----- 289 ----- Eno noč na gorenskih planinah. Spisal A. K. Poženčan. Dokler mi bije srce za prekrasno našo slovensko domovino, dokler mi ne zagrne večna noč rajskega prizora, ki se mi prostira pred očmi, ozirajočemu se v preromantične gorenske planine, ne pozabim one čarobne noči, ki sem jo preživel na visocih planinah tik Grintovca. Sešlo se nas je bilo precej veliko število prijateljev, med njimi tudi neki nekdanji moj profesor in nekaj druzih čestitih gospodov po dokončanem šolskem izpitu v Cerkljah, pri ondotnem vrlem županu, kjer smo se pripravili in okrepčali za dolgo in težavno pot na visoke planine. Akoravno nam je „Jupiter pluvius" žugal resno, zdajci in zdajci izliti svoje vodene oblake na nas, nismo se strašili, kajti navdušena ^Naprej zastave Slave", ki se je mogočno razlegala iz slehernega grla, oživela nam je srca za vse težave, ki so nam pretile na potovanji. Mogočen strel in radostno ukanje, ki je votlo odmevalo v globocih prepadih in pečenih tišinah, spremljalo nas je vedno, in čist planinski zrak hladil nam je potne srage, ki so se vlivale po vsacem obrazu. Tako smo dospeli do prve postaje. Kaj milo nas je pozdravljalo vbrano zvonjenje is male cerkvice sv. Ambroža, poleg ktere se vstavimo, hot6 se prvič malo okrepčati. Tiha noč je že prostrla svoja temna krila nad prijazno dolino, ki se je odpirala globoko pod nami, nobena zvezdica ni migljala na nebu, bledo luno so zakrivali gosti oblaki, le tam in tam zabliščala je kaka lučca iz daljave ter se zopet vtrnila, ko posedemo krog velicega ognja, ki je mogočno plapolal in čarobno zlatil sivo pečevje, ki nas je obdajalo na levo. In zopet so zapeli milo zvonovi, mogočni strel je odmeval v nižavi in prekrasna pesem „V gorensko oziram se skalnato stran" donela je strastno v bratinski pozdrav Triglavu velikanu čez nočne visočine. Nehote se zamislim pri tem veličestnem prizoru in moj duh je plaval daleč nazaj v zgodovino prejšnjega časa. V spomin mi pride nemila osoda, britka preteklost našega zatiranega naroda, ko se je zbiral v nočeh pri ognji, naznanjaje krutega sovražnika, ki mu je žugal zopet zatreti biagostan in tiho srečo v mirnih dolinah. Iz teh nemilih domišlij predrami me mogočni strel,, ki je naznanjal, da se napotimo dalje do pastirskih koč,, kjer hočemo prenočiti. Bila je vže pozna noč in čakala nas je še precej dolga težavna pot, ki pelje čez samo goščavo. Ni čuda, da nas tudi najbolj vtrudi, ker bila je jako kamenita in strma, a vendar ravno zarad tega prav zanimiva, saj vže Latinec pravi: „Jucunda est memoria praeteritorum malorum". Jako se razveselimo, dospevši do vrha, kjer se prostira prijazna dolinica s čvetero pastirskimi kočami. Nenadni strel prebudi urno pastirje, ki se jako čudijo, da pridemo tako pozno in v taki temini. Kmalu je v koči, ktero je čarobno razsvetljeval ogenj, ki ga urno zanetimo, vse živo. Prav po stari slovanski šegi posedemo zdajci krog ognjišča in kupica sladkega dolenca se začne vrstiti, ki nam zopet okrepča trudne noge in zbistri zaspane oči. Jamejo se tudi razlegati premile narodne pesmi, ki tako prijetno božajo sleherno srce, in vname se živa radost, ktere iščeš zastonj v elegantnih salonih visocih palač; srčna zadovoljnost, ki se nahaja le v leseni koči priprostega pastirja. Dolga hoja in težavna pot ste nas jako vtrudile. Kmalu jame vtihovati vesela družba, govorice pohajajo, ogenj na ognjišču le poredkoma še zaplapolje in žarno obseva zaspane obraze okrog sedečih. (Dalje prihodnjič.) ----- 297 ----- Eno noč na gorenskih planinah. Spisal A. K. Poženčan. (Dalje.) Se malo, in začuje se lahno spanje marsikterega, ki se je stisnil varno v kak kotiček, ali se sede naslonil na svojo gorjačo. In kmalu ga je peljal prijazni Morfej čez zračne daljave, kjer mu biva ves njegov up in radost, ali ga vodil po strmih pečinah, kjer vlada sveta svoboda. Večina predrazih tovaršev je vže dremala krog umirajočega ognja, ki sem ga sam še zdaj in zdaj popravljal se svojo gorjačo, ko se mi izbudi v prsih nekak nepoznan nagon, ki me tako zapeljivo vabi v sveto krilo proste nočne narave. Urno zapustim toraj vtihnulo druščino, ter hitim na prosto, v tiho noč. Nihče ni dramil smrtne tihote in prijaznega nočnega mini, le včasi se je culo votlo zvončkanje, ki ga je donasal miren vetrič iz bližnje doline, kjer je polegla čeda goveda. Preslabo mi je pero, da bi popisalo brezštevilo občutkov, ki so se vrstili zdajci v mojem srcu. Nad menoj jasno nebo, ktero so zakrivali sem ter tje črni oblači in zlatilo milijonov zvezd, — pod menoj neizmerni svet, tihe planjave, strastno šumenje mogočne Kokre, dereče Bistrice; krog mene veličestno sivo sklavje, divje pečevje, ki me je navdajalo zdajci se takim strahom, zdajci se svetim strmenjem. Kdo more doživeti veličestnejšega prizora na svetu? Kdor ni globoko ginjen v tej sveti nočni naravi, mora imeti resnično kamenito srce za vse lepo in sveto! V tem nepopisljivem prizoru spominjal sem se prelepih Castelli-ovih besedi: „Wer dieses geseben, kann unbekiimmert sterben, Fiir das Auge hat er nicbts mebr zu erwerben". Ozrem se slednjič v tihi dol, v neizmerno nižavo, ki se je prostirala v daljavi, in glej zdajci priplava bleda iuna iz za temnih oblakov ter izlije svojo sre-berno luč po premili slovenski zemlji; v prijazno selo, kjer mi je tekla zibelka, kjer sem bral prve cvetice. Zarila je tamkaj belo cerkev se visocim zvonikom, posvetila na kraj miru, kjer se vrstijo križi, kjer mi počiva tudi vže, oh prezgodaj, najdraža oseba na svetu! Razsvetila je v daljavi glavno mesto, prijazne holme, kjer bivajo premili sobratje Slovenci, kjer se razliva bistra Sava in pozdravlja daljni naš rod. Srčno ginjen, naslonim si pri tem nepopisljivem prizoru trudno glavo na svojo gorjačo in vtrne se mi marsiktera grenka solza ter dvigne marsikteri globok vzdihljej, spomnivši se še vedno nemile osode premilih sobratov Slovencev, spomnivši se novih ran, ktere jim seka nemila smrt, more najzvestejše sinove, ki se ne-ustrašljivo žrtvujejo materi Slavi. V duhu sem pozdravljal z zračnih visočin brate Slovence v daljavi, pozdravljal prekrasno slovensko domovino, prisegaje jej večno zvestobo. In kakor bi bil cul mogočni velikan Triglav mojo prisego, povzdignil je izza oblakov svojo sivo glavo, ter se ozrl ponosno na svoje niže sinove. (Dal. prih.) ------ 306 ------ Eno noč na gorenskih planinah. Spisal A. K. Poženčan. (Dalje in konec.) Vže so jele vgaševati svetle zvezde na nebu in na kamniških planinah se je vže zarila jutranja zarja, ko se predramim iz svoje domišljije. Jutranji zrak in mrzel sever jel je mraziti, ako-ravno ga prej nisem čisto nič čutil. Se le zdaj se spomnim, da sem se dolgo zamudil na prostem in da me morda tovarši pogrešajo. Urno hitim toraj v kočo k zapuščeni druščini. Dospevši v kočo, ozrem se urno po predrazih to-varših, ali večino najdem še spečih. Le tu pa tam jel se je kdo dramiti in si mel zaspane oči, hoteč se prepričati, ali je v resnici v pastirski koči, ali so ga ogoljufale sladke sanje, ki so ga vodile morda daleč od tod, kjer mu cvete najlepši up in čisto veselje. Zdajci se začuje mogočen strel pred durmi. Straža namreč, ki smo si jo izvolili, da čuje proti jutru, naznanila je, da se dani. Kot bi trenil, jame se zdaj vse gibati. Ogenj na ognjišču, ki je bil čisto po-gasnil, se urno zaneti. Kmalu sedimo zopet, kakor prejšnji večer krog ognjišča ter si ogrevamo premrle ude, kajti mrzlo je bilo ponoči. Zdaj se zasuče leseni steber, na kterem je visel velik železen kotel, napolnjen z kozjim mlekom, nad ognjem, in mali zajuterk se nam je jel pripravljati. Ko naznani kuhar, ki smo si ga izvolili iz svoje srede, in kteremu gre vsa čast, da je dobro umel svoj posel, da je zajuterk pripravljen, vstopimo se enako Izraelcem pri velikonočnem jagnjetu, vsi napravljeni za pot, s torbami čez ramo in gorjačami v rokah, ter začnemo segati v veliko skledo, ki je stala na v tleh vdelani mizi. Zdelo se mi je, in nisem se zmotil, da bode mleko vsacemu Jako dišalo, ker urno je bila posoda prazna. Se en krepek požir močnega žganja, ki so ga delili dobrodarniši tovarši iz svojih čutaric in kterega se tudi jaz nisem čisto nič branil, in bili smo pripravni za daljno pot —• ker smo se izgovorili, da hočemo še pred solnčnim vzhodom biti na „Krvavcu" (najvisi pastirski planini), opomnil nas je naš kučegazda, ki smo si ga izbrali, naj stopamo urno, da ne zamudimo najlepšega prizora, ki se prostira ob solnčnem vzhodu. Ali bila je ta pot najtežavniša izmed vseh. Hot6 ali nehote poljubil je od sedaj marsikteri trda tla, ker je jako polzelo od jutranje rose in deževja prejšnjih dni. A vendar se je še zdaj radostno spominjam, kajti bila je najbolj zanimiva, ker vžili smo tu veliko smeha in zabavne dražljivosti. Aii to ni bilo še najbolj prijetno, marveič prekrasna narava in nepopisljivi razgledi, ki so se »odpirali na vse strani v jutranji zarji, ki je zlatila kamenito pogorje. Lep je večer, krasnejši je noč, a najlepši je vendar-le jutro na visocih planinah. Vse ti je tu tako ljubo, tako prijazno in veselo, da se moraš radovati s prerojeno naravo, če nosiš v prsih^tudi največe gorje. Cuj! tu te pozdravlja iz bližnjega hollma mnogo-brojna čeda koz in ovac s prijetnim žvemklanjem in tako prijaznim meketanjem, kot bi te hotela poznati svojega gospodarja iz nižave. A še bolj, č kmalu na vrhu, kjer si oddahnemo dolzega potovanja. Zdajci se začuje osmeri strel, znamemje, da smo končali težavno pot. Kmalu se jame razlegati „Naprej zastava slave" in druge krasne slovenske pesmi, ktere je izvrstno peval dvojni čveterospev. Ko vtihnejo vesele pesmi, poležemo krrog visocega ognja, ki je plapal veličastno na višini, tejr nastavimo sodček zlatega dolenca, ki nas je spremljaj na dolzem potovanji. Počasi se oživi vesela družba. Napitnine se jamejo glasiti in prepevati zopet navdušene zdravicee. Med tem se je pripravilo izvrstno kosilo^, pod milim mehom, ktero nas zopet popolnoma okrepi. Se le pozno {popoldne nas opomni, da smo še vedno na istem mestu iin da imamo daleč do doma. Težko se ločimo od prekrasnih visočiin, ki so se nam tako priljubile, o kterih bi lahko rekel s Prešernom : „Dežela kranjska nima lepš'ga kraja,, Ko je z okolsno ta, podoba raja". Marsikteri se ozre še zadnjič z žalosttnim očesom nazaj v višave, kjer je vžil toliko radostti in zabave. In meni se še drugo jutro, prišedšemu zo>pet na dom, ----- 307 ----- ko malo zadremljem, sanja, da lazim po gorskih pečinah, a bila je le malo pretrda postelja, ki se ni nič kaj prilegala preveč vtrujenemu životu. Srce mi je pa še danes enako Črtomirovemu, ker še ,,Enkrat videt' želi podobo milo, Pozdravit prejšnjega veselja mesto".