.         •         Lea Fatur:
Matjažek.
8. Bodi češčena presveta Trojica!
To je torej spet tisti vodnjak, ob katerem je premišljeval Mali-mudek svofe bosanske doživljaje; to je spet tisti vrt, v katerem se je igral z malo Leko in sta mu nagajala Hafis in Mufi; to so tista drevesa in grede tulipanov, tisti grmi in loki rož ... To je tisto — in vendar je vse drugače: iz malega dečka je zrastel mla-denič, ki je že dokončal vojaško šolo v Carigradu; drevesa in grmi so se razkošatili, Hafis je že oženjen, Mustafa ženijo, in mala Leka ne hodi več razkrita. In on, Mahmud? Prosta mu je pot do vojaške jii dvorne službe. Sultan, silni Mohamed II., ki je podjarmil Bosno jn Srbijo, ki je osvojil Carigrad in polno drugih mest in držav, ta mogočni sultan mu je naklonjen. »Ves je pasji,« pravijo, »pa kogar( iuia rad, temu gre dobro.« In ded, veliki vezir! Najvišjo stopnjo za Kiiltanoin prerokuje vnuku.. . In roko sultanove hčere! In on, Mah-inud? Ni mu za slavo orožja, za krvave bitke in morije, mami ga liho življenje učenjaka. Domov je prišel, da posluša materino in očetovo besedo, preden se mu odloči pot.
Doma je spet. Pa kak dom je to? Ni občutka sreče. Kdor se oddalji iz oči, se izgubi iz spomina. Zdi se, da je vzljubil oče tačas še bolj sinova druge svoje žene. Oženjeni Hafis ga prezira, Mustafa bi se rad oženil z Leko — njegova mati dela na to. Iz same nevošč-Jjivosti, pravi Mahmudova mati, ker ve, da je ona namenila Leko svojemu sinu. Bojijo se, da bi hotel ostati Mahmud doma. Senca tega strahu je omračila že sprejem. Hladen je bil oče, sorodniki neodkriti. sužnji potuhnjeni. Samo mati se ga je razveselila. Zdela se mn je postarana in kakor da jo muči neka skrb. Tožila mu je večkrat v pismih radi Alija — ne more mu povedati vsega v pismu, ker ne zna sama pisati in ker pride pismo lahko v druge roke. Zato želi. cia govori ž njim na vrtu, ko zaziblje opoldanski počitek harem. seraj in dvorišče.
Že je umolknil klic z minareta, ki poziva pravoverne, da slavijo Alaha. Leno plavajo ribice, tulipani in vrtnice so povesili glave. grmičje in drevje zvija liste. Zaspale, poskrile so se ptice, ne ljubi se metuljem in čebelam, obstalo je vse ono drobno in tiho življenje v iravi in v pesku.
Vrtni zid žari. Žari pesek, žari nebo. Močan vonj rož pritiska. Isti zrak, isti vonj prikliče stare saaje, misli, glasove . . . Govorijo ribe, šepeče listje? Kakor iz zeralje. kakor iz zraka, prihajajo besede:
»Bodi češčena presveta Trojica!«
115
In glava se nagne pred skrivnostjo, ki jo molijo kristjani, in duša je zavzeta kakor v razodetju ... Glej! Star obraz, poln svete resnobe in spoštovanja, ženski obraz, izgovarja češčenje, vele roke se sklepajo: >Čast bodi Očetu in Sinu in Svetemu Duhu .. .«
Mahmud se strese. To je privid, delo zlobnega glavarja zlih duhov, ki moti pravoverne v njih pobožnosti! Kristjansko maliko-valstvo v vrtu begovem, v ušesu vnuka velikega vezirja Mohame-dovega! Kaj ni prisegel sultan in kaj se ne ravna po tem? Prisegel jp, da ne bo miroval, dokler ne razdere in ne pohodi s kopiti svojega konja vse lesene, železne, srebrne in naslikane malike kristjanov, dokler ne izbriše njili pregreh z vsega sveta, od iztoka do zapada.
Jn doslej se je držal svoje prisege veliki osvojitelj ... V trumah prestopajo premaganci k zveličavnemu islamu .. . Kdor hoče obdržaii svoje posestvo, kdor hoče kaj veljati, se uklone ...
»Bodi češčena presveta Trojica!« prihaja spet iz zraka, iz zemlje, v uho, v dušo. In zbode Mahmuda: »Oni, ki hočejo veljati! Kaj pa tisti, ki so ubogi, ki jim je njih vera njih edini zaklad? Ki umirajo zanjo? Ki ostajajo sužnji v jarmu svoje vere? In tisti pleraiči in velikaši, ki zapuščajo svoja posestva in jemljejo s seboj samo križ? In tisti, ki zapuščajo domačo udobnost in prihajajo vedno znova, da vznemirjajo Turka, da bi mu vzeli privojevano posest? Vladarji, berači, menihi, kmetje, plemiči, ki umirajo z imenom Jezus na ustih, ki prisegajo pri tem imemi. da bo še svetil križ nad Bosno, Srbijo in Bolgarijo? Križarji, ki sc zbirajo iz vseh krajev zomlje? Kakšen je ujih dobiček, ko umirajo pod turškim mečem? A tisti, ki so se uklonili zaradi dobička, so ostali v srcu vdani svoji krivi veri. Treba, da prestopajo iz preprieanja . .. Zdi se pa, da niso hodže dovolj učeni, da bi prepričali nevernike. Kaj ni ponudil oče tistemu snžnju-krist-janu, da naj prestopi in bo spremil Mahmuda v Carigrad in ostal pri njem? Kristjan pa ne sme v snltanovo vojašnico. Toda oni je odklonil: ,Rad bi spremljal mladega gospoda, zclo racl — svoje vere pa ne popustim.'«
Ta suženj! Kolikokrat je priplaval Mahmudu v šoli, na vožnji po morju pred oči njegov obraz, na uho so mu udarjale njegove besede: »... bi mislil, da si Matjažek . . .« Kako smešno in zoprno: begov sin tako podoben zarobljenemu kristjanskemu dečku... Ta obraz ga je naravnost mučil. Videl ga je v obrazu vsakega kristjana-sužnja — pri vsakem dečku janičarju njegovih let je pomislil: je to oni Matjažek? Ali ini je podoben? A za čudo, ni našel med iolikimi tisoči dečkov sebi podobnega! Kaj je zdaj z onim sužnjem? Pri spre-jemu ga ni bilo. Mogoče bi še zdaj rekel, da je on — Mahinud — podoben njegovemu Matjažku?
Mahmud se glasno zasmeje. Sam zase je prepričan, da ne pre-more  krščanska  dežela  tako  zalega mladeniča,  kakor  je  on.   V  ta
116
smeh pa udari šepet: »Bodi češčena presveta Trojica!« Nato rahlo škripanje peska. V širokih dimijah iz živordečega svilenega blaga. v modrcu iz zlatopretkanega brokata prihaja beginja. Na nogah se ji svetijo zlati metnlji, na glavi svetel obroček, obrvi so lepo zari-sane, usta in lica pobarvana. Močan vonj prihaja od uje. A kljub barvi se zdi Mahmudu mati v dnevni svetlobi še bolj postarana. Poljubi ji roko in se vsede poleg uje pod go.sti rožni grm. Neprijetno mu je, ker se mu zdi, da bo mati jokala. In res jo polijejo solze in ji odmakajo barvo z lic. Pa prime sina za roko in se razneži:
»Mahmudič moj! Da se te nagledam še enkrat! Da ti potožim ... Nimam prijatelja ... Beg in druga žena in njeni otroci... In Ali . ..«
»Ali?« vzroji Mahmud.  »Ali te žali suženj?
»Suženj?« se razsolzi beginja in se obriše z robčkom iz zlatih čipk. »On zapovedujc pri nas. Vse se zgodi, kar on hoče. Tisti suženj-kristjan, če se spominjaš, ki je rekel. ..«
»Veni,« postane Mahmud pozoren, »kaj je ž njim?«
»Snženj, ki je rekel, da je moj sin podoben njegovemu! Moj Mahniud, ki je najlepši v vsej Turčiji — ue maram tega človeka v hiši!« se npokonči beginja. Mahmud se začudi:
»Zakaj ga ne prodaste?« Beginja stisne usta v jezi. »To je! Beg je tudi za to — toda Ali ne pusti!«
»Ali ne pusti?« ponovi ves izneumljen Mahiuud.
»Pri nas se zgodi samo to, kar hoče Ali. Dobro, da nima beg v;eč hčera, sicer bi jo dal gotovo Aliju. Zdaj se je tako zavzel za tega kristjana — večkrat se pogovarja ž njim,« potoži beginja. »Vidiš, pa bi rada, da ostaneš zdaj doma in da se oženiš. Več nas bo, pa bomo prodali oba: Alija in kristjana. Jaz bi tudi rada imela pomoč, če bo treba bežati ...<.<
»Bežati? Pred kom?« vzklikue Mahmud. »Naš sultan si vendar osvaja zmeraj več zemlje, in ko bi ga ne zaustavljala vojna v Perziji, bi kmalu prodrl do srca Evrope .. .«
»Kar je pridobil meč, vzame zopet meč,« ugovarja mati poaos-nemu mladeniču. »Dosti posestva imajo še med nami kristjani — pa se zanašaj nanje! Kadar imamo premoč. se potuhnejo; kakor hitro jim pa razvežeš malo roke, se zbirajo, dogovarjajo, kličejo papeža in cesarja, španskega in druge kralje na pomoč. Kadar se skregajo, prihajajo k nam po pomoč, tožijo drug drugega; kadar se pa spravijo, gredo vsi složno nad uas. Naša sreča je samo to. da je njih medse-bojna zavist večja kakor njih vnema za vero. Toda — zgodi se vendar lahko, da zberejo enkrat moč ...«
»Kristjani?« se zasmeje Mahmud. »Saj se skregajo že v misli, kdo bo dobil več plena! Ne, ne boj se, mati. kar je naše, je naše. In kolika je naša vojna moč, naše brodovje. šajke, galeje. ormanice. Toliko nas je, da še kaplja dežja ne more med nas!«
117
»In vendar poje raja o sultanovih bojih s Skenderbegom: Lito prodje i zima dodje, ne mogosmo osvojiti Kroje1, ni na silu, niti na privaru, sve izgine silna naša vojska. — ln o sramoti pred Beogra-dom, kjer je izgubil Mohamed 25.000 mož: Razbi Jankp Sibinjanin
jamčaie in potira careve delije, Memed paši odsiče glavu i njegovom sinu lbrahimu ...                                                                  .
r    »Vem. Tudi v vojašnici smo jih peli. Malo privoščimo sultanu 
sicer bi bil še bolj mogočen.«                               

»In deklica Marula, ki je pregnala Turke izpred Lemna? In vitezi na Malti in na Rodosu? In Smederevo?«
»Bo še vse naše,« se ponese Mahmud. »Če je izpodletelo gospo-darju prvič — doseže drugič; z napadi se oslabi krščanski svet. Pra-vijo, kako da je pretreslo Evropo, ko smo dobili Carigrad. Ali je ležje dobiti Dunaj ali Rim?«
Makmud je vstal in razširil v zanosu roke. Beginjin odgovor je prekinil prihod sužnje, ki je javila obisk.
»Ah!« se je razveselila beginja in pomenljivo pogledala sina: »Leka z mamo! Sicer ne boš videl Lekinega obraza —- pozdraviš jo pa lahko, saj smo sorodniki. Počakaj tu!«
Mahmud je ostal kakor zapanjen. Kaj nra je storiti? Ali ne bi kar ušel nazaj? Ženske so baje najbolj zvijačne in močne v skle-panju zvez za svoje otroke. Nihče te ne vpraša — nakrat imaš ženo na glavi. Pa ne pojde tako lahko, mati! In Mustafa je starejši. . . Vtaknem se za ocetovo drngo ženo .. . Ha! Že spet šepet: »Bodi če-^čena presveta Trojica!« Kaj ne prihaja to izza zidu, ki ograja vrt?
Mahmud se vzpne na vrtni zid in razširi oči: na travniku pod vrtnim zidom kleči plečat mož v platneni srajci, golonog, gologlav. Roke ima sklenjene, klanja glavo in izgovarja s svetim strahom skrivnostne besede.        ^                                            (Dalje prihodlljič)