Alenka Puhar.
SLOVENSKI AVTOPORTRET
1918-1991
Nova revija je v zbirki Para-digme pred kratkim izdala izredno zanimivo in pomenljivo knjigo »Slovenski avtoportret 1918-1991« avtorice Alenke Pu-harjeve. Naslov je sicer malo za-vajajoč, saj bi ga mogli razumeti tudi kot strokovno razpravo o tem, kako so slovenski slikarjt upodabljali sami sebe! Vendar ne gre za to. V ospredju namreč ni zasebni slikarski svet, marveč po-litika, vendar pa politika, prika-zana s sredstvi likovne umetnosti, točneje: s pomočjo (ali z močjo!) karikature.
Avtiorica sama uvede svojo knjigo takole: »Kdo in kaj je Slove-nija, kadar se pogleda v ogledalu? Kakšno podobo o sebi goji in kakšno pošilja v svet? Kako vidi svojo vlogo v simbiotičnih poveza-vah s sosedi? Kako doiivlja svojo identiteto?« Sicerpa bi lahko ozna-čili avtoričino knjigo kot svoje-vrstno kulturnopolitično zgodo-vino Slovencev v času Jugoslavije (ali obeh Jugoslavij).
Vsekakor so bistri Slovenci te Zgodaj spoznali, kako deluje »brat-skoenotnostna« politika beograj-skega centralizma (prim. Smrekar-jevo karikaturo iz leta 1919: Kranj-skega Janezka kot zavrienega, ne-Ijubega otroka; pri tem je mati - mačeha seveda nova driava SHSf). Maksim Gaspari je upodo-bil leta 1926 Slovenijo kot nebog-Ijeno deklico, ki jo kruto privija vladni davčni vijak. V stari (prvi) Jugoslaviji je bila dopuščena velih.-ostrina karikatur, saj je bil karika-turni tabu v bistvu samo kralj (kra-Ijeva druiina).
Po 2. svetovni vojni se je pozicija karikature močno spremenila. Sprva je bilo dovoljeno karikirati samo »protiljudske« elemente, npr. kapitaliste ipd., pozneje pa še tipi-zirane birokrate. Politična karika-tura se razmahne v drugi Jugosla-viji v glavnem šele po Titovi smrti 1980. Tako je Borut Pečar ie upo-dabljal (še kar prijazno) jugoslo-vanske politične veljake (Pavliha 1982, 1983). Andrej Novak pa je objavil 1986 ie zelo ostro karika-turo, ko se kuharica SFRJ priprav-Ija nad kokoš SRS z očitanimi lik-vidatorskimi nameni! Leta 1988 se pojavi v karikaturi Milana Mavra v Delu že povsem slečena (oro-pana) Slovenija, ki pa se upira go-spodarici Federaciji in ji noče dati peče (simbola svoje samobitnosti).
Udarno je komentirala dogaja-nje v driavi Diareja v Mladini (v knjigi imamo Diarejino karikaturo z naslednjim tekstom: »use se je začel u jajcu... In pol je šlo počas u kurac...«) Puharjeva posrečeno in dosledno izpelje prikaz sloven-ske politične podrejenosti, v kari-katurah pretetno žensko upodab-Ijenje. Tu je treba pridati, da je norčevati se iz sebe tudi upošteva-nja vredna odlika. Slovenija se je morala ob osamosvojitvi spreme-niti iz mile, poniine, pohlevne de-klice v odločnejšega fanta. Ponil-nega Kranjskega Janeza (do Beo-grada servilnega Janeza Stanov-nika) pa je zamenjal uporniiki Ja-nez (Janša).
Še nekaj avtoričinih sklepnih be-sed: »Slovenija se je iz kmečke ne-veste odločila postati mestna hiša Evrope - revna in negotova, zmr-šena in neugledna, ampak priprav-Ijena stati na lastnih nogah. Posta-viti se zase in postaviti se na lastne noge - to so besede, ki jih je trma-sto ponavljala, ko je trkala na vrata Evrope.«
Knjigo Alenke Puharjeve velja priporočiti vsem, ki se hočejo na Zgoščen in duhovit način seznaniti s komaj minulo slovensko prete-klostjo.
ANDRIJAN LAH
POPRAVEK
V prejšnji številki NS je tiskarski škrat preimenoval znamenitega Slo-venca Janeza Ciglerja v Joleta. Avtorju in bralcem se za neljubo napako opra-vičujemo.
Uredništvo