DVE  GOETHEJEVI  DRAMI   IN   PREŠEREN
1. Iphigenie auf Tauris. Prešeren, Goethe in Grillparzer so bili deloma sodobniki. Najmlajši med njimi je bil Prešeren. Ko je v njem dozorevala pesniška nadarjenost, sta bila Goethe in Grillparzer že slavna dramatika in so njiju dela igrali po vseh nemških odrih. Najstarejši in največji v tej trojici je bil Goethe, ki ga je Grillparzer kar oboževal. »Ich betete Goethe an,« piše enaindvajsetletni Grillparzer v svojem dnevniku dne 20. junija 1810. Svojo mladostno dramo Sappho je napisal leta 1817 pod močnim vplivom Goethejevih dram Torquato Tasso in Iphigenie auf Tauris. Iphigenie auf Tauris (citiram kratko Iphigenie ali »Ifigenija«) je izšla leta 1787 in jo imajo nekateri za najboljšo Goethejevo dramo. Na odru je »eine Zierde der deutschen Bühne«, pa je jasno, da je tako vnet prijatelj gledališča kakor Prešeren, ki je sam nameraval pisati dramo, poznal to umetnino. Našel pa nisem v »Ifigeniji« nobenega posameznega mesta, ki bi se o njem z gotovostjo trdilo, da je našlo odmev pri Prešernu v rabi istih izrazov.
Pač pa je drama v celoti morala napraviti na Prešerna močan vtis. Vsebina je v glavnih potezah znana vsakemu, ki pozna grško mitologijo. Ko se je Agamemnon, vodja Grkov pred Trojo, po razdejanju mesta vrnil domov, sta ga doma ubila nezvesta žena Klitaimnestra in njen ljubimec Aigist. Očetovo smrt je po takrat splošno veljavni dolžnosti maščeval sin Orest s tem, da je ubil mater. Takoj po tem dejanju so ga začele preganjati Erinije, mučil ga je dvom, ali je prav ravnal, in ni našel miru nikjer več na svetu. Pretresljivo slika svojo nesrečo: Das ist das Ängstliche von meinem Schicksal, / Dass ich, wie ein verpesteter Vertriebner, / Geheimen Schmerz und Tod im Busen trage, / Dass, wo ich den gesundsten Ort betrete, / Gar bald um mich die blühenden Gesichter / Den Schmerzenszug langsamen Tods verraten. (II. de-
182
janje. 1. prizoi-.) Njegovo trpljenje je tako strašno, da si želi samo rešiteljice smrti. : Delfski Apolon mu je obljubil rešitev od prekletstva, če bo rešil sestro v Tavridi : (na Krimu). Orest je mislil, da mora odnesti kip Apolonove sestre Artemide (Diane) '. v Tavridi, mišljena pa je bila rešitev Orestove sestre Ifigenije, svećenice v Arte- ; midinem templju, ki jo je imel Orest že davno za mrtvo. In res, ob prihodu v Tavrido j in ob pogovoru s sestro je Orest duševno ozdravel, Erinije so ga zapustile in drama ; se konča s tem, da srečna odplujeta proti domu Orest, spravljen z bogovi in ljudmi, \ in Ifigenija, rešena dolgoletnega hrepenenja po domu. Prekletstvo, ki je preganjalo ' njun rod, je končano. ]
Ta Orestova zgodba nam živo stopa pred oči, če beremo: »Ur temnih so za- i tirale jih sile / vse pevca dni, ki te ti pesmi poje; / obup, življenja gnus začela boje, / ; Erin'je vse so se ga polastile. // Kot v veži je Orest Dijane mile / zadöbil spet bil ; zdravje duše svoje, / tak' bi bile se od ljubezni tvoje ' vmirile prsi, lica se zjasnile.« j
Na citirano slikanje Orestovega bednega beganja po svetu nas nekoliko spo- ' minja tudi: »Kjer hodi, mu je s trnjem pot posuta, / kjer si poišče dom, nadlog je-' zero / nabere se okrog in v eno mero / s togotnimi valmi ob steno buta. // Okrog ; ga drvita skrb in potreba, / miru ne najde revež, ak' preise / vse kraje, kar jih strop i pokriva neba.« Cisto v smislu Orestovega obupa je tudi konec: »Sele v pokoju tihem; hladne hiše, / ki pelje vanjo temna pot pogreba, / počije, smrt mu čela pot obriše.« \
Morebiti bi ne bil tako prepričan o vplivu »Ifigenije« na Prešerna, ko bi ne bil doživel, kako neverjetno zgrabi gledalca primerna uprizoritev te drame. Gledal , sem jo v svojih vseučiliških letih v dunajskem Burgtheatru. Oresta je igral Kainz, ki je takrat veljal za največjega igralca tega slavnega gledališča. Dobrega pol stoletja je že minilo od tiste predstave, a še danes gledam pred seboj Oresta z izrazom nepopisnega gorja na obrazu in v zrušeni drži telesa, še danes slišim njegove bo- ' lestne vzklike. Kainz Orest pa ni prevzel samo mene. Ko je padel zastor, je završal i po dvorani vihar vzklikov in navdušenega ploskanja, ki je trajal ves odmor med \
III. in IV. dejanjem. Takrat je bila v Burgtheatru navada, da se noben igralec ni ¦ smel zahvaliti za ovacije; ko je zastor padel, se ni več vzdignil do začetka novega i dejanja. Pa so ljudje ploskali kar vso pavzo! V Burgtheater sem rad zahajal, kolikor ¦] so mi le dovoljevale gmotne možnosti, a priča takega navdušenja sem bil samo ' dvakrat, obakrat pri Goetheju in Kainzu: pri »Ifigeniji« po III. in pri »Tassu« po •
IV. dejanju, kjer je igral Kainz Tassa. Prav lahko si mislim, kako je Prešeren pri j branju ali — še verjetneje — pri gledanju »Ifigenije« primerjal sebe z Orestom. Za oba je veljalo: Ko brez miru okrog divjam. Niso mu toliko ostale v spominu posamezne besede, pretresla ga je Orestova nesreča v celoti in nič manj — Orestovo ozdravljenje, njegova rešitev, bolje: njegova rešiteljica Ifigenija.
V osebi Ifigenije je v najlepši obliki upodobil Goethe to, kar imenuje v za- ¦ ključku II. dela Fausta »das Ewig-Weibliche« (»das Ewig-Weibliche zieht uns • hinan«). Ifigenijo imenuje Orest »du Heilige« (V. dejanje, 363) in res je imel Goethe i pri oblikovanju Ifigenije — svetnico pred očmi. Osem let (1779—1787) je imel opravka j s to dramo, svojim »otrokom bolečin«, kakor jo je imenoval, in petkrat jo je prede- ] laval. Preden ji je dal končno obliko, je na potovanju v Italijo gledal v Bologni sliko \ sv. Agate (agathe ^ dobra!). V kakšni zvezi je sv. Agata z Ifigenijo, je Goethe po- ; vedal takole: »Ich habe mir die Gestalt wohl gemerkt und werde ihr im Geiste meine ; Iphigenie vorlesen und meine Heldin nichts sagen lassen, was diese Heilige nicht i aussprechen möchte.« (Citat pri Neubauerju.v šolski izdaji »Ifigenije«.) Ali ni Prešeren j okrasil Julije z najlepšimi lastnostmi večno ženskega podobno kakor Goethe svojo j Ifigenijo? Od nje je pričakoval »zdravje duše svoje«. Tudi v Bogomili je upodobil i svetniško podobo ženske. Bogomila je najvzvišenejša ženska podoba, ki si jo je ¦ mogla želeti pesnikova fantazija (Kidrič, Prešeren 366). Kakor odseva iz Ifigenije i sv. Agata, je Bogomila vrstnica Ifigenije ne glede na to, da sta obe — svečenici. ;
2. Torquato Tasso. V marsičem je »Ifigeniji« podoben »Torquato Tasso«, drama ' iz življenja pesnika; izšla je leta 1789, torej samo dve leti za »Ifigenijo«. Prvikrat i so jo uprizorili šele leta 1807, nato so jo pa igrali po vseh večjih nemških odrih i in tudi na Dunaju. Kratka vsebina — samo kolikor prihaja v poštev za primerjavo ] s Prešernom — bi bila tale.
Tasso je živel na dvoru vojvode ferrarskega, kjer sta vojvoda in njegova ' sestra Leonora d'Este zelo čislala njegove pesniške zmožnosti. V ljubeznivi in duho- ^ viti Leonori je gledal pesnik vzor ženske čednosti, »das Urbild jeder Tugend, jeder ] Schöne« (II. dejanje, 1. prizor) in jo upodobil v nekaterih ženskih likih v svojem epu ] Osvobojeni Jeruzalem. Njeno naklonjenost si je pomotoma razlagal kot ljubezen ;
183 I
in je bil v tej zavesti presrečen. Toda ob strastnem izlivu njegovega čustva ga je 1 princesa ogorčena zavrnila. j
Tudi Tassova Leonora je kakor Ifigenija predstavnica večno ženskega: ženska j izredne plemenitosti, dobrote in bistroumnosti, tako da jo Tasso primerja z bo- 1 žanstvom (»Gottheit«, II. dejanje, 1. prizor), imenuje jo boginjo (»Göttin«, II. de- j janje, 2. prizor) in angela (»ein heil'ger Engel«, V. dejanje, 4. prizor). 2e en sam i pogled v njeno oko ga ozdravlja od vseh slabosti: »Wie den Bezauberten von Rausch : und Wahn / Der Gottheit Nähe leicht und willig heilt, / So war auch ich von aller ' Phantasie, / Von jeder Sucht, von jedem falschen Triebe / Mit einem Blick in deinen [ Blick geheilt.« (II. dejanje, 1. prizor.)
Podobno pri Prešernu (v 5. sonetu Sonetnega venca): »vsa v pogledu tvojem ; ekrb umira, / vseh bolečin se pozabljivost pije... / mine jeza nötranj'ga prepira.« ;
Tasso se mora za vso svojo pesem zahvaliti samo njej: »Was auch in meinem [ Liede widerklingt, / Ich bin nur einer, einer alles schuldig.« (II. dejanje, 344, 345.) :
Prešeren pa sprašuje (v šesti gazeli) ljubljeno dekle: »In al' veš, da ti ga j vnemaš, ti mu pevski ogenj daš.« ]
Zato je pa princesi posvečeno vse Tassovo življenje: »Gewidmet sind dir alle ; meine Tage. / Wenn dich zu preisen, dir zu danken sich / Mein Herz entfaltet, dann • empfind' ich erst / Das reinste Glück, das Menschen fühlen können; / Das Göttliche : erfuhr ich nur in dir.« (II. dejanje, 1. prizor.)
Tudi pri Prešernu (v sonetu: Bilo je, Mojzes): »Pet' ljubeznivost tvojo in le- I poto, / je moj poklic in samo opravilo, / dokler me v groba poneso temoto.« !
Tassova pesem je nesmrtna zaradi svoje resničnosti pri opevanju princesinih i odlik: »Mit meinen Augen hab' ich es gesehn, / Das Urbild jeder Tugend, jeder j Schöne. / Was ich nach ihm gebildet, das wird bleiben.« Nato našteva ženske postave i v svojem epu, prikazane po vzoru princese, in se zaveda: »Es sind nicht Schatten, die der Wahn erzeugte, / Ich weiss es. sie sind ewig; denn sie sind.« (II. dejanje, i 349—351, 355, 356.) i
Tudi Prešeren se sklicuje na resničnost Julijinih čednosti, ki so tako velike, i da skupaj z njegovimi soneti, ki daleč zaostajajo za Petrarkovimi, na tehtnici svetega ¦ Mihaela izravnajo manjšo vrednost njegovih sonetov; Petrarka pretirava Lavrine ' vrline, Julijine pa so resnične. (Sanjalo se mi je...)
Prešeren je napovedal večnost svoje pesmi takoj v prvem sonetu venca: »Ti si ; življenja moj'ga magistrale, I glasil se 'z njega, ko ne bo več mene, / ran mojih bo \ spomin in tvoje hvale.« Kakor Tassova je tudi Prešernova pesem večna zaradi i resničnosti, lepote in čednosti, ki so vsebina njene »hvale«, njenega opevanja. j
Tasso in Prešeren ne moreta živeti brez petja. Tudi Tasso mora peti, »dokler j da bo v grobu vtihnil«: »Wenn ich nicht sinnen oder dichten soll, / So ist das Leben \ mir kein Leben mehr.« (V. dejanje, 252, 253.) ,:
Sappho, »Tasso« in Prešeren pojejo o velikih žrtvah pesniškega poklica, »Tasso« ; celo o pesnikovi enostranskosti in slabosti v primeri z ljudmi, ki ustvarjajo in vla- i dajo v praktičnem življenju. Goethe se je tudi zavedal, v čem ima pesnik kljub temu J prednost pred drugimi ljudmi: ti oneme v svojem trpljenju, pesnik ga pa izpoje: »Und wenn der Mensch in seiner Qual verstummt, / Gab mir ein Gott, zu sagen, i wie ich leide.« (V. dejanje, 5. prizor.) (Nekje sem bral definicijo lirike, da je to ¦ umetnost »zu sagen, wie ich leide«.) ¦
Osrečujočo moč pesniškega daru je Goethe še natančneje izrazil drugje, v pesmi ^ Der Sänger: pevec odkloni kraljevo nagrado v obliki zlate verižice, ker ima na- • grado — že: »Das Lied, das aus der Kehle dringt, ist Lohn, der reichlich lohnet«. Tudi ] Prešernov pevec ne jenja peti in lahko pogreša zlatnino in srebrnino, ker v zavesti j svojega poklica »brez težave on živi, vmrje brez d'narja«. Tukaj se rahla naslonitev; na Goetheja čuti kvečjemu toliko, da oba gledata ne le grenkost in brezpogojnost, s ampak tudi osvežujočo moč svojega pesniškega poklica.
Ko sem prebiral »Tassa«, sem opazil tudi majhno netočnost pri Slodnjakovij razlagi mesta, kjer ima Prešeren to dramo v mislih: »Iz srca svoje so kali pognale, / ] ki bolečin molčati dalj ne more; / enak sem pevcu, ki je Leonöre / pel Estijanke \ imenitne hvale. // Das' od ljubezni usta so molčale, / ki mu mračila je mladosti zore, /; ki v upu nič imela ni podpore, / skrivaj so pesmi jo razodevale.« Slodnjak pravi; o Tassu (v svoji izdaji Prešerna, str. 257): »Čeprav je bil plemiškega rodu, sin zna-i nega pesnika in sam genialen poet, vendar ni smel svoje ljubezni razodeti. Zato je | pa privrelo njegovo čustvo z nepremagljivo lepoto in močjo v pesmih na dan. To se je \ zgodilo tudi Prešernu, ki mu kakor Tassu ni dano, da bi mogel povedati z živo besedo :
184
Juliji, kar čuti.« Toda Tasso ni skrival svoje ljubezni v verze, ampak jo je pokazal z dejanjem, in sicer zelo strastno in očitno, tako da je bilo to vzrok njegove nesreče. Takole je uprizoril Goethe njegovo razkritje ljubezni: »Tasso. Unwiderstehlich ziehst du mich zu dir, / Und unaufhaltsam dringt mein Herz dir zu. / Du hast mich ganz auf ewig dir gewonnen, / So nimm denn auch mein ganzes Wesen hin! (Er fällt ihr in die Arme und drück sie fest an sich.) Prinzessin (ihn von sich stossend und hinwegeilend.) Hinweg!« (V. dejanje, 455—459.)
Prešeren je res podoben Tassu v tem, da o svoji ljubezni ni mogel molčati in da jo je izrazil, a vsak je to storil po svoje: Tasso z besedo in z dejanjem, Prešernova usta so pa o ljubezni molčala in so io samo pesmi skrivaj razodevale.
Vsekakor nam omenjeni drami poglabljata umevanje Prešerna in kažeta, kako je naš pesnik velikega mojstra razumel in z njim čutil. I. D.