116
Kratek pregled novih slovenskih knjig.
2.
„Obči Zagrebški kolendar" za leto 1846. Z višjim dovoljenjem izdan od gosp. Lavoslava Župana, v red djan od gosp. Slavoljuba Verbanciča. Cena v Zagrebu mu je 1  goldinar srebra. —
Pervi tečaj tega velikiga kolendara ali po našim jeziku te velike pratike je gotovo vsacimu rodoljubu močno vstregel. Sostavljen je po izgledu mnogočislaniga Dunajskiga kolendara, ki se „Avstriau imenuje in njegov obsežik častno pričuje, de je vredništvo kolendara pravimu možu izročeno.
V začetku perviga dela knjige stoji navadna pra-tika za katolške, protestante, staroverce, i. t. d. Ti so pridjane nebne in zračne premembe, oznanjenje vsih somnjev v raznih krajih in še kako drugo modrilo; potem pride rodoslovje presvitliga avstrijanskiga doma, pregled cele Evrope in avstrijanske vojne, in imenik vsih duhovnih, svetovnih in vojaških stanov na Ogerskim, Horvatskim in Slavonskim. — Drugi del obseže več so-stavkov vsakimu stanu permerjenih k pridu in razvesel-vanju, za poduk in kratek čas slehernimu omikanimu in prostimu bravcu, in nekoliko narodnih pesem. V per-vim sostavku je spričano, zakaj se ta knjiga imenuje kolendar. Cisto ime slovansko ji dati je pač prav; de bi pa nekoliko nemškimu Kalender in latinskimu Ca-lendarium soglasno bilo, jo bolj prav imenujemo kolendar ali koledar od čisto slovanske korenine kole da. Stari Slovani so imenovali kole d o praznik 24. Grudna in pri vsih Slovanih je ta beseda navadna; škoda , de prostor ne perpusti vsih pomemb te besede prešteti, zatorej le ob kratkim opomnimo vsaciga Slovenca znane besede „koledovati." O božiči se fantje pred hišami zberajo, pojo in srečo vošijo k novimu letu, in s tem si nekoliko darii perdobijo za kupovanje sveč za cerkev. Tak dar se imenuje koleda, in pevci koledarji. Ker je ta knjiga tudi nekako taki koledar ali kolendar,  ker okoli noviga leta perpoje, zato jo prav
v
tako kerstimo.    Se bolj   bi  se ji reklo koleda, ker je prav za prav tudi neki dar k novimu letu.
Med drugimi lepimi sostavki tudi s kamnorezi olep-šanimi nam posebno dopade podučenje , kako bi se mogle nepopolnamasti in pogreški prostiga naroda iztrebiti in njih stan zboljšati, kakor tudi razlaganje, kako je treba narodne šole vrediti in vpeljati, de bi bile koristne. Spisatelj tega sloga se bistroumno vstavlja vsim jezikačem. ki vedno zoper vpeljevanje šol godejo, in razne izgovore izmišljujejo: de je obnašanje v šolah bivših ljudi bolj pohujšljivo, de je njih življenje bolj spačeno , kakor nevednih in neomika-nih i. t. d. Pa taki ne pomislijo, de je to narveč na lastnosti delitve naukov ležeče, in ravno zato je treba za vpeljevanje dobrih šol skerbeti. Če bi pa izobraže-nje ljudi res nevarno bilo, zakaj bi nam pa Bog bil um dal, kteriga vedno omikavati smo dolžni, in zakaj bi nas raji živino ne bil ustvaril? Kdo pa bi raji v živinski kakor v ljudski družbi živel? Razborno je toraj razloženo, kako perpravnice (Preparanden-Schulen) in s čim šole vpeljati, in učenikam plačilo pomnožiti, potem, kaj, kako in kje je treba učiti. Proti koncu te knjige je se nekej od domačih zdravil, poijskiga gospodarstva in od pravopisa perdjaniga, kakor tudi imenik manj znanih besedi. Ob kratkim: Zagrebški kolendar je tako zložen, de nič v njem ne zgrešujemo, kar v take knjige gre , in de serčno želimo, de bi tudi per nas tako kole d o kmalo zagledali.                 z.