Lojze Ude DEKLARACIJSKO GIBANJE PRI SLOVENCIH* Deklaracij sk o gibanje imenujemo gibanje, ki se je kot končno poglav­ je zgodovinskih združevalnih teženj jugoslovanskih narodov začelo med prvo svetovno vojno na tleh habsburške monarhije s tako imenovano majniško deklaracijo v avstrijski poslanski zbornici 30. maja 1917. Naj vam jo prikličem v spomin: »Podpisani poslanci, združeni v Jugoslovan­ skem klubu, izjavljajo, da zahtevajo na podlagi narodnostnega načela in hrvatskega državnega prava, naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih bivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, združijo pod žezlom habsburško-dotarin- ške dinastije v samostojno državno telo, ki bodi prosto vsakega narodnega gospostva tujcev in zgrajeno na demokratičnem temelju. Za uresničitev te zahteve svojega enotnega naroda bodo zastavili vse svoje sile. — S tem pridržkom se bodo podpisani udeleževali parlamentarnega dela.« — Slede podpisi vseh leta 1911 izvoljenih jugoslovanskih poslancev avstrij­ ske polovice monarhije. Dva sta medtem umrla, Matko Mandić in Franc Povše, tržaški dr. Gustav Gregorin je bil v emigraciji in je postal član Jugoslovanskega odbora v Londonu, koroški Franc Grafenauer pa je bil zaprt. Srb dr. Božo Vukotić je podpisal deklaracijo pozneje. Nekaj mesecev po 30. maju 1917 majniška deklaracija niti na Slo­ venskem ni bila deležna kakšnega vidnejšega, izrazitejšega ljudskega odobravanja, priznanja, čeprav ni bilo brez poskusa začeti s shodi zanjo. Že za 1. julij 1917 je bil sklican shod v Ljubljani, »da bi poslanci pred ljudstvom razpravljali o jugoslovanskem vprašanju, a ga je vlada pre­ povedala«, tako je zapisano v Jegličevem dnevniku 1. julija 1917. Za maj­ niško deklaracijo so se izjavili konec avgusta duhovniki črniške (na Gori­ škem) in kranjske dekanije in septembra Zveza avstrijskih jugoslovanskih učiteljev. Sele z izjavo za majniško deklaracijo 15. septembra 1917, tako imenovano ljubljansko izjavo, objavljeno v slovenskih časnikih, podpi­ sano na prvem mestu od ljubljanskega škofa Jegliča, za Slovensko ljud­ sko stranko (SLS) pa tedaj še od dr. Ivana Šušteršiča, za liberalno Narod- nonapredmo stranko (NNS) od dr. Ivana Tavčarja, za slovensko katoliško delavsko demokracijo pa od treh njenih zastopnikov, se začne množično gibanje za majniško jugoslovansko deklaracijo, s številnimi izjavami ob­ činskih odborov, z zbiranjem množičnih osebnih in društvenih podpisov zanjo, spomladi 1918 pa z velikimi zborovanji, tabori. * V skrajšani obliki predaval na V. kongresu zgodovinarjev Jugoslavije v Ohridu, 6. septembra 1969 (podsekcija B II. sekcije). 191 Ker pomeni ta izjava v deklaracij skem gibanju res »mejnik v našem narodnem življenju«, kakor se izraža Slovenec 18. septembra 1917, naj se pri njej pomudim nekaj več kakor v predavanju v Zagrebu 27. decem­ bra 1968. Iniciativo' za to izjavo je dal nedvomno škof Jeglič. Za podpis te izjave je hotel — to je razvidno iz zadevnih zapiskov v Jegličevem dnevniku v dneh tik pred 15. sept, in tik za njim (po prepisu, shranjenem v arhivu Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani) — pri­ dobiti ne samo slovenske politične zastopnike iz Kranjske, temveč tudi iz drugih avstrijskih dežel, v katerih so bili Slovenci, in še goriškega me­ tropolita Sedeja ter tržaškega škofa Karlina. Ali se je obrnil tudi na mariborskega škofa Napokoja, ni razvidno. Toda Sedej je odločno odklo­ nil in je Jeglič nato opustil misel, da bi podpisal pod izjavo še tržaškega škofa Karlina, čeprav je ta v to privolil. Tavčar je sporazumno z Jegličem povabil tudi socialdemokrate, ki pa niso podpisali. »Ker pa še ni bilo podpisov iz Štajerske in tudi ne od liberalne stranke iz Trsta, smo skle­ nili, da se omejimo na Kranjsko. Hitro sem vse pripravil, da sta izjavo prinesla v soboto 15. septembra Slovenec. in Narod«, tako je zapisano v Jegličevem dnevniku pri 18. septembru. Najprvotnejši nagib in namen te Jegličeve iniciative je bil, zanesti v deklaracij sk o gibanje več življenja, večjo bojevitost. V Jegličevih zapi­ skih ob 15. septembru ni sicer nobenega govora o tem, da je hotel pou­ dariti s to svojo izjavo avstrijsko in dinastično lojalnost. To je šele v nekaterih poznejših Jegličevih izjavah, ko so ga zaradi podpisa te izjave časniki vladnih strank napadali in ko mu je tudi dunajska vlada dala vedeti, da niso zadovoljni z njegovim podpisom te izjave. Še ob 14. juliju 1920 je zapisal Jeglič:' »Res, bil sem zvest Avstrijec in gabilo se mi je očitno in posebno skrivno delovanje zoper Avstrijo. Želel pa sem od nekdaj, da bi se Jugoslovani združili v celoto. A vedel sem, da je izvr­ šitev te želje nemogoča brez izredno hude prekucije. No, vojska je pa vse tako pretresla in preobrnila, da se mi je ta združitev zdela mogoča. Ker je na to merila majniška deklaracija, mi je bila draga. Ker se pa ljudje zanjo niso vnemali ali bolje rečeno, ker se niso znali prav razpo­ znati in se niso ganili, jaz sem pa čutil, da bo vse izgubljeno in bomo ponemčeni, če se v tem ugodnem času ne dvignemo, sem storil, da so podpisale vse stranke. Moj podpis je bil merodajen in začelo se je gibanje, ki je mogočilo Jugoslavijo. Hvala Bogu, ki je vse te okolnosti tako vodil, da so bili moji koraki popolnoma zakoniti.« To zakonitost je Jeglič v svo­ jih dnevniških zapisih oktobra 1918 izvajal iz pristanka avstrijske vlade na Wilsonove pogoje za premirje. Je nekaj naivnih, morda tudi preveč samozavestnih formulacij v tem zapisu, smemo, pa Jegliču verjeti, da je bil glavni namen ljubljanske izjave 15. septembra 1917 in Jegličevega .podpisa pod to izjavo', razgibati ljudske množice v boju za politično zdru­ žitev slovenskega naroda z drugimi jugoslovanskimi narodi. Tudi okoli­ ščina nezaupanja, že starejšega datuma, nasproti Šušteršiču, v letu 1917 še vedno načelnika SLS "na Kranjskem in Skozi vso vojno kranjskega deželnega glavarja, ter dokaj splošno mnenje, da Šušteršičev podpis majniške jugoslovanske deklaracije ni bil iskreno mišljen, je navajala Jegliča na misel, da sestavi izjavo za deklaracijo in jo predloži Šušter- 192 šiču v ponoven podpis. To je nekoliko točnejša osvetlitev ljubljanske iz­ jave, kakor bi bilo to morda mogoče razumeti iz formulacije zadevne trditve mojega zagrebškega referata. Dejansko se je začelo množično gibanje za majniško jugoslovansko deklaracijo šele po ljubljanski izjavi zanjo. Zavzelo je najprej dvoje oblik: obliko izjav občinskih odborov in obliko osebnega podpisovanja izjav zanjo ter društvenih izjav. Izjave so bile naslovljene na Jugoslovanski klub na Dunaju. Izjave občinskih odborov in osebnih podpisnikov, navadno kot izjave žena in deklet, večkrat tudi mlajših fantov starejši letniki so bili pri . vojakih — ter društvene izjave zanjo so bile sproti objavljene v časnikih.' V velikem številu so te izjave shranjene v Pokrajinskem arhivu v Ma­ riboru (PAM). Koliko je ta zbirka še popolna, ne morem reči. Gre za 805 ovitkov, pol. V mnogih polah je tudi po več izjav. 445 pol je izjav iz Štajerske (karton I, II), 252 iz Kranjske (k. III), 49 iz Goriške (k. IV b), 26 iz Istre (k. IV c), 27 iz Dalmacije (k. V a), 44 pa iz Hrvatske (k. Vb). Izjave koroških Slovencev za majniško deklaracijo so shranjene na Inšti­ tutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Manj kakor v> raznih" izjavah in akcijah poslancev Jugoslovanskega kluba se v teh izjavah kaže radikalizirajući vpliv oktobrske revolucije, posebej njenega načela o pravici narodne samoodločbe, nadalje radikali­ zira joči vpliv sodelovanja s Čehi in ameriške vojne napovedi tudi Avstro- Ogrski 7. decembra 1917. Izjave in akcije poslancev so bile pač zavarovane s poslansko imuniteto. Ta je bila po oživitvi parlamentarnega življenja maja 1917 velika in zelo varna zaščita poslanca. Ko so v obdobju nem­ škega kurza, zaostrenega še po Seidlerjevi izjavi 3. maja 1918 zahtevali deželni šefi, da bi bilo treba zoper hujskaško delovanje poslancev, posebej zoper njihove govore na shodih, poseči po radikalnejših sredstvih in da bi bilo treba omejiti poslansko imuniteto, je odgovorilo notranje ministr­ stvo, da je sicer čisto prav in v redu, da se vlagajo proti poslancem ovad­ be na državno tožilstvo pristojnih sodišč, da pa še ni bilo primera, da bi avstrijska poslanska zbornica izročila sodišču poslanca zaradi njego­ vega političnega delovanja. To je bilo namreč utemeljeno v strankarskih razmerjih v avstrijski poslanski zbornici. Slovanskih poslancev je bilo 236 in 19 Italijanov in Romunov, nemških poslancev pa je bilo 215, toda med njimi je bilo 40 socialnih demokratov, ki za izročitev poslanca sodi­ šču zaradi političnega delovanja verjetno tudi ne bi glasovali. Drugače je bilo to z zbiralci iz javnih podpisov za majniško jugoslovansko dekla­ racijo, drugače tudi z izjavami občinskih odborov. Nabiralci podpisov in tudi sami podpisniki so bili neposredno dosegljivi najrazličnejšim šikanam politične oblasti, žandarmerije. Ta si je zlasti na Koroškem in v posameznih predelih Štajerske dovoljevala velike samovoljnosti, nasü- stva in je imela posebno na Koroškem vso oporo prav v deželnem pred­ sedniku Adolfu v. Friesu do leta 1917, od leta 1917 pa v grofu Lodtronu. V Arhivu Slovenije (fase. JK-11) je spomenica koroških Slovencev o na- ' silstvih do leta 1917, 84 tipkanih strani. Nasilstva predvsem zaradi podpi­ sov na izjavah za majniško jugoslovansko deklaracijo so opisana v več in­ terpelacijah Jugoslovanskega kluba, nasilstva v vseh vojnih letih pa tudi 193 še v obširnem poročilu uradne 'komisije, ki ga je našel dr. Janko Pleterski v Verwaltungs archivu na Dunaju. V splošnem nemškem pritisku na slo­ venski narod kot ovira na poti do Jadranskega morja so bili zlasti .koro- ' ški Slovenci in štajerski Slovenci v Dravski dolini vedno pod hudim pri­ tiskom nemške germanizatordčne buržoazije. Med vplivi, ki so zradikalizirali jugoslovansko gibanje na tleh habs­ burške monarhije, omenjam tudi vpliv oktobrske revolucije. Za meščansko vodilno plast deklaracijskega gibanja to seveda ni bil vpliv razredno revolucionarne vsebine oktobrske revolucije, katere se je meščanstvo jasno da balo. Sprejelo pa je meščanstvo nacionalno-revolucionarno vse­ bino oktobrske revolucije z načelom pravice narodne samoodločbe, ki je v času brestlitovskih mirovnih pogajanj stopilo tako' močno v ospredje. Tretjega decembra 1917 so bile v delegacijah in v Zagrebu pa tudi v Spinčićevem govoru v avstrijskem parlamentu podane izjave v duhu pra­ vice do narodne samoodločbe. Ljubljanski poslanec Ravnihar je na seji avstrijske poslanske zbornice 19. decembra 1917 proti avstro-ogrskemu zunanjemu ministru zagovarjal boljševiško definicijo aneksije.1 Pred­ sedstvu nemške, avstro-ogrske, ruske in ukrajinske delegacije pri mirov­ nih pogajanjih v Brastlitovskem je poslal Jugoslovanski klub memoran­ dum dne 31. januarja 1918, v katerem zahteva, naj se avstro-ogrskim na­ rodom zajamči popolna pravica samoodločbe in da se k pogajanjem pri­ pustijo tudi zastopniki Jugoslovanov in drugih avstro-ogrskih narodov, da se dogovore o neomejeni samoodločbi narodov v monarhiji, ki se mora popolnoma svobodno in z garancijami izvesti. Isto je ponovil Jugoslovan­ ski klub v interpelaciji zaradi zaplembe objave tega memoranduma. O tem sem nekaj več govoril v zagrebškem predavanju. O radikaliziraj očem vplivu Čehov na politiko JK je v novi'knjigi Milade Paulove »Tajny vybor« nekaj zelo zanimivih, bistveno novih po­ datkov. Morda najvažnejša je informacija Paulove, da je bil Korošec oktobra meseca 1917 povabljen od češkega Tajnega odbora, formalno pravzaprav od dr. Kramara, v Prago. Po zaupnem razgovoru s predsed­ nikom Tajnega odbora dr. Šamalom je bilo dogovorjeno, da JK ne bo izročil memoranduma, odgovora na povabilo vladnega komisarja princa Lobkowitza. »S tem se je v bistvu končal tako imenovani novi kurz dvorne politike,«2 tako pravi Paulova. Mislila je pri tem na spravljivi kurz z določenimi obljubami, ki pa bi zavrl radikalizacijo politike JK, če bi se JK opustil v ta, čeprav tajna pogajanja. Natančnejše obdelave izjav za majniško deklaracijo po raznih krite­ rijih, posebej po uporabi habsburške klavzule, to je zahteve po politični združitvi Jugoslovanov pod žezlom habsburške dinastije, še nimamo-. Po približni cenitvi je s tega vidika pisal o teh izjavah slovenski zgodovinar prof. Fran Kovačič.3 Po prvem pregledu teh izjav in prav tako kakor Kovačič po približni cenitvi morem reči: Nad polovico teh izjav vsebuje 1 Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Öster­ reichnischen Reichstages, XXII. Session, 2711. 1 Milada Paulova, Tajny vybor, Praha 1968, 340. 3 Fran Kovačič, Odmevi majske deklaracije, Cas XXI, 1926—1927; odslej le: Kovačič, str... , . 194 še zahtevo po politični združitvi jugoslovanskih narodov pod žezlom habsburške dinastije ali omenja cesarja Karla vsaj še v zvezi z odobrava­ njem njegovih mirovnih prizadevanj. A tudi v izjavah s habsburško klav­ zulo je poudarek jasno na zahtevi po politični združitvi Jugoslovanov v eni državi. Nemce so seveda dražile najbolj izjave iz neposredne bližine sloven- sko-nemške etnične meje. Za majniško deklaracijo se je izjavila hribovska občina Pernice. Agitator, ki je pregovarjal občinske odbornike te občine za podpis majniške deklaracije, pripominja: »Čudno, kako so bUi gorjanci navdušeni, ko sem jim govoril o Jugoslaviji.«4 Za deklaracijo so se izjavile občine Sv". Primož na Muti, Remšenik, izjavile so se s podpisi tudi neka­ tere občine Dravske doline, tj. doline od Dravograda do Maribora, tega nacionalno tedaj najbolj ogroženega dela Slovenske Štajerske.5 Zelo odloč­ na, čeprav omenja še žezlo habsburške dinastije, je izjava žen in deklet iz mejne občine Št. Ilj nad Mariborom, za katero se je že deset­ letja bil izredno zagrizen, vroč, vsestranski boj, politični za občinsko za­ stopstvo, za jezikovno pripadnost pri ljudskih štetjih, gospodarski, ker so Nemci hoteli to občino osvojiti z nakupovanjem zemlje, kulturni za šolo. »Svobodno, spoštovano in edino hočemo domovino zlasti me, ki trpimo že leta in leta pod krutim nasilstvom, me, ki ne poznamo vojne ie zadnja 4 leta, temveč ves čas svojega življenja. Naj ne bodo razvaline naših domov, naša prodana polja in gorice žalostmi pomniki potomcem. Nikdar! Iz sleherne duše, orošene z naših znojem in našimi solzami, vstani nova moč, nova vera in novo upanje, iz teh treh pa nova, preiz­ kušena in postoterjena ljubezen, ki naj bo zvesta stražnica Jugoslaviji!«6 Iz Št. Ilja, Cirknice, Ceršaka in Selnice je bilo 973 podpisov. Za politiko JK se je izjavila tudi občina Ruše, najzavednejša in najbojevitejša sloven­ ska občina Dravske doline, ki sp jo nazvali Nemci zaradi tega »Mali Beograd«.7 Na dan sarajevskega atentata je bila v Rušah velika sokolska prireditev,. slučaj seveda, zaradi katerega pa so prebivalci Ruš morali mnogo pretrpeti. Izjava občinskega odbora Ruše z dne 2. dec. 1917 je kratka: »Občinski odbor Ruše izreka JK, posebej še vrlemu in neutrud- ljivemu načelniku velečastitemu gospodu dr. Korošcu izredno zahvalo in priznanje za neustrašeno, smotrno in dosledno delovanje v smislu majni­ ške deklaracije.«8 Za politiko JK se je izjavilo tudi mnogo občin Slovenskih goric. V velikem številu so se zglasile žene in dekleta iz mesta Radgona in trga Gornja Radgona. V mariborskem okraju je bilo zbranih blizu 10 tisoč podpisov. V Trbovljah in okolici so nabrali 4.483 podpisov. Podpisati pa nista hotela socialnodemokratška voditelja dr. Sitter in Čobal z uteme- 4 Kovačič, 291. 5 V razgovoru z menoj je Franjo Baš tudi za čas Avstro-Ogrske odločno zagovarjal upravičenost poimenovanja slovenskega dela Štajerske s Slovenska Štajerska. " . • • • 6 Pokrajinski arhiv Maribor, Acta declarationi faventia, karton I, št. 107: odslej le: PAM, ADF, k..., št... 7 Mirko Lešnik, Dravska dolina pred prvo svetovno vojno (rokopis, str. 21, pri U. 8 PAM, ADF, k. II,' št. 317/1. 195 ljitvijo, da naj iz izjave izpadeta papež in vladarska oblast. V celotnem okraju Celje je bilo zbranih 29.768 podpisov. Zelo zanimiv dokument nav­ dušenja tedanje študirajoče mladine je izjava 68 celjskih gimnazijcev. Glasi se: »Celjiski slovenski dijaki se pridružujemo jugoslovanski dekla­ raciji z dne 30. V. 1917 v njenem polnem obsegu. Prisegamo ji zvestobo do smrti. Navdušeno pozdravljamo jugoslovanski pokret, vse, kar je proti njemu, pa preklinjamo. Jugoslavija je naše življenje, izven nje je tema in smrt. Kličemo ji ob tej slovesni priliM naš viharni ,živio', naši veliki nepremagljivi Jugoslaviji! — Slava velezaslužnemu voditelju naše velike ideje dr. Korošcu in vsem poslancem JK! Vemo, da ne bodo ugasnili v njih srcih zlati cilji, vemo, da bo sledila zarji prava luč svobode- Odobra­ vamo odločen nastop knezoškofa dr. Jegliča. Našim češkim sobojevnikom bratski Na, zdar! — Preklinjamo dr. Šušteršiča in njegove privržence, izdajice, kojih delo je smrt, kojih pristaš biti pomeni duševni samomor — Z največjim poudarkom zahtevamo mir s samoodločbo narodov, ki naj nam prinese prostost in ki naj napravi konec brezmiselni, živinski mo­ litvi.'— Jugoslaviji pa kličemo še enkrat: Mi smo tvoji otroci, zvesti in srčni, mi smo tvoja bodočnost, zavedamo se naše dolžnosti, o majka naša Jugoslavija!«9 Med podpisniki sta bila tudi Fran Onič in Jernej Stante. Onič je bil pozneje, leta 1924, urednik »Slovenske misli«, Stante pa njen sodelavec. " Od približno 380 občin Slovenske Štajerske je poslalo izjavo za maj­ niško deklaracijo in zaupnico JK 215 občin. Davčnorazrednemu občinske­ mu volilnemu' redu, ki je tudi v občinah s slovensko večino siromašnega prebivalstva omogočal, da je imela večino občinskega zastopstva manjšina imovitejših Nemcev ali tako imenovanih Nemcem prijaznih Slovencev (deutsohfreudliche Slowenen), je pripisati, da ni bilo še več občinskih izjav za majniško deklaracijo. Podpisov za majniško deklaracijo je' bilo nabranih na Štajerskem 72.038. Med njimi so bili tudi podpisi goriških beguncev in slovenskih rudarjev iz Fohnsdoria pri Judenburgu. Od prvih 25 izjav v III., kranjskem kartonu Acta declaratâoni faven- tia Pokrajinskega arhiva Maribor je 15 izjav, ki habsburške dinastije ali cesarja Karla sploh ne omenjajo. Toda nekdo je prišel na misel, da je treba občinskim odborom, po veliki večini kmečkim, olajšati sestavo izjav za majniško deklaracijo in zaupnic JK. In je sestavil ter dal tiskati obra­ zec, ki vse to vsebuje, vsebuje pa tudi habsburško klavzulo. Mislim, da je temu obrazcu pripisati dejstvo, da je tudi na Kranjskem, kjer se razen v območju nekaterih veleposestev in nemških industrijskih podjetij, npr. v Tržiču, na Jesenicah, v Domžalah ni bilo bati nemškega nacionalističnega pritiska, razmeroma veliko izjav z habsburško klavzulo. Kot zaupnica JK pa .so tudi te izjave pomenile nezaupnico avstaijakantskemu Šušteršiču in njegovi politiki. Od 368 kranjskih občin je podpisalo izjavo za majniško deklaracijo in zaupnico JK 189 občin.10 Če ne več, je pripisati to vplivu Šušteršiča, 'ki je bil do konca vojne kranjski deželni glavar, deloma pa tudi dejstvu, da je Notranjska prav v obdobju te podpisne akcije spadala 9 PAM, ADF, k. I, št. 38. 10 Kovačič, 282. 196 pod ožje vojno ozemlje, na vojnem ozemlju pa so armadna poveljstva imela veliko oblast in mnogo možnosti strahovanja. To se je pokazalo zlasti v območju tistega armadnega poveljstva, ki je imelo svoj sedež v Beljaku. Omenil sem že, pod kakšnim pritiskom so živeli Slovenci na Koro­ škem. Kljub temu pa je bilo tudi tam 19.000 podpisov. Za majniško jugo­ slovansko deklaracijo se je izjavilo tudi 9 občinskih odborov.11 Kovačič pravi, da je bilo na Kranjskem le 28.327 zasebnih podpisov. Toda ne gre pozabiti nad 200.000 ženskih podpisov, ki jih je 24. marca 1918 ob velikih slovesnostih izročila žena ljubljanskega župana Tavčarja v roke predsed­ nika JK dr. Korošca, od katerih nedvomno odpade veliko število prav na Kranjsko. Na Goriškem se je izjavilo za majniško deklaracijo najmanj 28 občin. Veliko je tudi število izjav z osebnimi podpisi. Goriška je bila dolgo časa vojno ozemlje tudi še potem, ko so bili konec oktobra 1917 vrženi Italijani na Piavo. • Vse to množično deklaracijsko gibanje v obliki občinskih izjav in izjav z osebnimi ali društvenimi podpisi, pa je marca meseca 1918 prešlo v vi­ harno gibanje na raznih shodih,, zborovanj ih, taborih. Pred marcem 1918 so bili dovoljeni le strankarski in društveni shodi, ki niso imeli značaja vsenarodnih shodov. Vsi ti shodi, sestanki, zborovanja so bili v zaprtih prostorih. Ze za 1. julij 1917 so (Sklicali poslanci JK, kakor sem že omenil, shod v Ljubljano, a ga je vlada prepovedala. Za 10. januar 1918 je sklical tak shod predsednik JK dr. Korošec v Kostanjevico v bližini Novega me­ sta. Tudi tega je politična oblast prepovedala. Ni povsem jasno, kako naj si po doslednih prepovedih takih shodov pred marcem 1918 razložimo, da iso vlada, okrajna glavarstva, marca meseca 1918 začela naenkrat do­ voljevati javne manifestacijske shode za majniško deklaracijo, tabore v stilu slovenskih taborov iz šestdesetih in sedemdesetih let 19. stoletja. Mogoče je to posledica pravnega mnenja, ki ga je februarja meseca dala Obere Staatsanwaltschaft (O. St. A.) — danes bi rekli vrhovno javno to­ žilstvo — na prošnjo štajerskega namestnika Clarya, kakšno stališče naj zavzame do agitacije za majniško deklaracijo, konkretno do zbiranja pod­ pisov zanjo. O. St. A. je izjavilo — kratko — da v agitaciji za majniško deklaracijo ni nič kaznivega, »ker mi nameravana odcepitev, od avstrijske državne skupnosti, ko gibanje izrecno poudarja, da novo ustanovljena ju­ goslovanska država ostane pod žezloin habsburške dinastije.«12 Temu mne­ nju pravosodno in notranje ministrstvo ni ugovarjalo, le ministrstvo za deželno brambo (Ministerium für Landesverteidigung) je imelo razne po­ misleke in rezerve. Žandarmerija pa je bila podrejena temu ministrstvu. Prav to pravno mnenje je marca 1918 morda že omogočilo sklicevanje manifestacij skdh shodov, taborov za majniško deklaracijo. Bolj verjetno pa je občutek zmagoslavja in relativne varnosti habsburške monarhije 11 Tako Ehrlich v La Carinthie, Paris 1919, 17; Pleterski pa je našel, da se je izjavilo za majniško deklaracijo 10 koroških občinskih odborov; znana je tudi izjava za majniško deklaracijo s 104 podpiši koroških duhovnikov. 12 Arhiv Slovenije, fase. Ministrstvo za notranje zadeve, Dunaj 1917/18, Jugoslovanska propaganda, majniška deklaracija, Smrt dr. Kreka. 197 spomladi 1918 — mislim na januarski izjavi Lloyda Georgea in Wilsona ter na relativno ugoden položaj Nemčije in Avstro-Ogrske na bojišču — po svoje vplival, da je avstrijska vlada pričakovala, "da bodo Čehi in Jugoslovani ob takem položaju postali zmernejši. Pašičeva vlada je de­ jansko tudi res postala popustljivejša. Drugače je bilo z Jugoslovanskim klubom in s Češko zvezo. Če odštejem od 21 shodov, zborov, taborov — pod enim od teh nazi­ vov so poročali o njih časniki od marca do junija 1918 — sedem" shodov, ki so bili prepovedani in nä katerih torej ni prišlo do 'sprejema resolucij, je le v resolucijah krškega shoda 10. marca 1918 še omenjena habsburška krona, resolucije shoda v Trstu, 30. maja, pa govore še o življenjskih in­ teresih monarhije, to verjetno iz strahu pred položajem, ki bi nastal za Trst z razpadom habsburške monarhije. Opozarjam na zadevno Tumovo stališče. V resolucijah ostalih 12 shodov habsburška dinastija, krona ali žezlo ni omenjeno, resolucije ne izražajo kakšne skrbi za habsburško monarhijo. V resolucijah pozdravljajo zborovalci delo Jugoslovanskega kluba, začeto — to izražanje je značilno — z jugoslovansko deklaracijo 30. maja, izrekajo zaupnico JK in na podlagi načela pravice narodne samoodločbe zahtevajo samostojno jugoslovansko državo in takojšnjo sklenitev miru. 10. marca so bili štirje shodi: v Krškem, v Škof ji Loki, v Šentpetru na Krasu (danes Pivka) in v Kamniku. 17. marca so bili trije shodi oziroma tabori: v Žalcu, v Št. IIju pri Velenju in v Logatcu. Na taboru v Žalcu so govorili razen Korošca in Râvniharja tudi disident hrvatsko-srbske koalicije Budisavljević in saborski poslanec Peršić. Tabor v štajerskem Št. Janžu pri koroškem Dravogradu 7. aprila 1918, v teku 1 meseca že 9. shod ali tabor, je bil pravzaprav tabor za koroške Slovence. Na Koroškem je med vojno pritisk na Slovence zavzel tako silo­ vitost in take oblike, da zborovanje, kakršno je bilo v šmihelu pri Pli- berku maja 1914, leta 1918 ni bilo več mogoče. V teku vojne se je največ koroških Slovencev na enem kraju, z namenom zborovanja, zbralo na občnem zboru Katoliškega političnega in gospodarskega društva za koro­ ške Slovence 24. januarja 1918, in sicer v hotelu »Trabesinger« v Ce­ lovcu; bilo jih je okrog 1000.13 Celovški Nemci so zborovanje motili in poslopje zborpvališča obmetavali wurden sehr radikale Resolutionen für die staatliche Selbständigkeit der Jugo­ slawen angenommen. Eine' besondere Bedeutung hat diese Versammlung auch wegen des solidarischen Auftrittes des Vorsitzenden der Jugoslawischen sozial­ demokratischen Partei Anton Kristan. Die österreichische Verwaltungsbehörde begann jedoch im Monate Mai die Deklarationsversammlungen unter wie immer beschaffenem Vorwand schon zu verbieten. Auf die Versammlungsorte der ein­ berufenen aber verbotenen Versammlungen begann sie ausser den Regierungs­ vertreter und der Gendarmerie auch militärische Assistenz zu schicken. Mit der Maideklaration begann als Schlusskapitel der Einigungsbestre­ bungen der jugoslawischen Völker die jugoslawische Bewegung auch in Kroa­ tien, Dalmatien, sowie auch in Bosnien und der Herzegowina, doch erreichte- dort diese Bewegung nicht so stürmische und massenhafte Teilnahme als in Slowenien. Schon während der sogenannten slawischen Tage in Ljubljana vom 16. bis: zum 18. August 1918 hat sich die Ohnmacht der österreichischen Staatsobrigkeit herausgestellt; sie war nicht ' mehr imstande verschiedene Ansprachen, Ver­ sammlungen und Manifestationen zur Gründung der Nationalstaaten der 206 Jugoslawen, Tschechen und Polen zu verhindern. In den Reden und Manife­ stationen dieser Tage erinnerte sich niemand mehr an den 17.- August, den kaiserlichen Geburtstag, und in Ljubljana (Laibach) waren die Häuser fast durchwegs mit slowenischen dreifarbigen Fahnen — ohne schwarzgelben Fahnen — beflaggt. Der österreichische Innerminister bezeichnete deshalb die öster­ reichische Staatsobrigkeit in Ljubljana als illusorisch. Während der slowenischen Tage wurde als Ansatz einer neuen staatlichen Obrigkeit ein Nationalrat für Slowenien und Istrien gegründet. Geplant war er als Bestandteil eines zukünftigen zentralen Nationalrates, der für das ganze jugoslawische Territorium der habsburgischen Monarchie in Zagreb (Agram) ' gegründet werden soll. Zur Gründung dieses Nationalrates (Narodno Vijeće) in Zagreb kam es dann im Oktober 1918, als aus ihrer oportunistischen Reserve auch die Regierungspartei, die Kroatisch serbische Koalition, trat. Am 29. Oktober wurde in Zagreb und Ljubljana der Staat der Slowenen Kroaten und Serben proklamiert. Zur Gründung des Nationalrates in Zagreb wäre es nicht gekommen, wenn die Deklarationsbewegung nicht die Vorbedigungen zu seiner Gründung geschaffen hätte. Der Nationalrat war jenes Organ, das formell legitimiert war, im Namen der Slowenen, Kroaten und Serben der ehemaligen habsburgischen Monarchie über die Frage der Vereinigung mit Serbien in Verhandlung zu treten. 207