Sodobni slovenski esej
Miha Pintarič
Kako v petih lekcijah postati pesnik in se pri tem še zabavati
Ob omembi besede "poezija" ljudje, še predvsem pesniki, najprej pomislijo na dobro vino, nato na dobro kosilo,/oj> gras s tokajcem 6 puttonyos 1997 iz ta prave pince, naj ostanemo pri predjedi, ker kulinarika ni na prvem mestu pričujočega eseja ... nato šele jim pride na misel tisto, kar poezija izvorno je, namreč glas, beseda, jezik, besedilo, pisava, in s tem posoda za občutja, čustva, pojme, pojmovne sisteme - naštevam, kakor bi bil kdo že potegnil jasne ločnice med vsem tem, o, pa ne, da ne bi bili poskušali, le pravega strinjanja ni med tistimi, ki so. In je mogoče, in se celo pogosto dogaja, da dva govorita o istem pojmu, recimo o ljubezni, med seboj se pa brezmejno sovražita in prispevata k epistemološki zmedi.
Toda skrajna konca omenjenega diapazona ne sodita v poezijo, ni namreč poetično, če nekdo v verzih razglablja o tem, da ga zebe, razen če iz tega ne potegne eksistencialne metaforike, in ni poetično, če razloži svet in vesolje z enim pesniškim zamahom. Nekdaj so to sicer počeli, in poezija je bila predvsem takšno razglabljanje, nato šele vse drugo, toda v zadnjih nekaj stoletjih so poeti spoznali, da so znanstveniki na tem področju boljši pesniki in so jim to disciplino hočeš nočeš odstopili. Kaj sploh ostane pesnikom? Najprej, kot splošno teoretično pravilo, izogibanje stereotipom. K razumevanju sveta, tudi poezije, klišejski odnos ne prispeva ničesar. Kako naj na primer trdimo, da so romantiki pisali predvsem ljubezensko poezijo, če vemo, daje bil vlak, tedaj še sveža iznajdba, pogosto opevan ne mimogrede, v pesmih z drugačno osnovno tematiko, temveč kot osrednji motiv? Stereotipi pomagajo posamezniku najti svoj prostor pod soncem (ali za luno), tako kakor je hojca otroku v pomoč pri hoji, vendar mora noge prestavljati sam, končno pa se nanje tudi samostojno postaviti.
Sledi sicer negativna epistemološko-klasifikacijska aplikacija splošnega pravila: poezija ni le ljubezenska. Trditev, ki bo koga trdo postavila na tla ali ji ne bo verjel, razbija samoumevnost, značilno za predbralno izkušnjo, in tematsko pluralizira zavest potencialnega bralca. Ljubezen ni najpogostejša tema v poeziji. Dekonstrukcija samoumevnosti s to trditvijo stori korak dlje, podobno kakor so človeka najprej naučili, da ni v središču vesolja, nato pa še,
Sodobnost 2006
21
Štihova dvorana Cankarjevega doma 5. januarja 2006:
Miha Pintarič prejema L nagrado za najboljši slovenski esej leta 2005 iz rok predsednika Republike Slovenije dr. Janeza Drnovška. (V ozadju predsednik strokovne žirije Tone Peršak.) Natečaj sta razpisala revija Sodobnost in podjetje Harvev Norman Trading, donator sredstev za nagrade.
Miha Pintarič: Kako v petih lekcijah postati pesnik in se pri tem še zabavati
daje nastal iz opice. Vendar je trditev resnična, ne slednja, temveč prejšnja (skromnejša) o poeziji. Najpogostejša tema pesniškega ustvarjanja je namreč izražanje kritičnih stališč na račun stvarnosti. Božanska komedija je poučen primer: ali gre za ljubezensko pesnitev ali za kritiko okolja, v katerem je pesnik živel, oziroma iz katerega so ga nagnali? Seveda gre za ljubezensko pesnitev (in še za kakšno drugačno, filozofsko, teološko ...), vendar je ob branju očitno, da je tematsko na prvem mestu kritika, ki izvira iz osebne zamere.
V didaktične namene, kakor piše v naslovu, sicer pa si vsak lahko branje osmisli sam, smo se namenili fenomenološko obdelati nekatere vzorčne tematske sklope v poeziji s pomočjo izposojenih ali v ta namen napisanih primerkov, ki jih je muza blagohotno podarila z njo obsedenemu faidrovskemu duhu. Posebej se bomo posvetili omenjeni najpogostejši pesniški tematiki, nakar bo prišla na vrsto priložnostna poezija, ki je po produkciji na drugem mestu, sledila bo ljubezenska poezija v dveh osnovnih različicah, ne bomo pa zanemarili kriterija, ki s kakršno koli "tematiko" v samem načelu nima ničesar skupnega in ga uporabljajo pesniki brez zgodbe in kritiki brez domišljije, namreč "intertekstualnosti". Paradoks, da je dobršen del takšne poezije berljiv in celo zabaven, morda izvira iz dejstva, da je ta pogosto ludistična in nezavezujoča. Če gre pri pravkar naštetem v resnici za odlike, naj vsakdo presodi sam.
Kritično odzivanje na stvarnost
Kritično odzivanje spada med najpogostejše komunikacijske vzorce, česar ni potrebno posebej dokazovati, saj življenjska izkušnja potrjuje, da ljudje večinoma, ko odprejo usta, nergajo. Če ploščo obrnemo (upam, daje metafora še razumljiva), zaslišimo "jamranje". Nerganje nad drugimi in "jamranje" nad sabo (eno implicira drugo) je latentno tudi v diskurzu, ki navidez spada med druge komunikacijske vzorce, zato ni pretirano trditi, da gre verjetno za temeljni ontološki vzorec človeškega rodu. Obstajajo apokrifni zapisi, po katerih naj bi bilo našemu praočetu ime Jeremija, ne Adam. Eva naj ne bi bila izmišljena, torej je vse lepo in prav.
Osebnozgodovinski kontekst potrjuje zgoraj napisano. Poleg kratkotrajnega izražanja zadovoljstva otrok "jamra" in nerga, ne da bi ga bil tega kdo naučil, majhni osebki moškega spola menda malo bolj kakor ženski, ker jih bolj napenja v trebuhu. Pozneje se to razmerje spremeni, vendar ni dokazano, da imajo flatulentni vetrovi, ki pozneje izgubijo pošteno ime, kaj pri tem.
Sodobnost 2006
23
Miha Pintarič: Kako v petih lekcijah postati pesnik in se pri tem še zabavati
Otroškega "jamranja" in nerganja ne moremo moralno vrednotiti, saj otrok še ne razlikuje med subjektom in objektom, ni mu še jasna razlika med "mojim" in "tvojim", užitnim in neužitnim, spodobnim in nespodobnim... "Jamra" in nerga tako, kakor diha. Takšno "dihanje" se pozneje socializira, kakor vse, kar je v človeški naturi splošnega in neizogibnega, in dobi svojo vsaj navidezno družbeno funkcijo, kar ne velja za glasno izražanje zadovoljstva, ki venomer nosi pečat vulgarnosti. Očiten primer slednje v literaturi je pripovedovalcev stric v Camusovem Prvem človeku, ki je za vešče oko literarnega kritika vulgarna oseba, četudi ga avtor ni predstavil kot takšnega, bi pa to bil morda storil, če bi mu bilo začeto delo dano dokončati.
Grki so nergali in se zmerjali v prav posebnem ritmu, ki je bil za takšne stvari formalno določen. To je bil jambski ritem ("b" ni tiskovna napaka, koren pa je isti kakor pri "jamranju", le daje pozneje prišlo do semantičnega preskoka, katahreze ali nečesa podobnega), za katerega je spodaj na voljo po kakšen primer. Celo sonet, pesniška oblika od sladkega novega sloga in Petrarke naprej posvečena ljubezni, je v 16. stoletju pod peresom Joachima Du Bellava postal vehiculum za nerganje, kar so pesnikovi nasledniki s pridom uporabili. Največji nergači so bili romantiki, ki jim nič na tem svetu ni bilo všeč. Ti bi bili kar izstopili iz avtobusa, če bi se ta ustavljal in če bi imeli kam. Tako pa so stali v njem in trpeli, medtem ko jim je kdo stal na kurjem očesu in je nabito poln avtobus drvel proti terminusu. Pozneje so pesniki prenehali nergati, ker so dojeli, da jih nihče ne posluša in da se tudi v prepolnem avtobusu še najde kakšen prost sedež. Njihovo vlogo so prevzeli politiki, sindikalisti in novinarji, naj mi izjeme oprostijo, ki sicer sedijo na sedežih za invalide in ki so s stališča literarnodiskurzivne analize zanimivi zgolj kot antivzorci ali pa še to ne, saj je teh obilo tudi znotraj literarnih zvrsti samih.
Vsak posameznik ima danes svojo identiteto ali vsaj trdi, dajo ima, četudi je le redkim jasno, kaj želijo s tem povedati, in še oni se verjetno motijo. Nerganje "jamranje" kot osnovni komunikacijski vzorec in osnovna ontološka samokolnica, v kateri se "jaz" sam prevaža naokoli, ima tu neodtujljivo vlogo, ki jo vzhodnjaki pripisujejo mantram, in ki naj bi zavest vodila v trans (izraz "mantra" je v starejši slovenščini pomenil trpljenje, kije običajno povezano z nerganjem, "jamranjem", kar verjetno nakazuje indoevropsko filiacijo besede in gre v prid našemu izvajanju). Toda za razliko od modrega Vzhoda zahodna kultura protislovno ponuja navidezno diferenco, torej trans materije, na podlagi le-tega pa dijferenzaufhebende "shopping-passion", tako da človeka žejnega pripelje čez vodo (pri čemer je pomembno, ali gre za Zalo, Tiho ali Julijano) in mu da piti kokakolo.
24
Sodobnost 2006
Miha Pintarič: Kako v petih lekcijah postati pesnik in se pri tem še zabavati
Kritično odzivanje na stvarnost je temelj vsega. Odrasel človek kakor otrok ob pomoči razuma (ki ga otrok še ni razvil, a učinek je enak) kritično vrednoti vse, kar razume, in česar ne. Cinik bi dejal, da je prvega presneto malo in daje kritika sorazmerna z drugim. Kritika (nerganje) smo ljudje. Kritika je torej tudi odnos do drugega. Do vsega. "Jamranje" je odnos do sebe. Kadar smo kritični do sebe, bodisi lažemo bodisi smo zreli za zdravljenje, misli cinik. Kadar "jamramo" nad drugimi, v bistvu "jamramo" nad seboj ali prav tako lažemo. Poezija je prostor resnice, v skromnem smislu neposrednosti oziroma iskrenosti, kar je po cinikovem mnenju - vendar je tudi Platon mislil podobno - le zunanji efekt, tistega, kar se skriva za njim, pa ne razumemo niti sami, smo le prepričani, daje tako in ne drugače, ali tudi nismo prepričani, ni pomembno, šteje le učinek. Tako naj bi poezijo razumel bralec. Tako jo mora napisati pesnik. Sofistična poezija je realnost, sufistična - izjema.
Naj bo nerganja nad poezijo dovolj. Nerganje nad nerganjem. Nerganje nad lastnim nerganjem. Nerganje v samokolnici, s potnim nalogom v žepu, na katerem piše: lastni prevoz. V drugem žepu je odpustnica, ki jo bo treba še kdaj komu pokazati. V skritem notranjem žepu pa je ... majhno, čisto majhno ogledalce.
Pritoževanje čez soseda je eden najzakoreninjenejših urbanih in neurbanih stereotipov. Pri Slovencih je treba k temu prišteti še zavist, marsikje tudi škodoželjnost. Sosedu in o sosedu vse najslabše. Za Slovenca je sosed edini, ki ni "naš bližnji", in na tistem mestu bi bilo tudi božjo besedo treba popraviti. Iz takšnega navdiha je nastal tudi navedeni sonet, potem ko sta se na Nemškem drug ob drugem znašla rojaka, od katerih je enemu šlo v nos, daje imel drugi smisel za slikarstvo in se je želel ukvarjati z galeristiko, ker je verjel, daje umetnost večna. Na koncu je na veselje prvega moral v stečaj, saj je slabo ocenil povpraševanje na nemškem tržišču.
Sosed
Na pokošeni travci sredi gred zgradil je hišo Sladke gore list. Je dvorec s streho, velik, lep in čist, je živa meja, koder gre pogled.
Ce prideš v goste, čaka te obred na pragu, kakor da si antikrist, beseda, dve, da svetil ti v korist ne bi zlat lonec, ki ga najde kmet.
Sodobnost 2006
25
Miha Pintarič: Kako v petih lekcijah postati pesnik in se pri tem še zabavati
Ko slana s sten odznotraj zaduši še kar ne diha, Kairos kodrolas brezbrižno kje obira si uši.
Se uro ustavil si, a teče čas
in ples te - njak! - mrtvaški osuši
v kozolcu let in vzame ti obraz.
Tematiko uvede folklorna topika pokošene travce, ki jo dopolni epsko okrasje "dvorca", kar v slovenskih razmerah še iz soneta naredi epsko pesnitev oziroma družinsko sago. Najizrazitejši simbolni pomen ima razbohotena "živa meja", katere metareference niso fito-, temveč psihopatološke. V prvi kvartini je tudi (morda) nehotena aluzija - takšne stvari se pesnikom pač dogajajo -na gospodarsko preteklost države, konkretno na znano podjetje, kije moralo v stečaj. Starejša generacija se proizvodov tega podjetja še spominja in bo razumela križno metaforo ("cross-metaphor"), ki iz dveh osnovnih pomenov ustvari dva nova. Tudi v drugi kvartini pesnik ne izda ljudske poezije, kakor se v slovenski pesmi spodobi.
Ob prelomu v tercinah se nadaljuje vsebinska rdeča nit, kar je tudi prav, le tematsko se zoži in slogovno privzdigne ("sermo sublimis"), s čimer zadosti zahtevi po dveh različnih delih soneta. Kairos je poznoantična alegorija trenutka milosti (ali drugače primernega trenutka), kije v hitrem gibanju, se približuje in nato oddaljuje (ko je najbližje, ga lahko zgrabimo; če trenutek zamudimo, je za večno mimo). V pričujočem sonetu se Kairos ne giblje, saj mora postoriti vse, da bo tekal tedaj, ko bo to potrebno. Kronos s štafetno koso, ki jo je pozneje predal Smrti, pa se ne ustavi, celo pospešil je, odkar je dobil v roke kosilnico. Življenje je v pričujoči pesmi metafora za galeristiko, kije metafora za življenje. Ta retorična figura, redka, se imenuje "mise-en-abyme", znana pa je v slikarstvu, in sicer po nekem Arnolfiniju, ki je v prepad vrgel svojo ženo. Ike. ki seje prav tedaj peljal mimo v svojem džipu, je to videl v vzvratnem ogledalu in ga je postavil pred vojaško sodišče. Tam je tudi A. izgubil obraz.
Naslednji locus communisje nerganje, ne več nad posameznikom (sosedom ali bližnjim), temveč nad celotnim narodom, največkrat lastnim, kar se ponavadi manifestira s kritiko narodovih predstavnikov, tistih, ki narod najbolje izražajo in so zanj uradno ali neuradno "najreprezentativnejši" oziroma "najpredstavnejši".
26
Sodobnost 2006
Miha Pintarič: Kako v petih lekcijah postati pesnik in se pri tem še zabavati
Egoturizem
Ko glodali so zadnjo golenico, povpraša poglavar: "Od kod je bil?" -"S Kranjske pač, če je do sem priromal živ in v kufru imel klobaso in potico." Naj oral, zaživa, svojo bi gredico, ko je lahko po tol'ko drugih ril, kislo mleko, kozje, z mudžahidi pil, miss Zulu imel za nočno tovar'šico?
Eksotom nove dobe kraj sveta
edini je koraka vreden cilj,
le tja bi, kamor nihče drug ne zna.
So v drevju hiše iz trsja zadnji hit,
s pragozdom v glavi proč par tisoč milj,
Sloven'c že, prvi, leze afnam v ...
Se vedno smo torej pri Slovencih. Zanje je značilno, da radi gledajo v lonec drugih, dokler tega ne morejo več početi, ker se v loncu znajdejo sami, po drugi strani pa, kakor je to z agrarno-alimentarno metaforiko izraženo v drugi kitici, ne marajo obdelovati svojega vrta. Francozi so se tega naučili že vsaj v 18. stoletju, iz tistega časa imamo namreč nedvoumen pisani dokument z naslovom Kandid, katerega avtor je neki A. Roue Valter. A ja, česa so se naučili? Daje treba obdelovati svoj vrt, ker zase le tam kaj užitnega vzgojiš, pa delal boš in ne mislil na to, kaj se kuha v sosedovem loncu, oziroma sploh ne boš kaj preveč mislil, kar je za mnoge odrešilno. Ampak Slovenec je dokazal, daje mogoče ne misliti tudi, če ne obdeluješ svojega vrta. Slovenec povsod, kamor gre, nese s seboj sebe (kar ponazarjata klobasa in potica v kufru). V času ekotripa vztraja pri egotripu, ki se, ne po njegovi volji, konča kot ekotrip (ekološko gre skozi tripe, pl., kjer v resnici ni še nihče bil - besednjak je dialektalno primorski, torej vprašaj, bralec Neprimorec, Primorca, kaj pomeni beseda "tripe"). Zadnja kitica moralično-induktivno aktualizira fitopsiho alternacijo in napoveduje svetle čase slovenski tropski veterini pri uvajanju novih metodologij na področju specialne proktologije. Vendar slovenske ambicije segajo globlje oziroma višje, mnogo višje, in sicer na področju primerjalne stultologije, saj naj bi bila nova zaveza Guinessove biblije razodeta v slovenskem jeziku.
Sodobnost 2006
27
Miha Pintarič: Kako v petih lekcijah postati pesnik in se pri tem še zabavati
Ker pa globalni človek ne more biti omejen na ozke nacionalne interese, z naslednjo pesmijo izstopamo iz sebe in se v istem odpiramo drugemu oziroma drugačnemu. S tem ko bomo ponergali nad celokupnim človeškim rodom, bomo popeljali nerganje do kulminacije ali paroksizma, ki se včasih manifestira celo kot ekstaza. Tudi če nam v konkretnem primeru ni do tega, retorična gradacija to zahteva in bralec upravičeno pričakuje. Torej.
Od tod do večnosti
Pojdiva, duša, ti in jaz, poromajva gor na nebo, po rajski lestvi skozi čas. Teles naj horde mimo dro, med njimi spaziš moj obraz, vendar ne meni se za to, saj angelskih gospostev glas zbudi, ko seže na zemljo, ta božjih sanj meseni plaz: z nevidno pelji me roko tja čez, za večni ikonostas.
Naj nič ne bo, kot je bilo
V poznem srednjem veku so pesniki pogosto uporabljali dialoško maniro samogovora in nagovarjali svojo hipostazo, ki ji ponavadi pravijo "srce". Danes zaradi razumljivosti raje uporabljamo izraz "duša". "Jaz" ima sicer v očeh sodobnega človeka, če ne ve le za zaimke, ali še zanje ne, navidez hipostatične razsežnosti, ki pa se razblinijo ob prvem stiku s pretrdo realnostjo. "Hipostaza" pomeni tisto, "kar po(d)staviš", torej sub-stanca, tisto, kar bo "jaz", ko mene ne bo več. Duša je pod-stavljena in nad-stavljena hkrati, je sub-stanca in super-stanca, saj skupaj z "menoj" pleza po omenjeni lestvi in me obenem gleda, od zgoraj, kako se "matram" (gl. zg.). Ni namreč podvržena času, kakor sem jaz, čeprav štrli dol v čas, ker je tudi v meni. "Gor" in "dol" sta prostorski metafori, ker je "prostorsko" vse, kar koordinira naše bivanje, razen hipostaze. Pesem je navidez manihejsko dualistična, ker so na eni strani telesa, na drugi duše, ki dol gledajo kakor v teatru. Toda položaj je evidentno bolj zapleten. Ikonostas je namreč v pravoslavnih cerkvah tista prekrasna
28
Sodobnost 2006
Miha Pintarič: Kako v petih lekcijah postati pesnik in se pri tem še zabavati
stena z ikonami, ki simbolično deli svetno od božjega, "tisto tu" od "onega tam". In nič kaj se ne vidi, kaj počne pop za ikonostasom, in četudi si vsi domišljajo, da vedo, ni nujno, daje to res. In popu lahko zaupaš, da dela, kar je treba, lahko mu pa tudi ne zaupaš, vendar zato ne bo nič drugače. Na koncu bodo angeli zatrobili, počistili vesoljno svetišče, ikonostas bo padel in vse bo drugače. Kako? Tega tudi pop ne ve.
Priložnostna poezija na specifično temo: norost
Tokratni primer smo si izposodili pri sosedih in ga navajamo v izvirnem jeziku, ker pač še ni bil preveden. Pesem je priložnostne narave, ker je bila napisana kot posvetilo, s čimer odpiramo tudi podpredal v retoričnem tabernaklju. Poglejmo, kaj bomo našli v njem.
Luda
Kapu stavi, ludo moja, zaboravi... ... metanola.
Koja luda, ima muda, u zrcalu oko ... Estas loco.
Luda šuti? Preko puta u prozoru ti pogled luta.
Norčevska kapa je simbol izstopa iz kategorij tega sveta. Ne gre za conversio v avguštinskem smislu, kljub temu pa gre za odmik od ustaljenega, za distanco, ako ne za spreobrnjenje. Daš si kapo na glavo in se pozabiš, kapo nevidnico iz pripovedk, ki smo jih vsi brali in verjeli vanje, danes pa več ne verjamemo, čeprav ne vemo natančno, kje je meja med tistim, v kar bi še lahko verjeli, in tistim, kar je preveč tudi za ne povsem racionalnega duha.
Sodobnost 2006
29
Miha Pintarič: Kako v petih lekcijah postati pesnik in se pri tem še zabavati
To s kapo je pogumno dejanje, kar je slogovno in semantično podkrepljeno v drugi kitici. Gledaš, kajti vse je stvar pogleda, in se prebujaš kakor iz kome. Vidiš se v zrcalu in misliš, da se ti je zmešalo (kar se najgloblje izrazi v donkihotščini, pa še rima se s prejšnjim verzom). Se naprej si pri miru in se "zbujaš" iz stanja "normalnosti", prehajaš v stanje višje norostilucidnosti in opaziš, da pravzaprav ne gledaš v ogledalo, temveč v okno. Značilnost ogledala je "refleksija", značilnost okna pa "transparentnost" (če je čisto), in v njem uzreš, daje norost od sveta, ki si ga pravkar zapustil.
Posvetilo je lahko namenjeno več kot eni osebi, na primer skupini prijateljev, ki jim pesnik nameni priložnostne verze. Natančni verzestevci so ugotovili, da je takšne poezije največ na Škotskem in na Slovenskem, manj pa, denimo, v romanskem svetu. Zaradi politične korektnosti, saj ne gre, da bi preveč izpostavljali dosežke lastnega naroda, je naslednji primer izposojen iz škotske poezije.
Tirne and Bevond
There are places I remember, Places? Places are but tirne, Oxford, Edinburgh, September, Januarv, they're worth a rime. Time is me, and so are places, Places? Places are my friends, More than just familiar faces Whom their tirne unfriendlv spends.
No matter how our space-time bends. Are we just means to uncertain ends? Could we just tirne and places be? Or love in eternal Memorv?
Prvi verz določa melodijo prve kitice, ki si jo starejši nostalgiki lahko zapojejo zjutraj pod prho. Ne zaradi pesmi, ki ni nič posebnega, temveč zaradi Beatlov, ki so bili. Tema je kompleksnejša od že obdelanih zaradi trditve, da je v prostoru-času konec iluzije "vrnitve domov". Kdor se po dovolj dolgem obdobju vrne "domov", se ne vrne, temveč "pride nekam". Kdor se "domov" redno vrača, vzdržuje utvaro. Vračati se je treba vase, kajti edini "dom", če sploh kje, je "znotraj", zgolj tam sta čas in tisto, kar ostane
30
Sodobnost 2006
Miha Pintarič: Kako v petih lekcijah postati pesnik in se pri tem še zabavati
od "krajev" (razprostorjeni prostor, ki ga "zunaj" že zdavnaj ni več), eno in isto. Ker "dom" predpostavlja skupnost, človek išče sorodne duše, ki jih je pripravljen spustiti v ta razprostorjeni prostor, in one njega v svojega. Temu se reče prijateljstvo, v času in zunaj njega (gl. naslov), upoštevajoč že omenjeno hipostatičnost. Kajti v nasprotnem primeru so ljudje zgolj instrumentalizirani primerki nečesa ali ničesar, ki z genialno inteligenco ugotavljajo, da se prostor-čas krivi, ne premorejo pa zdrave pameti, da bi se vprašali, kaj to in vse preostalo za vsakega posebej pomeni. Ali smo prostor-čas, čas, ki ga ni več, in čas, ki ga več ne bo, kraji, ki jih brez nas ni in bodo izginili iz našega fiziološkega spomina, ali smo sledi prijateljstva in ljubezni v nekem drugem univerzumu, sledi, kijih genialna inteligenca ne more odkriti, kakor je odkrila background radiation po velikem poku, uvidi pa jih lahko duhovna intuicija, ne v sedembarvnih aurah, temveč v temni noči, ko je odložila s sebe prostor in čas in je ostala sama, zgolj zavest o svoji odvečnosti in paradoksalni bitnosti, zgolj zavest o svoji ne-zavesti... Tistega sevanja bo enkrat konec, rozinova potica bo uplahnila ali se razblinila, ostal pa bo Spomin. In mi vtisnjeni v njem. Ste že kdaj pomislili na album, kjer je poročna slika po vseh pravilih na častnem mestu, na sliki pa mož in žena z nočnima posodama na glavah? Ali slikana med pretepom? Namrgodenih obrazov? Slikana od zadaj s spuščenimi spodnjicami...? - Kateri fotograf bi pa slikal to za v album?? - Nobeden. Slikamo se sami.
Posvetilo je poleg osebne ali prijateljske lahko tudi splošne narave. Naslednje je poleg konkretni osebi namenjeno vsem slovenskim norcem, vseh dialektalnih provenienc, kolikor je bilo v pesnikovih kompetencah zaobjeti njihove posebnosti v eni pesmi.
Solzice
Sred' popol'neta šva norca u zidan'ca se'n mau zapit', 'n mau čez izaro, pa u gorca, s šmarn'co se ga nalit'.
In tako sta modrovala: "Lepo biti na tin sveti 'n mau ob stran' je, da ni stala, to razumeš šele z leti.
Sodobnost 2006
31
Miha Pintarič: Kako v petih lekcijah postati pesnik in se pri tem še zabavati
Piješ, poješ in prdiš, al' pa tiho v kotu ždiš, žejen, in ga not' držiš, svoje zmer' na konc' dobiš."
Zidan'ca je gledališče, kjer vsak kot je velik oder, slama pa zanj odložišče, ki je od šmarn'ce premoder.
Zidanica je približno tako velika stavba kakor dnevna soba, le da stoji na prostem in skoraj brez izjeme v vinogradu, ker je težko nositi grozdje predaleč stran ob trgatvi in še težje pijanega gospodarja domov, razen če se ga ne zakotali po hribu, vendar se pri vsakem štoru ustavi in gaje treba zaradi nekooperativnosti z veliko napora preusmerjati na pravo pot. Prvi verz je sicer zavajajoč, saj na Gorenjskem ni vinogradov oziroma po vsej verjetnosti so, pa jih imajo skrite, da ne vemo zanje. Tudi na Koroškem jih menda ni, to pa zato, da jih ne bi s plebiscitom leta 1920 pol izgubili. Ampak, saj veste, pod Pepco, pravijo, je marsikaj. Ko pride na piano, ga bomo vprašali, kaj je s koroškimi vinogradi. Kakor v pesmi napreduje intoksikacija, tako se progresivno mešajo narečja in se register spušča vedno nižje, dokler v ljubljanščini ne obmolkne na slami.
Odnosi med spoloma
Ljubezenska poezija je le eden od segmentov pesniškega ustvarjanja, ki svojo pozornost namenja odnosom med spoloma (po avtorjevem skromnem mnenju je dvojina tu še vedno na mestu). V resnici gre za največjo bučo na polju, zato je prav, dajo razrežemo prvo. Ljubezenska poezija o odnosih med spoloma vsebuje približno toliko resnice, kolikor je v spodnji pesmi soneta. Nekaj, vendar smešno malo. To človeškemu rodu verjetno ni v čast, toda kdor seje že poskusil v čem spremeniti, razume, zakaj je tako.
Za današnjega človeka sta arhetipska ljubimca, poleg Tristana in Izolde in kakšnih malce utrujenih opernih parov, ki tipološko spadajo v vremensko hišico, predvsem Romeo in Julija. Njima v čast smo si prvi navedek sposodili, ne v njunem jeziku, ki naj bi bil italijanski, temveč v jeziku tistega, ki jima je dal spregovoriti svetu.
32
Sodobnost 2006
Miha Pintarič: Kako v petih lekcijah postati pesnik in se pri tem še zabavati
Star-crossed
Am I you? Are you me? Is it true We agree? Are we Ali? Will it keep? Will it fall? Will it sleep -What's its name? It's a lay Pilgrim game -It's a way. Is it so? Let us go.
One became a star for the other to get cross vvith
Romeo in Julija sta si bila nesrečno usojena "star-crossed lovers", tale pesem pa je mimogrede tudi hommage lani preminulemu filozofu J. Derridaju, iznajditelju dekonstrukcije (v srednjem veku so z njo sicer že uspešno obdelovali poganske mite, zato imamo še danes na oltarjih ob marsikaterem svetniku pohlevnega kužka ali prašička, kosmati patron pa v rokah drži kakšen kol, če se ta že ni transformiral v škofovsko palico, in se dobrodušno smehlja, čeprav celotna pojava bolj vzbuja strah kakor pomirja). "Hommage" (izg. omaž, brez T = kar napišeš ali storiš nekomu v čast, zahvalo, znak spoštovanja, prijateljstva) je izraz fevdalnega izvora, služba gospodu, ki si mu prisegel, da boš "njegov človek" (homo) oziroma prisega sama. Tu je izraz uporabljen v modernem, prenesenem pomenu, torej gre za dodatni podpredal, ki ga lahko poljubno odpiramo pri kateri koli vrsti poezije, razen pri najpogostejši, ki je bila obdelana na začetku, in še pri nekaterih sorodnih zvrsteh.
Razstavili smo romantični mit, na podlagi jezikovnih, ne psiholoških prvin, ki so v jeziku sicer implicirane. Najromantičnejši od romantičnih, roman Tuleči vrhovi (ja, ne volkovi), je mejnik, ki s stavkom "Bolj si jaz kakor jaz sama" (Cathy Heathcliffu) določi pojavno oziroma vsaj verbalno obliko mita o Tristanu in Izoldi oziroma Romeu in Juliji za moderno rabo, tudi našo,
Sodobnost 2006
33
Miha Pintarič: Kako v petih lekcijah postati pesnik in se pri tem še zabavati
ki se morda prav v teh dneh končuje. Mit ima sakralni izvor ali je arhetipske narave ali oboje, zato vsebuje sekularizirane elemente svetega. V krščanskem kontekstu naženejo mit na "romanje" (nima Romeo kar tako svojega imena, nerodno je le, daje Juliji ime kakor enemu od renesančnih papežev), ki pa se v današnjem svetu konča, kakor pač se. Moderna doba dekonstruira in vivo, medtem ko so včasih to počeli in abstracto. Tu pa Derrida nima nič zraven. "Cross" pomeni jezen ...
V ljubezni nekaj velja samo bilaterala. V poeziji, še posebej v ljubezenski, pa unilaterala. Naslednji dve pesmi sta navedeni v potrditev te navidezno kontradiktorne in apodiktične teze. Zaradi nekaterih zmotnih ugotovitev literarne stroke v preteklosti je na tem mestu potrebno zapisati, da prve ni napisal W. B. Veats (glede druge se vprašanje ni nikoli niti postavljalo).
Ob jezeru
Otrok ob jezeru se je igral. Kar od nekod se vzela je gospa, kot da bi vzniknila iz globin voda. S prečudnim žarom njen pogled sijal je v malega oči, daje obstal. Iz koprene vitko mu roko poda, na sončni jasi zaplesala sta in deček se prešerno je smejal. Ko zarja pordečila je nebo, vilinsko bitje klic globin je vzel, fant pa otožno zrl je za njo. Nad pusto zemljo sonce je zašlo, v večer samoten veter je zavel; od brega droben lokvanj je drsel.
Na dnu
Na dnu globokem tropskega morja, v mrakobnem snu, kamor (menda) le tih korak plesalca Šive stopit' zna, sameva školjka bisernica; dih voda vsadi v meso ji drobec črn,
34
Sodobnost 2006
Miha Pintarič: Kako v petih lekcijah postati pesnik in se pri tem še zabavati
in tam skeleča rana zazija.
Je pesmi prvi stih tak božji trn,
ki angel pahne v dušo ga z neba?
Kot školjka, duša plesu se preda,
postaja svoja bolečina, spev
lepoti, porojeni iz gorja.
Le pleši v mojo dušo, prav do dna,
ko utrgaš biser kakor sadež zrel,
bom jaz že skritih, daljnih zvezd odsev.
"V ekvatorialnih vodah Indijskega oceana na globini pribl. 80 m (natančne zabeležke ni, ker je odpovedal sonar) smo preučevali formacijo naravnih biserov v vrsti meleagrina ostrea, o kateri obstaja obširna študijska literatura. Zaradi prisotnosti koralnih grebenov in, posledično, pomanjkanja svetlobe, smo bili tudi v teh sorazmerno majhnih globinah prisiljeni uporabljati reflektorsko razsvetljavo, kar je povečalo stroške odprave in pritegnilo malo znano vrsto sharcus aikulis, človeku nenevarno ribo roparico, vsaj tako smo mislili, preden je snedla reflektor in roko indijskega kolega Nariena Foutrela, ki je preveč poplesaval z aparaturo ter privabil ribo, in zaradi česar smo morali nadaljevati delo v temi. Bisernica, ki se je pred virom svetlobe zapirala, je vsebovala delno že v biser transformirani kamniti drobec, ki ga je vodni tok, sodeč po njegovi velikosti, zanesel vanjo pred približno mesecem dni. Opazovali smo izbrani primerek omenjene vrste in ugotovili, da se razvojne faze v formaciji bisera lahko odvijajo s presenetljivo hitrostjo, kije doslej nismo zaznali še nikjer. Školjka je v procesu biserizacije izgubila sposobnost fiksacije na morsko dno, čemur bo potrebno raziskati vzroke v enem naslednjih projektov, ugotovitev pa upoštevati pri nadaljnjih raziskavah, saj se na istem mestu proti pričakovanjem lahko znajde druga školjka (v manjših globinah celo izjemno veliki primerki rodov villeroius bochus, rocca vulgaris in še nekaterih iz vrste ubiseris ibipiscis), medtem ko je izvirni objekt potrebno iskati v skladu s koordinatami koncentričnega oddaljevanja od prvotnega mesta opazovanja, kar bo analizirano v posebnem aneksu na koncu poročila, in sicer na podlagi dodatnih podatkov, pridobljenih pri ekipi Hubble Whoroscopes, ki na podlagi stelarno-sonarskih odbojnih koeficientov pripravlja tabelastre za iskanje bisernic. Na tem mestu se zahvaljujemo HW za odobritev uporabe delnih rezultatov njihove raziskave ob zadržku, da bodo rezultati nepopolni, dokler jim ne uspe dokazati neupravičenosti akvastralne konstante, ki naj bi določala kalentropično izgubo biserovine na račun svetlobe" - New Zoologist, I/l, jan. 2004, str. 11 in 12.
Sodobnost 2006                                                                                                                       35
Miha Pintarič: Kako v petih lekcijah postati pesnik in se pri tem še zabavati
Nekateri tudi na globini 1 m nikoli ne pridejo do dna. Drugi dno nosijo v sebi. Prvi so včasih koristni, in kadar so, so koristni vsem, včasih pa so nekoristni ali celo škodljivi. Tudi vsem. Drugi so koristni vedno, toda le nekaterim, drugim nikoli. Morda so včasih škodljivi sebi. Z obojimi je tako kakor z moškim in ženskim v človeku. Moški ima več prvega kakor drugega, ženska narobe. Znanstvenik je ... in oni drugi je ... Prvi, ko gre v službo, pusti sebe doma, vsaj tako pravi. Drugi tega ne more in se ves čas nosi s sabo. Zato vse, kar vidi, vidi v sebi, in izraža na sebi lasten način. Prvi se posodi skupnosti in vse presoja skozi njena očala ter nato izraža v skupni govorici. Zato je tudi tematika eseja, skupaj s pričujočo temo, podana v obeh diskurzih. Vsak bralec si lahko izvoli svojega, ali oba. Science, fiction ali sciencefiction. Kaj pa poezija? Tisto naj vsaki sprotni formi doda sam.
Intertekstualnost
Intertekstualnost ali medbesedilnost je prisotna v vsakem besedilu, začela je celo prevladovati kot princip tekstualno-pojmovne analize v vseh literarnih zvrsteh. Poglejmo si značilen primerek poezije, ki je s tega stališča tudi napisana, saj je razumljivo, da kritiška stališča, če so količkaj trajne narave, posredno porodijo besedila, ki so jim pisana na kožo, kar je tako, kakor da bi kritike ustvarjalci teh besedil hoteli pitati. Tedaj je pomembno dejstvo, ali zna nesojeni pitanec jesti sam ali ne ...
Rohonczi 69 cum commento
Se incheie lupta, daca i-am zdrobit Viteazule, este victorie ! En slovene, II y a "zdrobit" le pain en miettes, bit By bit, slo-"vitez" baro nous ramene (Articul, vocativo), c'est celui Qui pe aceia in brazde defera (Ailleurs, les "brazde", a 1'aide Domnului, Pavsanul terra cum charrue empreinta Et Domnul dans son front carniolien). Per drumul luptei, vita luptanar Aut lupanar, guerriers hominidiens N'attaquent guere sed ferissent a suoar.
36
Sodobnost 2006
Miha Pintarič: Kako v petih lekcijah postati pesnik in se pri tem še zabavati
Aveugles, &p6pxo guerrovant 1'avenir; Puternic, homo, suierul entonnant, Sic cBHpa rycne pour n'entendre fuir Le temps, non videt 1'Homme lufterrant Al navalirii de hic et nune Neoprit de lad (= Hades), hovvever, nyH (Tristitiae =) ja,aa Kao cMpa^a ckyhk ("HaBajin!" prend un sens naval? Ne-bun.).
Invisus militi Lufterrans, Sick-in-the-mud non vidit se. De alto alter, ahasverans, Quid enim faciat milite?
Loptaserbe et slopanar bal-canis Quando transformantur? Favent vanis, Ceca lopta, kara-(Tiirkče "niger", Serbe "prick")-teach luptanal maliger, Playing gusle in trance dum Labacense Par lament milk urbe stulte Ganse.
Plenitude habebit temporum Quaestio aliis = eorundem morum.
Rohonczi 69 je romunski srednjeveški rokopis. Začne se z bitko in po romunsko bodo sovražniki "zdrobljeni". Toda besedo so vzeli pri miroljubnem slovenskem narodu, ki drobi le kruh, pa še tedaj na koncu pobere drobtinice in jih poje, da ne bi šle v nič. Pač pa smo besedo "vitez" dobili od drugod, iz Francije ... ne, morda iz Bosne? Tam je mesto, ki sliši na ime Vitez. Madžarska beseda to ni, kajti Madžari so v tej pesmi tepeni in zmagovalec ne bi bil uporabil njihovega izraza za opredeljevanje junakov bitke in pesmi. Tudi "brazde" je slovenska beseda, ki se uporablja v miroljubnem kmetijstvu in na pridelovalčevem čelu, torej je jasno, da so avtorji narobe razumeli biblična besedila in prekovali plug v meč namesto narobe. Ali so tedaj res imeli plug iz takšne snovi, da sojo lahko kovali, je drugo vprašanje, vendar če tako piše, pač piše, vsega ni mogoče preverjati, where would it ali endl Tedaj stopi na sceno ventrilokvistični prerok in gromovniško zadoni, da je za tiste stare človečnjaške bojevnike pač vseeno, ali se bojujejo na bojišču ali v kurbišču, v vsakem primeru se bojujejo proti prihodnosti in proti času, ki
Sodobnost 2006
37
Miha Pintarič: Kako v petih lekcijah postati pesnik in se pri tem še zabavati
ga z igranjem na posebej za to izbrane ljudske inštrumente poskušajo uročiti in ustaviti ali pa vsaj igrati nanje tako glasno, da ga ne slišijo, kako teče. Po lastnih besedah (sposojenih, kot smo razložili) ostajajo nepremagani, vendar so kljub temu žalostni, ker so slepi in gledajo v tla, tako da na noben način ne morejo videti onega, ki leti prihodnosti naproti in je tega vesel, četudi mu je vedno bolj jasno, da njegova smer ni natančno začrtana, oziroma da zanjo ne ve, zato bolj blodi kakor leti nekam z natančno določenim ciljem. Eden gleda v tla in ne vidi, daje tisti, ki leta po zraku, pravzaprav on sam, drugi pa z višav ne vidi več majhne mravlje, kakršna je bil in je v sebi še vedno, ne da bi se tega zavedal. Kajti če bi se, potem bi se verjetno spomnil, da je nekoč vedel za cilj svojega potovanja, le da mu je šel naproti po napačni poti, pa se mu je zameril in seje odločil, daje cilj nepravi, ne pot. In seje obrnil v drugo smer na isti poti, meneč, daje samo pot prava stvar, kakor je poprej mislil, da je samo cilj. Eden sta zato dva, prvi blodi po zemlji, drugi po zraku, kamor je vzletel, in kakor bodo menda androgeni nekoč spet našli vsaka polovica svojo, tako bosta morda tudi vojak in letalec nekega dne spet ugledala drug drugega in bo drugi vzel prvega na svoja krila, temu, ki bo spregledal in ugledal nebo, pa ne bo težko onemu pokazati prave smeri. Dotlej pa se bomo ukvarjali z bogometom, poritiko, fuzbalkanom in s podobnimi folklornimi pojavi, enkrat tu, drugič tam, in povsod odkrivali diferenco in podobnosti med Ahasver Tours in Air Ahasverom.
Zunaj kategorij ali namesto epiloga
Stadefinal de Lettres Ortega y Gasset
Who knows the end of Historv?
Francis Fukuvama? Each end's a puzzling mystery, In itself, a drama.
A man is his own dramatist
Others interfering, He gives his story his own twist;
Historv, a hearing.
The histories that he has heard, Revvriting, like his own,
38
Sodobnost 2006
Miha Pintarič: Kako v petih lekcijah postati pesnik in se pri tem še zabavati
His memory, maybe a little blurred, Keeps ali there's to be known.
In keeping with the present times,
He is what he's after -Braincooking it in rythm and rimes?
Then, a little dafter.
But histories have not been told
OfPvgmeeNBA, Of how the Queen came by her gold
And of the pious jay.
And then of literature, bien sur, Franglaise or Anglo-French,
They'll keep, au fur et a mesure The History's backbench.
Their history we should revvrite,
Give them new momentum, Although by then, with every right,
We'd have slightly bent'em.
I*
Let's check the French first - quel spectacle!
Guillaume Brandilance Qui, plus fameux quAndre - Miracle!,
Est a lui seul - la France.
Cochondelait, Jean - peu connu.
Jean Tanierseche, mieux. Ce monde est - Alex Pape l'a cru -
De tous, le meilleur lieu.
Robert Ruisseau's short, happy life
With lasses of the past, Zobanoff Charles's poor old wife,
Ali that was not to last.
Sodobnost 2006                                                                                                                       39
Miha Pintarič: Kako v petih lekcijah postati pesnik in se pri tem še zabavati
40
Sodobnost 2006
Que tout cela pour cette fois Largement suffise,
Le Sauvage, encore, Oscar, doit Entrer dans la valise.
Let us commence the English show With Michael of Mountain,
Francis Sickplant and Peter Crow, And John of the Fountain.
John Root, a Greek vvomanizer, Shrewd John of the Heather,
Both suspected by the Kaiser Though not birds of feather.
From Nick Drinkwater let us jump To Paul Glasswool's violin,
Then into Badarmed Steven bump ... Ouf!... Let others file in.
There's James Greenmeadovv with his fag,
Genuine, from Peckham, And Ivan Goodfaith fills the bag
But for Samuel - Beckham.
Stade je štadion ah stanje ... final pa končno (prid.). Finalna tekma med Anglijo in Francijo? Če komu to ustreza ... Končno, današnje stanje? Česa? Je očitno iz nadaljevanja. Ortega y Gasset je bil eden od španskih filozofov (drugi je bil Miguel de Unamuno), napisal je knjigo Upor množic, v kateri je svaril pred literaturo, kakršno zdajle berete. Ja, tako daleč smo prišli, in to je današnje stanje, če je končno ali ne, tega, žalibog, še ne vemo. Izraz "splošno stanje" sicer komaj še kaj predstavlja, ker je "stanj" toliko, kolikor je posameznikov. Tisto, kar naj bi bilo skupnega, posameznik uporabi, kolikor mu je v prid, kar mu ni, prilagodi ali ignorira. Nekateri to počno v verzih in veljajo za malo trčene, toda pri spravljanju realnosti v podobo, ki jo nato sprejmejo za svojo, se vsaj potrudijo, česar za preostale površneže ne bi mogli
Miha Pintarič: Kako v petih lekcijah postati pesnik in se pri tem še zabavati
z gotovostjo trditi. Od zgodb, ki še niso bile napisane ali so bile, pa jih je treba še enkrat, sta izbrani dve, ne kateri koli, nič več in nič manj kakor angleška in francoska književnost, ki sta imeli nekaj časa skupno zgodbo, nato sta šli vsakaksebi, sedaj pa, kot kaže, se ponovno obeta merger. Pinpointing shifting identities. Arreter les identites biculturelles. Toda zakaj ne dreikulturierenl Hm ... Ne vem, zakaj ne. Ni argumenta proti.
Če ste vseh pet lekcij pozorno prebrali, boste zgodbo o konzervah, ki sledi, brez težav razumeli; če jo boste tudi v podrobnostih razvozlali, ste opravili sprejemni izpit za pesnika, in v tem primeru se o zabavi iz naslova ne spodobi več govoriti. Duke et decorum est sine causa gravis esse (Const. Ipacij, Petus conservatus, 1,4,23). Konzerve so namreč nezdrave in zanič, a so vendar boljše od lakote. Pinpoint. Arrete. To je kot detektivka. Spraviti vse v konzervo, jo zapreti in postaviti na polico. Veš, pri čem si. To je dobro vedeti, včasih celo, če veš narobe. Če boš konzervo, bognedaj, kdaj prisiljen odpreti, bo tako in tako neužitna. Ampak dejstvo, da jo imaš v shrambi, daje občutek varnosti, ne izgubljaš časa z nabiralništvom in se lahko posvečaš stvarem, ki so morda pomembnejše, čeprav tega zanesljivo ne veš. Kultura temelji na konzervi, četudi se človek prehranjuje z drugimi stvarmi in konzerve nikoli niti ne poskusi. Opresnik s konzervo v shrambi in opresnik brez nje sta dve popolnoma različni osebi. S prvo se razume še tak karnivor (s svojo konzervo v shrambi), z drugo se niti neki tretji opresnik ne more. Ni nujno, daje pluralnejša identiteta manj jasna, vendar je v praksi ponavadi tako. Manj jasnosti - manj globine: to pa je aksiom. Število oziroma množičnost, pluralnost, gre po inerciji na račun smeri in globine. V tržni demokraciji (sick) je tak razvoj neizogiben. Ko bo rok potekel še zadnjim konzervam, kolikor jih je še ostalo na policah (humanistični del univerze, književnost, umetnost, gledališče, duhovne institucije), in marsikatera je že očitno botulinicna, ne brez gub, temveč strupeno napihnjena, tedaj bo pluralizacija dosegla svoj končni domet. Množice, ki seje uprla, ne bo več, ker nobeden od njenih delov ne bo več vedel za preostale (tudi zase ne), in tudi če bi vedel, se z njimi ne bi mogel več sporazumeti. Ločeval jih bo isti jezik, ki ga bo vsak razumel po svoje, ker bo edina referenca vsakomur zgolj lastna "situacija" (pojav so strokovnjaki že poimenovali "drugi Babilonski stolp"). Korak globlje od te površinske situacije bi se mu sicer že odpiral nov svet, svet drugega, toda tega koraka sam ne bo več sposoben narediti. Sedaj ga še lahko. Sedaj lahko celo poveže dva različna sistema v enega, to pa zato, ker ju zna vsakega zase tudi "razstaviti". Kdo so torej pobrkljani junaki literarnozgodovinske pesmi? // n'y va pas de votre gloire, il y va de votre regard. Poglejte, če so konzerve na svojem mestu. Potem si skuhajte kosilo iz tistega, kar ste zjutraj kupili na tržnici. To bo šesta lekcija in vaša diploma.
Sodobnost 2006
41