Nevin Birsa
934
MOST VZDIHLJAJEV
SAN MARCO
V hladu in tišini
položiš roke na marmor večnosti:
in roko prekrižaš z molitvijo, ki
prinaša mir: vlažno svetlikanje
molitvenikov drgeta v stranski
ladji, mozaiki bijejo s svojim
zaupanjem navzoče
na srca, ki se morajo otajati.
Ne, ta množica, verniki in turisti,
posedajo v klopeh, v senci,
težki kot ljubezen, ki jo razdajajo,
in vsa ta ravnodušna ljudstva,
ki se stekajo in odtekajo
pod oboki velikih svetnikov, prinašajo
v Benetke vonj razmesarjenega sveta,
prinašajo svoja preznojena telesa
poznega avgusta
v te temačne prostore, želeč si
skrivnostnega razodetja vekov, želeč si
tirov, ki naj bi jih povedli
daleč v globino sijočih absid.
Boš tudi ti,
z modrim prospektom v roki,
našel tu dih prostranstev zemlje,
marmorja, kadila, ki še veje med
stebri in srci, boš tudi ti
sprejel ognjevito molitev in blagoslov,
boš tudi ti našel kapljico
upanja sredi monštrance?
NeviN Birsa
DOŽEVA PALAČA
Bil sem že mrtev, ko sem stopal
skozi velika okovana vrata,
šibek od mogočnih svetlob,
majhen od gospostva, ki je vladalo
stoletja v razkošnih dvoranah:
boš ti odkril vsaj delček nečimrnosti
na platnih in štukaturah in freskah,
boš ti pozlatil svojo notranjost
s srdom zoper to moč, zoper tega Boga?
Ne, ti si prešibak. Ti si samo negiben: strmiš v čudež roke in duha, in na dnu čudovitih barv hočem najti srce Tintoretta in Tiziana.
Hočem odkriti intimne ploskve,
pod katerimi so se šopirili
dostojanstveniki. Hočem spremeniti
sebe v kazalec velike stenske ure,
ki deluje v okrilju plavačev,
dvigajočih se z morjem in
upadajočih z morjem. Hočem izreči samo besedo,
ki bi bila močnejša
od tega gospostva,
ki je dominiralo z besedo
in samostreli in ječami in zlatom in krvjo.
Samo beseda, samo beseda. Tako neznatna, tako nepomembna, moj Bog!
PONTE DEI SOSPIRI
Vtis kipečega stvarstva, med polipi usiha plima, z zlatom preplavi obrežja, za katerimi se skrivajo
A kaj, ko vem: že jutri me bo novo prostranstvo prebodlo z nožem ognja (in tudi drugje so veliki bogovi).
935
MOST VZDIHLJAJEV
Nevin Birsa
žoge in sonca, vsa enaka. In vendar
je vse belo, penasto, molčeče, grenko:
zato prepoji
z avreolami
moje obupane lase, moje neskončne
jelene,
odvzemi vse gondole,
ki plujejo, zavzete vame,
odgrizni sinjkasto kupolo mleka,
odpodi pekel, spleten v eno samo
okence upanja.
A tudi to gTe mimo: tudi okence zablešči v misli, medtem se šopiri na gredici edinega neba, ki mi je še ostalo, divje meso lune, in vse se množi z nezmanjšano hitrostjo, in vse odmira na onemelih freskah. To je vse, kar hočem, da ostane.
To je oko, obkroženo z drugimi očesi, in vse proporcije cvetejo drugje, ne med antenami in mačkami, ki tonejo v tem
prepadenem kanalu usode.
JEČA
Skozi svit zadnjega pogleda, odvedli so me po stopnicah, in z motnimi očmi sem strmel v temo.
Ničesar nisem mogel storiti,
ničesar spremeniti: moje življenje
je odtekalo skozi kamen in rešetke
nekam med zvezde in drage,
ki jih nikoli nisem imel. Nikoli.
A vendar me mogoče kdo čaka
pred vrati, z roko ljubezni,
s skodelico vode, z zrnom upanja?
To upanje živi v meni, v meni, v meni.,.
936
Je ta preplašena misel
resnično moja želja,
in stražniki, in škrtanje ključa, in pobegla sonca?
Veliko moram še storiti, veliko stvari se mora spremeniti, veliko gospodarjev umreti, veliko ljudstev prebuditi.
In jaz sredi zmede
ravnodušnega umiranja, jaz, trepetajoč
kot pozabljeni dnevi,
ki se morda v trenutku prebudijo.
Če ne jaz,
se morda moja senca
reši spon, in tedaj
skotalim in razmršim vse te zgradbe v nebo:
in samo tam bom želel in
hotel prebivati.
KANALI
Morje, rjavo, umazano, se je
razpršilo v mojih žilah,
in ko sem se vozil s čolnom
proti trgu Svetega Marka, sem
v sosednjem čolnu, ki smo ga srečali,
videl za umazanimi stekli
jokajoče dekle. Toda to je samo nekaj,
kar mi je ostalo v spominu.
Po malem je moje srce (prišli smo že globoko v središče mesta) nehalo verovati v smrt: vse jasneje se je zarisalo skozi steklo v moje vidne organe življenja, mogočno kot kupole in ornamenti in nebo, bolj sinje od morja. In ne vem, zakaj je celo dopoldne lebdela za mojim čelom in v mojih prsih jokajoča deklica, pripeta z neštetimi verigami na kole, zakaj je trop čolnov preganjal njeno
937
MOST VZDIHLJAJEV
Nevin Birsa
938
krhko postavo in zakaj sem sklenil,
da jo popeljem v svet
telegrafov in celin.
Morda pa bo potem,
sredi kopnega, zajokala še močneje:
ne vem. Potujem s kontinenta na kontinent,
in na vsakem letališču,
v vsakem kupeju, v sleherni čakalnici,
v avtobusu se srečujem z njo.