53
Naši dopisi
Iz Rusije 8. febr. —17. — „Držite ga! držite ga!" tako je kričal tat ter ubežal z ukradenim blagom po mestu, boječ se, da ne bi ga kdo zgrabil. Tako delajo mnogokrat veliki državniki in politiki; al tako nesramnega menda svet ni   doživel,   kakor   se dandanes vede
Nemčija.    Iz Berolina uže davno neprenehoma kričž? „mir! mir! mir!"    V resnici    pa  nikdo  mirii   tako   ne razdira, kakor Nemčija.    Bismarku je bilo treba znane šumne   demonstracije  na Dunaji — na  blagor  evropej-skemu miru; zdaj mu je treba nove vojne postave tudi — na blagor evropskemu miru; a da je Evropa in njeni mir v nevarnosti, za to Je trebalo tehtnih dokazov. Najprej  pusta   historija  s Sillerjevim  porohodom   na   Nje-manu,   potem   gromadno   nakupičenje   ruskih  vojsk na zahodnih   granicah,   dalje  Kališki oficirski ravs , — to vse se je skazalo za golo germansko laž.   V nekem jesenskem dopisu sem rekel, da dokler bosta Viljem in Aleksander vladala, ne bo iz vojnega kriča nič, in takega prepričanja smo   v Rusiji sploh še vedno.    Al nemili Parki ni težko te ali une nitke prerezati, kajti tanki ste uže obe; zato — kakor gori rečeno — tat lovi tata* Od Bismarkovega  prihoda  iz   Varcina v Berolin nismo sicer nič dobrega pričakovali, al da bo on hujskanje še vsilil, pa tudi nismo mislili. Zgodilo seje narobe: glavni Bismarkov trobentač  „Nordd. allg. Zeitg." je zopet zatrobil, češ,   da rusko časopisje kali germanski mir!    Bismark bi veliko   bolje   skrbel  za  mir,   ko bi ostro posvaril berolinsko ,   kolonsko , avgsburško, ham-burško in drugo germansko časopisje.   — V Franciji vladajo  zdaj   tisti možje,   katerih  se  Bismark najbolje boji: Gambetta je vsemogočen.    Njegov organ, „Repu-blique Franchise" razbira govor barona Heymerla o avstrijski vnanji politiki;   on meni, da minister Heymerle je izjavil preveč optimizma in da njegovo tolažljivo prerokovanje nima v resnici podlage.    Avstrija je objavila svojo kandidaturo  na turško dedšino ,   al  s tem je ona zamenjala svoj položaj gledć Rusije, in tako je iz njene zaveznice postala  njega  zopernica,   ker   ona  sama želi vstopiti se na dosedanje mesto Rusije kot glavne države o vshodnem vprašanji.    Organ Gambette meni, da germanska pomoč ne bo  zadostna Avstriji proti  taki   protivnici, kakoršna je Rusija,   katera edina ima simpatije Slavjanov balkanskega polotoka.    Da Francozi prav sodijo, nam dokazuje vse tisto, kar slišimo  iz Bosne.    Iz vseh govorov   sedanjega   avstrijskega   državnega   zbora se je   v Rusiji   največ   govorilo   o  govorih   KI una   in Hiibnerja,   ki   sta  skušala dokazati, da Avstriji koristna more biti le družba z Rusijo, ne pa sovraštvo. V tem obziru so ruski časopisi imenovane govore pohvalili; al rekli so tudi,   da iz njihovih govorov ni vidno,   ka-košno   politiko  ona   dva  zahtevata  od  Avstrije;   zakaj družba   z Rusijo in  avstrijska hegemonija na balkanskem polotoku, to je tako čudna podoba, kakor Ho-racijevo dekle s tičjimi p ero ti in ribjim repom.   Najbolj čudna se zdi Rusom  politika slavjanskih poslancev,   ki se potezajo za imenovano hegemonijo, predno so si sami sebi pr.borili — svobodo od tujega jerobstva. Cilj ruske politike na halkanskem polotoku je ta, da postanejo tamošnji slavjanski narodi   samostojni in   svobodni vsake hegemonije, od vsakega jerobstva.   Kedar si bo avstrijska  politika na   balkanskem polotoku   izbrala   tak cilj, takrat   se bo avstrijska   družba z Rusijo   sama po sebi rodila, brez posebnega in umetnega uračevanja.   Bolgarija,   Crnagora in Srbija z Bosnijo   vred so tako lahko svobodne med Avstrijo in Rusi i o,   kakor Švica, Belgija in Holandija med Nemčijo in Francijo.   Da čutijo imenovane   kneževine simpatije,    ljubezen in   zaupanje do Rusije, to je res, a res je tudi, da one Avstrije ne ljubijo in  jej ne zaupajo,   a tega je Avstrija sama kriva; ljubezen in zaupanje   si je treba zaslužiti, — prisiljena ljubezen ni ljubezen,   in molčanje zaradi straha tudi ni zaupanje.
Z Dunaja 15. februarja. (Zemljiška 'postava). Naj važnejši predmet obravnav tega tedna v državnem zboru bila je zemljiška postava, o   kteri ste se desnica in le-
54
vica dolgo in hudo borili, se ve da, v neenakih položajih, z neenakim orožjem in tudi z neenakim namenom, zato pa je bil tudi vspeh, kolikor ga je bil desnica z   našimi  poslanci v tem vprašanji dosegla, ne-
1>opolen, če tudi vkljub težavam pomenljiv. — Po-ožaj naših poslancev je bil neugoden, ker so imeli zoper sebe vse ustavoverske levičarje in vso na njih strani stoječo vlado — posebno pa še zato, ker so imeli zoper sebe uže obsto-ječo leta 1879. sklenjeno postavo v tej zadevi.
Zakaj pa so levičarji bili nasprotniki nasvetom večine davkarskega odseka, to je lahko uganiti, kajti levičarji so tisti, ali vsaj pajdaži tistih, ki so uže lanskega leta zemljiško postavo — ne v prid kmetom skovali. In ker je vlada po svoji večini in v svojem dejanji tudi tista kot začetkom leta 1879., je tem jasneje, da ni odstopila od svojih tedanjih načel, ker ve, da ima na svoji strani gotovo tudi še po vsem nespremenjeno gosposko zbornico. Levičarji so imeli tedaj močne zaveznike in v svojih rokah najnevarnejše orožje, to je, postavo od 6. aprila 1879, ktera je uže ustanovila: 1. kontigent, to je: gotovo svoto, ktero morajo plačati posestniki zemljišč, in ktera ima uže veljati takrat, ko se rešujejo pritožbe zoper vcenitev (reklamacije), 2) neomejen provizorij, to je: da se ima davek začasno pobirati uže pred rešitvijo pritožeb, 3) fiskalične (uradniške) reklamacij ske komisije to je: da se komisije za rešitev fritožeb smejo tako sestaviti, da so posestniki zem jišč v teh komisijah v manjšini zato, ker je vladi pravici dana voliti razen predsednika v njo polovico poljubnih udov, in le ostalo polovico volijo deželni zbori. — Orožje naših poslancev in njihovih pristašev bili pa so edino le dokazi vzeti iz ozira na korist kmetovalcem in na dobro izvršitev vredjenja zem. davka — (na kteri mora pač enako ležeče biti vsaki dobri vladi). — Nasprotnikom našim bila so po voljna vsakojaka orožja: navidezna državna korist in drugi zofizmi, sumičenje poštenja kmetovalcev in njihovih zastopnikov, poleg tega obljube in žuga nje po potrebi in po navideznih željah tistega, komur so bile namenjene. — Tudi namen naših poslancev pri tem vprašanji bil je ves drugačen — namreč upravičeni blagor kmetovalcev; naši nasprotniki pa so hoteli na vsak način vladi pokazati večjo rado-darnost in po tej večo sposobnost za vladanje s tem, da so glasovali edino le za to, kar je obetalo hi trejo in cenej o vredbo davka brez ozira nato, ali kmetovalcem koristi ali škoduje.
Po trdovratnosti boja so naši poslanci kmalu spre-vidili, da ne bo mogoče vsega doseči, kar bi bilo kmetovalcem sploh koristno, — in poslancem kranjske dežele je bilo tem ložje prevzeti posredovanje, ker po dotičnih delih, do zdaj za našo deželo dosti pravično rešenih, nima dalja uravnava za našo deželo posebne važnosti. OdloČili so se tedaj glasovati za tako postavo, kakoršna bi mogla pričakovati pritrjenja gosposke zbornice in konečno tudi vlade, da je le bolja kakor je postava od aprila 1879. leta — tedaj za kontingent, ki se ima pa koj po rešenih pritožbah umakniti za vsaj 15 let nespremenljivemu odstotku zemljiškega davka, — za provizorij, ki se ima vsaj uže 1. julija 1882. umakniti pravi podlagi zemljiškega čistega dohodka, — a vsakako so sklenili, glasovati zoper levičarje za večinoma avtonomne, to je, za po večini posestnikov zemljišč sestavljene komisije o rešitvah pritožeb.
Prvi dve točki ste se sprejeli z veliko večino, — zadrja pa je žalibog padla z manjšino le 6 glasov, ker   v zbornici   takrat 87  poslancev   ni   bilo   navzočih
(mnogo se jih je glasovanju odtegnilo tudi vsled različnih pritiskov). Vendar pa je naša stranka gledć rešitev pritožeb vsaj tudi to dosegla, da ima pri tem poslu zadnjo besedo neodvisna centralna komisija. — Ni pa dvomiti, da bi se tudi avtonomne komisije pri drugem glasovanji sprejele, ako bi gosposka zbornica o njih drugače sklenila kot zbornica poslancev.
Gledć obroka 45 dni za izročitev pritožeb je poslanec dr. P o kl u k ar pri konečni obravnavi še to dosegel, da se vladi dovoli po potrebi, a brez zakašnjenja konečne rešitve pritožeb in brez veeih stroškov, ta obrok podaljšati. Levičarji so dosledno tudi temu pritožnikom koristnemu nasvetu iz strancarskega stališča nasprotovali. — V tretjem branji se je postava gotovo le očigled še mnogo slabeje uže obstoječe postave z veliko večino sprejela.
Konečno še nekaj : Ravno čujem, da ,,Slov. Gospodar', obžalujoč postopanje slovenskih poslancev, da so se ločili v tem vprašanji od druzih poslancev desnice , jtm kliče: ,,Nikarte več tako!" — V tem ozira moram , Gospodarju'' pojasniti to, da desnica in posebno Hohenwartov in češki klub nista hotela in ne mogla zemljiške postave smatrati za politično vprašanje, kakor so to storili levičarji, in to zarad tega ne, ker v tem vprašanji posebno gledć provizorja ima vsaka dežela drugačno staisČe; preobloženim deželam'je provizorij veliko polajšanje. čegar odloženje se le tedaj po pravci zagovarja, ako bi se po njem drugim deželam velika krivica godila, česar se je ravno v tem slučaju glede Galicije in Bukovine, Tirolskega in Dalmacije bati zato, ker se je v teh deželah veči del vcenitve prenagljeno izvršil leta 1879, — kar se je v druzih deželah polagoma in bolj temeljito vršio v 4—5 letih. — Tistim deželam pa, ktere imajo prčakovati povikšanja davka, je gotovo vsak provizorij v škodo.
Enako se za kontingent da en veljaven razlog navesti, namreč ta, da bi pri odločenem odstotku bilo manj vestnim komisijam o rešitvi pritožeb mogoče, jih prelahkomišljeno vslišavati zato, ker bi to ne šlo na stroške kmeta, ampak na stroške plačevaicev druzih davkov. Kaj takega se pa zoper avtonomne komisije ne more navesti, kajti neodvisen posestnik je zmirom pravičneji sodnik, kakor odvisen uradnik, tudi skušen kmetovalec bolje ve presoditi rodovitnost zemljišča kot gospod izzad davkarske mize, — in ker ima stalno v svojem kraji bivajoč posestnik tudi zarad lastne prihodnosti več vzroka, ne preoster in ne premehak, temveč vsakemu pravičen biti, kot uradnik živeč danes tukaj, jutri tam — Klubi desnice so tedaj previdno ravnali, da so pustili v tem strogo gospodar-kem vprašanji, vsakemu poslancu prosto glasovanje, le škoda je to , da ni vsa desnica soglasno sprejela avtonomnih komisij,   katerih se celć vlada ni resno branila.
Levičarjem pa, kolikor jih je zastopnikov kmetovalcev, bod> njihovi volilci po pravici očitali to, da so pri tem vprašanji brez vsega ozira na posebne razmere posamesnih dežel na vse drugo bolj mislili kot na kmeta, smatrajoči tako važno kmetijsko postavo za političino orožje.
Med pisanjem došlo mi je z Ljubljane prijateljska pismo, katero mi naznanja, kako si naš ,vrli prijatelj kmetov" — Dežman se mu pravi — na svoje stare dni v ljubljanskem „Tagblattu4* glavo nad tem razbija, zakaj so kranjski poslanci konečno vendar pritrdili taki zemljiški postavi? — Ako stari mož, kateremu strast uže večkrat možgane meša, ta moj dopis bere, se mu lahko glava ohladi in ne bo mu več treba vzrokov za to iskati v strahovih „za zgubo odpisavanja 70.000 gold, zemljiškega davka zarad preobl^ženja naše dežele." Takih strahov se v resnici tudi Dežman ne boji, in
55
otroci tudi ne, najmanj pa kranjska dežela, za katero je nova bolj pravična vcenitev to, kar se je prej le približno moglo utemeljavati, s številkami dokazala, da je bila in je naša dežela najmanj za 100.000 gold, na leto preobložena. Ako se hoče sicer v „Tagblattu" korajžni Dežman očigled tega dokaza lastno-izmišljenega strahu bati, da bi se v Avstriji našel denarni minister s pogumom, onih 70000 gold, naši deželi odreči, no, radi mu pustimo to otročje veselje, — toda pustili mu ga bomo samemu.
Ker je pa, ako se ne motim, Dežman z baronom Apfaltrernom kolikor toliko udeležen v centralni komisiji, katera bo kmalu imela konečno določiti vse tarife in potem v večem oziru pritožbe, naj mu bo skrb, da si za to delo prihrani svojo trudno glavo. Krajne komisije naše in na njihovem čelu deželna komisija, izvoljena po narodni večini našega deželnega zbora, z dobro vestjo smejo reči, da so v tem vprašanji svojo dolžnost na korist deželi spoinile; one so cesarju dale, kar cesarju gre, deželi pa naložile le toliko, kolikor v resnici zamore ona nositi. Naj tudi Dežman v centralni komisiji stori za našo deželo svojo dolžnost, in veruje naj nam, da zato ne bomo ščuvali rojakov zoper njega, kakor zdaj on rokovnjači zoper naše zastopnike, ampak radi mu bomo priznali — ako toliko doseže, kolikor je dosegla deželna komisija — da je tudi on storil svojo dolžnost. S takim culokafernskim orožjem, kakor bije „Tag-blatt" okoli sebe, nas je pa sram boriti se tudi z našim najbolj zagrizenim sovražnikom.
V Gorici 15. febr. —   Kak kontrast!    Zraven ples nih glediščnih in   vsakošnih zabavnih plakatov,   zraven vabil na „Haringsschmaus-e" in koncerte ...   bil je na pepelnico po naših oglih prilepljen odličen, klasično pisan   poziv   podpornega    odbora   za   reveže,   v „Novicah**   že omenjenega,   kateremu podajajo   moč in veljavo sijajna imena odličnih odbornikov. Kdor ne verjame,    da je sedanji   svet — norišnica, naj bere razne plakate po uličnih oglih v Gorici in naj premišljuje njihov sežaj.    Na Dunaji, v   državnem   zboru se   odobru-jejo za nas   „Nothstandsgesetze" in naši meščani niso še nobeno leto v pustu toliko noreli, ko letos! Pa da bi že vsaj kaj takta imeli in spodobnosti in   „humanizma" po plakatih in časnikih   z nogami ne teptali!    In to je — „civilita" in „progresso"!!   — Na  pepelnico je razpošiljal naš  magistrat nek   „memento mori"   po mestu, to je, tisto izvestje, ki ga je podala namestništvena komisija o novem našem pokopališču.   Prav čuditi se mora človek ogromnemu apparatu, katerega potrebuje dandanašnji   „nemško   znanstvo" v dokaz,   da je svet novega pokopališča   ilovnat   in moker,   za silo pa vendar   pripraven   za grobišče.    Gašpar   iz   Solkana in Komel iz Kronperka  sta to že davno   vedela, kakor je tudi vsak otrok vedel, da v zdravstvenem oziru se nam Goričanom ni nič bati od novega grobišča. V omenjenih ozirih   bi bila tedaj   pokopališčna   zadeva rešena. Slišal sem pa, da se že   druga  megla kaže nad nesrečnim    novim   grobiščem,   in da   bode   bržkone hude burje treba, dajo prežene; toda za zdaj molčimo še! — V dekliškem zavodu tukajšnjih „šolskih   sester" so bile zadnje dni   pusta kaj mikavne   in podučne zabave v pričo odlične gospode.    Umno  izbrane glediščne igre so bile karakteristične za odgoj o v tem zavodu. Večina deklic je izvrstno   igrala. —  V   Tominu   so predpretekli teden ubili, ,,morsko kačo":   šola se bo zidala. Že za glavarja  Winklerja se je začelo   misliti in delati na to,  da bi imel   Tomin dostojno   šolsko  poslopjo, ali vse dotične   obravnave v poznejih   letih so se razbijale ob trmi dveh ondašnjih strank. Zdaj je vse poravnano; šola bo stala na jako lepem kraji.    Okrajni šolski svet
je odločil zanjo 14.000 gold.;    nekaj deaarja je že od poprej prihranjenega.
Iz Pazina. — SI. župansto trga Mozirje je poslalo odboru za stradajoče v Istri 114 gl. 69 kr. Od teh je pri posameznih mozirskih tržanih nabranih 45 gl. 95 kr., od č. g. župnika J. Kalina 23 gld. 74 kr., od gornje sa-vinake hranilnice v Mozirji 25 gl. in od narodne čitalnice v Mozirji 20 gl. — Dalje je poslal č. g. župnik Kulavec iz St. Vida na Dolenjskem, kateri je nabral tudi 1710 Kilov žita in 2020 kilo? sočivja, še 20 gl. v gotovini. Rodoljubi v Središču: gg. Št. Kovačič, nad-učitel, D. Čuček, sred. predstojnik, J. Zadrovec, tržan in pek, usnarja Dugša in Kočovar, župnik Albin Švin-ger in gospod Venigerhale so posebno pripomogli, da se je nabrala tam lepa svota od 62 gl. 21 kr., za ktero je bilo imenovanemu odboru poslanih 11 hektolitrov — 836 kil. — koruze. Dalje so poslali g. župnik Razpot-nik v Višnji gori 35 gl., g. župnik Jarciz Dola 15 gl., g. župnik J. Jeraj iz Žavča 10 gl., Njih presvitlost g. knezoškof Wiery iz Celovca 25 gl., Njih presvitlost g. knezoškof Lavantinski Stepischnegg 20 gl., in g. župnik Janez Dolinar iz št. Janža 21 mernikov fižola. — Vsem p. n. gospodom dariteljem se najareneje in topleje v imenu odbora za stradajoče zahvaljuje tajnik odbora.
Berbuč.
Iz Postojne 12. svečana. (Zopet nekaj o .t)zwerguli). Pred nekoliko dnevi bil sem po svojih opravkih v vipavski dolini, kjer sem zvedel prav predpustne reči o „zwergovcih". Res, čudni so ti možiceljni, da se sami tako smešijo pred svetom. Al v hudi zimi jim vendar zasluženi sad, „cibore" — rodi. „Zwergovi obmann" je, kakor se mi je pozitivno povdarjalo, kot zaslugo od deželne šolske oblasti mesto pohvale, pa pošteni ukor za svoje renegatstvo prejel. Drugi glavni rogovilež, iz Primorskega na Kranjsko privandrani (ne Vodopivec), kateri se je vse počitnice preteklega leta strašno ponašal s& svojo srboritostjo in je eno službo vipavske štirirazrednice tako rekoč uže v pesti nosil, moral se bode, če se uže ni, na Vreme seliti; ta človek imel je med počitnicami preteklega leta za en cel „paternoster" najboljših učiteljskih služeb, — ko bi mu bil kdo verjel, — na izbiro. A nemčurček v surki — vrabška jerebica — je pa celo tako mogočen postal, da je kai trikrat eden za drugem u. m. nekega narodnega učitelja vipavske doline s pipo med zobmi in pokrivalom na glavi v šoli nadzorovati hotel (se ve, da se mu to obneslo ni) s trditvijo, da je v to iz Ljubljane pooblaščen, češ, da so ,,zwergovci" od prvega do zadnjega za tak posel (špicljanje narodnih učiteljev) več kot popolnoma sposobni. Zares, slavna dela, le „zwergvereinarjev" popolnoma vredna! Kedar kako nakuhajo, in jo izvem, hočem častitim čitateljem „Novic" zopet za kratek čaa in zabavo poročati, da jih po vseh njihovih delih in pe dagogični omiki še bolje spoznajo.
Notranjec.
Prem 30. prosenca. — Dobrotniki tukajšnje šole in sploh šolske mladine v preteklem in tekočem šolskem letu izkazali so se posebno do sedaj ti-le:
1)   Gosp. Janez Valenčič, trgovec v Trnovem, je za učenke ženskih ročnih del dne 3. novembra leta 1878. podaril 10 štrenic bombaža, 20 štrenic konca, 35 kosov pletnih igel (Štanžic) in tri zavitke šivank;
2)   dne 13. decembra 1878. leta g. dr. Zupanec, notar v Ljubljani, za imenovane učenke tukajšnje šole 1 goldinar;
3)  ravno ta dan podari gosp. dr. J. Poki u k ar ^ Ljubljani tukajšnji šoli podobo dr. Bleiweisa, iskrenega šolskega prijatelja, koja od tistega časa kinča premsko šolo;
56
4)  tudi isti dan je podarila proti prav mali odškodnini „narodna šola4' dva krasna zemljevida, prirodo-pisen atlas, magnet, elektrofon z vso pripravo vred in steklen drog, kot inventar za tukajšnjo šolo;
5)   dne 16. marca 1879. je daroval si. krajni šolski svet v Šturiji 200 dvoletnih jabolčnih divjakov za tukajšnji šolski vrt brezplačno;
6)  dne 17. marca 1879. 1. je nakazalo si. c. k. na-mestnistništvo tržaško iz primorskega centralnega sadišča v Gorici 490 vsakovrstnih sadnih divjakov brezplačno , a embalaža pri tem (dober snop slame in par trt) bilo je pa dosti slano = 2 gold. 57 kr.;
7)  dne 1. aprila 1879. 1. je poslala si. c. k. kmetijska družba kranjska 50 31etnih jabolčnih divjakov brezplačno za tukajšnji šolski vrt;
8; dne 24. aprila 1879. pogostil je v spomin sre-berne poroke Njihovih Veličanstev tukajšnji g. župan Andrej Frank vso šolsko mladino;
9)  dne 16. julija 1879. 1. je poslala s!, c. k. kmetijska družba kranjska 10 gold, kot nagrado tukajšnji šolski mladini za marljivo pokončevanje škodljivih mrčesov, katerih vničila je v žužkih in zalegi nad pol milijona;
10)  dne 25. septembra 1879. 1. so podarili: gosp. Jakob Valenčič, trgovec v Bitinji, gosp. Miha Kova čič, obrtnik in posestnik v Smerjah in gosp. Janez Be ni gar, c. kr. gimn. profesor v Zagrebu — vsak po   1 gold,   (skupaj 3 gold.)   v prospeh  tukajšnje šole;
11)  dne 19. prosenca 1880. prejela je tukajšnja šola sledeče učne pripomočke za kmetijsko podučevanje: a) 10 kosov Hartingerjevih kmetijskih tabel (poslovenil Jan. Zalokar), b) Schreiberjeve table: kmetijstvu škodljive in koristne živali: 1. sesavci, 2. dvoživke, 3. ptice in 4. žuželke; c) eno garnituro sadjerejskega orodja. Vse tukaj omenjeno nakupile so šolske oblastnije za znesek, kojega je si. c. kr. deželni šolski svet v Ljubljani z odlokom 19. oktobra 1879. štev. 2041 iz dotične državne subvencije (v znesku celih 47 gold.) bil za tukajšnjo šolo votiral.
12) Gosp. Anton Žnidaršič, trgovec in c. kr. poštni uradnik na Premu, kateri uže več let za tukajšnjo šolo naroča „Vrtec".
Vsem tem tu navedenim dvanajsterim milim dobrotnikom tukajšnje šole v imenu šolske mladine, v svojem imenu, v imenu krajnega šolskega sveta in cele (v resnici uboge) šolske občine najtoplejšo zahvalo izrekam, ter zakličem: Bog vas živi, Bog vam vaše milosrčje tisočero povrni! Prosim vas pa tudi, da se naše uboge šole tudi še v prihodnje usmiljeno spominjate!
Ker uže ravno o šoli govorim, naj še to omenim, da je letos tukaj 220 šolskih otrok, kateri, hvala Bogu, da-si je ravno od začetka decembra preteklega leta do sedaj neprestano izredno ostra zima, dovolj redno v šolo hodijo; al gotovo vabi jih dobro zakurjena šolska soba, ker nekateri iz domače vasi cel6 pri 8 stopinj K. mraza bosonogi v šolo pridejo. Tu se pa zopet vidi veliko uboštvo in pomanjkanje, kar je nasledek predlanske moče, lanske suše in pa neznosnih davkov. Bog nakloni obilo usmiljenih src in pa druge izdatne podpore preobubožanim Notranjcem v postojnskem okraju!
Rant.
Na Colu 12. sveč. (Javna zahvala.) Nisem zmožen z besedami Vam, častiti gospodje c. kr. družbe kmetijske kranjske, c. k. gozdnemu nadzorniku gosp. Gollu in gospodom si. ministerstva kmetijstva spodobno se zahvaliti za lepi dar 100 gld., katerega ste za moj trud o pogozdevanji goličav itd. blagovolili mi pripoznati, jkajti s tem činom niste le samo moje veselje do pogozdovanja izdatno pomnožili, temuč ste tudi naložili veliki iapital, od katerega bodo naši potomci gotovo lepe ob-
reati vlekli.    Zato prisrčna zahvala vsem onim castitim gospodom, ki so v to kaj pripomogli!
Andrej Kovan} oskrbnik gozdnih sadežev.
Iz Okolice ljubljanske. (Vprašanje.) Ali ve si. mestni magistrat, kakošen nered se uže več časa o sejmih zarad živinskih potnih listov godi na dolenjski „šrangi" In drugič: bi li ne mogel se ta nered odstraniti? — Za zgled navedem samo to, kar sem s svojim hlapcem skusil in videl. Ko je bil 8. januarija t. 1. po zaprtiji živinske kuge prvi semenj odprt, so se ljudje skrbno prevideli s živinskimi potnimi listi; \sakateri ga je imel. Ker pa je grede na semenj bil na šrangi od policaja komaj vsak deseti vprašan po njem, so ljudje za Pavlov semenj to nekoliko opustili. Na Pavlov semenj ljudje, pa že ne vsi, ponujajo potne liste v izkaz, toda nikogar ni bilo , da bi jih b:l pregledoval. Policaj je neki v stražnici spal. Zdaj pa pride semenj 8. oziroma 9. februarija. Na straži za pregledovanje potnih listov je stal strog mož, policaj št. 11. Ljudi, zapeljanih po prejšnjem nadzoru, prišlo je gotovo tri četrtine brez potnih listov. Nobeden ni smel s živino čez zidani most in med temi sem bil tudi jaz. Vsi izgovori niso veljali nič. Živina vroča je morala na zeio polzki in ledeni cesti stati. V ozovi so dohajali, zdaj po ižanski, zdaj po dolenjski cesti in živino z vojo „štango" drezali v rebra ali v stegna. Kmetje kleli in pridušaii se rekoč: „Zakaj vsakikrat ne tirjate listov ali pa nobenkrat, da vemo, pri čem da smo". In res je to. Na deželi, kjer je semenj, žandarmerija strogo pazi, da je vse v redu, v Ljubljani je pa taka zmešnjava. In ta nered traja v Ljubljani uže, odkar je zapovedano za živino potne liste imeti. Dal^e bi se mogli potni listi, ki se pogledajo, kako štempljati ali vsaj natrgati, da bi jih drug nihče ne mogel porabiti, kakjr lastnik sam. Zgoraj omenjeni dan sem sam videl, da je mož, ki je par volov s potnim listom memo straže spravil, dal list drugemu pred stražo čakajočemu, ki ga ni imel, da je šel z ravno tistim skozi. In tako je en sam list po pet, do sedem parov volov memo straže spravil. Pa tudi popravljeni potni listi bi ne smeli veljati. Zakaj videl sem, da so take uže po eno leto stare liste domd otroci, ki v šolo hodijo, na „šrangi" pa v sili krčmarji in štacunarji popravljali. Da ljudje tega ne opuste ali kedaj kazni ne zapadejo, naj se vendar zoairaj in povsod listi pregledujejo. Saj vsak spoznava, da so potrebni potni listi, m sicer se prvič ve, da je živina zdrava, drugič pa se ve, od koga in od kodi je kupljena živina, ako bi bil hotel prodajalec kaj goljufati. 8e ve da imajo potni listi tudi svojo senčno stran. Prvič davek, drugič daljna pot k županu. Kar prvo zadene, je hudo, vsak list velja 10 ali 15 kraje, manj kot 10 kr. uže nikjer na deželi, drugo pa odroč-nost in zopet stroški. Tako ima na pr. vas Reber in Pleš pičle pol ure v Šmarijo, na Fužine k županu pa blizo tri ure. Da se pa tem neugodnostim lahko nekoliko v okom pride, ni dvomiti. Županija, oziroma občinski odbor naj zniža ceno listov na pet ali vsaj sedem krajcarjev, potem naj bi tisti odbor izročil kakemu poštenjaku na priročnem kraju županije živinske potne liste, da se ljudem vsaj nekoliko bremena zlajšajo. Te vrstice se mi je zdelo potrebno pisati.
Iz Ljubljane. — Dunajska vladna „Wiener Zeitg." je včeraj oklicala imenovanje barona Conrada, pred več leti ces. namestnika v Ljubljani, zadnji čas ce3. namestnik na Dunaji, za naučnega ministra, viteza Kriegsau-a pa za ministra denarstva. tt tem je za zdaj ministerska kriza rešena. Veseli smo , da smo rešeni dr. Stremayer-a kot naučnega ministra, — ali se bomo pa mogli veseliti barona Conrada kot naučnega ministra, bode prihodnost učila.   Obljubam in