Božica Kitičić, literarna ustvarjalnost Andreja Hienga
ßlovenska matica v Ljubljani, 1980, 155 strani; Razprave in eseji 23)
Nekako ob istem času, ko je izšel novi Hiengov roman Obnebje metuljev, je prišla na dan tudi knjiga o Hiengovi dosedanji literarni beri (vključno do Izgubljenega sina). Napisala jo je hrvatska slovenistka Božica Kitičić, prevedel pa Janez Rotar. Avtorica se je odločila za interpretacijsko metodo in dokaj disciplinirano osredotočila svojo pomensko analizo okoli nekaterih zanjo poglavitnih problemov Hiengove literature: krivde, »usodnega roba« (med zavestnim in podzavestnim, racionalnim in iracionalnim, »normalnim« in »blaznim«) in nasilja. Težko bi oporekli, da ti idejni kompleksi niso bistveni za Hiengovo literaturo, narobe, dodali bi še, da podobno usmeritev zasledimo pri večini boljše modernistične h-terature. S tem seveda opredeljujemo tudi Hiengov opus za boljšo modernistično hteraturo.
Da so pri anaUzah ostale nekatere stvari in dela ob strani, nas ne more zelo motiti, saj se bo Hienga kdo drug lotil drugače in poudaril sedaj manj odkrite ali slabše razčlenjene prvine. Vseeno pa zabeležimo, da jo je pri Kitičićevi zelo slabo odnesel npr. Orfeum (po mojem mnenju najboljši Hiengov roman), za katerega avtorica očitno ni našla primernega interpretacijskega ključa. Motilo jo je, da ga ni mogla trdneje uvrstiti ob druga Hiengova dela. Njegovo različnost (od drugih Hiengovih del) je neumestno povezala z manjšo uspelostjo tega romana. Na str. 121 celo pravi: »Zdi se, da gre za ustvarjalni nesporazum.« Pre-
187
senetljivo je tudi, da Kitičićeva ne najde zveze med naslovom romana in podnaslovom (Poročilo o nekem gledališču) ter zgodbo o Mili. V delu gre najbrž za širše pojmovanje gledališča - za teater sveta, eksistence (in novega doživetja tega sveta in eksistence) in ne le za razmeroma igrive obrobne spopade med tradicionalisti in modernisti v gledališču slovenskega mesta (prim. ob tem delu problemsko nenavadno sorodno Jovanovi-čevo dramo Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka). Mimogrede še to, da prevajanje naslova Orfeum (ponekod v tekstu) z Orfej nikakor ni primerno, saj gre v enem primeru za obče in v drugem za lastno ime.
Svojo razpravo je razdelila Kitičićeva v 3 večja poglavja; I/ Novele ( a/Krivda - 1/ Geneza krivde, 21 Analiza medčloveških odnosov, 3/ Kategorija naključja; b/Usodni rob - 1/ onkraj zavesti, 21 Omajana predmetnost, 3/ Nekateri literarni postopki), II/ Drame / a/Nasilje, b/ Neprilaščeno osvojeno, c/ Tragični junak/, III/ Roman kot mozaik možnosti / a/Kompozicija romana, b/ Pripo-vedovalec-komentator, c/ Metoda konfrontira-nja, d/ Motivika/. Najpodrobneje se je lotila vseh problemov v 1. poglavju /Novele/, ki obsega okoli 90 strani, medtem ko imata 2. in 3. poglavje skupaj le okoli 60 strani. Avtoričino izhodišče, s katerim upravičuje omenjeno /ne/sorazmerje, je, da drame in romani pravzaprav le nadaljujejo ali dopolnjujejo svet Hiengovih novel. S tem ostajajo drame in romani v nekakem podrejenem, odvisnem položaju, kar pa ni posrečeno glede na bolj ali manj izrazito samostojnost in samosvojost Hiengovih tovrstnih del.
Razlika med svetom Hiengovih novel in dram (ter romanov) je večja kot sorodnost Medtem ko gre v novelah za poglobljene psihološke zgodbe malega (zasebnega) sveta, se preselimo v dramah (večinoma) na veliki oder sveta: v zgodovino, politiko, spopade posameznika (npr. umetnika) s sistemom. Šele ko je Hieng izčrpal spopade večjih, zunanjih dimenzij, se je v drami preusmeril v sodobno meščansko sobo (Izgubljeni sin).
Avtorica se kljub česUm Hiengovim evropskim motivnim sklopom ni odločila za primerjalne posege (le bolj mimogrede je ob romanu Orleum omenjen Kafkov Proces). Vendar ves ta zgodovinski, evropski, arhetipski svet (Lažna Ivana, Cortes, El Greco, Goya, Izgubljeni sin) kaže na izrazitejšo evropeizacijo slovenske literature in Hiengove posebej (ne le tematsko, ampak tudi s pretenzijami kvahtete). Pri dramah se Kitičićeva ukvarja le z vsebinsko, pomensko analizo, formo pa pušča ob strani. Pri romanu se loteva tudi zgradbe, zlasti jo zanima značilnost Hiengovih romanov glede na moderno (modernistično) ro-manopisno prozo.
V sklepni besedi na str. 152 Kitičićeva ugotavlja: »Podoba sveta je v Hiengovih besedilih zgrajena na sledečih stalnicah:
a) izbira tematike (usmerjenost k etičnim vprašanjem),
b) problem krivde,
c) vloga podzavesti,
d) destrukcija časovne kategorije,
f) (najbrž el?) spreminjanje perspektive ali zornega kota.«
Razprava Kitičičeve o Hiengu je pisana zanimivo, nasploh je tehtna in dovolj sugestivna, tako da manjše bele hse ne motijo. Bolj pa moti prečesto poskakovanje tiskarskih škratov po tem tekstu, ki ga sicer priporočamo ljubiteljem novejše slovenske književnosti.
Andrijan  Lah Ljubljana
188