse to v času in kraju, predvsem pa v političnem vzdušju, ki temu niso bili naklonjeni. Franc Mlinar se je rodil v Pliberku, kjer je imel oče najeto Huatarjevo mizarsko delavnico. Mati je bila Šercerjeva v Šmihelu. Pri Šercerju je bila znana in trdna slovenska gostilna in kmetija, bila je središče vaškega in kulturnega življenja v Šmihelu. Ker Šercerjev lastnik Marko Plešivčnik ni imel otrok, je za njim dedovala mati Franca Mlinarja. Za njo je Šercerjevo posestvo dobil on. Ljudsko šolo je Franc Mlinar obiskoval v Pliberku, zatem je hodil štiri leta v gimnazijo v Šentpavlu, od tam pa je šel na trgovsko akademijo v Celovcu. Med drugim je bil njegov učitelj dipl. inž. Franc Brežjak. Stanoval je Franc Mlinar v bivšem slovenskem dijaškem domu na Tarvizerci. Na Švedsko umivat mrliče ali krožnike Po maturi se je Franc Mlinar odpravil po svetu, na Švedsko. »Tam si takrat zelo dobro zaslužil, ker študentom ni bilo treba plačevati davkov. Prava moda je bila, da si umival ali mrliče ali pa krožnike. Jaz sem se odločil za krožnike.« Umival jih je v hotelu Excelsior, kjer je spoznal fabrikanta montažnih hiš za Anglijo in Nemčijo. Kaj kmalu je zamenjal službo in se zaposlil pri svojem novem znancu. Na Švedskem je ostal dve leti. Ko seje vračal domov, je za plačilo dobil avto znamke VW, letnik 1949, »to je bil še tisti s predeljenim zadnjim oknom«. Občinski tajnik Leta 1965 je Franc Mlinar postal občinski tajnik v bistriški občini. To mesto je dobil zaradi »politične pomote« ene od takratnih občinskih odbornic, ki je pomotoma glasovala zanj namesto za drugega kandidata. Kot občinski tajnik je zaslužil celoten koncem. Dve dejstvi sta nedvomno pozitivno vplivali na odločitev centrale koncema: prvič to, da v Šmihelu stoji največja tovarna koncerna, drugič pa je to vajeniška politika podjetja. V Šmihelu imajo trenutno 65 vajencev, 200 jih je uk že zaključilo, od njih jih je 75 odstotkov naprej zaposlenih v podjetju. To so seveda parametri, ki jih odgovoren menedžment ne more zanemariti. Zadnja leta se je šmihelsko podjetje razvilo v kompetenčni center za konstruiranje in izdelovanje orodja in posebnih strojev. Iz vsega sveta prihajajo sodelavci koncema, da se tu izobražujejo. Nekateri domačini delujejo trenutno kot inštruktorji v raznih državah sveta. Odprt za inovacije S pritrdilnim »da« odgovori Franc Mlinar na vprašanje, ali bi danes spet šel isto pot tveganja. Po njegovem je med prebivalstvom vse premalo pripravljenosti za samostojno podjetniško pot. V isti sapi pa opozarja na birokratske ovire, ki otežujejo takšno odločitev. »Ko smo napeljali železnico k podjetju, je bilo vključenih 52 strokovnjakov,« navaja primer birokracije. Z velikim zanimanjem in pričakovanji zasleduje razširitev Evropske unije. »Mi, to je celotna regija in to na obeh straneh meje, bomo od tega samo profitirali. Slovenija ima veliko in visoko izobraženih strokovnjakov, ki bi jih mi radi zaposlili, kar pa zaradi trenutnih predpisov ne gre. Govorice, da bojo Slovenci preplavili naš trg, so popolnoma iz trte zvite. Kajti plače so tam zelo dobre, vrhu tega pa sami iščejo strokovne delavce. Mislim, da bo vse to privedlo do plodne medsebojne izmenjave.« Prav tako ne razume razburjenja zaradi dvojezičnih krajevnih napisov. V šmihelski občini sem jih dal postaviti, ko sem bil komisarični upravitelj občine, in nihče se zaradi tega ne razburja, ker sožitje temelji na medsebojnem spoštovanju,« poudarja Mlinar. Možnosti za prihodnost podjetja ocenjuje zelo optimistično. »V Šmihelu bomo s približno 1500 sodelavci dosegli strop zmogljivosti, v globalnem merilu pa je. koncern družine MAHLE organiziran kot sklad v prid sodelavcev.« Mahle je bil tudi lastnik podjetja Knecht, kot se je prej imenovala šmi-helska tovarna.. Šmihelsko podjetje MAHLE je drugi največji produkcijski delodajalec na Koroškem in prvi v okraju Velikovec. Nekdanji jugoslovanski »Vorposten« domači občini Bistrica letno prinese nad 11 milijonov šilingov dajatev in davkov. Franc Wakounig 800 šil. na mesec. Delovno mesto občinskega tajnika je takrat seveda bilo neprecenljive vrednosti, kajti v okraju Velikovec je primanjkovalo delovnih mest in ljudje so morali kruh iskati drugod. Začeli so se odseljevati. Vsekakor je bil to zaskrbljujoč razvoj in občine so iskale podjetja, ki bi bila pripravljena v velikovškem okraju postaviti tovarne in nuditi ljudem delo. tega kraja govorijo slovensko in so zelo marljivi. Minister ni ničesar obljubil, je pa potem doma vložil ves vpliv, da bi podružnico gradili v Šmihelu. Po 14 dneh je prišla zelena luč za pogovore s tovarno Tesnilka in s predstavniki slovenske vlade. Ljudmila Mlinar, Šercerjeva gospodinja, je zastavila vso svojo posest, celotno Šercerjevo domačijo, za ustanovitev Franc Mlinar: Širitev EU je velika priložnost za vse A nemška podjetja so se takrat »naseljevala ali na Salzburškem ali na zgornjem Koroškem, na južno Koroško nisi dobil nikogar,« pravi Franc Mlinar. Kot občinski tajnik je s celotno problematiko bil odlično seznanjen. Pa je naneslo, da se je nekega vigrednega dne leta 1969 o gospodarskih težavah kraja pogovarjal s slovenskim ministrom za industrijo Francem Razdevškom. Minister je bil star družinski prijatelj in tudi kot Slovenjgrajčan je rad zahajal na Koroško. Razdevšek je prisluhnil in dejal, daje tik pred tem slovenska vlada sklenila, da se sme Tesnilka (danes Donit), tovarna tesnil (filtrov) iz Medvod udeležiti na Dunaju pri neki produkcijski firmi. S tem bi namreč Slovenija imela lažji dostop na tržišča EFTE. Namesto na Dunaj v Šmihel Občinski tajnik Mlinarje začel ministru prigovarjati, da bi tovarno morda le postavili v Šmihelu in ne na Dunaju. Bila bi bliže matičnemu podjetju v Medvodah, vrhu tega pa ljudje ILC produkcijske družbe in obrata. Poleg Tesnilke je postal Franc Mlinar polovični družabnik novega podjetja v Šmihelu. Takoj so začeli z gradnjo tovarne. »Titogesellschafter« 1. februarja 1970 so odprli tovarno tesnil v Šmihelu. Drugače kot pred nekaj dnevi, ko so vsi koroški politiki s Haiderjem na čelu prišli čestitat Mlinarju za njegov god, sta pri otvoritvi podjeta koroška politika in gospodarsko zastopstvo blestela v odsotnosti. Kot da bi novo podjetje bilo garjavo in okuženo z neko nevarno boleznijo. Kocoški hajtmatdinst in pa svobodnjaki so zagnali pravi nacionalistični vrišč. Svobodnjaški tednik »Kärntner Nachrichten« je tovarno imenoval »jugoslawischer Vorposten«, neki avstrijski gospodarski list pa je Mlinarja direktno označil kot »Titogesellschafter«. S takšnimi in podobnimi parolami in gonjo so hoteli streti podjetje. Mlinar: »Na takšne in podobne napade nikoli nismo odgovarjali, zato so polagoma prenehali.« Daje tovarna dajala kruh številnim domačinom, ljudi tega kova pač ni brigalo. Trdi tržni zakoni Tesnilka je bila prva jugoslovanska tovarna na zahodu. O njej je pisal tudi ameriški časopis New York Times. »Sodelavcev nikdar nismo izbirali po narodnostnem ključu ali načelu, ampak po tem, če so bili pridnih rok,« poudarja Mlinar. Če-prav je bila roba dobra, so bile težave s prodajo, ker je bil angažma matičnega podjetja prešibek. Ko je grozila nevarnost propada, je Mlinar navezal stike z nemškimi proizvajalci tesnil. Podjetje Knecht v Stuttgartu je takoj pokazalo zanimanje in aprila 1971 je postalo glavni, Franc Mlinar pa navaden družabnik. Razširitev produktov Zdaj so se vrata na tržišče odprla na široko in ščasoma je zaradi rastoče produkcije primanjkovalo ljudi. »Novačil in vabil sem jih celo po travnikih in na poljih, da bi prišli delat,« pravi Franc Mlinar, veliko pa jih je prihajalo tudi iz Slovenije. Podjetje je plačalo dobro in posel je bil zanesljiv. Število sodelavcev je postopoma raslo, danes je zaposlenih 1370 ljudi, ki ustvarijo nad 4 milijarde šilingov prometa. Šmihelsko podjetje je danes eno najbolj pomembnih v celotnem koncernu Mahle. Glavni odjemalci izdelkov so nemške avtomobilske znamke BMW. VW in Mercedes, vse večji pa je delež japonskih kupcev. Trenutno se v tovarni pripravljajo na izdelavo posebnih ojničnih sistemov (Pleuelsysteme), zaradi česar bojo dodatno zaposlili okoli sto sodelavcev. Na področju tesnil/filtrov raste povpraševanje po eko-fil-trih. Podjetje Mahle pri iskanju in finalizaciji inovacij tesno sodeluje z avtomobilskimi firmami. Mlinarje zelo ponosen na to, da so mnogo inovacij iznašli prav v Šmihelu, kar je dokaz visoke kvalifikacije podjetja in izobrazbe sodelavcev, ki so zelo marljivi, ukaželjni in fleksibilni. Nov razvojni oddelek Dolgoročno vlaganje v »humani kapital«, kot se izobraževanju novodobno reče, bo zdaj seveda še posebej poplačano. Kajti v Šmihelu bojo zgradili poseben razvojni oddelek za ZBORNIK SLOVENSKO IZSELJENSTVO Ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice (Milica Trebše-Štolfa, Matjaž Klemenčič, ur.), Ljubljana: Slovenska izseljenska matica, 2001. Zbornik, je izšel ob 50-letnici delovanja Slovenske izseljenske matice (SIM). Zbornik je razdeljen v tri dele. V prvem delu je najprej dolgoletni tajnik SIM Janez Rogelj predstavil petdeset let dela Slovenske izseljenske matice, še zlasti njeno ustanovitev ter dejavnost. Omenjeni so tudi problemi, s katerimi se je SIM spopadala od začetka devetdesetih let 20. st. dalje. Matjaž Klemenčič je predstavil dejavnosti slovenskih izseljencev v zvezi s staro domovino in to zlasti v zvezi z kriznimi dogajanji v obdobju prelomnih trenutkov slovenske zgodovine (med prvo in drugo svetovno vojno ter v devetdesetih letih 20. st.). Nada Šabec je predstavila jezik slovenskih izseljencev; in to tako prizadevanja za ohranitev slovenskega jezika med njimi kakor tudi problematiko vpliva slovenskega jezika na jezike emigrantskih skupnosti, kot so ga govorili slovenski izseljenci. Janja Žitnik je predstavila oris književnosti slovenskih izseljencev vseh generacij in to tako tisto književnost, ki je nastajala v slovenskem jeziku, kakor tudi tisto, ki je nastajala v jezikih emigrantskih skupnosti. Irene Mislej je prispevala pregled slovenskih izseljenskih likovnih ustvarjalcev. Milica Trebše-Štolfa je opozorila na pomen arhivskega gradiva za raziskovanje slovenskega izseljenstva. O številčnosti slovenskih izseljencev govori prispevek Jožeta Prešerna, ki ocenjuje, da bi naj izven slovenskega etničnega ozemlja živelo 295.800 slovenskih izseljencev. Bogdan Kolarje predstavil položaj katoliške Cerkve med Slovenci po svetu ter njen prispevek za ohranjanje narodnosti, Mihael Kuzmič pa slovenske protestante v izseljenstvu. Zanimiv je tudi prispevek Aleksija Kalca o izseljevanju z zahodnega roba slovenskega etničnega prostora. V drugem delu so predstavljeni slovenski izseljenci glede na kontinente in države njihove poselitve. Marjan Drnovšek predstavlja procese in poti izseljevanja Slovencev v ZDA, Matjaž Klemenčič pa slovenske naselbine v ZDA in njihovo organiziranost v Slovenske narodne domove v ZDA je predstavil Joseph Valenčič. Slovenske izseljence v Kanadi, oziroma njihovo kulturno (še zlasti literarno) ustvarjanje je predstavil Mirko Jurak, organizacije Slovencev v Kanadi in njihovo kulturno delovanje pa Milica Trebše-Štolfa. Cvetka Kocijančič je predstavila gospodarsko moč slovenskih iz- seljencev v Kanadi ter oblike njihovega sodelovanja s staro domovino. Naselitev Slovencev ter njihovo dejavnost pred drugo svetovno vojno v Južni Ameriki je predstavila Irene Mislej, Zvone Žigon pa slovensko politično emigracijo v Argentini. Procese naseljevanja Slovencev v Avstraliji je predstavila Breda Čebulj-Sajko, Jože Prešeren pa slovenske narodne domove v Avstraliji. Igor Maver je predstavil književnost slovenskih izseljencev v Avstraliji. Proces naselitve in organiziranost slovenskih izseljencev v Zahodni Evropi sta predstavila Marjan Drnovšek in Jernej Zupančič; prvi za obdobje do druge svetovne vojne in drugi za obdobje po drugi svetovni vojni. Tem prispevkom sledi sklop o Slovencih v državah naslednicah nekdanje Jugoslavije. Marija Dolinšek-Divčič je predstavila Slovence v Bosni in Hercegovini, Darko Šonc Slovence na Hrvaškem, Franc Cevc Slovence v Vojvodini in Amalija Jovanovič Slovence v Makedoniji. Tretji dokumentacijski del predstavlja izbrano bibliografijo del o slovenskem izseljenstvu. Bibliografija je omejena le na knjižne izdaje. Nedvomno pričujoče delo predstavlja prvi pregledni poljudnoznanstveni prikaz slovenskega izseljenstva in kot tako presega okvire zbornika enega od združenj, ki se na Slovenskem ukvarjajo z razširjanjem kulture ter informiranjem o Sloveniji ter ohranjanjem slovenskega jezika med slovenskimi izseljenci ter informiranjem o rezultatih znanstveno-raz-iskovalne dejavnosti o slovenskih izseljencih v Sloveniji in med izseljenci. boje Čestitka 27. rojstni dan praznuje Štefan Hribar iz Železne Kaple. Vse najboljše mu iz srca želi prijateljica Dunja, vsi sorodniki, prijatelji in znanci. Čestitkam se pridružuje tudi moštvo KOS, ki želi svojemu kapitanu še veliko uspeha v nadaljnjem življenju. mm UL \ § jhk \ JB % m! Plesna skupina ljudske šole Globasnica GLOBASNICA - KULTURNI TEDEN Glasbeni zaključek v duhu prijateljstva Župana Paul Robnig in Slavko Visenjak Mešani pevski zbor »Peca« iz Globasnice ^aključni večer tradicionalne-L.ga globaškega kulturnega tedna oblikujejo po navadi pevci in pevke ter otroci ljudske šole Globasnica, letos pa je večer popestril MePZ »Ruda Sever« iz Gorišnice pri Ptuju iz Slovenije. Ob začetku prireditve je Štefan Boschitz v imenu KD »Globasnica« prisrčno pozdravil vse nastopajoče, obiskovalce, goste iz Slovenije in častne goste, med njimi župana Gorišnice Slavka Visenjaka, župana Paual Robniga, njegovega namestnika Bernarda Sadovnika, dekana Petra Stickra idr. Štefan Boschitz je v kratkem nagovoru dejal, da globaški kulturni teden z raznimi prireditvami prispeva k boljšemu razumevanju in spoznavanju obeh narodov in naroda soseda. V procesu evropske integracije bo treba premostiti zgodovinske bariere, ki so bremenile medsebojne odnose in ovirale prekomejno sodelovanje in povezovanje. »Z doslednim in vztrajnim kulturnim delom bo tudi uspelo izgraditi dobre temelje za prihodnost. Bodočnost je v raznolikosti in ne v zapiranju,« je zaključil govornik. Z revijo pesmi je večer začel domači oktet »Globaški puebi« pod vodstvom Dominika Hud-la. Nadaljevali so šolarji in šo- larke z razgibanim in veselim plesnim nastopom (skupino vodi Birgit Issak). Domači MePZ »Peca« (vodi ga Dominik Hudi) je ubrano zapel dve pesmi Milke Hartman »Okence« in »Beseda materi- na« v priredbi Janeza Petjaka, ki se je nato predstavil z MoPZ »Franc L. Lesičjak« iz Štebna. Višek koncertnega večera pa je bil nastop MePZ »Ruda Sever«, ki je lani slavil 50-letnico delovanja. Tri desetletja je zbor vodil Stane Stanič, ki je leta 1973 navezal stike s pevci iz Globasnice. V preteklih 20 letih se je to prijateljstvo ohranjalo z izmenjavo koncertov in medsebojnih obiskov. MePZ pod vodstvom Slavice Cvitanič goji slovenske narodne pesmi, modeme pesmi, sega pa tudi po literaturi tujih skladateljev. Glo-bašanom so se predstavili z venčkom narodnih pesmi in zelo navdušili publiko, ki je nastopajoče obdarila z močnim aplavzom. Pozdravne besede sta spregovorila tudi župana Slavko Visenjak in Paul Robnig, ki sta izrazila željo po nadaljnjem sodelovanju in se že veselila skupnega srečanja meseca maja v Gorišnici. Posamezne točke kulturnega večera je povezovala s pesmimi in besedili Milke Hartman Anka Jernej. M. Š. ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENCEV ZVEZA KOROŠKIH PARTIZANOV Za popravo škode žrtvam nacističnega preganjanja je bil v Avstriji ustanovljen tako imenovani Splošni odškodninski sklad za žrtve nacizma (Allgemeiner Entschädigungsfonds für Opfer des Nationalsozialismus). Ta sklad razpošilja zdaj prizadetim osebam tiskovine za prijavo škode, ki jim je bila povzročena s strani nacizma. Tiskovine so zelo obsežne in izpolnjevanje precej zahtevno. Zato bosta na povabilo naših dveh organizacij pristojni referentki sklada obiskali Koroško ter posredovali pojasnila in nasvete za pravilno vlaganje prošenj oziroma prijav. Pogovor v tej zadevi bo v sredo, 17. aprila, ob 9. uri v Kulturnem domu »Danica« v Šentprimožu v Podjuni. Čas za vlaganje prijav je še do meseca maja 2003. Potrebno pomoč pri izpolnjevanju tiskovin bodo prizadeti lahko dobili pri g. mag. Rudiju Vouku v odvetniški pisarni Grilc 8i partner v Celovcu, Karfreit-straße 14/III ali pa v pisarni naših dveh organizacij v Celovcu, Tarviserstraße 16/ (ob ponedeljkih in četrtkih od 9. do 12. ure). KONCERT GLASBENIH ŠOL V PLIBERKU Univerzalni jezik glasbe so vsi razumeli obstoja že četrt stoletja, Musikschulwerk pa ima še daljšo preteklost. Res, bilo je treba dolgo potovati... Dobro obiskani koncert obeh glasbenih šol je bil seveda poseben kulturni dogodek, saj so ga v celoti oblikovali mladi glasbeniki, vsi zelo dobro pripravljeni in izobraženi. Umetniška in izvajalska raven nastopajočih je bila zelo visoka, posamično pa celo vrhunska. Poslušalec, ki ni imel pri roki koncertnega lista z imeni nastopajočih in z izvajanimi pesmimi, ni vedel, kateri dijak ali dijakinja pripada kateri šoli. To samo kot odgovor na kisle pripombe vseh tistih, ki o slovenski glasbeni šoli v srcu slabo mislijo. Koncert sta pripravila Roman Verdel in Josef Schager, ravnatelja obeh zavodov. Z rožicami in šopki pa je bila izpovedana želja, da to naj ne bi bilo prvo in poslednje srečanje. Pripomniti pa velja, da take in podobne prireditve naj ne bi potekale na račun slovenščine. Franc Wakounig Komorna skupina kitar obeh glasbenih šol 1 f časih je potrebno dolgo po- slovenske glasbene šole. Druga V tovanje, da sosed sreča sose- plat resnice pa je, da je bilo da. Ta misel se je marsikomu vodstvo velikovškega okrajnega utrnila minuli četrtek, 21. marca oddelka Muikschulwerka takoj 2002, zvečer v pliberškem Kul- pripravljeno sodelovati in je turnem domu. Tam in ta večer tako doprineslo svoj pomemben je namreč potekal prvi skupni delež k udejanjenju srečanja in Urezala sta jo: Manuel in Roman Oraže koncert med slovensko glasbe- sodelovanja sosedov na glasbeno šolo na Koroškem in deželno nem področju, glasbeno šolo-okraj Velikovec/ To je bil »uradno« prvi Landesmusikschulwerk. Ena skupni koncert obeh glasbeno-plat resnice je ta, da je pobuda izobraževalnih zavodov, pa če-za skupni koncert prišla od prav slovenska glasbena šola PRIČEVANJA OB 60-LETNICI PREGONA KOROŠKIH SLOVENCEV »Pregon v neznano je, kot da bi umrl« i/o so se 14. aprila 1942 na l\vse zgodaj zjutraj posebne nemške policijske enote odpravile v južnokoroške vasi in kraje, da bi izvedle ukaz o pregonu koroških Slovencev, se je križev pot nasilnega pregona z rodne grude in odgona v nemško tujino začel tudi za veliko slovenskih družin v Borovljah in okolici. SPD »Borovlje« spominu na ta dogodek, pa tudi na koncentracijsko taborišče na Ljubelju, posveča vso dostojno in potrebno pozornost. V okviru letošnje Rožanske vigredi, bivšega Rožanskega izobraževalnega tedna (RIT), je SPD »Borovlje« v soboto, 23. marca 2002, vabilo na večer s pričami pregnanstva. Pri Cin-gelcu na Trati so spregovorili Nanej Jug-Olip z. Medborovni-ce, Rozina Wernig iz Kočuhe, Hanzi Schaschl iz Ždovelj, Fol-ti Wieser iz Slovenjega Plajber- ka, Hanzi Ogris iz Bilčovsa, Franc Ressmann iz Šentjakoba v Rožu ter Matevž Wieser iz Celovca. Po pozdravu Melhijorja Ver-dela, predsednika SPD »Borovlje«, je Matevž Wieser, ki je obenem podpredsednik Zveze slovenskih izseljencev, na kratko orisal ozadja in politične motive pregona. Šlo je za dokončni obračun s koroškimi Slovenci. Že takoj po anšlusu leta 1938 je Alois Maier-Kai-bitsch, visoki nacistični funkcionar, predsednik koroškega hajmatbunda in pristojen za nacionalno vprašanje v takratni deželni vladi, v pismu zaupnikom zahteval, da mu javijo vse slovenske politične voditelje in točen opis njihovih družinskih in gospodarskih razmer. Iz vsake občine naj bi mu naznanili vsaj 2 do 6 družin. Ta podatek kaže, da so koroški nacisti in njihovi do- mači kolaboraterji pregon koroških Slovencev načrtovali dolgoročno in do pičice potan-ko. Celo dejstvo, da je več kot sto sinov in očetov iz družin, predvidenih za pregon, služilo v nemški vojski, jih ni odvrnilo od grozotne namere etničnega čiščenja. To se je, kot je povedal Folti Wieser, zgodilo družini Šaši iz Slovenjega Plajberka. Dva sinova sta bila nemška vojaka, družina pa pregnana. Na višjih vojaških mestih v Nemčiji so samo majali z glavami, da je kaj takega mogoče. Rozina Wernig je povedala, da je njen oče Pevcar na Drabu-nažah prav istega dne prišel s fronte na dopust, ko so njegovo družino pregnali v zbirno taborišče v Žrelcu (tam danes stoji tovarna Philips). Nemudoma se je vrnil nazaj k svoji enoti in javil, kaj se je zgodilo z njegovo družino oz. domačijo. Bil je odpuščen iz nemške vojske. V PRID OTROŠKEMU VRTCU Velikonočni bazar v Škofičah W ak dober mesec so obe vz-IVgojiteljici v dvojezičnem otroškem vrtcu v Škofičah in še nekaj prostovoljnih pomočnic izdelovale priložnostne izdelke za velikonočno prodajo, t. i. bazar. Seveda je bilo vse v smislu pirhov, zajčkov in kokoši. Izdelale so kar precejšnjo množico teh izdelkov in jih na predcvetno soboto razstavile pred škofiško posojilnico in zadrugo. Obisk gledalcev in kupcev je bil velik in izdelki so že dopoldne pošli kot sveže žemlje. Prodaja je bila namenjena otroškemu vrtcu in sicer za nakup raznih materialov in pripomočkov za vzgojno delo z otroki. Z leve: Hanzi Schaschl, Rozina Wernig, Folti Wieser, Nanej Jug-Olip, Matevž Wieser, Hanzi Ogris in Franc Ressmann Pozneje je bil na ukaz domačih, to je galiških nacističnih veljakov, vržen v KZ Dachau. Tudi to grozoto je prestal. Podobna usoda je doletela Ano Jug. Je ena od redkih koroških Slovenk, ki je bila pregnana in pozneje brez obsodbe vtaknjena v kacet Ravensbrück. V lanski božični številki SV smo njeni usodi namenili posebno reportažo. Hanzi Schaschl, po domače Kozar v Ždovljah, je svoje spomine na pregnanstvo tudi zapisal. Bil je v šoli, ko so prišli ponj in po njegovo družino. Franc Ressmann ima zelo obširno dokumentacijsko zbirko o pregonu. Iz skrbno zbranih dokumentov je razvidno, da sta bila narodna zavest in pokončnost glavni vzrok za pregon. Če pa je bila pregnana družina tudi količkaj premožna in je živela v urejenih gospodarskih razmerah, je hilo to nacistom še dodatno prav. Tratnikovo domačijo v Ledincah, rojstni dom Franca Ressmanna, so nacisti konfiscirali. Hanzi Ogris, Miklavž v Bilčovsu, je bil na dan pregona v šoli. Nagovarjali so ga, naj se ne pridruži družini, ampak osta- ne na Koroškem (hoteli so ga potujčiti). Ni klonil in skupno z družino se je podal na pot v pregnanstvo. O pregonu v neznano je dejal, da je to bilo, kot da bi umrl. V teh groznih trenutkih je bil oče Janko Ogris tisti močni steber upanja in osebnost, ki ni klonila in je drugim vlivala poguma ter tolažbe. Preden je 14. aprila 1942 dokončno moral čez prag domačije, je Janko še enkrat sedel za harmonij in zaigral melodijo »Hej Slovani«. To je bilo dejanje z globoko simboliko upora in neuklonlji-vosti. Miklavžev deda, kot so Janka Ogri,sa spoštljivo nagovarjali, je bil prežet z vero, da se bojo koroški Slovenci vrnili. To vero je vlival tudi drugim. Že 25. oktobra 1942, ko je hit-lerjanski vojaški stroj bil na višku uspešnosti in udarnosti, je napisal pesem »V pregnanstvu« z verzom »... trdno smo prepričani, da dan svobode več daleč ni!« 1. februarja 1942, dan pred svečnico, pa pesem »Pogum velja«. V njej je verz: »... saj dni trpljenja nam iz dneva v dan minevajo, svobodi pot odpirajo«. Franc Wakounig KULTURNI DOGODEK VCELOVCU Koroškem so si gotovo priigra- Kontaktna leča skozi tri dni IX oroški kultruni koledar ni l\preveč poln. Posebno odkar nam je zavladal Haider. Dejstvo! In še posebno za mlade (in tiste, ki se počutijo mladi) je zadnja leta na Koroškem postalo težko doživeti kak kvaliteten koncert. Kljub temu oz. prav zaradi tega je letošnje kulturno dogajanje spet popestrila Kontaktna leča/Kontaktlinse. Tokrat so dijaki slovenske gimnazije že enaindvajsetič postavili na noge »mladinski kulturni festival« in tudi letos je bil uspeh (omeniti je še treba, da je kontaktna leča lani zaradi organizacijskih problemov izpadla). Od 21. do 23. marca je trajala kontaktna leča 2002. Prostore za dogodek pa so organizatorji letos našli v celovškem K.E. teatru blizu glavnega kolodvora. Dogajanje se je vsak dan pričelo že okoli osemnajste ure. Prvi dan z branjem Janka Messnerja. V sklopu tega je nato sledila tudi podelitev nagrad literarnega tekmovanja na temo »Koroški Slovenci«, kije bilo razpisano na slovenski gimnaziji. Prvo nagrado je dobila Miriam Breitfuss, drugo Matej Wakounig, tretjo pa Nataša Si-enčnik. Naprej je šlo bolj mirno, nastopil je namreč celovški song-duo »Chan«. Na zelo miren način sta glasbenika interpretirata znane pesmi vseh žanrov, do katerih imata »zelo oseben pristop«. Njima je sledil dunajski jazz-ansambel »Pan Tau-X4«!, ki je navdušil publiko. In na- zadnje so na odru nastopili še »Scap«. Skupina (v kateri med drugim igrata znani kitarist Primus Sitter ter Joži Sticker), svoj glasbeni stil opisuje enostavno kot »african rhytms«. Sicer so odigrali celo vrsto odličnih pesmi, zbralo pa se je samo malo pogumnežev, ki so tudi plesali. Drugi dan se je pričel z diskusijo o temi »dvojezični napisi«, ki jo je vodil zastopnik »Schülerunion«. Navzoči gostje so bili Rudi Vouk in avtorja knjige »Haiders Exerzierfeld« Andrej Leben in Vida Obid. Na žalost za diskusijo dosti ljudi še ni našlo pot do K.E. teatra, vsekakor pa je bila zanimiva. Ostali večer je bil bolj pod geslom trše glasbe. Začeli so namreč kar grungerji »Scrapy-ard« iz Celovca. Mladi še, toda performance ni bila slaba. Se posebno, če pomislimo, da bend sestavljajo trije najstniški fantje (med njimi tudi Arne Schiemann, bivši dijak slovenske gimnazije). Tudi drugi bend je bil celovški - »Groove Cafe« je bend, katerega idol je Mickey Rourke. Tako ni čudno, da svoj glasbeni stil opisuje kot »Rourke’n’Roll«. Sledil pa je višek večera, namreč dunajski punkbend »Three Feet Smaller«, ki si je v zadnjih mesecih priigral dokaj visoko število privržencev. Us- pelo jim je navdušiti publiko, saj je dosti ljudi s koroške punk-scene prišlo na kontaktno lečo samo za ta dan in samo, da bi videli »Three Feet Smaller«. Visoka kvaliteta in nasprotje le-te sta bili gesli tretjega dneva, ki se je tudi začel z diskusijo na temo »šola in izobrazba«, tokrat s predstavniki deželnih šolskih organizacij, ki so disku- tirali pod vodstvom »Schülerunion« in pa »Aktion kritischer Schüler«. Po diskusiji tokrat na sporedu ni bila takoj glasba, pač pa kabaret. Martin Puntigam je prvič pred koroško publiko predstavil svoj novi program »SPAM«. Dvorana je bila polna in tako kvalitetnega kabareja se ne vidi dostikrat na Koroškem. Po »Tinčiju« Puntigamu, kot je bilo napisano na plakatih v glavni dvorani, je sledila mlada radentheinska hip-hop-skupina »Gletschaprise«. Medtem ko je bilo prvih približno dvajset minut njihove performance res kar dobrih, so si nato »premislili« in kar tako, meni nič - tebi nič, nehali z nastopom. Bolj nerodno zanje kot pa za kontaktno lečo, saj sta benda »Srapyard« in »Groove Cafe« prejšnji dan pokazala, da koroški bend-na-raščaj zmore precej. Tako je preostalo vsaj več časa za najboljši bend vseh treh dni, namreč za slovensko rock-skupino »Psycho-Path«. Sicer ni prvič, da je ta bend z internacionalno poznanostjo nastopil v Avstriji, toda od zadnjega tukajšnjega nastopa je minilo že precej časa. Nove privržence na li. Kdor ni bil razpoložen za dogajanje v glavni dvorani, se je lahko podal tudi po stopnicah gor v poslopja IKUC-a, kjer je vse tri dni skozi potekala razstava »Koroška 2000« Gregorja Krištofa. Navsezadnje so občutki, ki so jih obiskovalci kontaktne leče odnesli domov, gotovo pozitivni. Organizatorji so letos poskrbeli za dober miks med mladimi in večinoma (glej Gletschaprise) dobrimi koroškimi bendi in »ve- likimi« bendi sodobne glasbene scene. Drugače kot pri zadnji »kontaktn« pred dvema letoma je bila letošnja tudi dosti bolj politična. Dizajn plakatov/letakov v stilu krajevnih napisov, člen sedem državne pogodbe, napisan na zid vhoda in seveda umetniki sami so prikazali sliko aktualne politične situacije - porazna. Da kontaltna leča letos ni dobila niti centa iz deželnega subvencijskega bidžeja, to samo še poudarja. »Kontaktna leča/Kontaktlinse« je po eni strani eden najpomembnejših koroških festivalov sodobne mladinske kulture, po drugi strani pa tudi pokaže, kako nujno mladina na Koroškem potrebuje več tovrstne ponudbe. Posebno slovenski dijaki so pokazali, da so zmožni več, kot jim pripisuje precejšen del (tudi slovenskih!) avtoritet. Da so le-te avtoritete pred kakšnim letom zaprle prostore Koroške dijaške zveze, je samo eno grenko poglavje več ... Če ne bo prišlo do večjih katastrof, bomo tudi naslednje leto lahko uživali na kontaktni leči. Upajmo! Gregor Wakounig Dunajski jazz-ansambel »Pan Tau-X4« Janko Messner v pogovoru z dijaki Ansambel iz Slovenije »Psyho-Path« je izredno navdušil KABARETISTIČNI NASTOP Helfried v Škofičah Qretekli petek je v polni I dvoranici nad škofiško posojilnico nastopil v Avstriji že uveljavljeni, pri nas na Koroškem pa še manj znani kaba-retist Christian Hölbling-Ogris iz Brucka ob Muri. Ta simpatični Štajerc se je priženil na Koroško in se s svojo mlado ženo Jasmino Ogris z Radiš naselil v vasi Log v škofiški občini. Po ženi in njeni družini in tudi zaradi njegove demokratič- ne usmerjenosti je precej občut-liv za koroške sodeželane slovenskega jezika in se je kar samoumevno vključil s škofiško Slovensko prosvetno društvo »Edinost«. Na prireditvi je bila zbrana zelo pisana množica Škofiča-nov in okoličanov, Radišanov ter celo Podjunčanov. Seveda pa ni bilo nikomur žal, kajti Helfried, tako je njegovo kaba-retistično umetniško ime, je od- lično zabaval gledalce in poslušalce. Na prvi pogled je deloval kot žalostni klovn, vendar ne v preobleki, temveč v precej strogi konvencionalni opravi. Za pripomoček svojim izvajanjem je uporabljal starodobni radio in pa glavnik, preko katerih je glasbeno podkrepil svoje, v glavnem upesnjene zgodbe. Te pa so ironija iz vsakdanjega življenja, podkrepljena z družbeno in, če smo pazljivi, tudi s politično kritiko. Kabaretist Herfried si zasluži vso pozornost, Škofičani pa smo na svojega novega društvenega člana upravičeno ponosni. J. R. Helfried v svojem izrazu Velike vrh Košute Janko Male na partizanski proslavi v Železni kapli VISOK JUBILEJ POKONČNEGA PRIJATELJA Janko Male 80-letnik Te dni slavi Janko Male na I Kotu svojo 80-letnico. Pokončni Selan, in to v vsakem pomenu besede, je doraščal pri Jakopu na Kotu, v narodno zavedni in zelo osveščeni družini. Njegovi starejši trije bratje na primer so, kot številni drugi slovenski fantje iz Sel in kapelške okolice, že leta 1939 zbežali v Jugoslavijo, ker niso hoteli služiti v nemški vojski. Leta 1941, po nacističnem napadu na Jugoslavijo, so se vrnili nazaj v Sele in se tu skrivali kot »zeleni kad- ri«, ki so zametek slovenskega partizanskega upora na Koroškem. Janko Male je 23. oktobra 1941, tik preden bi kot član Arbeitsdiensta moral na fronto, šel v partizane. Osebno je poznal organizatorje partizanskega upora kot Janeza Županca in Tomaža Verdnika, obenem je seveda neposredna priča nacističnega nasilja v selski okolici, saj je poznal številne žrtve obglavljenja, pregona in kacetov. Janko Male je bil med drugim komandant kurirske postaje K 4 na Kotu, pomagal je rešiti ruske kacetnike, ki so leta 1944 med kopanjem predora-na Ljubelju zbežali in se potem pridružili partizanom. Pravi, da so bili odlični borci. Po vojni se je Janko Male zaposlil pri cestni upravi. Kljub političnim in drugim pritiskom, ki so po drugi svetovni vojni zajeli koroške Slovence, nikdar ni klonil in je samozavestno branil svojo partizansko čast. Vse do danes je odbornik Zveze koroških partizanov, za svoje delo je prejel odličje Zveze slovenskih organizacij in medajlo za osvoboditev Avstrije. Janku Maleju, ki je vseskozi zvesti bralec Slovenskega vestnika, kličemo še na mnoga leta in mu želimo skorajšnje okrevanje, da bi čil in zdrav spet prišel med nas. Planine Koroške Q o zimi, ki ni bila preveč ra-I dodarna s snežnimi padavinami, se lahko že odpravimo na južno ležeče bregove sredogorja, kot na primer na Košuti-co, ki jo tudi imenujejo Korošica ali Baba. To je gora, ki stoji med Ljubeljem in Velikim vrhom Košute. V prvem ovinku pod ljubeljskim taboriščem se začne eden izmed možnih poti na Košutico. Sledimo strmemu gruščnatemu kolovozu po serpentinah navzgor. Ob naši desni nas kmalu začnejo spremljati markantne Zajmenove peči, ki nato preidejo v stene Velikega vrha. Čez poldrugo uro se pred nami začne odpirati velika planina Korošica, sredi katere stoji velika planšarska koča, ki v poletnih mesecih privabi veliko izletni- PLANINSTVO Košutica (Loibler Baba) kov. Od koče se vidi že na vrh Košutice, desno pa na Hajn-ževo sedlo in Veliki vrh. Od koče sta možna vzpona preko zahodnega ali pa preko vhodnega grebena. Zavarovana pot preko Hajnževega sedla in vzhodnega grebena v zasneženem obdobju ni priporočljiva. Zato v tem letnem času vzamemo pot preko zahodnega grebena. Ker še na mnogih mestih leži sneg, moramo paziti, da ne zgrešimo redkih markacij. Drugi del poti vodi po deloma zelo strmem, a poraščenem terenu. Od planšarske koče na Korošici do vrha Košutice je za dobro uro hoje. Na zadnjem delu poti se nam priključi pot, ki pride od starega mejnega prehoda Ljubelj. Z vrha Košutice (1968 m) imamo lep pogled na najbližje sosednje vrhove Begunjščice, Vrtače in Velikega vrha v Košuti. Hajnževo sedlo Po isti poti se lahko spet vračamo na naše izhodišče. Lahko pa se vračamo tudi preko starega mejnega prehoda Ljubelj in moramo nato hoditi še kak kilo- meter po asfaltu glavne ljubeljske ceste do našega izhodišča. Opisana tura je priporočljiva za vsakogar, ki ima vsaj nekaj kondicije. Marjan Micki DOBLJANKA USPEŠNA NA NORVEŠKEM Mira Trampusch z internacionalno kariero! Ilfledtem ko moško moštvo IVI SK Dob uspešno tekmuje v naj višji avstrijski ligi, se je igralka iz prav te vasi odzvala klicu iz tujine. Mira Trampusch, absolventka TAK in študentka ekonomije na celovški univerzi, je poleti 2001 dobila ponudbo iz Norveške in to priložnost je seveda »zagrabila«. V letošnji sezoni je profesionalno igrala za Klepp Volleyballlag v Eliteseriji (najvišja liga) na Norveškem. Sezona se je končala minulo nedeljo in Mirino moštvo je v zadnji tekmi po dveh letih spet premagalo največjega konkurenta Koli iz glavnega mesta Oslo. Zadnja tekma je bila napeta od začetka do konca. Klepp je zmagal s 3:1 (26:24; 23:25; 25:22; 26:24) in veselje po tekmi je bilo veliko. Zakaj Norveška? V Avstriji Mira igra pri celovškem klubu Wildcats »die Kärntner«, s katerim je v prejšnji sezoni zasedla 4. mesto v prvi avstrijski ligi (WVL). Čeprav ima še veljavno pogodbo s tem klubom, ji je vodstvo omogočilo korak v tujino. Poleti je najprej poslala videokaseto novemu klubu in nato je bila povabljena na poskusni trening za 5 dni. Trener Per Arne Haarr je v Miri našel igralko, ki je jo iskal in ji naredil ponudbo. »Nisem dolgo premišljevala in odločila sem se za Klepp, kajti take možnosti ne dobiš vsak dan, saj sem prva avstrijska »legionarka« v odbojki,« pravi Mira. Trening in tekmovanje Na Norveškem Mira trenira 8 krat na teden, od tega 3-krat Mira Trampusch moč. Večina igralk pa trenira le 4-krat tedensko. Toda vse domače igralke ne zaslužijo nič pri odbojki. Poleg Mire je v moštvu igrala še ena igralka iz Romunije. V L ligi na Norveškem tekmuje le 7 moštev, kar ima pa deloma opravka s tem, da moštva porabijo izredno veliko denarja samo za letenje na tekme. Na vsako tekmo je Mirino moštvo potovalo z letalom. »Pri Norvežanih je letalo to, kar je pri nas vlak,« Mira omeni le eno od posebnosti Norveške. Tudi nivo moštev je zelo različen. Prva tri moštva pa imajo isto raven kot najboljša moštva v Avstriji in Mira je prepričana, da bi s Klepp premagala domače moštvo v Celovcu. »Skupno smo odigrale le 12 tekem v eliteseriji in tri v evropskem pokalu. Čaka nas pa še Final four v pokalnem tekmovanju, kjer igramo za t. i. Kongepokal, torej kraljev pokal,« pripoveduje Mira. Pogodba s Klepp se izteče konec aprila, tako da se bo vrnila že dva dni po Final fourju na Koroško. Neverjetno doživetje Norvežani se zelo navdušujejo za šport in tako je po zmagi na letališču v Stavangerju čakalo vodstvo kluba z nekaterimi navijači, radio in fotografi na dekleta, ki so ravnokar zmagale. »To je bilo neverjetno. Sprejeli so nas z rožami, pijačo, norveškimi zastavami in z glasnim vpitjem. Seveda smo praznovale dolgo v noč in v vseh gostilnah so nas častili s pijačami,« pravi Mira. Načrt za poletje Takoj ko se bo vrnila, pa jo že čaka naslednja preizkušnja, saj bo s partnerico Kerstin Pichler iz Wolfsberga tekmovala na Beachvolleyball World Tour, kjer tekmujejo najboljše igralke z vsega sveta. S Kerstin je Mira dvakrat postala avstrijska prvakinja pri juniorkah in letos bosta tekmovali vsepovsod po svetu in seveda tudi na turnirjih v Avstriji. Dolgoročni cilj je kvalifikacija za olimpijske igre, če pa jima bo to uspelo, že leta 2004, pa je vprašljivo, saj sta se za skupno pripravo na ta event odločili pozno. Iščeta pa še sponzorje, ki bi ju lahko podprli ob tem. »Trenutno se pogajava med drugim s firmo DeWitt in Kärntner Sparkasse kot glavnima sponzorjema. Vprašali sva tudi Zvezo Bank, vendar še vedno čakava na odgovor.« Mira, želimo ti še veliko športnih (in seveda privatnih) uspehov! Oči je zaprl, da se po trudu in boju oddahne v blaženem pokoju.