ARHIVI XXIV (2001), št. 1 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah 155 Razstave Zapuščina solkanske občinske pisarne 18491918 Obletnice so navadno čas, ko se človek ustavi in skuša s pogledom nazaj "zajeti" minulo. Če pa gre za tako častitljiv jubilej, kot je tisoča obletnica prve omembe Solkana, potem se pred oziroma za nami odpira širok prostor, ki je obrodil raznovrstne sadove na različnih področjih življenja tega kraja. Pomenljiv del te "zgodovinske bere" prinaša na ogled razstava dokumentov iz arhivskega fonda občine Solkan, ohranjenega v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici, ki jo je pripravila arhivska svetovalka Lilij ana Vidrih Lavren-čič. Razstavo si zdaj lahko ogledamo v preddverju Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici, najprej pa je bila postavljena v Domu krajevne skupnosti v Solkanu, pač na mestu, na katerem nekako nadaljuje tradicijo kra jevne uprave, danes sicer znotraj novogoriške mestne občine. Odprtje razstave 19. aprila 2001 se je skoraj Časovno ujelo z datumom izpred tisoč let, ko se poleg vasi, ki se v jeziku Slovanov imenuje Gorica, omenja tudi ta "jako stara vas na Goriškem" (F. Kos, Solkan v srednjem veku, v: Jadranski almanah, 1924). 28. aprila 1001 je cesar Oton III v Raveni izstavil darovnico, s katero je oglejski patriarh Iohannes (Ivan) prejel med drugim tudi polovico solkanskega kastela (castellum Siliganum). Solkan je bil v tistem Času gotovo nekakšno upravno središče širšega območja, vendar pa je to prvenstvo izgubljal zaradi rastočega pomena bližnje Gorice. V nasprotju z Gorico se ni razvil v mesto in je skozi stoletja ohranil pretežno ruralen značaj, a "jaka starost" naselja je bila vendar dobra postavka za nekatere avtonomne značilnosti kraja. In ko je po burnih marčnih dogodkih sredi prejšnjega stoletja dozorel čas za izoblikovanje modernih "političnih" občin, je ta čast pripadla tudi Solkanu. Občina sicer v Solkanu ni bila popolna novost, saj je - če ne upoštevamo starodavne vaške samouprave - zaživela v modernejšem pomenu besede že v obdobju Ilirskih provinc in nato po avstrijski rekonkvisti od leta 1814 kot glavna občina (Hauptgemeinde). Ta je bila obsežnejša kakor poznejša in je poleg Solkana obsegala še Cingrof (Graffenberg) s Pristavo, Grgar, Ravnico, Trnovo z Voglarji in Kromberk z Lokami. Moderna občina pa je zaživela na temelju občinskega zakona iz leta 1849 in je poleg Solkana zajela še dve vasi (katastrski občini) — Kromberk in Loke. Do konca življenja cesarstva se obseg občine ni spremenil. Tudi italijanska oblast je nekaj časa ohranjala avstro-ogrsko občinsko mrežo, a je začela kmalu omejevati avtonomijo, leta 1927 pa je bila izvedena komasacija občin, s Čemer je bilo več manjših občin združeno v eno. V našem primeru so bile občine Solkan, Gorica, Ločnik, Podgora, Štandrež, Šempeter in Vrtojba združene v eno samo centralizirano goriško občino. Iz razstavljenega kataloga (avtorica nam bo zapuščino solkanske občinske pisarne v letih 18491927, torej v celotnem obdobju delovanja občine, natančneje predstavila v Zborniku ob tisoči obletnici prve omembe kraja z naslovom Jako stara vas na Goriškem je Solkan) izvemo, da je arhivski fond občine Solkan v letih 1849-1918 precej skromen (štiri arhivske škatle in dve mapi), posebno starejših dokumentov je malo. Večje število spisov seje ohranilo iz obdobja po letu 1900, vendar to število nikoli ne preseže desetine vsega nastalega v solkanski pisarni. Domnevno je bilo mnogo izgubljenega med prvo svetovno vojno, ko se je vsaj del arhiva moral skupaj z županstvom zaradi frontne linije seliti (Šturje pri Ajdovščini, Bloke pri Cerknici). Arhiv je po drugi svetovni vojni najprej našel pot v Goriški muzej v Kromberku, ob ustanovitvi Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici leta 1972 pa je končno pristal v tej ustanovi. V zadnjem desetletju so tudi fotokopirali in mikrofilmali pomembnejše gradivo solkanskega občinskega fonda 1918-1927, ki ga sicer hrani Državni arhiv v Gorici. Jezik občinske uprave je bil glede na najstarejše ohranjene dokumente najprej nemški, nato pa ves čas stare Avstrije slovenski (najstarejši ohranjeni dokument občinskega arhiva v slovenščini je iz leta 1870, ko je bil na čelu starešinstva, to je občinskega odbora, župan Matija Doljak), Slovensko podobo občine so praviloma upoštevale tudi nadrejene upravne enote. Ohranjena je tudi podoba občinskega žiga z napisom "Županstvo v Solkanu" in od devetdesetih let 19. stoletja s šesterokrako zvezdo v sredini. 75 skrbno izbranih razstavljenih dokumentov fonda občine Solkan sledi kronološkemu kriteriju. Razstavna pot nas na sedemnajstih panojih popelje od planinske skice Svete Gore iz leta 1844 in prvega ohranjenega dopisa solkanskega občinskega urada (z dne 11. 8. 1859) do dokumentov, nastalih kmalu po koncu velike vojne. Avtoričin izbor upošteva izpovedno raznolikost dokumentov ti pripovedujejo tako o načinu delovanja občinske pisarne, menjavi županov in občinskih predstavnikov ter občinskih stikih z višjimi upravnimi instancami, kakor tudi o raznolikem vsakdanjem življenju v občini, ki so ga usmeijali tudi pomembni dogodki v državi in svetu. Poleg dopisov, računov, blagajniških dnevnikov, zapisnikov sej starešinstva, poročil, oglasov, prošenj in podobnega imamo na ogled tudi slikovno gradivo (razglednice Solkana in Svete Gore) ter načrte nekaterih solkanskih nepremičnin. Pred nami oživi mnogo prebivalcev Solkana, Kromberka in Lok in drugih krajev, predvsem tisti, ki so bili neposredno povezani z delovanjem solkanskega županstva od prvega župana Johanna Bartolomei naprej, pa tudi drugi, ne le v seznamu davkoplačevalcev in volilnem imeniku, ampak tudi v drugih vlogah. Zapisovalci raznih dokumentov so bili 156 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah ARHIVI XXIV (2001), št. 1 s £7/' e-s, 7 VI j i & ¿iS efrv ( S tiljffrfc / ■/I - / 5Š/ r /j* ¿i & " m m M tn. 2 ir / t; /1 «v. i / ^J « 4 »Ui / . 3 / / * .M / %