114
Mati.
(Piše ). J. E. Bogomil.)
VII.
' amica, kam pa vi?« vpraša mlad sprevodnik na gorenjski železnico preposto oblečeno ženico. »Daleč, gospod. daleč. Na Tirole.« »Na Tirole.« »Daleč, kaj?«
»Zares, daleč!  Ali veste, kje in kako se bodete vozili?« »Prav nič ne vem. Bog mi bo pomagal pa dobri ljudje. Veste, po sina grem.«
»Kje pa je vaš sin? Kam greste ponj?« »V Landek grem.« »AH je morda sin bolan?«
«0, še več kot bolan.«  Dve debeli solzi ji zalijeta oči. Peter! Na njeno skrbno in ljubeznivo pismo ji je napisal par besedi. Piše ji, da mu ni nič hudega, naj bo le brez skrbi radi njega. K sklepu se pa še malo pojezi, češ, kdo je bil neki tako dober, da ga je pri njcj zatožil; silno rad bi poznal tistega človeka.
Skrbno materino oko je bralo v kratkih vrsticah več kot je Peter mislil. Pcter jo tolaži in se jezi, ker mu je težko odkrito priznati: Mati, zašel sem, Zato pa gre sama iskat svojega izgubljenega sina, sama ga hoče privesti zopet na pravo pot.
Doma so jo sosede kmalu pogrešile in tudi uganile, kam je odšla. »Kje je neki Slakova mati?  Že od včeraj je nič ne vidim.« »Menda je šla na Tirole po Petra.« »Korajžna pa je.« »Vsaka bi ne šla.« »Za svojega otroka mati vse stori.« »Pa nemški ne zna nič.« »Gotovo bo prišla prazna nazaj.« »Brez Petra in brez denarja.«
»Pa bo imela mirno vest, da je vse storila za Petra, kar je vedela in znala in kar je mogla.«
Lepa je vožnja po gorenjski železnici. Slakova mati se je že parkrat vozila, zato se, zatopljena v skrbi, ni dosti brigala za okolico in njena lepoto.
»Otoče!« zakliče sprevodnik.
To je postaja, kjer izstopajo romarji, ki so namenjeni k Mariji Pomagaj na Brezje.
Slakova mati se prebudi pri tej besedi iz svojih skrbi. Pogled ji uide skozi okno. Cele trume pobožnih romarjev hite proti savskemu mostu, hite dalje čcz most naprej v Marijino svetišče. Urno, kakor ptica, pohiti tudi njen duh tja čez Savo v Marijino kapelico. Saj je tam v tisti kapelici podoba Marije, ki je tudi enkrat izgubila svojega sina in ga zopet našla.
115
»O, Marija Pomagaj,« prosi srčno mati, »pomagaj tudi meni, da najdem svojega sina in ga privedem zopet na pravi pot. Obljubim ti, da bo potem moja prva pot peljala mene in sina k tebi.«
Vlak drvi dalje in mati se zatopi zopet v svoje misli. Ali ni morda preveč predrzna, ker se upa na tuje, ker gre v popolnoma neznane kraje? Ali se ne pravi to naravnost zapravljati? Kako bo tam mcd tujimi ljudmi? Ali jo bodo kaj razumeli? Kako bo?
Vlak obstane na Jesenicah. Ko stopi Slakova mati iz voza, jo nago-vori sprevodnik:
»Mati, tukaj-le me počakajte,«
Čez dobrih deset minut prinese sprevodnik list popirja,
»Mati, ta-le popir vzemite s seboj. Kadar vas bo kdo kaj vprašal ali kadar bi radi sarai kaj zvedeli zaradi vožnje, pa kar to-le pisanje pokažite.«
Tako hvaležnega pogleda sprevodnik šc ni vidcl v svojem življenju. Bog in dobri ljudje so začeli pomagati,
Od Beljaka gor po dravski dolini se pelje žena med samimi tujci. Nobenega znanega obraza ne vidi, nobene domačc besedc ne sliši. Kaj hoče drugega, kot da se po stari lepi kranjski navadi spusti v pogovor z Bogom.
Naenkrat in nenadoma zasliši polcg sebe slovenske bcscdc.
»Mati, vi ste gotovo Slovenka.«
Mož je sodil po tem, ker se žena ni prav nič brigala za pogovor med sopotniki.
»Res, gospod, sem.«
»Ali se daleč peljete?«
»Daleč. To-le poglejte.«
Žena da tujcu, ki je bil koroški Slovenec, sprevodnikovo pisanje,
»Tako daleč? Pa sama? Ali si upate? Moj Bog!«
»Moram.«
»Čakajte, — jaz grem tudi na Tirole — v Lijencu bomo za dalj časa stali, tam vam bom napisal vse postaje do Landeka. Tudi to vam bo pomagalo.«
»Za vse vam bom hvaležna, Saj veste, da se ne vem nikamor obrniti,«
Bog in dobri ljudje povsod pomagajo.
VIII.
Na Otočah sta izstopila vsa trudna mati in sin. Ali to ni nobcnega oviralo, da bi ne šel še nekaj časa peš k Mariji Pomagaj. Prva pot na domači zemlji pelje oba v Marijino svetišče.
Zvečcr, že pozno v mraku, da niso drugi ljudje videli, sta se vračala proti domu.
Drugi dan pa je že šla novica po domači vasi in še naprej:
»Slakovka se }e vrnila.«
»Sama?«
»Ne, tudi Peter je prišel z njo,«
116
»Torej ga je vendar našla.«
»Res, kdo bi si mislil!«
Peter se je nekaj časa skrival pred sovaščani. Sram ga je bilo. Na domačem vrtu je premišljeval svoje prazne sanje o bogastvu, o sreči, o denarju. Sčasoma pa človek vse pozabi. Zato je tudi Peter z vedno večjim pogumom zahajal med Ijudi. Čemu bi se tudi skrival! Ali je to kakšna sramota, če se je vrnil, če je bil pokoren svoji materi, ki je šla ponj v tujino!
V  tujino je šla ponj, kjer bi bil pod vodstvom svojih malovrednih to-varišev lahko še dalcč daleč zašel.
Kolikokrat se spominja Peter tistega dne, ko je nenadoma, nepriča-kovano stopila predenj mati.
V  baraki je sedel med svojimi ljudmi. Bilo je v nedeljo popoldnc. Kar naenkrat, sredi igre, zasliši klicati svoje ime.
»Pcterf«
Tako znan se mu zdi ta glas. Tak glas ima njegova mati doli v do-movini, doli pod Grintovcem. Toda ne, saj ni mogoče .,. Ali.. .
Kakor bitje   z oncga sveta stoji pred njim — mati.
»Peter, pozabil si na svojo tnater, mati pa te ni pozabila.«
Kakor glasno izpraševanje vesti mu done na ušesa te besede. Ni-kamor ne upa pogledati. Najraje bi se udrl v tla, najraje bi izginil iz tega kraja.
Igra zastane, igralci gledajo tujo ženo, ki stoji neustrašeno pred njimi.
»Fant, kdo je ta. žena?« vpraša postaren, percej porastel mož Petra.
»Mati.«
»Tvoja?«
»Moja mati, da.«
»AJi je prišla pote?«
»Ne vem. Mogoče.«
»Tebe sem prišla iskat, Peter, tebe. Z menoj boš šel, domov bova šla, pa še danes. Za nobene denarje te ne pustim več tukaj.«
Domov? Peter se obbtavlja. Ne, to je prcveč. Domov naj gre praznih rok! Ne in ne! S prosečimi očmi se ozira po svojih tovariših. Kaj bodo rekli, kako mu bodo svetovali.
Možu, ki je prejc vprašal Petra, kdo je ta žena, zaigra v očeh nckaj solzi podobnega; mogoče se je spomnil svoje raatere.., Nato pa izpre-govori z nenavadno slovesnim glasom:
»Fant! Dobro matcr imaš. Zlata je vredna. Pojdi za njo, kamor ona želi. Ko bi jaz imel tako mater, grem za njo do konca sveta.«