Leposloven in znanstven. list!
Štev. 6. V Ljubljani, dne i. rženega cvčta 1894. J.eto XIV.
Balada o sv. Martinu.

h, kaka zima! Sto volkdv! Nocdj ne pridem živ pod krov.
Kakd ti, Sčip, z uebčs se smcješ! Le Škoda, da kar nič nc greješ.
A kod, Boštjdn, si zrišel, kdd ? Nemara to ni prava pot . . .
Sneg mite . . . ostra sapa piše . . . In krog in krog nol>ene hiše!
Pač! nekaj tukaj-le stoji . . . Kapčlica je — se mi zdi.
Kapčla svetega Martina, Patröna ljubega mi vina!
Da nisem ga takd rad pil, Nocdj bi tukaj ne nočil . . .
A ti, svetnik, mi ne zamčri, Če tožim ti . . . pri moji včri!
Veš, imel kočo svoje dni Se lepšo jaz sem, nego ti.
Zdaj ni več moja tam na Griči — Prodali so mi jo biriči
In ko zasvital Bil zmrznil je
In zdaj razcdpan je berrfč In bos ko gos Boštjan, koviič.
Vsak pes oblaja me na cesti . . . Glej, od mrazü se moram tresti.
A ti se zime ne bojiš, Vsak dan obleko tu deliš.
Še mene s plaščem zdaj ogrni, Ce treba, Bog ti ga povrni!
Ne sčkaj z mečem ga čez pol! Daj cčlega, saj ves sem gol!
Takd . . . takö! Kakd se svčt i! Oh, škoda ž njim sc je odčti . . .
Od pet do vrata ves jc zlat . . . Da ne bi vzel ga kak mi tat !
Ljudjč od pragov nas podijo — Svetniki še za nas skrbijo.
Kožuhe moli skopcem žrd, A naše truplo je nagd . . .
Kakd me greje!... Naj počijcm, V tvoj plašč ovit tu v kot se skrijem
se je dan — berrič Boštjan.
A. Aškerc.
V .xf>.. »fxt*~. ,xf X. xfx. .xfx.xjx xfx. xfx .xj*. .xfjf. .xjx. ,xfX. xfx xfx ,xf X. .XfX. ,xjx, ,xV, xfx, ,xfX.)/
V Zali.
Spisal dr. Ivan Tavčar.
(Dalje.)
o sc je pripravilo nekaj jedila, da so se nasitili lačni hlapci, in ko je bil utolažil svoj glad tudi fizik Paulus Secundus, ukazal je kanonik iz nova, da se mu pripravi nosilnica. Obložili so jo z mehkim mahom in storili vse, da bi imel bolnik mehko ležišče. Neprestano je ugovarjal zdravnik, toda brezuspešno.
Po jedi princsd hlapci svojega gospodarja iz sobe in ga rahlo posadč na nosilnico. Bilo je najkrasnejše jutro. Na nebu ga ni bilo oblačka, in na severu so se Triglav in drugi snežniki ostro črtali zadi v temnozeleni krajini. Rosa se je lesketala po listji in travi, in globoko po dolinah je ležala gosta megla, da se je videlo, kakor bi jih polnila jezera samega belega mleka. Bilo je krasno jutro, in lovec si ne more želeti krasnejšega in prijetnejšega v teh krajih. Če le izpustiš pse v zeleno grmovje, zdajci se ti oglasč, in kakor bi trenil, že je divjad na nogah in gonja v najlepšem tiru, da se ti lovsko-veselo širi srce!
Takd se je tudi kanoniku Amandu širilo srce, ko je tisto jutro ležal na nosilnici pred Mrakovo hišo. Odpravljal se je na dolgo pot, ali skrbi mu ni provzročala. Globoko je zasopel in srkal čisti zrak, katerega je bil takd nerad pogrešal v tesni in zatohli sobi.
»Za Boga!« vzklikne radostno, »kakd lahko se tu diha, in prav takd mi je, kakor bi bil prišel iz temnega groba! Bodete videli, gospod fizik, da me ozdravi prav ta pot in ta zrak, ki dosedaj ni mogel do mene!«
»Kaj zrak, kaj zrak!« ujezi se Paulus Secundus, »takšen zrak ni nič prida, sosebno ne, če pride do rane l Jaz, reverendissime, odklanjam vsako odgovornost, in ti, Conrade, si mi svedok, da jo odklanjam.«
»Za svoje početje hočem biti sam odgovoren bodisi proti ljudem, bodisi proti Bogu. Vi, care amice, od vezani ste vsake odgovornosti, in v tem oziru naj vas ne morč skrbi!«
»Meni je prav,« odgovori deželni fizik; »prav pa ni, da moram, toliko da sem iz težka prisopihal tu gori, zopet nizdolu, ne da bi se bil počil in oddehnil.«
»Hodili bodemo počasi,« dč natd kanonik Amandus, »poglejte vender okolo sebe in ozrite se v krasno jutro 1 In lovske pse imamo in lovske rogove, pa naj bi lazili po gozdih in svoje pse na lancih vlačili za sabo! Nikdar ne, amice; danes bode zvonilo po vsi Zali in nekaj strelov bode odmevalo med hribovjem in plaha zverjad bode puščala krvav sled po mokri travi za sabo! Takd bodi! In morda, tu se zanašam nekoliko na tvojo pomoč, mi Conrade, morda izproži kanonik sam jedenkrat ali dvakrat svoje smrtonosno orožje, če mu pride žival na strel! Takd bodi!«
Deželni fizik pozove slugo k sebi. »Ali ničesar ne čutiš, Conrade?« ogovori ga važno. »Ali ti nisem pripovedoval prčcej od prvega trenutka, da bode takd in nič drugače ? He! Ali ti nisem govoril o prisadu? Videl bodeš, da poseže vrag vmes, predno smo v Loki! Govori' li pameten človek takd — in ali se vede takd, če nosi smrtno rano na telesi ? Veruj mi, stara duša, prisad je v njem, kri vrč po njem, in drob se kuha v njem! In v takih časih se odpravlja na lov! Kri vrč po njem, in drob se kuha v njem! To je moja zadnja beseda, Conrade, in odslej ne izprego-vorim ničesar več! Vi, ki ste porojeni tepci, pa počenjajte, kar se vam ljubi. Ali toliko rečem : da sem jaz v službi kanonika Amanda, uprl bi se mu šiloma, da bi ne smel odtod, nego moral ostati v postelji še mnogo dnij. Vi pa ste tepci, zatd storite, kar vam drago!«
Te besede je govoril Paulus Secundus tiho, takd da jih ni umel kanonik Amandus.
»Morda pa le ni prevelike nevarnosti,« ugovarja sluga, »ker je danes takd rdečega in zdravega lica kakor nekdaj, ko ga še ni raztrgal medved! Skoro verujem, da dobri gospod res ozdravi !«
Zaničevanje, ki je ob tem ugovoru napolnilo dušo deželnemu fiziku, ne dä se popisati.
»Tepec!« zakričal je, »käj že nisem povedal, da vrč kri po njem! Basta!«
»Conrade!« izpregovori kanonik Amandus, ki je posnel iz zadnjih besed deželnega fizika, da hoče le-tä pregovoriti njegovega hlapca, »nikar si ne daj zmešati glave, nego obrni okrog sebe poglede in
povej mi, je li to takšno jutro, da bi mogel umreti pošten in Bogu ljub lovec? Ne in ne!«
Po kratkem premolku dostavi: »Privedite mi tolpo pisanih lovskih psov, da vidim, ali uboge živali še poznajo ubogega svojega gospodarja!«
Storili so, kakor je ukazal. Obsuli so mu tožno ležišče zelenega lova tuleči pomagači in se gnetli okolo njega. Hipoma ga jc spoznala pisana tolpa in skakaje in lajaje napravljala nemir ter takd izražala veselje, da zopet vidi svojega gospoda. Klical jih je po imenih, hvalil njih ognjevitost in jim obetal, da jih denašnji dan čaka še obilo posla. Bil je lep, ali tožen prizor, ko je bolni lovec z uničenim svojim telesom, a z bistrim in neugonobljenim duhom ležal sredi svojih nestrpnih psov, ki so mu lizali drobno roko ali se vzpenjali po ležišči ali pa grebli po zemlji, prav kakor bi očitali svojemu gospodarju, da leno leži ob takem jutru, nikar da bi jih pognal v temno ložo, da bi mu gonili lovsko žival.
»Da,« izpregovoril je kanonik Amandus, »dä, žalostno je, ko ne morem vstati in vas kakor nekdaj odvesti v temni gaj! Pomagati mi ni. Raztrgano in onemoglo je moje teld. a duh mi je čil in kakor orel razpenja svoje peruti nad visoko Zalo! O moj Bog, duh v meni govori, da so prešli zame tisti zlati, dušo poživljajoči časi, ko smo zdravi in radostni lovili po božjih gozdih!«
Tedaj je kanonika Amanda prcobladala brezupna toga, in sicer bolj nego kdaj prej. Umolknil je in se zagledal tja v zeleno hribovje, kjer si je iskalo zavetišča in skrivališča obilo plahe divjačine. Njemu pa vse to ni hasnilo; z duhom sc je vzpenjal nad gorovje, a s telesom je bil prikovan na ležišče, da se ni mogel genitil
»Conrade,« šepne Paulus Secundus staremu slugi, »že ga napada slabost, kar ni čudo, ko vrč kri po njem I«
Ali bolnik se skoro ojači in zapovč z ostrim glasom: »Odvedite mi pse! Preživi so, in njih hrup mi muči glavol«
Neradi so ga ostavili zvesti lovski pomagači, in le šiloma so jih odtrgali hlapci od njegovega ležišča. Vzdihnil je in dejal sam v sebi: »Dä, dä, veselega lova vesele dobe so minile!« Potem pa je ukazal:
»Conrade! Pokliči dekletal«
Poklicali so Katarino, in ko je pristopila, dejal ji je rahlo. »Podaj mi roko, Katarina, sedaj mi je odriniti. V nadlego sem bil itak predolgo, takd tebi kakor tvojcem. V imeni Bogä se poslavljam od tebe, in če vas bodo kdaj trli ali vam delali krivico, spomni
se, da ti živi na loškem gradu prijatelj, ki neče nikdar pozabiti, da je nekdaj užival dobrote pod streho te hiše!«
»Siromak,« deje Paulus Secundus iz nova proti Konradu, »o loškem gradu govori in druge vabi tja, ko ga bržkone sam nikdar več ne ugleda! Conrade, videli bodete, kaj je prisad!«
Kanonik Amandus prime roko dekletu in dvigne plaho in boječe okd proti nji, ki tudi ne more izpregovoriti. Neprestano se je borila s solzami, ki so ji zalivale okd.
»V Bogu odhajam od tebe, Katarina,« dejal je zamolklo, »in upam, da oprosti takd meni kakor tebi, če sva — v mislih — grešila proti Njega zapovedim. Časi so hudi, in božjim služabnikom se je ogibati vsega, iz česar bi se porodilo pohujšanje.«
Še jedenkrat je uprl pogled v njen bledi obraz, ki je bil prav v tistem trenutku takd miloben in prijeten, kakor je milobna in prijetna prva pomladanska cvetka. Ali premagal je sebe kanonik Amandus in zaklenil dušo svojo, da mu miloba njenega obraza ni mogla več zasijati vanjo. Lahno vzdihnivši je izpustil njeno roko: »Z Bogom ostani, Katarina!«
»Dvignite me!« — obrne se natd k hlapcem, »itak se mudimo predolgo!«
In ni je več pogledal, dasi mu je bledi obraz, ko so ga dvignili in odnesli, obledel še bolj, četudi ne vemo, ali zatd, ker je trpel muke telesne, ali zaradi tega, ker se mu je tudi srcc vilo v mukah. Odnesli so ga vkreber. Z mrtvim glasom je še ukazal :
»S psi krenite na desno, da pridete v gozd pod nami! Le jedenkrat mi še dopustite, da začujem zvonečo Zalo in petje lovskih rogov!«
Izginili so hlapci in psi. In zapel je lovski rog in po Zali je odmeval, in njega melodiški glasovi so se prav skoro družili z zvo-njenjem razdraženih štirinogih* gonjačev, ki so bili prav brzo zavohali in prepodili zverjad. Po logu se je drevila srce oživljajoča gonja, dočim so nosilci z bolnikom počasi lezli proti vrhu. Ondu pri hiši pa je še vedno stala deklica prav tam, kjer se je bil poslovil od nje bolni kanonik, in za njim je zrla, dokler niso dni dospeli do vrha ter se potem skrili njenim pogledom. Težke kaplje so ji padale na lice.
»Nič več ga ne bodem videla, nikdar več!«
Takd je vzdihala in stala še vedno na mestu, ko je bil dni, ki je bežal pred nje ljubeznijo, že davno izginil za vrhom gozdate Zale. —
»Takd vam je,« dostavil je gospod Andrej — »o sebi ne govorim — ljubezen v pogubo, in toga in trpljenje sta ji neprestani
družici. Se dandanes ni drugače, in v dobi, ko je živel kanonik Amandus, bilo je takisto U
*
* *
Tedaj pa se oglasi Jernač izpod Skale, rekoč: »Noč je visoka, in mislim, gospoda, da bi nam vsem kazalo nekoliko zaspati. Tisto, kakd se je loški korar ženil pri Mrakovi Katrici, lahko zvemo jutri, najsi jaz zase skoro ne vem, ali bi verjel vse to, kar pripoveduje gospod Andrej. Gospod Andrej takrat tudi še ni zahajal v Zalo, in sedaj vprašam, kakd vč vse?«
»Ti govoriš po slabi svoji pameti,« vtakne se v razgovor Miha, ki se nama je hotel prikupiti, »v starih knjigah se bere to ali dno, o čemer ti, Jernač, ki še svojega imena ne znaš podpisati, ne veš ni česar. Čemu torej nasprotuješ gospodom ti, ki ničesar ne veš ?«
Že je hotel Jernač izpod Skale vzkipeti, ali pomiril je prepir gospod Andrej: Ne prepirajta se, nego molčita! Dobro! Poskusimo, če moremo nekaj ur zaspati, da bodemo čvrsti in trdni, ko napoči težko pričakovana lovska ura!«
»Tudi po moji volji je to,« izprcgovorim jaz, »in o končni usodi kanonika Amanda se izpoveš po dognanem lovu, ko bodemo počivali tu okrog ognja in naju bodeta navduševala vsaj dva orjaka-petelina, viseča ondu na smrekovi veji. Ali ti je všeč takd, Jernač?«
»Slišali ju bodemo,« odgovori le-tä čmerno, »če pa bodeta tudi visela na veji, ne vem! Gospodu Andreju nič käj ne zaupam; pravijo, da roka, ki mašo bere, nikdar dobro ne strelja!«
»Oho!« ugovarja kapelan Andrej, »ali morda že nisem lani ustrelil prvega, ki je pel v Špiku nad Lučinami. he, ali ni res?«
»Mogoče! Mene ni bilo zraven in videl ga tudi nisem!«
»Sedaj, bratec Andrej,« vtaknem se.jaz v precčj živahni razgovor, »sedaj te je Jernač razžalil ravno dvakrat. Prvič, ko je dvojil o resničnosti tvoje povesti, drugič, ko zopet neče verjeti, da ustreliš petelina in da si sploh že ustrelil katerega, ali pa posebe dnega, ki je v lanski pomladi pel na Špiku nad Lučinami.«
»Razžalil me je, prav res, zeld me je razžalil!« pritrdi kapelan Andrej.
»Zatd menim, da mu grč nekaj kazni!«
»Prav takšno je tudi moje mnenje!«
»Le šalita se, gospoda,« odgovori Jernač; »če se ne motim, zbira se tam nad Blegošem čudna megla, in od juga že tudi vleče po malem. Ko odbije v Lučinah tri, bode pa vse prepreženo in iz lonca bode lilo,
da bodemo vsi mokri kakor poljske miši. Nikar ne imejmo nepotrebnih govoric, nego zaspimo rajši!«
»Kazen mora biti«, odgovori gospod Andrej, »in ker se je Jernač kazal nekamo takega, kakor bi mu moje pripovedovanje ne bilo všeč in bi on sam lahko povedal vse bolje, naj torej pripoveduje!«
»Naj pripoveduje,« vzkliknem jaz, »kakd je prvič ljubil žensko in vabil družico k sebi, kakor jo vabi petelin na veji!«
.Če ustreli gospod Andrej petelina,« odgovori Jernač porogljivo, »pa vam povem vse. Lahko noč!«
Skoro natd smo zaspali. Proti jutru, predno še se je svitalo za gorami, vzbudil nas je Jernač, ki ni mnogo spal, češ, da bi ne prespali ugodnega časa. Bila je še temna noč, ali megla na Blegoši se je bila razkadila, in niti oblačka ni bilo videti na modrem nebu. Tudi sape ni bilo, in popoln mir je vladal nad Zalo. Po temnih stezah smo odšli do svojih petelinov. Kdor ni izkusil kaj takega, njemu ni moči dopovedati, s kakšnimi čustvi lazi lovec v takih noččh po tihem gozdu. Nikjer se ne gane list, samd po suhljadi začuješ tu in tam, da hodi žival po nočnih potih. Bodisi da skaklja zajec proti svojemu ležišču, bodisi da je lisica ali jazbec, ki se vrača z nočnega lova. Med vejevjem zaskovika ponekod sova ali pa mali čuk, ki počasi izpušča tožile svoje glasove iz grla. Z Jernačem sva lezla po poti in vestno pazila na vsak korak, da ni kdo stopil na suho vejo in provzročil nepotrebnega hrušča, ki bi morda preplašil orjaškega pevca.
»Za gorami se že dela bela proga,« zašepetd Jernač, »in zvezde ' že tudi niso več takd svetle! Sedaj bode pa koj, če bode sploh pel.«
In natezal je uhd, ali bi kje ne začul znanega klepanja v noči.
»Ze brusi!« izpregovon' radostno, »že brusi! Nekje blizu je! Skakaj va!«
In skakala sva. Kadar je zaljubljeni petelin samd klepal, tedaj sva obtičala na mestu in niti sopsti se skoro nisva upala. Ko pa je brusil, tedaj sva Švignila dva ali tri korake naprej in napenjala oči, da bi Čim prej ugledala pevca na temni veji. Priskakala sva v potu svojega obraza — in to v pravem pomenu te besede, ker se uprav pri petelinskem lovu prelije največ znoja — do kraja gošče, in tik naju se je v nočnem mraku prostirala ravnina, kjer so pred nekaj leti posekali drevje. Tu in tam je še stala hoja, stara z mahom obrasla hoja, in risje oči bi moral imeti človek, da bi v takem črnem vejevji ugledal črnega petelina. Tu med jelkami je pel.- Pod njim so kokale kure, in jedna, ki naju je bržkone začutila, vzplapolala je od tal in odletela po loži. Nje krilati ljubljenec pa je pričel takd vdelovati na
svoji veji, kakor da so mu v nevarnosti vse grahaste ljubice Kakor grah so se mu vsipali glasovi iz grla, in klepanje in brušenje se je vrstilo neprestano. Lahko je bilo skakati, in skoro sva dospela blizu drevesa, kjer je pel.
»Ga že vidim!« zašepeče Jernač, »malo pod vrhom je, in prav dobro vidim, kakd zvija vrat in kakd devlje rep v kold 1«
Jelko sem sicer videl, ali brezuspešno sem jo neŠtevilnokrat premeril od vrha do tal — v temnem vejevji nisem ugledal petelina.
»Za Boga,« vzdihnil je Jernač. «baš sedaj dviga kljun, in skoro slepec bi ga moral ugledati! Na drugi veji od vrha tiči', in če pogledate nekoliko proti nebu, vidite, da se ta veja pregiblje 1«
Gledal sem proti nebu, ali niti jedna veja se ni zmajala pred mojim pogledom. Vse je bilo črno in mimo, dasi sem gledal in gledal, kar se je dalo
»Kure se že plašč, in če ga skoro ne ugledate, preplaši se, in glavo stavim, da mi petelina zvabijo z mesta. Sam vrag vč, kakšne oči imate l«
Kapljema mi je teklo po čelu, ko sem se iz nova in iz nova trudil, da bi ugledal usodno vejo. In takrat se mi je videlo, kakor bi se bila zamajala veja pod vrhom, in res, slep sem moral biti, da nisem takoj iz pričetka opazil črne oble, ki je tičala na tej veji. Pripravim puško. Bil jc zadnji # čas, ker so bile kure že prav zeld vznemirjene in so se Čimdalje bolj odmikale od petelina.
»Dobro pomerite!« šepne Jernač, »ako ne bode prav zadet, zanese se globoko v jarek, da ga ves svet več ne iztakne!»
Pomerim. Oblo na veji sem imel brezdvojbeno pred sabo in ko sem menil, da jo imam na cevki, izprožim. Razlegalo se je po vsi Zali, mogočno, veličastno.
»Tresk!« razjezi' se Jernač, »jelka je zadeta, ali petelina je vrag vzel! Saj sem vedel, da bode takd!«
In klel je, ali na vrhunec mu je prikipela jeza, ko sva končno dognala, da sem streljal v nekov zarastek na veji. dober vatel pod petelinom. Če bi bilo mogoče, bila bi se poštenjakova jeza še povečala, ker je prav v tistem hipu počilo na dni strani Zale, kjer je gospod Andrej lazil za svojim petelinom . . .
(Dalje prihodnjič.)
Nova pota.
Čital J. Stritar v slovenskem klubu na Dunaji dnč 17. sušca 1894.
vakrat ne moremo stopiti v isto reko, pravi globokoumni Efežan. Vse je v večnem toku in prevratu; vse se vedno razvija, izpreminja in gine. Tako tudi duševno življenje Človeško. Ali kakor se priroda tudi v dobi svojega najbujnejšega razvoja, spomladi, ne razvija enakomerno — zdaj nekako leno, zaspano, ne veselo; nič noče prav iz täl, na dan; ko se pa združijo potrebni pogoji za življenje, začne se vse povsod hipoma gibati in kliti in rasti, zeleneti in cvesti; drvi se in hita, kakor bi se balo, da ne dobode vse prostora na svetu — tako tudi napredovanje človeškega duha v teku časa ni enako v desetletjih, stoletjih. Po dolgi dobi, ko je vse kakor v nekem zimskem spanji otrplo, mrtvo, nastopi mahoma čas, ko se vse bujno razvija in giblje; misel podi misel, iznajdba iznajdbo, kakor bi se jim mudilo na dan. Novi stvori izpodrivajo stare, in kar je trdno in če-stitljivo stalo leta in leta, maje se danes in jutri bo ležalo na tleh. V desetletjih je več izpremembe in napredka kakor prej v stoletjih.
V taki dobi, to smemo pač reči, živimo tudi mi proti koncu devetnajstega veka. Kaj smo doživeli v razmeroma kratkem času! Ko bi bil pred kakimi petindvajsetčmi leti meni kedd prorokoval in dejal: Ti boš Še doživel tretjega nemškega cesarja; na svoja ušesa boš slišal, ko bo pojočo deklico na klavirji spremljal človek dober dan hodä od nje, in to, kakor da bi bilo v bližnji sobi poleg tebe ; in na svoje oči boš videl po vseh knjigarnah v oknih prosto, starim in mladim na ponudbo, izpostavljene knjige, kakoršne se zdaj samo skrbno zavite in dobro zapečatene prejemajo iz Hamburga, käli; živel bodeš v času, ko bode mladini in starini učitelj in voditelj modrijan, ki na vprašanje, staro kakor človeštvo: Kaj je resnica, kaj je pravica ? kratko in krepko odgovarja : »Nič ni res, vse se smč« — ko bi mi bil tako prorokoval, pravim, čudno, prav Čudno bi ga bil gledal. In vendar sem doživel vse tč čudne stvari in še mnogo drugih ne menj čudnih.
Tu hočem govoriti, in tudi to samo nekako površno, o velikem, korenitem prevratu, ki smo ga v poslednjih letih doživeli na slovstvenem polji. Lepota - boginja, vzorna, vzvišena žena, z onim neskončno milim, tolažečim pogledom; gospa, kateri smo se, tolažbe in
povzdige potrebni, bližali in klanjali v težkih urah — pahnena je iz svojega oltarja in na njeno mesto so nam postavili ženščino z olepo-tičenimi lici in brezsramnimi očmi! Kar je bilo stoletja in stoletja narodom lepo, blägo in sveto, to je zdaj otročje, smešno, lažnjivo. In narobe: kar nam je bilo prej spačeno, ostudno, smrdljivo, to je zdaj pravilno, resnično, lepo: »fin de sičcle«! Od Ilija do Weimarja, kakd dolga pot — vse ena sama dolga zmota in zmešnjava, prijatelj! — Kaj je lepo, kaj je umetnost, poezija, to vemo še le sedaj, ko so nam oči odprli novi proroki koncem devetnajstega stoletja. V tmini nam je bliskoma zasijala luč resnice, svetla, da nas oči skelč. V kaki sramotni zmoti smo živeli dozdaj, živeli so rodovi pred nami! Zakladi naši, ki smo jih hranili tako zvestd in skrbno, izpremenili so se čez noč v staro navlako. »Precčnjenje vseh cčn« (Umwertung aller Werte) imenujejo to novi blagovestniki naši. Mladiči, ki Še dišč po šolskem prahu, učč nas, kaj je človek (kakovo je življenje). Človek je Žival, zver, in nad njo se nikdar ne povzdigne. Srce človeško je brezno, temno prebivališče vseh grdih in podlih strasti in pošasti.
Resnica, resnica! kriči po ulicah bosonogi naturalizem. Jaz vam podajem in prodajem čisto, golo, nepopačeno resnico. Življenje vam slikam, kakoršno je, ne kakoršno si mislijo in Želč stare samice ; kažem vam človeka v pravi, istiniti podobi. Kar ste videli do zdaj, to je laž in sleparstvo. Toda kaj lepota! Ne lepote, resnice nam je treba; bodi ta resnica še tako grda, ostudna in žalostna; kaj se bomo slepili!
Na to odgovarjamo mi staroverci, starokopitniki tako :
Tisti glasoviti naturalizem ali verizem, ki se dandanes tako šopiri, saj ni res, da bi bil kaka čisto nova prikazen, ki se je porodila še le v naših srečnih časih. Kar ima on dobrega, zdravega, vpravičenega v sebi, to je skoraj tako staro kakor poezija. Še več : vsak velik pesnik je, v pravem zmislu, tudi naturalist. Kaj je bil pa Homer? Njegovi junaki v Ilijadi od vzornega Ahileja do Terzita, ki je imel, kakor slavni svetokriški kovač »nos in obraz potlačen«, ali so morda kake suhe abstrakcije, kaki izrodki razgrete pesnikove fantazije? Ali niso vsi slikani po naravi, možjč od nog do glave, ki imajo vsak svoje lice in gorka kri se jim pretaka po žilah ? Ali ne stojč še danes, čez toliko in toliko stoletij živi in krepki, širokopleči in tudi malo širokoustni pred nami? Kaj pa Odiseja? Lepa vrsta čisto človeških, zgolj domačih nam podob in prizorov! Kaj naj rečemo ljubeznjivi hčerki Alkinova kralja? Kedd izmed nas ni že videl Navzikae žive pred seboj; samo malo drugače je bila oblečena, pečo je morda nosila pa zavijala je po gorenjsko l Kako ti zna tä stari poštenjak, ki ni
bil dovršil še ljudske Šole, slikati človeka in vse dejanje njegovo, kako misli in čuti in kako govori! Kako živo, kako telesno nam predočuje kraljičino z mladimi tovarišami pri perilu, in kako ljubeznjivol Tu se mi, ne bodi greh, vriva v spomin neko drugo perilo, tisto namreč v Zolaje vem »Assomoirji*, o katerem sem že nekedaj govoril. Živo pač in telesno nam slika ta prizor premeteni Francoz, ali ljubeznjivo ne, ljubeznjivol Bralcu-gledalcu slabo prihaja naposled, da bi vzkliknil z Goethejevo Marjetico: »Nachbarin, Euer Fläschchen!« In kako je Homer domač v prirodi! Prav v osrčje ji je videl; vtripanje njenega srcä je čutil in dihanje njeno je slišal. Kako je vse, kar nam pripoveduje in popisuje, gledano, doživljeno! Kaj hočete bolj prirodnega, bolj po življenji posnetega, kakor so Teokritovi pastirji? O Shakespearji mi pač ni treba obširneje govoriti; sreč človeško in človeško življenje skoraj ni imelo skrivnosti njegovemu očesu. Podobe, ki jih je ustvaril on, živele so, živč pred našimi očmi in živele bodo za nami. Kaj so nam torej novega, do sedaj neznanega prinesli nove šole možjč? Ali so nam res razodeli pravo resnico o človeškem življenji?
Ko bi prišel, govoriti se smč tako, kak prebivalec z druzega planeta na našo zemljo, pa bi hotel v svoji vedoželjnosti najkrajšim potem spoznati človeka in njegovo življenje, kaj bi mu mogel druzega svetovati prepričan naturalist, kakor da naj bere tistih dvajset zvezkov, ki jih je napisal in nakopičil glasoviti očak in včliki kofta nove pisave ? Sami »documents humains«, kakor pravi sam. V njih najde ukaŽeljni gost vse, česar potrebuje, pravi makrokozem v mikrokozmul Ko bi mož to storil, vprašam, ali bi res zvedel vso resnico o Zemljanih, ali pa tudi samo o Francozih? Da je takih ljudi na svetu, kakor nam jih z nekim satanskim veseljem in s tdko obširnostjo slikajo natu-ralisti, kedd bi to tajil ? Ali do sedaj so še täke prikazni, hvala Bogu. le izjeme; neki bolestni pojavi, katere pa še bolestnejše in odurnejše dela njih spačena fantazija. Njim nasproti, od starodavnih časov do današnjega dne, kaka dolga vrsta plemenitih bitij s človeškim obličjem; bitij, ki jih mora biti sam stvarnik vesčl. Kako velik bi moral biti koledar, v katerem naj bi prostora imela vseh teh svetnikov imena! Največ pa nas je takih, ki smo nekako v sredi, ne da bi dejal, posebno na čast, ali tudi ne na preveliko sramoto človeški podobi. Zakaj nam škodoželjno kažete vedno le one, teh pa še sami nočete videti ali jih pa celd videti ne morete, ker ste slepi za vse, kar je svetlo, kakor so nekatere oči neobčutne za posamezne barve. Vi nas silite, naj gledamo svet z vašimi očmi; kedd pa nam je porok, da ga vidite vi v pravi podobi?
In tu niso še najhujši zreli možjč, ki se vsaj lahko sklicujejo na svoje izkušnje, ki so vendar nekaj videli v svojem življenji, ki so imeli kolikor toliko prilike opazovati sebe in druge. Mladič negodän, ki ni še izgubil vse mišje dlake, vriva se nam za učitelja. On, ki se je do sedaj bavil le z lahkokrilimi hišnami in natakaricami in morebiti sč še lajšim ženskim blagom, pozna vam vse ženstvo in vč, da ni vse vkup nič prida! Sirota ne sluti, morebiti tudi doumeti ne more% kako mnoga junakinja se nahaja v tem preklicanem spolu, tudi v nižavah človeštva, vredna, da bi človek kolena pripognil pred njo. On ni videl matere, ki prečuva noči ob postelji bolnega otroka; videl ni žene, ki po konci stoji, ko je mož v obupu povesil glavo, in videl ni deklice, ki je sama še otrok, pa skrbi za bratce in sestrice sirote, ki so izgubili očeta in mater. Koliko samozatajstva, koliko dušne sile, koliko ljubezni, stanovitnosti in zvestobe! Takemu sodniku recimo z nemškim pesnikom, malo preobrnivši besede: »Duhd umčš ti, ki si mu enäk.«
Recimo, da se je Človek res razvil iz živali, kakor trdite vi, zakaj mu vedno in vedno očitate neslavni izvir in začetek ? Zakaj ga vedno šiloma potiskate nazaj na prvotno nizko stanje? Ali bi ne bilo plemenitejše na vso moč podpirati ga v hvalevredni prizadevi, da se vzpne vedno više in više? Mož nizkega stanu, recimo celd, da njegov oče ni bil brez madeža, izkopal se je z velikim trudom in naporom iz svojih žalostnih, da celo sramotnih domačih razmčr, daje sedaj imovit, Čislan in vpliven poštenjak; kaka sirovost, kaka podlost, ko bi ga kedo o vsaki priliki in nepriliki opominjal: Kaj boš ti, saj vemo, odkod si in čegav si ? In kam bi lahko moža naposled pripravilo tako ravnanje ?
Ali ko bi bilo človeštvo tudi res täko, kakoršno nam slikajo ti novi proroki — mi vemo, da ni — dalje: ko bi bilo tudi potrebno ali samo koristno človeku, mlademu in staremu — mi ne vemo, kakd in zakaj — da se pred njegovimi očmi odkrije in razgrne vsa tä beda in sramota, da se on tako rekoč z vsemi počutki nasrka vse tč grdobe in nesnage in tega smradu ; da se mu pokaže, in to kakor pod drobnogledom stokrat povečeno pokaže vse tisto, kar so, kakor pravi pesnik »milostno bogovi pokrili z nočjo in grozo«; da se mu kakor z neko magično svetilnico posvčti v vsa skrivna kota in brezna — polna strahov in pošasti —: ko bi bilo, pravim, to res potrebno ali vsaj koristno človeku, ali naj prevzame to žalostno nalogo umetnost, poezija? Oni pravijo da, mi, da ne. Poezija ima, kakor bomo videli skoraj, lepši, višji namen, ki ga more doseči samo ona. To pomeša-
vanje in zamenjavanje znanstva z umetnostjo se mi zdi glavna napaka naših novodobnikov.
Znano je, predobro znano mnogi materi, da otroci, sicer prav dobri in pridni otroci, z nekim posebnim, odraslemu človeku nedo-umnim veseljem brazdajo po lužah in se kepajo z blatom; nič jim ne smrdi, nič se jim ne gnusi; ni ga tako odurnega mrčesa, da bi ga ne pobrali ter nesli domdv; videti je, kakor da še prav ne razločajo, kaj je snaga in kaj je nesnaga. Srečni otroci; oko in nosek jim nista še tako občutljiva in sitna, kakor jim bodeta pozneje. Tako se nahajajo ljudjč, ki z nekim strastnim in hlastnim veseljem sezajo po vsem, kar je neprijetnega, ostudnega, žalostnega v človeku. — Znan sem in često občujem z možem, ki ima to žalostno svojstvo posebno razvito. Pošten človek, dobra duša — ali vsaka tretja beseda mu je: Človek je »beštija«! In to modrost vam daje od sebe z nekim mefi-stofelskim zadovoljstvom. Knjigo čisla samo, če mu potrjuje to prepričanje. Kako je vesčl, ko zopet kaj sliši, kar, Če tudi samo na videz, podpira njegov »ceterum censeo«! Vesčl, pravim; ne, veselje, pravo srčno veselje to ni, to sem že spoznal, primešana mu je bridka kaplja, ki mu precčj greni tisto veselje; mož sam sebe muči. Čudna uganka je človek! To je nezdravo in vendar tako razširjeno dandanašnji, da, to je prava bolezen našega časa.
To nezdravo nagnenje pa se prerado pridruži težnji človeški, katera je sama na sebi koristna, namenu primerna ter nas sosebno povzdiguje visoko nad žival. Vedoželjnost. hrepenenje po znanji in spoznanji, to je pravi kvas človeštvu. Ali »omne nimium vertitur in vitium«. Poželenje po imetji je zdravo, ohrani človeštvo koristno; prestopi naj svoje meje, in zdajci se izpreobrne v lakomnost, skopost, bolezen, kateri ni zdravila. Taka bolezen, imenoval bi jo Faustovo bolezen, je tudi brezmerna vedoželjnost. Ubogi človek! resnica te mika in vabi; ali ko tekaš za njo, beži pred teboj kakor lepa večernica pred otrokom, ki teče za njo z razpeto ročico.
(Konec prihodnjič.)
Svatba na Selih.
Povest. Spisal Podgoričan.
(Konec.)
XI.
ila je nedelja pred poročnim dnevom. Nebd so zastirali sivi, snežni oblaki, in mrzla burja je brila po sneženih planjavah, pobirala drobni sneg in ga nosila v zatišja, kjer je kopičila visoke, nevarne žamete. Bil je dan Gospodov, toda živa duša ni spela danes z Zgončih Poljan doli na Rob, zakaj prenevarne so bile stezč. Stiskali so se ob peči', molili in zrli skozi na pol zamrzla okna. dedje in babice pa so pravili otrokom in vnukom stare zgodbe in nesreče, ki so se kdaj pripetile v burji in snegu, takd da je naposled vsakdo hvalil Bogä, ker mu je dal streho in peč. —
Dragar še nikdar ni takd godrnjal na vreme kakor danes. Oziral se je skozi okna in mrmral polglasno:
»Saj ne pridejo pdnjo ! Saj ne morejo priti po balo! Uh, da jc prav danes täko vreme kakor pred sodnim dnevom 1«
»Ne bode jih po balo, ne! Saj ni mogoče priti v tej vijavici z vozom,« mčni ona in gleda omaro, skrinjo in druge reči, ki so že pripravljene; zraven pa ukazuje ženskam, nalašč najetim za te dni.
Danes se je v Dragarjevi hiši živahno delalo navzlic sveti nedelji, in skrbno so se pripravljali na znameniti poročni dan. Vse je bilo že počejeno, okna dobro izbrisana, mize in stoli čisto omiti in orodje pospravljeno. V shrambi so se šibile police pod težo pogač in gibanic, od stropa so visele obešene svinjske gnjati in cele rešte klobas. V kleti je bil napolnjen sod s staro dolenjsko kapljico, in veliki kosi zaklanega teleta so ležali na mesarnici. V kuhinji je izkušena kuharica, daljna sorodnica Dragarjeva, kurila na ognjišči in kuhala in cmarila, da je cvrčalo in dišalo po vsi vasi. Postrežnice pa so prinašale in odnašale kuharici, lovile pitano perjad ter klale in skuble, da so bili krvavi vsi noži in predpasniki. Dragar in Dragarica nista nič ovirala in branila: »Tega ne in dnega tudi ne,« ampak priganjala sta: »Le napravljajte, da ne bode pohajalo!«
Zamišljena je sedela Leniča v kotu pri peči, zrla prčdse in na svoje reči', in časih ji je zdrknila svetla solza po cvetočem lici in
globok vzdih se ji je izvil iz prsij, da jo je jezno pogledal oče in se je mati plašno ozrla po hčeri . . .
Stenska ura je odbila dve.
* >Dve je že, pa jih Še ni!« zagodrnjä Dragar nejevoljen. »Kdaj pa misli voziti balo?«
>VeŠ, da bi rad prišel, pa menda že ne more. Morda so proti Kališčam še večji zameti nego pri nas,« pravi mati.
»Zameti? — Naj bodo! Po balo mora priti; käj misli, da bo-demo sedaj prestavljali svatbo, ko je že vse pripravljeno?«
»Ne bi bilo take škode, ne!* oglasi se Leniča.
»Ej, ti pa veš. Toliko smo že pripravili za svatbo, käj misliš, da bodemo sedaj sami jedli?« pokara jo mati.
»Pa post se pričnč, ko se človek še ženiti ne smč,« pristavi Dragar jezno.
Zdajci jim udari žvenketanje zvončkov na ušesa. Dragar veselo iznenadejan pogleda skozi okno in ko ugleda v sneženi megli konje in okrašene sani, vzklikne :
»Tukaj so!«
In brž jim grč naproti.
»Leniča, sedaj pa ne bodeš več naša,« pravi mati hčeri in si briše solzč, ki jo polivajo ob tej misli. »Danes odpeljejo balo, jutri pa tebe. Oh, pa kaj hočemo, saj mora biti takd, saj se je godilo meni prav takisto! Nič ne žaluj, saj dobiš dobrega moŽ£I«
Po teh besedah grč mati za možem, Leniča pa si zakrije obraz in brezupno zaplaka. Natd hoče iz sobe, ali ko že drži kljuko, odprd se vrata in ženin Janez vstopi in ž njim tovariš in godci.
Na obrazu ji ne zaigrä radost, ko ga ugleda, ampak resno in hladno mu podä roko.
»Leniča, zopet si jokala!« šepne ji Janez ljubeče in ji stisne roko.
»Jokala? — Čemu?« zavrne ga ona.
»Saj se ti poznä na oččh! Oh, ti Leniča ti, dolgočasna žena bodeš, ker takd rada jočeš!«
»Ej, Janez, nič se ne boj«, pravi mati. »Videl bodeš, da bode bolj vesela, nego je danes, ko se odpelje njena bala. Käj ne veš, da joka vsaka nevesta, kadar ji nakladajo balo?«
»Pravijo da, pa jaz nisem verjel tega. Sedaj pa verjamem.«
»Sedite, sedite k mizi!« sili Dragarica. »Da nekoliko prigriznete in izpijete kozarec vina za srečen začetek.«
Dekla pregrne mizo, in skoro se kadi na mizi juha in v steklenicah se iskri rujno vino.
Dragar pa posaja ljudi za mizo. Najprej ženina, tovariša, voznika, godce in vsakogar, ki je prišel v hišo.
Običaj je, da dobč nakladalci bale nekakšno južino, predno začnd nakladati. Seljani so hiteli skupaj, nekateri so bili naprošeni, da pomagajo, drugi pa so pasli svojo radovednost.
Hlapec izpreže konje in jih odvede v hlev, drugi obrnejo sani in jih zapeljejo prav pred vežo. Na smrekovih vršičkih so migljali raznobojni popirnati trakovi in nekamo tajnostno šepetali, kadar je potegnila burja. Otroci in drugi radovedneži so prezebajoč stali pred hišo, ogledavali sani, hvalili in grajali, ugibali in šepetali. —
Ko zaigrajo godci, uderd vsi v hišo, da se zavrti, kdor se znä. ali pa se čudi plesalcem in jim zavida. Godci so zaigrali polko dvakrat, in plesal je, kdor je znal in mogel. Ta je pograbil deklo, dni kuharico, drugi zopet tovariša; izbiral ni nihče, ker ni bilo nI časa nI prilike. Oče Dragar se je skrbno in važno razgovarjal z ženinom; ta pa se ni kaj zanimal za svojega tasta, nego smijal se je nevesti in gledal plesalce. Silil je mater, da bi zaplesala ž njim; ta pa se je izgovarjala, da ne znä in je namežikala hčeri, naj bode prijaznejša z ženinom.
»Leniča, jutri pa bodeva plesala midva.« mčni Janez in jo prime za desnico.
»Dä, jutri bodeva plesala,« pravi ona, izmakne mu desnico in seže po kozarci.
»Matija, na! Pij!« namigne Leniča vstopivšemu Matiji, nudeč mu kozarec.
Matija se zareži in seže po vinu. Nesoč ga k ustom, napije:
»Na dobro srečo vsem!«
»Bog daj!«
»Matija, pazi nekoliko, saj vidiš, daje vse narobe,« pravi Dragar.
»Pa bodem!«
»Čas je, naložiti,« pravi Dragar ženinu. Nato oba vstaneta in gresta v vežo, kjer stojč pripravljene reči.
Nakladali so balo, smijali se, ukazovali drug drugemu, pehali se semtertja, ker jih je bilo toliko, da so bili drug drugemu na poti. Dragar in ženin sta se pogovarjala o važnih stvarčh, Leniča je jokala, čemur se pa ni čudil nihče, in ljudje bi se bili le čudili, ako bi ne bila potočila solz. Saj je vender umevno, da človek ne ostane ravnodušen, kadar za vselej odhaja z rodnega doma. Da bi se jokala iz drugega vzroka, zdelo se ni nikomur!
Nekoliko predno je prišel kališki Rakar na Sela po balo, stopil je v spoštovano Slobodinovo krčmo na Robu lovec Egidij, o katerem se je bilo zvedelo, da je mrtev, a se je baš zadnje dni raznesla govorica, da Še živi. Vračal se je v domovino, toda ni se mogel odloČiti, da bi šel najprej k materi na Čušperk, ampak videti je moral prej rodni kraj in deklico, katere podobo je nosil ves čas v srci. Mudil se ni niti v Trstu, v Ljubljani pa je ostal le toliko, da si je kupil za prihranjene denarje potrebnih stvanj in med temi tudi novo puško dvocevko, katere si je že nekdaj želel. K sreči je dobil prostor na pošti in takd se je mogel odpraviti zjutraj domov. Zaradi slabega vremena je prišla pošta nekoliko pozneje v Turjak, in zatd je Egidij šele okolo dveh ves upehan in snežen stopil v Slobodinovo krčmo.
Slobodinovi pivci radovedno pogledajo novega gosta. Ko ta odloži in se osnaži snega ter popravi obleko in ko jim zopet pokaže obraz, ostrmč vsi, natd pa vzkliknejo:
»O, o, Egidij! Lovec Egidij! Ti, Egidij? Jazes, Egidij!«
Gnetd se okolo njega in mu stiskajo roke. zakaj veselilo jih je, da ni ostal v turški zemlji.
»Pa so mi rekli, da si že mrtev!« pravi Slobodinka, ko mu poda desnico.
»Nisem, pa skoro bi bil ostal na Turškem!«
»K nam sčdi, da izpijemo kozarec ali dva, ker si takd srečno unesel glavo,« silijo ga pivci, njega znanci, in se stiskajo okolo mize, da mu naredč prostor.
»Toči, Slobodin, toči, da ne bodemo sedeli pri prazni posodi!« zakliče vdovec Srobot in trka s steklenico ob mizo.
»Le pijmo ga, saj je nedelja!« pravi drug.
»Le pijte ga, saj ga imam dosti!« mčni Slobodin in vzame prazno steklenico.
»Egidij, pij, pa kaj povej, kakd si davil Turke!« sili njegov sosed in mu pomakne kozarec.
Egidij pije, saj ga je pot ugrela navzlic mrazu, dasi je hodil komaj uro dolgo.
V tem se je bila novica zvedela v kuhinjo, v hlev, k sosedu, in takd so prišli po vrsti gledat Egidija dekla, hlapec in sosedovi. Egidij je imel dovolj odgovarjati.
»Ravno o pravem času si se vrnil, Egidij,«. izpregovon Opalek z Osredka in kriči, da vse prevpije: »Moja baba mi je pravila, da si hodil za Dragarjevo punico.«
Egidij se zardi, drugi pa utihnejo, ker so radovedni, kaj bode povedal Opalek.
»Pa jaz svoji babi ne verjamem,« nadaljuje Opalek, »ker menda ni nihče takd brezumen, da bi hodil za žensko in bi jo rad imel.«
»Kaj ti veš, ali je pametno ali ni,« vtakne se Srobot v besedo.
»Mdlči, pa poslušaj. Povejte, ali je res to pametno, ker sta se Egidij in Dragarjeva imela rada, sedaj se pa ne moreta več, ker vzame Dragarjeva punica Rakarja ?«
»O, o, o, Egidij, kaj si povabljen na svatbo?« vpraša nekaj njegovih vrstnikov.
»Na čegavo? Govorite razločno 1« pravi Egidij vznemirjen. »Kdo se ženi ali moži?«
»Kkj ne veš? Rakar se ženi pri Draga rji. Jutri bode poroka,« povč Slobodin. »Lenico vzame.«
Kakor bi ga bil kdo udaril s kolom po glavi, takd pretrese Egidiju ta novica glavo in možgane. Stemni se mu, v glavi pa mu razdivjajo grozne misli in porajajo se grozni naklepi. Besneč plane kvišku, da se strese ogromna javorova miza in da sosed odleti od njega. Zgrabi puško in zbeži iz hiše. — — —
Divje je tulila ledena burja in sipala sneg na zemljo. Egidij pa se nc mčni za to divjanje, saj mu v srci še bolj divjajo razbrzdane strasti, zahtevajoč neusmiljene os vete za nezvestobo. Sopcl jc v breg po zametenem poti na Sela in malone nevedč je dejal v puško smrtonosno strelivo. Skoro prisope ves oznojen in upehan na Sela.
»Pobij vse, uniči njo in njega!« dejalo mu je nekaj. »Osveti se, ne bodi šleva, da se šalijo s teboj in te vodijo za nos! Ubijem ju, hahaha, ubijem kakor psa!« zagrohotä se divje. »Potlej naj se pa vzameta!«
Takrat ugleda Dragarjevo hišo, pred njo naloženo balo in okolo nje polno ljudij. Zdajci se razlije v njem ves silni srd in ga popolnoma zmede. Z divjim vzklikom plane pred hišo med ljudi:
»Kje je Rakar? Kje je?«
Ljudje se mu preplašeni umaknejo. Ko ga spoznajo, ostrmč; nekateri bolj babjeverni mislijo, da je prikazen in se zatd tresejo od strahu, da se jim kar noge šibč.
Ženin se ozrč, ko začuje, da ga nekdo kliče. Ko spozna Egidija, nekdanjega svojega tekmeca, osupne, a takoj se nekamo razveseli, češ : Kaj mi moreš, Dragarjeva Leniča je moja in ne bode nikdar tvoja!
»O, lovec, ti tukaj ? Odkod pa v tem mrazu in snegu ?« izpre-govori Rakar in mu stopi naproti.
»Umakni se, pes, da te ne ubijem!« zakriči' lovec in napnč pe- »
telina.
Rakar obledi od strahu in jeze, ker ga je Egidij takd ustavil, ljudje pa se umaknejo, ker so izprevideli na lovčevem obrazu in njegovem govorjenji, da res tudi to misli, kar govori.
Takrat se prikaže na pragu Dragar, radoveden, kdo je prišel.
»Ha. ti tukaj, ti slepar!«
»Mdlči, starec, s teboj nimam opravka! Kje je tvoja nezvesta hči, kje?«
Ljudje stojč osupli in čakajo, kaj bode iz vsega. Iz veže pa pridejo drugi, kar jih je bilo še v hiši, in ko ugleda Leniča Egidija, zavrisne in se zgrudi na tla, kar zmešnjavo še poveča.
»Oče, kaj hoče ta birič? Käj blazni, kaj?« reče Rakar Dragarju.
»Hahaha,« zagrohoče se lovec. »Čakaj, da vidimo, kdo je bolj blazen, jaz ali ti!«
Rekši nastavi puško in meri počasi, kakor bi se veselil smrtnega strahu, ki obhaja Rakarja. Zona obide vse, ki v duhu že vidijo Rakarja ležečega v krvi, le-ta pa stoji kakor ukopan.
»Poberi se!« zakliče Dragar.
»Prčcej, samd to vam povem. Tvoja hči ni čakala mene, zatd pa tudi Rakarja ne bode imela,« pravi Egidij in dobro pomeri, da zvrši brezumni svoj naklep
»Egidij, ne ubijaj!« zakriči zdajci stari Selški Matija, zgrabi puško in jo povesi. Puška poči, in Rakarju namenjena krogla se zarije v tla.
Nekateri zamižč, da ne bi videli krvi, drugi zaječč, kakor da so sami prestregli kroglo.
Lovec se ruje z Matijo, ki mu ne pusti puške, ampak mu jo hoče iztrgati, videč, da je brezumen in da namerja umoriti Rakarja.
»Janez, bčži!« vikne Dragar osupel smrtnobledemu Rakarju.
Strel je vzbudil Lenico. Plane kvišku. pogleda lovca in z vzklikom: »Egidij, Egidij I« skoči k njemu.
Lovec obstane in izpusti puško, s katero Matija zmagovito pobegne.
»Egidij, Egidij!« ponovi Leniča strastno, veselo, burno in ljubeče ter se mu oklene okolo vratu.
»Leniča! Ali me ne varaš?« vzklikne lovec, toda ne more se premagati, ljubezen do nje mu zopet prekipi, da jo stisne k sebi in jo poljubi.
Ljudje se spogledajo, in tudi sum njivo kihanje se zasliši.
22*
Rakar se osramočen obrne in zakolne. Dragar pa kar strmi' od grozne začudenosti, potem se zavč vse sramote, katero sta mu v tem hipu naredila hči nevesta in lovec. Njega neizmerni kmetski ponos je bil užaljen kakor še nikoli. Srd, sramota — oh, kakd je vrelo v njem! Ljudsko posmehovanje ga je šegetalo kakor oster nož. Dragarica, ki je hitro spoznala sitni in nevarni položaj, plane iz veže k hčeri in lovcu, ki se objemata in poljubljata, kakor bi bila samä.
»Leniča, Egidij, kaj delata, bežita!« prigovarja jima, vedoč, da mora mož vsak čas razdivjati. Poznala ga je dobro. Toda Leniča ni marala za opomine materine. Mislila ni ničesar, ker ji je prevelika radost udušila vsa druga čustva.
Dragar pograbi bič, zavihtf ga, da zazvižga, in ga spusti' besneč in kolneč na lovca in hčer. Toda komaj pade bič na lovca, potegne ga ta Dragarju iz rok in ga vrže daleč v sneg.
»Birič, slepar!« zakričf Dragar in se vrže na lovca. Iztrga mu hčer, ki jo je držal, kakor bi se bal, da mu je kdo ne otme.
»Mdlči, grcšnica, jaz sem tvoj oče, jaz!« Razljučen jo pahne pred vežo.
Dragarica joka, in ljudje godrnjajo, videč, kakd divjä Dragar proti rodni hčeri.
»Poberi se, birič!«
Egidiju iz nova vzkipf jeza, toda zdajci se oglasi Leniča:
»Egidij, nehaj I Pusti! Pojdi! Nc boj se, tvoja sem in nikogar drugega! Rakar, le vozi balo, toda pdme nikar nc hodi, ker ne pojdem s tabo! Egidijeva sem!«
Razdrobil bi bil Dragar v tistem hipu svojo hčer, da mu ni utekla v hišo in zapehnila vrat za seboj.
»Rakar, vozi in ne poslušaj je, kaj blebetä!« veh svojemu zetu.
Ta pa si misli: »Žene, ki te ne mara, ne moreš biti vesel,« in zatd pravi Dragarju:
»Oče, ker je takd, bale ne vozim in po Lenico tudi ne pridem. Ako bi bil to vedel, kar vem danes, ne bi je bil nikdar snubil. Pa brez zamere, le lovcu jo dajte I«
»Izprezi!« veli vozniku in mu sam pomaga; natd zajaha konja.
»Balo pa razložite ali pa prevrnite, jaz je nečem, po voz pa pridem, kadar bode prazen!« Rekši odjaha.
Dragarju je bilo to preveč. Z izbuljenimi očmi' je zrl za Ra-karjem, ljudje pa so sprijemali lovca Egidija, saj so se prepričali, da ni prikazen, da je res podmolski lovec Egidij.
Lovec pa se ne mčni z radovednimi ljudmi, ampak grč za Matijo, ki mu je odnesel puško.
Dragar plane v hišo, ker so bila vrata že odpahnjena. Išče hčere, toda k sreči se mu je skrila takd dobro, da je ne najde.
Besnel je in klel po hiši, kričal na ženo in kogar je dosegel ter razmetaval vse, kar je bilo pripravljenega za svatbo.
Zunaj pa so se ljudje smijali, kričali in razkladali balo. Česar niso mogli znesti v vežo, znosili so v skedenj.
Takd se je razdrla Rakarjeva ženitev na Selih.
Ljudje so imeli dovolj govorice za ves post, in še dandanes ti vsakdo po dnih gričih vč pripovedovati o tej ženitvi.
XII.
Drugi predpust je prišel v dežel. Sneg je zopet pokrival naše gore in dole, ljudje pa so se ženili in možili, da je bilo veselje. Celd na Selih pri Dragarji je bila svatba. Nevesta je bila Leniča kakor pred letom, le ženin je bil drug, in sicer nihče drug nego lovec Egidij.
»Čudno, čudno,« misli si marsikdo, češ: »Saj ni mogoče. Stari Rakar izvestno ni privolil, in ona sta se vzela le, če je Dragar že umrl.« Toda živeli so še vsi. V naslednjih vrsticah naj povem, kakd je prišlo do te ženitve.
Rakar si ni dosti belil glave, ker se mu je bila podrla vsa ženitev takd čudno. V postu se je res nekaj časa jezil in klel, ogibal se Dragarjevih in srdito gledal lovca Egidija, ako sta se slučajno sešla, spomladi, po Veliki noči, pa gresta s strijcem snubit doli nekam v Suho Krajino, in čez kake štiri tedne privede nevesto gori na Zgonče Poljane. Rožica ni bila ta nevesta, močna in širokih, rjavih lic, a imela je dokaj dote. Tožilo se ji je res nekaj časa po domačih kamenitih rebrih, naposled pa se je venderle privadila možd s Poljan.
Dragar je iz prva preganjal hčer in preklinjal Egidija, ki mu je storil toliko sramoto, in se rotil, da Leniča nikdar ne bode njegova, da jo rajši ubije. Dragarica pa je jokala in tolažila možd, karala hčer in molila, da bi ljubi Bog kakd prav naredil. Leniči se je smijalo srce, ker se takd iznebila prisiljenega ženina, in ljubila je še iskreneje svojega Egidija. Shajala se res nista več, ker se nista mogla, a ob nedeljah sta se venderle videvala vsaj mimogredč, in takrat so govorile njiju oči.
Lovec Egidij je bil še nekaj časa v službi grofovi in je vedno čakal, da bi dobil boljše mesto. Kar mu umrje imoviti ujec v Za-
gradci in ker ni imel svojih otrdk in mu je tudi žena že prej umrla, zapusti svoje imenje sestrinim otrokom. Egidij vzdigne svoj del in kupi ž njim Stoparjev malin na Raščici, ki je bil prav takrat na ponudbo. Pusti službo in se preseli v novi svoj dom.
Silno se mu je tožilo po lepih solnčnih Zgončih Poljanah, in srce mu je sililo nazaj, gori na Podmol, pod Mokrec. Oh, kakö bi bil šel rad na Sela k Dragarju, toda ni se upal, ker se je bal Dra garja. Često je šel v nedeljo v Rob v cerkev samd zatd, da je videl Lenico. Ljudje pa so ga sedaj veliko bolj spoštovali, in kakd bi ga ne, saj je imel dom in denar!
Selški Matija se je često oglašal v Stoparjevem malinu, in mladi, lepi malinar ga je bil vselej vesel, zakaj Matija se je vedno režal in namežikal, saj ni bil nič drugega nego sel med njim in Lenico! — Prenašal je pisma in pozdrave.
In po dolgem času prinese Egidiju preveselo novico, da se Dragar nič več ne huduje in da ne bi branil Egidiju v hišo, ako pride na Sela. In skoro se oglasi Egidij na Selih. Dragar se je držal nekoliko resno, a Leniča in mati sta bili veseli. Počasi je vse takd prišlo, da je Egidij zasnubil Lenico, in ponosni Dragar mu je ni odrekel. Pozabljena je bila vsa sramota in jeza, in Egidija ni mogel Dragar več prezirati, saj je bil njemu jednak, posestnik in celd malinar!
Predpustom je bila burna svatba, Leniča in Egidij sta se vzela. Povabljen je bil tudi Rakar, toda ni ga bilo.
Sedaj pa gospodari Egidij na Stoparjevem, melje in reže, ukazuje hlapcem in ljubi ženo, zakaj Še vedno je lepa, da se ž njo lahko ponese. Otroci že skačejo okolo hiše, in ž njimi se igrä tudi stari, osiveli Matija in trdi, da mu še nikdar ni bilo tako dobro kakor sedaj. In res ne laže: Egidij in Leniča mu strežeta oba in onä že vesta, zakaj, saj če bi ne bilo Matije, no, Rakar bi bil takrat — — — in Bog vč, kje bi bil sedaj Egidij!
Dragar in Dragarica prihajata često k njima in se radujeta sreči svoje hčere.
In ko se vračata domov, pravi ona dostikrat:
»Vidiš, starec, da je vzela Rakarja, ne bi ji bilo takd dobro. Menda vidiš, da je naš Egidij vse käj drugega nego Rakar.«
»Priden je res, kdo bi si bil mislil,« zamrmrä starec in se za misli, koliko si zopet v letu dnij pridobi njega pridni, skrbni zet . . .
Herondovi mimiambi.
Spisal R. Perušek.
(Dalje.)
ozorišče četrtega mimiamba je svetišče Asklepijevo na otoku Kosu. Kokala (Kokkale) je prišla od nekod na božjo pot v svetišče Asklepijevo. Njena prijateljica Kinona (Kynno)1) jo je izpremila v hram ter jo poučuje, kaj ima storiti. Po molitvi, katero izreka zahvalno vsem božanstvom, sosebno pa Pajanu, ki jo jc rešil bolezni, daruje Kokala podobico, kakor pri nas ozdravljeniki darujejo podobe ali voščene ude kot simbol ozdravitve. Potem pa se čudi pridošlica krasnim umotvorinam, ki se čuvajo v božjem hramu. Prvi kipi so delo Praksitelovih sinov. Za njimi se divi še drugim kipom. Sedaj ukaže Kinona robinji svoji Kidiii (Kydilla), naj pokliče ccrkvcnika. A ta se je takd zagledala v umotvorine, da je ne čuje. Na to se vsuje toča psovk na ubogo ro-binjo, dokler je prijateljica nc potolaži. Potem se Kokala čudi slikam, in tudi Kinona zanosno govori o Apelu Efežanu, ki je bil O-icsi, po izvolitvi, postal meščan kojski. Sedaj pristopi cerkvenik, ki izjavi, da še nobena žrtva ni imela takd krasnega uspeha. Gotovo navadna fraza, da je zanjo dobil dobro napojilo. Kinona še opozori Kokalo, naj ne pozabi cerkvenika, kateremu je od take žrtvovane živali šel izvesten del, n. pr. od petelina bat.
Ta mimiamb ima sicer malo dramatskega življa v sebi. A misliti si moramo, da je mnogo pomogla do dramatskega uspeha mimika igralcev.
Čudno je, da med navedenimi umotvorinami ni omenjena podoba Afroditina, o kateri govori Strabo (XIV. 657), da se je čuvala v Askle-pijeji. Morebiti je bila ta podoba šele pozneje nameščena v tem hramu.
Prizor se vrši v Kosu; značilno je, da je od vseh mest samd Kos odlikovan s pridevkom »mili«.
IV. Ženski darujeta in žrtvujeta Asklepiju.
Kokala. Pozdravljen bodi, gospodar Pajan3), ki vladaš v Triki3) ter stolujeŠ v milem Kosu in Epidavru4), s teboj pa pozdravljena Ko-
') Po analogiji Leto: Latona, Metro: matröna, dal sem tudi drugim ženskim ime' nom na »5«, n. pr. »Kino«, končnino »ona«, da dobč primeren slovenski oblik, premda v grščini in latinščini nimajo teh drugotnih oblik.
2)	Pri Homerji je Pajan ime zdravniku olimpskih bogov, po/.neje pa priimek različnih bogov, ki so blažili bolečine, n. pr. Apolona, Dijonizija, Asklepija.
3)	V tesalski Trikki je bilo baje najstarejše svetišče Asklepijevo.
•') V Epidavru, mestu v Argu, bilo je znamenito svetišče Asklepijevo. Ko je bila nekoč kuga v Rimu, poslali so v Epidauros po kačo, znak Asklepijev.
ronida,1) ki te je porodila, in Apolon in Higijeja2), katere se dotikaš z roko ter Panaka 3) in Epijona4) in Ijesona6), katerih častni oltarji so tu le; pozdravljen tudi Podalejrij in Mahaonc), zdravitelj hudih boleznij, ki sta razorila dom in zidove Laomedontove; in pozdravljeni vsi bogovi ter vse boginje, ki bivajo na tvojem ognjišči, oče Pajan: vzprej mite milostno kot poobedek tega le petelina, katerega vam darujem, zgodnjega glasnika hiše svoje. Saj mi ne zajemamo iz bogatega ali gotovega (vrela)7), ker inače bi bili prinesli pač vola ali rejeno pra-sico debele bradine, ne pa petelina kot plačilo za lečenje boleznij. katere si odpravil, položivši nanje blage roke.
Kinona. Na desno stran Higijeje postavi podobico, Kokalal
Kokala. Majke mi, draga Kinona, glej krasnih kipov! Kdo je neki umetno oklesal ta kamen in kdo ga je postavil?
Kinona. Sinova Praksitelova8); käj ne vidiš önih črk na stojalu ? Evtij, sin Praksonov, pa ga je postavil.
Kokala. Blag bodi Pajan, i dnima i Evtiju zaradi teh krasnih del-— (Stopi pred drug umotvor.) Glej, prijateljica, dno deklico, ki gleda kvišku na jabolko l Ali ne bi dejala, da takoj izdihne, ako ne doseže jabolka ? In dnega starca, o Kinona 1 Sojenic mi! Kakö öni deček davi lisičjo raco!9) Da ni delo kamenito, dejal bi človek, da kär izpregovon'. Res, sčasoma bodo ljudje znali tudi kamenom vdihniti življenje. Kinona, ne vidiš li, kakšno postavo ima ta-le kip Batale, hčere Mi-tejeve? Ako kdo ne poznä Batale, poglej to podobo in ne išči nje same.
Kinona. Prijateljica, pojdi z menoj, in pokažem ti nekaj, da takd lepega še nisi videla odkar živiš. (Robinji.) Kidila, idi in pokliči cerk-venika! Ali ne govorim tebi, ki semkaj in tjakaj zijaš?! Res, ali se
') Koröuis, hči lapitovskega kneza Flegije (Phlegias), katero je Apolon usmrtil iz ljubosumnosti.
J) Hygieia, poosebljeno zdravje. Misliti je, da sta bili obe božanstvi združeni v jedni skupini.
3)	Panake, hči Asklepijeva (ki vse ozdravi).
4)	Epiona, žena Asklepijeva (ki blaži bolečine).
6) Jeso (zdravnica).
*) Machaon (ranorezec) in Podaleirios, sinova Asklepijeva, borila sta se v vrsti Grkov pred Trojo. Laomedon je bil oče Priamov, kralja trojskega.
") Pregovor. Prim, nemški »aus dem Vollen schöpfen.«
*) Praxiteles, znamenit atenski kipar, živel je v četrtem stoletji pr. Kr. v Atenah. Jeden sin njegov Kefizodöt je izgotovil Asklepija, ki je bil preneseu v Rim, kakor poroča Plinij. Drugi je bil Timarch. Istina je, da sta brata skupno zvršila nekaj del.
Lisičja raca, neka egipetska ptica, ki živi v rupah; anas tadorna. L. — Morebiti ima Heronda v mislih Boethov kip, ki predoČuje dečka, davečega gos
kaj briga za to, kar ji pravim? Stoji' in gleda me debeleje nego rak. Idi, pravim, in pokliči cerkvenika. Požrešnica, ne petek ne svetek te ne pohvali zaradi porabnosti. nego povsod si jednako na poti. Kidila, ta le bog mi bodi priča, da me razvnemlješ, dasi ne maram vzkipeti. On mi bode priča, pravim, da pride dan, ko si bodeš praskala to prazno bučo.
Kokala. Naj ti, Kinona, ne prevzame vsaka stvar takoj srca l — Robinja je, in lenoba tišči robinjam ušesa.
Kinona. Ali če si krotka, ravni še nepristojneje.
Kokala. Čuj ti, ostani! Vrata so odklenjena, in celica je odprta. (Ženske stopijo v celico.) Vidiš li, draga Kinona, kakšna dela! Rekla bi, da je nova Atena izklesala ta lepa dela. Slava gospč! — 'Ako bi tega le golega dečka vščipnila, ali mu ne bi ostalo znamenje, Kinona ? Saj naslikano mesd na njega životu utriplje takd životoplo kakor vrela voda. In ako ugledata Mijel in Patajkisk*), sin Lamprijonov, srebrne klešče, a!i ne izbulita očij, misleč, da so res srebrne? In vol ter njegov gonjač in žena, ki hodi za njim, in mož krivonosi in dni toponosi, ali ne gleda vsem blägo življenje iz očij? Ako mi se ne bi zdelo nespodobno za ženo, kär zakričala bi od strahu, da mi vol česa ne stori, takd škili, o Kinona, z jednim očesom.
Kinona. Draga moja, resnični so umotvori Efežana Apela2) v vsaki črti, in nihče ne bi dejal: ta človek je to-le razumel, dnega pa ni pogodil. Nego, česar se je lotil, v tem je tekmoval celd z božanstvi. Kdor pa je videl njega in njegova dela, a jih ni ogledal razvnet, kakor se spodobi, ta naj se za noge obesi v hiši valjavčevi.s)
Cerkvenik. Oj, žene, vaše žrtve so odločno lepe in kažejo najboljši uspeh. Nihče si ni bolj pridobil Apolona nego ve. Io, io, Pajan, naklonjen bodi tem ženam zaradi lepih žrtev, in njih možem in sorodnikom, ako jih imajo. Io, io, Pajan, takd bodi !
Kokala. Takd bodi, o Včliki, in da se zopet vrnemo v dobrem zdravji z možmi in otroki vršit večje žrtve!
Kinona. Kokala, lepo razseci ptico in ne pozabi pokloniti bederca cerkveniku ter molčč postavi kolač v rupo zmijino4). in poškrdpi
') Mycllos in Pataikiskos (Myllos in Pataikiön) sta imeni razbojnikov in tatov, kakeršna so rabila Grkom v pregovorih. Primeri denašnje »Dimeie, Rinaldinije« i. t. d.
2)	Apelles, najslavnejši slikar stare dobe (356. —308. pr. KO, naslikal je tudi Afrodito za hram Afroditin v Kosu. To sliko je dal prenesti cesar Avgust v Rim.
3)	T. j. takd naj se zvalja in stepe, kakor valjavci valjajo, tolčejo, raztezajo in vlečejo umazano obleko.
4)	Zmija je simbol Asklepijev. V hramih Asklepijevih so se redile zmije in uporabljale pri lečeuji.
žrtveno moko1), ostalo pa pojčmo sedč v hiši.2) In ne pozabi sama prinesti zdravja;8) prosim, dodeli (ga i meni). Res, s svetinjami4) si ojačaš zdravje preko mere, od sodbine ti določene.
(Dalje prihodnjič.)
>) Žrtvena moka se je darovala namesto kolačev iu škropila s krvjd dnih živalij, katere so se žrtvovale.
s) Poleg svetišča je bila hiša, kjer so žrtvovalci uživali one kose žrtev, ki niso bili odločeni svečenikom in bogovom.
3)	»Zdravje« znači pri atskih piscih: »posvečen kruh« (posvečeno jelo, posvečen dar). Prim. slov. »žegen« in »odpustek«. Take odpustke je delil svečenik onim. ki so prinašali žrtve
4)	»Svetinja« je tu posvečeni kruh, katerega imenuje gori »zdravje«. Svečeniki pa niso dtelili samo posvečenih jedil, nego časih tudi vejice, mazila i. t. d.
Na skalini.
skalini sredi morja	Na obzorji drobna pika!
Samcat siromak stoji;	Nade zopet se vzbudi.
Zrč v daljine, zrč v višine,	Ladja, ladja! Bliže, bliže!
Zanj nikjer rešitve ni.	Glasno bije mu sreč.
Kaj ? . . . Tod mimo ? . . . Roke širi.
Kliče, vpije — vse zamrfn! . . . Mimo mene pluje ladja, Beli mi zahaja dan !
f Jos. Freuensfeld.
Tri
Iu vender, dčkle, ni mi srce mrlo,
Ko brez ljubezni bil je pogled tvoj! Razrušil se je lepi sčn nocoj, In vender, dčkle, ni mi srce mrlo !
Kakd sem upal. da ves čar bi svoj Nebd ljubezni meni kdaj odprlo; Iu vender, dčkle, ni mi srce mrlo. Ko brez ljubezni bil je pogled tvoj! —
> let.
Nikdtfr sreč ni moje bilo srečno, Zakaj li srečno bilo bi sedaj? Za njč ustvarjen jii na zemlji raj, Nikddr srce ni moje bilo srečno!
Če le za hip bi pilo sreče slaj, Od njega bi potem drhtelo večno. Nikddr sreč ni moje bilo srečno, Zakaj li srečuo bilo bi sedaj!
Trošan.
ü
7
Obljuba.
Povest iz ndrodnega življenja. Spisala Pavlina Pajkova. (Dalje.)
IV.
istega dnč popoldne sčde Gašper v svoj stari naslanjač in držeč pipo v ustih, vzame časopis v roke, da bi ga čital. Bil je jako slabe volje, ker ni utegnil nekoliko spati, kakor je bil popoldne toliko vajen. Zbolel mu je bil žagar, in takd je moral sam nadzirati njega delo, ker ni popolnoma zaupal hlapcu in še mlademu devetnajstletnemu sinu. Prav včeraj je dobil nujnega dela, kateremu je trebalo večje paznosti in natančnosti.
Gašper je bil na pol kmetski, na pol mesten človek. Imeli so ga za najbogatejšega in naj razu m nej šega moža daleč na okolo: takd je bil svoj čas že deželni poslanec, ud šolskega sveta, cerkveni ključar in poleg tega župan svoje vasi že dolgo vrsto let. Gašper je bil poštenjak, dasi nekoliko trd in bahat. Nikakor ni bil neblag, kakor bi kdo sodil po Tonetovem govorjenji. Njiju sovraštvo je sezalo v daljno prešlost, še v dobo njiju mladosti.
Gašper, sin bogatega posestnika, in Tone, sin ubožnega dninarja, gledala sta oba za jednim in istim dekletom. Ali ker je razumna deklica poslušala bolj glas svojega srca nego glas žvenketajočih petič, izvolila si je za moža siromašnega delavca. Od dnega časa je nastalo neprijatcljstvo med mladeničema. Gašper je vzel potem za ženo drugo bogato deklico, katero so mu priporočili roditelji; toda ž njo ni bil srečen. Ko je potem videl Tonetovo srečno obiteljsko življenje, začel ga je skoro sovražiti. Menil je, da bi bila ta blagost lahko njegova, ko bi ne bilo Toneta. Toda ni bil samd zaviden njega sreči, temveč bil je tudi užaljen. Ubožni neznatni Tone se je veselil obilega in čvrstega zaroda, a on, imoviti in veljavni mož, imel je samd jednega sina, in še ta je bil grbast. Tonetu sicer ni storil ničesar žalega, a izogibal se mu je, kadar se je mogel, in kadar se mu slučajno ni mogel izogniti, pogledal je od njega, da mu ni bilo trebalo odzdravljati.
Kakor rečeno, Gašper je bil dni dan zeld slabe volje. Ta nepričakovana, a kakor se je dalo soditi, nevarna bolezen njegovega Žagarja mu je bila jako neugodna. Odkod naj dobi primernega zanesljivega moža? — Sam se je navadno le malo brigal za žago in go-
spodarstvo. Prvič zatd, ker je bil jako pogostoma v opravkih z doma, drugič zatd, ker je, kadar je bil domd, rad počival in čital. Čemu bi se bil tudi trudil? Imovit je bil dovolj, rodbino pa je imel majhno. Njegovemu Jurijčku ostane itak, kadar on umre, dovolj, da mu ne bode sile in posebnih skrbij.
Ravno se zamakne v list, ko nekdo nalahno potrka. Bilo je trkanje, iz katerega bi vsakdo spoznal, da si človek, ki bi rad stopil v sobo, ne upa vstopiti, vedoč, da ne bi dobro došel.
Gašper vzpogleda od časopisa. »Kdo me prihaja motit?« misli si nejevoljen. Natd se spomni, da je sobota, ko hodijo domači berači po hišah prosit miloščine.
»Reza,« zakliče glasno, meneč, da je njegova žena v bližnji sobi, »skrbi, da bodem imel urico miru; berači naj se obdarujejo v kuhinji.«
Nihče ne odgovori njega zapovedujoči m besedam, ali vežna vrata se odprd, in v sobo stopi mlado, dobro oblečeno dekle: naša Cilka.
Gašper jo prvi trenutek začuden pogleda. »Takd čedno dekle da bi beračilo?« misli si.
»Pri tleh v kuhinji je gospodinja,« pravi prijazneje, nego je bil namenjen, ko zapazi nje boječnost; »ondu že dobiš käj.«
Cilka se za korak približa. Nje ličece je bledo, oči ji gledajo boječe in zajedno proseče, nje ustnice trepetajo, kakor bi hotele iz-prcgovoriti, pa se bojč svojega glasu.
»Spodaj v kuhinji, ali si slišala?« dč sedaj Gašper že neprijazneje; »tu gori ne dobiš ničesar.« Rekši seže po časopis in poišče mesto, kjer je prej čital.
»Nisem prišla beračit,» oglasi se Cilka komaj slišno; »prišla sem prosit, da bi dali mojemu očetu käj zaslužka; sicer umremo vsi skupaj od gladü.«
»Kdo je tvoj oče, in zakaj ne pride sam?« vpraša Gašper začuden.
»Tone Gomila se kličejo moj oče. Prišli pa niso sami, ker bedč pri materi, ki so sinoči zboleli in —« Dalje ne more govoriti. Preplašena umolkne in se za nekaj korakov umakne.
Gašper, začuvši to ime, skočil je s stola, in sicer takd silno, da ga je zajedno zvrnil. »In — in,« oponaša neprijetno zadet njeno zadnjo besedo, »in kaj potem? Kaj meni do tega, da je Tone Gomila brez dela, da je njega žena bolna, da ste otroci lačni ? Iz kratka: kaj meni do litanije vaših težav? — Ta strahopetec I Zakaj ni prišel sam? Ali se spodobi pošiljati otroka s takd važnim opravkom?«
»Oče se vas bojč, kakor se vas tudi jaz sedaj bojim,« odgovori Cilka jokaje.
Gašper se glasno zagrohoče. »Bojite se me? To me veseli! Ali zakaj si prišla ravno k meni prosit očetu zaslužka? Ali sem jaz jedini v vasi in okolici, ki bi imel dela zanj ?«
Zmedeno izpregovon ubogo deklč, dočim se na nje lici neprestano menjavata rdečica in bledoba: »Ker sem čula, da je vaš Žagar zbolel, in sem torej menila —«
»Da vzprejmem tvojega očeta namesto njega, haha!« seže ji Gašper porogljivo v besedo. »Ni slaba misel! Glejte si no, kakd daleč seza drznost! Svojo hišo naj bi mu odprl, dal dobrega zaslužka, redil mu ženo in otroke v zahvalo, ker mi je« — zdajci umolkne, zavedši se, da ima pred sabo nedoraslo deklč, kateremu se ne spodobi izreči namenjenih besed. — »Hudirja, kaj mene briga tvoj oče in vsa njegova družita ? Čemu se je oženil, berač, ako ni vedel, s čim vas bode redil?« Ves razkačen udari z nogo ob tla in sc približa Cilki. »Reci očetu, da nima trohicc časti, ker se upa prositi mene pomoči, on, najhujši moj sovražnik!«
»Oče niti ne ved d, da sem prišla k vam!« zaihti Cilka; »okre-gajo me, kadar zvedd.«
»Ali je to mogoče? Ali se ne lažeš?« vpraša Gašper nekoliko mirneje in bistro opazuje trepetajoče dekletce. »Kdo ti je torej nasve-toval, da bi prišla k meni ? Morda mati ?«
»Tudi ne,« odgovori Cilka hitro, »nihče me ni poslal; prišla sem kar sama. Oče se trudijo že ves mesec, da bi dobili zaslužka; ali vse zastonj. Mati pa so sinoči zboleli od samih skrbij in žalosti, menda pa tudi od gladu. Nisem več mogla gledati našega gorjä. Prosila sem Bogä, naj mi nasvetuje, kje bi bilo najti pomoči v naši siromaščini, srce pa me je vedno gnalo k vam, zatd sem prišla.«
Gašper obledi, ko začuje, da je Cilčina mati onemogla zgolj od siroščine. Roke prekriža na hrbtu in stopa s povešeno glavo po sobi. Poznä se mu, da se hudo bojuje sam s seboj.
V tem trenutku stopi v sobo Jurijček, Gašperjev sin. Bil je žalostna podoba. Majhen, suhljat, rumenega starikavega obraza, kakerš-nega so po navadi vsi grbavi ljudje, in z dnim privzdignjenim kupom spredi in zadi, zaradi katerega je bil ves podoben krogli. In vender pogled nanj ni bil zopern. Njega črne živahne oči so se svetile vsakomur takd prijazno in dobrohotno, da je takoj prvi trenutek vzbujal pomilovanje in zajedno sočutje.
Začuden se ustavi pri vratih in pogleduje sedaj očeta, sedaj Cilko. . Poznä se mu, da si n£ vč tolmačiti tega prizora.
»Oče, kaj se je zgodilo? — Zakaj ste takd razsrjeni ? — Kaj želi to deklč?« vpraša vznemirjen.
»Pomoči«, odgovori hitro Cilka namesto Gašperja. Natd mu solzna povč vzrok svoje navzočnosti.
Gašper se je v tem ves zamišljen še vedno prestopal po sobi.
»Oče,« povzame Jurijček in se mu približa, »poznam po imeni tega Gomilo, vem, da so ga v tvornici imeli za najpoštenejšega in najmarljivejšega delavca. Kakor ustvarjen bi bil za našo žago. Usmilite se nesrečne rodbine, in vzemimo ga v službo!«
»Da bi se usmilil njega, ki mi je ogrenil polovico mojega življenja?« pravi Gašper presunjen. »Kdo pa se je usmilil mene, ko sem bil nekdaj nesrečnejši od najubožnejšega berača, dasi sem bil mlad, zdrav, dasi sem imel vsega dosti ? — Nikdo 1 — In kdo se ysmili tebe, ljubi Jurijček, ker te je Bog ustvaril hromega? — Ali misliš, da ne vidim, kakd se ti skrivoma rogajo? Ali si pozabil, da niti v šolo nisi mogel hoditi v domači vasi, ker si bil v posmeh in zabavo svojim tovarišem ? In kadar si zaželiš privesti gospodinjo v hišo, povej, katera deklica se te usmili, da bi bila radovoljno tvoja žena ?«
»Jaz!« zakliče Cilka neustrašeno, »jaz bi se mu nikdar nc rogala; jaz bi mu bila kdaj gospodinja, ako bi hotel I Vi pa, oče Gašper, vi pa zatd pomagajte mojemu ljubemu očetu!«
Gašper je bil presenečen. Obstal je za trenutek kakor kip; tako ga je osupnil odgovor hrabre in zajedno blage deklice. Nekaj mu je dejalo, da ima ta otrok mnogo več krščanskega čustva nego on, zreli in izkušeni mož. Sramoval se je samega sebe. Ozre se na sina, a ta gleda skozi okno, da bi skril svojo zadrego.
Gašper začnč iz nova nemirno hoditi po sobi. Natd se ustavi pred Cilko.
»Kakd ti je ime?« vpraša jo prijazno.
»Cilka,« slove njen odgovor.
»Cilka,« pravi Gašper počasi in negotovo, »pojdi domov in reci očetu, naj pride danes k meni!« —
»Ali dobi službo?« pozveduje deklica veselo, in okd se ji zasolzi od upa, »oh, hvaležna vam bodem vse žive dnil«
»Ne takd dolgo, menim,« pravi Gašper nasmehoma. »Mnogo ljudij bi učakalo prekratko življenje, ko bi se to merilo po trajnosti njih zahvale! Hvaležnost je velika krepost; žal, da ni stalna.«
»Dajte jo meni poskusiti,« mčni Cilka navdušeno.
»Res je tudi nekaj blagih izjem,« nadaljuje Gašper in zmaje z rameni, »prav takd, kakor se časih narodi dvoglavo dete . . .« —
»O, pomagajte nam, in jaz bodem izjema!« zagotovi Cilka ginjena. Nato hitro prime njega roko in mu jo hvaležno poljubi, še predno se ji utegne ubraniti.
»Bodemo videli,« pravi Gašper s pomenljivim naglasom in tudi on je videti ganjen. »Koliko let pa imaš?«
»Štirinajst,« odgovori deklica.
»Cilka, .recimo, da bi te jaz v štirih letih prišel snubit za svojega Jurijčka, ali bi izpolnila prejšnjo obljubo?«
»Bodem, oče, ali ne že v štirih letih,« odvrne Cilka. »Želim čim dlje ostati pri ljubih svojih roditeljih.« —
»Recimo torej, da v petih letih, tedaj bodeš imela ravno devetnajst let. Ali ti je prav?« mčni Gašper in se nasmehne. Cilčina odločnost, odkritosrčnost in razumnost so ga zanimale.
Cilka se za trenutek zamisli. »Prav mi je,« odgovori potem odločno, »«ako le vi mojega očeta vzprejmete za Žagarja.« V tem trenutku bi bila lahko obetala vse, nobena žrtva bi se ji ne bila zdela pretežavna vzpričo veselja, katero bi očetu in materi napravila s pre-veselo novico.
Nenadoma pa se ji zresni obraz. Ponižno pravi: »Prosim vas, oče, da o tej obljubi še ne zinite nI besedice niti proti mojim roditeljem, niti proti komursibodi! Hudovala bi se onadva, ko bi zvedela, da že mislim na možitev. Rekla bi, da se mora v takih letih dekle še učiti moliti in delati, nikar pa da bi govorilo o možitvi!«
»Toda ti gotovo že znaš oboje,« mčni Gašper.
»Seveda znam; saj ko bi ne bila davi molila takd pobožno, nc bi bil moj oče vaš Žagar. Z Bogom oba!« pristavi veselo. »Bog vama povrni vajino dobro delo!«
In presrečna bolj leti nego hodi proti domu. V duhu že vidi veselo iznenadejani obraz očetov, Čuti iskreno-hvaležni poljub, katerega ji pritisne mati na čelo. Na sebe, na prenagljeno svojo obljubo niti ne misli. Bila je za to še preotročja. Bog hotel, da se ne bi nikoli kesala! —
(Dalje prihodnjič.)
Tri dni ob Sprevi.
Spisal Jos. Mantuani.
(Dalje.)
epi gozdi se skrbno čuvajo; največ lesä se porablja za tesarstvo; za kurjavo je le staro in suho vejevje. Vso drugo kurjavo preskrbuje šota. katere je tam toliko kakor na ljubljanskem barji. Drevje ni käj mnogovrstno : jelša, dob (gnilec, quercus pedunculata), jesen, beli javor (acer pseudoplatanus), brest, bor, smreka in vrba, to je, razven nekaterih redkih skupin bukev, nekaj zasajenih jerebik, lip in divjih kostanjev precčj popoln zapisek ondotne lesne flore. Toliko o življenji na podlagi obrta in materijalne prosvctc.
Vender tudi, kar se tiče duševne prosvete in gibanja na nä-rodnem polji in v zavestni politiki, imamo zabeležiti imenitnih ostankov. O teh pripovedujem na podlagi beležek, katere mi je dal tam g. pastor; ker pa so bile dokaj oskromne in nedostatne, naslanjam se pri tem kratkem očrtku na knjigo Pypin-Spasovičevo, dostopno mi v češkem prevodu A. Kotikovem, in jih spopolnjujem.
Lužičani se delč v dva dela: v gorenje in spodnje Lužičane. To je itak obče znano. Prvi se imenujejo gorenji, ker bivajo na višjem svetu, čegar središče je B u d i š i n, drugi pa dolenji, ker stanujejo v nižini, katere središče je Chosebuz. Obe skupini imata različni narečji. Sem spada le bolj dolenje-lužiško; toda vzprejeli so tudi semtertja kdko knjigo v gorenje-lužiškem narečji; zatd se bodemo nekoliko ozirali tudi na gorenje-lužiško narečje.
Naši rojaki na severu so imeli trde čase in hud boj z Germani okolo sebe. Od IX. veka dalje so se morali braniti tujega vpliva in neznanih ali vsaj tujih državnih uredeb. Germanizacija je napredovala hitro; prav takd je ginila närodna samostojnost. Teh bojev so mnogo omenjali germanski, rekše nemški anal isti; in ker so pisali latinski, razširilo se je to njih mnenje tudi v vse druge romanske dežele. Za slovansko zgodovino torej nimamo nikjer na zapadu povse zanesljivih dokazov in virov; naša zgodovina je spojena i po pismenih beležkah i po prosveti z vzhodom.
Iz vekov pred letom 1500. ni skoro nobenega ostanka. Pripovedujejo sicer nekateri zgodovinopisci, da so severno-nemški škofje pisali in učili krščanstvo v slovanskem jeziku že od IX. veka dalje.
Pri Gorlicah je bila do nedavno navada katoličanom, hoditi z obhodom na bližnjo goro, pevaje pesem »Hospodyne pomiluj nas«. To je izvestno tista stara pesem, katero pripisujejo sv. Vaclavu (»Hospodyne pomiluj ny«) in katero še dandanes slišimo v Pragi, v stolnici na Ilradžanah; z melodijo vred jo je priobčil Schilling v svojem muzi-kališkem slovniku. To bi bil gotov dokaz, da se je gojil nekdaj jezik slovanski pri službi božji, najsi iz tega še ne smemo sklepati, da je bila liturgija slovanska. Pač pa je nedvojbeno, da se je čitala blago-vest in se govorila propoved v slovanskem jeziku; V XI. veku je živel jezik slovanski v teh krajih še precčj krepko, zakaj za škofa misenškega Benona (t 1106) in za škofa Brunona, ki je zahteval, da znajo duhovniki dobro slovanski jezik, dä se to dokazati. Če primerjamo še beležke Helmoldove in osobito Thietmarjeve, takisto Ar-noldove, vidimo, da jc živelo slovanstvo prccčj intenzivno. Škof Boso (t 971) Je sam piSftl slovanski; Werner (f 1101) si je dal napraviti slovanskih knjig; Bruno (f 1156) je imel na svojem misijonskem poti med Obodriti spisane slovanske homilije, katere je prebiral zbranemu ljudstvu. Arnold in Thietmar sta bila vešča slovanščini. Da bi bila tedaj i po onih krajih, kjer so delovali imenovani škofje, lužiška srbščina že narečje zase, tega ni moči trditi; misliti nam je na več narečij, a z manjšimi razlikami, nego jih imamo dandanes med poje-dinimi slovanskimi panogami. V XIII. in XIV. veku je predirala ger-manizacija čimdalje bolj, v XV. veku je prispela na vrhunec. Prišel je za tem XVI. vek s svojo reformacijo ter je za razširjanje svojih idej uporabljal tudi spečo narodnost in uklenjene negermanske jezike. Že husitizem v teh krajih ni bil brezvpliven; pripoveduje se, da jc bil prčcej v začetku XVI. veka natisnjen lužiško-srbski katekizem; ohranilo pa se od tega tiska ni nič.
Najstarejši spomenik tega narečja je »Novi zakon« v rokopisu z leta 1548. od Nikolaja Jakubice. Naslanja se na Luthrov in na Češki prevod. Prva znana in ohranjena natisnjena knjiga je mali kancijonal, katerega je sestavil Albin Mol le r; temu kancijonalu je pridal izdajatelj nekaj Luthrovih molitev. Leta 1610. je izdal Andrej Tharaeus katekizem iz nova kot »Enchiridion Vandalicum«, ki se hrani v samd jednem odtisku. Te knjige so pisane v dolenje-lužiškem narečji.
V gorenje-lužiškem narečji je izdal Vaclav Worjech (Wari-chius) leta 1597. Luthrov mali katekizem, a G-rega Martin leta 1627. sedem spokornih psalmov. Protestantizem se je širil torej mnogo hitreje nego germanizacija v prejšnjih vekih.
Navzlic hudim časom v XVII. veku je gorenje-lužiški propo-vednik Mihajl F r en cel (Brancel, f 1706) dalje negoval domačo besedo. Ta mož je spoznal potrebo närodnega pravopisa in ga je ustrojil za svoje knjige po češkem pravopisu; še dandanes rabijo Lužičani pravopis podoben češkemu Spisal je več nabožnih in molitvenih knjig ter začel leta 1670. izdajati najprej prevod novega zakona iz Sv. pisma, počenši z blagovestjo ss. Matevža in Marka; leta 1693. je izdal psalter. Ko je leta 1697. car Peter Včliki šel skozi Saško, poklonil mu je Frencel svoj prevod s pismom vred, v katerem pravi, da ti nabožni zvezki vežejo njegov närod z inimi slovanskimi, osobito s širim »moskovskim« carstvom.
Nekakšna reakcija je bila za tem plodovitim delovanjem Fren-celnovim Bierlingova knjiga: »Didaskalia seu orthografija vandalica« leta 1689. Slovani se pa niso lahko poprijeli tega pravopisa, ustvarjenega na nemški podlagi; dandanes ne rabi nikjer več. Naslednik Frencelnov v rodoljubnem delovanji je bil njega sin Abraham (f 1740). Ta se je posvetil zgodovini svojega ljudstva in spisal obširno delo v latinščini: »De originibus linguae Sorabicae libri IV« (1693 96); potem »De diis Slavorum et Soraborum in specie« in »De vocabulis propriis Sorabicis pagorum« (ponatisnil je to delo Hoffmann v svojem velikem zborniku »Scriptores rerum Lusaticarum« 1719). Danes moramo sicer v marsičem nasprotovati za dni čas zeld razsežni učenosti Frencelnovi, vender se je z druge strani čuditi marljivosti in zanimanju za närod, kakor ji kaže mlajši Frencel v teh delih. Mimo tega pa imamo nenatisnjene zgodovinske, jezikoslovne in zemljepisne sestavke njegove v rokopisih, n. pr. srbsko-lužiški slovnik. zgodovino gorenjih Lužic, prirodopis gorenjih Lužic in slovnik dolenje-lužiški. Mnogo spisov v »Lausitzisches Magazin« in »Neues laus. Mag.« se naslanja na dela Frencelnova. Brat Abrahamov je bil Mihajl (f 1752). ki je takisto deloval na närodnem polji, spisavši »Dissertatio de idolis Slavorum«; njega sin Salomon Frencel (f 1768) je tudi v svojem delovanji hodil po poti svojih dedov.
Ta živahna delavnost protestantske stranke je vzbudila tudi delavnost katolikov. Do konca XVII. veka so rabili učitelji protestantske knjige v domaČem jeziku; leta 1679. Pa Je	jezuvit Ks. Jak.
Ticin us v Pragi knjigo »Principia linguae vendicae . . .« ; Jurij A v g. Swßtlik (f 1729) je izdal nekatere nabožne knjige in prevel vse Sv. pismo (prevod je ostal v rokopisu) ter izdal prvi latinsko-srbski slovnik (1721). Iz tega časa so tudi slovnice, ki sta jih spisala Mathäi in Schmutz (le-tä je izdal tudi svoj slovnik), dolenje • lužiška slovnica
in slovnik Tiverijev, in sicer latinsko tiskan, v dolenje-lužiškem narečji, pa še v rokopisu.
Še plodovitejši je bil XVIII. vek; do leta 1700. štejejo biblijo-grafi okolo 50 knjig v lužiškem narečji, od 1700. do [800. leta pa do 200! ImenitnejŠe knjige, natisnjene v tem veku, so popolni prevod Sv. pisma, izdelan z združenimi močmi Ivana Lan ga, Mateja J okuša, Jana Böh maf j a in Jana Wawerja leta 1728. z ozirom na češki, poljski in staroslovenski tekst; Bogumil Fabricius, pastor chošebuzski, izdal je leta 1709. mali Luthrov katekizem in prevod novega zakona; to delo je završil Frico, izdavši stari zakon leta 1797., a vse Sveto pismo je prišlo zopet na svetlo leta 1824.
K ohranitvi narodnosti so tudi mnogo prispevale propovedi; kjer se je govorila ta v slovanskem jeziku, ostala je malone redno do denašnjega dnč; kjer pa so dobivali v kritiškem času XVII. veka nemške propovednike, tam je izginila narodnost, kakor jc statistiški dokazano. Sosebno so delovali v tem zmislu za domači jezik evangelijski propovedniki P j e c h, J a k o b, M j e 11 (= Möhn) in B o h a t s k i. V obče se je v tej borbi gorenj im Lužičanom godilo bolje nego spodnjim. V Pragi so otvorili za katolike leta 1704. »srbski seminar«, kateri deluje še dandanes. Na vitemberškem in lipskem vseučilišči so se ustanovile zadruge protestantskih propovednikov za te kraje: tukaj leta 1716., tam leta 1749.
Za spodnje Lužice je bil XVIII. vek, osobito druga polovica njegova, zeld slabega vpliva. Zabeležiti nam je prevod Sv. pisma (deloma) in Luthrovega katekizma, oboje oskrbel Nemec Will (1746 do 1771), H a u p t m a n n o v o nemško-srbsko slovnico, katero je spisal kot propovednik v Ljubnowu z naslovom »Nieder • Lausitzsche Wendische Grammatica« (1761) in spise bratov Frico v: starejši, B. Kri-stoljub je izdal leta 1774. Luthrov katekizem in drugoč nekaj poučnih knjižic, mlajši, Jan Miroslav je nadaljeval prevod Fabricijev iz Sv. pisma in dovršil stari zakon leta 1797., kakor smo že opazili.
O närodni zgodovini je pisal dr. Drag. Bogoslav Anton (f 1818) in dva druga — oba Nemca — in to v srbsko - närodnem zmislu. Jurij Körner je izdal namreč leta 1766. na Lipskem spis z naslovom: »Philologisch kritische Abhandlung von der Wendischen Sprache und ihrem Nutzen in den Wissenschaften.« Ob konci ima zaznamek knjig, pisanih v srbsko-lužiškem narečji, počenši s XVI. vekom. Vsebina spisova je zgodovina od najstarejših časov, zasoljena s fan-tastiško - filološkimi opazkami. Drug spis je bil natisnjen v Budišinu leta 1782. brez imena, z naslovom: »Gedanken eines Ober-Lausitzer
Wenden über das Schicksal seiner Nazion mit flüchtiger, doch unpar-teyischer Feder cntw.orfen nebst Anmerkungen.« Da je bilo v tem času možno spisati tak spis, provzročilo je trdo in Srbom-Lužičanom neprijazno vladanje pruskega kralja Miroslava Viljema I.
Začetkom tega veka, osobito po Napoleonovih vojskah, začelo se je živahnejše gibanje na närodnem polji. Pastor Jurij Mjen (= Möhn) je pre vel v srbščino nekoliko spevov Klopstockove »Mesijade«, in Jan Dej k o je začel izdajati mesečnik »Serbski powjedar a kurjer« v letih 1809.—1812. Po Napoleonovih vojskah se je postavil närod-nemu gibanju na čelo budišinski pastor A ndrej Lubjenski (f 1840); in v tistem času je branil narodni jezik v deželnih zborih advokat dr. Miroslav Adolf Klin (f 1855), katerega zahvaljuje lužrška srbščina za svoj obstanek v šolah. Isti mož je pomagal ustanoviti leta 1847. »Matico Srbsko« in je bil nje starosta do svoje smrti. Drugi vodnik tej panogi slovanskega naroda je bil A n d re j S e i 1 er ((f 1872). Že kot dijak na lipskem vseučilišči je ustanovil dijaško društvo »So-rabia« in izdajal v krogu tega društva svoj časnik. Skladal je potem pesmi, izdajal basni, priobčeval ndrodne pregovore i. t. d. Lep nekrolog mu je spisal Hdrnik v »Časop. Mačicy Serbskeje«, 1874., Kjer navaja njega zasluge in dela. Za novejši čas je gotovo najznamenitejša oseb nost na ndrodnoslovstvcncm polji Jan Ernest S moler (Schmaler). Da nc govorim o inih zaslugah njegovih, omenim le največjo: izdal je združen s Hauptom velevredno knjigo, o kateri izpregovorimo pozneje, z naslovom slovanskim in nemškim. Slovanski je: »Pjesnički hornych a delnych Lužiskich Serbow. Ludu z erta napisane a z jich narodnimi htosami, njemskim pšeioženjom, njedže potrjcbnymi woto-ženjami a z wopisanjem Serbow i. t. d. wudate wot Leo p dl d a H awpta i. t. d. a Jan a Ernst a Smolerja. i. t, d. Grymi, 1844.«
Ž njim zajedno je deloval Kosa k Klosopolski (Mosig von Aehrenfeld). Spisal in izdal je brezimno brošuro »Slawen, Russen, Germanen. 1842.« Iste ideje je zastopal J a n Peter Jordan, osobito v svoji knjižici: »Der zweifache Panslavismus. Mit Anmerkungen. Leipzig, 1847« in je deloval tudi na češkem literarnem polji. Izdajati je začel leta 1842. listič »Jutrnička«, ki je pa kmalu zamrl. Prevzel ga je potem Seiler s Smolerjem in ga prekrstil v »Tydzeriska No-wina«. Leta 1848. je začel izhajati organ leta 1847. ustanovljene >Mačicy«. Najboljši sodelovalci so mu: Weljan, dr. Pful, Jenč, Ros to k, Du č man i. dr. Razven spisov v »Časopisu Mačicy Serbskeje« so dobili gorenji Lužičani slovnik, ki so ga sestavili dr. Pful, Seiler in Hdrnik. — Leta 1854. je izdal Smoler tudi srbski koledar J
zavest je bila že tolika, da je šlo med ljudstvo iooo iztiskov. Leta 1843. Je sestavil Smoler nemško srbski slovnik, 1850. leta kratko slovnico; 1846. leta je prevzel uredništvo »Slovanskych letopisu« (»Slawische Jahrbücher«), od leta 1853. »Serbske Nowiny«; uredoval je tudi nekaj let »Časopis M. S.« in »Lužicana«; izdajal je »Zeitschrift für slawische Literatur, Kunst und Wissenschaft« (1862 —1865) in »Cen-tralblatt für slavische Literatur und Bibliographie« (1865 —1868).
Zraven Smolerja je bil najdelavnejši sedaj že pokojni župnik Hdrnik. Ustanovil je leta 1862. društvo sv. Cirila in Metoda med katoliškim duhovenstvom in organ njegov »Katholski posol* ter spisal neštevilno razprav po raznih strokovnih listih; bil je izmed najboljših poznavalcev svoje närodnosti in svojih rojakov.
Da omenim še drugih sotrudnikov pri närodnem delu, ti so: Jak. Buka (dvorni kapelan v Draždanih), Wehla(=Jan Radyserb), J a n z Lipy, Kr. V. BroniŠ, Fiedler, Jul. K. Weljan, Rola in Muka.
Osobito za spodnje LuŽičane so pisali: Kopf (f 1866 izdavši »Serske spiwanske knigly« s pogrebnimi pesmimi) Schindler (f 1841, izdavši zbirko propovedij in Sv. pismo) Zwahr (spisavši srbsko-nemški slovar); zbiralci närodnih pesmij za Smolerjevo knjigo, Broniš, Post in Komer. Pastor Now k a je začel izdajati leta 1848. »Bramborski serski Časnik«, katerega je prevzel leta 1852. pastor Pank; od leta 1867. ga je uredoval učitelj Šwejla; leta 1857. je bil uveden na gimnaziji v Chošebuzu srbski jezik kot učni predmet. Krist. Fr. Stempel je prevel Fedrove basni (izdane leta 1854), pastor Haussig je izdal novo urejeno Sv. pismo 1868., pri čemer so mu pomagali pastor Tacšnar, A i bin, Sadow, Broniš in Pank.
Närodne bajke so priobčili: Weckenstedt (Wendische Sagen, Märchen und abergläubische Gebräuche. Graz, 1880.) in osobito marljivi Schulenburg (Wendische Volkssagen und Gebräuche aus dem Spreewald. Leipzig. 1880). Jako duhovite in nepristranske opazke je priobčil znani Tissot v svoji knjigi: »Voyage aux pays annexčs«. (Paris, 1876). Sedaj na novo zbira narodne pesmi, osobito zaradi godbe, učitelj Čern^ na kraljevograjskem pedagogiji.
(Dalje prihodnjič.)
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec. III. Francozje so tu!
ake binkoštne sobote, kakerŠna je bila leta 1809., Ljubljančani še niso učakali. Francoz se je namreč zopet bližal Ljubljani. Res, da so trepetali že tretjič pred njim, a toliko strahu venderle še niso prebili nikoli. Ko so Francozje leta 1797. prvič prihajali, bila je pač vsa Ljubljana vrtoglava od strahu in groze pred razvpitimi prekucuhi, jakobinci in sansculotti. Vsaj tretjina Ljubljane je pobegnila in vzela s seboj, kar je mogla. — Tihi torek, dnč 28. sušca, so se bili umeknili tudi zadnji avstrijski vojaki po črnuškem mostu čez Savo. — Tiho sredo, dnč 29. marcija, niso Ljubljančani videli ne cesarskih, ne Francozov. »Noč je bila tiha«, pisal je Vodnik v svojih »Novicah« »in po Ljubljani med dvema vojskama vse pri pokoji.« — Tihi četrtek zjutraj so Ljubljančani ugledali prvega Francoza; prijezdil je od Vrhnike sčm in nesel cesarskemu poveljniku Hohenzollerju v Črnučah pismo francoskega generala Bernadotta. Več ur ga ni bilo nazaj; vrnil se je šele opoldne. V tem so se mestni očetje strahoma in trepetaje posvetovali v mestni svetovalnici, kaj storiti. Sklenili so, z dnim francoskim častnikom poslati do generala Bernadotta tri poslance, ki naj bi mu priporočili deželo, da bi ji prizanesel in ji ne naložil naklade, ker je ubožna, kamenita in izmolžena od vojske. Prišli so res na Vrhniko, a Bernadotta niso dobili ondu. Ne da bi käj opravili, vrnili so se domov. Na Vrhniki se jim je izvestno povedalo, da je Bernadotte v Logatci, a bržkone niso imeli toliko srca, da bi ga bili šli iskat tjakaj. Vrnili so se in prinesli z Vrhnike le Bernadottov oklic, kateri je oznanjal Ljubljančanom: »De Francozi naprej gredo, ni namenjeno ne na Vaše peršone ne na Vaše premoženje, oni vošijo, oni očjo, de bi Vi v miru in brez strahu dobičke Vašega dela in Vaših trudov vživati mogli.« 2) Oklic je dalje Ljubljančanom priporočal, naj Francozov ne primerjajo cesarskim (avstrijskim) vojakom; Francozje niso taki odurneži in stiskavci kakor oni: »Mi cenimo in spoštujemo šege in navade vseh närodov, vaše pa še posebno . . . V naši vojski je največji red in največja natančnost. Pri tisti priči
1)	Vodnikovi zbrani spisi p. 67.
2)	Listine v Kudollinu.
bode s smrtjo kaznovan vojak, ki bi vlomastil v vaše stanovanje. Nikar ne mislite, da smo morda divji zmagovalci; naše uljudno vedenje vas bode prepričalo o tem « —
Ljubljančani so seveda malo verjeli tem besedam, pomirile so jih pa vender vsaj toliko, da so dnč 31. marcija začeli opoldne zopet zvoniti po cerkvah, dočim se dne 30. marcija zaradi Francozov ni zvonilo pri nobeni, in sicer zatd nc, da ne bi nastalo käj pomote. ')
Naslednji dan, dnč 1. aprila (bila je Tiha sobota) je primarširal general Murat s svojo avantgardo, »prednjo vojsko«, v Ljubljano, drugi dan pa Bernadottova vojska, in sicer z glasno turško godbo, vojaki pa so peli marzeljezo. Da bi se mu prikupili, šli so prestrašeni Ljubljančani po stezah in poljskih potih z belimi zastavami na prekljah in drogčh razvpitemu sovražniku naproti; prav tako belo zastavo so razobesili tudi na Gradu. Pozneje, po odhodu Francozov, ki so se mudili to pot samd pet tednov v Ljubljani, tožil in črnil je avstrijski častnik meste očete, da so oni nasvetovali takd, toda mestni očetje so mu odgovorili, da za käj takega niso odgovorni sami: »Kaj more magistrat za to, čc vrd meščani na Grad, da bi videli, odkod prihaja sovražnik in koliko ga je, ali če se je tega ali dnega videlo z belo zastavo na poljskem poti? Takrat ni bilo v Ljubljani nobene gosposke, vse so pobegnile; mestni očetje so imeli zato pač drugačne skrbi, nego da bi se bili brigali za take malenkosti. Vrhu tega pa magistratu do ovadbe častnikove tudi ni bilo znano, da bi bil kak someščan toliko brezpameten, pa bi se bil z zastavico v roki na stranskem poti postavljal v smrtno nevarnost.« 2)
Gotovo 1 Radi verjamemo, da ob takih prilikah tudi najmirnejši ljudje ne vedd, kaj storiti, da bi bilo najbolj pravi
A Ljubljančani so se hitro prepričali, kakd nepotreben je bil njih strah. Francozje so se vedli proti njim prijazno in uljudno, kakor bi bili njih rojaki, ne pa sovražniki. Kar je Bernadotte obetal, tega se je tudi držal. Naložil ni Ljubljančanom nobenega vojnega davka; pustil jim je orožje, celd od meščanske garde ga ni zahteval. Vojaki so se vedli proti njim pošteno in celd uljudno, njih imetja in njih časti se res ni doteknil nobeden. Bernadotte jim je očito dokazal, kakd resno mu je bilo do obeta. Prčcej drugi dan po prihodu v Ljubljano se je francoski grenadir navzlic ostri prepovedi Bernadottovi venderle polakomnil in neki ženi v Gradišči šiloma vzel uhane iz ušes. Takoj, ko je Bernadotti zvedel o tem, velel je nesrečnega grenadirja nasloniti k zidu šentklavske
i) Vodnik ibid.
-) Mestni arhiv ljubljanski.
cerkve in ga ustreliti. Ljubljančani bi pač nikoli ne bili mislili, da so razvpiti jakobinci takd krotki in pošteni ljudje! Seveda je bilo Francozom takrat še mnogo do tega, da bi ljudje mislili najboljše o njih !
Drugič so bili Francozje v Ljubljani leta 1805. Ta pot pa Kranjcev niso takd iznenadili kakor leta 1797. Naša vlada jih je sama pripravila na njih prihod in jih poučila, kaj jim je storiti v takem slučaji. Dva dni, predno so prišli Francozje, razglasila je proklamacijo in v nji naročila, naj se vse višje gosposke v deželi z magistratom vred spojč v jedno sdmo deželno gosposko »concentrierte Landes Verwaltung«. Ta bode prevzela vsa opravila, ki so pripadala do takrat raznim višjim gosposkam. Nižjih gosposk po kmetih in tudi okrožnih glavarstev se ta razglas ni dotikal; ta oblastva naj bi ostala, kakeršna so bila.
Ljudstvu pa se je zabičevalo ne le vestno izpolnjevati naredeb te deželne gosposke, ampak še posebno se mu je priporočalo, naj se vede proti Francozu mirno in se mu ne upira, ker bi to itak nič ne izdalo; celd pa naj ga nihče ne žali ni z besedo ni z dejanjem. Tisti, ki bi se pregrešil proti temu, nakoplje si le najostrejše kazni, in morda še svoje sosede potlači v nesrečo. Deželna gospodska pa se bode trudila na vso moč, da od francoskega poveljnika izposluje prizanašanje deželi.1)
Dva dni pozneje, dnč 28. novembra, bralo se je že po vseh oglih nabito: »Ker je Francoz že v deželi, razglaša se proklamacija. Magistratu pa se naroča, da pouči ljudi po kmetih, naj se vedd proti fran-cozoin mirno, naj ne popuščajo svojih domov, sosebno pa naj ne odganjajo živine v hribe, ker je za kaj takega prisojena najhujša kazen. Ob sedanjem razmerji, ki se ne da predrugačiti, naj se ljudje drage volje udajo vojnim težavam.« 2)
Take besede niso obetale nič dobrega! In res je bil že prihod sovražnikov drugačen nego leta 1797. Takrat ni zaradi Ljubljane počila ne jedna puška; marzeljezo pevaje in z glasno turško godbo so primarširali Francozje v Ljubljano. Sedaj, leta 1805., pa je po malem že pokalo Ljubljančanom okoli oglov! Francozje so primahali namreč takd nepričakovano in vihravo, da se jim avstrijski vojaki niso mogli umekniti dosti hitro. V Slonovih ulicah so se srečali prvi francoski konjiki z odhajajočimi avstrijskimi husarji in poknili nekaterikrat drug v drugega.
Kakšen razloček med Francozi leta 1797. in temi! To niso bili več tisti ljudje, in Massena, njih najvišji poveljnik, ni bil Bernadotte! Prvo, kar so storili, bilo je to, da so jim napovedali tri milijone davka; gluhi so bili za vse zatrjevanje Kranjcev, da tolikega davka izse-
>) Mestni arhiv fasc. III.
-) Ibid.
sana dežela nikakor ne vzmore. Odgovorilo se jim je, da Napoleon hoče takd in da ni nobenega ugovora. Ker pa so se Ljubljančani Še nekaj obotavljali, dal je Massena zgrabiti najimenitnejše meščane in jim rekel, da jih bode imel zaprte, dokler ne bode plačan vojni davek. Vender to še ni bilo najhujše: Francozje so gospodarili v deželi, kakor bi bili prigrmeli vanjo Turki ali Tatarji; nosili so se oblastno in osorno, vsi, od najvišjega do najnižjega; v grabežljivosti in lakomnosti so prese-zali drug drugega. Najhujši med njimi pa je bil Massena sam; zaradi tega mu je tudi naše ljudstvo v neravno lepi pesmi ohranilo prav slab spomin.
Kakd so Kranjci, sosebno pa Ljubljančani, izdihnili iz dna svojega srca, ko so zaslišali, da se je sklenil mir in da Francozje odidejo iz dežele! Bili so samd devet tednov v nji ; od dnč 29. novembra do dnč 8. febru-varja, ali oskubli so jo v tem primeroma kratkem Času prav do dobra.
Leta 1809. so se Francozje bližali Ljubljani tretjič. Toliko strahu kakor ta pot Ljubljančani niso prebili ni leta 1797. Bilo je okolo Binkoštij. Dva ali tri tedne prej so užugali Francozje našo vojsko na Italijanskem in jo na vseh krajih potiskali z Italijanskega. V večjih in manjših oddelkih se je umikala po Goriškem, Koroškem in Kranjskem, Francozje pa za njo. Tistemu oddelku, ki je bežal po Kranjskem, bil je poveljnik hrvaški ban Gyulay, za njim pa je pritiskal in mu je bil vedno za petami francoski general Macdonald z 12.000 pešci in 1.100 konjiki. Naši so ga sicer ustavili pri Razdrtem, Podvelbom in v Logatci, toda zadržati ga niso mogli. Gyulayeva vojska se je zatd umeknila v Ljubljano, katero so^ bili že leto prej utrdili silno močno.
O teh utrdbah jc pisal Žiga Zois dnč 10. decembra leta 1808. jednemu svojih prijateljev, da so fortifikacije na Gradu in Golovci do malega že dodelane; vse je polno bastij, redut, baterij, čerdakov (Blockhäuser) in magacinov. Utrjevali pa so tudi Rožnikov greben, kolikor ga je do »Michelsruhe« in do »Cekinovega gradu« v Šiški. »Prvi nasledek teh utrditev je, da so naši lepo obrasli griči izgubili svoje zelenje, da se je iz bistriških in turjaških gozdov izsekal zadnji les in da so drva že sedaj za polovico dražja. Zatd pa pada tudi cena hiš kär vidoma. Recimo, da se bodo naši v Ljubljani branili, tedaj moramo biti pripravljeni vsaj na požare in pretresanje mestnih hiš. Po mojih oskromnih mislih bode Ljubljana prestala biti oskromna, prijazna, brezskrbna in tiha vas, kar je bila doslej. Upam sicer, da ne pride do käj resnega, vender me muči, da ne morem odriniti iz Ljubljane. Zatd vam častitam prav od srca, da ste .prodali svojo hišo.« *)
') Listina v Rudollinu.
(Konec prihodnjič.)
Očetov greh.
Povest. Spisal Janko Kersnik. (Dalje.)
T klekne, in druge ženske za njo.
L »Za dušo tajnice — za milostno sodbo — oče naš,
otri v sobici mati Barba še vedno z brinje vi m vršičkom Škropi blagoslovljeno vodo na babico; potem pa po-
^fŠSJ^pJ kateri si v nebesih!« — takd zveni polglasna molitev skozi ozka vrata, mladi mož na pragu pa moli za dnimi in odgovarja, ne da bi mislil, kaj šepetajo ustna: — »in odpusti nam naše dolge, kakor — —«
Ko odmolijo, vstane tudi on, stopi bliže in s tresočo roko po-kropi mrliča.
Potem pa naglo odide iz hiše, vrže suknjo na tnalo pred hlevom in seže po vile, da prične svoj vsakdanji posel pri živini.
Na Brezovo Poljano je sijalo jasno pomladno solnce. To je širok greben za Korenom, v gorenjem delu gosto zarasel z mladim bukovjem in krivim borovjem, v spodnjem izsekan in gol; visoko resje pokriva rdcčcilovato zemljo, v malih jarkih pa, ki se polagoma plazijo v dolino, prerasta vednozelen mah močvirna tla.
Tu v Brezovi Poljani ima poleg drugih tudi Kačon svoj log, ki mu daje steljo za živino in slaba drva za kurjavo; za käj drugega ta gozd ni.
V dišečem resji pokraj kolovoza, ki se vije povprek čez greben, leži danes postaren možič, očito utrujen, in obe pesti pod glavo tiščeč motri oblake, katere goni gorak južen veter po temnomodrem nebu. Poleg njega stoji širok kurnik, odet z razcapano suknjo; zakaj gospodar je golorok navzlic vlažnemu ležišču in nepretoplemu vremenu. Kaj je v kurniku, bilo bi težko ugeniti, da se ni časih iz njega oglasilo zamolklo mrmranje in godrnjanje, katero se vedno više in više stopnjujoč, naposled končava z zabrlizgnjenim »mijav«. In kadar je že preglasno, seže starec po kljukasto palico poleg sebe in udari na kurnik, veleč: »Miri« Plezanje in praskanje po kurnikovih klinih priča, da se ta-mošnji prebivalci neradovoljno odzivljejo povelju, potem pa je nekoliko časa vse mirno; a ne predolgo, in prejšnji prizor se zopet ponovi.
VII.
Po kolovozu navzgor priškriplje dvovprežen volovski voz; starec se nekoliko dvigne iz resja, da pogleda, kdo se pelje tod.
»Ahal Stari Kačon U zamrmrd in zategne debela ustna v za-ničljiv posmeh. Natd se vrže zopet na hrbet in stisne pesti pod glavo.
Ko bi bili kurnikovi prebivalci tihi in mirni, vozil bi Kačon mimo, ne da bi znal za te goste v resji; ampak prav sedaj zazveni ponovljeni »mijav«, in prestrašena junca hočeta glasno hropeč kar naravnost čez spodnji strmi breg.
»O-o-ooij!« zakriči Tomaž in trudoma ustavi svoja voliča. Oni v resji pa bije po kurniku in vpije: »Mir, mir!«
»Da bi te strela! Ti vražji Mačji boter — kdo pa je tebe privlekel semkaj!« pozdravi Kačon iz prva malone jezno, a potem, spo-znavši dnega, s prijaznim naglasom in licem.
Mačji boter — takd so res nazivali tega starca — vzdigne glavo iz resja, ali takoj jo zopet položi na svoje pesti.
»Ali sem ti na poti?« dč čmerno in malomarno, kakor bi govoril tja gori v zrak.
Tomaž potegne voliča v kraj pod košat bukov grm, s katerega jameta takoj hlastno smukati sveže zelenje; on pa, golorok kakor Mačji boter v resji stopa, svoj brinjev bičevnik v tla upirajoč, proti ogovorjencu. Tam potrka na kurnik in pravi dobrovoljno, kolikor more: »No — tu bode pa zopet nekaj grošev!«
Mačji boter se ne gane, ampak samd po strani poškili sedaj na Tomaža, sedaj na nasprotno stran; v njega možganih, ki niso bili takd okorni, kakor je bil videti njih lastnik, zavladala je sedaj le misel, kako je pač to, da je Kačon danes toli prijazen, ko se sicer ne mčni za takega berača, kakeršen je vsak dan Mačji boter, najsi nabere tudi poln kurnik mačk in mačkov. In ker mu je ta položaj popolnoma nejasen, ne zine nI besede, razven zategli »a av-av-av«, kakor bi od samega spanca ne mogel drugače nego zevati.
Tomaž sčde počasi v resje, potegne vivček in mehur s tobakom iz žepa in jame kresati.
To gane tudi botra v srce.
»Imaš li — Hrvata?« vpraša pomenljivo.
»Dober je, pravim ti,« deje Kačon in pomoli mehur botru.
»Časih se še dobi, časih; pa preklicano je trda zanjl« modruje dni, sedaj že sedeč in dišeči tobak tlačeč v zamazano pipo.
Natd sedita starca precčj časa molčč vsak na jedni strani kur-nika in puhata tobakov dim v sveži pomladni zrak. Vsak čaka, da
drugi pričnč razgovor; boter čuti, da ima Tomaž nekaj na srci, le-tä pa išče konca pravi niti, po kateri bi segel do namena.
Maček v kurniku se oglasi, in to naredi pravo gaz.
»Kje si pa ujel tega mucka, ki je takd togoten?« vpraša Tomaž.
»Lukčev je, Lukčev s Korena!« odgovori boter na videz pohlevno in malomarno; a izpod košatih obrvij pogleda prav zlovoljno svojega soseda.
»I — kaj že mačka prodaja Lukec? Kam je pa kozo del?« reče Kačon in zre srepo v drugi breg, kjer se prijazno odsvitajo bele stene zlatopoljske cerkve. A on ne vidi ničesar, nI bele cerkve, ni zeleno-obraslega bukovja za njo, niti debelih oblakov, ki puhtč iz njegove pipe.
»Koze treba otroku — vedi, KaČon, tisti mali punici!«'
»Čemu jo pa redi domä? Služit naj grč!«
»Kdo? Otrok?c
»I — kaj — otrok! Deklina naj grč služiti«
»Morebiti bi jo ti vzel? — A — kaj ti — ti si sedaj ,stari' kakor jaz — in govoriti ti ni veliko v hiši, pa vaša mlada jo morda vzame?«
»Hudič! Mdlči!« zakriči Tomaž in udari z bičevnikom po kurniku.
»Ne bodi — ne bodi — Tomaži Kaj bi iz suhega prelival v pusto? Ako te tvoj domači kurnik jezi, pusti mojega v miru!«
»Kdo pravi, da me jezi? Ampak ti klepečeš, kakor te navijajo drugi, in to klepetanje me jezil«
»Hm, hm,« zamrmrä boter. Premotril je naglo še jedenkrat vse dosedaj govorjene besede, in v njegovi prebrisani glavi se je začelo čudno daniti. Ta lisjak je že sedaj slutil, s kakim namenom je sčdel Kačon poleg njega. Kazalo mu je pa zatd, taktiko primerno urediti; zakaj prav bi bilo, da sam käj zasluži.
»Klepetam? Prav praviš, a menda samo moje kosti klepetajo 1 V žepu nimam ničesar nego krušne drobtine, in nimam si s Čim nosa obrisati! Za te mačke mi dä raholški mežnar štiri groše, in to bode pol leta za poboljšek — za tobak — za obleko; domä me pa mladi od mize gonijo, zunaj pod kapom imam svojo skledo. Pa zakaj ? Zatö ker mačke lovim in prodajam, da käj zaslužim.«
»Pravijo, da jih dereš!«
»Oj, sakramiš! Še nikdar nisem nobenega ubil, kaj li odri! Žive nosim, žive tja doli mežnarju, in ta stori potem svoje in prodaja kože. Zaslužim pa rad, zaslužim, da imam käj za poboljšek 1 Oj, tisto pa rad — zaslužim, zaslužim« —
Taktika Mačjega botra je bila prava, zakaj Kačon je sedaj ubral svoje lice v najprijaznejše gubč, zleknil se po dolzem v resji, glavo
podprl v levo roko in zadi za gorenj im koncem kurnika pogledal svojega tovariša.
»Boter,« dejal je sicer nekamo oholo, vender pa dokaj prijazno, »boter, nekaj lahko zaslužiš, ako ti je le käj do tega, prav lahko, in dovolj ti bode!«
Oni stori kakor polž, kadar se dotakneš njegovega rožička.
»Poštenega zaslužka se ne branim, pravim ti, Kačon ! Poštenega ne, saj me poznaš ti in vsi! Nikdo ne vč ničesar nepoštenega o menil«
»Res je, to potrjujem! Pošten sil Kar je res, to je res!«
Ko Tomaž nekoliko časa molči', vzbudi' se v botrovi glavi neprijetna misel, da utegne Kačon, ako predolgo premišlja o stvari, pri kateri je bilo njemu kaj zaslužiti, popolnoma umolkniti, in morda komu drugemu privoščiti omenjeni zaslužek. Zatd se mu vidi potrebno nekoliko osvetliti prejšnji strogo poudarjeni pojem o poštenosti.
»Ni li bil tisti svetnik — ali očak Jakob tudi pošten, ko je od brata grunt kupil za nekaj žlic graha ali leče?«
»Saj ni kupil grunta!«
»I no, ne vem, pa na gruntu je bil potem; dni, ki je prodal, pa je dobil doto in šel po svetu — kaj li?«
»Ne vem!«
»Jaz tudi ne! Pa pošteno je bilo kupljeno in prodano!«
»Prava je tal« pritrdi Kačon. »Prodano je prodano! Pa stoji Ce hočeš, nekaj lahko dobro opraviš 1 Prazna ne bode zate! Jaz bi rad poslal možd nekam, in ti bi bil pravi. Govoriti znaš in molčati tudi, pa zastonj ne bode.«
»Zakaj ne? Le govöri! Pa malo Hrvata daj!«
Tomaž radovoljno vrže mehur čez kurnik in nadaljuje:
»Glej, boter, ti hodiš mnogo na okolo, in danes si bil tudi pri dnem tatinskem kajžarji — pri Lukci.«
Mačji boter na vso moč vleče dim kresilne gobe väse, da mu ni treba odgovarjati.
»Saj veš, k tem ljudem ne morem in nečem, tudi ne, ako bi se mi pajčevine delale po želodci! Pa ti bi tam lahko govoril besedo kot mož, kot moj mož!«
»Zakaj ne?« pritrdi dni.
»Reci Lukcu, da mu dam sto tolarjev, ako pošlje svojo hčer kam odtod — služit — daleč odtod, kamor hoče, v Ljubljano ali v Trst, samd da grč. Sto tolarjev! Tvoja pa tudi ne bode zastonj!«
»Dobro govoriš, Tomaž! Ampak, če porečem Lukcu: ,Sto tolarjev', tedaj poreče on: .Dve sto'! Jaz rajši ponudim. ,Petdesetak'U
»Stdri, kakor hočeš — jaz dam sto! Če primešetariš, bode pa tvoje!«
»To je beseda!«
Kačonova voliča sta bila v tem do cela osmukala bukov grm in stopicala sedaj vkreber. Tomaž se dvigne, kakor urno se more, in kričeč svoj — »o-oo-oj«, tira živinčeti v kolovoz in potem, ne da bi se več ozrl, vozi v svoj log.
Tudi Mačji boter je zmatral dogovor za dognanega. Počasi vstane, ogrne capasto suknjo, vtakne kljuko svoje palice za trto nad kur-nikom in ga zavihti na hrbet. Štiri raznobarvene mačke se v njem plaho iztezajo po klinih.
Takd oprtan krene možič po ozki stezi nizdolu v trnjavski Graben in leze potem na nasprotni strani zopet čez grmovje in praprot, skrbno se ogibajoč obhojenih potov.
Poboljšek, ki ga je služil z ujetimi mačkami, bil je pač grenak! —
VIII.
Kačon bi ne bil mogel ujeti boljšega »možet« za to kočljivo poslanstvo, nego je Mačji boter. Ljudje njegove baže, zaničevani zaradi vkoreninjenih predsodkov in malone popolno izključeni iz druge družbe, sicer ne kaj izbirčne, imajo redno tanek sluh in čut za slabosti dnih, kateri se jih ogibljejo; in ker je proti njim navadno dobrota — sirota, zatd vedd tudi izkoriščati zäse vsak neprijetni položaj dnih preziralcev, v katerem jih tisti potrebujejo.
Mačji boter je hotel kaj zaslužiti, in sicer, kakor jc dejal, pošteno zaslužiti. Zatd so mu bili sedaj Kačon in Lukec, Lenčika in nje dete le mrtve številke, s katerimi je računjal, da pridobi sebi käj več: ne obljubljena odpravščina Lukcu, ampak svoj dobiček mu je bila prva skrb. Trebalo tudi ni za Kačona käj prihraniti, in ako bi dni ne bil takd odločno postavil obljubljene svote, pa bi se Mačji boter ne bil lotil mešetarjenja; ali sedaj je znal, v kakih mejah se je treba gibati, da sam pridobi käj prida.
Bilo je tri dni po dnem sestanku, ki sta ga imela s Kačonom tam v Brezovi Poljani. Lukec prekopava mali breg pod kočo, kateri je njega pristna svojina, in mati in hčer režeta krompir gori v veži; sedaj je čas, da se posadi. Lukec čmerno opravlja svoj posel, mnogokrat postaje in na motiko oprt gleda, kakd gredd oblački po nebu.
»Ej, ali si käj pognojil, Lukec?« zazveni doli s steze znan glas.
Mačji boter je stal ondu, opravljen kakor vedno, toda brez kurnika.
»Morda imaš käj gnoja na prddajo? — Mačjega kajli?« zaroga se Lukec, katerega je botrovo vprašanje silno ujezilo; zakaj kar je bilo gnojä pri hiši, hranil ga je vedno za mali zelnik; drugo setev je morala rediti puhla zemlja sama.
»Ne bodi, ne bodi!« tolaži ga boter in grč počasi proti koči.
Lukec vrže motiko v razor in stopa za njim; ženski pa vzameta košaro s krompirjevimi krhljiči in jih ideta sadit v breg.
»Krompir, krompir — to je dobra reč!« deje boter in sčde na surov parobek pod kapom.
»Kje si pa kurnik pustil?« posmehne se Lukec.
»Čemu vprašuješ? Saj itak nimaš več v prddajo za moj kurnik ?«
Lukec požrč ta zasmeh.
»Dä, dä, krompir,« povzame Mačji boter razgovor iz nova. »Jaz še pomnim, ko smo ga prvič dobili; in ti tudi 1 Nekaj pred Francozi je bilo, mati so ga kuhali in pa sestra moja — saj si jo poznal Uršo, tisto, ki je šla potem v Trst —«
»Dä, dä! Je li umrla? Slišati ni bilo o nji?«
»Oh — živi, živi in dobro se ji godi — takd pravijo; pa zame se ne mčni več. I, čemu tudi? Vsak zäsc, to veljä dandanes!«
Lukec prikima in sune kos trhlega polena izpod nog.
»Pa vedi, tam v Trstu ni slabo! Službe niso pod nič,« nadaljuje Mačji boter, ki je takd naglo dobil prehod od krompirja do Francozov, od njih do sestre Urše in od nje v Trst ter je imel sedaj le še korak pred sabo do pravega predmeta.
Jaz tudi takd trdim ! Vsak dan pravim naši deklini, naj grč tja! Delati mora povsod, tam pa dobi denarjev, da jih lahko prihrani!«
Botru se razjasni obraz, da je za trenutek videti kakor ščip, ko prileze zvečer izza gorč; toda takoj ga zategne v resne gubč in poškili nekoliko doli v breg, ali sta ženski takd daleč, da ne moreta slišati razgovora.
»Lukec, semkaj sčdi!« veli natd pomenljivo in se na pol odmakne s parobka.
Oni sluša in deje samd radoveden: »Kaj bode?«
»Lukec, jaz vidim nekaj, kjer bi se dalo käj zaslužiti! Poslušaj in potem govori! Dobro bode zate, in menda odpade tudi zame käj.«
»Le govdri!«
»Glej, Lukec, čemu rediš sedaj dvoje domä? Stara in ti lahko sama obdelavata to-le njivico!«
»Kaj? Kam pa otrok? Lenka grč lahko služit, pa otrok?«
»I, kaj? Naj grč sama! Otroka pa ti rediš, ako käj dobiš zanj.«
Lukec sedaj ra zu meje, kam meri boter. Počasi dvigne desno koleno in sklene roke pod njim.
»Koliko bode pa dal?« vpraša in guglje koleno v rokah.
»Koliko? Ne vem, ampak — če hočeš, če si zadovoljen, poravnam jaz to stvar! Saj vem, kakd je vse to, in če le hočeš, ako le midva hočeva, zaslužil se bode denar.«
Lukec je sedaj dobro vedel, da boter ne govori kär takd iz svojega nagiba, ampak da je poslan semkaj. Samd to mu še ni bilo jasno, kaj namerja ta mešetar.
»Bode li Kačon vzel otroka?« vpraša malomarno.
»Bčži, bčži! Tega mu vender ne ponudiš! Ampak — recimo: Lenka naj grč odtod — v Trstu se hitro dobi služba! Otrok naj pa ostane!«
»Hehe! Ali se Kačon boji Lenke?« zasmeje se Lukec trdovratno in zbadljivo.
Sedaj spoznä tudi Mačji boter, da se jc izdal in da treba nastopiti drugo pot. Udari torej kär po sredi.
»Vedi, Lukec — štirideset križavcev ti odšteje stari Kačon takoj na suhem, ako pošlješ dno deklino — v Ljubljano, v Trst, kamor hočeš! Samd, da je ne bode tukaj!«
Štirideset križatih tolarjev! To je nekaj, česar Lukec svoje žive dni ni videl skupaj. Kär zašumi mu po ušesih. Ampak on je oprezen mož.
»Sto jih mora odšteti ta bogatin!* vzklikne na glas.
»Toliko pa ne bode dal!« odmaje boter.
»Kakor hoče!« razjezi se Lukec. »Pa naj mu rajši hodi vsak dan mimo hiše in naj ga spominja krive prisege, katere so deležni vsi — vsi, kar jih je tamkaj —«
»Mdlči, mdlči, Lukec ! Takd ni govoriti; s tem si ne zabeliš soka! Mene poslušaj! Ali hočeš štirideset tolarjev ?«
»Sto — takd sem rekel!«
»Ta je prazna!«
»I, no, ako pač mora biti: osemdeset jih bode! Pa ne vinarja menj!« deje Lukec po kratkem premišljevanji.
»Ne bodi brezumen! Saj poznaš Kačona! Ako jih primakne še pet, tedaj je pa konec!«
»Pa bodi!«
»Torej petinštirideset!«
»Ne, osemdeset, takd sem rekel!«
»Pomisli, Lukec, da plačuje stari! Morda je danes še pri volji dati to. kar sem rekel, jutri pa besedo snč! Petinštirideset — ako ti
je prav, pa udari, in jaz grem k staremu. V teden dnij bode denar tu, deklina mora biti pa tudi že — kjer hočeš, samd tukaj ne!«
»Vrag vzemi vso Kačonovino!« razhudi se Lukec in gleda na raztr gani kap svoje koče. »Zadnjo besedo bodem govoril: Šestdeset naj dä —«
»Jaz tudi zadnjo: vprašal bodem Kačona, je li zadovoljen dati — petdeset!«
Sedaj je pa Lukec trdovraten, in dasi Mačji boter dvakrat vstane in odide ter se zopet vrne, vztrajajoč pri petdesetih, dni ne odjenja od šestdesetih.
Ženski sadita krompir že v zadnjem konci njive in vsak čas se morata vrniti proti domu.
»Dobro!« prav boter, »ako bode Kačon zadovoljen!«
Bal se je že, da vse spodleti, ako mati in Lenčika kaj zvesta o pogodbi, predno je sklenjena.
Ali tudi Lukcu je do tega; zatd si sežeta oba poštenj aka v roke, in boter odide zadovoljen naravnost proti KaČonovini. —
Teden pozneje, ko Lukec nc spi v slami nad kozjim hlevom, ampak izteza svoje kosti v hiši na široki klopi poleg peči, zdajci za-čujc trkanje na okno.
»Ahä!« reče in se splazi tiho tja.
Trkanje se ponovi.
»Lenčika! Lenčika 1 Odpri!« šepne nekdo zunaj.
Lukec odprč lino, in bledo lice Kačonovcga Janeza se prikaže v okviru.
»Ali si sama, Lenčika?« vpraša potihoma
»Nä, lopov!« zarohnt Lukec iz temč in sune s pestjd dnega v obraz, da se opoteče izpod kapa. »Nä, kar si zaslužil iz davna, ti kri-voprisežnikl Ne bodeš več hodil semkaj — deklina je šla!«
Rekši zaloputne okence in tava, roke maneč, proti klopi pri peči.
»Šestdeset križavcev — šestdeset —!« takd godrnjä, ko ga že objemlje spanec. »Pa tega sem tudi plačal!« —
Mladi Kačon pa bega po strmem bregu proti domu ; ne zna in ne čuti, da mu krvavi lice od Lukčevega udarca, niti jeza ga ne iz-prehaja zaradi tega.
»Deklina je šla!« dejal je razljučeni starec; »Lenčika je šla — ne da bi mi bila povedala, kam in zakaj!« ponavlja si Janez.
»Kam je šla — zakaj je šla?«
V gošči pod Lepim hribom zalaja lisjak, in njega zamolkli glas dolgočasno odmeva od nasprotnih brd.
(Dalje prihodnjič.)
Jezikoslovne črtice.
II Možat ali moški:
Možatost, ti nedolžna preganjanka, ki te nihče ne vzame v obrambo in varstvo, dovoli, da poskusim — dasi nespreten in malo srečen zagovornik — braniti tvoje pravice in te varovati nasilstva, saj poskus hranitve ni nemožat in ne menj časten od napada. Seveda nama ni do tega, da bi obveljala ravno najina, zaradi tega se torej ne lotiva ugovarjanja, ampak zgolj iz resnicoljubja. Pravicoljubnemu človeku namreč mora hudo deti videčemu, da ti jezični sodniki odrekajo tvoje sedaj veljavne pravice in ti namesto njih vsiljujejo že zastarelo veljavo, o kateri gotovo sama priznaš, da je nimaš več. Pa je že taka na svetu, da ljudje v svoji oblast-nosti radi utrgujejo in kratijo pristojne pravice, a potlej v odškodbo kali vsiljujejo navidezne dobrote in nepristojne sposobnosti. — Toda k stvari!
V oceni druge Sketove čitanke (»Ljublj. Zvon« XI., 314-) čitam: ,Oblika možat (104. 13 in 110. 58) ne pomeni männlich, ampak reich an Mann, kakor se je to že pogostoma poudarjalo.* Poudarjalo res da se je, in to večkrat, toda vselej napačno in krivično. Da jc trditev odločna, zatö ni še resnična. Ker sem pa omenjeno čitanko ob natiskavanji posameznih p61 tudi nekaj pregledaval in sem torej nekamo sokriv pri slovniških nedostatkih te knjige, čutim se pozvanega, da se oglasim kot ex oflfo zagovornik preklicane možatosti. Kakor znano, pisalo se je proti besedi možat v »Ljubljanskem Zvonu« (IX., 759) ter v ,Dom in Svetu* (III., 188.), a zanimljivo je vender vedeti, kdo je bil pravi oče te obtožbe. To pa menda ni bil nihče drugi, nego pokojni pisatelj in slovničar slovenski, Levstik, ki je pri neki priliki v svoji slovničarski gorečnosti očital Jurčiču, da nam je on to besedo ,zapljunil* v slovensko slovstvo. To očitanje je bilo seveda prenagljeno in krivično, zakaj beseda je vzrasla med närodom ter v običnem pomenu še danes živi med njim, in naše preprosto ljudstvo v svoji nepo-pačeni govorici pogostoma (in to tudi po Dolenjskem) rabi rečenice: možato govoriti, t. j. resno in odločno govoriti, možato, t. j. neustrašeno se postaviti i. t. d. Da je torej Jurčič to besedo vzel od näroda, o tem nikakor ni dvojiti, kakor se mi sploh zdi popolnoma verjetno, kar (II. 184 izbr. sp.) poudarja sam o sebi, da je rad zahajal med stari kave, koreni-časte in nepopačene Slovence, da bi se med njimi in iz njih navzel pravega närodnega jezika in značaja. Sicer pa je bila ta beseda že pred Jurčičem zabeležena v slovstvu. Nahajamo jo v rokopisnem slovarji Krškem »Dictionarium latino-carniolicum« pod besedo masculus, od koder jo je v svojo slovnico vzprejel Miklosich — in nahajamo jo tudi v Murkovem slo-
varji (pag. 198): mos hut, adj. mannhaft in moshatoß f. die Mannhaftigkeit. — S tem bi bila po našem mnenji veljavnost besede možat dovolj podprta. Toda naši slovničarji se za take razloge niso dosti zmenili, ampak širili so brezpreudarno tisti I^evstikov ix 0; -Tsposv, češ, možata je tista žena, ki ima možd, kakor ženat znači možži, ki ima zenö, kakor je tudi gorat kraj, ki ima gore, in uhat človek, ki ima velika ušesa i. t, d. — Opirali so se pri tem na staroslovenščino, ki ima zabeleženo M&iKarn 'j-zvftp-j; viro subdita, t. j. unter des Mannes Gewalt, verheiratet — sklicevali so se na ruščino in srbščino. O, kakö daleč hodimo časih pri nas po slo van šč i no, da bi v slovenščini utrdili käj neslovenskega! — Večkrat je bilo namreč že povedano, da ,stara slovenščina le imej svoje pravice, naši zatd ne jemljimo njenih*, v stari slovenščini je torej pridevnik možat morda res imel navedeni pomen, v novi ga nima in ga nima. Kaj bi rekli tistemu, kdor bi v novi slovenščini hotel odsloviti n pr. besede: smola, postelja, veja, majhen i. t. d. ter bi namesto njih priporočal: pekel, oder, kita, hud i. t. d.? In vender je menda malo drugačno ravnanje tistega, ki za udomačene izraze: neoženjen, neomožena, samski, samec, samica i. t. d. priporoča posiljeno ustrojenko neženat (ledig) Kajpada, do samostalnika ncženatec (Hagestolz) bi bil le še majhen korak. — In če potlej ta slovničar še nadalje modruje, da je v slovenščini smešno, ako kdo pravi, da je govoril možato besedo — češ, to je: ein verheiratetes Wort — tedaj se nam taka sodba, ki hoče biti zasmcšljiva, mora zdeti le sama smešna, kakor jc tudi smešno, če v »Sve-tinovi hčeri* (,Slov. Talijc* 56. zvez.) na 32. strani še neženati Dragan na 62. strani pozabi svoje nenaravne in prisiljene neženatosti ter naravno in vsakdanje povč, da ni bil nikoli oženjen; — seveda ko bi bil ostal zvest in dosleden svoji ulogi, dejal bi bržkone, da ni bil nikoli ženat, ali da je bil vsekdar neženat. — Nenaravna prisiljenost lahko pozabi svojo nalogo, prirojenost se ne izpozabi.
Dragi pisatelji in slovničarji slovenski, treznega preudarka nam treba, kam pridemo z nerazsodnim novotarjenjem in z neprilično gorečnostjo ! Če to vzprejmemo, kaj ne, to morda ne bode dolgo, da začnč kdo učiti, češ: gospod, ki ima psa, je psat, a mož z mačico je mačati mož, in gospodar, ki ima v hlevu mnogo glav živine, je živinat. Utegne se potem zgoditi, da začnd naši pri|>ovedovalci (novarum rerum cupidi) vse vprek govoriti o sinatih očetih in hčeratih materah in snubatih lepoticah. Če kdo vse to umeje ali ne, o tem kajpada ne bode dosti vprašanja. — No pa, vsaj imamo slovnike, tedaj pa zapišemo te klasiške iznajdbe v slovnike, in kdor je takö izneslovenel, da ne čuti več močf in cene sufiksa >at*, poglej za vsak slučaj v slovnik, da si poživi obnemoglo jezikovno zavest. —
Recimo torej, da je pridevnik >možat* imel v stari slovenščini pomen ■»maritatus* (dasi človeku po sili misel uhaja na Habdeličev »ženjat* za ženat uxorabUis, češ, da bi tudi , možat* utegnil biti samö = z^mužen, heiratsfähig — tedaj bi Horacijeva Lalage (Od. II. 5) še ne bila niti ženata niti možata, dna Preščrnovega jezičnega dohtarja (43) morda tudi ne!) — recimo, da je možat pomenilo nekdaj »verheiratet*, toda mi nismo več stari Slovenci, ampak smo Slovenci devetnajstega stoletja, in sedaj se vse vprek med slovenskim ndrodom govori in piše možat in moški promiscue z jednakim pomenom, kakor v nemščini »mannhaft« in » männlich*. To je istina, na katero se treba najprej ozirati, potem šele vprašajmo (če nam je do tega) tudi staro slovenščino, kaj pravi ona. Če pa potem v ,Lex. palaeoslov.* najdemo MfRwarn vravopo;, zaradi tega še ni nemogoče, da bi bila beseda poleg navedenega pomena tudi že tedaj imela še drugega, kakor mi tudi slučaj, da Trubar in Dalmatin z drugimi protestantskimi pisatelji vred pišeta moški in ne možat, nikakor ne dokazuje, da ta beseda v njih döbi še ni bila spočeta s svojim sedanjim pomenom. — (S tem pa še ne trdim, da je bila). Nikdar namreč še ni noben pisatelj zapisal vseh besed svoje dobe. —
Sedaj pa si oglejmo nekoliko natančneje slovniški temelj, na katerega menda naslanjajo nasprotniki svojo neusmiljeno obsodbo možatosti. Kakov jc pomen priponke at? — Da ni dovolj za sufiks at samd to, da kdo k<\j ima (pomni klasiško definicijo: možata je žena, ki ima moždl!), o tem pač menim, da nihče več ne dvoji. Sicer bi bil, kdor ni odkrit, klobukat ali kapat, in naš Vodnik (da je bil v slovenščini izurjen bolj po modernem ukusu) bi bil moral imenovati diskalceata Marka Pohlina nečevljatca, ki\j ne? Nosati in uhati bi bili potem vsi, ker vsi imamo nos in ušesa. — Samö golo , imetje* stifiksa at ne provzročuje in ne opravičuje. Pojdimo dalje. Šuman (pag. 234) učf, da atx> čini iz samostalnikov priloge, ki zna-čijo obilost önega, kar deblo pravi. Obilost tedaj. — Toda tudi to še menda ne precizira dovolj at-ove zmožnosti. Res je sicer, da lasat še ni, kdor bi imel vrhu glave — kakor železnega kancelarja navadno rišejo — tri lase, a bradat ne, komur poganja na bradi nekaj kocin, ampak kdor ima mnogo las in gosto dolgo brado. Toda če naglašamo samö obilost, utegnil bi zopet kak čudak misliti, da je možatost = -olvzvSpia, a žena-tost = mnogoženstvo, die Vielweiberei. — Privzemimo še Miklosichevo ozna-čenje našega sufiksa: (II. 182.) >atb bildet Adjectiva, welche von Substantiven stammend, den mit dem Gegenstande des Thema begabten bezeichnen.« Tedaj pridevniki, tvorjeni s priponko atb, značijo obdarjenost s tem, kar osnova zaznamenuje. — Evo ti, torej je možata z možem obdarjena, saj je mož ženi, a žena možu dar božji. — — Le polagoma! Za
izrazom »begabt« menda tu tiči neka bolj tesna zveza, neka spojenost. Saj časih pomenijo pridevniki na at naravnost snov, od katere je käj narejeno, n. pr. usnjat (ledern), kämenata miza (steinerner Tisch) i. t. d. — In le pomislimo, da usnjat ni usnjar ali čevljar, ki ima mnogo usnja v zalogi, njegov predpasnik pa je usnjat, če je od usnja. Rogat ni roženinar (Hornarbeiter), pa imej še toliko rogov, a vol je rogat, ki mu rogovi ras 16. Košat ni tisti, kdor nosi koš na hrbtu (bodisi krošnjar ali prosjak, gnojar ali lončar), nego tisti, ki je širokega in močnega koša (Brustkorb), ali pa kdor se takö obleče in našopiri, da je videti širokega koša. Košato je tudi drevö, ki ima velik koš (Krone des Baumes, Orbis arboris); a drevö je takö tesno združeno s svojim košem, da je koš bistven del drevesa, in da se drevö brez koša misliti ne dä. — Dasi pa seveda ima vsako drevö koš (Krone), vender imenujemo košato le tisto, ki ima posebno razvit koš, in dasi ima vsakdo kolikor toliko koša, imenujemo vender košatega samö dnega, kdor se odlikuje s svojim košem (Brustkorb). Košata pomeni tudi = v drugem po-jasu; in košat v prenesenem pomenu = prahlerisch n. pr. (Koritko III. 105.):
Vino stori revne bogate, De imajo zadosti blaga, Tudi imajo besede košate, Ko se prav napijejo ga.
Primeri tudi Preščrna:
(29. 17) Vč K raj nice ste košate — (45. 20) Lčp junrfk serce bil vnčl je
Gospodične zl6	košate. — (stolz.)
Nikdar pa ni košat, kdor bi imel koš oprtiv, ki ga pa lahko odloži. Vreča z volno natlačena, polna volne, zatö še ni volnata, volnata pa je n. pr. ruta od volne tkana i. t. d. — In če vse to obrnemo na naš slučaj, tedaj nam je pač umevno, da ne bodi možata žena, ki ima moža poleg sebe kot soproga (nestanovit imetek), nego da se imenuj možat mož, ki ima käj mozä v sebi, ki je mož skozi in skozi, mož, kolikor ga je od nog do glave (jeder Zoll ein Mann). — —
Kaj pa moški? Kaj znači priponka ski? Slovnice nam povedö samö to, da je ta priponka drugotna (secundär) in da tvori pridevnike iz samostalnikov, redkokdaj iz pridevnikov, ter jo primerjajo grški -t/.o, lat. ~icu got. -isk, n. pr. irotapuco;, publ-icus (iz popul-icus) i. t. d. Takö posredno zvemo, da znači pristojnost in zadevnost (Zugehörigkeit), lastnost in posebnost (Eigenthiimlichkeit). Moško je tedaj to, kar je možu lastno in pristojno, kar ima nekaj moškega na sebi, kar je za rnožd spodobno i. t. d. Vender ne smemo prezreti, da je ta posebnost in pristojnost časih osnovana nekamo na zunanjem videzu, in da imenujemo moško večkrat tudi to, kar
je le po zunanjosti možu spodobno, a je le bolj ošabno in oholo. (Primeri: »K kako je moški, še ne pogleda me ne«).
Tudi nemški , männlich* zaznamenuje zunanjo podobnost, tedaj = männlichen Körper habend (Kluge 211). Primeri Miki. Et. VV. pag. 169: der Stamm lik- bezeichnet Aehnlichkeit, Erscheinung. Mannhaft (možat) pa je napravljen s sufiksom haft (kor. h ab v glagolu haben), ki pomeni: mit etwas behaftet, mit etw. (innig) verbunden. — Dandanes pa se je tudi v nemščini razloček med »mannhaft* in „männlich* skoro popolnoma izgubil, in jednako tudi v slovenščini dostikrat ne delamo razločka med »možat« in »moški«, dasi se ta ne dä popolnoma zatajiti, in je moški prav za prav možu sličen, možu podoben, a možat = moški skozi in skozi, moški v svojem bistvu. — Sufiks al\> tedaj zaznamenuje obilost in polnoto; zajedno pa tesno spojeno pristojnost. Možatost je vsa moška zajetnost, moštvo v vsi popolnosti. —
Ob to ne mešajmo jezika ter vsaki besedi pustimo njeno značenje l Bodimo torej, dragi Slovenci, v vseh reččh ne samo , moški*, ampak tudi »možati«, bodi nam ne samö do videza, ampak tudi do bistva in istine! —
L. P.
K tretjemu sešitku Wolfovega slovarja.
(Konec.)
Ju-email m. 1.) kravji in volovski gobec. 2.) nekova sliva. — fuČkt-riti, trim = fučkati. — fufnjati skozi nos govoriti = hohnjäti. — fafnjavec m. kdor skozi nos govori. — fuglolov m. trioglat čižmarski žebelj (madj.). — fundävati impf, od fundati. — fCintuš m. koža za podplate. — fiira f. i.) Unterfutter; podstava: sukno ali platno, ki se deva pod suknjo. 2.) ime kobili. — furdac: iti na furdäc = iti na potep, potepati se. — furdlta f. kolec, od katerega čižmar dela čavlje, tudi: drevö, na katerem čižmar obrača čižme. — fürek m. 1.) trček ali štor, kar ostane v zemlji, če se poseka drevö. 2.) prostor med dvema stolpoma na lesenem stanji. 3.) majhen človek. — füta f tisto, kar imajo žene zvezano zadi na glavi. — futovdti peti kakor futač. — gäZica f. jermen na bičalu = nälovka; popove gačice = zimolez. — güjka f. palica ali šiba nakriž zabodena v zemljo za znamenje, da se ne smč hoditi onöd. — galek galka adj. = grenek: to je galko. — galijem m. neka morska ladja. Habd. ad 583. — galomböci m. pl. neko jelo (madj.). — galžeujdk m.
der Galgenstrick = obeSenjäk Habd. ad 419. 492. — gdta f. mostič čez jarek od šibja. — gävezica f. neka hruška trpkosladka. — ge-bati gebam in gembati gembam zaleta vast o hoditi: dete geba, kadar hodi na ornega; pijanec se geba, kadar se popikava od jedne cestne strani na drugo — gec m. ime volu. — gzmant m. der Diamant — gegakati geg£čem schnattern, gos gegače. — gčgati, nekako hoditi. — gegčkati gegččem: raca gegeče. — (fijka f. ime kravi. — glra f. grintava gera je jelo od mesä, sira in ajdove kaše (od Gera Gertrud). — glrba f. gibanica. —gica f. ime beli svinji. — girpa f. zvaljano testö, pečeno in z maščo polito, zove se tudi pälka. — gizdavica f. = gizdavka. Zagrebee 2.28 kade iščeš za-ručnika tvojega, o gizdavica? Eh na postelje. —gläka f. = dlaka Škvorec 243. — gldsati verlauten Habd. ad. 719 tak od njega govore, to glasaju. — glasitelj m. Trplak psi. 68.12 gospoud da rejč svojo z velikov vnožinov glasitelov. — glavUtičje n. vrt, kjer rase glavatica. — glav cz adv. = po glavi, postavim: vleče koga glaves, to je vleče ga, da mu buta glava ob tla. — glavoizgubljenje n. to nč istina za glavoizgubljenje, rekla je žena iz Čučerja kraj Zagreba. — glav f ten adj. Schwindel erregend. Habd. ad. 489 nego je za to . . zärka pšenica od glavovrtne ljuljikc. — yletva f. = dleto. — glöban m. jak, a neroden človek. — globdr m. Nagy na v. 193 gviišno je, kaj je pout sunca ne polojna globära, nego cejli okrougli bčg. — globnš m die Kugel, Flintenkugel. Habd. i dr. — globušec m. dem. od globuš. — glddara f. neka breskva. — gin banja f. = lubanja. — gluhoprda m. = glušec, porogljivo. — glUmpa f. glumpasta ženska. — glump&k m. = glumpec, Habd. — gmaz gmäza m. das Reptil, vse, kar leze. — gmazčti gmazim sprudeln 2.) = gomazčti. — gmohniti gmöhnem = udariti. — gnjača f. die Mulde (v Zagorji) morebiti za dndča kakor gletva za dleto. — gnjeduš f. ime kravi. — gnjdždriti se = gnesti se, o deci. — gdbač (gubač) m. die Knopper. — gobdča (gubača) f. svinja z dolgim rilcem. — gdcek (gucek za gudcek) m. mlad prasec. — gddek m. = göcek. — göjca (gujca) f. mlada prašiča. — goUnka f neka breskva, tudi golica in gol ična. — gomböci m. pl. neko jelo, iz madj. gomböcz der Knödel, Kloss. — goreč m. nekov veter. - gorkoča f. = gorkota, Zagrebee 1.284. — gošČinje n. das Gastmahl; beseda zeld navadna med närodom in po knjigi.
M. Valjavec.
LISTEK.
Kamnik, zemljepisno-zgodovinski spis, sestavil, izdal in založil Ljudevit Stiasny (učitelj v Kamniku), tiskal Kleinmayr & Bamberg v Ljubljaui 1894. Prodaja se po 1 gld. 20 kr. pri založniku in tiskarji. Knjiga šteje 175 stranij v osmerki, olepšana je s 35 podobami, (posnetimi po Simovi knjigi »Im Gebiete der Steiner Alpen«) in ima ta-le obseg: Zemljepisni obraz; Zgodovina mesta; Zgodovina fare in cerkva; Zgodovina šole; Pravljice in pripovedke; Glasoviti Kamničani in Dodatek (slovenska prisega iz XVIII. stoletja). Ta knjiga je lepo obogatila naše domoznansko slovstvo, ki se je začelo med Slovenci marljiveje gojiti šele zadnja leta, in njeno mičnost povzdigujejo zlasti pridejaue slike, kakeršnih zeld pogrešamo pri drugih jednakih publikacijah. Leža in okolica kamniška sta opisani zelo slikovito; ali ker bode knjiga rabila za pomoček učiteljem vsega okraja, zato pogrevamo v nji nekaj statistiških podatkov o okrajnem glavarstvu kamniškem ter nadmorskih višin najvažnejših gord in sedel. Izvestno je, da se je Kamnik zaradi tega razcvel tako zgodaj, ker je imel ugodno, skrito ležo ob prehodni cesti s Kranjskega v gorenj o Savinjsko dolino, bodisi čez Črno, bodisi čez Kozjak. (Še dandanašnji se vozijo Štajerci na kraujska božja pota skozi Kamnik, a prej so se še bolj). Zato pa je mesto tudi propadalo, ko so se odprla nova trgovinska pota, a temu propadanju Benečani niso nič krivi (str. 29). Z zgodovino mesta je tesno zvezana tudi zgodoviua gospodov na Starem gradu. Tu nahajamo najprej poseben rod kamniških vitezov, »Ritter von Stein«, n. pr. že leta 1202.: Gerlochus de Stain; leta 1229.: Vergandus de Stain in Otto de Stain; leta 1247.: Gerloh de Staine; leta 1248.: Werso de Stain; leta 1257.: Marquardus et Waltherus de Stain i. t. d. I,eta 1345. se imenuje vitez Ivan Kamniški (Izvestja I. 9.) in prav isti leta 135b. v italijanski obliki »Anzel di Stayn« (Mon. Slav. merid. III. 310) Ta pa menda ni bil lastnik Starega gradii, nego le plemenit vojak, ki je ponujal svojo službo raznim vladarjem. Vender čitamo še leta 1362. o Gerlochu Kamniškem, ki je bil priča, da je prodal Nikolaj Summerekker (t. j. Smrekar) svojo hišo in utrjen dvor (»Purksäss«) ob Dolenjem gradu v Kamniku Nikolaju Kolovškemu (Mitth. d. hist. Ver. f. K rain, 1861, str. 51, regest. 52). — Opisujč mestne utrditve, naj bi bil g. pisatelj natančneje zabeležil, kje so stala vrata proti »Grabnu«, ker se ta še dandenašnji najlože pokažejo. Dobro bi bilo tudi povedati, katere sedanje hiše so bile nekdaj »dvorci« raznih samostanov (27). Namesto »špital« (20 in pozneje) naj bi se rabil rajši izraz gost inj ec (hospicij), ker ta bolje odgovarja namenu one ustanove. Neumevno je, kako more g. pisatelj rabiti obliko »Otaker«, namesto povsod znane O t oka r (še Dimitz piše »Ottokar«), Pri zgodovini mesta Kamnika naj bi se še povedalo kjtj o prazgodovini, o gradiščih v okolici, o rimskem kamenu »Caio Dindio« in o onem pri Sv. Primoži. Važno je poročilo, da je cesar Ferdinaud I. v svojih denarnih zadregah dnč 17. nov. 1533. leta obetal in dnč i. apr. 1535. leta tudi zapisal Stari grad Vitu in njegovemu sinu Frančišku Thurnu (iz goriške rodovine), »najvišjemu dednemu deželnemu dvormku na Kranjskem«, (prav tako tudi Polhov gradeč in Fužine; Rudoliiuum I 48). Pomembno je tudi, da je jedna izmed treh kapelic na Malem gradu posvečena sv. Elgidiju (sv. »Loju«), patronu kovačev! — Davki, katere so plačevali meščani (41), naj bi se naveli po Milkoviči (Mitth. Mus. Ver. f Krain, 1889, 39) in takisto meje deželnega sodišča kamniškega (49). Iz Milkovičevega opisa i/.vajamo, daje pač še Kolovrat spadal pod Kamnik in bržkone tudi kokerska dolina do Jezera, a nikakor ne kakov del Štajerske. Ali se »Sand Thomas« res išči v Dolini, nad Sv. Heleno, ali morda v Dolu (tam je Tomažev malin), ali pa verjetneje v Krašnji, kjer je župna cerkev sv. Tomaža, (tudi Loka
je tam blizu, ki se omenja v isti župi pri Milkoviči str. 31)? — Zelo hvalno je, da se je g. pisatelj oziral tudi na krajevne pripovedke, le škoda, da jih ni vzprejel več in da ni rajši zapisaval iz narodovih ust, nego da je posnemal modernega pesnika. Tisto modrovanje o kamuiškem jezeru na str. 137. je čisto nepotrebno, ker v zgodovinskih časih jezera v Kamniku gotovo ni več bilo. Na močvirnat, vodat svet pa kaže mestna patrona sv. Marjeta, ki se vidi tudi v mestnem grbu, le da je tu pomešana in združena z zakleto deklico Veroniko, ki ima ribji rep. Ta spominja kozmogoniške pripovedke o »ribi Fa-rouiki«, ki baje drži vso zemljo : »če bom jest z repom zvila — Ves svet se stresel bo; Če bom pa hrbet zvrnila — Ves svet pogubljen bo!« (Vestnik k »Zori«, 1S73, str. 176). Otlina z zakladi na Malem gradu se omenja že leta 1263., ko je Friderik Ortenburški zapustil svojemu bratu Henriku »antrum et Castrum Lapis« (Šumi, Urkun-denbuch, 249). — Jezik je gladek, vender nahajamo nekaj manjših pogreškov: rokodeljci (25), ukužen (m. okužen 32), odlok (m odlog, 33), Varaždin ni na Ogerskem (32), in v Beča h (37) nikakor ne gre pisati, ker ljudstvo izgovarja : Bčč, Bččd, a v starih listinah se piše »Fiitsch« (Milkovič, 49) in uradni imenik rabi torej pravilno obliko »Buč«.
S. R.
Didaktika Jana Amosa Komenskega. „Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani" jc osnovalo posebno pedagoško knjižnico, v katere prvem zvezku je nadučitelj g. Jernej Ravnikar priobčil prevod Komenskega „Didaktike'*. O tej knjigi, slovečem delu slavnega pedagoga, zdi se nam vsaka priporočila beseda odveč; potrebno pa je, da izrečno pohvalimo „Slovensko učiteljsko društvo", ker se je lotilo izdajanja pedagoške knjižnice, in g. Ravnikarja, ker je oskrbel lep in gladek prevod. Cena 50 kr.
Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko imajo v 2. sešitku to-le vsebino: Prof. S. Rutar poroča nadalje o izkopinah pri sv. Luciji blizu Tolmina, prof. dr. I'"r. Kos- priobčuje regeste k domači zgodov.ni devetega stoletja, prof. Jos. Apih razklada v zanimljivem članku, čegar gradivo je nabral v listinah ljubljanskega muzeja, kakšna jc bila na Kranjskem obrtna politika 18. veka, in naposled arhivar A Koblar završuje svoje drobtinice iz furlanskih arhivov. — V „Malih zapiskih" čitamo o prazgodovinskih najdbah na Kranjskem leta 1894., beležko o francoskih kroglah v Ljubljani in poročilce o imenitnih birmancih v Ljubljani leta 1600. Na zavitku je zapisnik darov deželnemu muzeju leta 1894. in zapisnik knjig in časopisov, ki so jih poslala zvezna društva „Muzejskemu društvu za Kranjsko" od dne 23. jan. 1893 do dnč 14. febr. 1894.
»Slovanska knjižnica« je prinesla v svojem 15. snopiči tri krajše povesti, katere smemp prištevati boljšim spisom, kar jih je bilo priobčenih v tej zbirki. Sosebno krasna je povest „Kjer je ljubezen, tam je Bog", ruski spisal grof Lev Tolstoj, poslovenil Adolf Pahor; drugi povesti sta „Rakvar" (Grobovščik), ruski spisal A. S. Puškin, poslovenil J. K—j., in „Božcna", iz češčine preložil Rnij. — V 16. snopiči čitamo povest „Turopoljski top", hrvaški spisal Avgust Senoa, poslovenil Peter Medveliek, in „Dvoboj", iz zapiskov prijateljevih, spisal Svatopluk Čech, poslovenil J. M. Frankovski. Oba prevoda sta dobra in zanimljiva, prvi je lepši od drugega.
Najnavadnejše jezikovne napake učencev ptujskega okrajnega glavarstva in kakd je naj učitelj iztrebi. Govoril dnč 7. avgusta 1893. P" uradni učit. konferenciji v Ptuji Anton Kosi, učitelj v Središči. - Vsebina tega ponatiska iz letošnjega „Popotnika" je razvidna iz naslova. Želeli bi, da bi se po marljivem g. pisatelji ravnali tudi njega gg. tovariši in po njegovem vzgledu zatirali jezikovne napake v svojem bivališči. Cena brošurici 12 kr.
Potovanje v Liliput. Čudovita zgodba. Poslovenil Vinko Bregar. V Ljubljani 1894. Založil Janez Giontini. 76. str. — Znani Swiftov spis o Gulliverjevih potovanjih je
preložen malone v vse jezike evropske in je v tem prevodu priromal tudi k nam. Odkod je prevajal g. izdatelj, tega nam sicer ni povedal, vender kaže ves zlog, da se je močno, preveč naslanjal na nemško knjižico take vrste. Sicer je knjižica 20 kr. vredna.
Feldmaršal grof Radecki. Sestavil Fr. N. V Ljubljani 1893 Založil Janez Giontini. 80 str. — Knjižica ni brez jezikovnih in stilistiških hib, vender pa je pripovedovanje v obče gladko in zanimljivo, tako da se radovedni preprosti bralec, kateremu je sosebno namenjena, nc bode spotikal ob posamičnih nedostatkih. Lično delce, čegar naslovni list je okrašen s podobo Radeckega, stane samo 20 kr.
f P. Florentin Hrovat. Dnč 3. m. m. je umrl v Novem Mestu p Florentin Hrovat v 47. letu svoje döbe. Porodil se je dne (i. maja 1847. leta v Gorenjem Tuhinj i, stopil leta 1805. v red sv. Frančiška in bil leta 1870 posvečen v mašnika. Od leta 1872. je deloval na ljudski šoli v Kamniku, od leta 1875. pa na ljudski šoli v Novem Mestu, katero je vodil od leta 1877. do svoje smrti. Pater Florentin Hrovat je bil plodovit pisatelj za mladino, kateri je poslovenil več povestij Krištofa Šmida in spisal * Kranjska mesta« ; mimo tega je pridno pisal za družbo sv. Mohorja, priobčil opis okrajnega glavarstva novomeškega in sodeloval pri raznih listih. N. v. m. p. !
Razpis pisateljske nagrade. Ocenjevalni odbor za mladinske spise pri „Zavezi slovenskih učiteljskih društev" razpisuje darilo prof. A. Bezenška v Plovdivu v znesku 5 avstrijskih cekinov za zbirko najboljših p esenc za slovensko mladino. Pescnce naj imajo, ako mogoče, to-le razdelitev: I. Otroško srce (ljubezen do matere, do očeta, izpolnjevanje četrte božje zapovedi, mati uči otroka moliti, ljubezen do bratov in sesträ, tovarišev, rojakov in do udroda); II. Prigod ne pesmi (rodbinski in ccrkveni prazniki i. t. d.); III. Veselje mladine (pesmi o raznih otroških igrah in delih, n. pr. pastir na paši, deček pomaga očetu orati, deklica materi presti, šivati i. t. d.); IV. Šola (kako si bistrimo um in oblažujemo srce, kako spoštujmo duhovnike iu učitelje, kako bodimo prijazni do součencev i. t. d.) ; V. Poklic (sloveuski oratar, drugi stanovi, vsak stan je vreden spoštovanja, v vsakem stanu je človek lahko srečen). Pescnce naj bodo kratke, lirske ali epske; epske so lahko nekaj daljše. Knjižica obsezaj blizu 3 tiskane pole v mali osmerki ali pa 5 tiskanih pol v šestnajsterki. Rokopisi brez podpisanega imena pesnikovega — pravo ime se dodaj na posebnem zapečatenem lističi — naj se pošiljajo načelniku gorenjega odbora g. Janku Lebanit, nad-učitelju v Begunjah nad Cerknico, vsaj do dnč 20, julija t. 1. Darilo izplača daro-vatelj sam dnč 1. septembra t. 1. Ostali rokopisi se na zahtevo vrnejo.
Iz odborove seje »Matice Slovenske« dnč 20. malega travna t. 1. — Pozivu ljutomerskega učiteljskega društva, da bi „Matica" nabirala doneske za pokritek troškov ob prenosu Freuensfelcovih zemeljnih ostankov v domačo zemljo, „Matica" nc more ustreči, ker to ne spada v nje področje. — Predsednik se spominja pokojnega odbornika Ivana Tomšiča. — Zapisnikar poroča v imeni gospodarskega odseka o društvenih računih za leto 1893. Dohodkov je bilo 9023 gld. 20 kr., troškov pa 7531 gld. 47 kr.; potrošilo se je 489 gld. 73 kr. menj, nego bi se bilo smelo. Proračun kaže 19 gld. 8t> kr. prebitka; za izdavanje knjig je odločenih 5200 gld. Društveno imenje se je pomnožilo za u 37 gld 29 kr., dasi „Matica" ni prejela nič večjih volil in je na kurzu pridobila le 18 gld. Vrednost depozit znaša 4384 gld. 34 kr., vrednost ustanov 33442 gld. 39 kr., izmed njih posebe Knezova 30541 gld. 96 kr., kar dd 1236 gld. 25 kr. letuih obrestij. — Ker je dosedanjemu društvenemu tajniku poslovna doba zopet potekla, potrdi ga odbor iz nova «a deset let. — Tajnik poroča o knjižnih darilih društvom, šolam i. t. d., o poverjeništvih, o knjižnici, ki je v zadnji döbi narasla za 44 knjig, zvezkov in časopisov ter naposled o društveuikih, izmed katerih sta dva ustanovuika
umrla. Za laui je „Matici" plačalo 2086, za letos doslej 474 letnikov. Od zaduje seje društvu ni pristopil na novo noben ustanovnik, pač pa 27 letnikov iu I naročnik.
XXIX. včliki zbor »Matice Slovenske« je bil dnč 17. m m. pod predsedstvom prof. Fr. Levca. Predsednik je v svojem nagovoru poudarjal veseli napredek, ki se kaže v „Matici" od leta do leta. Letos se je število društvenikov pomnožilo za 160 društvenikov, kar je izvestno dokaz, da obeta „Matica" vzrasti v lepo košato drevo. Še ugodnejše je gmotno stanje; društvena imovina se je pomnožila za 1100 gld., takd da ima dandanes nad 57000 gld in da je lahko odmcnila za knjige okroglih 5200 gld. Ta vsota pa je še večja zaradi Jurčičeve in Knezove ustanove iu znaša nad 6000 gld. „Matica" je torej dosegla letos nekakšen vrhunec. Ta veseli razvitek nam je porok, da je „MatiČino" delovanje v pravem tiru. Kolo pisateljev je od leta do leta večje; nikoli ni odbor v zadregi zaradi rokopisov; znameniti pisatelji so obetali „Matici" monografije in razprave za več let. — Tajnik E. L<i/i je poročal o odborovem delovanji v dobi od dnč i. junija 1993. leta do dnč 30. aprila t. 1. (Važnejše stvari smo itak prijavljali sproti). — Poročilo o društvenem novčuem gospodarstvu v döbi od dnč 1. januvarja do dnč 31. decembra 1893 leta (glej poročilo o odb seji „Matice Slovenske" v denašnjem listu) odobri se brez razgovora. — Takisto se odobri načrt novemu opravilnemu redu, katerega je bilo treba zaradi lani izpremenjenih društvenih pravil. — V odbor se izvolijo vsi odstopivši odborniki, namesto umršega Ivana Tomšiča pa A. '/.timer.
Obči zbor »Pisateljskega podpornega društva" je bil dnč 30. aprila v ljubljanski čitalnici pod predsedstvom dr. J. Vohijaka, ki se je s toplimi besedami spominjal umrših pisateljev Gcstrina, Freuensfelda in Tomšiča ter potem povabil društvenega tajnika prof. R. Peruska, da poroča o društvenem delovanji v minulem letu. Tajnikovemu poročilu posnemljcmo, da je društveno delovanje nckamo izgubilo svojo živahnost, čemur je pač vzrok preobilica slovenskih društev, ki štejejo med svoje člane malone vedno iste osebe. Odkar je umrl Cimperman, ni društvo redovito podpiralo nobenega pisatelja, saj tudi nimamo nikogar, ki bi bil samo pisatelj, pač pa je pomagalo Freuensfeldu, da se je šel zdravit v Karlove Vare, in dovolilo posojilo nekovemu društveniku-pisatelju. Sklenilo se je tudi, naj se izterjajo dolgovi od onih podpiraucev, ki so dobili stalne službe. — Pesniku Gcstrinu, ki je umrl lanske počitke, priredilo je društvo sijajen pogreb. Pokojnikovo podobo je zvršil po društvenem naročilu slikar Lj. Grilc, društvo pa jo je potem poklonilo „Narodnemu Domu«, kar nima srimo svojih prostorov. Društvo je naročilo tudi nagroben spomenik pesniku Cimpermanu. Vzidal se je namreč kamen z napisom; medajlon od kararskega marmorja pa, katerega je zvršil A. Gangl na Dunaji, poklonil se je kranjskemu muzeju, ker bi bilo škoda takšno delo izpostavljati vremenskim neprilikam. Kranjski deželni odbor je vzprejel darilo in plačal donesek za nagrado umetnikovo. — Dnč 9. decembra je priredilo društvo Gestrinov večer, društvenega večera pa ni bilo nobenega; odbor bi rad obnovil take večere, ako bi bilo več zanimanja zanje. — V Črnem Vrhu nad Idrijo se je osnoval odbor za vzidanje spominske plošče pokojnemu Cigaletu, ali odbor „Pisateljskega podpornega društva" je odklonil sodelovanje, ker je zanimanje za take slavnosti popolnoma izčezlo, sosebno pa tudi zaradi neugodnega gmotnega stanja. Tudi pozivu ljutomerskega učiteljskega društva, ki je prosilo podpore za prenos zemeljskih ostankov Freuensfeldovih iz Prage v Ljutomer, odbor ni ustregel, ker je podpiral pokojnika živega. — Končno je sklenil odbor poskrbeti za novo izdajo Preščrnovih poezij. Volil seje odsek, da ustanovi načela, po katerih se prirčdi ta izdaja. — Pobiranje doneskov za Preščmov spomenik napreduje käj sporo, čemur se ni Čuditi, če pomislimo, za koliko namenov je treba narodnjakom sezati v žep. — Društveni blagajnik A Funtek je nato poročal o društveui imovini,
Dohodkov je bilo leta 1893. skupaj 22687 g^., troškov pa 691*52 gld. Da se pokrije nedostatek. potrosilo se je 535 gld. glavnice, tak«) da je bilo koncem leta 1893. v bla-gajuici še 70 35 gld. Društvena imovina je znašala dnč 1 januvarja 857 gld., zmanjšala se je torej za 380 94 gld. proti imovini lanskega leta. To pa je večinoma pripisovati izrednim troškom po Gestrinovi oporoki. Za Preščrnov spomenik se je nabralo do dnč i. januvarja 1894. leta z vštetimi obrestimi 1043 84 gld. Članov šteje društvo 75, namreč i častnega, 8 ustanovnikov, 17 pravih in 49 podpornih društvenikov. — O Gestrinovi zapuščini je poročal predsednik dr. Voinjak. Ker je marsikaj gledč društvenih pravic nejasno, izvolil je zbor po živahni razpravi dr. Tavčarja, dr. Majarona in Zagorjana v odsek, čegar skrb bode, da se Gestrinovo volilo obrne kolikor moči društvu v korist. Natd se je vzklikoma izvolil zopet stari odbor (predsednik dr. J. Vošnjak, odborniki: A. Funtek, prof. Fr. Levee, prof. Fr Oroien, prof. F. Peruiek, prof. S. Rutar in A. Trstenjak), za pregledovalca računov pa dr. T. Romih in A. Zagorjan.
Knjige »Matice Hrvaške«. (Dalje.) Prievodi novi jih pjes ni ka.-Izdai e Matica hrvatska Svezak prvi. Adam Miekiexuiez. Gospodin Tadija ili posljednji porob u Litvi. Plemička pripovijest iz godine 1811. i 1812. U dvanaest pjevanja. Preveo, uvod i bilješke napisao dr. T. Maretie'. Zagreb. Naklada »Matice hrvatske«. 1893. — Poleg knjižnice grških in rimskih klasikov je zasnovala »Matica hrvaška« tudi knjižnico modčrnih pesnikov in kot prvi zvezek poklonila čitateljstvu Marctičev prevod glasovitega dela Mickiewiczevcga »Gospoda Tadeja«, katero zmatrajo ocenjevalci za biser slovanskega pesništva. Epopeja sama ni niti junaška niti romantiška, in čin ni osredotočen okolo jedne osebe ali jednega dejanja, v estetskem pogledu torej ne odgovarja pravilom pesniške teorije. Krasno pa je poradi veščine, s katero slika ves tedanji život in običaje svojih sodobnikov, plemiČev poljskih, toliko gledč na ndrodae in politične, kakor na socijalne in kulturne oduošaje. Poleg tega se odlikuje po prekrasnih opisih n. pr. litav-skih gozdov, nevihte i. t. d. Ako bi ji khj prigovarjali, to je precčj ukočcua mera; stihi namreč so sestavljeui iz sedmih trohejev, katerih četrti je katalektovski in deli stih v dve polovici. (— 'j — v — —, — u — v — —)
Prevod Maretičev, ki je znan kot prelagatelj Homerjeve »Iiijade« in »Odiseje«, vreden je vse hvale. Prelaganje pesuiških del je dosti težavno že poradi mere; tem večje so težkoče, ako je delo rimovano. Prevod se čita jako gladko in pogaja po zmislu in besedilu dikcijo originala, kateremu se približuje kolikor možno. Le malokdaj se čitatelj spotika ob menj umevni konstrukciji ali pa ob nenavadnih besedah in oblikah, n. pr. „glä" m. „gleda", „uječ" m. .,ulječi", „odje, nidje" m. „ovdje, nigdje".
V pesniški tehniki si je dovolil prelagatelj mnogo elizij, katere je povzel po narodnem govoru, n. pr. .,b'" mesto „bi", „s"' m. „se", „j"' rn. .je", „t'" m. ,,ti" „stap'ma'1 m. „štapima"; sosebno često je izpuščen „a" pred „o" v participu pf.; n. pr. „pokaz'o" m. „pokazao";, nasapuu'te" m. „nasapimite". — ,.Nit' kroz magle s' poznat d'o."
Čudno se čitajo besede „šafran", ..plajvaz" (= Bleistift), „panganet" (Bajonett), „sos" (omaka), „jegeri" (= vojaki lovci), „fehtovati" (eserimer fr.), „verta" (Fürtuch), „štikle" (Schuhstöckel).
Mi Slovenci smo pretirani put isti, in ni dvojbe, da se časih smešno ogibljemo ob-narodelih besedij, namesto katerih u potrebi ja vamo starinske ali pa izposojene besede, ki jih ndrod ne poznä. Tudi apostrofa se bojimo po nepotrebnem kakor hudič križa. Vender je moje mnenje to, da je v teh stvareh srednji pot najboljši pot.
Slavenska knjižnica. Knjiga I. Ivan S. Turgenjev. Izabrane pri-poviesti. Svezak prvi. Plemičko gniezdo. — Rudjin. Preveo Josip Miikatovii. Zagreb. Naklada „Matice hrvatske". 1893. — Tudi namen seznaniti svoje čitatelje s poglavitimi
deli ruskih in poljskih romanopiscev, vreden je našega priznanja. Slovenci imamo sicer tudi „Slovansko knjižnico", ali ona podaja svojim čitateljem samö drobtine ruskih in v obče slovanskih pisateljev. Zdi se nam, da ponuja samo odpadke dragih kamenov, nikar da bi nudila pravo, lepo ubrušeno kamenje. »Matica hrvaška" je razumela svoj zadatek drugače. Ponudila je čitateljem svojim takoj dva znamenita romana. V prvem, „Ple-mičko gnezdo" naslovljenem, riše Turgenjev z vseh stranij pristno sliko ruskega društva, ki je v tem romanu okvir povesti dveh src, katerima usoda ni privoščila zaslužene in pričakovane sreče. V drugem romanu „Rudjinu", nam kaže Turgenjev Človeka, ki propada zaradi nestalnosti svoje. Rudjin je nekakšna prilika ruskega näroda. —
Premda je g. Milivoj Šrepel po nrflogu „Mat. hrv." prevod spopolnil in popravil prema izvorniku, vidi se prevodu venderle prejasno, da ni opiljen. Nekatera mesta so ostala tudi sedaj neumevna. Druga nam kažejo preočito, da je prevodilec upotrebljaval nemški prevod, kadar ruskega ni razumel. Takd se nam zdč grde nemčizni te-le rečenicc : „sate je davao u muzici" (sate — ure mesto lekcije, ali »poučaval je v muzikiO, „često puta se prebacio" (er überstürzte sich), „služinčadi ni njihove duhe ne podnosi" (von der Dienerschaft konnte er nicht einmal die Gerüche ertragen), „ima zame Bogu hvaliti" (er hat es mir Gott zu danken), „upitao je Boncourt" (er fragte die Boncourt). Čudno se čitajo tudi izrazi „plava čara pa" (Blaustrumpf), „pod papučom ženinom" (unter dem Pantoffel seiner Frau), „srebrna topola" (Silberpappel). Takih stvarij bi se dalo navesti kij mnogo.
Nekateri stihi so navedeni v ruskem jeziku. Tako so delali tudi naši prelagatelji in delajo deloma še sedaj. Tem bi jaz prišepnil v uho to-le: Ako sem toliko vešč jeziku dnega dela, čegar prevod se mi ponuja, da morem razumeti stihe v originalu, moral bi biti pravi ludjak, da bi prozajske dele čital v prevodu, navadno netočnem. Ako torej prevodi niso za ljudi, vešče onemu jeziku, v katerem je knjiga napisana iz početka, nego za take, ki ne poznajo tega jezika, naj blagovoli prevoditelji prevajati tudi stihe, in sicer v prozi, ako jih niso sposobni prevesti v pesniški meri! —
Ilirski glasbenici. Priloži za poviest hrv&tskoga preporoda. Napisao Pr. Š. Kuhat. Sa osam slika . . . Zagreb 1893. Izdanje „Matice hrvatske".
Znameniti glasbenik hrvaški, g. Fr. Ksaver Kuhač-Koch, pridobil si je za razvoj hrvaške ndrodne glasbe velikih zaslug s svojimi znanstvenimi preiskovanji na polji domače glasbe. Znano je njegovo ogromno delo, zbirka južnoslovenskih popevek, ki jc glasen dokaz njegovega temeljitega glasbenega znanja in neumorne delavnosti. Zmoter njegovega truda je dokazati, da se mora umetna glhsba naslanjati na närodno glasbo, ako hoče kkj proizvesti, kar ugaja modernemu ukusu. Poleg tega nastojanja zbira g. Kuhač marljivo vse priloge za zgodovino domače glasbe, in naposled je vešč glasbenik v teoriji in praksi. V gori navedenem delu opisuje življenje 18 skladateljev, izhitrilcev (improvi-zatorjev), pevcev in zbirateljev ndrodnih popevek iz döbe glasovitega ilirizma, ki ni samd književnosti probudil v novo življenje ter jo povel na nov pot, nego tudi položil temelj razvitku v ostalih strokah duševnega života. Kolike vrcduosti pa je bila glasba v obče in pesem posebe za vzbuditev narodnega življenja iz prejšnjega mrtvila, to je tudi Slovencem znano iz dobe njih preporoda. Nedvojbeuo je smel torej pisec pričakovati, da mu bodo čitatelji hvaležni za životopise önih glasbenikov, ki so po svoje do-prinašali za nrirodni „uskrs". — Poleg nekaterih menj znamenitih ali ilirstvu oddaljenih mož se opisujejo drugi, ki so mnogo vplivali na razvoj ndrodne stvari, dasi njih umetniško delovanje ni dovršeno. Nas zauimljeta sosebno dva, Livadič (rodom Celjan) in Stanko Vraz. — Riizven životopisov doznavamo iz te knjige mnogo zanimljivo črtico o postanji znamenitih pesmij, n pr. himne „Liepa naša domovina", „Još Hrvatska ni pro-
pala", „Ljubimo te, naša dika." — Pisatelj je pisal svojo delo z domorodnim zanosom. Nepotrebno se nam zdi opadanje na tedanje učitelje glasbe v hrvaških mestih, ki so bili večinoma Nemci. Da 4o se konservativno držali tedanjih pravil umetne glasbe, ni dokaz niti njih gluposti, niti zlobi; vsaki novi ideji je treba časa, dokler dozori in zmaga. Nekatere anekdote se mi zdč malo verjetne, n. pr da je grofica Erdödyjeva ponoči ob il. uri vzprejela dva neznana gledališka ravnatelja in entuzijasta, pa jih v družbi pridržala do zore. V jezikovnem pogledu bi omenil, da mi se zdi nepotrebno zamenjavati obče znane izraze s skrpanimi ali pa vsaj neznanimi besedami, kakeršne so n. pr. „glazbotvoriti" n. ,.zloži»i, komponovati", ,,sazvučje (harmonija)", „pielo (serenada)", i. dr.
Vjekoslnv Klaič. Hrvatska pjesmarica. Sbirka popjevaka za skupno pj e vanje. Izdala ,,Matica hrvatska". Zagreb Tisak Karla Albrechta. 1893.
S to pesmarico sta si pridobila veliko zaslugo „Matica Hrvaška" in g. profesor Klaič, ki je znan ne samo kot strokovnjak po svojih povestniških delih, nego tudi kot glasbenik. Komu ni znana njegova prekrasna popevka „Svračanje" ? Izdajal je tudi stro-kovnjaški list „Gusle". Iz pristopa izvajamo te le točke: „Najsilnejše so, kar se tiče vpliva na srce ljudsko, domorodne pe-;mi budnice. Kakšen vtisek imajo domorodne pesmi na nrirod, to so tudi Hrvatje dovoljno izkusili za Ilirstva, ko so se pele pesmi, ki odgovarjajo duhu in temperamentu nrfroda. Glasbena literatura za moški zbor se je od teda sicer obogatila, ali zanemarilo se je jcdnoglasno ali dvoglasno pevanje domorodnih, narodnih in obnarodelih pesmi. V zbirko so se vzprejele rodoljubne pesmi ilirske döbe, potem pa tudi patrijotske pesmi novejšega postanja, ljubavne pesmi, poskočnice, zdravijce in naposled nekoliko udomačenih slovenskih popcvek. Veliko truda je zadala koučna redakcija melodij, ker se nahajajo od mnogih pesmij različne varijante. Tudi jezik po-pevek se je moral popraviti — ne vselej uspešno; teksti so se sčasoma jako prcdru-gačili. čemur so bile poglaviti vzrok silne premene književnega jezika od leta 1835. pa do danes.«
Na konci so pridejane opazke, v katerih se navajajo zanimljivi podatki o postauji in poretlu različnih pesmij. Iz teh opazek zvedamo tudi to, da se je povsod ime ilirsko, slovansko ali srbsko zamenilo s hrvaškim. To ravnanje se dit opravičiti s stališča izdajateljevega, premda bi nam bilo milejše, da je ostal tekst takšen, kakeršen je bil iz početka.
Knjiga bode tudi Slovencem dobro došla ; saj se je tudi med Slovenci udomačilo mnogo hrvaških pesmij iz one ilirske dobe, ko je ilirizem s svojimi valovi poplavil tudi Slovensko — žal, da ne trajno. Iz te dobe so tudi pri nas znane pesmi „Još Hrvatska ni propala", „Kje dom je moj'*, „Lepa naša domovina", „Prosto v zraku ptica leti" i. t. d. Pa tudi mnogo ljubavnih pesmij se je našim pevcem omilelo, n. pr. „Miruj miruj srce moje", „Sječ.iš li se ouog sata" i. dr. Takisto tudi zdravijce. Pesmarica je ukusno in trdo vezana ter ima jako pripravno obliko, da jo je moči vtekniti v žep.
(Konec prihodnjič.)	R. Perušck.
Iz hrvaške književnosti. Kot ponatisek iz zagrebškega »Obzora« je izšel v posebni knjigi „Škrtac" („Skopuh"), katerega je po znanem vlamskem pisatelji H. Gon-scienceji preložil J. Zorie, Denašnja novelistiška tehnika je sicer v marsičem drugačna od dne, katero uporablja Conscience; tudi je marsikaj v njegovih povestih najivno, izdelano po izvestnih šablonah, ali karakteristika mu je srečna, pripovedovanje zanimljivo in živahno. V „Skopuhu" sta sosebno jasno (prav za prav mračno) očrtana starec „ujak Žan« in zlobni licemerec Tiš, samd da je slikal pisatelj časih venderle prečrno ; tem prijaznejša je idila v zakupnem dvorci, kjer živč zgolj dobri ljudje, časih veseli in preprosti kakor otroci. V obče : povest je vredna, da se prečita, sosebno, ker je prevod
lep in gladek. ,,Škrtac" se dobiva v knjigarni „Dioničke tiskare" v Zagrebu po 60 kr. izvod.
Iz srbske književnosti. Izšla je in se dobiva v državni tiskarni v Belem Gradu in v vseh knjigarnah srbskih knjiga „S k u p 1 j c n i g r a m a t i č k i i p o 1 e m i č k i spisi Vuka Stef. Karadžiča*', knjiga prva, 8°., str. XVI. iu 224. Cena 3 dinare. V tej knjigi so natisnjeni Vukovi književni proizvodi prve döbe (od leta 1814. —1818.), in sicer: 1. Pismenica srpskoga jezika; 2. Recensija „Usamljenog Junoše"; 3. Prva objava o Srpskom Rečniku; 4 Odgovor na Palinodiju ili Obranu debeloga jera; 5. Recensija I. i II. knjige „Ljubomira u Elisijumu"; 6. Mali odvračak Vidakoviču; 7. Odgovor Mih. Fil. Grujoviču; 8. Druga objava o Srpskom Rečniku; 9. Napomene članku o dvo-gubom H; 10. Odgovor gospodinu —lj—; — in v „Dodatku"; Save Mrkalja „Salo debeloga jera" in še pet drobnih prilogov. — Od Vukovih spisov se tiskata in bodeta dovršeni najkesneje do meseca avgusta t. 1. tudi knjigi: 1. „Srpskih narodnih p j es a m a" knjiga III., v katerih so narodne junaške pesmi o hajdukih in uskokih; in 2. „GramatiČkih i Polemičkih spisa" knjiga II.. v kateri so razprave in kritike o srbskem jeziku in pravopisu iz druge dobe Vukovega delovanja (od leta 1818.—1835.). — Od prejšnjih izdaj se še dobivata prva knjiga „Srpskih narodnih pjesama" (4 dinare) in drugi zvezek ,.Srpskoga Rječnika" (4 din. 50 par).
Kot ponatisek iz „Letopisa Matice Srpske" je izšla temeljita študija „Andrija Kačič Miošič, slovinski pesuik", spisal Dan. A. Živaljevic. Dobiva se v knjigami bratov Popovičev v Novem Sadu; cena 2 dinara.
Književnost v Bosni. Te dni smo zopet dobili lepo knjigo: „Glasnik ze-maljskog muzeja u Bosni i Hercegovini.« Urednik Kosta Hör man, vlad in savjetnik. Na 199 strančh nam ra/.lični in vešči pisatelji podajajo dokaj zanimljivega berila. Nc vemo, kateri razpravi bi dali prednost, zakaj vse so znatne vrednosti ne samo za one, ki bivajo v okupiranih deželah, nego tudi za ostali naobraženi svet. Vsebina te knjige je: V\ Radimsky. „Izvještaj o iskopinama u Domaviji kod Srebrenice u godinama 1892 i 1893. (Sa 52 slike u tekstu i 4 table). — Otmar Rajser: „Lastavice Bosne i Hercegovine". — Karlo Patsch : „Rimske starine iz Goražda". (Sa 5 sHka u tekstu). — Kosta Hörnum: „Dalje recenzije o djelima: „Wissenschaftliche Mittheilungen aus Bosnien und der Hercegovina" in „Römische Strassen in Bosnien und der Hercegovina". — Dr. čiro Truhelka: „Frigijska kapa, komad bosanske ženske nošnje*'. (Sa 9 slika u tekstu). — Franjo F/a/a: „Rimski nahodjaji iz Bosne". (Sa 3 slike u tekstu). — V. Radimsky. ,,Gromile u bilečkom kotaru u Hercegovini". (Sa 8 slika u tekstu). — Karlo Patsch: „Prilog povijesti grada Nove". (Runovič). (Sa t slikom u tekstu) — Franjo F/ala: „Jedna prehistorička naseobina na Debelom brdu kraj Sarajeva". (Sa 12 slika u tekstu i 16 tabla). — Emilijan f.ilek: „Vjerske starine iz Bosne i Hercegovine". — Karlo Patsch: „Grčki novci bosansko-hcrccgovačkog zemaljskog muzeja". — Dr. Čiro Truhelka-. „Starobosanski natpisi". (Sa io slika u tekstu). — Različito: Mehmedbeg Ka-petanovitf-Ljubitšak: „Carski zet, veliki vezir Rustampaša". — Dušan Nikolič: .,Trgovci" (celepčije). —
V jednem letniku izidejo štiri take knjige, katerim znaša letna naročnina s poštnino 2 gld., posamezni zvezki pa se prodajajo po 80 novč. s poštnino vred. Uredništvo je v palači deželne vlade v Sarajevu, upravništvo pa pri deželnem ekonomatu. Jezik tej knjigi je lep, sestavki napisani temeljito; sosebno zanimljiv je spis profesorja na sarajevski gimnaziji g. Lileka: „Vjerske starine iz Bosne i Hercegovine". Po tej knjigi naj bi segli tudi naobraženi Slovenci!
Drobne novice. Praški kipar prof. Myslbek je dobil na dunajski umetniški razstavi zlato svetinjo za izložena dela. — Slavni poljski slikar Siemiradzki je poklonil krakovskemu gledališču zaveso, ki je neki takd krasna, da nima nobeno gledališče na svetu jednake. Sam Siemiradzki pravi, da mu je to najlepše delo.
Češka slikarska akademija. Stavbinski svetovalec Joiff lilavka, ustanovitelj češke akademije znanostij iu umetnostij, podaril je zopet 100.000 gld., da se ustanovi češka slikarska akademija v Pragi.
Listnica. Po reški. Vaš „sonet" zasluži, da se nekoliko pobavimo ž njim. Vi pojete: Uzrem nad sabo Febej Apolona, Sir<f(! )mak celi dan požira hrup In prah, ker sili ga ljubezni up, Da ziblje voz v drugo stran zatona.
To je res velikansko ! Pri nas je zaljubljen mladenič navajen samo ob gotovih urah napraviti svojo promeuado in eventuvalno požirati tudi prah bodisi po Dunajski ali Tržaški prašni cesti in zibati kosti svojega rojstva od jedne cestne strani na drugo, koder se mu zdi !>olj ugodno. Vaš „Febej Apolon" pa dela to ves dan in požira prah, seveda „kozmiški", in vrhu tega še „hrup". Pravijo sicer, da vlada tam gori večna tišina, ampak Vaš Febej je tankih ušes, zakaj
Odpel Marija ave glas je zvona, Končal sč trudom bog je dan gorjup, in kakor naš zidar svojo ometačo, tako vrže tudi Vaš bog svoje vajeti ob „Ave Mariji" iz rok, in
—	stokrat plača zemlje ga poljub. Ko veže ju ljubezni tesna spona.
Tega si sicer ne moremo prav predstavljati, toda to je pač tako, kakor recimo rendez-vous pri nas.
In potem:
Joka je obledi nad njima zora, In slednji žarek njenega zastora, Tresoč se, v zčliajočo noč zaspi. Zakaj se zora joka, zakaj obledi, zakaj zaspi nje žarek ? Ali potolažimo se, zakaj že
—	drugo jutro prismchlja aurora, Zatlč v zlatih iskrah led in gora, Po ljubi v novo Febej hrepeni.
Ubogi Febej! Zopet grč — prah požirat!" —
— Kokrän. „Pevec" je poln refleksij iz Preščrna; n. pr. že začetek: „Bil nekdaj je pevec vesel ino mlad". — Gvozdču. Brezimnih pesmij nc vzprcjcmamo.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta i gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo »Ndrodua Tiskarna« Kongresni trg št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Närodna Tiskarna« v Ljubljani.