40
J. Trinko: Vedomec.
G r a j s k i zvon.
(lasno, čuj! v dolino z grada 'Zvon k poroki se glasi, A glasneje deva mlada V borni kočici ječi:
„Ni še zvit poročni venec, Ni razlit še sreče žar, Ni še prišel zaročenec, Ni razsvitljen še oltar!"
„Ni to zvon, ki v gradu poje, Ni poroka v gradu to; Srce le vzdihuje moje, Srce le ječi tako,!" . . .
Pride sluga doli z grada: „„Deva borna, Bog s teboj ! Bog s teboj, nevesta mlada To gospod ti vrača moj!" "
,,Kaj mi zlati prstan mari, Kaj mi mari glas zvona? S saboj, saboj sluga stari Spet odnesi prstan ta!"
Prstan nese sluga s saboj Zvon pa spodaj zadoni: „0 naj bode pokoj s taboj, Bledo, borno dekle ti!"
A. Funtek.
^
Narodne stvari. i.
Vedomec.
Zapisal J. Trinko*).
edomci so znani tudi pri nas na Beneškem, in vera na nje med našim slovenskim ljudstvom je jako ukoreninjena. Vedomca spoznajo že pri njegovem rojstvu, a če poskrbijo, morejo ga takoj vedomstva rešiti. Nesejo ga namreč prej, predno ga mati k prsim vzame, na vrt ali na bližnje polje, kjer si poiščejo rogljaste vinske trte, skozi katero vtaknejo vedomčka in se po drugi poti ž njim domov povrnejo; a med potjo ne smejo z nobenim govoriti, sicer je vse zastonj njih početje.   Ako je pomoček veljaven, trta mora v kratkem usehniti.
v
Ce pa ni mogoče z detetom na polje, bodi si zavolj razsajajoče zime, ali iz druzih zadržkov, nesejo vedno molče dete skozi hišo, koja ima dvoje vrat, tako da po enih gredo noter, po druzih pa in po drugi poti se z detetom domov povrnejo. Imajo še tretji pripomoček, katerega rabijo posebno   za živino,  ker tudi  med  živino so   vedomci.    Vzamejo
*) Ta dopis smo natisnili brez vsake  premembe, ker nam dohaja od beneškega, v laškem Vidmu živečega Slovenca.                                                       Ured.
L. Žvab: Črtica o Primoži Trubarji.
4)
namreč rojenega vedomca in ga vtaknejo v peč, iz katere so ravno kruh vzeli, in ga zopet nazaj po glavi izvedejo. — Ako pa vedomca ne rešijo, mora se ta potem vse življenje shajati skupaj z druzimi na križempotih. Zbirajo se na večer z gorečimi bakljami v rokah, lovijo se in se tolčejo; nazadnje si pripravijo večerjo in pojedo navadno prvo žival, kojo na poti srečajo. Posebno jim diši človeška kri. Ako človek med nje zaide, vedomci ga brž ujamejo, slečejo mu kožo, kri mu izse-sajo in polt mu izjedo do kostij, koje kvišku mečejo, potem zbrane v kožo zopet oblečejo ter tako vnovič oživelega človeka, a medlega in bledega naprej pustijo. 0 takem človeku se reče, da so ga „vjedomci oblizali". Kdor pa ima pri sebi kakovo ostre s Kristovim imenom zaznamovano in ž njim, kadar med vedomce zaide, zemljo v križ reže, iznebi se takoj vedomcev.
Crtiea o Primoži Trubarji.
Spisal L. Ž vab. *)
otrebno se mi zdi izreči nekoliko prijaznih besed o moži, kateremu sem hvale dolžan, ka me je pobudil, da pišem pričujoče vrste.
Mihel Jenner „a Seebegg etBeerburg", kise je porodil v Trsti 1764. ]., bil je v mladih letih trgovsk opravnik v tržaškem domi Zig-munda Zoisa in tovarišev ter preminil 1828. 1. Njega sin imenem Alojzij je bil magistraten činovnik, „cancellista ad officium aedile" in umrl je v 13. dan aprila meseca 1868., imejoč pet in šestdeset let. Neopisno priden pisatelj je bil, brskal neprestano po arhivih, prebiral stare koženice vsevdilj s peresom v roci in beležil vse tudi najmanjše vesti o mestnej zgodovini ter na takšen način nadaljeval delo, katero mu je bil uže oča naperil.
Vidi se, da so mu bila odprta vsaka vrata do skritih listin plemenitih obiteljij tržaških. Kvara, da ni znal latinščine; za tega delj je časi nevedoma smisel napak izvrnil. Kar se dostaje tujčenja slovanskih priimkov, priznati moramo, da je bil praveden mož, kajti o nekej osobi ga čujemo v vlaščini nekako tako-le govorečega: „non ci consta la sua patria   che  sospet  pettiamo   del Carso   goriziano,   e  che
*) Pustili smo oblike, kakor jih piše g. pisatelj.                             Ured.