ANTHROPOS 1993/3-4
FILOZOFIJA
Sistematičen antisistem
CVETKA TOTH
POVZETEK
Prispevek, naslovljen kot Sistematičen antisistem, podrobneje govori o modelski analizi oziroma o modelih negativne dialektike, kakor jo je razvijal Theodor Wiesengrund Adomo v svojem zelo znanem delu Negativna dialektika (1966). Adornov antisistem še vedno ohranja nekatere najbolj bistvene vidike tradicionalnega sistema, tj. sistematičnost in enciklopedičnost, vendar zanimanje filozofskega preučevanja pomakne od občega k posebnemu in posamičnemu, celo k fragmentu. Negativna dialektika pojmovana kot "skupek modelski h analiz ", ravno z. modelom skuša dojeti konkretnost; v tem kontekstu pa zelo vidno izstopata pomen in vpliv Kantove filozofije na Adorna. Zaključni del prispevka opozarja na izstopajoč metodološki pomen v konstrukciji dela Negativna dialektika, ki je mnogo pomembnejši in odločilnejši za presojo celotne Adornovc filozofije kot filozofskozgodovinski. Za razumevanje Adornovcfilozofije nima izključnega in prednostnega pomena njegova filozofija zgodovine.
ABSTRACT
ONA SYSTEMATICANTISYSTEM
The article entitled "On a Systematic Antisystem " concentrates on the model analysis, or rather on the models of negative dialectics as it was developed by Theodor Wiesengrund Adorno in his widely known work Negative Dialectics (1966). While Adorno's antisystem does retain some of the most salient features of the traditional system - viz. systematicity and encyclopedicity - it shifts the focus of philosophical attention from the general to the particular and the individual, and even to the fragment. It is precisely by employing the model that the negative dialectics conceived of as "an ensemble of analyses of models" attempts to comprehend concreteness; in this context, the influence and significance of Kant's philosophical thought as reflected in Adorno are clearly salient factors. The concluding part underscores the conspicuous methodological importance in the construction of the work Negative Dialectics, which is far more relevant and decisive than the historicophilosophical aspect in terms of assessing Adorno's philosophical thought in toto. Adorno's philosophy of history is not exclusive and preferential when it comes to understanding his philosophy.
Kako razumeti, da Adornova misel kljub vsej svoji kriliki sistema, odklanjanju sistematičnosti, metode, vendar ni sistematična, pa tudi ne brc/, metode in ne brez sistema. Vsak filozof je v filozofiji to, kar je, po svoji metodi. Tudi Adorno. Priznati mu je treba, da je s svojimi razmišljanji o tem, kaj je metoda, povedal več kot kdor koli drug v novejši filozofiji. Trditev je sicer drzna, toda že sama konstrukcija dela Negativna dialektika to potrjuje. V predgovoru Negativne dialektike jo Adorno sam označuje za "antisistem".1
Kaj v Adornu zbuja odpor do sistema? Kot enega izmed možnih odgovorov na to vprašan je bi lahko imeli tega, ki ugotavlja, da je v sistemu, kjer je človek v središču, to mnenje hkrati pobrateno še (fašizem kot najbolj konsek ventno udejanjen je) z zaničevanjem ljudi. Eden redkih, ki so naglas izgovorili takšen misterij, je bil Nietzsche, zato seje Adorno pogosto skliceval nanj. Sicer teoretsko zastavljen program demontaže sistema temelji še na nekem zelo zanimivem dejstvu, namreč na Adornovem odklanjanju šole kol institucije.
Kako jo je doživljal v svojem otroštvu, še dodatno pojasnjuje njegovo odklanjanje sistema, kajti takratna šola je bila sistem represije, kije pripravljal prihodnje kolovodje smrti tretjega rajha. Že površni poznavalec Adornovc misli to razbere iz 123. aforizma v Minimi Moraliji z naslovom Dcr bose Kamcrad. "Dejansko bi moral fašizem izpeljali i/, spominov na svoje otroštvo. Kot kakšen osvajalec je v najbolj oddaljene province razposlal svoje apostole, prej preden jih je osvojil: moje šolske tovariše."2 Z neko zelo prefinjeno, samo Adornu lastno senzibilnostjo, poroča o svojem občutku, kako grozljivo so zatirali vsi vsakega. Zato je lahko že v letu 1935 zapisal: "V fašizmu je mora otrošlva prišla do same sebe."3 Vsekakor Adornovo doživljanje teh dejstev ni nepomembno pri oblikovanju njegove teoretske misli, po svoje celo zelo nazorno demonstrira njegovo pojmovanje smisla filozofske refleksije kot nercducirancga izkustva v mediju pojmovne refleksije.
Kaj izhaja iz Adornovc kritike sistema, predvsem na teoretski ravni? Ne glede na številne in pogoste kritike sistema je trebi reči, da tudi Nietzschejeva misel ni nepovezan in brez reda na kup zmetan (ok misli, prepuščen zgolj trenutnim, bolj ali manj domiselnim prebliskom. Nedvomno žc prva in izhodiščna težava pri razumevanju tako Adornovc kot Nietzschcjeve kritike sistema pa je ravno v tem, da ni njuna kritika glede na miselno posredovanje in izpeljavo nikdar kaotična.
Pri tovrstni kritiki sistema je njen paradoks v tem, da z njo v bistvu zatrjujemo sistematičnost. Ostaja torej vprašanje: v čem je razvidna sistematičnost na podlagi Adornovega prispevka? Vtem kontekstu vsekakor velja pritrditi oceni, daje "ideja 'negativne dialektike' ideja neke konsekventne sistematike, ki se želi sistematično razvili kot antisistematika".4 "Sistem predstavitvena forma totalitete"5 kot nekaj povsem racionalnega in kar povrh tega nastopa še docela po sebi, je po Adornu "žc od vsega začetka antinomičen"/' Ugotavlja, da antinomičnost potrjujejo žc zgodnji začetki novoveških sistemov, od katerih je vsak kasnejši uničil prejšnjega. Razlog je po Adornu v tem, ker sistem kot uveljavljeni ratio prihaja v protislovje s stvarnostjo, ki jo skuša dojeti. Pri tem si jo vedno bolj podreja s svojimi
t Theodor W. Adorno: Negative Dialektik, Gcsammelte Schriftcn, Band 6, Suhrkamp 1973, str. 10.
2	Theodor W. Adorno: Minima Moralia. Rcllexioncn aus dem beschiidigtcn Leben, Gcsaminelte Schriften 4. Suhrkamp, Frankfurt 1980, str. 217.
3	Ibidem, sir. 218.
4	Kurt Wcisshaupt: Adornos Modellanalysc als Idee einer Systematik Negaliver Dialektik. Cit. iz: 1st systematischc Philosophic moglich? (Hrsg. von Dieter Hcnrieh), Hcgel-Studicn, Beihcft 17, Bouvier Verlag, Bonn 1977, str. 687.
5	Theodor W. Adorno: Negative Dialektik, sir. 35.
6	Ibidem, str. 32.
aksiomi, pozneje z identiteto in se tako tudi vedno bolj od nje oddaljuje. Kakor lahko razberemo iz Adornove kritike sistemov in njegovega teoretskega poskusa demontaže sistemov, je v njih zavračal ravno to, da v bistvu po krivem prisegajo, kako je red idej in pojmov enak redu stvari.
Iz Adornove kritike sistema izhaja tudi priznanje sistemu. "Kajti kritika sistema preprosto ne likvidira. Na vrhuncu razsvetljenstva je d' Alcmbcrl upravičeno razlikoval med esprit de systcmc in esprit systcmatiquc in metoda enciklopedije je to upoštevala."7 Pri sistemu Adorna očitno privlačuje njegova sistematičnost in cnciklopcdičnost. Zato ni napačna trditev, da si Adorno v bistvu prizadeva to dvoje iztrgati absolutizmu sistema. Vsekakor jc treba ohranjati tisto dinamiko in energijo posredovanja, s pomočjo katere se izgrajuje sistem pri Heglu. Temu je dal Adorno mnogo več priznanja kot scicntističnim sistemom in njihovi potrebi po redu.
Skratka, filozofski idealizem je žc znal prisluhniti temu, kako predmeti med seboj komunicirajo, zato jc celo absolutnemu idealizmu priznaval, da njegova "koncepcija v sprevrnjeni obliki spominja na koherenco neidentičnega", ki jo žal "poškoduje ravno deduktivna sistematika"8 s svojim avtonomnim in emancipiranim ratiom. Ta ratio komunikacijo predmetov ne razume samo; kot dejavnost subjekta, zato precizira, da dojeli kakšno stvar samo nikakor ne pomeni prilagajati si jo, ampak "opazovati posamičen element v n jegovi imanentni povezanosti z drugimi".9 V tem vidi Adorno smisel antisubjektivizma, uperjenega proti absolutnemu idealizmu in lak antisubjektivizem jc pripravljen "razpreti stvari" tako, kakor so nastale in ne prevajati stvari po vzoru velikih sistemov v kategorije.
Adorno zato predlaga pot od totalitete k fragmentu kot "formi filozofije", ki bi bila "totaliteta v partikularnem".1" Ta rešitev glede nominalizma in realizma (Adorno ne uporablja izraz konceptualizem) opozarja na nujnost mišljenja kot enciklopedije. Tej pa jc bil zelo naklonjen celo pozni Hegel.
S pomočjo nekaterih posrečenih Blochovih interpretaci j Heglabi označilaenciklopedijo kar z izrazom "oči pojma". Ernst Bloch jc namreč opozoril na neko zelo pomembno dejstvo v razvoju Heglove misli. Res jc bil Heglov življenjski ideal sistem, o čemer je razmišljal žc v svojem najbolj zgodnjem razvoju in o tem tudi poročal Schcllingu. Toda, ko jc celota njegove filozofije izoblikovana, jo v naslovni formulaciji nc imenuje več sistem, ampak Enciklopedija. V svojem delu Subjckt-Objekt Ernst Bloch piše, da seje Hegel "vedno rogal mišljenju, ki se dogaja zaradi samega sebe. Njegov pojem ima oči in jc od vsega začetka cnciklopcdično naravnan"." Enciklopedija torej in nc sistem!
Esprit systcmatiquc jc nekaj, čemur se filozofija po Adornu nikakor ne sme odreči. Z njegovim daljšim citatom lahko pojasnimo smisel enciklopcdičnosti: "Mišljenje kot enciklopedija, kot to, kar je umno organizirano in vendar diskonlinuirano, nesistematično, ohlapno, izraža samokritičnega duha uma. Zastopa to, kar jc pozneje iz filozofije ušlo, najprej zaradi njene rastoče razdalje do prakse, nato zaradi njenega vključevanja v akademsko delovan je, zastopa izkustvo sveta, tisti pogled na realnost, katerega moment jc tudi misel. Nič drugega ni svoboda duha."12
7	Ibidem, str. 35.
8	Ibidem, str. 36.
9	Ibidem.
K) Ibidem, sir. 39.
I I Ernst Bloch: Subjekt-Objckl. Erlaulcrungen zu Hegel. Gesamtausgabc, Band 8, Suhrkamp, Frankfurt 1977, str. 179.
12 Theodor W. Adorno: Negative Dialektik, str. 40.
S takim pojmovanjem sistematičnosti in cnciklopcdičnosti filozofskega mišljenja Adorno zanimivo združuje to, kar jc že pri Platonu in Aristotelu veljalo za izvor, arhe filozofije: čudenje in dvom. Izvor potrebe po filozofiji in filozofiranju sta Platon in Aristoteles razumela z obstojem stvarnosti. Človek se čudi in strmi zaradi tega dejstva, da jc nekaj, ne pa, da nečesa ni. Ker človekova misel napreduje v iskanju resnice, se temu šc pridružuje dvom, če jc to, kar jc, sploh lahko spoznati, in čc so stvari po svojem bistvu to, za kar se na zunaj kažejo - zatorej sprašujoče čudenje.
Hegel jc bil glede začetka in napredovanja filozofije bolj naklonjen dvomu. Adorno govori o thaumazein žc v krajšem prispevku /. naslovom Die Idee der Naturgcschichtc leta 1932, pozneje, npr. v Negativni dialektiki," ko polemizira s fundamentalno ontologijo. Ne glede na povsem svojstven jezik in terminologijo, ki jo Adorno uporablja, ohranja prvotni smisel kategorije thaumazein v tem smislu, ker jc z njo izražena digniteta konkretnosti. Zanimivo potrjuje to še s svojim pojmovanjem jezika.
Smisel mišljenja jc večkrat izrazil s pomočjo Hegla, ki vidi njegovo moč v momentu negacije, tj. v posredovanju. V tej zvezi jc pogosto citiral Hegla iz Enciklopedije, da jc "mišljenje bistveno ncgacija nečesa neposredno danega",14 kar pomeni neposredovanega. Ta moment posredovanja jc v Negativni dialektiki prckomcntiral ravno s svojim pojmovanjem filozofije kot izrazite zavesti o posredovanju, kajti: "Heglova izenačitev negativitete z mislijo, ki bi naj filozofijo obvarovala pred pozitiviteto znanosti in pred amatersko koniingcnco, ima svojo izkustveno vsebino. Mišljenje jc žc samo po sebi pred vsakršno posebno vsebino negiranje, rezistenca proti vsiljenemu; to jc mišljenje podedovalo od svoje izvirne podobe, od odnosa dela do svojega materiala."15
Kakor je po eni strani zahteval "potopitev v posamezno", tako jc po drugi izrecno zahteval, da "do skrajnosti stopnjevana dialektična imancnca potrebuje kot svoj moment tudi svobodo, da izstopi iz predmeta, svobodo, ki jo identitetna zahteva, odreže".16 Adornova teoretska pričakovanja so: nevezanost in svoboda do vsakršnega sistema in hkrati šc svoboda v odnosu do posamičnih predmetov.
Vprašanje odnosa med mislijo in predmetom je Adorno razreševal v duhu stroge prepovedi hipostaziranja česar koli žc; v tem jc zanj tudi pomen dialektične izpeljave, da nam prepoveduje hipostazirati celo dialektiko samo. Smisel filozofskega posredovanja, ki se siccr sklicuje na dialektiko, zelo natančno razloži šc na primeru analize izraza "hipostaziranje". S tem izrazom po Adornu mislimo pojem, ki jc postal samozadosten, nekaj, kar jc po vzoru nemškega idealizma postalo po sebi bi vajoče in je zato določen "način postvari tvc(Vcrdinglichung)".17 S hipostaziran jem se izgublja ta izvor in poreklo pojmovnih tvorb. Adorno se zaveda nevarnosti takšnega izgubljanja; da bi se temu izognil, predlaga rabo izraza supozicija. Hipostaziranje dialektike pri Platonu jc "preobrat dialektike v mit", skratka v "hipostaziran pojem".18
13	Ibidem, str. 119.
14	G. W. F. Hegel: Encyclopadic der philosophischen Wissenschaften, Meiner Verlag, Leipzig 1949, sir. 44.
15	Theodor W. Adorno: Negative Dialektik, str. 30.
16	Ibidem, str. 39.
17	Theodor W. Adorno: Philosophische Tcrminologie. Zur Einlcitung, Band 2, Suhrkainp, Frankfurt 1974, str. 282.
18	Ibidem, str. 287. O Adornovem odnosu do Platona in Platonovega pojmovanja dialektike, v kontekstu negativne dialektike, bi veljalo spregovoriti podrobneje. Adornov odnos do Platonove dialektike nikakor ni samo odklonilen in negativen. V poznih Platonovih tekstih so po Adornu celo izrecni nastavki za negativno dialektiko, ki jo kot negativno pri Platonu samem označuje celo Hegel. Adornovo in Heglovo ugotovitev potrjujejo zelo Številna Platonova stališča, npr. iz Sofista. Glej šc Gottfried Martin: Platons Idccnlchre, de Gruytcr, Berlin/New York 1973, sir. 237)239.
S tako prekomentirano mislijo o posredovanju, ki se nikakor ni odrekla heglovstvu, smo na terenu Adornovcga pojma filozofskega izkustva in njegovega pojmovanja negativne dialektike, znotraj tega, kar je sam imenoval nereducirano izkustvo v mediju pojmovne refleksije. Sistematičnost in cnciklopcdičnost negativne dialektike kot antisistema omogoča jo pojmi, kot so posredovanje, konstelacija in konfiguracija resnice, prednost objekta itd. Z n jihovo pomočjo razumemo, zakaj Adornova filozofija nikakor ni samo eseji zem, pojmovna razpuščenost in nesistematično podana razmišljanja, ki bi Adornu jemali še cclo status filozofa. Vztrajanje pri occni, da je Adornova filozofija samo esejizem, ne pripelje nikamor.
Odrekel se je sistemu, da bi za seboj zapustil antisistem. Ko pa analiziramo njegovo organiziranje teorije, nc moremo mimo vprašanja, kaj je v tej organiziranosti dejansko novega. Še vedno združuje dve značilnosti vseh velikih sistemov, sistematičnost v pomenu konsekventne pojmovne izpeljave in kritiko, ki po neizprosnosti na številnih mestih prejšnje sisteme presega, tako daje v tej zvezi Riidigcr Bubncr izrazil, da jc Adorno "pisal sistem proti vsem sistemom"."
Organizirati teorijo kot celoto jc zanj miselna obveza, ki se nc more odreči pojmu cclote, toda pripeta ostaja na fragment, posebno in posamično. Iz te predpostavke jc razumljivo njegovo stališče, daje "zahteva po obveznosti brez sistema, zahteva po miselnih modelih".2" Adorno pri tem najprej prccizira, kaj ti modeli niso, namreč, "da niso zgolj monadološke vrste". Iz tega sledi: "Model zadene specifično in več kot specifično, nc da bi ga razblinil v svojem splošnejšem nadrejenem pojmu. Filozofsko misliti je toliko kot misliti v modelih: negativna dialektika jc skupek modelskih analiz."21 Zato je ideja negativne dialektike kot antisistem sistematično izpeljana. Kot kaže tretji del Negativne dialektike, je Adorno podrobno prikazal tako pojmovano modclsko analizo na izbranih predmetnih območjih, ki v marsičem sovpadajo s tradicionalnim predmetnim območjem filozofije iz časov velikih sistemov.
Ni ravno lahko dojeti smisel njegovih besed o filozofskem mišljenju, ki razmišlja v modelih, z gotovostjo pa lahko trdimo, da tako pojmovana analiza, tj. žc omenjena, do skrajnosti stopnjevanadialektičnaimanenca, prepoveduje kakršnokoli prevajanje v kategorije, saj gre samo za potopitev v posamezno. Pri tem velja tudi upoštevati ugotovitev, ki jo jc podal Herbert Schnadelbach, da Adornovo pojmovanje neidentičnega nikakor nc moremo "reducirati na trivialno diferenco med pojmom in stvarjo".22 S pojmom konstelacije rcsnicc jc razumljiva njegova analiza oziroma razmišljanje v modelih; model bi lahko razumeli kar kot sistem v posebnem in posamičnem.
Še bolj postane Adornov pristop razumljiv, če njegovo kritiko in odklanjanje sistema analiziramo na podlagi njegovega, verjetno najbolj popularnega dela z naslovom Philosophic der ncucn Musik (1949). V njem dobimo zanimiv opis dialektičnega komponiranja, ki v bistvu "dialektiko zaustavl ja".23 Na podlagi tega zaustavljenega pojma dialektike - nekateri interpreti Adorna, kar z njim označujejo smisel negativne dialektike, npr. Albrecht Wcllmcr
19	Riidigcr Bubncr: Adornos Negative Dialektik. Cit. iz Adorno- Konfcrcnz 1983, (Hrsg. von Ludwig von Fricdcburg und Jtirgen Habcrmas), Suhrkamp, Frankfurt 1983, str. 35.
20	Theodor W. Adorno: Negative Dialektik, str. 39.
21	Theodor W. Adorno: Negative Dialektik, str. 39.
22	Herbert Schnadelbach: Dialektik als Vernunftkritik. Zur Konstruktion des Rationalcn bci Adorno. Cit. iz Adorno-Konfcrcnz 1983, str. 74.
23	Theodor W. Adorno: Philosophic dcr neuen Musik, Gcsammcltc Schriften, Band 12, Suhrkamp, Frankfurt 1975, str. 118.
- šc za njegovo pojmovanje sistema lahko sklepamo, da jc zaustavljeni sistem. Kot antisistem, ki pomeni konstelacijo konkretnih in neshematičnih odnosov, jc po Adornu primerljiv s tem, kar Arnold Schonberg, znan komponist, pri katerem jc Adorno leta 1925 na Dunaju študiral, imenuje model. Smisel modela jc po Adornovi razlagi v Filozofiji nove glasbe izrecno v tem, da "se rcflcktira kot ne-identiteta".24
Še na nekaj velja opozoriti v zvezi z njegovim antisistemom. Žc večkrat je bilo poudarjeno, da Adorno s svojim načinom filozofiranja izrecno zahteva konkretnost; samo tisto razmišljanje je smiselno, ki svoj predmet tudi dejansko dosega in premore. Vemo, da jc bil ves čas Adornov trajni mišljenjski motiv stroga prepoved dokončne konkretizacije in izrekanja nečesa docela oprijemljivega, šc celo takrat, kadar gre za konkretizacijo in upodabljanje upanja, dialektike, itd. Zato so vse te n jegove mišljenjske kategorije dejansko "zaustavljene".
Kakor izhaja iz celote njegove misli, je njegovo prevladujoče mnenje, da jc vsako opredmetovanje isto kot odtujitev, rcifikacija; skratka, glede odtujitve dobimo pri Adornu miselni model na ravni Zgodovine in razredne zavesti, po kateri sta identična pojem postvaritve (Verdinglichung) in upredmetenje (Vcrgegcnstandlichung), teza, ki se ji jc Lukacs pozneje docela odrekel, ne pa večinski del frankfurtske šole in tudi nc Ernst Bloch. Bi bila danes sprejemljiva trditev, daje ravno starozavcz.no teološko izročilo - vsaj pri Blochu in Adornu - deloma pogojevalo identifikacijo med post vari tvijo in uprcdmctcnjcm?
Sklepamo pa lahko še tudi v tej smeri, da se Adorno nc želi izpostavljati možnosti odtujitve in se tudi zato, pri žc vseh naštetih razlogih, izogiblje logiki idcntilicirajočega mišljenja, ki jc virodtujitvenih proccsov. Zatojc smiselno uporabljati izraze, kot: negativno upanje, negativna dialektika, negativna teologija, cclo negativna ontologija in negativna metafizika. Adornova izrccna in na zelo visoki teoretski ravni izdelana prepoved vsakršne ikonolatrije ga pripelje, in to zelo konsekventno, šc do izdelanega filozofskega sistema kot antisistema, ki gaje posrečeno imenoval z izrazom negativna dialektika; njegov sistem je zato negativni sistem.
Filozofi so se vedno ravnali po vodilu, daje misliti isto kot identificirati; to identitetno logiko mišljenja je Ernst Bloch zavrnil s svojo trditvijo, da misliti pomeni hkrati šc presegati (Dcnkcn heisst Uberschrcitcn). Po tej plati bi bilo mogoče trditi, daje Adornov negativni sistem, ne glede na vsa, večkrat izrečena nestrinjanja z Blochom, izrekel nekaj podobnega.
Njegovi zelo številni ugovori identitetnemu mišljenju, na katerem vztraja sistem, ugovori, ki so izdelani kot antisistem, vendar vsakemu interpretu njegove misli predstavljajo permanentno prepoved dokončnega izrekanja smisla sporočila o tem, kaj jc dejansko njegova negativna dialektika. Smisel sporočila kakšne interpretacije ni v dokončnem sporočanju o tem, kaj jc kakšna filozofska misel, ampak prej v poskusu odgovora na vprašanje, zakaj je kakšna misel, filozofija, teorija aktualna - kaj še ima povedati, četudi samo v drobcih: tu in zdaj.
Vsaka doba ima svojega Platona in Aristotela! Kotintcrprcti Adornovc - in vsake druge filozofske - misli nimamo pravicc po dokončnem in enkrat za vselej veljavnem izrekanju resnice njegove misli. Vsaka interpretacija pa mora - to jc njena dolžnost - prisluhniti argumentom nekega konsekventnega mišljenja, kot je to Adornovo, znati te argumente posredovati, hkrati z njegovim opozorilom, da filozofija ni nekaj, kar bi se dalo al i cclo smelo referirati.
24 Ibidem, str. 58.
V tem vidim moč njegovega negativnega mišljenja, njegovega negativnega sistema, ki v sebe vključuje tako negativno ontologijo, negativno teologijo itd., različne, konkretne modele kot antisisteme. Z vsem tem jc hkrati še podan smisel tega, kar jc del sodobne dialektične tradicijo filozofiranja. Kaj ohranja dialektiko kot aktualno filozofiranje v novejši, cclo najnovejši zgodovini filozofije, jc razumljivo tudi s pomočjo Adornovega življenjskega prispevka.
Adorno izhaja pri kritiki sistema tj. demontaži sistema, najprej iz kritike konstitutivne subjektivnosti, ki se v izgotovljcni podobi sistema ohranja kol logika gospostva, zato jc idcntificirajočcmu mišljenju postavil za vzor mišljenje v modelih. Vprašajmo se še enkrat, kaj jc to "misliti v modelih"?
Zelo odločno jc treba povedati, da Adornu z njegovim pojmovanjem negativne dialektike kot zavesti o neidentiteti nc gre za to, da bi mišljenju odrekal njegovo najbolj elementarno odliko, da je misliti isto kot identificirati. Adorno izrccno opozarja, da "se ne da misliti brez identifikacije, kajti vsakršno določanje jc identifikacija".25 Mišljenje mora znati izraziti to, kar nekaj jc, samo da gre pri dialektičnem načinu izražanja za bistveno drugačen pristop idcntifikacijc kot pri t.i. identitetnem mišljenju. To mišljenje vse, o čemer govori, podreja in prilagaja nečemu višjemu, občosti, v kateri posamezna, konkretna stvar sploh nc pride več do veljave oziroma seje sploh nc da izraziti drugače kot samo nekaj povsem podrejenega.
Zaradi tega Adorno naravnost izrazi, da "identitetno mišljenje pove, pod kaj nekaj pade, česa primerek in predstavnik je, skratka, pove, kar ni ono samo. Identitetno mišljenje se oddaljuje od identitete svojega predmeta".26 Ker znotraj takega mišljenja pojem stvari nikakor nc ustreza, saj ni niti pri njej, zahteva Adorno med mišljenjem in stvarjo nekaj mimetičnega in sama struktura pojma mora v sebi ohranjati ta mimetični impulz.
Kaj misli Adorno z mimetično strukturo pojma? V tej zvezi govori o pojmu v gibanju, ki naj ujame lastno identiteto stvari in spozna predmet v njegovi lastni, zgodovinsko pogojeni konstclaciji. Za vzor postavlja model, po katerem ravna jezik s svojo spoznavno funkcijo, kajti pojme "centrira okrog kakšne stvari". S takim razvrščanjem pojmov okrog stvari, ki jo jc treba spoznati, pojmi "potencialno določajo njeno notranjost, z mišljenjem dosežejo to, kar jc mišljenje iz sebe moralo izločiti".27
O naravi jezika šc bolj nazorno poroča v Filozofski terminologiji. Tu beremo, da "jc jezik v splošnem pametnejši od nas, kajti upira se temu, da bi pod pojem subsumiral nekaj, katerega lastno bistvo je ravno nekaj ncpojmovncga".2s Adorno opozarja na empiristično filozofsko tradicijo, konkretno na Huma, saj jc ta z izrazi, kot recimo "impressions", opisoval najbolj neposredne čutne danosti v nasprotju z že posredujočo zavestjo.
Samo deloma smemo sklepati o Adornovi rcaktualizaciji empiristično usmerjene filozofije. Interpretacija je nedvomno zanimiva toliko, kolikor empiristično tradicijo filozofiranja sooča z modelom ncgativnedialcktikc. Iz fragmentarnega Adornovega soočanja s Humom vidimo, da Adorno predlaga "model za neko drugo spoznavnoteoretsko kategori jo", namreč za "pojem fcnomcnologijc".29
25	Theodor W. Adorno: Negative Dialektik, str. 152.
26	Ibidem.
27	Ibidem, str. 165.
28	Theodor W. Adorno: Philosophische Terminologie. Zur Einlcitung, Band 2, str. 291.
29	Ibidem, str. 292.
Preseneča s svojim zelo natančnim in podrobnim opisom tega, kar ima za smisel fenomenologije in filozofsko fenomenološkega razmišljanja. Fenomenologija "dejansko pomeni povezovati pojme s stvarmi", konfronlirati pojme s stvarmi, dobesedno s tem, na kar se pojmi nanašajo. Zaradi tega je Adorno odločno zaključil: "Kolikor jc ta konfrontacija kakšnega pojma z vsebino stvari, ki jo pokriva, življenjski element mišljenja, je vsekakor vsako filozofsko mišljenje, dejal bi, zares fenomenologija."30
Na podlagi tako razumljene fenomenologije bi smeli tudi Adornovo negativno dialektiko poimenovati kar fenomenologija mišljenja. Kakorkoli žc, pri tej gre v bistvu za smisel njegovega mišljenja v modelih, saj si prizadeva zelo konsekventno reflcktirati vse poslcdicc konstitutivne subjektivnosti, tako pri Kantu kot pri Heglu; njuno miselno ravnanje - transccndentalizcm s svojim samozadostnim jazom - po Adornovi kritiki nasprotuje fenomenologiji mišljenja. Kot jc razvidno iz njegovih kritik sodobnih filozofskih smeri, jc tudi tem očital, da v bistvu ne zadostujejo v prej opisanem smislu kriteri jem fenomenologije mišljenja; še vedno namreč preveč izhajajo samo iz sredstev avtonomnega ratia ali pa so glede pojmovnosti - njegova znana kritika pozitivizma - na tako skromni ravni, da niti nc premorejo pojma cclotc, ki v mnogočem sploh šele omogoča teorijo.
Za tako pojmovano fenomenologijo mišljenja ni ničesar, kar bi se nc dalo dojeti in izraziti. Zato jc po Adornu naloga filozofije povsem nasprotna od tega, kar jc izrazil Wittgenstein v Traktatu; o čemer se ne da govoriti, o tem jc treba molčati. Kot bi bil Adorno želel povedati, daje tudi ncizrckljivosti treba ustvariti, dati pojem, toda tako, da se stvar sama v tem nc zaduši in utopi.
Pojem ni konstitutiven do stvari, tudi pojem svobode še ni konstitucija.svobode. Sodba, daje kdo svoboden človek, se nanaša na pojem svobode. Če ga soočamo z izkustvom, sam sebi nasprotuje, prihaja v protislovje s seboj. Skratka, potem pojem svobode sploh ni več to, o čemer govori. Svoboda jc konkretna ali pa jc ni, vendar ni spoznavna po vzoru nečesa "prvega", še manj določljiva kot tako in nič drugače bivajoče.
Adorna najprej zanima konkretni pojem svobode, vendar tako, kot to preberemo v krajšem tekstu z naslovom Frankfurter Adorno Blatter (1992) iz njegove zapuščine, ki jo po postopni obdelavi izdaja Theodor W. Adorno Archiv: "Das Unfrcic lasst sich crkcnncn, nicht darstcllcn."31 Tudi po zapisu iz Negativne dialektike se svobode nc da določiti opisno, kot nekaj žc bivajočega, kajti svoboda jc nekaj nastajajočega, zato jc moč govorili pri Adornu o negativnem pojmu svobode.
Kot prvega od miselnih modelov dialektike Adorno obravnava pojem svobode - s podnaslovom K metakritiki praktičnega uma - in z n jim nazorno kaže vse aporije, v kalcrc se ta pojem zapleta pri Kantu zaradi njegove izrazito subjektivistične naravnanosti. Zato tudi ta Adornova razmišljanja o Kantovem pojmovanju svobode v bistvu nadgrajujejo njegovo programsko začrtano nalogo iz predgovora, ki jc v tem, da prekine s t.i. konstitutivno subjektivnostjo, kajti Kantov pojem svobode temelji na avtonomiji uma, samodajanju zakonov in izrecni poslušnosti ter izpolnjevanju teh zakonov. Iz zaključnega dela K metakritiki praktičnega uma razberemo Adornova lastna stališča o pojmovanju svobode. Z n jihovo pomočjo razumemo, zakaj je Kantovo pojmovanje svobode še vedno in kljub vsej kritiki vzor, ki se mu ni odrekel.
Modeli po Adornu nikakor nc pomenijo nekakšnega občega načina opazovanja, ampak peljejo k stvarnemu problemu in njegovi vsebinski intcnciji, k temu, kar je označil
30	Ibidem.
31	Frankfurter Adorno Blatter, (Hrsg. vom Theodor W Adorno Archiv), Edition Text + Kritik, Miinchcn 1992, str. 7.
kol obrat k posebnemu in posamičnemu. Tako modelska analiza skuša rehabilitirati manj upoštevan, cclo nepriznan del zgodovine filozofije, to, kar jc hkrati programski zapis njegove filozofije, izražen kol zavest o neidentiteti. Vendar smisel modelov ni samo v tem, da demonstrirajo negativno dialektiko, temveč, da predstavljajo nekatere ključne pojme filozofskih disciplin. Z njimi nam Adorno omogoča stopiti v tradicionalno filozofsko predmetno območje, kar je po svoje paradoks njegove negativne dialektike, saj kaže na to, da Adorno v bistvu sploh ni antitradicionalist.
Vsekakor jc možno obravnavati filozofijo po področjih in glede na problemske sklope, ki so se zgodovinsko izoblikovali znotraj nekega področja. Z Adornovim razumevanjem filozofije vsekakor nc moremo povsem zavrniti tradicionalnega, disciplinarnega pristopa glede filozofskega preučevanja. Kol da bi tradicionalna filozofija sama zavračala deklarirani univerzalizem, ki se je moral ravnati po meri občega in nujnega in z disciplinarnim pristopom, vsaj deloma, prisluhnila konkretnosti, ki jo jc siccr podrejala zahtevam občosti uma in identitetne logike.
Na področju filozofije morale izstopa dialektika svobode in z njo si Adorno odpira pol v razmišljanja o filozofiji zgodovine. Četudi ta pristop na prvi hip šc tako spominja na hcglovsko dojemanje svetovne zgodovine kot razvoja pojma svobode, govori Adorno o njem s Kantovo pomočjo. Žc sama konstrukcija Negativne dialektike opozarja na prevladujoč Kantov vpliv, o katerem zanimivo poroča Jameson Frcdric v svojem delu Late Marxism. Adorno, or, the Pcrsistcncc of the Dialectic. "Dejansko je Negativna dialektika daleč od tega, da hi predstavila 'odprto' ali tvegano kompozicijo; imitira pa... osnutek Kantove Kritike čistega uma."12 Siccr s povsem drugačnim materialom in sredstvi, opozarja Jameson in pri tem podaja skoraj drzno ugotovitev, da Negativna dialektika "razgrinja Kantovo delo kot nekakšno postmoderno rekonstrukcijo",33 čeprav Adorno ni nikdar pripadal postmoderni.
Žc v konstrukciji Dialektike razsvetljenstva očitno prevladuje Kantov vpliv, šc bolj pa v analizi modelov negativne dialektike. Tako so trije modeli tc dialektike nesmrtnost, svoboda in Bog zaključni deli Negativne dialektike, opozarja Jameson, ugotovitev, ki ji seveda nc moremo oporekati. Tuje pred nami tudi nov konccpt razumevanja odnosa med materializmom in nesmrtnostjo in jc to nedvomno Adornov poskus filozofske zavrnitve teodicije smrti, zaradi katere so iz novejše filozofije izginila razmišljanja o nesmrtnosti.
Nemi ostajamo vsekakor pred Jamesonovim opozorilom, da je Adorno s temi modeli bistveno razširil in filozofsko dopolnil "samo marksistično dojemanje zgodovine".34 Kol da bi nam ta zgodovinski trenutek sam prepovedal, da bi si sploh še upali razmišljati v kategorijah kot marksistično pojmovanje zgodovine ali pa si cclo drzniti uporabljati izraze kot sodobni marksizem. V svetu, ki se jc do pred kratkim imenoval socialističen, jc socializem in marksizem skoraj tabu tema in le kdo lahko izmeri dolžino tega obstranskega zgodovinskega - nepotrebnega - razvoja.
Lepa pesniška vizija govori o lem, da so ga bičali, križali, zavrgli in globoko pod zemljo pokopali in šc na njegov grob postavili skalo. A glej, zgodi se čudež, da tako umorjen, zavržen in zakopan prej ali slej od mrtvih vstane^
In kako se naj vsemu temu odzove filozofija? Gre za trenutek, ki nam ne dovoljuje drugega komentarja kot tega, ki ga omogoča pobeg v estctizacijo sveta, tudi z dokaj očitno
32	Frcdric Jameson: Spatmarxismus. Adorno oder Die Bcharrlichkeit der Dialektik. Argument. Hamburg 1992, str. 94.
33	Ibidem.
34	Ibidem, str. 96.
Adornovo teoretsko pomočjo. Vsekakor nc moremo mimo Jamcsonove ugotovitve, daje v t.i. zahodnem marksizmu - ta si še upa naglas izreči besedo marksizem - glede njegove filozofske utemeljitve, po Lukacscvi Zgodovini in razredni zavesti, drugo delo na taki višini, samo še Adornova Negativna dialektika. Duhu identitete zdaj stoji nasproti še - povsem dostojen izziv - duh ncidcntitete, različnosti.
Jamcsonov pristop opozarja na en vidik pri analizi Adornovc filozofske misli, na presojo Adornovih stališč predvsem z vidika - popularen in v marsičem prevladujoč način študija filozofije pred dvajsetimi leti - filozofije zgodovine. To jc in tudi nedvomno ostaja zelo pomemben vidik Adornovc misli, vendar preveč obide in prezre neki še pomembnejši moment pri Adornu, tj. metodološkega.
Še ko jc Adorno živel in takoj po njegovi smrti so mnogi interpreli njegove misli izpostavljali filozofskozgodovinski moment kot odločilen tudi zato, da bi Adorna lahko uvrstili med marksistične mislecc, se med seboj žolčno prerekali o tem, koliko Adorno še jc al i deloma sploh ni več marksist, nekateri od njih celo Adornu očitali odpad od marksizma. Zdajšnje študije o Adornu pa nam aktualnost njegove misli kažejo v povsem drugačni luči.
Nc da bi hoteli zanemariti filozofskozgodovinski vidik ali ga celo povsem odmisliti, zdaj aktualno branje in interpretacija Adornovc misli, pojem dialektike kot še vedno aktualen filozofski način razmišljanja, izpostavlja izrazito z metodološke plati. Adornovo pojmovanje dialektike namreč zelo očitno izpostavlja vprašanje koncepta določene racionalnosti, tj. posredovanja, ki izhaja iz identificirajoče logike ratia kot prevladujočega miselnega modela v zgodovini filozofije.
Od zdaj žc številnih del, ki preučujejo Adorna v tej smeri, moram omeniti vsekakor delo z naslovom Theodor W. Adorno, v katerem avtor tega dela Haukc Brunkhorst opozarja35 na dokaj podobne zaključke še v delu z naslovom Negative Dialektik und Erfahrung.36 Avtorica tega dela Anke Thycn povsem samostojno in neodvisno - po notranji logiki strukture Adornovc misi i - kaže na cnodimcnzionalnost intcrprctacijc Adornovcdialcktikc.pojmovanc zgolj kot določene filozofije zgodovine.
Po mnenju obeh jc zato pri poskusu razumevanja in ocene negativne dialektike mnogo pomembnejši metodološki vidik kot pa filozofskozgodovinski, ugotovitev, ki ji velja pritrditi. Predvsem zaradi tega, ker nc glede na izstopajoč filozofskozgodovinski moment, ki jc dejansko razviden v vsakem stavku Adornovc filozofske misli, filozofija zgodovine hote ali nehote spravlja filozofijo v tesno bližino s svetovnonazorskostjo, ki pa jo je Adorno ostro zavračal. V tej zvezi jc znana njegova izrecna zahteva, i/, katere izhaja, daje treba svetovne nazore iz filozofije celo pregnati.
35	Haukc Hrunkhorsl: Theodor W. Adorno Dialektik der Moderne, Piper, Miinchen 1990. str. 324.
36	Glej Anke Thycn: Negative Dialektik. Zur RationalitatdcsNichtidcntischcnbci Adorno. Suhrkamp. Frankfurt 1989.