Snegulčica. (Iz zbirke »Grimmove pravljice«.) Dalje. Lovec je moral slušati. Odvedel je Suegulčico v gozd. Ko pa je izdrl nož, da bi ga deklici zasadil v ubogo, nedolžno srce, tedaj je ona bridko zajokala in je rekla: »Dobri mož, ne ubij me! Skrila se bom v gozdu in nikoli več se ne bom vrnila.« Bila je tako nežna in lepa, da se je lovec dal omehčati. »Idi, idi, ubogo dete,« ji je rekel. Snegulčica je brž odhitela in se je skrila v gozdu. Lovec je mislil, da jo bodo divje živali kaj hitro našle in raztrgale. Zdelo se mu je pa, kakor da bi se mu bil kamen odvalil s srca, ker dekleta ni bil ubil. Baš tedaj je pritekel mimo divji merjasec. Lovec ga je napadel in ubil ter mu je izrezal srce, katerega je izro.il potem kraljici- Sedaj je bila zopet vsa srečna. Med tem je bežala Snegulčica vse globlje v gozd. Zelo jo je bilo strah, ker ni videla žive duše. Tekla je preko ostrih kamnov, preko bodi.astega dračja, tekla jc dotlej, dokler so jo še mogle nesti noge. Že se je začelo mračiti, ko je maenkrat naletela na hišico sredi gozda. Pomislila je, da bi mogla vstopiti in si malo odpočiti. Vrata s-o bila samo priprta in tako je lahko neovirano stopila v hišico. Vse, kar je notri videla, je bilo majhno, pa zelo snažno ;in v redu. Na mizi je bilo sedem majhnih krožnikov, sedem nožičev, sedem žličic, viličic in sedem srebrnih čašic. Ob zidu je stalo v vrsti sedem posteljc, pokritih s čistimi, belimi •odejami. Snegulčica je postala sredi sobe in je najprej vse razgledala, Bila je zelo lačna in žejna. Z vsakega krožnika je malo jedla in si oddrobila od vsakega kruhka kosek. Nato je še izpila iz vsake čašice nekoliko kapljic vina. Ker je bila silno utrujena, je legla na eno izmecl posteljc in je takoj zaspala. Napočila je že noč, :ko so prispeli gospodarji liišice domov. To je bilo sedem palčkov, ki so ves dan fcopali v gori, kjer so iskali žlahtno kamenje in zlato. Ko so palčki vstopili, je vsak izmed njih prižgal svojo baklo. Zdaj je bila vsa soba razsvetljena in takoj so zapazili, da je bil nekdo v hišici, ker ni bilo vse v tistem i:edu, kakršnega so bili zapustili, ko so se podali na delo. Prvi palček re.e: »Kdo je sedel na mojem stolčku? Drugi reče: »Kdo je jedel z mojega krožnika?« Tretji reče: »Kd. je vzel od mojega kruhka?« Četrti rfeče: »Kdo je jedel od moje solate?« Peti reče: »Kdo je uporabljal moje vilice?« Šesti reče: »Kdo je rezal z mojim nožičem?« Sedmi reoe: »Kdo je pil iz moje čašice?« Začeli so iskati po sobi. Sedmi palček je pogledal v svojo posteljco in je tam našel Snegulčico. Brž je poklical svoje tovariše in tako so vsi obstopili posteljco. Dvignili so svoje bakle in so dolgo časa posmatrali Snegulčico. »Oh! Kako lep je ta otrok!« je rekel eden. Vsi so sklenili, da Snegulčice ne bodo prebudili, ampak da jo bodo pustili, naj mirno spi. V jutro se je Snegulčica zbudila. Ko je zagledala sedem palčkov, se je zelo prestrašila. Oni pa so jo Ijubeznivo vprašali: »Kako ti je ime?« »Snegulčica,« je odgovorila. »Kako si dospela sem v našo hišico?« Pripovedovala jim je, kako je bila njena mačeha zapovedala, naj jo ubijejo, in kako jo je lovec pustil pri življenju. Pravila je dalje, kako je ves dan bežala, dokler ni našla te majhne hišice. Palčki so ji rekli: »Če hočeš delati v naši hiši, da namreč paziš na red in snago, lahko ostaneš tu. Mi bomo sk^beli zate. Odloči se!« »Ostanem,« je odgovorila Snegulčica. »Z vsem sem zadovoljna, kar zahtevate.« Tak. je postala palčkom gospodinja in je skrbela, da je bila hišica vselej snažna in v redu. Vsakega jutra so odšli palčki v goro, da bi iskali žlahtnega kamenja in zlata, Snegulcica pa je ostala doma in jim je pripravljala večerjo. Ves dan je bila sama v hiši. Zato so jo palčki večkrat svarili, naj pazi na sebe. »Dobro pazi,« so ji rekli. »Pazi se posebno svoje mačehe, ker bo gotovo kmalu izvedela, da si tu. Nikogar ne sprejmi v hišo.« Brezsrčna kraljica je verjela lovcu, da je Snegulčico usmrtil. Sedaj je vedela, da je zopet najlepša žena na svetu. Da bi se pa sigurno o tem prepričala, je zopet pristopila k ogledalu in ga je vprašala: /.^vi »Ogledalo na steni tej, katera žena je najlepša na svetu? Povej!« Ogledalp jc odgovorilo: »Kraljica, ti najlepša žena tukaj si. Tam sredi gozdcv pa, kjer palčkov je dom, Snegulčica biva, in njena lepota je tisočkrat večja od tvoje.« Kraljica se je prestrašila. Zdaj je vedela, da ji lovec ni povedal resnice. Sedla je in je začela premišljcvati, kako bi se iznebila Snegulčice. Dokler je vedela, da je kdo lepši od nje, ni imela nikjer miru. Nazadnje si je napravila grozen načrt. Dalje sledi.