13 štev.
V Ljubljani, v soboto 6. embra 179.
Letnik VI.
tnseratl ■« «prejemajo in vel j 4
l-isiopr.a vrata:
9 »r , e« «e tisk» lkrat. is o ii «i ii s || n ii ii ii ^ ii Pri večkratnem tipkan;i nua primerno zmanjša.
R ok o pl (I
M ne vračajo, nefrankovana
pisma ae ne sprejemajo. N .ročnlno prejema opravniitvo (administracija) in ek špedicij a na Donajski cesti it. 16 v Mcdijn-ovi hiši, II. nadstropji.
Po poiti	prejemar velia :
Za celo ieto	, , JO gi. — kr.
«a poiieia	. . j> —
ta čeurt leta	. . •• „ 50 „
V administracij velja: Za ceio leto . . ei. 4<> hr ia poi lota	4 ., 20 „
i-etrt ieiH
10
Piliti tu lisi za slovisti a aro i.
V Ljubljani na dom pošiljati veliA 60 kr. več na ieio.
Vredništvo je v Medijatovi hiši, <tev. 15.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto.
Zarad praznikov izide prihodnja številka „Slovenca" v četrtek 9. decembra.
Naš poslanec Klun in ustavoverci.
Ce dregneš v gnjezdo sršenov ali os, zakadile se bodo živalice v tebe in te hudo opi-kale. Enako se godi zdaj slovenskemu poslancu Klunu, ker je s krepko roko dregnil v gnjezdo ustavovercev o priliki, ko se je pretreso-vala vojna postava. OCital jim je njih sovraštvo do Slovanov, zarad vojaške postave pa jih tako ojstro spovedoval, kakor noben drug. Govoril je med drugimi tele krepke stavke:
„Očitali ste nam federalistom, da mi le vsak za svojo deželo Bkrbimo, za celoto pa se ne zmenimo; no, zdaj se vidi ravno nasprotno, da mi dovolimo celi državi [potrebne vojake, vi pa se temu upirate. Kje je zdaj vaš patriotizem? Pri vojakih hočete štediti; zakaj niste mislili na štedenje (šparanje), ko ste vi vladali, in ko ste uradnikom plače povišali, ko ste miljone za nepotrebne stvari potrosili?! Mar si hočete prištediti nekaj miljonov pri vojakih, da bi jih mogli potem spet tako zapraviti, kakor prej, ko je cvetel še „švindel" iu „gospodarski napredek". Vi Bte zoper velike armade. Kdo pa je kriv, da morajo vse države tako oborožene biti? Kdo drugi, ko Nemčija I Padimo tedaj najprej vsi vkup čez Nemčijo in prisilimo jo k miru in ponižnosti, potem bomo še le mir imeli.
Saj ste prijatelji s Prusi, zmenite se z ujimi, naj oni prvi vojsko razpuste, potem jo bomo tudi mi." —
Se ve da je to že več, kakor ustavoverni želodec prenesti zamore. Ker so se ustavoverni poslanci hudo zadete čutili, skušali so svoje bolečine zakrivati — b smehom. Pa kako malo odkritosrčen in resničen je bil ta smeh, kažejo strastni napadi liberalnih listov na našega poslanca. Vsak list najde kaj druzega graje vrednega na našem zagovorniku. En list mu očita, da jc odločen Slovan; topa je nam ravno prav, saj bo ga Slovani volili, toraj jib mora zastopiti. Drug list mu pravi, da je„eni'ant ter-rible", in da je nasprotnike hudo mlatil; nam pa je ravno to prav všeč. Tretji list ga hoče osmešiti, ker so se mu ustavoverci ironično posmehovati; pa nemško - liberalci so še vsacega od naših osmešiti skušali, tako Bleivveisa, kakor Costo, tako Tomana kakor Giidelna, tako Hohen-warta, kakor Hermana; to je pa pri nas spo štovanje do teh mož le povečalo; in če bodo oni naše poslance zasmehovali, znamo tudi mi njihove 1 Zopet drug list ne more nič druzega najti, in očita g. Klunu, da je zdrav in dobro izgleda; res strašna pregreha, ki zasluži precej nezaupnico!
Tako najde vsak list nekaj graje vrednega na našem poslancu ljubljanske okolice, dokaz, da je ustavoverce s svojim govorom dobro zadel. Slovenci pa smo ga ravno za to tje poslali, da jim resnico pove brez vsakih komplimentov , in zato uam je njegov govor jako všeč.
(Prihodnjič prinesemo cel govor po steno-grafičnem zapisniku.)
Tudi češki poslanec Rieger je malo hvale
žel pri dunajskih časnikih, ker je nemško-li-beralcem tako soljene pravil, in zdelali so ga tako, kakor bi bil najslabši in najneumnejfii človek na svetu, nevreden in nesposoben za poslanca, — in vendar je Rieger voditelj češke stranke, od celega naroda ljubljen in spoštovan, mož v elike veljave in moči. Ni se čuditi potem, če do takega moža, kakor Rieger, nemajo nobenega ozira, da tudi naš Klun ne najde usmiljenja ne spoštovanja pri teh ljudeh. Pa on se za napade in psovke takih sovražnikov ne bo zmenil, saj ima vtrjeno kožo še od ljubljanskih nemškutarjev; zato bo, tega smo prepričani, vedno trdno in nevstrašeno stal na braniku domovine, ki mu popolnoma zaupa!
Sprava med Rusi in Poljaki.
To vprašanje je zdaj na dnevnem redu v ruskih listih, pa je tudi vredno razgovora, ker ni ga bolj važnega vprašanja za vse Slovane, ko to. Nesloga med Slovani stori jih slabe in tujim narodom poslužne, sprava med Slovani pa bo začetek njih mednarodne veljavo, samostojnosti in svobode. Ravno pred kratkim časom je ruski list „Novo vreme" o tej zadevi prinesel dopis iz Poznanjskega, ki je vreden, da ga priobčimo čitateljem „Slovenca." Dopisnik piše:
„Dovolite mi nekoliko prostora o stvari, ki se zdaj prerešetuje, o spravi med Poljaki in Rusi, čeravno ne pišem v vašem smislu. Da so razmere med Rusi in Poljaki nezdrave, nenaravne, to je vsakemu znano, in vsak ve, da
Kako sem se jaz likal.
Črtice za poduk in kratek čas.
XL.
S cerkvice stopam ob pičli zori skrbno med ljudmi, ki so se že tudi vzdigovali — morda z enakih vzrokov kakor jaz, in stopim čez prag. Svetloba je še pičla, zrak in hlad silen, a vendar bolje ko v tisti soparici. Ker še prav za prav nič ni, tudi duhovnih gospodov še nikjer videti, se podam na griček nad cerkvijo ter tam pogledam po svetu. To je prizor, kteri je prevzel celo mene, ki sem vendar že večkrat videl jutranjo scenerijo, ko sem bil še majhen, a na tako visokem kraji še ne. To je vse drugačno, ko na Šmarni gori, na kteri sem bil prej večkrat že ob štirih zjutraj loveč ponočne metulje po cveticah, kamor so se bili vsedli navadno po dva. — Tukaj je prišlo solnce z globočine poslavši prej žarke v obok, ki so razsvitljali grozno razpokane še više skale za mano. Jaz sem ves ginjen pokleknil iu opravil jutranjo molitev. Zeblo me ni kar nič, čeravno sem se mraza ves tresel.
V tem zapoje zvon — znamenje, da se pričnejo maše. Podam se nazaj v cerkvico, kjer opravim Bvojo krščansko dolžnost, potem grem
'k tistim štantom iskat kaj gorkega za želodec in dobim kave — pa le ne prašati, kake; gorka je bila, to je bilo vse, a draga tudi. Ljudi je bilo vse polno z vseh krajev, največ Korošic s klobuki , kakoršnih do tje še nisem videl. Zato sem to gnječo gledal nekoliko časa, potem pa se podal na plan, 8 kterega je videti kranjska in goriška dežela, zadnja posebno daleč, in tudi Predil. Škoda, da sem tačas tako malo znal zemljepisja slovenskih dežel, drugače bi bil na tem kraji še dalje mudil se. Naši profesorji so namreč le skrbeli za to, da smo vedeli vsak kot, vsako mlako in vsak griček v Nemčiji, za Kranjsko n. pr. je bilo pa že dosti, da si vedel za Ljubljano, Savo, Ljubljanico in Triglava (ki pa je bil v ustih našega profesorja le „Terglu"). Če je kdo vedel kaj več, tem bolje za-nj, a prašan po tem ni bil, tudi ni dobil boljšega reda, ker je profesor , če je kdo zagazil na to postransko pot, odmigal z roko in rekel: „Lassen S;e das, lernen Sie das andere".
Nagledavši se prekrasnega prizora s te višave, grem še nazaj v cerkvico, vzamem slovo od Matere Božje, ktere pozneje tam gori nisem in je menda tudi ue bom več videl, ter 8e spuBtim v dol — zdaj po poti romarjev,
ker sem hotel tudi to videti. Koliko priležneja se mi je zdela od moje sinočne in kako kmalu sem bil v Trbižu! Tam si uisem upal stopiti v farovž po „viaticum", ker sem čutil še denarja v žepu, ampak kar mahnil jo naprej proti Beljaku. V torbi sem imel še Pintbahov sir — klobase sem bil že pojedel, zraven ceste je tekla bistra voda, kaj mi druzega treba? Vendar me je skrb za prihodnjost in pa spo-minj na prijaznost kranjskih dohovnov zapeljala, da, ko sem zagledal cerkev s ponosnim zvonikom, sem vkrenil skoro nehote v farovž. Pa kako sem tu naletel, ne maram praviti. To je bilo kakor led in krop. Kar v tek sem se spustil in do prave sape prišel še le v Podkloštru (Arnoldstein), kjer sem pa, željen kaj druzega ko vode, zavil v gostilnico ter naročil si ma-sliček in kos kruha ali če bi bilo kaj „župce".
„Vina in kruha že dobote, pa tudi špeha, druzega pa ne" — je odgovor krčmarice ktero komaj razumim — „idite v farovž, tam imajo vsega dosti."
Samega vina ne maram, ker se mi že kislo vidi, toraj grem. V farovž za danes ne grem nikjer in nikakor več, toraj mahnem po cesti naprej. Kar mi pride na misel, da bi bilo vendar dobro, če bi ogledal si grad nad
niso koristne ne za Poljake, ne za Ruse. Treba jih je tedaj preminiti, pa ne po pravilu „vae victis" (gorje premaganim), ampak na korist obema narodoma.
Po mojem mnenji se stvar tako najlože reši, če vi Rusi nam Poljakom privolite tiste pravice, ktere hočete s peresom in mečem priboriti za Bolgare, Srbe in Čehe, to so pravice narodnega obstanka in razvoja. Kedar vi branite pravice teh narodov, oni blagoslavljajo rusko časopisje, vidijo v Rusih svoje prijatelje, varhe in brate, in se ne vznemirijo, da vi popolnoma mo'čite o obnovljenji kraljestva češkega, ali srbskega carstva in velike Bolgarije, če tudi ti zgodovinski ideali še vedno rojijo po glavah teh narodov. Nobenemu ne pride ua misel, da brez vresničenja teh zgodovinskih idealov ni mogoče zadovoljiti ne Čehov, ne Srbov, ne Bolgarov. Tudi Poljaki ne zahtevajo druzega, ko staro Poljsko , in zakaj potem pravite , da s Poljaki ni mogoče govoriti? Tedaj tudi s Čehi, Srbi in Bolgari ni mogoče govoriti?
Rusi pač mislijo, da vsi Poljaki zahtevajo staro Poljsko od morja, kakor je bila pred letom 1772 in da tedaj s Poljaki ni moč govoriti, ker terjajo kar pol Rusije. To pa ni tsko. Sf.j je tudi med Poljaki več strank. Kakor je med Čehi stara in mlada, med Srbi avstrijska in ruska, med Bolgari konservativna in liberalna stranka, tako so stranke tudi med Poljaki. Rusi pa trde, da stoje vsi Poljaki kakor en mož na stališču velike Poljske in da se z nj mi n; moč dogovoriti.
Poljaki so edini v literaturi, pa različnega mnenja v politiki. Dele se v dva velika tabora. En tabor so tisti, ki so mejaši Nemcem, na Pruskem, v Šleziji, in v zapadni Galiciji. Ti se morajo z Nemci boriti za narodni obstanek , in ti bi bili veseli, da se jim samo narodnost ohrani, pa da so politično enako pravni z drugimi narodi. S temi bi se dala lahko pogodba narediti. K tej stranki pripadajo po večem tudi pravi Poljaki v Rusiji, v Var šavski guberniji.
Drugačni pa so tisti Poljaki, ki stoje prav za prav že na rusinski zemlji, ruski Ukrajini in izhodni avstvijski Galiciji. Ti so grajščaki in veliki posestniki med Rusini, in čeravno so zgubili politično gospodstvo, ohranili so si družbinako gospodarstvo, opirajoče se na premoženje. Ti sanjajo vedno le o veliki Polj-
ski, smatrajo Rusine kot svoje tlačane in hočejo nad njimi tudi politično gospodovati. S temi prevzetnimi ljudmi ni nobena sprava mogoča. Ta stranka naj se na strani pusti, in naj se naredi sprava s pravim, prej imenovanim poljskim narodom , — in druga veliko-poljska stranka se bo v nič razpršila."
Tako piše Poljak! Gotovo pametna pisava
Politični pregled.
Avstrijske deiele.
V Ljubljani 5. decembra.
Vlada je predložila državnemu ¡Kfiorn postavo o provizoričnem dovoljenji pobirati davke za prve tri mesce bodočega leta.
„Narodnim listom" Be iz Dunaja brzo-javlja, da cesar ne bo dovolil, če v državnem zboru propade vlada z vojno postavo, razpustiti državnega zbora, da pa odločno želi desetletnega podaljšanja vojne postave. Zato pa hoče poklicati po sodelovanji kardinala Kučkerja in bivšega ministra Šmerlinga sestavljeno ministerstvo iz ustavovercev, kteremu se bota pridružila en Čeh in en Poljak. To ministerstvo bi moralo, ker bo imelo več zaupanja pri ustavovercih, dobiti v zbornici za vojno postavo dvetretjinsko večino. — To so pač le prazne izmišljotine.
1'oljtski klub je v seji 20. novembra se posvetoval o vpeljavi poljskega jezika kot uradni jezik pri vseh solnokopih in železnicah, državnih posestvih in finančni straži. Izvolil je posebni odsek, ki bi imel to stvar prere-šetavati in klubu poročati.
V seji 2. decembra je lesitimncijski odsek verificiral volitve državnih poslancev Šveglja, Tauiferer-a, Wildauer-ja, Klier-ja, Al-ter-a, Claudija.
Nemški ustavoverni listi poročajo o nekem nesporazumljeuji v klubu desnemu centra, da nekteri poslanci mislijo izstopiti iz kluba in vstanoviti novi „katoliški kiub". To pa je najbrž izmišljava dunajskih židovskih listov, kakor tudi nezadovoljstvo strogo katoliških krogov z novoizvoljenimi tirolskimi škofi.
Moravski državni poslanci naredč kompromis pri volitvah delegatov. Volili bodo dva ustavoverca, enega či'ha in enega konservativnega velikoposestnika.
Ker v Galiciji, kakor pri nas, manjka narodnih juristov sposobnih za višja BodnijBka mesta, Be sodnijski krogi bavijo z mislijo o nastavljenji odvetnikov za sodnike, kakor delajo na Francoskem in Angleškem. Vsled smrti predsednika deželne sodnije izprazneno mesto se baje že izpolne z advokatom dr. Šlach-kovskim.
V of?er*kem državnem zboru so 1. decembra bile volitve v deligacije. Izvoljeni so od liberalne stranke priporočeni kandidati. Finančni minister je predložil postavo o podaljšanji finančne pogodbe s Hrvaško za eno leto.
„Pokrok" poroča, da bo državni Klini*
po svetih treh kraljih nadaljeval svoje seje. Deželni zbori se skličejo mesca sušca.
Nedavno smo brali, da je nek intidjar« gki državni poslanec zahteval, da ogerski minister honvedov predloži zboru postavo o samostojni ogerski vojski. V viši zbornici zbora je pa v vojni debati baron Dezider Pronay se pritoževal o presilni germanizaciji ogerske mladine v skupni armadi, kar je tudi vzrok, da se madjarski mladenči odtegujejo vojaščini. To zlo popolnoma odpraviti je po njegovem mnenji le z ustanovljenjem ogerske vojne mogoče. Ker pa on pozna zavire, ki se bodo temu nasproti stavile, predlaga, naj bi se vsaj ogerski del vojske v okviru skupne armade z večjim ozirom na madjarsko narodnost preorganiziral. Državni tajnik baron Tehervary je opomnil, da v ogerskih polkih ue najdeš madjarskega častnika , če bi ga tudi z lučjo iskal. To dovolj kaže, kako Madjari sodijo. Če se še ti pritožujejo čez germanizacijo, kaj hočemo potem mi Slovani reči.
Vuanje države.
Veliko pozornost obrača na se atentat ua ruskega eara, ki je bil zopet te dni v Moskvi poskušen, pa je srečno spodletel. Hudodelci so spodkopali pod železnico jamo, kamor so položili dinamita. Ko so mislili, da se je cesarski vlak pripeljal, bo mino zažgali, in en vagou je zletel v zrak , drugi so pa iz šin skočili. Pa k sreči ni bil cesar v tistem vlaku, ampak v drugem, ker sta dva vlaka zapored prišla, in k sreči je bil tisti vagon, ki je v zrak zletel, ravno prazen, tako da noben človek ni bil ue mrtev, ne ranjen. V Moskvi in Petrogradu je veliko veselje, daje car
■i_____^■iua-^i.u.i .f /jvi-tl»! it, iliru" " .. jlm
trgom, in hajd nazaj I Nisem še na pol pota, ko srečam duhovnika, kterega po svoji navadi pozdravim. Ta seže v žep in praša, kaj sem. Ko mu povem, da sem dijak z Ljubljane, in pokažem spričevalo, me povabi k sebi, me pogosti in pridrži pri sebi še čez noč. Bil je Kranjec in jako zgovoren, pravil mi je celo dogodjaje svojih šolskih let. Zjutraj sem dobil zajuterk pa še „viaticum" in tako sem jo zopet vesel mahal naprej proti Beljaku. Pripetilo se mi na poti ni nič, ogledoval sem tiste visoke stolpe, v kterih svinec lijo, in strmi Dobrač. V Beljaških toplicah se oglasi želodec, stopim toraj v gostilnico, kjer je veliko gospode, ki mene oprašenega tujca gleda, da me je kar sram. Natakar me zagleda, in je hipoma pri meni z nemškimi besedami:
,,Tukaj se ne berači, le ven 1"
Tu pa se jaz postavim na noge in mu precej glasno povem, da nisem berač, ampak dijak, in mislim tukaj kaj jesti in piti za denar, če ne bo zameril.
„Potem pa tje le v ono sobo, tukaj je za gospodo."
„In pa za gumpce, kakor vidim!"
Ta moj odgovor vzbudi silen smeh, nata karja obraz se počrni kakor da bi stopil s solnca v senco, naglo vrže svojo cunjo čez ramo ter se pripravlja, da bi me ven vrgel, jaz pa se tudi postavim in če bi se bila spri-jela, ne vera , kdo bi bil prvi ven zletel, ker se mi je gospodič prešibek zdel. Ali do tega ni prišlo, gospoda naju obsuje od vseh strani s smehom in precej trden glas veli:
„Natakar, prašajte tega mladega gospoda ponižno, kaj želi jesti in piti, potem mu stre-zite dobro, kakor meni, drugače, pri moji veri, ne dobite od mene nobenega Bolda plačila."
Situacija se zdaj vsa spremeni, natakar se obrne nazaj in skloni hrbet ter praša onega, ki je govoril:
„Ta hip. Kaj žele gospod grof?' „Jaz nič' — odgovori gospod — „mladega gospoda prašajte I" — In k meni se obrnivši nadaljuje: „Saj mi dovolitp, mladi gospod, da vas pogostim b tem, kar bo ta tepec v kuhinji in kleti dobil?"
Ta nagli prevrat me tako zmeša, da ne vem reči beBede, posebno že zato ne, ker me
toliko gospode, moške in ženske, ogleduje z očmi iu raznimi očali.
„Ste prezmešani, že vidim" — reče oni gospod, ko vidi, da pač vse barve spreminjam a ue dam besede z ust — „dovolite, da vam jaz sestavim malo južnico ali zajuterk I"
Potem naroči natakarju marsikaj, tudi vina in piva, me pelje k mizi in začne izpra-ševati. Najbolji odgovor je moje šolsko in ubo-žuo Bpričevalo, to oboje mu pomolim, on bere, prikima in da naprej brat drugim, ki so radovedni obstopili in obsedli naju. V tem privleče natakar skladovnico jedil, nekterih meni še čisto neznanih, gospod me sili, naj jem in pijem, in se prijazno pogovarja z mano. Tudi drugi, posebno ženske, pritisnejo z uprašanji tako, da, če bi mi bilo na vse odgovarjati, bi ne bil spravil ne enega grižljeja z Ust. Vljudni gospod to zapazi in reče :
„Častite gospč, gospodične in gospodjo, pustite no mladenča, da se nasiti, potem bo radovoljno odgovarjal vaši radovednosti."
Na to vtihne vse, le šepetanje je slišati, jaz pa jem, da Be je moral gospod kar čuditi, pa vendar zapazim, da je snel svoj klobuk s
tako srečno všel veliki nevarnoBti, in vse je razkačeno na nihilisfe, ki bo najbrž to lumpa-rijo naredili. Car je potem govoril z Moskvi-cani in jih »pominjal, naj svoje otroke lepo izrejajo, da bodo iz njih zraBtli pošteni možje, ne pa taki rogovileži in pobijalci.
Zapadni, zlasti nemški časniki, porabljajo ta dogodek zopet kot propagaudo za ustavo, da se bodo mogle reforme po ustavni poti uvesti, ne po atentatih prisiliti. Mi pa mislimo da ti listi niso toliko vneti za svobodo ruskega naroda, kolikor za ravnopravnost judov, ki jo mislijo od parlamenta zadobiti.
Mnogi Inški in šjiutaj-sKi časniki priporočajo zopet zvezo vseh romanskih narodov zoper Germane (Angleže in Nemce), ker ti svoje gospodstvo vedno bolj razširjajo.
Pravijo., da bo W»«l<Iiii$£toii prašal zbornico francozko, če mu še zaupa, in ako nema večine za seboj, hoče odstopiti. — Prav bi bilo!
Telegram „Slovencu."
Z Dunaja, 5. decembra.
Vojaške postave 1. in 3. paragraf sprejeta, drugi nima potrebnih dveh tretjin. Taaffe odločno ugovarjal levičarjem, rekši, da tudi Slovanov ne bo pustil na steno pritiskati. Zvečer volitev delegacij, Kranjci volijo Hohenivarta, za namestnika Poklukarja.
Izvirni dopisi.
Isk Slovenje«» Grade», 3. grudna Okrajni zastop Slovenjegraški je pritrdil na svetu gosp. župnika in deželnega poslanca dr Šuca, da se odpošljeta sledeča dva telegrama v imemu okrajnega zastopa :
I.	Njegovi svetlosti, gosp. grofu Taaffe-ju, ministerstva predsedniku na Dunaji. Slovenjegraški okrajni zastop čestita vaši svetlosti, da ste si nalogo dali, dognati vsestrausko narodno in politično enakopravnost vseh narodov, ter Btavlja v vašo svetlost svoje popolno zaupanje.
II.	Njegovi svetlosti, grofu Ilohenvvartu. državnemu poslancu na Dunaji. Slovenjegraški okrajni zastop čestita vaši svetlosti k izrednemu odlikovanju, podeljenemu vam po svetlem cesarju, ter se vam zahvaljuje, da tako možato branite princip narodne in politične ravno-pravnosti vseh narodov, ter vam izreka svoje popolno zaupanje.
Domače novice.
V Ljubljani, 6. decembra. (Poslanca g. Kluna govor,) kterega prihodnjič prinesemo vsega v prilogi, je dunajske časnikarske jude in naše nemčurske pisarčke tako s kože spravil, da ga hočejo smešiti in se celo ne sramujejo, nektere stavke popačiti in narobe obrniti, to nam kaže stenografični zapisnik njegovega govora, po kterem ga bomo mi poslovenili.
(Tretji oddelek našega polka) pride jutri v Ljubljano, kjer pač ne bo slovesno sprejet, pa vendar pogosten kakor prva dva oddelka.
(Poročilo o 46. odborovi skupščini Matice Slovenske v soboto 29. novembra t. leta.) — Skupščina se prične z 12 odborniki in prvosednik dr. J. B 1 e i \v e i s se spominja najprej umrlega odbornika blagega grofa J. Barbo-ta ter naznanja, da bolezen v očeh nekaj časa odborniku g. Fr, Sovanu ne bo do-puBtila sodelovati v gospodarstvu Matičnem, in ker tudi ključar g. K. Klun biva v Beču, prevzameta ključa do društvene blagajnice za časno gg. L. Robič in A. Kržič.
Zapisnik 45. odborove seje se potrdi. Pre-gledovalci društvenih računov vsled zadnjega občnega zbora so našli jih v redu. Od posled nje odborove seje zborovali so odseki (o slav nosli cesarjevi , Preradovičevi, o hiši banke Slovenije) vtčkrat; Kraszevskemu čestital je koj prvosednik v imenu Matice naše, m on se je tudi veselo zahvalil za častni spominj. Nato je poročal tajnik g. Praprotnik, da je sicer uekaj udov odstopilo, kterim ni vstreči, da je pa v tem času od zadnje seje pristopilo novih 41, kar je veselo znamnje. Tako so vsled opombe o zastalih dolgovih jeli gibati se nekteri poverjeniki, so jih deloma že poravnali deloma pa prevzamejo njihov posel taki, ki bodo lože spridoma pospeševali našo reč. — Banka Slavij a je iz svojih dobičkov poklonila naši Matici 100 gld. — Prošnje za društvene kuj ge so se nekterim akademičnim društvom, potrebnim ljudskim bukvarnam in posameznikom uslišale, nekterim odbile po na menu društvenem. — Vzlasti veselo je poro čilo o kujigah, kajti za I. 1879 poda se druž nikom vsem čvetero bukev: 1. Grmanstvo in njega vpliv na Slovanstvo v srednjem veku v 8°, str. 48, sp. J. V. — 2. Raznim delom pesniškim in igrokaznim Jovana Vesela-Kose-skiga dodatek v 8°, str. 65. — 3. Znanstveua nemško-slovenska terminologija, sp. M. Cigale.
kacih 10 do 12 pol. — 4. Letopis z mnogimi koristnimi in mikavnimi sostavki 14—15 pol ; in vstanovnikom vrh tega na opominj g. Robiča VBled §. 5 društvenih pravil — 5. Hrvatska Slovnica za Slovence v 8°, str. 68. Sp. gimn. prof. Franjo Marn v Zagrebu.
Ravno tako veselo je poročilo o kujigah, ktere se imajo izdati v prihodnje. Koliko jih je v delu in kakih, razvidi se že iz prejšnjih zapisnikov. Danes Be jih je le nekaj omenilo na pr. Flora slovenskih dežel, sp. Glovacky ; iz zgodovine francoske revolucije, sp. Šuklje; Slovnica slovenska na podlagi najnovejših naukov Miklošičevih , sp. Šaman ; Imena lastna irajevna, sp. Pleteršnik itd.); nekaj se jih je odvrglo (na pr. Veldes Radičev poslovenjen ; Starožitnosti slovanske; Igre vesele itd.); nekaj ponujanih zavrnilo na pravila, da se imajo prej pregledati in presoditi (na pr. Brahma-iiem; Ideje Platonove itd.); nekaj poslanih razdalo med odseke v presodbo in poročevanje do prihodnje skupščine (n. pr. Logika, sp. Križan; Oko in vid s podobami, sp. Ž.; Iz srednje Afrike, sp. Ch. M.; Jordanes, sp. R. ; Železnice, sp. St. itd).
V razgovarjanji o knjigah spregovori posebej odbornik prof. Marn ter pravi: O počitnicah šolskih bil sem v Mariboru in v smislu „Slovenske Matice" poprosil prof. Majci-gerja, naj pridobi si starejših im mlajših pisateljev slovenskih, da dovršijo 1. 186G obljubljeni, 1. 1868 pričeti, a doslej še ne dovršeni „Slovenski Štajer." Matica si želi biti dosledna. Po osnovi natisnjeni v I. snopiču 1. 1868 obljubilo je delo v IV. razdelkih (Dežela. Prebivalci. Narodno gospodarstvo. Zgodovina) dovršiti enajst gospodov, a doslej so v dveh dodelanih snopičih (1.1.1868. III. 1.1870) mož-beseda le štirje! — Drugo veliko delo daje po sklepu svojega odbora Matica na svetlobo, in to je: „Slovanstvo" (po Naučnem Slovniku). Prvi del: „Jugoslovani. Slovenci. Hrvati. Srbi. Bolgari" (sp. Majciger, Pleteršnik, Raič) je bil tiskan 1. 1873. Slovan gre na dan sedaj, za Cehom Poljak in za tema Rus, in tako naj bi tudi Slov. Matica po osnovi svoji napredovala. Dejte, da s Čehi, ki vzlasti sedaj slovijo, more prihodnje leto na svetlo; Poljake spisuje prof. Wiesthaler; Ruse obeta prof. Steklasa. — In prof. Majciger, kteri ima „Čehe po Nauč. Slovnik" v delu, je obljubil, da hoče v ta namen delovati glede na „Slovenski Štajer" ter Matici o Slovanstvu dokončno poročati vsaj do meseca februarija. —
klina, nekaj vrgel va nj, pa ga poslal krog mize naprej. Najem se prav do dobrega, potem mi gospod še nataka vina, jaz pa odgovarjam na razna vprašanja že pogumneje, ker mi začne vino iti v glavo. Konec vsega je bil ta, da mi slednjič, ko se vzdignem , da bi šel, gospod stisne v papii zavitega nekaj v roko, jaz na redim svoj najlepši priklon in grem memo natakarja, ki me gleda, kakor da bi me hotel požreti. Za sabo slišim še hihitanje žensk, pa tudi glas onega gospoda:
„Kaj hočete ? Je pač kmečki sin, pa dobre glave in ne brez soli. Saj ste slišali, kako je zasolil natakarju. Sploh je pa to episoda, ki človeka v tem dolgočasnem kraji za nekoliko ur raztrese in da povod razgovarjanju."
Druzega niBem več slišal, ker Bem hitel priti tako daleč, da bi lahko pogledal, kaj je v papirji, ki mi ga je gospod v roke stisnil. Razvijem ga in najdem v njem v Brebru in papirji celih 6 gld. in še par šestič čez. To Bi jo ogrenil, Jaka! In tega vsega kriv je natakar! Sem naj pride, da ga objamem!
Juhej! Kdo menja z mano? Jaz z nobenim I
Po cesti od Beljaških toplic do Beljaka žvižgam, skačem čez cestne kamne in kupe peska, grem zdaj naprej, zdaj ritensko in ko pridem pred Beljak, malo da nisem prašal, koliko velja mesto.
Dan je še, lep dan, koliko je ura, ne vem, ali senca moja, ktero zmerim z nogami, kaže, da bo okoli treh popoldne. Beljak je kmalo ogledan, tudi v Perovem, kjer je božja pot in cerkev podobna šentpeterski v Ljubljani, sem kmalu odmolil, potem grem nazaj v mesto in ogledam si tudi mestno farno cerkev zunaj iu znotraj. Mika me le še visoki zvonik, kako bi se s tega daleč videlo! O^lelujem si ga od vseh strani, poskušam odpreti vrata, a vse je zaprto. Kar pride k meni človek in praša, če bi šel rad v zvonik.
„Se ve da, kaj pa! Ali ste vi mežnar?" — je moje veselo vprašanje.
„Jaz sem čuvaj, pa vas lahko Bpustim gor."
Ker sem s skušnje že vedel, da pri takih ljudeh groš vrata odpira, ga prašam: „Koliko bj pa stalo, če grem gor ?" „Ej, šestico boš dal, saj se ti vidi , da nisi bogatin."
Ta odgovor me res razdraži. Da bi jaz ne bil bogatin?! Zdaj bom pa nalašč dal dve ne, tri šestice , da ga bo sram tako nizko soditi me. Pomolim mu res tri šestice tako, da druga za drugo kapne v njegovo roko, nato on hiti odpret, gre sam pred mano in mi pove po imenu vse kraje, ki se od tod vidijo. Res sem bil ves očarau in dolgo gledal za svoje tri šestice, potem sem šel dol, vodja mi je naredil velik poklon, jaz pa sem mignil z roko : ,,že dobro, že" — in odšel s koraki baronovimi.
Kam pa zdaj ? Naprej po cesti proti Celovcu? Čemu? Saj imam drobiža , danes ne grem nikamor, tukaj bom, moram poskusiti, kako se živi po gosposki, saj tukai ni nobenega naših profesorjev. V gostilnico toraj, pa v naj-j boljšo, pokazat Beljačunom, da nisem tak be-| rač, kakor je oni nevedni mežnar sodil me.
Dalje poroča prof. Marn, da je knjiga: „Pri rodopis živalstva s podobami", ep. Pokomy, poslovenil Fr. Erjavec, — v drugem izdanji na svetlo dala Matica slovenska 1. 1872 — podla do zadnje, io — da stvar slovenska ne bode trpela, nasvetuje, naj se Matica najprej obrne za sovet do prevoditelja prof. Fr. Erjavca in naj potem ukrene, kar je prav, da ne bode prepozno, kajti knjiga je Šolska. — čital sem, pravi Se odbornik Marn, o našej Matici uektere opazke (v Obzoru in v Politiki), češ, da je vnemama glede na Stanko-Vrazovo zapustnino itd. — Kje pa je ta, v čegavih rokah, in naj se do ktere prihodnje skupščine pokaže njena vrednost.
O raznih Matičinih zadevah je kazalo se, da se knjižnica njena po F. Stegnarju vrlo vreduje in se bode potem lahko priobčil njen stan; vzlasti veselo pa je bilo poročilo gospodarskega odseka, v čegar imenu je marljivi g. I. V i 1 h a r razodel, kako vgodno in v sedanjih razmerah spretno se je kupila hiša „banke Slovenije", kako se bode prilično v kratkem času dala razmotati vsa denarstvena reč, in nasvet, naj se dosedanja Matičina hiša na Bregu pošteno proda, se soglaBno sprejme — 8 pohvalo dosedanjega gospodarskega odseka. — Da odseki vredijo svoja poročila in se donatisnejo knjige, sprejeme se naposled nasvet, da naj bode — kakor vlani — meseca januarija še ena odborova seja, meseca marca pa XVI. občni zbor Slovenske Matice — toda po velikonoči o prijetnejšem času spomladanskem.
(Vreme) je zdaj v Ljubljani popolnoma zimsko, vedno gre dež ali sneg, zato je po ulicah taka mozga, da je prav težko hoditi pešcu, po nekterih krajih pa je toliko snega, da skoro ni moč čez ceBto. Magistrat ga pač da spravljati, ali to gre prepočasi. „Miklavžev" trg toraj ni bil nič posebno živahen.
Razne reči.
—	Vabilo k svečanosti, kojo napravi akademično literarno-zababvno društvo „Triglav" in „slovansko pevsko društvo viših šol" v spomin dr. Fr. Preširna v torek dne 9. de cembra 1879 v dvorani „zum grünen Anger", Leonhardstrasse. 1. Pozdravni govor predsednika „Triglava". 2. Dr. Jenko: Na moru, zbor. 3. Slavnostni govor. 4. Dr. B. Ipavic: Na Pre-širnovem domu , veliki zbor 8 čveterospevom, tenor-in bariton-solo. 5. Umlauf: Erinnerungen an Enns, sviranje na citre. 6. Dr. Fr. Preširen Nova pisarija. 7. Lesinski: Predivo je prela, osmospev. 8. Blumlacher: Potpourri slovenskih napevov, sviranje na citre. 9. Dr. G. Ipavic: Savska, zbor s čveterospevom. Med posameznimi točkami Bvira godba mestnega gledišča. Začetek ob 8. uri zvečer.
V Gradci 3. decembra 1879.
Odbor.
—	Das geistliche Leben. Blu-menlese aus den deutschen Mystikern und Gottesfreundeu des 14. Jahrh. von P. Fr. Hein, teuse Denifle. Dritte Aufl. Graz, 1880; Seiten 570; Preis: gewübnl. Ausgabe 2 fl 50 kr., feine 3 fl.
P. Denifle, dominikan v Gradcu, nam podaja prav zanimivo in podučno ascetično delo. Zapored obravnava trojno pot, po kteri moramo pogumno korakati do zmir više stopinje krščanske popolnosti. Enako so sicer osnovane tudi druge obravnave podobne tej po vsebini; vendar se delo naše od druzih bistveno razločuje. P. Den fle nam ne podaja lastnega modrovanja, posegel je nazaj v minule dobe , ter Dndi natrgal dišečih cvetek, povil jih v lep,
umeten šopek, da naj bi nas njegova vonjava krepila na pustotnem potu skozi sedanje življenje. Uče nas prej nepoznani, da, obrekovani možje globocega premišljevanja iz 14. stoletja. Govoriti slišimo Ekharda, Hermana Fridar-skega, Marka Lindavskega, Nikolaja iz Strasburgs, Otona Pasavskega, Ruusbroeka, Seuzeja, Taulerja in druge. Skoraj tri tisuč citatov iz različnih pisateljev je prekrasno združenih in sicer tako umetno, da se obravnava dozdeva prišla iz enega peresa.
Namerava pa knjiga dvoje. Prvič hoče zagovarjati aBcete 14. veka zoper obrekovanja novejih časov, kakor bi bili oni pantheisti, guietisti ali na potu k reformaciji. Neopravičeni sumi se morajo zgubiti, če se le pokaže, kaj so možje učili in kako ? Najbolje se pa nauki njihovi objavijo, čo se posneti v knjigi vsem predlože. To je storil pater Denifle , kteri je pa tudi sposoben za dotično pretežavno delo Vsaj že dolgo časa študira mistike 14. stoletja, že je o njih pisal in njihove razprave pona-tisoval: „Schriften des seligen Heinrich Seuse, das Buch von geistlicher Armuth, Tauler's Bekehrung." Že iz tega ozira je knjiga neiz rečeno zanimiva za vse izobražene, najbolj pa za velečastite duhovne, kteri naj iz nje spoznavajo mišljenje, uk, nazore cerkvenih mož minulih časov.
Drugič hoče knjiga tudi voditi le do krščanske popolnosti, srcu se podaja tečna dušna hrana. Pisatelj sam pravi, da nam je nabral v 14. veku zdravil zoper smrtne rane sedanjega časa. Odkod pač izvira vnemarnost in brez vernost modernega sveta ? Ali ne mar iz vedno silniše poželjivosti in brezkrajne raztresenosti ? Ravno poželjivoBt in raztresenost vtopi človeka v zunanjost, kjer ga valovi vedno množečih se strasti sem ter tje pehajo. Ali ne čutimo prav britko sami na sebi, da nravno tolikanj bolj oslabimo in opešamo, kolikor bolj se vdamo zunanjemu vživanju in radovanju in kolikor bolj se ravno zato raztresemo iskaje si tovar-šije, prijateljev, veselic?
Zato pokliče p. Denifle resnp, nravno krepke može iz 14. veka na pomoč, naj nas oni pod-uče, kako se moramo zatajevati in zbrano živeti obrnjeni v sebe, ne pa v zunanjost; naj nas poduče, kako v premišljevanju in molitvi vse svoje moči zmiraj bolj odločno obračajmo proti najvišemu namenu svojemu, ter se tako povspenajmo do naše, nam lastne dostojnosti. Mislim , da knjiga svoj namen doseže — a brati se mora ne hitro , kakor kak časopisen članek, tudi ne le z umom edino v poduk, ampak premišljevanje nekako v molitvi; ker le tako se resnica jasno spozna , srce se ogreje, navduši za njo, ter se ji popolnoma vda pripravljeno z resnobnim bojevanjem izrezati iz sebe vsakošno nasprotno nagnenje, nasprotno, če tudi priljubljeno navado.
Naj bi toraj segli po knjigi vsi, posebno pa velečastiti duhovni, da si ohranijo ali pribore nravne moči in resnobe, ter se popolnoma sposobne ohranijo ali store za vsa resnobna, težka opravila svojega prevzvišenega poklica. Dobiva se v „katoliški bukvami."
— Č a s n i š t v o katoliško. Hvale vreden je katoliški časnik : ,.Alte und Neue Welt". Četrti zvezek. Frau Angelico. Von Karl Berthold. Dionisius und die Sibyllen. Scenen aus der römischen Ciisarenzeit. Von Marie Schultz. Jakob Balde. Von Reinhold Baumstark. Der Alte vom Berge, lvne Erzählung aus der Biihnenwelt. Von Philipp Laicus. Die Riesenbrücke zwischen New-York und Brooklyn. Orchidee. Von Georg Freiherrn von Dy-herrn. London. Reise-Erinnerungen von Karl
Faber. Hausapotheke für's Volk. Daa Farnkraut, Von Dr. J. A. Schilling. Die Gräfin von Wil-denau. Von J. Schaefer. Neue Papstfabeln, Dr. A. de Waal. Auf dem Gottesacker. Von Theoder Berthold. Skizzen aus Amerika. 1. Von J. von Einbeck. Allerlei: Em Wink für Mütter und Kinderpflegerinnen. — Gutes altes Gold. „Die MesBenger-Boys". - Eine Urstätte des Christentum-1. Das singende Buch. — Vertrauliche Correnpondenz. Unsere Bilder. — Die Duft-Seele zu Baden-Baden. — Die Ausdehnung der Vereinigten Staaten. — Logogriph.
—	Scherz-Rebus. — Auflösung der Charade in Nr. 8. — Vertrauliche Correspondeuz. Illustrationen : Fra Angélico. Orig-Zchg. v. J. Lang. Der Liebling. Nac í dem Gemii'de von R. Epp.
—	Die Reisenbrücke zwischen New York und Brooklyn nach ihrer Vollendung. Orig-Zchg. von A. Tissandier. — Das englische Parlament und die Westminister-Abtei. — Die Capelle Heinrich's VII. — Das Grabmal Iiduard's de» Bekenners. — New-Yorker Messenger-Boys in ihren verschidenen Hantierungen. Federzeichnung nach amerikanischen Skizzen. — Eine musikalische Aufl'ürung im F'ugger'schen Familienkreise. Nachdem Gemälde von J. Gaisser.
—	St. Vincenz von Paula bekehrt die Galeerensträflinge. Nach dem Gemälde von Antoine Lecomte du Nouy. — Weine nichtI Nachdem Gemälde von Bonnat.
Nove knjige
v katoliški bukvami.
Slomšeka Zbrani spisi. HI. knjiga. Životopisi
1 gl. 30 kr.
Denifle, Das geistliche Leben, III. Auflage 2 gl. 50 kr. u. 3 gl.
Hattler, S. ./., Blumen aus dem kathol. Kindergarten cart. 60 kr. Gerkmann, Personalstand der k. k. Behörden
und Aemter in Krain 25 kr. Amara George — Kaufmann. Dissonanzen und
Akkorde i fl. 62 kr. Lefebore, S. J. Trostworte l fl 8 kr. Maendl, «S. J. Christus der Gottes & Menschensohn i fl. 20 kr. Nepoeu, S. J Geist des Christenthums oder
Nachfolge Christi l fl. 8 kr. Schneider, Das Wiedersehen im andern Leben 72 kr.
Nadalje se dobodo: lepo vezane mašne bukve, slovenske in nemške, lepe knjige s podobami, knjige za mladino in še več tak.h, pripravnih v darila za praznike.
Katoliška buk varna
v Ljubljani pred škofijo št. 6.
fcfc^r" VVillielmov rimski, skušenj in pravi
flašter
zoper
rane, opeklino
in
ozeblino
Ta flašter je od cesarja potrjen. Posebno do ber je ta flašter pri globokih in razpetih ranah, pri bulnli in bezgavkah, pri znstnranili in odprtih bulah na nognli, pri skelečili iz-pustkili. pri črvu v prstu, pri bolnih in vnetih prsih. pri opeklinah , «tiskali iu ozeblinah, pri kurjih očesih. če iz no« leče itd.
Kna škatljiea velja 40 kr. Pošiljam zmirom po dve škatlji za 1 gl. z zavitkom vred.
Ta flajšter izdelujem le jaz	(3)
Frane Vk illielm.
lekar v Neunkirchen pri Dunaju.
Na prodaj pa ga ima tudi
Peter l.asnik v Ljubljani.
Izdajatelj in odgovorni urednik Filip llíttlfírlap.
J. Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.