Kralj na ton i naših planinah.
Ko je kralj Aleksander si lansko leto nekoliko ogledal krasno našo Slovenijo, se je divil zlasti našim gorenjskim planinam. Sklenil je, da pride vanje kot lovec. Dolgo, se mu želja ni mogla izpolniti. V pondeljek na Štefanovo pa je krenil s svojim vlakom in spremstvom pruti Ljubljani, kamor je prišel v torek ob 11. Iz Ljubljane so je odpeljal vlak po kratkem odmoru proti Kamniku. Vreme je bilo prekrasno in mogočni naši snežniki so v polnem svojem sijaju, ožarjeni od zlatega solnca, dostojno pozdravili jugoslovanskega vladarja. V Kamniku je šel kralj peš od kolodvora do Glavnega trga. Prebivalstvo ga je navdušeno pozdravljalo. Ogledal si je kamniško smodnišnico. Do Stahovice so se potem peljali, tam pa zaseli konje in jezdili do Kopišč, odkoder jo kralj in večina spremstva nadaljevala pot peš. Ob pol 5 so prišli v Kamniško Bistrico, kjer prenočujejo. Pot po bistriški dolini je že bila krasna,   naravnost  čarobna   pa je   bila pla-
ninska okolica nad Kamniško Bistrico. Okoli I koče je že legal mrak, vrhovi planin pa so še žareli v prekrasnih barvah. Kralj je kmalu po prihodu stopil iz koče in dolgo občudoval divni prizor. Tudi po večerji kralj ni mogel ostati v koči. Zunaj je razprostirala naravnost božanska zimska noč svoja krila. Na nebu migljajo tisočere zvezde, v katerih evitu se leskeče sneg na visokih jelkah. Svečano molči gozd. Kralj se šeta in noče se mu spat. Šele ob ob 22 uri 30 minut se vrne v kočo in leže k počitku. Ves čas se je kralj živahno in veselo razgovarjal z gospodi svoje družbe in vedno iznova poudarjal svoje iskreno zadovoljstvo, da je prišel v naše planine.
V sredo ob 10 dopoldne je odšel kralj s svojo lovsko družbo na lovišče. Dostop je bil radi visokega snega jako težaven. Do eno uro oddaljene lovske koče je kralj jezdil, od tam pa je šel skoraj dve uri po precej nevarni poti peš k svojemu stojišču. Sneg je ležal na onem kraju nad l'A ni etra visoko, na bližnjih obronkih pa je bil še debelejši. Tako je bilo že naprej jasno, da bi lovci mogli priti le po velikem naključju do strela.
I Kralj pa se je bil odločil za lovski pohod z izjavo, da mu je ve'-, do opazovanja in uživanja proste narave, nego za lovske uspehe. Lovcem se je na dalekih, strmih grebenih pokazalo nekaj divjih koz, toda niti eden ni prišel do strela. Ob pol 4 se je kralj vrnil v bistriško kočo, izvrstno razpoložen in očaran od divnega gorskega sveta.
Po večerji je Slovensko planinsko društvo poklonilo kralju po svojem odborniku 30 najlepših slik z naših planin in zbirko razglednic svojih koč in hotelov. Kralj se je vidno vzradoščen iskreno zahvalil, občudoval lepe slike ter vpisal svoje ime v novo društveno spominsko knjigo.
V četrtek je odšel kralj s svojo lovsko družbo že pred 8 na stojišče, ki je bilo pripravljeno pod Mokrico. Lov je bil srečnejši. Pred lovci so se kmalu pokazali divji kozli in kmalu so počili prvi streli. Kralj je dobil pred puško velikega divjega kozla in kmalu nato še drugega, nekoliko manjšega. Oba sta pala zadeta od dobro merjenih strelov. Srečo so imeli tudi drugi lovci. Princ Pavel je ustrelil dva kozla, generala Hadžič in Dokič pa po enega.
—    2
Veselo so je vračala lovska družba proti poldnevu v bistriško kočo. Gonjači so prinesli kralju „gamzovo" brado kot znak uspešnega lova. Kralj se je z njimi dolgo razgovarjal o razmerah na kmetih in o življenju v planinah. Podaril je vsakemn 200 dinarjev.
Kmalu po obedu se je napotil kralj z vso lovsko družbo proti Kamniku, nekaj časa peš do Stahovice, kjer so sedli v avtomobile. Z gorskih kmetij in z bližnjih vasi so prihiteli ljudje k poti, da vidijo in pozdravijo svojega ljubeznivega kralja. V mestu Kamniku, okrašenem z zastavami, je nebroj občinstva iz mesta in okolice pričakalo kralja. Kralj je na županov nagovor poudarjal, da mu ostanejo lepi dnevi v neizbrisnem spominu.
Nad vse veličasten je bil brez vsakih predpriprav prirejen doček na glavnem kolodvoru v Ljubljani. Trg pred kolodvorom in kolodvor sam je bil nabito poln občinstva, ki je hotelo pokazati vso svojo ljubezen in udanost svojemu narodnemu kralju. Že ko je bil kralj na vlaku, mu ni skoro dalo občinstvo, da bi se odpeljal. Presenečen nad toliko udanostjo, seje kralj glasno zahvalil občinstvu in stoterim segel za slovo v roko.