SYCIO L€IO 1950
•N U VIDA ^SPIRITUAL - ANO D€L LIB^RTADOR G€N^PAL SAN MARTIN - 1950	\
^ JUŽNI KRIŽ
Iz dna sveta, iz dna zemlje oziram se na tihi žar, ki g-a razsipajo zvezde — o čudoviti, sladki dar.
Kot je v davnini Thales Grk razbiral časov krogotok — rad berem iz teh tajnih črk, kaj Bog je vklesal v nebni lok.
Ob robu južnega sveta, med Tihi, Atlantski ocean, naplavljen iz valov vojska, spoznal bi rad bodoči dan.
Svetloba vaša je zašla,
Labud in Lira in Kefej,
Voz Veliki, zvezda severna, Kasiopeja in Perzej.
Nad mano čudoviti lik Orion - križ gori, žari — šum vetra, onemogel krik, v nič bes, upor sveta prhni.
Je dvignjeno že znamenje nasprotovanja v luč zvezda in kmalu se nebo odpre in bo dopolnjenje sveta?
-Jš
Zazrem se še na skrajno stran, tam zopet sveti lik gori.
Zdaj vidim: Križ v nebo vkovan za vse, ki si žele smeri.
Zašla je zvezda severna, človeku — potniku v pomoč, na jugu kroga božjega križ — nov znak — sije v našo noč.
Zdaj vidim: nova stalnica je Južni križ, vsajen v nebo, njegova luč ne bo zašla ž njo Bog nas vodi skoz temo.
Slavko Srebrnič
LA ESPIRITUALIDAV DEL LIBERTADOR GENERAL SAN MART/N
Faltando cuatro meses para el cruce de la. Cordillera, San Martin compuso un cödiga militar que estä basado en los mäs piadosos sentimientos cristianos. En el primer artlculo deda: “Todo el que blasfemare el Santo Nombre de Dios o de su adorable Madre, e insultare la religidn, por primera vez sufriržl cuatro h'oras de morda,za, atado a un palo en pdblico por el termino de ocho horas; y por segunda vez serä atravesada su lengua con un hierro candente y arrolado del ejdrcito”.
Opina el padre Furlong que fud San Martin guien desterro de la; Argentina la plaga de la blasfemia, tan populär entre nosotros en aguella dpoca, como lo era en Espana.
Entre los mäs decididos colaboradores de San Martin se encontro el clero. Se destaco’ por sobre todos los sacerdotes de la epopeya; de los Andes, fray Luis Beiträn.
San Martin “unid la Religidn con la Patria, nombrando patrona del ejercito a la Virgera del Carmen...”
El 'General Belgrano babia escrito a San Martin el !6! de Abril de 1814 diciendole: “...no deje de implorar a Nuestra Senora de las Mercedes, nombrändola siempre nuestra Generala. . . acuerdese Ud. que es un general catdlico, apostdlico, romano...”
Acordändose San Martin de los buenos consejos de Belgrano le escribid a don Toribio. Luzuriaga, dicidndole:
“El domingo 5 del corriente se celebrarä en la Iglesia Matriz la jura solemne de la Patrona, del Ejdrcito y bendicidn de su bandera; se servira solemnizar la funcion con; su asistencia, en lo cual el Ejdrcito y yo re-cibiremos honra...”
Luzuriaga mandd proclamar un bando di-ciendo, que el Ejdrcito de los Andes iba a-emprender la. lucha atravesando la cordillera y que por eso el dia 5 se celebraria la jura de la Patrona del Ejercito, Nuestra Senora del Carmen, y bendicidn de la bandera na-cional.
Mitre describid esta. jura:
“Aquel ejercito tenia ya su nümero com-pleto. su organizacidn, su espiritu, su moral, su alma puede decirse, y un objetivo deter-mihado; San Martin quiso darle un ideal y un simbolo. A imitacidn y ejemplo de su amigo y de su maestro de virtudes, el general Belgrano, eligid por patrona del eldrcito a la Virgen del Carmen. . . pero lo hizo con las formalidäides graves de su caräcter disci-plinario. Sometid el punto a una junta de ■oficial-es y generales, estos votaron a favor-de la Virgen del Carmen, y de acuerdo al voto la hizo declarar en la orden del dia,, generala.	(Continuarä)
PO POTIH BOŽJE PREVIDNOSTI
Ko bi dovolj živo verovali, da Bog sleherno stvar vodi, da ima vsako bitje vedno pred očmi, bi mu neomajno zaupali. To zaupanje bi pregnalo vsakršni strah pred bodočnostjo, bi omililo vsako skrb in olajšalo vsak križ. In bolj bi razumevali pot, po kateri Bog vsakega poedinca vodi, če se voditi da.
Pot božje previdnosti je pot križa. To dejstvo je najbolj dosledno povdarjeno v vsem svetem pismu. Skoraj vse zgodbe nam to dokazujejo. Tudi za Odrešenika ni bilo druge poti. V središču svete zgodovine stoji križ, za Jezusa pripravljen hot oltar, na katerem se bo daroval. Od hriža zavije pot naravnost v veselje vsta-Jenja, v slavo vnebohoda in v moč, oblast in veličastvo na desnici božji. Senca križa Pe sega nazaj v dobo pred Kristusom do prvega človekovega greha, in sega naprej v bodočnost skozi vsa stoletja, pokriva hol j ali manj življenje vsakega človeka. Izginila bo ta senca šele tedaj, ko se bo znamenje križa vse svetlo in žareče prikazalo na nebu na sodnji dan.
O križu in trpljenju ni težko modrovati, dokler ga človek vidi samo pri so-sedu. Ko pa je naložen na naša lastna ramena in nas tlači, da čutimo njegovo težo in ostrina pri vsakem koraku, tedaj Pa naša lastna modrost ne zadostuje več. Tedaj mora božja modrost posvetiti v naše mišljenje, tedaj mora Bog pustiti, da svetli križ izza sodnjega dne pošlje žarek v našo dušo, da skušamo razumeti in nositi del Jezusovega križa. Naj torej posveti božja modrost v naše mišljenje z sgodbo, ki je po božjem navdihnjenju 2apisana v prvi Mojzesovi knjigi, morda ^norđa najlepše, kar je s črkami zapisano človeku v pouk in tolažbo: zgodbo egiptovskega Jožefa.
SOVRAŽNI BRATJE
Očak Jakob je imel s svojimi dvanajsterimi sinovi velike križe. Različni značaji, niti vsi od iste matere, telesno krepki to močni nagonsko silni v tisti mladostni
dobi človeškega rodu so pač bili sposobni očetu povzročati skrbi in mu delati sive lase. Ruben, njegov prvorojenec, je v svoji strastnosti “vzkipel kakor voda”, pravi oče o njem; Simeonovo in Levijevo jezo je oče preklel, “ker je bila silna in njuna togota trda. ” “ Spravila sta me v nesrečo, ker sta me obsovražila med prebivalci te dežele,” se oče pritožuje. Kjer so takšni fantje skupaj na paši pri velikanskih očetovih čredah živine in drobnice — taki starozavezni “gauchos” — je bilo pač pogosto kaj prav zelo narobe, da se je o njih dosti slabega govorilo. Le sedem najstletni Jožef je bil očetu vir neskaljenega veselja. Dober, poslušen in nepokvarjen, je bil očetu nad vse ljub. Rodil se mu je šele na starost, res v njegovo veliko veselje. Oče svoje posebne ljubezni do njega ni skrival. Kupil mu je dolgo suknjo z rokavi, pisano in pestro kakor cvetlična greda. Take suknje so nosili fantje kraljevske hiše. Drugi Jakobovi sinovi ro morali biti zadovoljni s sivimi ali rjavimi volnenimi plašči. Jasno, da so razburljivi in strastni njegovi bratje in polbratje Jožefa zaradi tega grdo gledali in sovražili. Oče je Jožefa večkrat pošiljal k bratom na pašo pogledat ali jim kaj naročit. Ob vrnitvi je odkritosrčno poročal, kaj so ga bratje zopet “polomili”. Sovraštvo bratov je še bolj naraščalo.
Na tega sedemnajstletnega fanta je Bog položil svojo roko in se ga s prstom svoje vsemogočnosti dotaknil. Izbral ga je za rešitelja svojim bratom in očetu ter s tem vsemu poznejšemu izvoljenemu ljudstvu. Rešitelj drugim pa nihče ne more biti brez težkih žrtev. Zavoljo tega je bil Jožef od Boga najprej izbran za žrtev. Najprej je moral sam vso težo in bridkost nositi, preden je bil po božji zamisli usposobljen za rešitelja drugim.
V sanjah mu je Bog pokazal vlogo njegove bodočnosti, nejasno še in težko umljivo, pa vendar kot nekaj posebnega in izrednega. Jožef v svoji neizkušeni ne-
dolžnosti je sanje takoj zjutraj vsem pripovedoval pred zajtrkom že: “Slišite no te sanje, ki sem jih imel.” Snopje so vezali na njivi, Jožefov snop se je posta vil po koncu in tedaj so se takoj dvigniu snopi bratov in se Jožefovemu priklanjali. Bratje, ogorčeni nad tako domišijavostjo, so svoji jezi primerno odgovorili: “Smr-kovec, mar misliš, da nam boš gospodoval?” še drugič jih je razdražil s pripovedovanjem novih sanj: Sonce, luna in dvanajst zvezd se mu je priklanjalo in ga spoštljivo pozdravljalo. Oče si je te fantove sanje zapomnil. Iz svoje izkušnje je vedel, da Bog včasih v sanjah kaže bodočnost. Bratje pa so ga še bolj sovražili, da, jih je rdečica srda kar oblijala, Smrt no sovraštvo je zagorelo v njih srcih, čakali so le priložnosti, da se maščujejo.
Bog jim je to priložnost dal. Ni prišlo očetu le slučajno na misel, da je tistega dne Jožefa v pisani suknji noslal gledat za brati. Ni bil slučaj, da so se s čredami oddaljili v samoten kraj, kjer nihče ni mogel biti. priča njihovemu zločinu. Kar ljudje imenujejo slučaj, je poteza božje Previdnosti.
Ko so bratje od daleč videli Jožefa prihajati, so napravili neklep zoprn njega: “Ubijmo ga- in vrzimo v enega izmed vodnjakov. Potem porečemo: huda zver ga je požrla. Tedaj bcmc videli, kaj bo iz njegovih sanj.” Tek js bil načrt brato-mcrilcev. Ted? ž? pred tsm sklepom bra-
tov je bil pripravljen BOŽJI načrt, po katerem se bo vse drugače izšlo, kakor pa so bratje sklenili. Bog porabi zločinske naklepe bratov, da pripelje Jožefa tja, kjer ima zanj pripravljeno zgodovinsko nalogo, ki jo naj dopolni. Tako se človeški in božji načrti med seboj prepletajo in križajo, če človeški načrti vsebujejo zločine in grehe, jih Bog s svojimi načrti usmeri tako, da doseže svoje namene, ki so grešniku skriti in nepoznani, grešnik pa je seveda polno odgovoren pred Bogom za grešne načrte, ki jih zoper svojega bližnjega kuje. Jožefovi bratje niti slutili niso, da s svojimi bra-tcmorilskimi načrti služijo božji Previdnosti, Kadar ljudje delajo načrte, je vmes Bog s svojimi načrti. Če bi se grešniki tega dejstva zavedali, bi jih obšla groza m strah. Nam vernim pa je to v tolažbo in nam ohranja zaupanje, kadar nas “bratje” preganjajo in sklepajo o našem uničenju. Brez božjega dopnščenja se noben hudoben načrt ne izvrši — in kadar se izvrši, je sicer greh in sc zanj odgovorni vsi, ki so ga napravili in izvršili, a vendar je le poteza v smislu skritega božjega načrta.
Ruben se z načrtom bratov ne strinja, boji se krivde krvi, zato predlaga, naj Jožefa živega vržejo v izsušen vodnjak. Ko bi bratje odšli k čredam, ga je hotel skrivaj potegniti ven in spustiti domov k očetu. Bratje se zaenkrat uklonijo, načrta, Jožefa umeriti, pa ne opustijo.
Jožef svoje brate vesel pozdravi, ko jih po dolgem iskanju najde na nenavadno oddaljenem kraju. Saj je drugače rad pri njih, kakor je navadno mlajši rad v družbi starejših bratov, katere v marsičem občuduje. Bratje pa na njegov prijazen pozdrav ne odgovore, ampak ga kar zgrabijo, mu slečejo pisano suknjo ter ga v sami lahki spodnji obleki vržejo v vodnjak. Presenečeni Jožef niti ne utegne kričati in prositi. Preden se zave, kaj se godi in kaj bratje nameravajo, je žs v temni globini vodnjaka, iz katerega sam nc more zlesti.
Brezsrčni bratje, brez sočutja, brez ljubezni in brez usmiljenja! Sovraštvo do mladega brata jih tako obvladuje, da jim ni miru, dokler se ga ne znebijo za zmeraj. Ko so ga vrgli v vednak, so se kar oddahnili, vest se jim ni oglasila, jim ne očita, da so storili krivično, grdo, v nebo vpijoče dejanje. Kakor da so dovršili lepo in dobro delo, so se vsedli v bližini vodnjaka in začeli mirno in s tekom jesti — morda je bilo vprav poldne, čas kosila,
6S
Gornja slika nam kažp Prevzvišene^a meti rojaki v čile. S. Vincencija Kaplja pa v imenu 'seh pozdravlja. Na desni in levi Prevzvišene}»» je videti g. Tomazina in dr. Trdana. dva ■slov. duhovnika v Čileju. — Slika levo pa kaže slovo Prevzvišenega iz čileja. Potoval je skupaj z nankinškim nadškofom msgr. Vupinoin, ki ga vidimo na desni.
Jožef pa napol gol in lačen drgeta v hlad-^ern vodnjaku, že sama misel na to nas Pretresa. Trdosrčnost in nečloveška suro-v03tt ki ji ni para!
Toda, ali nismo doživljali v preteklih letih na stotine takih dogodkov? Ali oismo slišali in brali o podobnih izbruhih bratskega sovraštva? Ali niste nekateri bili priče in celo žrtve sličnih neverjetnih, a žal le preresničnih prizorov, ko Se je človek iste krvi, istega jezika, iste vere, poln sovraštva radoval trpljenja in smrti svojega sobrata in užival nad mu-hami) ki mu jih je v skvarjeni sli sam povzročal? Da, v človeku spi krvoločna zver, ki je nevarneiša in hudobnejša kot katerakoli žival, ker svojo človeško pa-fliet uporablja, da je krutejša in surovejša kot more biti naibolj divja zverina, če človek v sebi ne kroti pravočasno strasti sovraštva, se razbohoti in tira človeka v dejanja, ki bi se jih divja zver sramo vala. človek, ki ne ravna po naročilu, ki je Bog dal Kajnu, ko mu je srd in sovraštvo do brata napolnilo srce: “Ti gospoduj svojemu poželenju” — bo zašel na pota Kajnova.
. Ko so bratje mirne duše jedli, se jim Je približala karavana trgovcev, ki so bili
s svojim blagom na poti v Egipt. Ni bil to le gol slučaj. Po načrtu božje Previdnosti, je bilo določeno, da pridejo ti Ma-dianiti ravno tedaj na kraj suhega vodnjaka, ko so bratje Jožefa vanj vrgli. Brat Juda, ki se je še nekoliko bal omadeževati si roke in dušo z bratovo nedolžno krvjo, predlaga: “Prodajmo Jožefa tem. trgovcem za sužnja.” In bratje storijo to. Na ta način se obvarjejo prelivanja krvi lastnega brata, znebijo se ga pa, tako temeljito, da nihče nikoli zvedel ne bo, kam je izginil. Nepoznan in neznano kje bo živel in umrl kot suženj brez imena, kakor v naših groznih časih milijoni brezpravnih na prisilnem delu v koncentracijskih taboriščih, ki so največja sramota in vnebc vpij oči greh dvajsetega stoletja. — Bratje potegnejo Jožefa iz vodnjaka, ki misli, da je hude šale že konec, in ga napol nagega, kakršen je bil, prodajo mimoidočim trgovcem za, dvajset srebrnikov. Cena sužnja je bila v tistem času trideset srebrnikov, bra.tje so dobili samo dvajset, deset pa bo dobiček trgovcev, ko bodo fanta v Egiptu dalje prodali. Trgovci zvežejo Jožefa, da jim ne bi mogel uiti, ga privežejo k sedlu kamele in gredo dalje. Bratje so veseli.
Pr e vzvišeni med rojaki v Kanadi. Videti je tudi oba tamkajšnja duhovnika g. Vukšiniča in dr. Kolariča CM
da se je zadeva tako ugodno in hitro rešila, saj so po vrh vsega prišli še do denarja. Hitro zakoljejo kozlička, v njegovo kri namočijo usodno pisano suknjo in eden izmed njih jo nese očetu z malomarnim sporočilom: “To smo našli. Poglej, ali je suknja tvojega sina ali ne.” Jožefa niti ne imenujejo brata, ampak le očetovega sina, kakor da sploh niso z njim v nobenem sorodu, tako se nehote skušajo ubraniti očitka, da so BRATA prodali v sužnost.
In Jožef? Zelo je trpel, V mladostni neizkušenosti in nedolžnosti ni mogel pojmiti, da lastni bratje z njim tako ravnajo. Srce pretresujoče je zajokal, ko je spoznal, da ga bratje prodajajo, prosil,
Prevzvišeni govori rojakom iz Clevelanda pri votlini Jjiirške MB na hribčku v predmestju Clevelanda
rotil jih je, naj ga puste domov k očetu — vse zastonj. Kamen bi se prej omehčal kakor srca bratov. Sedemnajst let mu je, srečno mladost je živel, očetov ljubljenec, poln upanja v bodočnost, katero mu je Bog v sanjah nakazal — zdaj prodan suženj — brezdomec, brezpraven, poganom izročen, v daljno tujo deželo odpeljan, nihče domačih ne bo več zvedel o njem, tudi oče ne bo zvedel, kaj se je z njegovim ljubljencem- zgodilo. Kako strašno mu ie vse to leglo na dušo. In kar je bilo še hujše: Lastni bratje so mu to storili. To je tako težko, tako mučno, da je preveč za mlado dušo. Popolnoma otrpne, niti vpraševati ne more: Zakaj? Zakaj, moj Bog, se vse to godi z menoj? Ali res ti, neskončno dobri Bog, to dopuščaš? Ali sploh veš, kaj se z menoj godi?
Kolikokrat smo v trpljenju zadnjih let tudi mi tako spraševali. In še pristavljali: Moj Bog, ali smo res tolikšno muko zaslužili? Ali je Jožef zaslužil svoje trpljenje? Ni bil sicer čisto brez krivde. Ponosen je bil na svojo suknjo, na posebno ljubezen očetovo; pobahal se je s sanjami, ki mu napovedujejo sijajno bodočnost, in s tem brate še bolj razdražil. Pa to niso bili veliki grehi, ki bi zaslužili tako hudo in težko kazen. Zakaj torej to trpljenje? Ker je hotel Bog Jožefa imeti na drugem mestu, ne skritega, nepoznanega v deželi, ki jo je namenil svojemu ljudstvu. Pa ta odgovor nas ne zadovolji, če je Bog Jožefa hotel imeti v Egiptu, zakaj ga ni spravil tja na drug način, brez te obupne srčne bolečine in brez trpljenja suženjstva in brez strašnega greha njegovih bratov? Zakaj? ZATO, KER JE BOG POTREBOVAL JOŽEFOVO ŽRTEV!
žrtev, rekel bi, kar pretežka žrtev mladega Jožefa je bila potrebna iz dveh razlogov. En razlog je na strani Jožefovi: Jožef se je moral pripraviti na sveto in zgodovinsko pomembno vlogo, da je bil sposoben biti orodje božje Previdnosti. Pripraviti se je moral tako. da je vsako samoljubje in vsak začetek napuha v sebi zatrl in se ves obnemogel in strt popolnoma izročal v roke božje, se pustil brez odpora in brez vprašanja voditi, kakor je Bog hotel. Moral je biti prazen samega sebe, da ga bo mogel napolniti Bog. — 'Drugi razlog je na strani Boga. žrtev Jožefova je bila potrebna, da mu je Bog mogel dati tisti veliki in bogati blagoslov ki ga je imel zanj pripravljenega.
Tako dela Bog tudi z nami. Ali niso bile žrtve, ki smo jih doslej prenesli, po-

ZAKOPANI-MCJNKI
Brali smo po časopisih, da so jih zakopal', ^a bi svoj čas spet spoznali meje svoje dra-'ge zemlje. Zdaj orjejo vse vprek — orjejo ljudje brez veselja, brez smeha, brez skrite *krbi v srcu, ali je dobro, ali slabo, brez navdušenja — mrtvo, brezbrižno. Vse je nekje Zunaj njih — zemlja, delo, skrb, pridelek 1—• vse gre mimo njih v zavesti: to ni naše ' to ni za nas. . .
žalostno je to. . . Pa poznani še druge zakopane mejnike, živi so bili včasih, zdaj Postajajo pozabljeni, zakopani — MEJNIKI CERKVENEGA EETA. že ta resnica, da bo marsikdo, ki bo prišel z branjem do tukajle, Bst obrnil in poiskal drugega branja, ker
ga to ne zanima, kaže, da smo te mejnike zares zakopali. Tako veličastna zgradba, tako dragoceni zakladi, taka rodovitna zemlja, taki bogati pridelki — pred vsem tem stojimo brezbrižni, mrtvi — kot delavci v kolhozu. Ker je v nas misel: to je nekaj splošnega, nekaj za vse — ni pa prav zame, prav v mojo osebno korist, da bi meni prinašalo veselje in zadovoljstvo.
To mišljenje je zmotno. Cerkveno leto je zares za vse, je pa prav tako res čisto samo zate, da moreš, če hočeš, imeti od njega toliko veselja, toliko koristi in dobrote, kot bi bilo dano prav samo zate.
Oglejmo si ga v par vrsticah samo v ve-
toebne nam in Bogu? Tudi žrtve tisočev mladcev, naših najboljših, ki so v nečlo-veskih mukah umirali pod rokami brezsrčnih “bratov”? Da, potrebne so bile so še potrebne, da mi izpraznimo svoje duše vsega grešnega in damo v njih prostora božji milosti. Potrebne so bile in So še potrebne Bogu, da bo mogel kot s^d naših žrtev nam in zanamcem dati tisti bogati blagoslov, ki je potreben za Veljke naloge, katerih danes še ne po-^amo, a ki jih ima Bog nam in našemu harodn že določene.
^.Zapomnimo si: žrtvi sledi blagoslov! cBu težja žrtev, tem bogatejši blagoslov ??■ Bas same in za druge, med katerimi sivimo. Jožefa je v Egiptu kupil Putifar, Poveljnik kraljeve garde, torej visok in vpliven gospod. Z Jožefom je prišel v
Putifarjevo hišo blagoslov. Sveto pismo kar ne more tega dejstva dovolj povda-riti:	“Gospod pa je bil z Jožefom. ^.
Gospod je blagoslavljal Egipčanovo hišo zaradi Jožefa; Gospodov blagoslov je bil pri vsem, kar je imel doma in na polju.” Tudi vsaki naši žrtvi sledi bagoslov. Zato je človek, ki veliko trpi, blagoslov za vsako hišo in za vsak kraj, kjer prebiva. Tudi žrtvam našega naroda sledi blagoslov. Nikar ne dvomimo o tem, čeprav morda s svojimi umrljivimi očmi tega blagoslova še ne vidimo, saj je mnogo svetih in zveličavnih reči, ki jih ne opazimo, pa vendar so v dušah. Ne dvomimo torej, temveč zaupajmo, posebno tedaj, kadar težo žrtve najhuje čutimo.
t Dr.GREGORIJ ROZMAN
likih obrisih. Kaj je cerkveno leto? Mogočna, veličastna zgradba — last vsakega kristjana, torej tudi tvoja osebna last.
Nekaj dni preden je umrl, sem govoril s starčkom. Kako m j je živo razlagal v svoji bolezni o svoji hiši. “Tale del je najstarejši — naredil ga je moj ded; tistile konec je prizidal moj oče, postavil je to in drugo. Toliko in toliko sem naredil jaz...” Kakšna ljubezen in ponos sta odsevala iz vseh besed.
Tudi s cerkvenim letom je tako. Zgradba, ki je rasla polagoma. Prva zgradba je bil velikonočni praznik — prva soha te stavbe, bi lahko rekli. Okrog te je gradila Cerkev naprej. Priprava na ta veliki praznik — post — še priprava na post — predpost. Pravtako potem praznike po veliki noči — vnebohod in kot zaključek binkošti. Tako je nastala velikonočna zgradba v prvih 700 letih po Kristusu.
'že v 4. stoletju pa so začeli graditi tudi drugo manjšo stavbo — božično zgradbo. Središče je bil praznik sv. Treh kraljev, raz-glašenje Gospodovo; jedro vseli teh praznikov ni bilo toliko rojstvo Gospodovo — kot končno poveličanje Gospodovo pred vsem svetom ob koncu sveta. Advent z evangelijem o poslednji sodbi je še zdaj spomin na to.
Tako sta bili zgrajeni obe glavni zgradbi cerkvenega leta. Potem so jih še povezali med seboj s stranskimi zgradbami — čas med božično dobo in velikonočno — in čas po binkoštih do adventa.
že ta zgodovinski pregled na cerkveno leto, ta lepota zgradbe bi nas morala zanimati. Pa so še druge važnejše stvari.
Cerkveno leto je VODNIK NAŠIH DUŠ. Saj so naše duše premnogokrat tako revne in potrebne. Kes je, da je vsaka duša po krstu oblečena z obleko božjega otroštva in opremljena z vsemi potrebnimi milostmi — vendar so posledice izvirnega greha tista svinčena teža, ki jo vleče na tla, da ne more kvišku. Zato vsaka duša potrebuje dobrega, previdnega učitelja in Vodnika, modrega vodnika, skrbnega vzgojitelja, potrpežljivo mater. Vse to pa nam je cerkveno leto. Je učitelj. Cerkveno leto je šola naše vere. Verske resnice se v cerkvenem letu druga za drugo živo, življenjsko vrste pred našimi očmi — nekako dramatično, da se nam globlje utisnejo v spomin.
Je NAŠ VZGOJITELJ. — Ne kaže le resnice, hoče nas narediti dobre, vzgojiti za nebesa — saj skozi vse leto na ta ali drug način kliče: Sleci starega človeka in obleci novega. Porablja vsa sredstva dobre vzgoje: Milino in strogost, plačilo in kazen, zglede.
ki spodbujajo in svare. Kakšno vzgojno moč imajo prazniki svetnikov, ko skoro vsak dan gledamo novo junaško krepost živo v človeškem življenju tega ali drugega svetnika.
Je neskončno POTRPEŽLJIVA MATI. Koliko potrpljenja rabi duša, da se reši zanjk in pasti, v katere se je vjela! Z dobro voljo začne, pa opeša in pade. Pa pride ta dobra mati in spet kliče: “Začni znova!” Tako pravi vsak advent, vsak post. Vsako nedeljo naj bi duša odložila obnošeno delavno obleko in oblekla nedeljsko. Ta mati nikoli ne zgubi potrpežljivosti, če ni šlo včeraj, bo šlo danes. Ta mati zna ubrati vse strune v otrokovem srcu, od najnežnejše ljubezni do najtrše strogosti — pri vsem tem pa ima pred očmi le eno: Rešitev neumrljive duše.
Drevo raste, zeleni, cvete, prinaša sad — v teku leta. Tudi z dušo in cerkvenim letom naj bi tako bilo. POMEN IN NAMEN CERKVENEGA LETA JE ŽIVLJENJE MILOSTI V NAŠIH DUŠAH. Da ta milost zacvete in rodi sad — v posamezni duši — v fari — v narodu — v celotni Cerkvi.
še na nekaj pomislimo! Milost prinašajo zakramenti — sami iz sebe. Imamo pa tudi zakramentale — to so obredi, blagoslovi^ posvečevanja, zarotovanja, ki tudi prinašajo milosti na posebno priprošnjo sv. Cerkve.
Tudi cerkveno leto je en tak zakramental. Kdor ga rabi, mu bo v vrelec milosti, ki ne bo nikdar usahnil.
Izkopljimo ta mejnik, če je v nas že zakopan. Kakor najrodovitnejša njiva je cerkveno leto. Last tvoje duše je, zato ne bodi brezbrižen, mlačen, kot bi te prav nič ne brigalo. Delaj, orji, koplji, sej, sadi na tej njivi — zraslo ho stotero — in vse bo tvoje — vsi bogati sadovi. Zaživi spet s cerkvenim letom, pa se bo vera poglobila v tebi, ljubezen do Roga znova zažarela — ti sam boš pa tekom celega cerkvenega leta užil toliko sreče, zadovoljstva in sadov — da se potem od tega ne boš več ločil.
Na romanju pri m'. Valentinu je bilo med mašo. 7—>8 let staro dekletce se je oziralo okrog po ljudeh. Pa jo je prijel osivel starček in ji prišepetal: “Kaj boš gledala okoli sebe, na oltar glej, kjer se Kristus daruje.” Kako silno globoka vera odseva iz teh besed! Iz te vere zbranost, pobožnost — iz tega obilje milosti — — —
Taki otroci smo mi: Cerkveno leto gre mimo nas------mi se okrog oziramo. . . Upri-
mo svoje oči v vsebino cerkvenega leta! Zaživimo z njo, da bodo sadovi v naših dušah čim večji..
IvA-J
!'ie osamele Brodarjeve hiše je s palico Prilezel gospodar Matevž Brodar. Obstal je Pred vežnimi vrati in pogledal po nebu za vremenom. “čudno vreme, kot so časi čudni.” Je godel sam vase. “Včasih so visele od strehe sveče, da smo hodili gledat, ali bo kanilo prej od ledene ali pa od prave sveče; dpnes ni ne enih, ne drugih. Pravijo, da se •hi nieša. Se meša, se, pa ne meni, ne meni.” Pred Brodarjevo hišo je stalo veliko lepo znamenje” — kapelica. Sam ga je naredil, navezan in ponosen je bil nanj kot na hišo ’h zemljo, še zvonik in zvon bi tvegal, če bi mn gospod Tomaž, ki so ga prišli blagoslovit, to le namignili. Odklenil je vrata in stopil hötri. Skozi barvasto steklo na ozkem oknu ■)e lila svetloba na kip Matere božje. Matevž Prodar je prislonil palico v kot in utrujeno trknil na stol in naredil kiiž. ‘‘Bog mi 0<lpusti in Mati božja, da sedim v znamenju, Poklekniti ne morem več.”
Iz velikega žepa belega kožuha, ki mu je segal globoko doli, je izvlekel papirnat zvi-tek. S tresočimi rokami je razvil papir in 'Zel v roke staro še v zvitek zvito svečo. Pffašajoče oči so jo gledale, kot bi jo božale. Stara je skoro kot jaz.” Daleč nazaj mu je misel. Z očetom sta stala v mestu pred stojnico. Oča, poglejte tistole, kakšne lepe *hle ima, pa Bogka na križu.” Dobil jo je
in šla sta v cerkev. Zraven oča se je usedel v klop; oči so mu sijale od veselja, svojo novo, veliko svečo ima, tako veliko kot košarice, iz katerih potresajo pred sv. Telesom. Pred oltarjem so trije gospodje molili in peli. Potem pa so vzeli vsak svojo svečo. Takrat so oča vstali in mu rekli, naj malo počaka. Videl jih je, kako so ponosno prišli do oltarja in tam dobili svečo prav iz gospodovih rok — da, oča so bili ključar pri sv. Andreju Prišli so nazaj s prižgano svečo in ob njej jo je prižgal on in šel z očetom v procesiji okrog cerkve. Kje, kje so že tista leta. Tedaj je prvič slišal, da ta luč pomeni Jezusa, ki je posvetil na zemljo kot sonce v temo, da so ljudje spoznali pravo vero; prvič slišal, da je na prvo svečnico starček Simeon napovedal, da bo ta božja Buč — znamenje, kateremu bodo nasprotovali, da bodo mnogi radi Jezusa, božje luči, zveličani — mnogi pogubljeni----------
“Koliko let je šlo mimo mene,” je razmišljal Brodar, “ko so bile vse te besede samo besede; na starost, preden bom umrl, pa vidim, kolikerim je ta luč oslepila oči — da jim bo v padec — modri so, oblastni so, njemu pa se meša, tako pravijo — — — Da, da, kolikerim se je zmešalo. —”
‘‘Danes je ne morem ne v cerkev nesti, ne tam prižgati. Tukaj jo bom prižgal, naj goii tukaj.” Postavil jo je na oltarček in prižgal. Nemirno se je zazibal plamenček, IHJtem se pa umiril v prijetni rumenkasti svetlobi. “Kmalu, kmalu bo dogorela, skoro samo locenj je še,” se je zamislil.
Brodar je segel v žep drugič. Iz njega je prinesel drugo svečo. Še do polovice ni pogorela. Za trenutek jo je ogledoval v roki. “Matevževa je. Prav tako me je fant prosil, kot jaz svoje čase očeta. Vse je hotel vedeti, čemu in zakaj, kako verno je poslušal pridigo in spraševal, če ni razumel. Takrat bi bil rad videl, da bi bil gospod, pa ni prišlo do tega. Na zadnjo uro mu ni gorela; sovraštvo mu je pihnilo življenje, kot strupen veter ugasne svečo —. Matevž ™oj, večna luč naj ti sveti, tvojo svečo bom pa danes tudi prižgal.”
Tretjo svečo je razvil iz papirja. “Ta je Andrejeva. Od pljučnice se je komaj opomogel revček, ko sem mu jo kupil in prvič prižgal. Med otroke je rinil, da bi se bahal z njo, pa je privekal ves pokapan k meni nazaj z ugaslo svečo — drugič sem mu jo prižgal — potem se je stisnil k meni, da je bil varen. Zdaj si varen pri Bogu Andrej — goreča hiša ti je svetila na zadnjo uro. Tudi tvojo bom tukaj prižgal na letošnjo svečnico.”
‘‘Ta je zadnja,” je pomislil, ko je vzel iz žepa četrto. “Petrova je. Ti moj Bog, koliko sem zidal na tega fanta — še ona dva sta radi njega stradala moje skrbi in ljubezni. Zdaj se mi pa zdi, da so rdeče rože na sveči kakor kaplje krvi. V padec — ne v vstajenje, Peter, je bila zate božja Luč. . . Moj otrok, pa se je tako zgubil, ali je res, ali je mogoče? Tudi njemu sem jo kupil, pa jo je pozneje, ko se je v mestu pokvaril, vrgel v staro šaro — prav kakor svojo vero v božjo Buč. . . Mojemu otroku, božji Sin v padec — kakšno preizkušnjo si mi naložil, moj Bog — to je zame meč bolečin — — — Njegova sveča pa je tu — še skoro cela. Kam bi jo postavil, da bi zagledal njeno luč, da bi spregledal, da bi ga ogrela, da bi mu vrnila vero-----------?”
Brodar se je trudno zamislil — pa samo za hip. Vzel je Petrovo svečo, jo prižgal, pa je ni postavil na oltarček. Bal jo je na nazidek pri oknu in šel ven. Z muko je privlekel od nekod lestvo in jo prislonil na streho pri znamenju. Potem pa je šel, vzel svečo in se povzpel z njo na vrli strehe. — “Na vrh strehe, na križ jo bom postavil, da ga bo klicala, da mu bo svetila nazaj.’’ Po-
vzpel se je na streho in gorečo svečo nasadil na križ. Močno je zaplapolala, še se je stegnil, da bi jo naravnal naravnost pokonci, tedaj pa mu je izpod nog zdrsnila lestev in staro Brodar je zakrilil z rokami in padel ob zid pri znamenju na tla. Tam je ugasnil in dogorel, kot je ugašala in dogorevala njegova sveča v znamenju. . . Ob njej sta goreli Matevževa in Andrejeva — Petrovo na strehi je prvi veter ugasnil.
Peter je prišel kropit iz mesta. Usedel se je k peči in gledal očeta. Ves pokojen, miren je bil izraz mrtvega obraza. “Dotrpel je,” mu je šlo skozi misli, “jaz sem bil njegov največji križ,” mu je bridko glodalo v srcu. “še umrl je radi mene.” Z bolestjo je vzel iz žepa svečo, ki jo je oče dal na vrh križa.
“Zmešan je bil, pravijo — zmešan od trpljenja in skrbi. Moja sveča ga je bolela najbolj — razumem, oča, kaj si hotel tisto uro — Dolga leta me je bilo tebe, tvoje ljubezni in tvoje vere sram — zdaj mi je sveča posvetila v dušo.” Na svečo mu je padla solza.
Skrbno jo je zavil v papir in jo spravil v žep: “Naj me spremlja skozi življenje kot je oča spremljala, naj mi sveti na zadnjo uro kot je svetila oču. . .	KAJ
KRŠČANSKA DRUŽINA
KCSktEK KAJA
Dobra družina je košček raja na zemlji, nam je dejal med drugim naš škof, ko je bil med nami. In zares, družina je mesto, kjer človek užije največ tihega veselja in resnične sreče; s torišč, kjer z delom služi vsakdanji kruh in se bij® za življenjski obstoj, ae zateka v okrilje družine, da se spočije in nabere novih sil in novega poguma za na-dalnje delo in za nadaljnji boj.
Ljubezni išče? Hrupni sodobni svet je ne pozna; stopi pa človek čez prag v dom dobre družine in čuti, kako je ves prepojen z ljubeznijo: oče in mati in otroci z njo povezani, celo hišne stene in podobe svetnikov na njih jo dihajo, se zdi. V dobri družini vlada ljubezen!
Miru išče po težkem dnevnem delu? Velemesto ga ne pozna, le tihi družinski domek ga more dati; v njem se človek odpočije, tudi kadar pol ducata otrok pleza po njem, da jih mora ujčkati in prenašati in jim pravljice pripovedovati. V najbolj živahni dobri družini se najde mir!
Opore išče? Sredi življenjskega boja je ni mogoče iskati; drugim ljudem človek ne sme niti pokazati kake slabosti, da, ga ne spodnesejo. Toda v sladki domačnosti družin-
skega okolja se more iz srca pogovoriti, se more potožiti, zaupati in čeprav izjokati, more najti tolažbe; tu more videti, da so njegovi z njim in za njim, tu mu njihova tiha podpora in skrita, molitev more dati moči, da se ne boji nobenega napora, da tudi šibka ali celo že skoraj spodletela podjetja dobro izpelje, da v življenju uspe. V dobri družini človek najde oporo!
Dobra družina je košček raja na zemlji. To še prav posebno občutijo tisti, ki jo pogrešajo:	tisti, ki so odtrgani od svoje
družine, pa tisti, ki so se že ločili od očetove, pa si še niso ustvarili lastne.
Dobra družina je košček raja na zemlji. A le dobra družina, če družina ni dobra, ni v njej raja, more celo biti v njej košček pekla ali pa vsaj precejšen kos vic. Kakor v pravem peklu in v pravih vicah pa tudi tukaj prihaja največ trpljenja iz zavesti, da bi si bilo mogoče ustvariti boljšo usodo, da vsa nesreča izhaja iz lastne krivde.
KAKO DRUŽINSKO SREČO DOSEČI IN OHRANITI?
Dobra družina je košček raja na zemlji-Toda ta raj si je treba pripraviti, treba si
§a je varovati. Sreče si vsakdo želi: nihče noee in ne želi biti nesrečen: kdor je v nesrečo zabredel, ni tega storil, ker je zavestno izbral napačno pot, marveč ker ni poznal Prave poti do sreče, ali pa ker so -ga kljub boljšemu spoznanju neredna nagnjenja tirala ®tran od nje. Srečo vsakdo išče; da jo more bajti, mu je torej treba vedeti, v čem je Prava, sreča in kako jo je mogoče doseči; biora pa biti tudi pripravljen hoteti ne le srečo, ampak tudi vse tisto, ka,r srečo pripravlja, in k njej vodi. Za to mu je treba dobrega nauka, ki mu bo nudil pravo spo-znanje in nagibal voljo, da bo v resnici in resno iskala le prave in ne kake navidezne
sreče.
Kar velja za doseganje sreče sploh, velja Prav tako za doseganje družinske sreče. Prvo in najpotrebnejše je, da se človek dobro Pouči in resno premisli, kako je mogoče Pravo družinsko srečo ustvariti; le tako se bo mogel varovati zmot, ogibati napak in Popraviti morebitne nerodnosti, ki bi mu ruogle srečo kaliti. Drugič pa je potrebno, da se pusti tako prešiniti od spoznanih res-in tako urediti svoje življenje, da mu bo resnici in dobroti pokorna volja vselej vo-^a to, kar res vodi k sreči, in odklonila vse, tudi vse videze sreče, ki bi ga, mogli zavesti Proč od resnične sreče.
Prvo je torej pravilno umevanje družinske sreče, zlasti še pravilno pojmovanje resnič-bega zakona, ki je podlaga družine, njene sreče ali nesreče. Toda — kako si to zdravo Pojmovanje pridobiti? Današnji človek sliši, sprejema, in poizkuša toliko navodil za do-sogo sreče in je bil že tolikokrat razočaran, k° ie sledeč jim našel vse prej ko pa srečo, ^a že nikomur več ne verjame. Pokazati mu je torej treba ne samo, kako je mogoče pravo srečo ustvariti; podati in predložiti mu je treba tudi neka, zagotovila, da so priporočana bavodila pravilna in uspešna. In to je naj-težje pri nevernem človeku.
Mi nismo neverni, zato nam bo laže najti Pravi nauk o sreči, tukaj zlasti nauk o dru-žinski sreči.
PASTIRJEVE BESEDE
Kot katoličani verujemo, da nas prava sreča čaka šele v nebesih, ki si jih moramo ^lužiti na zemlji z izpolnjevanjem volje uga, ki nas je ustvaril po svoji podobi in Mičnosti, nas odrešil s svojim trpljenjem in suirtjo in nas posvečuje s svojo milostjo. Verujemo, da smo otroci božji in to tembolj, °likor bolj mu postanemo podobni, in da bboremo najti že tukaj na zemlji nekaj prave Sreče, vendar samo v službi Njegovi. Sreča P°sameznika je v življenju po božji volji, prav
tako pa tudi sreča človeških skupin, med njimi družine. Bog, ki jg ustvaril prva človeka, je z njima ustanovil prvo družino, kakor človeku samemu, je tudi družini začrtal postave, po katerih se naj ravna, öim bolj se družina ravna po teh postavah, tem lepše se razcvita, toliko bolj zdravo se razvija,, tem več sreče dozoreva v njej.
Edini pravi nauki za ostvaritev prave sreče v družini so tedaj tisti, ki nas uče, katere So božje postave družinskega življenja, kako je treba ustvariti in kako gojiti družinsko življenje po božji zamisli. Sveta Cerkev pa je ustanova, ki božjo resnico 'ohranja, uči in razlaga. Papeži, kot glave svete Cerkve Kristusovi namestniki na zemlji, so zato poleg ostalih vedno učili tudi pravi nauk o družinskem življenju, ki naj ljudem pomaga, da dosežejo vso možno srečo že na tem svetu, zlasti pa da ne grešijo poti do prave in neminljive sreče blaženih po smrti.
Nekatere izmed papeževih nagovorov novo-poročencem bomo prevedli in objavili v ‘‘Duhovnem življenju”; tako nas ho on sam učil, kako naj si ustvarimo in uredimo družine, da bomo mogli v vsaki izmed njih doživeti čim več prave sreče, da bo vsaka izmed njih zares košček raja na zemlji.
DR. VINKO BRUMEN
CDSSr; /HMCENCEV
Misel moja obiskala je trpečo domovino, šopek rdečih rož je zbrala s spoštovanjem, z bolečino. Naša kri jih je rodila, kri nedolžnih, čistih žrtev, po vseh krajih natrosila, kjer je kak Slovenec — mrtev. V svojo dušo sem položil vse cvetove mučeniške,
Bogu sem gorje potožil v prošnji službe svečeniške.
S prošnjo misel je hitela pred nebeškega Očeta, z angeli je spev zapela:
“Naj zgodi se volja sveta!” Luč tedaj je zažarela, videl sem mučence naše; palme družba je imela, pila iz nebeške čaše.
Z njimi je bila Marija, ki Kraljica j-e mučencev; vse brezbožna hudobija pripeljala je do vencev.
Vrnil spet sem se v tujino z mislijo in tiho srečo, priporočil domovino Bogu s prošnjo sem gorečo.
GREGOR MALI
Večer je. Eden tistih osladno vročili “por-tenjskih” večerov, ki rodi v človeku kipečo željo po dežju in vetru. Sonce se nagiba v pampo; tropi cigansko umazanih otrok se preganjajo po poteh; tam blizu nekje temna gmota živine, ki se mukajoč in sopeč peha pod vpitjem jahajočih pastirjev, kot prikazen zavita v dušeči oblak cestnega prahu; z bolestnim krikom se režejo v težko vzdušje glasovi radijskega zvočnika v žgoče naveličanem odmevu:	“corazon. . . corazön. . .;
na hišnih pragih sede možje, ki so se vrnili z dela, in srebljejo mate. Vse vkup dokaj brezbarvna podoba v predmestju argentinske prestolice.
Prihaja vzravnan. Ni videti, da je že nekaj let tega, kar se je srečal z Abrahamom. Visok mož, s trdnim korakom, ki zna varno skoz življenje, naj bo še tako viharno; kmet, gospodar, ki je pred leti oral s tistim globokim, skrivnostnim nasmehom na očeh, kot da se brazdo na brazdo, ki jo reže plug, pogovarja z zemljo; oče, ki so ga zatekle desetere uime, pa v svoji skrbi za družino nikoli ne omahne, četudi mu je ljubezen, ki jo do nje čuti, nerodno izkazovati na zunaj.
Vrača se. Gleda to pol divjo podobo tujega sveta krog sebe, pa vendar — kot da je ne vidi. Njegov notranji pogled je obrnjen drugam: misel mu nenehno veže oba bregova: preteklost in bodočnost. Sam stoji sredi med njima kot na mostu, ki je sedanjost, tujina, pampa, Argentina, tierra de promision. . . Pod njim veletok —- življenje. V otrdelih, možatih potezah utriplje rahla, včasih skoraj nezaznavna skrb: bo zdržal ta most; bo zlomil življenje on, ali življenje njega; bo mar breg bodočnosti, kadar bo tja, prišel, enak onemu, ki je za njim, bregu preteklosti; misli si — je ta zemlja tod tista, ki mu je namenjena vse dni, tudi za grob. ali pa je morda samo neznosno dolga pot, ki ga bo slednjič le povedla spet tja, od koder je prišel ?
S torbo pod päzduho, s klobukom potisnjenim na teme, z znojnim čelom, s širokim zamahom desnice, ki spominja na kretnjo kraljevskega sejalca dolenjskih polj, odpre vrtna vrata in vstopi. V «čeh mu zagori skrivnosten ogenj ki je lasten človeku, kadar se vrne domov. Prišel je, vrnil se je, doma je spet.
“Dober večer!”
žena ga samo pogleda. In v tem pogledu je več ljubezni, kot v tisočih besed. Ljubezen ljudi, ki rasto z zemljo, na zunaj nerodna celo, a po vsebini globoka in polna.
Hčere se mu nasmehnejo, zet ga gleda spoštljivo, oče pa, kot da sploh ni bil ves dan zdoma;
“Nä, vroče je...”
To je vse. Saj v tem trenutku drugega, res ni kaj povedati. Tujci nam očitajo, da smo trdi; ker nas ne znajo gledati; ker sodijo
le po vnanjosti. Vsa težka razlika med nami in med tujino je v baladni globini našega značaja; živimo svoj svet, svet severnih ljudi, ki so trdi kot visoke, tisočletne skale njihovih domačih gora, globoki, kot so globoki težko temni gozdovi njih rodne zemlje; nismo široki, ker nam je bil že izdavna pogled na široko morje zastrt; naš značaj raste na visoko, kot planinski bori pod zasneženimi vrhovi, kipečimi v nebo, in poganja svoje korenine globoko v trpko sladko prst davnih izročil.
“Bog daj, ata! Kako je?’’
“Bo že, bo že!” mi stiska desnico. “Da bi le te dolge vožnje ne bilo, drugo se še kar prenese.’’
Dolga vožnja! To muči in utruja najbolj: zjutraj dve url z vlakom tja in zvečer spet dve nazaj.
“Ampak ožgalo vas pa je!”
“I, kaj pa hočem; saj po ves dan na soncu delam.”
“In delo?”
“Delo?” se vprašujoče nasmehne. “Delo je delo, saj veš, kako je: težko res za moja leta, pa že gre; smo že trše delali kot zdaj!” “že, pa takrat ste bili na svojem. . .”
“Zdaj pa za svoje delam!” me preseka. In brž doda: “Bog že ve, da je tako tudi prav. Da se le živi, drugo pride samo po sebi.” Sedeva na vrt; pet, šest žalujk tam spodaj se mi zdi kot težak zastor, ki loči to oazo slovenske domačije od šumečega, hrupnega brezglavega sveta v tujini.
S trdno roko natoči obema. Dvigne svoj kozarec proti zahajajočemu soncu, vino spremeni barvo: na bledo rdeče dahne.
“Takšno ni, kot je doma, a odžeja le!” žeja! Kaj vse je danes povedano s to besedo! In mož, ki si omoči od pripeke razpokane ustne, dobro ve, da ta pijača nikoli ne odžeja tistega, kar tli v njem dan na dan, uro na uro, trenutek na trenutek — vročega hrepenenja po domačiji, ki zdajle, tam daleč čez ocean, mehko spi pod belo odejo težkih bož!čnih snegov.
“Tako, vidiš, se je vse čudno navrtelo,” povzame skoraj bolj zase kot meni; “nikoli bi si ne mislil, da me bo vrglo v Ameriko. Pa je dobro, nič ne tožim!”
Brž zabriše težki spomin, ki se prebuja v njem: doma je bil trden gospodar, gruntar; tod le — zidar. . .
“Gledam naprej in si mislim, da bi odkupil počasi tale svet, da bi prizidal. Je težko, če nisi na svojem.”
Oči se mu zastrme v belo hišico, ki jo je bil z muko najel, ko so prišli; zdaj te oči sanjajo nezavedno nazaj in hočejo novi dom spremeniti v nekdanjega, vsaj po podobi, četudi na drugem koncu sveta.
“Kaj ne mislite domov?”
“Domov?”
Kot da je to začudeno vprašanje ves odgovor na njegovo lastno skrito, a najvišje hrepenenje.
"Mislim že, mislim, na svoje njive in gozde tam čez; a da bi oral spet, vozil, sekal in spravljal, nä, predaleč smo, ne bo tako hitro! človek mora živeti s tem, kar ima, ne s tistim, kar je imel, pa je izgubil in bi rad spet imel. Domov že, domov! Kdo pa bi ne šel, če bi se dalo; ampak vsa tale štorija ®e že predolgo vleče, leto na leto drugače, kot si mi želimo. Jaz teh stvari sicer ne hmem preveč, a zdi se mi, da jih zapad ne ho ustavil! Premalo vere je v ljudeh, samo nase gledajo, za reveža jim ni mar; vsakdo čuva le lastno kožo, če pri sosedu gori, ne no šel gasit. Tako gre ogenj naprej, ker ni nihče tako močan, da bi mu zastavil pot.” Težak vzdih je v njegovem glasu. Vzdih resnice, ki živi, pa noče na dan; ali vzdih ntvare, ki so jo možu rodile nesreče zadnjih lot. Kako želel bi si, da je le utvara!
Potem se zagleda v rožno rumene proge, «1 se mešajo po rahlo naoblačenem nebu, Poslednji obstret kresnega sonca, ki tone. Molči in gleda. Nenadoma se zgane, kot da je prebudil. Pa ni drugega kot misel, ki lo Je ujel. In spoznam, da je v tem, kar mi govori, resnice lepa mera.
‘‘Ljudje ne verjamejo, ker ne znajo gledati, fte rečem, da so slepi, a mnogi so skoraj cslepeli. žive in ne vedo, da žive. žive le 2a trebuh, vse drugo jim ni mar. Vere ni, Tere, to je vse. Dokler je vera, gre življenje Pravo pot. če je ni, ugaša, kot sonce tamle, glej...»
Mrak seda na strehe. Sence se bolj in bolj M'vajo s temo. Svet šumi in hodi v slepem.
vidi ne naprej, ne nazaj, ne krog sebe. Človek bi rekel, da tava v temi, a v resnici T temi tone kot sonce v globini pampe. ..
‘Ce bi bilo ljudem vsaj malo na misel, öa je Bog tam zgoraj, bi bilo drugače. Pa ®° nanj pozabili, se zdi. Pravijo: dobro, da le tako, kot je; pa ne pomislijo, da utegne Prav zaradi njih nebrižnosti biti drugače, a°t je zdaj še naših se ta nebrižnost prijema. Vnl dan sem govoril z znancem. Prav takrat 1® prišel kot jaz. In mi pravi, da je zado-ol.ien, da dobro služi, da je kupil svet, da ida. Nič ne rečem, prav je tako, kdo bi mu zm privoš^ 1- Pa seni ga vprašal, kdai vendar 'da, če ves teden dela. Da v nedeljo, je eJal... Na; prav poseben blagoslov boš .P1®!, ti in tvoja hiša, sem si mislil. . . Tako 1® z mnogimi: pozabljajo, kaj jih je vedlo v v®t; vso nesrečo, ki nas je zatela, so zakopali T Preteklost; nočejo več misliti nanjo, še P’anj na to, da se sleherni trenutek lahko Povrne spet, in, kaj bi še govoril. . .
, . Trdo padajo te besede, trdo bije resnica, le v njih. Molčim, ker ne vem kaj odgovoriti; izgovora ni, pritrditi mu, je težko.
p Pa, kot da ga je razvnela nevidna sila:
, Pravijo: bo že Bog dal, da bo drugače;
o ze Bog storil, da se bo obrnilo. . . Kajpak! za°S k° dajal, mi pa jemali! Kot da je Bog radi nas, kot da je naš hlapec. Samo takrat emo k Njemu, kadar ga potrebujemo. In j, p® da takoj, vprašujemo, čemu ne da! t» aP’arji- ki barantamo za umazani cvenk da n SVeta Pred božjimi oltarji! Pozabljajo, Bog na tem svetu rale jemlje, da bo potem fJfP°sti toliko več dal. Dva sina sem imel, odt ’ da sem ju bil vesel. Enega smo šli kopavat v Jelendol, drugega so vrnili. Pa
ne tožim, četudi ne bo nikogar več, ki bi nosJ očetovo ime. Bog je dal, Bog je vzel, si pravim, Bog že ve, kaj dela. Umevam pa dan na dan, bolj in bolj, da naših mrtvih kar nismo vredni. Vse so dali, da bi mi živeli, da bi mi prav gledali in drugim, ki. ne vidijo, oči odpirali. Pa se mi zdi kot zakleto: komaj nas je vrglo morje sem dol, kjer pravijo, da smo spet ljudje, pa že mislimo po tuje, delamo po tuje in po tuje živimo, če bi bila tale panipa kriva vsega, sovražil bi jo, a vem, da je krivda v nas. Bo prišlo hudö, bo”
Pogleda me. Motno razločim njegov obraz, bolj oči, ki živo gorč. Rad bi mu dejal, da ga razumem, pa se mi zdi. da bi s to mlačno besedo ničesar ne povedal. In vendar določno čutim, kaj muči slovenskega očeta teh dni v argentinski pampi: nemir sveta, razkristja-njenje, prostaški strup, ki se je lotil že tudi naših ljudi v tujini. Z nasmehom hoče zakriti prejšnjo ihto in doda:
“Saj molijo, pravilo celo, da veliko, nič ne rečem. A kaj, ko ni in ni tistega, kar bi človek pričakoval, da jim bo molitev dala. Tak ne molijo prav, če je tako; ne moli srce, samo ustne žebrajo brez misli: emu sicer sovraštvo, obrekovanje, prepiri, zavist, jeza, razcepljenost, zasmeh, needinost, stremuštvo, odrivanja, trdost, užaljenost. . . Kaj tega bi človek še lahko naštel! Vsakdo vse ve, vsakdo vse ume, vsakdo vse zna, vsakdo hoče biti prvi, vsakdo je najbolj poklican, da vse druge vodi... Bog nam zanesi, ampak po moje tole niso sadovi naše molitve. Kaj naj si tedaj drugega mislim, kot da premalo molimo, ali pa da ne molimo prav!...”
Težko resen je spet njegov glas. Bog sam vedi, kako dolgo že nosi ta pekoči plamen spoznanja v sebi, pa nikogar nima, da bi mu ga razkril. In da bi vedel ta mož, kako mnogo njemu enakih je še med nami, takšnih, ki jih razjeda prav ista pekoča bol kot njega! Mnogo res, pa vendar tako bore malo v primeri z množico tistih, ki se zapuščajo bolj in bolj in tonejo, kot tone večerno sonce pod južnim križem, v brezkončnih globinah sive pampe. . .
Dvigne se. Vzdih olajšanja spremlja poslednjo, najtoplejšo resnico, ki mi jo zaupa:
‘‘Bog in družina, to je največ, kar imamo tudi tu. Za. to dvoje je vredno živeti in vse težko prezreti, če bi ne imel družine, bi me vrglo že zdavnaj Tako pa je dan, naj je delo še tako težko, lep že ob sami misli, da bom vsaj zvečer spet med svojimi. In to je več kot vse drugo...”
Potem pa, kot da sploh ni bilo tega, kar je prej govoril: zagleda se v nebo, ki se na, severu težko črni, globoko vdihne soparni zrak in pravi:
“Dež je blizu. Ohladilo se bo... ”
Stopi v luč in sede za mizo. In vidim, da mu je obraz veder in miren, pa da oči z vernim zaupanjem zro v prihodnje dni. Notranja muka ne omaje njegove vere.
S počasno, svečeniško kretnjo gospodarja nese desnico k čelu. Pokriža se, In moli glasno z družino za blagoslov božji pred jedjo...
Strmim Kaj čudnega ta molitev v objemu tujine!
Moli jo— slovenski oče.
Miklavž Trpotec

© © ®
O plesu uspešno govoriti je prav za prav težko. Ko premišljaš, kje bi ga prijel, da ne bi trdil preveč in ne premalo, da ne bi dokazoval nekaj, kar ni prepričevalno in da. bi prepričal nekatere o tem, kar se res da dokazati, vidiš šele prave težave. Vse se hoče razvleči in razpuhteti če hočeš biti na, vse strani pravičen in moder, te skoro mine veselje o plesu govoriti. Zdi se, da. ima tisti najlaže stališče, ki vzame kol v roke in mlati na desno in levo, ne da bi pomislil, kam bo priletelo. Na, tak način smo se pri nas zoper ples že veliko borili. Poskusimo mu pa danes vendarle priti v okom tudi s pravičnega stališča.
I.
POGLED V POLPRETEKLOST
Najprej mi prihaja na misel lastna otroška doba. Vzemimo leta pred 1914. V teh letih se je pri nas veliko plesalo. V vsaki gostilni je bila vsaj vsako nedeljo harmonika. V mojem času bi naštel malo družin, ki ne bi hodile v gostilno. V gostilno hoditi in plesati je pomenilo eno in isto. Lahko bi na prste seštel tiste, ki so hodili v gostilno samo kot spremljevalci ali spremljevalke, ne da bi plesali. Plesali so poročeni in neporočeni.
Poleg rednega plesa v gostilni bi mogli omenjati izrazito plesne prireditve, ki smo jih kratko imenovali ‘‘bal”. Na balu se je plesalo vso noč. Kolikokrat sem slišal pogovarjati se mlade fante ali može, ki so se bahali, da so na enem samem balu predrli nove ,podplate na čevljih.
Ako pomislim na tista leta in se vprašam, kakšni so bili takratni plesalci in plesalke, bi jih razdelil v dve skupini:
Strastni plesalci.
Nekateri so plesali vsako nedeljo in na vsakem balu. Tem pravim strastni plesalci. V svoji stroki so bili morda dobri delavci in delavke. Nekateri so jih hvalili kot take, drugi kot neutrudne ponočnjake. Po svojem značaju niso uživali kakega posebnega ugleda. Kot gospodarji so splošno veljali, da so slabi. Moškim so rekli “biksarji”. Pa ne zato, ker so ga biksali, ampak ker so vsak denar sproti zabiksali. Dekleta, kot strastne plesalke niso bila na dobrem glasu. Kadar je kdo iskal ženo ali gospodinjo, je ni iskal med strastnimi plesalkami. Da so se pa kljub temu poročila, ■—- saj je pred 1. 1914 malo-katera 'ostala sama — je bilo treba pripisovati to trem dejstvom:
1.	Marsikatera si je dobila pač sebi enakega. Kakšen je bil oziroma naj bi bil nato zakon, o tem se navadno oba skupaj nista vpraševala.
2.	Marsikatera je moža ujela in skrbela, da ji ni mogel več uiti. če je katera res prebrisana in iznajdljiva, zna fanta tako omrežiti kot pajek muho.
3.	Mnogotera se je sama ujela in je bila nazadnje še zadovoljna, če se je dala vsa stvar zabrisati in pokriti z naknadno poroko.
Nestrastni plesalci.
Nekateri so plesali pri različnih prilikah, a ne predolgo in ne prepogosto. Tem pravim nestrastni plesalci. Prihajali so ob nedeljskih večerih zgodaj ali vsaj pravočasno domov. Bal s'o si privoščili k večjemu enkrat- na leto. Plesali so radi pred pustom ali na svatbah. Toda pretekli so tudi celi meseci, da se niso zavrteli.
Nestrastni plesalci se mi niso zdeli slabi ljudje, če sem jih opazoval ali če danes premišljam njih govorjenje ali vedenje, se ne spominjam niti ene stvari, ki bi jo mogel grajati ali imenovati slabo.
Vendar ples združen z gostilno ni pomenil nikdar nekaj, s čimer bi se mogli pobahati. Alkohol, nikotin, razgreta družba, mladi ljudje brez pravega in resnega nadzorstva. . . vse to biča mlado kri in razplamti strasti ali vsaj opojno omamlja čustva in čute ter prikloni globoko k tlom nravne ograje. Zaradi vsega tega smo rekli, da je ples rana na našem narodnem telesu. Veliko nedolžnosti in čistosti je šlo zaradi plesa rakom žvižgat. Pa tudi pri tistih, kjer se ni nič hudega zgodilo, je bila. neprestana nevarnost, da nravno padejo. Ker vemo, da se moramo varovati ne samo greha, ampak tudi nevarnosti za greh, je razumljivo, da so duhovniki zoper ples nastopali. Na razpolago so jim bila tri sredstva:
1.	Pridige. Danes se težko sliši pridiga zoper ples. Včasih je bila ta tvarina ob določenih časih pri vsaki pridigi na vrsti. Nekateri so se norčevali in smešili, drugi so rohneli in zmerjali, tretji so kazali na posledice, posebno grešne posledice plesa, četrti so grozili s peklom itd. Vsak se je trudil, kakor je bilo v njegovi moči in sposobnosti. Vsak je govoril, kakor je najbolj odgovarjalo njegovemu značaju. Vtis imam, da so šlo pridige preko glav poslušalcev. Uspeh je bil ali čisto ničev ali kratkotrajen, recimo za dobo adventa ali posta, ali pa tako minimalen, da se trud ni izplačal. Marsikdo je n. pr. za pokoro dobil, da dva ali tri mesece ni smel plesati. Toda ko se je čas spet odprl, je vse v dvojni meri nadoknadil.
2.	Marijine družbe. Pri strastnih plesalcih ni imela Marijina družba nobenega uspeha-Kdor je bil obseden na ples, ni šel v Marijino družbo. Toda, pri navadnih in nestrastnih plesalcih in plesalkah je Marijina družba veliko zalegla. V župnijah, kjer je delovala dobro vodena Marijina družba, je ples vztrajno ponehaval in postajal vedno bolj razvedrilo strastnih plesalcev, pri čemer je nehote prišel v slab glas ter prav s tem tako rekoč sam sebe obsodil na izbiranje. V župnijah, kjer ni bilo Marijine družbe, je ples seveda ostal slej ko prej, kar je bil.
Iz otroških let »e spominjam, kako je marsikaka dekle doprinašala težke žrtve.

kako se je premagovala in koliko 'opazk ali zbadljivk je morala požreti, če ni plesala. Kdor bo nekoč pisal zgodovino teh let in se bo dotikal tudi teh vprašanj, bo moral napisati velik slavospev večini vernih slovenskih deklet, ki so z velikimi žrtvami ubogale duhovnika in se odrekale tudi priložnostni zabavi, čeprav bi se od srca rade zavrtele *0 bi samo po sebi v enem samem plesu gotovo ne bilo nič slabega. Mnoga dekleta niso uvidela, da je ples lahko nekaj slabega ali vsaj, da je priložnost za slabo ali da je nemarnost za slabo. A ker so duhovnika ubogale, so dvignile Marijino družbo in vsa dekleta na elitne višino. Vsa čast tem predhodnicam slovenskega preroditvenega dela!
Duhovniki so preganjali ples radikalno in Korenito. Bila je samo izbira med ali — ali. Ali ples — ali cerkvena pevka. Ali ples -— ali Marijina družba. Marsikatera bi bila rada uboje. Toda pri nas je bilo to dvoje izključeno.
3 Telovadne in kulturne organizacije.
Zanimivo je opazovati njih razvoj. V zadetku sro telovadne in kulturne organizacije Prinašale s svojimi novostmi toliko zanimi-mosti, da so se ljudje vrgli vanje kot otroci ®a igrače. Mlade ljudi so s svojim programom tako prevzele, da je stopila gostilna s plesom P°polnoma v ozadje. Ker je bilo članstvo na Precejšnji nravni višini, je bilo delo po organizacijah sorazmerno lahko. Znati telovadbi, peti na koncertu, nastopati na odru, je Pomenilo naprednost. Plesati in gostilno obiskovati je pomenilo nazadnjaštvo in kme-tavzarstvo. S to oznako je bil ples pri nas Pa smrt obsojen. Indirektni udarec organi-*acij po plesu je bil najhujši in najizdatnejši. ^ri nas se je življenje spremenilo. Začel se J® nov način razvedrila: izleti, šport, nastopi,
Prireditve.
Preroditvenemu delu doma je prišel na-®Proti val splošnega življenjskega materia-*Izma in uživaželnosti, erotične soparice in aPolne zatohlosti Ta val je našel naše telo-adne in kulturne organizacije že na drugi Polovici življenjske svežosti. Vsaka stvar se ubrabi in uteče. Zato je nasprotni val začel Prodirati. Po nekod je imel več uspeha, po nekod manj. Vsi smo čutili, da se nahajamo
slabotnih trdnjavah. Zato smo postopoma zPraznjevali ali evakuirali in se umikali za epremagljive trdnjave verskih orgamzacij in jpA- Z njimi smo upali v nekaj časa zavzeti Pet zgubliene postojanke in val uživaželj-ega materializma pregnati z valom krščan-kega idealizma.
Kato je prišel beg iz domovine.
II.
NAČELNE UGOTOVITVE
j_ y,. desetletjih preroditvenega dela se je Oblikovalo nekako prepričanje. Povzemimo v osmih točkah:
Lav' Kles sam na sebi ni ne dober ne slab. Sev ji0 da kdo Pleše. Pa ni storil nič slabega.
eda pa tudi nič dobrega.
Tv8' Kakovost plesu določujejo okoliščine. 6 so dvojne:
mai^ unebne: Kdor je erotično in spolno nor-en in primerno miren, more kdaj pa kdaj
plesati, ne da bi ples nanj slabo vplival in ne da bi pomenjal zanj kako nravno nevarnost.
Kdor je erotično in spolno prekomerno občutljiv, kakor so danes mnogi mladi ljudje, za takega ples ni. Napolnjuje ga namreč z mislimi in skušnjavami, ki jim ne bo kos. Kdor se z ognjem igra, se bo slej ko prej opekel.
Kdor je sicer erotično in spolno miren, bi lahko plesal kdaj pa kdaj, če bi vedel, kakšen je sonlesalec. Ako je soplesalec prekomerno Občutljiv, je kriv tujega greha.
b) Neosebne: Tak kakor ples danes je, po-nazoruje erotično zbliževanje obeh spolov. V plesu se prikazuje, kako moški snubi in kako se dekle da snubiti ter kako se obojestransko veselita dosežene medsebojne posesti. Govorica plesnih gibov se prenaša nehote in nevede na čute in občutja. Zato ples sam po sebi, če se vrši v dveh, erotično vzbuja in spolno draži.
Mnogi sodobni plesi nakazujejo tudi spolno zbliževanje, napadanje moškega in podleganje ženske Taki plesi so seveda popolnoma nenravni in hudo grešni. Mogli bi jih plesati teoretično samo zakonci. Pa še ti samo v zaprtem prostoru. Sicer bi namreč grešili zaradi tega, ker dajejo pohujšanje.
Alkohol in nikotin, ki redno spremljata plesne lokale, dražljivo vplivata na erotična in spolna nagnjenja.
Sodobna noša je velikokrat tako izzivalna, da že ta sama določa nravno kakovost plesu.
Nekateri parfumi, pomešani s človeškim izparivanjem, izredno povečujejo erotično in spolno občutljivost.
Nenadzorovano gibanje mladih ljudi raz-ličnfega spola v plesnem lokalu daje priložnost za slabe ali vsaj nevarne sestanke in dogovore.
'Ponočna hoja domov je bila že mnogim v nravno propast. Ta pa je ravno mladim ljudem pogosto na razpolago, ko se' vračajo s plesa.
Ce vse te točke ali tudi samo nekatere od njih upoštevamo, ne bomo dajali plesu kakega velikega priznanja. Kak ples je lahko popolnoma slab, kak drug je nevaren, kak drug je dvomljive vrednosti. Seveda si moremo pri kaki priliki misliti tudi ples, ko ni ne osebnih in ne neosebnih slabih okoliščin. V tem primeru je ples nedolžen.
Upoštevajoč indiferenten značaj plesa in njegove okoliščine so tudi sodbe prid'garjev in posebno spovednikov o plesu dokaj različne.
Stari Tertulijan imenuje ples Venerin tempelj (Venus je bila poganska boginja nečistosti).
Sv. Ambrož pravi o plesu, da je rakev nedolžnosti in grob sramežljivosti.
Sodobni možje se o plesu ne izražajo pohvalno. Rathgeber n. pr. pravi: “Dočim plesalca dim, ki ga puhajo moški, in različne dišave, ki jih izhlapevajo damske obleke, utrujajo, ga glasba vedno znova podžiga. Kaz-paljeno telo alkohol, ki naj bi ga pohladil, le še podkuri. Pri mnogih se v takem ozračju zruši samopremagovanje in poželjiva strast lomi nato l.lije v divji sli.”
3.	Pri dekletu, če je nepokvarjeno, spol-
xiost spi, kot pravimo. Ce torej pleše, se ji spolnost ne vzbuja. Morda tudi erotika ne. A če se ji erotika vzbuja, potem ne ve, kaj pomeni, ker jo občuti kot nekaj sp’ošno “lušt-nega'*. V tem slučaju 'je dekle vedno subjektivno brez krivde, čeprav neprestano v veliki nevarnosti, ker jo občutek luštnosti omamlja in napravlja vedno manj odporno ter jo vedno bolj zavedno usmerja k cilju erotike.
4.	Upoštevaje vse to, se v nekih prilikah lahko reče, da more dekle plesati samo zaradi veselja, ki ga uživa v telesnih gibih in plesnih linijah. To velja vedno tako dolgo, dokler erotika in spolnost v njej spita.
5.	Pri moškem redno prevladuje spolnost in erotika. Posebno v današnjih živčno raz-rvanih moških. Ples ga ne pomirja, ampak še bolj draži. Dekle se dostikrat ne zaveda, v kako nevarnem in poželjivem objemu se pTi plesu nahaja.
6.	V človeku je težnja po lepih plesnih gibih prirojena. Posebno v dekletih je močna. Toda ni treba, da bi bila erotično in spolno usmerjena. Samo po sebi se doseže isto, če gojimo lepe narodne plese, kolo, rajalne pohode in simbolične plese. Ljudska vzgoja mora mladino v tej smeri vzgajati.
7.	Iz stališča nravne dovoljenosti je sodba plesu kmalu naklonjena. Treba je samo okoliščine tako prikrojiti, da je Vse slabo izključeno in nevarnost čim manjša, pa se ples ne more in ne sme grajati.
8.	Iz družbeno ali narodno vzgojnega stališča je stvar drugačna.
Ako stojimo zgolj na nravnem stališču, da se na vero in nravnost ne oziramo, potem bomo pač zahtevali dostojen ples; proti plesu samemu ne bomo nastopali.	|
Ako ni izgledov, da bi z radikalnim nastopom prot; plesu imeli kaj uspehov, bomo tudi zahtevali samo dostojen ples in ga kot takega tolerirali.
Ako so izgledi, da bi se dal ples z dobro in resno vzsioio odpraviti, bomo ples iz stališča krščanske vzgoje radikalno preganjali. Zakaj? Navedem samo tri razloge:
1.	S polovičarskim kompromisom se nikamor ne pride. Pravijo, da se s ciganom ne gre v španovijo, ker te bo gotovo ociganil. Ples je tak cigan.
2.	Ples ni nujno sredstvo za razvedrila. Pa tudi ni edino. Primerjajmo ples s pesmijo. Ob raznih prilikah pojemo različne pesmi. Kakor različne pesmi, tako so možni tudi različni plesi. Mladi ljudje pojejo radi ljubavne pesmi. Pokvarjenci pojejo tudi kvante. Ples v dveh je sredi med IJubavno pesmijo in kvanto. Marsikak je celo navadna kvanta. Za te stvari nam dostikrat manjka pravega razumevanja. Vendar spada k splošni izobrazbi, da bi znali presojati kakovost plesa približno tako, kakor znamo presojati kakovost pesmi.
3.	Kjer sta pri mladih ljudeh eros In seksus v ospredju zanimanja, tam je malo smisla za idealizem, versko življenje In poglobitev. Ples mladim ljudem eros in seksus navadno čezmerno približuje. Zato krščanski vzgojitelj, ki ples brez opravičevalnega razloga dovoljuje ali priporoča, pljuje lastni vzgoji v skledo.
KAJ PA PLES V IZSELJENSTVU?
Pri izselitvi pridejo naši mladi ljudje marsikdaj v kraje, kjer se veliko pleše in kjer spada ples k vsakdanji družabnosti ali je celo privzet v župnijsko življenje. Notranja stran župnijskega življenja je obisk cerkve, prejemanje zakramentov in življenje po zapovedih. Zunanja stran pa so družabni sestanki s plesom.
Marsikateremu se to čudno zdi. Nekaj časa gleda ob strani in po strani to čudovitost, končno nekajkrat poskusi in mu 3e — všeč. Začne še sam plesati. Vest takega fanta in dekleta nič ne vznemirja. Saj je za pomirje-nje vesti redno pri plesu navzoč tudi duhovnik.
Poskusimo temu na videz čudnemu dejstvu pogledati do dna.
Zakaj po nekaterih župnijah po Kanadi in USA n. pr. tako stalno plešejo?
Ali duhovniki to res odobravajo? Morda posamezni, ki niso najboljši, tako kot pri nas nekateri, ki so rekli, ko so suknjo slekli: Kaplan na klin, fant pa plesat!
Večina pa gotovo ne odobrava, ampak se poskuša sprijazniti z dejstvom, ki ga ne more preprečiti. Vzame pač manjše zlo v zakup in ureja tako, da bi bilo čim manj slabih posledic.
Najprej moramo za razumevanje vsega vprašanja poudariti, da so ljudje v Ameriki versko in nravno dosti niže od nas. Ako se torej mi poskušamo po njih ravnati, pomeni to precejšen korak navzdol.
če poskušamo na razmere v Kanadi in USA pravično gledati, upoštevajmo vedno tri točke:
1.	Kristjani preko morja so v civilizacij* res pred nami, v kulturi so daleč za nami-Tudi v 50 letih nas ne bodo v kulturi dohiteli. Oni niso še napravili preroditvenega dela, kakor smo ga mi napravili v zadnjih 50 letih. Njihovo veseljačenje, zabave in razvedrila ne stoje na visoki kulturni stopnji-ampak morda na višini kot pri nas pred S** leti. O tem se lahko poučimo iz Tavčarjevih in Kersnikovih romanov. Seveda so kristjani preko morja civilizacijsko pred nami. Zato se vse dela v obliki, ki nas na prvi pogled preseneča in goljufivo omamila, a. vsebina za. to obliko je kulturno revna in v primeri z nam* zaostala.
Duhovnik mora v takih razmerah ples dopuščati ali tolerirati. To gotovo ni vzor, ampak prehodno edino možno stališče, če h* zahteval nekaj, kar v naprej ve, da ne b** dosegel, bi se z vsem delom samo osmešil in onemogočil.
2.	Civilizacijski val razkristjanjenja je r prekomorskih deželah prišel dlje kot pri nas-V tem valu sta vključena življenjski materializem in uživanjaželjnost. Vsega tega 3e tam še več kot pri nas. Odtod tudi tak način zabave in razveseljevanja, če pravimo, da smo pri nas nazadovali, potem moramo reči. da so preko morja nazadovali še veliko bolj-Mi smo šele lezli v močvirje, v katerem se kristjani preko morja že dalj časa nahajajoče duhovnik s temi stvarmi računa, s tem
ni rečeno, da jih odobrava. Ako ve, da bodo kljub prepovedi plesali, potem je bolje, da

jim sam ponudi lokal in se plesa še sam ^deleži, sicer bodo šli v slabši lokal in se v njem še slabše vedli, Ako tako ravna duhov-( uifc, pravimo, da je pri izbiri pač izvolil tanjše zlo.
3.	V prekomorskih krajih je veliko drugovercev, ki so navadno bogatejši kot katoličani. Prav ti dajejo navadno ton' javnemu žlvlj’enju. Katoličani so številčno in denarno v tnanjšini. Zato se hočeš nočeš moralo rav-Vati po drugovercih. Seveda pride pri tem tudi ples na svoj račun.*
Ako pride naš fant ali dekle v nove kraje u se preda plesu, češ saj je tu preko morja tak drugače kot pri nas doma, tedaj napravi Usodno napako v mišljenju in sklepanju,
V njegovem ravnanju so najprej tri po-®2e. ki jih iz stališča pameti ni mogoče
odobravati:
!• Novona.se]jenec stopi s plesom v kulturi 'UVestno nekaj korakov nazaj. S tem si je a^h postavil za vzor kulturno nazadnjaštvo.
2. Novonaseljenec se s plesom oklene pro-j ad prinašajoče liipercivilizacije. To je čudna 0 dvomljiva naprednost. Biti v kulturi na-adnjaški in v propadajoči civilizaciji napre-eu je za pametnega človeka nesmisel.
Domače okolje je bilo v domovini preboleno s krščanskimi vzori. V tujini le Okolje j d bepokristjanjeno ali razkristjanjeno. Zato Jda tudi ples v njem več prostora. Ako se oovonaseljenec oklene plesa, pomeni, da za-«stno stopi za nekaj stopinj nazaj ali navzdol. , K tem točkam bi zlasti dekletom omenil - dve, ki sta bolj srčnega značaja. To se avi. da ne kažeta toliko umskega nesmisla, “ipak da bolj žalostita srce. Označil bi ju ookako takole:
j d- Novonasellenka, ki se oklene plesa, de-^ bsk° pokaže, da je vsej prejšnji vzgoji tn-n^'la hrbet. Njena notranja vrednost je ibližno tolikšna kot pri dekletu, ki gre iz kam1?'7 služit v mesto in začne zaradi tega deiM * ciSarete in si šminkati ustnice. O takem kletu rečemo, da, je šle vsa nekdanja vzgoja Tv Uheni ušesu noter pri drugem pa ven. iooboli!
si Prav bi bilo, ako bi tradicijo ali izročilo jjj^hskih deklet, ki so pred desetletji s toli-Qa c °sehnimi žrtvami dvignila nravno raven nbd -°vensltem v P°sledu plesa, dekleta gjj ^ala in jo varovala kot dragoceno dedi-n°. Polpreteklega rodu. NovonaseUenka, ki 8' vrže v ples, lahkomiselno potepta dragoceno ti Vensko izročilo in gre prostovoljno navzdol dtuPUkkj. kjer so pred desetletji slovenska s tolikimi žrtvami začela, in toliko JPehov dosegla. Ali ni tako ravnanje čudno?
aa t'°,a uredništva; Ko je bil v Argentini ■Vpr°blsku škof dr. Gregorij Rožman, smo ga ^itv aV, za	‘‘farnim plesnim prire-
sl	in je med drugimi povdarjal zlasti
klet Seb°ino spoznajo katoliški fantje in de-Akn\/n c*a Potem sklenejo katoliške zakone, djj- se od strani katoliških organizacij mia-Hjo* Dudem-katoličanom tamkaj ne dala ta ae .I)10st medsebojnega družabnega stika, bi šailj deleževal! plesnih prireditev versko me-rOdli ce*° drugoverskih skupin, kar bi 0 mešane zakone.
Pega: Ples je tamkaj sredstvo, da se
Kadar slišim o kakem dekletu, da je kot izseljenka šla tako lahko in lahkomiselno mimo teh svetlih točk slovenskega izročila, me boli in v duhu jo nehote črtam iz živega občestva slovenske skupnosti.
Vsem novonaseljenim fantom in dekletom bi svetoval, da bi si napisali v svoj molitvenik geslo, ki naj bi ga pogosto prebirali in ponavljali:
V	kulturi Bog varuj nazaj!
V	propadajoči civilizaciji Bog varuj naprej! Od slovenskega izročila pa Bog ne daj
v stran!
Tako geslo more dati vsakemu naseljencu in vsaki nas-eljenki pravilno razmerje do
plesa!	PAVEL SLAPAR
NA$A NALAGA
Od Triglava do Gorjancev spev brezbožni se razlega, peketanje divjih vrancev srca vseh Slovencev bega.
‘‘Nočemo, da bi zavladal Kristus, večni Kralj, nad nami in bremena nam nakladal.
Vladali si bomo sami!”
Jezdeci na divjih vrancih so glasno to pesem peli, ko iz juga po Gorjancih so v Slovenijo drveli.
“Rop, požig, umor” izbrali so za svoje blazno geslo, narod satanu izdali, strli mu življenja veslo.
V kri slovensko domovino, narod svoj so potopili, v pusto grobljo, v razvalino, našo zemljo spremenili.
Toda iz grobov in žrtev nam življenje novo klije, narod naš živi, ni mrtev, še srce njegovo bije.
To srce smo mi v tujini, smrti narod svoj rešimo,
Kristusa mu v bolečini po Mariji spet vrnimo.
GREGOR MALI
__________________________________
rC/HUNIZE/U ME
Kruh sem si moral služiti že v otroških letih. Bil sem pač delavski otrok: oče mizar, mati dninarska hči. Enajst let mi je bilo, ko sem dal slovo šolskim klopem in začel kričati kot prodajalec časopisov in loterijskih srečk pri “Cafe Oriente”, na madridski ulici Atocha.
Pa je bilo tistikrat, ko sem se sprijel z delavskim življenjem, moje obzorje daleč širše od obzorja mojih otroških delavskih vrstnikov. Za prvo mladostno vzgojo vem hvalo pobožnim Bratom de la Salle, ki so me znali v osnovnih življenjskih naukih res dobro utrditi, če bi ji bil pridružil še koristne krščanske osnove, bogme — v pravi blagoslov bi mi bila; pa tega nisem storil, sebi na škodo. Za pičli vsakdanji kruh sem se trdo bil. Od jutranje osme, do pozne nočne enajste, ven in ven na igračo vetrovom, žgoči pripeki in divjim ploham, sem s hripavim glasom ponujal svojo tiskano robo.
Ker sem bil zelo čustven, je vse tole v meni bolj in bolj žgalo v nezadovoljstvo. Meril sem svojo mladost z lahkotnim življenjem drugih mladeničev, ki so nasmejani hodili mimo na medicinsko fakulteto, kot da gredo na sprehod; vedel sem to, občutil kot neznansko krivico, divji upor je puhtel v meni. Zavest manjvrednosti je hlepela v hotenje izoblikovati se vse bolj, vedeti več in več, študirati prav takšne visoke stvari, kot so se jih lotili ti mladi, ki so hodili mimo.
Od tistih dob naprej sem se vrgel na branje. Bral sem vse; časopise, romane, res, vso šaro, ki mi je prišla pod roke. Seveda mi vse tole onegavljenje s pisano besedo ni bilo na korist: prvi sad se je koj pokazal — izgubil sem še tisto malo vere, ki sem jo nosil v sebi, sprevrgel sem se v pravega sužnja družabnih krivic.
Tako so mi leta tekla v nenehni ihti, da bi ne zamudil nobenega predavanja, naj so tam že govorili kar koli; divje sem požiral knjige, da sem le prišel do njih; pa da sem le vedel za shod, kjer bi utegnil vsaj ščepec novega zaznati, prav gotovo sem bil zraven. Krona vsega tega zaganjanja je bil naravnost blazno divji nered v svetu mojih nazorov. Prav v tistih letih se je v Španiji sprožil prasketajoči
JE CGCLJEEAL
požar političnih neredov in spopadov, ki so slednjič slavili svoj triunf, ko je padel Primo de Hi vera; tole prekucuško vrenje Fa Je hilo kaj ugodna sapa na žerjavico mojih strasti. Za obstanek sem se takrat tolkel po vseh mogočih službah. A da govorim resnico —-bolj kot za delo mi je bilo za politiko, četudi sem mimo vsega študiral še knjigovodstvo in druge trgovske vede. Ko je slednjič lepega jutra v decembru 1930 buknila revolucija, sem se pridružil komunističnim vrstam. Prejšnjo jesen že sem se bil seznanil s skupino prekucuhov, ki so izdajali tednik “Rebelion — Prekucija”. Tale revija res ni očito oznanjala marksizma, a nje ost je bila zagrizeno materialistična. Prvačil sem med njenimi najbolj vznesenimi sodelavci, še prav posebe p» je moje pero bruhalo onemoglo lavo na vero in Cerkev.
V decembru 1930 pa sem bil uradno sprejet med komuniste. Nekaj dni samo sem bil član “celice”, pa so me višji že odredili v odbor Madridske Komunistične mladine. Ni vredno dodajati, da so mi bili odslej Marx, Engels, Benin, Buharin, Stalin in drugi takšni cvetovi rdeče učenosti učitelji, katerih spisi so bili moje najljubše branje. Z vsem ognjem sem se lotil organiziranja. V aprilu leta 1931 so razglasili republiko; naša mladina je spregovorila s svojim glasiiom ‘‘Juventud Roja — Rdeča mladina”. Namenili so mi pri tem listu vlogi upravnika in sodelavca v uredništvu-Mimo tega pa sem vročično deloval prav pri vrhu madridskega odbora.
Prezrem vso dolgo vrsto drugih svojih podvigov sredi revolucijskega vrenja, ki je' tistikrat iz dneva v dan vsevdilj pripravljalo pot španskemu komunizmu. Na vse žile sem si prizadeval ustvariti “celico” v neki vojašnici, pa so me prijeli in zavlekli pred vojaško sodišče. Zapor sem izrabil za počitek, študij in razmišljanje; življenje za rešetkami je samo okrepilo moj prevratniški nazor. Ječ» mi je bila dom, šola, svetišče, sploh vse. šest mesecev so me držali tam. Ko sem spet stopU v sonce, je že krožilo po ulicah glasilo strankinega vodstva “El Mundo Obrero — Delavski svet”. Tja so me dodelili za urednika!
^°lgo ni trajalo: 22. januarja 1932 je vlada časopis prepovedala; da je nasičen s prevrat-^škim podpihovanjem, so zatrjevali gospoduj in je utihnil.
Etelvino Vega, do takrat tajnik vrhovnega Odbora komunistične mladine, je zbolel. Da k* ne prišel gosposki v roke, pa da bi skoraj °kreval spet, so ga naši poslali na letovišče v Rusijo. Tako so zdaj mene posadili na iz-Praznjeno stolico glavnega tajnika.
Rakko zatrdim, da sem v trenutku, ko sem P^jel za vajeti vse mladinske komunistične organizacije, odgovarjal tudi za celotni rdeči b°j sploh. A prav zdaj, ko je moje prizadevanje dosezalo svoj višek, so se začela tudi Prva, kruta razočaranja. Odbijalo me Je živ-^'".ie odgovornih, priganjačev tretje internacionale in vseh mogočih komunističnih vo-’kteljev. Na lastne oči sem se preveril, kako ^alo na mar sta jim bili svoboda proleta-r*ata in delavska pravica. Dastni dobiček le, ,'a tse drugo so se požvižgali. Pa navkljub Vsemu, nauku samemu sem zvest ostal, saj "S° nie učili, da so napake in šibko popuščanje ''Icilnjič nekaj človeškega, ko se vendar mi-Sekiosti, marksizma samega, nič na svetu do-ktkriiti ne more.
Rotel sem pozabiti, prezreti to goljufnost, * žilavo natančnostjo in slepim navdušenjem s®ni se ves predal zamotanemu organiziranju. R°rečnost me je prenekaterikrat zanesla v •tečo, zraven pa mi je volila spet in spet še r^lo vrsto drugih neprijetnosti in grenkih °<lpovedi, postavim: lakota, brezkončna po-_°vanja po širokih španskih cestah, od enega b°hca te zemlje, pa daleč na drugo stran R1®!, nenehna negotovost, za nameček pa še °Pica dela, da sem se v njem kar dušil. Ver-bo in z navdušenjem sem prenašal vse. Do na in dlje sem sveto verjel, da je zmaga I>r'o]etariaf.a v prekuciji, pa da bo prav po zmagi vse, kar je na svetu hudega, prešlo. R delu nisem poznal počitka. V vsej špa-^i že skoraj res ni bilo več rdečega časo-b'Sa- kjer bi s svojim podpisom ne izkazoval ySflj enega članka. Moja beseda na shodih pa ,e dvigala pravi vihar sovraštva.
. Ri vendar je moja mlada, vznesena duša lsltala vse več. Vžgala se je v ognju hrepe-b®nja, da bi se bila za plemenito stvar, da * bil cilj tega boja nekaj vzvišenega. A Sv®t, v katerem sem tistikrat živel, je bil Witek vse preveč. Tako je v sren bolj in °lj klila razdvojenost, ki me je le prevečkrat v najbolj črne misli. Iskal sem poza-•!®hje tam, kjer sem mislil, da ga bom za-besljivo našel najprej — pri ženski. Navezal !/!n se bil na neko komunistično tovarišico; bšno presenečenje, ko sem odkril v nji b* sorodno dušo, ki me je znala razumeti.
Rodila se nama je hčerka. Pa me slednjič tudi to ni več zadovoljilo. Razbolena duševnost je iskala vse drugo, bolj duhovno, res, bolj vzvišeno.
Spet in spet sem se pogrezal v razdvojenost, v tisto neznosno trpko stanje, ki me je stvar-jalo nebrižnega za vse. Da sem utrujen, naj bi mi bilo za izgovor, ko sem popustil v svoji goreči vnemi do komunizma. Leka svoji bedi sem tedaj iskal v uživanju, brezglavo sem se predajal kalnim valovom razvrata. Sad pa še vedno isti: strahotnejša ta bedno trpka praznost v srcu, temnejša vsa ta brezzvezdna noč v duši. šibil sem se pod udarci groze, plašila me je misel, da bom ponorel. Vse, karkoli sem kdaj v življenju ljubil, vse, kar. ko!i me je njega dni podžigalo v zagon in navdušenje, vse, prav vse je doživelo svoj klavrni brodolom.
Upal sem, da bo zgodovinski razvoj marksizma slednjič le razvozljal zamotani vozel preureditve človeške dražbe. Zdaj pa sem spoznaval bolj in bolj, da tega storiti ne zna. To, kar je materializem dal, je bil brezdušna družba, vsa pogreznjena v prav iste zločine in zmote, ki naj bi jih bil ta novi, rdeči nauk pobijal. Tam, glejte, se je 1)11 na široko razbohotil kapitalizem s pošastnimi očmi gnusnega koristolovja, ki vidi samo sebe in samo nase misli, ki se cinično roga še tako kričeči socialni krivici, ki s prezirljivo kretnjo vrže bednemu delavskemu stvoru drobtino s svoje bogataško mize samo takrat, kadar mu groze s silo. Tam spet Država, suženjsko orodje dobička v rokah prav iste koristolovsko samoljubne bratovščine.
Da, celo ženina in otrokova topla ljubezen, v katero sem se potopil z vso zvesto predanostjo kot v globine mirno tajnega jezera, ni mogla moji duši do dna. četudi krotkö lepa, kot je ljubezen bila. . . obupno nenasitni prepad v moji duši se ni zagrnil. Prihajali so nadme trenutki, ko sem se vdajal črni misli, da ni vredno več pestiti se s tako nekoristnim življenjem, da je pač več vredno storiti konec, ki bo v trenutku opravil z vsem, vse to le zato, da bi slednjič ušel neznosnim duševnim mukam, ki so me dušile.
Tako sem tem viharnim mislim predan ves lepega dne zašel v enega madridskih parkov; in naletel sem na starega znanca; ne vem več, ali sem se poznal z njim še iz šolskih klopi, ali morda iz mojih kričaških dni časopisnega prodajalca. Beseda na besedo — mož je bil Spiritist; povabil me je na njih skrivnostni shod. Spiritizem sem vedno držal za nekaj bedastega, a zdaj sem povabilo sprejel iz sa mega dolgočasja. In zgodilo se je, kot sem slutil; nič izrednega nisem videl, le brezglave bedastoče, ki so me silile k smehu. Ob od-

hoda so mi potisnili v rolrtj zveščid, ki ga je bil napisal Allan Cardac; svojo vedo, ki ml ni bila tuja, razlaga v njem. l'a sem ob prebiranju naletel tudi na odstavek, ki govori o “Uogu”. In sama ta beseda je zbudila v meni neskončno vrsto spominov. . . šola, cerkev, dolge vrste šolarjev, ki gredo k nedeljski maši. . prvo obhajilo. . . V te spomine zagledan sem bdel pozno v noč, na vse jutro pa sem hitel v neko prodajalnico starih knjig; iskal sem Sveto Pismo; po dolgih letih sem spet hotel prebrati nekaj odstavkov v tej knjigi knjig. Da odkrito povem — gnala me je bolj od vsega radovednost; še na um mi ni prišlo, da bi prav to utegnilo biti prvi vzgib, ki naj me vodi k spreobrnjenju.
Kupil sem si Pismo in listal po njem. že po prvih straneh Evangelija sem se ustavil ob nekem odstavku, ki govori o socialni pravičnosti. Hlastno sem ga bral; bolj ko sem se zaglabljal v branje, bolj so se očem odpirali novi, nesluteni svetovi. Iskal sem in iskal; slednjič mi je vzklila misel, da bi morda krščanstvo lahko razrešilo vse uganke, ki so me mučile. Ampak tole je bilo vsaj zame dokaj tvegana stvar, življenje me je «vezalo z ženo, hčerjo enega glavarjev vsega španskega komunizma. V resnični iskrenosti sem jo ljubil. In bila je tu tudi hčerkica, ki sva jo morala živeti in vzgajati. Vse to pa so bile na vid nezmakljive prepreke na tej novi moji poti, ki se je odprla. Pa sem le našel rešnji izhod: posvetoval se bom z duhovnikom! A s katerim? Prepričan sem bil, da ga ni, ki bi me umel. Plašila me je že sama misel, da bi moje pekoče stiske ne vzel zares, pa da bi mi namesto trdnih odgovorov na moja zagonetna vprašanja dal le medla na-migavanja. In vendar sem se vsemu navkljub odločil. Vedel sem, da v župni cerkvi sv. Elizabete in Terezije, kjer sem bil krščen in prvič obhajan, še vedno živi taisti duhovnik, ki me je bil v davnih dneh nekoč pripravljal na prvi sprejem svetih zakramentov. Poiskal sem ga.
In to srečanje Je bilo začetek konca. Mož božji je izkazal popolno umevanje moje dušne zdvojenosti; obetal mi je voditi življenjski korak, zavest mi je napolnil z novim upanjem. Bil je na globoko preverjen, da Gospod njegovih prošnja ne bo preslišal. In sva si napravila umik: vsak večer sem ob določeni uri potrkal na zakristijska vrata župne cerkve, da sva se potem s starim duhovnim gospodom menila o veri. Tako so bolj in bolj ginili vsi moji bedasti dvomi o razdetju. Sadovi teh najinih sestankov so se že po nekaj dneh pokazali v vsej svoji bogatiji, ko sem začntil, kako je vera spet začela kliti v meni in ko sem se nenadoma odločil, da se bom
docela pomiril z očitajočo vestjo. Ta sprememba v moji duši, ki je bila še nedavno tega mrzla in neplodna vsa, zdaj pa nakrat vsa topla in plemenita, mi je bila v nedopovedljivo radost. Tedaj pa mi je moj duhovni voditelj nasvetoval, naj z vso nežno obzirnostjo poskusim tudi pri svoji ženi, naj skupno z njo napravim načrt za najino skupna bodočnost. Priporočil mi je, naj z vso gorečnostjo molim h križanemu Jezusu, da bi On s svojo božjo močjo razrešil vse, kar se mi je težkega stavljalo na novo pot. Tako sem storil; in komaj sem malce ugladil tla, že se je tudi žena odločila z menoj v zakristijo poslušat božje resnice.
Spet je bilo dobro vse, vse težko je prešlo, res, ničesar več ni bilo, kar bi oviralo najino poroko pred božjim oltarjem. A s socialnimi krivicami se še vedno nisem pomiril; iskal sem pot, po kateri bi skladno s svoja vero mogel braniti pravice stiskanega in tlačenega pred izkoriščanjem premogočnega-Tudi to stisko sem potožil svojemu duhovniku; obljubil mi je, da bo našel polno zadoščenje mojim srčnim željam. V socialnih naukih katoliške Cerkve sem potem našel tisti studenec žive resnice, ki mi je pogasil vso žejo in pomiril vso žgočo mojo ihto po odrešenju stiskanega. Spoznal sem v sončni jasnosti, kako strogo cerkveni nauk obsoja i» grozi z najstrahotnejšim prekletstvom izobčenja vsem, ki izkoriščajo delavca.
Zdaj je šlo z lahkoto vse. Tudi moja žena se je spreobrnila in pristala na cerkveno poroko. 11. maja 1934 je bil najin zakon zakramentalno posvečen in na taisti dan krščena najina hčerka; trinajst mesecev ji je bilo-
Nravni red najinega življenja je zadobil spet svojo očito moč in veljavo. Pogrešal sem samo še možnosti, da bi se z vsemi sposobnimi žilavimi močmi, Id so kipele v meni, poskusil v delu na tej novi poti. Sreča moja! Vse sile sem posvetil delu v katoliškem sindikatu-šestnajsti dan tistega presrečnega majnika v letu milosti 1934 sem v časopisu že objavil izpoved, v kateri obžalujem vse prejšnje zmote in kličem svoje prejšnje pristaše, naj slede mojemu zgledu. Hkrati pa sem slovesna oznanil svoj vstop v vrste katoliškega delavskega gibanja. Tako sem se tedaj z dušo i» srcem pridružil temu gremialnemu toku; dlje ko sem v njem, bolj raste moje navdušenje za stvar, vsevdilj trdnejša je moja vera, da je to edina rešnja pot za vse človeštvo, z» delavca še posebe.
če takole gledam nazaj na svojo "viharna preteklost, na vse brezštevilne delavske množice, ki ne vedo za življenje, pa zraven strmin* v trpko prst svoje domovine, ki je orošena s krvjo prav zaradi te zmotne miselnosti, ka-

apostol sem tudi jaz njega dni bil, mi ^•ost in bridkost sedata v dušo, saj dobro Ve,,i, da je velika večina teh delavcev, ki j*h marksistično sovraštvo podžiga na zločin umor, nesrečno zapeljana, kot sem bil Ja2- So pa to v dnu srca dobri ljudje. Pa tudi ne gre pozabljati, da so premnoge njihove **hteve v veliki meri že po nujnosti socialne Pravičnosti opravičene. Njih beda, ki jim je Premnogokrat grenki pelin prav do konca dni in je sama po sebi le strupeni sad izrabljanja P° višjih, najsi se že to hote ali nehote '•ugaja, jih tira k brezupnim uporom, ka-terih žrtve so prav oni sami. Ko človek gleda to bedno njihovo življenje in je hkrati priča Pretresljivi socialni žaloigri današnjih dni, "'P pač samo po sebi pride vprašanje, ki Hinje ven in ven: kaj ni morda vsega nebesnega gorja kriv prav gospodujoči, višji ^red, ki ni izpolnil svoje dolžnosti, ki je
dobrino posesti izrabil za brezobzirno in slepo orodje, da si z njim podvrže in zasužnji šibkejšega?
Da, tu je resnica! In tej resnici morajo katoličani z vso srčnostjo pogledati v oči. Ne gre več, da bi bežali pred slehernim spopadom, ki preti! Prav mi, ki nam je neznosnost takšnega stanja očitna, smo še po-sebe dolžni, da se bijemo za drugačen red. Prav nam, ki nam je dana odlika, da smo v vsem sijaju spoznali Kristusov nauk, je dana tudi zapoved, da zavpijemo v svet brez strahu na odpor, na škodo, ki jo znamo zato utrpeti, da, celo prezirajoči preganjanje. Moramo, moramo braniti glasno, moramo obsojati krivico, moramo v svetu spet dvigniti poteptano spoštovanje do delavčeve časti.
Don ENRIQUE MATORRAS Poslovenil —NJ—
fc, HEBERS VSEGA! .Jj
Zgodovina nam ve povedati o knjigah In Herarnih delih, ki so močno vplivala na ••Udi in večkrat preokrenila cele rodove. Na a>08t tolikokrat na slabo! Francoski zgodo-^ioar in Orientalist Ernest Renan (1823 do l892) je 1. 18 63 izdal knjigo “Vie de Jšsus”, v kateri v zelo lepem slogu, a popolnoma ra-c|°Halistično, popisuje Jezusovo življenje. Ta. •• Jezusovo božanstvo; Kristusove čudeže raziaga naravno. Knjigo so prevedli v razne Jezike. Tisočem in tisočem bralcev je izpod-Hpala vero v Kristusa.
Nemški pisatelj Goethe je 1. 1774 izdal •)0d naslovom “Die Leiden des jungen Wer-•bers” strasten ljubezenski roman v pismih, klavni junak tega romana si zaradi neusli-Hde ljubezni požene na sveti večer kroglo ®kozi glavo. Kdor roman prebere, je zastrup-Jeb, bolan. Tisočem mladih ljudi je Škodoval.
francoski romanopisec Emile Zola (1840 '•u 1902) je pisal grobe naturalistične ro-’Ua.üe, ki so kot požar uničevali čistost in nedolžnost v mladih srcih.
Friderik Viljem Nietsche (1844’—1900), "’smški filozof, je v svojih delih razvijal O “nadčloveku”, ki ga ne veže krščanska morala. Zahteval je, da veljaj za “močne •udi” posebna gosposka morala brez Iju-62ni, vdanosti in usmiljenja. Mnogo je pri-
pomogel, da se je zlasti med nemškim narodom razpasel napuh. Pripravljal je pot Hitlerju in njegovemu delu.
Drugi nemški filozof, Hegel (1770—1831), jo učil nauk, da -je moč države brez meja. Država je zanj ‘‘utelešen namen v samem sebi, bog na zemlji”. Pripravil je pot nazi-ranju, da je država vsemogočna in človek njen suženj. V praksi je izpeljala to nazi-ranje nemška nacistična država kakor tudi komunistična.
Angleški naravoslovec Karl Darvin (1809 do 1882) je znan po razvojni teoriji (darvinizmu), ki uči, da se je v organskem svetu vse razvilo iz prvotnih celic. Da se je človek razvil iz živali, je strastno učil zlasti Ernest Hacekel (1832—1919), zastopnik takozva-nega razvojnozgodovinskega materializma. Njegovi znani knjigi “Welträtsel’’ so dokazali potvorbe, a se je kljub temu zelo širila med napol izobraženimi ljudmi in jih zastrupljala z materializmom.
V naši dobi nam služi za zgled komunistični tisk v raznih odtenkih. Z dneva v dan bruha med čitatelje komunistične ideje, jih ; z njimi zastruplja ter takö polagoma pridobiva za komunizem. Kdor ga bere, se ho navzel komunističnih misli in bo sam postal komunist, preden se bo tega zavedel. Ali nam ne kaže tega vsakdanja skušnja?
Duša in vera trpita škodo od slabega branja
“Kaj je dragocenejšega kot duša, kaj je dragocenejše kot vera? Oba pa trpita škodo radi takega branja,” se začenja neki odlok efeškega cerkvenega zbora iz 1. 431, ko obsoja slabo knjigo. Dobrih petnajst stoletij je minilo od takrat, a stavek velja še danes: Duša in vera trpita škodo od slabega branja.
Ni bogve kako vabljivo pisati o tem, da ne berimo vsega, kar nam pride pod roke. Ta in oni se bo namrdnil ob tem, češ, zakaj on ne bi smel brati vsega, in kdo bi mu mogel braniti. Zato bi raje pisal o čem drugem.
Toda stoji, da za človekovo duhovno kulturo in življenje ni zlepa kaj bolj nevarno kot to, če bere vsevprek. Zato bi mogli na tiste, ki nas svare pred slabim čtivom po vsej pravici nasloviti Pavlove besede Timoteju:
‘‘Oznanjuj besedo, nastopaj, bodi prilično ali neprilično; prepričuj, svari, opominjaj z vsem potrpljenjem in učenjem.
Zakaj pride čas, ko zdravega nauka ne bodo prenesli, temveč si bodo za čebljanje ušes kopičili učitelje po svojih željah in bodo ušesa odvračali od resnice, obračali pa se k bajkam.
Ti pa bodi v vsem trezen, nadloge pretrpi, izvrši delo blagovestniško, spolni svojo službo” (2 Tim 4, 2—5).
Nihče ne more tajiti, da knjiga in tisk močno vplivata na mišljenje, čustvovanje in hotenje posameznega človeka, pa tudi celih množic.
Slaba knjiga povzroči nezaceljene rane v posamezniku in družbi
Vpliv knjige, zlasti slabe, je dostikrat trajen. Slana pade v zgodnji pomladi, a se pozna še v pozni jeseni. Dolga vrsta pomembnih ljudi je že z žalostjo ugotovila, kako se je večkrat še v pozni jesenski dobi javljal kvaren vpliv knjige, nesrečno prebrane v zorni mladosti. Öe bi mogli zreti v večnost, bi z grozo videli, kako sega tudi tja vpliv slabe knjige. “Zvodnik je bila knjiga in ta, ki jo je napisal,” kliče glas nesrečne Frančiške da Rimini iz Dantejevega pekla.
Vpliv slabe knjige je večkrat trajen tudi v družbi; deluje od rodu do rodu. Nazorno je to pokazal ruski pisatelj Krylov v basni “Pisatelj in razbojnik”.
Pisateljeva duša, ki je bila obenem z razbojnikovo dušo obsojena v trpljenje, se v tej basni pritožuje, češ da se ji godi krivica, ker je trpljenje razbojnikove duše sčasoma prenehalo, njeno pa ne. Toda zaslišala je glas: “Nesrečnež! Pritožuješ se zoper Previdnost. Primerjaš se z razbojnikom? V svoji zlobi je ta ubil enega človeka, pa se je skesal.
Ti pa ubijaš še po smrti s strupom svojih del. Le poglej onega mladega fanta, kako skrivaj požira tvoje umazane spise. Le poglej, kako se njegova doslej čista domišljija polni z nesramnimi podobami tvojega peresa! In ti še drzneš govoriti! Le poglej, v koliko dušah umira luč vere zaradi tvojih del, danes p*o sto letih tvojega rojstva. Le poslušaj obup očetov, jok mater zaradi sprijenih otrok. In kdo jih ima na vesti, če ne ti? In ti se še upaš tožiti in pritoževati? Tvoj ogenj ne ugasne, tvoj črv ne umrje, zakaj gorje tistemu, ki pohujša, pa čeprav samo enega tistih, ki verujejo v Kristusa...”
Rane, zadane vernosti
“Kaj je dragocenejše kot vera,” se je spraševal efeški cerkveni zbor. Vera je dej uma, volje in milosti božje. Oprta je vera na umske razloge, sodelovati pa mora tudi volja. Slabo čtivo more škodovati veri tako na strani uma kot na strani volje. Veri izpodkopa je umske temelje; ob verskih skrivnostih vzbuja dvome; verske dolžnosti smeši.
človek, ki ni sam dobro izobražen v filozofiji, bogoslovju in zgodovini, ne more zavrniti vseh ugovorov, ki jih veri sovražne knjige kopičijo proti umskim osnovam vere. Zato nastane nevarnost, da se človek ob takih ugovorih zmede. Ker ugovora ne zna razrešiti, se mu zdi, da ima ugovor prav in vera napak.
Ugovore proti veri more izobražen katoličan sicer zavrniti brez večjih težav. Pa tudi filozofsko in bogoslovno izobraženemu katoličanu more branje veri sovražnih knjig škodovati, ker take knjige ne delujejo z dokazi, pač pa s slabo stranjo v človeku. Odkrito je to priznal španski filozof Halmes (1810 do 1848), eden največjih filozofov in teologov preteklega stoletja. V razgovoru je dejal svojemu prijatelju: “Vi veste, da je vera globoko vsajena v mojem srcu. Pa vendar ne morem prebrati niti ene prepovedane knjige, ne da bi začutil, kako mi je potrebno, da se s čitanjem sv. pisma ali Hoje za Kristusom vrnem v pravo razpoloženje.”
če je tako izobražen duh, kot je bil Balmes, čutil ob branju veri sovražnih knjig, ki jih je moral brati zaradi svojega poklica, nevarnost za vero, je jasno, da branje takih knjig škoduje tudi veri tistih, ki niso filozofsko in bogoslovno tako izobraženi kot Balmes. Kdor trdi, da njegovi veri tako branje ne škoduje, ali zavestno ne govori resnice ali pa samega sebe ne pozna.
Tisoči so ob branju veri nasprotnih knjig že izgubili vero. Zelo verjetno je, da jo boš ob takem branju izgubil tudi ti. In kaj le dragocenejše kot vera?
Govorjenje: Kaj mi je mar vera, brati hočem vse, kar se mi zdi zanimivo, kdo mi ho branje prepovedal, je pa že zelo nevarna reč- Pomeni igranje z vero. Ne pozabi, če tako govoriš, dveh reči: prva je ta, da se-Vera more izgubiti; druga pa. je ta, da se hrez vere ne moreš zveličati.
Rane, zadane nravnosti
še večkrat kot veri pa more škodovati °liga nravnosti. Menda ga ni pametnega člo-^eha, kj bi tajil, da so nekatere knjige zelo Kodljivg zlasti nravnosti v ožjem pomenu, ° le neomadeževanemu spolnemu življenju. Oznani vzgojeslovec Fr. W. Foerster pravi: ^lriogo ljudi ne sluti, kako je domišljija, 1 Se stalno bavi s spolnimi predstavami raZpoiožena za vsak nravni poraz. . . Zaradi bi morali biti glede na večji del mo-ernega leposlovja abstinentje kakor absti-nehtje gkede alkohola.”
Branje umazane knjige umaže človekovo ušo. Vanjo vtisne podobe, ki povzročajo ^ežke duševne boje tistim, ki hočejo čisto Veti. Kdor torej hoče obvarovati zaklad 'stega življenja, se mora varovati umazane k^iige.
Knjig>e morejo škodovati tudi cerkvenemu ^'•šljenju, ki mora biti znak katoličanov, in ''' ’h'eni discipl ni, ki jo moramo katoličani rzati. Zato so spisi, ki posmehljivo pišejo o Cerhveni oblasti in njenih nosilcih, papežu 111 škofih, spisi, ki hujskajo k nepokorščini 1 k upornosti nasproti cerkveni oblasti, ali 1 2 naslado opisujejo slabe strani na, cer-^nih oblastnikih in vidijo na Cerkvi sploh Sattio slabe strani, zelo škodljivi.
Slabe knjige se moramo izogibati
^ival, ki se pase, se izogne strupeni travi. 0 samem instinktu, dela tako. Človek pa Utora ravnati po pameti. To nam pove, a se moramo izogibati tega, kar nam ško-i0- Slaba knjiga škoduje naši veri in nrav-SU; zato se je moramo izogniti. Tako nam 1'a*ekuje zdrava pamet, če jo imamo.
Po samem naravnem zakonu je prepo-ho brati knjigo, ki je nevarna za vero ali
Post. Cerkev pa v skrbi, da bi vernike
Ma.
Prav;
°bva
^ar0a knjiga, prepoveduje nekatere knjige s °šnim zakonom ali s posebnimi odloki. aka cerkvena prepoved temelji na domnevi, da je
hoji,
tpdi
določena vrsta knjig ali posamezna £a vobče nevarna. Taka prepoved veže
takrat, kadar za posameznika ni ne-
VarPosti.
^Splošni cerkveni zakon, ki prepoveduje ati nevarne knjige, se nahaja v känonu .. 9 cerkvenega zakonika. V enajstih odstav-h našteva vrste knjig, ki so nevarne veri,
nravnosti ali cerkveni disciplini in zato prepovedane. Po odloku kongregacije sv. oficija z dne 1. julija 1949 o komunizmu spadajo med literaturo, ki je prepovedana po omenjenem kanonu tudi “knjige, revije, listi ali letaki, ki podp rajo komunistični nauk ali komunistično delovanje.” Prepovedano je torej tako komunistično literaturo brati, obdržati širiti ali podpirati. Prav tako je prepovedano tudi dopisovati v komunistične liste. Prepoved zadene komunistično literaturo v katerem koli jeziku, torej tudi v slovenskem.
Cerkev je s tem odlokom jasno pokazala, da je komunistična literatura nevarna za vero in nravnost. Komur je torej kaj za ti dve nadnaravni vrednoti, ta ne bo jemal v roke komunističnih spisov in listov.
Ubogajmo naravni in cerkveni zakon
Pred nevarno literaturo nas svarita naravni in cerkveni zakon.
Naravni zakon pravi takole:	Kdor bere
knjigo, ki mu škoduje, greši, zakaj skrb za zveličanje duše mora biti za, vsakogar prva skrb. — Kolikšen je njegov greh, se presoja po nevarnosti knjige. — Ce je to branje zanj bližnja nevarnost za težko dušno škodo, je greh velik. — Ce je nevarnost le daljna ali majhna, je greh majhen. — če nevarnosti ni, tudi greha. ni.
Kratki so ti stavki naravnega zakona, preprosti so, a neizpodbitno logični in resni. V današnjih dneh, ko svet preplavlja literatura, ki je pogosto tako strupena in umazana, so ti stavki naravnega zakona neprestan opomin k resnosti. Za tvojo in mojo dušo gre. Ta naravni zakon ne pozna nobene izjeme, Nobenega spregleda in nobenega privilegija. Veže vse ljudi.
Cerkveni zakon pa določa takole: Nekatere knjige so take, ki so kristjanom vobče nevarne. Zato je Cerkev take knjige prepovedala. Take od Cerkve prepovedane knjige pa katoličan ne sme brati, četudi bi nje branje zanj morda ne pomenilo dušne nevarnosti, če torej kdo želi brati tako cerkveno-prepo-vedano knjigo brez greha, mora dobiti dovoljenje zakonitega cerkvenega predstojnika. S takim dovoljenjem hoče Cerkev reči prosilcu: Iz upravičenega razloga ti dovolim, da bereš knjige, ki jih sicer prepovedujem brati. S tem te odvežem le od svoje prepovedi, ne pa od božje. Ko pomeni torej branje te knjige za te bližnjo grešno priložnost, je ne smeš brati. Skrb za dušno zveličanje je najvišji zakon.
Ne beri vsega, če hočeš sebi dobro! Bodi previden, če ti pride v roke sumljiva, knjiga! Ne izpostavljaj v nevarnost vere in čistosti svojega srca!	UR- ODAR
SOCIALNI OBZORNIK
RAST KATÖL. DELAVSKIH ORGANIZACIJ
V	BELGIJI
Takoj po vojni so socialisti hoteli uvesti enotno sindikalno organizacijo. Krščanski sindikati so se temu uprli in zmagali. Od takrat naprej moč katol. sindikatov stalno raste ne le na Flamskem, ampak tudi v Valoniji. Od decembra, 1946, ko je krščanska sindikalna organizacija štela 402.000 članov, je narasla do decembra 1949 na 550.000 članov. Krajevne volitve v nekatera zastopstva so pokazala močan skok navzgor za delegate katoliških sindikatov.
Prav tako narašča število članov krščanske bolniške blagajne. Na področju prostovoljnih zavarovanj je daleč pred vsemi drugimi podobnimi organizmi. Na področju dodatnega zavarovanja je število zraslo za 40% v treh zadnjih letih. A tudi obvezno zavarovanje kaže močan skok, tako da daje krščanski bolniški blagajni prednost pred socialistično. Skupno šteje organizacija danes čez milijon članov.
XVI. KONGRES ZVEZE KUšč. SINDIKATOV
V	BELGIJI
je sklenil ustanoviti poseben oddelek za oblikovanje voditeljev in zastopnikov delavstva v obratnih svetih. Dajal naj bi zagona in vzporejal že obstoječa prizadevanja v tej smeri. Glede reforme socialnega zavarovanja bo organizacija delovala tako, da se bo sedanji sistem zavarovanja ojačil, ne pa okrnil. Poleg tega je bilo precej sklepov za odpravo brezposelnosti, ki je zadnje mesece močno narasla. Določili so tudi načela strokovne politike glede plač.
PRHTiAVE NA ŽOSISTOVSKI KONGRES
'Belgijski žosisti pripravljajo svoj jubilejni kongres (25 let uradnega obstoja) tudi tako, da vsi člani opravljajo pobožnost prvih petih sobot. Kongres se bo vršil 3. septembra. Pred njim je napovedana ‘‘Mednarodna žosistovska konferenca”. Delegati z vsega sveta bodo razpravljali o vprašanju delavske mladine. Razdeljen bo v štiri skupine: angleški govoreča, španski, francoski in nemški govoreča skupina.
DRUŽINSKA VPRAŠANJA
Januarja je izšla prva številka “Familial-digest-a” v Parizu. Ta katoliški mesečnik bo prinašal izbor interesantnih in poučnih člankov, ki zanimajo družino: o vzgoji otrok, družinskem razvedrilu, prehrani i. dr. Izpolnil bo vrzel družinskega branja,, po katerem zlasti mlade družine rade segajo. Sodobno katoliško gibanje se po zapadni Evropi giblje pod geslom: Delo in družina. Gre za po-kristjanje delovnega okolja in družine. Oboje je močno razkristlanjeno.
NOVO DELAVSTVO
“Nastaja novo delavstvo, ki mora v gospodarskem pogledu priti do večjega materialnega blagostanja, ki mora v socialnem pogledu uživati več spoštovanja in imeti več besede, ki prinaša v kulturnem pogledu tip novega človeka.” Tako začenja brošura “kršč. delavsko gibanje pred sedanjimi vprašanji”.
Je to program za bodoče delo mnogoštevilnih delavskih organizacij, združenih v MOC — kršč. delavskem gibanju v Belgiji. Zadnji kongres je prinesel v organizacijo več enotnosti, omenjena brošura obravnava na 133 straneh vprašanja: Načelno stališče, delavska kultura, družinska politika, žena v moderni družbi, zaposlitev in varnost eksistence, gospodarska politika in mednarodno sodelo-
CERKEV IN KAPITALIZEM
“Ko je Cerkev obsodila delo komunističnih strank, se s tem ni postavila na stran kapitalističnega režima. Vedeti je treba, da že sam pojem kapitalizma, ki daje lastnini absolutno vrednoto brez ozira na skupno blaginjo in na dostojanstvo dela, nasprotuje krščanski resnici.” Tako učijo francoski kardinali svoje vernike, ko razlagajo dekret sv. oficija o izobčenju komunistov.
NESOCIALNI “KATOLIČANI”
Ko se je kanonik Cardijn vrnil s potovanja po Afriki in Ameriki, je objavil, članek, v katerem popisuje svoje vtise. V tem članku svari pred tkzv. negativnim protikomunizmom. Ni namreč dovolj pobijati komunistično akcijo, treba, je odstraniti vzroke širjenja komunističnih idej, treba je rešiti socialno vprašanje, ki tlači delavstvo sveta. Ob ta članek se je obregnil tudi največji belgijski katoliški časopis “Libre Belgique”, ki je v rokah tkzv. konservativnih katoličanov. Ta skupina nasprotuje socialnim spremembam, za katere se borijo krščanski sindikati in jih podpirajo tudi škofje, žal socialno čuteči valonski katoličani doslej niso zmogli kapitala za vzdržanje svojega dnevnika.
VOLITVE V OBRATNE SVETE V BELGIJI
Lansko leto so dosegli belgijski delavci važen uspeh v borbi za nov družabni red. V parlamentu je bil izglasovan zakon o “obrat nih svetih,”. Ta zakon določa, naj se v vseh trgovskih in industrijskih obratih z več kot 50 stalnimi delavci, ustanovi obratni svet. Sestavlja ga obratovodja, nekaj njegovih zastopnikov, določeno število delavskih zastopnikov in njihovih namestnikov. Obratovod-jevih zastopnikov ne sme biti več kot zastopnikov uslužbencev.
Obratni svet naj bi skrbel po svoji moči za duha sodelovanja med šefom in uslužbenci. Imel bo vpogled v finančni in gospodarski položaj podjetja. On bo določal odslej dneve letnih počitnic in izdeloval ali spreminjal delovni pravilnik v podjetju. (Pazil bo na vodstvo, da bo točno izpolnjevalo predpise industrijske in socialne zakonodaje za zaščito delavcev. Svetoval bo vodstvu glede organizacije dela, delovnih pogojev, odpuščanja in sprejemanja delavstva, higiene in varnostnih odredb. Svet je sicer šele prvi korak k demokratizaciji podjetij, a je velikega pomena. Važno bo, kako se bodo delavski delegati zavedali svoje naloge in kakšnega duha bodo imeli. Vprašanje socialnih reform je odvisno tudi od spremembe duha.
Sedaj se pripravljajo volitve v prve svete v podjetjih z več kot 200 delavci. Volijo lahko vsi delavci od 18 let naprej. Izvoljeni p» morajo biti stari najmanj 25 let.
Poroča “ZREN”
if ■ i ■ I ■ m ^<7
Slika zgoraj nam kaže. p. STANKA POITTCRŽAJA D. J., najbolj znanega slovenskega Misijonarja v Bengalskem misijonu v Indiji. Pred leti je bil poslan na misijonsko Postajo v Khari, ki naj bi jo z njemu lastno podjetnostjo in požrtvovalnostjo dvignil v kar se da cvetoči misijon. Ena najvažnejših nalog, ki si jo je zastavil, je postavitev nove, dovolj prostorne in veličastne hiše božje. Tega cilja kajpada ne bo dosegel brez Pomoči svojih rojakov. Računa pred vsem na svoje zveste sotrudnike med staronase-l.ienci v USA, ki si jih je pridobil že nemajhno število, kar je vsekakor lepo spričevalo njih misijonske vneme. Prav pa bi bilo, da bi tudi ostali, po vsem svetu raztre. ser>i rojaki po svojih močeh priskočili misijonarju na pomoč, zlasti nekdanji sotrudni. ki Bengalskega misijona, ki jih tudi med novonaseljenci ni malo. To bomo radi storili posebno zato, ker je p. Poderžaj gradnjo cerkve v Khariju posvetil preganjani veri v naši domovini, kakor sam piše: “MISIJONSKA CERKEV V KHARIJU BODI SIMBOL PREGANJANE VERE SLOVENSKEGA ČLOVEKA; SIMBOL NAŠE PRT PA DNO. STI in ZVESTOBE KATOLIŠKI CERKVI; BODI NAŠ MOGOČEN PROTEST PROTI SILAM TEME! — Bog vladaj, ne samo, kjer je že bil češčen nepretrgoma tisoč dvesto tet! On vladaj tudi tam, kjer je dozdaj gospodaril duh teme. Satanu se je žalibog Posrečilo, da je Cerkev pregnal ali pa jo še izganja iz mnogih starodavnih krščanskih <težel, kjer njegovi valpti zasegajo cerkve, jih spreminjajo v plesišča ali celo rušijo. Prekrižajmo mu načrte s tem, da postavljamo nove cerkve drugod! če naj v borbi 'j silami teme zmagamo, moramo preiti v napad — tudi na misijonski fronti!” — Barove za cerkev v Khariju sprejema Dušnopastirski misijonski odsek, Victor Mar-
tinez 50, Buenos Aires.
KRŠČANSKA RAZCEPLJENOST
Palestina, zemeljska domovina Jezusa Kristusa, ni krščanska dežela. To dejstvo mora nas kristjane boleti. Kobene podobe tudi ni, da bi se to stanje spremenilo v bližnji bodočnosti. Za usodo sv. dežele se bijejo med sabo Izraelci in Arabci, torej judje in moha-■medanci. Kristjani pri tem ne prihajamo v poštev. Zadovoljni moramo biti, če se nam dovoli obisk svetili krajev.
Jeruzalem, mesto najsvetejših dogodkov, ni v krščanskili rokah. Mesto, v katerem je umrl za naše odrešenje božji Sin Jezus Kristus, mesto, v katerem je hodil po Križevem potu, v katerem je postavil najsvetejši zakrament Kešnjega Telesa, še danes ni krščansko. Poganski Rim je postal krčanski, pravoverni Jeruzalem pa ne. “Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamenjaš tiste, ki so k tebi poslani: Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor koklja zbira svoja piščeta pod peruti, a nisi hotel.” (Mt 23, 37). Msi hotel. Temna skrivnost človeške zlorabe svobodne volje leži nad jeruzalemskim mestom. Kdo bo mogel kdaj prodreti vanjo in jo razumeti popolnoma? Kdo bi mogel dati odgovor na zadnje vprašanje?
Danes se dvigata v svetu nevera in brezbož. nost. Organizirata se, postajata napadalni. Bolj ko kdaj poprej bi bilo potreba, da bi se proti njima dvignila vera v Boga. Vera pomeni priznanje osebnega Boga nad nami in priznanje naše odvisnosti od Njega. Kdor ne prizna Boga kot bitje, ki je različno od vsega stvarstva in je nad njim, kdor ima Boga le za neko nerazumljivo silo zunaj sebe ali ga istoveti s stvarstvom, ta nima vere v Boga, pa čeprav še tako lepo piše o Neznanem in Svetem v svetovju. Druga sestavina vere pa je priznanje človeške odvisnosti od osebnega Boga.
Vera o tema dvema sestavinama bi bila zadosti, če ne bi bilo božjega razodetja. Bog pa se je razodeval po očakih in prerokih in končno po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Zato ni zadosti zgoraj opisana naravna vera v Boga, marveč je edino prava razodeta vera, ki jo po Kristusu imenujemo krščanska vera. Ni torej dovolj, da imaš vero, marveč moraš imeti krščansko vero. Kdor je po svoji krivdi neveren in brezbožen ter bo takšen ostal do konca, bo pogubljen. Prav tako pa tudi tisti, ki bo po svoji krivdi ostal zunaj krščanske vere, čeprav bi imel naravno vero v Boga. Rešil se bo le tisti, ki bo sprejel Kristusa. Kako važna stvar je torej, pridobivati ljudi za Kristusa. Proti neveri in napadalni brez-
božnosti je treba klicati ljudi na krščanske okope. Tu vera, tam nevera, tu Bog, tam brezbožnost, tu Kristus, tam Antikristu»' Ali — ali. Tretjega ni. Sredine ni. Sredinec ne moreš biti. Ali neveren, ali kristjan.
Nad svetim grobom v Jeruzalemu se dvig3 bazilika. Prvo je postavil krščanski rimski cesar Konštantin Veliki v prvi četrtini Ii‘ stoletja; bila je to veličastna cerkev, ki p* jo je porušil divji perzijski general Kozro» v VII. stoletju, še v istem stoletju je zgradi* novo patrijarh Modest; to je uničil musli' manski kalif Haken v začetku XI. stoletja-V naslednjem stoletju so križarji postavil' novo. Ta je pozneje prešla v last pravoslavce'’ ki so jo zlasti v XIX. stoletju večkrat p°' pravili. Danes se nahaja v slabem stanj0' Pred nekaj meseci jo je še požar poškodoval’
Ta bazilika, ki stoji na na jsvetejših tlel*’ kar jih je na svetu, nudi žalostno sliko ^ krščanske razcepljenosti. V njej namreč opravljajo svoje bogoslužje različne kršča°' ske veroizpovedi. Tako zlasti PRAVOSIjAVN* GRKI, ki so se dokončno odcepili od katoliške Cerkve v sredi XI. stoletja. Dalje razkol"’ ARMENCI, ki so prelomili s katoliško cer' kvijo že v začetku V. stoletja; razkolni KOPT1, ki so potomci starih egiptovskih katoličane'’ kateri pa so postali razkolni v XI. stoletji' JAKOBITI, ki so zašli v krivo vero v V. st°' letju, ABESINCI, krivoverci iz zgodnj'*’ krščanskih stoletij; in končno še pravoslav"1 RUSI, ki so zašli v razkol pod grškim vpl1' vom. Katoličane pa zastopajo na tem svete"1 kraju frančiškani, katerim je sv. stolica iž'°, čila varstvo svetega groba. “Da bi bili eno,” je molil Kristus na večer pred smrt j"' nad njegovim grobom pa se še vedno dan ^ dnem razodeva v vsej luči krščanska razcepljenost. Ni se zgodilo le enkrat, da je mor"** na tem svetem mestu kristjane razlicii*1 veroizpovedi, ki so se med sabo prepirali pobijali, miriti mohamedanska žandarmerij®' O, sramota! Kako strašna slepota je človek" “Poglejte, kako se ljubijo med seboj. . samem mestu, kjer je tekla zanje Odreše"1' kova kri.
Kristus ni učil samo prave vere, ni s11"1 postavil zakramentov, ki so podelilna zP^. menja milosti, ni samo na križu zasl" , milosti in spravil z odrešilno smrtjo svet z najsvetejšim Bogom, marveč j©
"ovil tudi versko družbo, Cerkev, ki naj Ü“ _ uči njegov nauk, jim deli njegove zakranJ6’1 te, ponavlja njegovo daritev na križu na " ^ krvav način pri sveti maši ter naj vodi Ü"
P° poti zveličanja. Na božanski način je preskrbel za ljudi, preden je odšel v nebesa.
tam je poslal še Tolažnika sv. Buha, ki ,,aj stalno biva v Cerkvi in jo uči vso Kristu-sovo resnico ter varuje, da ne zaide v zmoto. Tako naj bi Cerkev na nezmoten način nadaljevala Kristusovo odrešilno delo do dne, 150 se bodo dopolnili časi in bo Kristus pri-®el z vsem veličastvom na oblakih neba sodit žive in mrtve.
Kristusova Cerkev od vsega početka ni huela lahkega dela v svetu. Svet je preganjal Kristusa in zato tudi njo, ki je bila Kristusova ustanova. Kristus sam ji je napovedal, da bo njena usoda takšna. Sv. Janez je v Razodetju v groznih slikah videl v naprej Vi med dobrim in zlom, ki -se bo vršil ob Cerkvi in tudi v njej.
j tež ja preizkušnja za Cerkev so bili boji, k* so nastajali v njej sami. Zaradi temne skrivnosti, ki leži nad zlorabo človeške svobodne volje, so se začeli dvigati v Cerkvi r,vi nauki in razkoli. Nezmotljiva Cerkev •ie Tri ve nauke in razkole obsojala; njih pri-staše, če se niso boteli vdati in svojo zmoto Priznati, pa izključevala iz cerkvenega ob-^’s* 'a. Učitelji obsojenih krivih naukov pa So pogosto postali začetniki napačnili krščan-*kih veroizpovedi. Nekatere med njimi so thaln izumrle, druge pa so se ohranile in 'Trepijg Različni naravni vzroki so pospeše-
obstoj in razvoj krivili krščanskih ver ^ razkolov. Tako sovražnosti med vladarji in iupeži, pretirane nasprotne težnje, laksno oljenje duhovščine, zlasti pa nesrečni člo-'6sTi napuh, človek tako nerad prizna, da s<“ Je zmotil.
Krivih ver in razkolov je bilo v 19 stolet-1 ’ Tar Cerkev obstoji, vse polno. Prvotno so ^staJale zaradi zmot glede sv. Trojice, potem ^r«di zmot glede Kristusove osebe, glede ( aC-*re božje, glede milosti, glede zakramen-v> Slede narave Cerkve, glede papeževega '' "stva in tako dalje.
p ^eTatere teh krivili ver so bile katoliški lTvi zelo nevarne. Tako na primer v IV. .	arijanizem, kriva vera o Kristusovi
zli naravi, ki je grozila preplaviti ves Krščanski svet,
,^1 Največ škode pa sta napravila krščanski V ’nosti Krški razkol, ki se je dokončno iz-s ^ sredi XI. stoletja, in protestantizem, ki . začel v prvi ]xilovici XVI. stoletja. Oba ®e danes. Grški razkol je zajel velik g0n ^J°vanov; protestantizem pa severne ev-AtnSkr ,lar°de in je z njimi prišel v Severno loč^^'To. Protestantizem se je razklal v razne sta,1C 'n se vedno razceplja. Teli prote-aiskih ločin je danes že toliko, da jih
more poznati le strokovnjak, ki se s tem bavi. Vsak čas je treba registrirati kako novo “odkritje” in novo vero. Mnoge od teh nimajo več prav nič krščanskega na sebi; nekaterih tudi ne moremo imeti več za vere, marveč so le še krožki, ki se fcavijo z bolj ali manj neumno magijo in spiritističnimi sejami. Slepota in neumnost človeška sta res neizmerni.
Krščanska razcepljenost povzroča veliko škodo. Noben rescn krščanski človek o t m ne dvomi. Kako to škodo popraviti?
Napačno bi bilo iskati le to, kar je vsem krščanskim veroizpovedim skupno; le to poudarjati in tako ustvariti neko “krščansko jedro”, ki naj bi ga vse krščanske veroizpovedi priznale, v ostalem pa bi jim bilo dano na izbiro, da uče, kar hočejo. Tako “široko kršanstvo, tak pankristianizem, bi bil izdajstvo nad Kristusovim naukom.
Resnica ne more priznati zmote poleg sebe; resnica je Is ena» Kristus je Bog, ali pa ni. Je ustanovil zakramente, ali pa jih ni. Nas je odrešil, ali pa ne. Je ustanovil Cerkev, ali pa je ni. Oboje hkratu ne more biti res.
Krščanska razcepljenost se da odpraviti le na ta način, da zmota preneha. Kdor je zašel, se mora vrniti na pravo pot, drugače ni mogoče do cilja.
Hdino.st v krščanskem svetu se bo dala doseči le z izredno božjo milostjo. Re Bog more nagniti srca, da se bodo hotela vdati spoznani resnici. Za takšno milost pa je potrebno veliko molitev, prošnja, žrtev. In kdo naj opravlja te molitve, kdo naj prosi in pianu ša žrtve?
Vsi jih moramo; vsi, katerim je na tem, da pride do edinosti v krščanskem svetu; vsi, naj smo katoličani ali pa ne. v tem resnem prizadevanju za božjo milost moramo biti vsi edini.
Kadar bo krščanstvo enotno in se bo v baziliki nad božjim grobom ter povsod dingo;! opravljalo le pravo krščansko bogoslužje, bomo mogli kristjani z veliko večjo močjo pridobivati poganski in mohamedanski svet za Kristusa in klicati vse dobre ljudi na krščanske okope proti neveri in napadalni brezbožnosti. Da bi zasijal kmalu ta dan!
DR. AR. ODAR
Toda polagoma se duše odpirajo In začnej0 po našem zgledu čutiti, da je prava sreč» drugje. Sejem in sejem, kadar le moren>> toda zlasti molim. Vse je ovisno od Očet» luči. Vero more dati le On; kdor hoče doseč» duše, se mora skriti v Kristusu. Kristus mora govoriti po njem — samo v tem pr» meru ho globočina duše odgovorila! Najbrž« mi samo pripravljamo zemljo — drugi bodo želi, toda nič ne de, saj “kdor ostane v Me»»» in Jaz v njem, obrodi mnogo sadu.”
Ni mnogo vidnega uspeha, toda milos božja deluje in zdaj pa zdaj le predre src» naših otrok in jim vzbudi željo, poznati »s srečo. Včasih pa tudi Gospod pokaže «Jus» nebeško kraljestvo v vsej lepoti, da se dus» odloči slediti milosti. V božičnih praznik» me je ena mojih učenk iznenadila z vprašanjem; “če kdo želi postati katoličan, kal mora narediti?” Mislila sem, da vpraša ' iz radovednosti, toda je takoj pristavila odločno: “Jaz verujem v Boga, prosim, pouc» me.” Opogumila sem jo, naj sledi luči, ki . vabi. Naslednji dan je prišla z isto prošnJO; Brez ozira na opazke sošolk, skuša naprav» vse, kot da bi bila katoličanka. Upam, 11
BtoOüit lei tHUifottabkd'
V Siamu smo koncem šolskega leta. / veseljem porabim priložnost, ki se mi nudi, da vam pošljem nekaj vrstic, želela bi se z vso dušo zahvaliti za prelepe “Katoliške misijone”, ki ste jih poslali v Bangkok. S kolikim veseljem jih prebiram. Bolj ko kdaj sem ponosna, da sem Slovenka. Prepričana sem. da bo Gospod v svojem času prišel in pomagal do zmage ubogemu slovenskemu narodu. Zaupno prosim Marijo, Kraljico Slovencev, naj se vendar usmili domovine m vseh onih, ki so jo morali zapustiti. S kolikim veseljem sem po “Katoliških misijonih’ spoznala tudi nove slovenske misijonarje, žal, da niso romali preko Bangkoka. Moje molitve objamejo vse; one, ki trpe v domovini, vas v izgnanstvu in one, ki se bore »»a misijonskem polju.
Sem že 11 let v Siamu. Moj ideal je isti, moje navdušenje še večje, dasi poznam misijonsko življenje v golem realizmu. V splošnem, bi rekla, vlada v Siamu materialistično ■mnenje z enim samim idealom:	uživanje.
V naši šoli so povečini poganke. Zlasti to leto sem v mnogih razredih poučevala moralko. Mnogo vprašanj, zanimanja o vsem, kar je lepo, vzvišeno, toda imajo vtis, da je vse to skoro nemogoče doseči. Z občudovanjem nas gledajo in kar ne morejo razumeti, kako more biti kdo srečen v vedni odpovedi.
bo polagoma z milostjo božjo premagala težkoče, ki jih bo našla zlasti doma, in bo postala ud mističnega telesa Kristusoveg V zadnjem času sem imela priliko pnp» viti več duš za sv. krst. Priložim film, kj« sem jaz sama z dvema Siamkama, ki bili krščeni ena 1946 (Marija Suthiyani Immaculata na levi), druga 1947 (Mar« Chayini — Viktorina na desni). Obe l” .(> prosti duši, toda zelo dostopni za vse, kar ^ večno. Bog se res razodene malim »n nižnim. Obe sta zvesti vsakdanji sv. mas» sv. obhajilu. Da, le molitev jima bo pomag-iti preko vseh težkoč. Zlasti Suthiyani se morala bojevati odločno. Niti domov ne nio . oče pogan jo vabi domov le, da bi strl \ n kar je svetega. In mati ji je svetov»
iP
DO
vse,
neV»r'
nio'1
naj apostazira. Toda mislim, da ni nosti, da bi zavrgla vero, ker dekle veliko in v Bogu bo zmagala.
Na praznik Kristusa Kralja lansko le pa smo imeli v naši mali kapeli veliko vesnost: sedem deklic je bilo krščenih. nekatere sem jaz sama pripravila za sv. ' ^ Da bi res Kristus končno zavladal! smo tako srečni, da moremo pripravljati P^ Gospodu. “Veseli in ponosni, da živimo takem velikem času, veseli in ponosni, smemo živeti za svojo Cerkev v najusodn«^ dobi”, kot pravi tako lepo gospod Sodja.
■

/X/X/\/\/\/\/V/\A\/\*\^\x\X^\^\A\^vrv^vy\x\x\x\x\xvxv^\xvx\xx^vxxxv>x^v/xxvxvx\^\x\>x>xA\y>
*^)đ> ift ftC1
^li je misijonsko delo — delo za reševanje duš ali ne?
Najbolj se začudi človek, ko mu novodobni ■bisijonski znanstveniki zastavijo vprašanje: aH je misijonsko delo delo za duše ali ne. Za kaj drugega, se pa pehajo misijonarji kot za duše? Zaradi duš so zapustili svojo domovino, zaradi duš so si namesto udobja izbrali samo trpljenje, zaradi duš se izčrpa,-vajo tisoči in tisoči, da umirajo prezgodnje smrti. Zakaj potem tako vprašanje?
Prav tu se nam najbolj občutno zamajejo dosedanja tla. A ne bojmo se krivo-verstva, saj smo oprli svoje misli na temeljni nauk Cerkve.
Kako je zdaj: ali je misijonsko delo delo Za duše? Da in ne.
V resnici misijonstvo ni delo za duše. Rekli smo, da je cilj misijonskega poslanstva Cerkve, presajanje Cerkve tja, kjer je še ni. Nič več in nič manj.
Torej spreobračanje duš ni misijonstvu
svojski cilj.
Prav po tem se loči misijonstvo od drugega poslanstva Cerkve, 'od njenega glavnega niija, ki je vprav spreobračanje duš.
Zakaj pa potem misijonarji spreobračajo duše?
Res, tu tiči pravi odgovor. Misijonarji spreobračajo duše, pa še kako se trudijo, da k* jih čimprej in čim več spreobrnili, a to Rm je le sredstvo. Njihova naloga je, da zgrade v poganskih deželah vidno Cerkev.
smo že ugotovili, da mora ta vidna Cerkov obstajati iz vernikov, duhovnikov in redovnikov. Tako so misijonarji prisiljeni spreobračati pogane, da bodo iz spreobr-Rienih kakor iz zlatih kamnov pozidali hišo božjo, sveto Cerkev. Te duše so jim sred-stvo, snov, če smemo tako reči, iz katere se gradi Cerkev v poganskih deželah. Cilj pa ostane še vedno samo ta, da se Cerkev usta-novi in utrdi.	>
Nekaj pa imajo vendarle prav tisti, ki Pravijo, da je misijonstvo delo za duše. Zakaj? če govorimo o svojskem cilju misijon-S*-Va, to je o tistem cilju, ki ga ima pred seboj samo misijonsko delo, potem nimajo Prav. ee pa gledamo kar tako splošno na Poslanstvo Cerkve, ki je v glavnem vodstvo
d» skončam z g. Sodjem: “---------trpljenje
j*1 groza bosta še naš delež, rod za rodom morda še v bolečinah in bo celo v mu-čeništvu služil tej zmagoviti misli, a konec b° zmaga.”
M. DEODATA HOčEVAU O.S.U.
duš k zveličanju, imajo pa deloma prav. Misijonarji namreč vrše misijonsko delo prav zato, da bi se potem, ko bo misijonsko delo dovršeno, reševale in spreobračale duše, da bi se mogle vse poganske duše zveličati. To pa je drugi glavni namen Cerkve, ne pa svojski namen njenega misijonskega dela.
Iz tega pa si moramo dobiti še drugo spoznanje Nekateri misijonarji so res tako mislili, da je misijonsko delo samo spreobračanje duš. In kaj so storili? Namesto, da bi v poganski narod, v tisto omiko in družabno življenje, Cerkev zasajali in utrjevali, so spreobračali posameznike. In kako! Iztrgali so jih iz poganskega okolja, jih po evropsko oblekli, jih učili evropskega jezika, tako da so se domačinom čisto odtujili. In lepega dne je prišlo do tega, da so oni s svojimi verniki postali strah tistega naroda. Pogani so se zbali, da bo s takim delom ves narod uničen.
Ali so delali prav ali ne? Nikakor. Saj bi moral tak misijonar Cerkev prav v tisti narod, v tisto omiko presaditi. On je pa delal čisto nekaj drugega. Reševal je duše in jih zbiral okoli sebe, s tem pa je Cerkev čisto odtujil tistemu narodu, namesto da bi jo bil približal. Saj so danes posamezni poganski narodi že tako silno občutljivi. Ne prenesejo, da bi se jim vsiljevala tuja omika, kakor bi ne prenesli mi, če bi nam hotel vzeti kak kitajski misijonar narodne poseb nosti in nas pokitajčiti. Zato je prišlo ponekod tako daleč, da so veljali misijonarji za sovražnike naroda, za potujčevalce in jim je grozila nevarnost, da jih izženo.
Prav to dejstvo kaže, koliko lahko zagrešimo, če nimamo pravih pojmov, če ne vemo cilja svojemu delu.
Danes Cerkev nujno zahteva, da se kaj takega ne zgodi več.
Pa še nekaj. — Zakaj nam je misijonski cilj dostikrat tako oddaljen? Rekli smo že, da zato, ker mislimo, da bo dosežen šele ob koncu sveta. To mnenje smo pa dobili predvsem zaradi tega, ker smo mislili, da moramo z misijonskim delom spreobrniti ves poganski svet. če je to resnica, da moramo z misijonskim delom spreobrniti vse pogane, potem bo v resnici trajalo do konca sveta.
Samo pomislimo! Poganov z muslimani vred je milijarda in 250 milijonov. Letno se jih spreobrne 500.000. Torej hi bilo treba v primeru, da poganska množica nič več ne naraste, celih 2 5 stoletij, da bo vsa spreobrnjena. V mestu in okraju Tokio je n. pr. 1-5 milijonov prebivalcev in pol, letno s-e jih spreobrne kakih 250 do 300. če pojde tako naprej, bo treba 60.000 let, da bo Tokio katoliški, in to seveda, če. prebivalstvo nič več ne naraste.
Dalje. Vsak dan umrje 80.000 ljudi izven katoliške Cerkve, in to po 2.000 letih krščanstva. Misijonarjev je 22.000; 90% izmed njih je zaposlenih z dušnopastirstvom med spreobrnjenci. In ta mala peščica živi med milijardo 259 milijoni nekristjanov. Mala Belgija, ki ima 8 milijonov prebivalcev, pa ima T5.000 duhovnikov. V naši škofiji je bilo pred vojno za pol milijona ljudi 750 duhovnikov. Stara Japonska ima pa za več kot 70 milijonov ljudi le 420 duhovnikov.
še dalje. — Poganska množica, ne ostaja samo pri tej strašni številki, ampak raste neprimerno hitreje kot število katoličanov. Vsako leto je ne svetu 20 milijonov prirastka, a katoličani pridobe le za, 4 milijone, torej petino vsega. In še od tega pridejo 3 milijoni in pol iz katoliških družin po naravni poti rojstev, medtem ko je pravih spreobrnjenj le pol milijona. Tako se poganska množica od leta do leta veča, in prepad med obojno številko, številom nekatoličanov in katoličanov, je vedno večji. Kdaj bo torej dovršeno misijonsko delo, če moramo spreobrniti vse duše. . . ?
Ne gre za to. Duše bo treba spreobračati do konca, sveta. Saj prav zato je Kristus ustanovil Cerkev. A misijonsko delo ima drug cilj, ne spreobračanje duš. Presaditi mora Cerkev v kraje, kjer je še ni. Ko je to dovršeno, je konec misijonskega dela, pa četudi bodo tam še pogani. Ko bo n. pr. v kitajskem narodu, ki šteje približno 4 00 milijonov ljudi, kakih 80 milijonov ali 100 milijonov katoličanov in hodo po vsej Kitajski organizirane župnije in škofije, bodo imeli svoje domača duhovnike in redovnike in škofe in vse drugo, kar se za Cerkev
zahteva, in bodo s krščansko mislijo prepojili vse družabno in kulturno življenje, bo tam misijonsko delo dovršeno. Cerkev bo ustanovljena, utrjena in bo lahko samostojno živela.
Zdaj bo pa naloga te Cerkve, ki je bila ustanovljena z misijonskim delom, da bo spreobračala duše vseh ostalih 300 milijonov kitajskih poganov. To pa ne bo več misijonsko delo. Kakor moramo mi tu spreobračati moderne pogane, morajo oni tam spre-bračati svoje rojake, stare pogane. Ne eno ne drugo pa ni misijonsko delo.
Ko smo si na jasnem o tem, nam ne bo težko odgovoriti še na naslednja vprašanja. Ko vemo za cilj, vemo tudi za notranji razlog misijonskega dela. Notranji razlag, ki Cerkvi daje pravico in dolžnost misijonariti, je prav ta, da je Cerkev po svojem značaju katoliška, to je taka, da mora biti povsod razširjena. Mi pa smo mnogokrat -slišali, da je razlog misijonskemu delu vsezveličavna božja volja.
Bog hoče vse ljudi zveličati, to stoji v svetem pismu. (1 Tim 2, 4). Zato pošilja misijonarje. Da in ne.
Ravnokar smo rekli, da. ne gre pri misi-jonstvu — če mu iščemo svojski cilj in razlog — za spreobračanje duš. Torej tudi ta volja božja, da se vsi ljudje zveličajo, ni svojski razlog misijonskemu delu. Ta razlog je dan prav vsakemu delu Cerkve. Vse, kar je Kristus storil in kar dela Cerkev, ima ta končni cilj, da se vsi ljudje zveličajo. Vemo pa, da ni vse delo Cerkve misijonsko delo, torej ta razlog ne more kot svojski razlog veljati tudi za misijonsko delo, velja pa, prav tako ali še bolj za dušnopastirsko delo. Pravi, misijonskemu delu svojski razlog, ki velja samo za misijonstvo, je značaj Kristusove Cerkve, da je katoliška. Ker mora biti razširjena in utrjena v vseh narodih in na vseh krajih, zato vodi misijonsko delo.
Ko bo ta cilj dosežen, bo Pa svojski razlog dela Cerkve vsezveličavna volja božja in bo ta novoustanovljena Cerkev spreobračala duše kot smo rekli. Je torej daljni razlog, ne pa bližnji, misiionstvu svojski.
AH JE KRŠČANSKA LJUBEZEN RAZLOG MISIJONSKEMU DELU ALI NE?
Kaj pa ljubezen? Ali je ljubezen razlog misijonskemu delu? Da in ne. Ljubezen vodi vsako dobro delo, torej tudi misijonsko. A po čem naj potem ločimo misijonsko delo od drugega dobrega dela? Po ljubezni ni mogoče ločiti. Torej ne more biti svojski razlog.
Misijonstvo temelji na katolištvu Cerkve. Zato mora biti ljubezen pri misijonstvu naravnana predvsem na katoliško Cerkev. Iz Iju-
^ni d0 Cerkve sodelujemo pri misijonstvu.
■ta treba omeniti še nekaj stvari. ^Dostikrat podpiramo misijon-e iz ljubezni 0 Ubogib poganov. Saj si jih vedno pred-vljamo napol nage in v razcapanih krpah, ge6z hrane, pravega stanovanja itd. Smilijo v. nattl. zato jim z malimi darovi prisko-0 na pomoč. Kaj pa naj zdaj rečemo, če ^ath bo kdo očital, češ: tja daleč pošiljate, * Pomagajte domačim revežem.
Prav ima vsaj v nekem pogledu, če gre
to, da mi
izka:
misijonskem delu samo zujemo usmiljenje poganom in jim gmot-
Ptav
Pomagamo, potem ni razloga, zakaj
niim izkazovali to usmiljenje. Saj ima-
, reveže med seboj; in še kakšne. In Iju-eil> ki je prav urejena, mora najprej podati tistim, ki so bližnji po krvi.
hod6 Ve^' Mnogokrat se sliši ugovor: čemu j lti v misijone in podpirati misijone, saj 6 hotna dosti dela: so duše, ki jih je treba
sPreob
rniti, so reveži, ki jim je treba poma-
sPloh vsakovrstna duhovna in telesna
«ati;
izčr UStai^enja lahko vršite in do kraja lahko Pate svojo ljubezen do Boga in do duš.
da^raV ima ta' človek, če gre samo za to, i^^hazujemo svojo ljubezen do ljudi, jo ^ 0 izkazujemo prav tako tudi pri nas ha r hrugod in najprej smo jo dolžni iz-tni!°.Va^ doma. Torej ne v misijone, proč z 'Ionskim delom!
tai^^r. Saj ne gre za to. Gotovo pri Irt t'10llsk'em delu igra važno vlogo ljubezen mi .eba je, imeti jo v podvojeni meri, kajti vi(ji 0ni so daleč od nas in njih potreb ne sebe010’ ^an lla 112111 vi<iinic> Pot;rebe okoli b62 ' Zato se lahko zgodi, da je naša Iju-jja 11 Premajhna. A gre za nekaj drugega.
rothiki bi nam radi spodbili našo go-tja °st- In lahko bi jo s tem, češ kaj hodiš talat. kar lahko vršiš doma.
•J»
Pike}0 ne drži' Kaiti doma ne moremo t)0 ar vršiti tega, kar se dogaja v misijonih, hubo -e <-!erhev že dograjena, so domači hoti-	domači škofj-e, so cerkve in vse
venr. btle hstanove, tako da je vsakemu Slo-athsU znano) da je sredi nas prava Kri-hča°'a Cerkev in se vsak lahko v njej zve-ba ’ ie le dobne volje! — V misijonih ,.eSa ni. Tam ni Cerkve in kljub najboljši
talji
P0St;
tisoči in milijoni poganov ne morejo
Hg0y hjeni člani, ker je ne poznajo. Zato kra2 0l- nasProtnikov ne drži in zadene v šlo Misijonarji bi ostali doma, če bi har Za lsto stvar, a gre za nekaj drugega, 0er^e trenutno še važnejše. Naj naši ljudje čaa,ev P°Blušajo, pa bodo lahko vsi zveli-je ^PSnni je pa ne morejo poslušati, ker 'h je ne poznajo. In če kaj, se mora
najprej izvršiti ta Kristusov načrt, da bo Cerkev obstajala povsod.
Zato misijonsko delo ne more biti ovrženo s takimi razlogi; ker smo ga postavili na pravi temelj, zato stoji tako trdno, da ga nam ne more spodbiti noben ugovor.
če se komu zdi škoda misijonarjev in moči, mu lahko mirno povemo tole. Ko bo misijonsko delo dovršeno in bo Cerkev povsod zakoreninjena, potem bodo lahko naši misijonarji prišli nazaj in bodo spreobračali poganske Slovence, kakor bodo kitajski duhovniki spreobračali poganske Kitajce. Dokler pa ta cilj ni dosežen, ni mogoče najti nobenega upravičenega razloga, ki bi odvračal misijonarje, da bi ne zapustili domovine, ali vernike, da bi s svojimi molitvami in žrtvami ter gmotnimi sredstvi ne pomagali pri tem tako nujnem in važnem delu.
Franc Sodja CM (‘‘Ljubimo Cerkev”)
BA.I3AGCVA. HIMNA
O Baraga, pred nami hodi z zastavo svojo kakor svit! Slovencem vsem vzor svetel bodi, najlepši grb, najtrši ščit!
O Baraga, znanilec zmag!
Kot včeraj danes srcu drag!
Ostani z nami še naprej in kaži pot nam kot doslej!
Prinesel križ si iz domovine, posvetil z njim poganski rod, zdaj vlada Krist te pokrajine, kjer ti si prvi krčil pot.
O Baraga...
Tvoje ime v čast je deželi, ki pila ti je znoja žar;
Slovenci z njo vred bi želeli postaviti te na oltar!
O Baraga.. .
Ti pijonir svete ljubavi Slovencem bodi varuh nov!
Zanje svoj glas Bogu zastavi, pri Njem izprosi blagoslov!
O Baraga. ..
Sestavili v angleščini in komponirali v Marquettu, prevel Jeremija Kalin
w

V čaotunski bolnici se je zdravila tudi žena francoskega konzula v Kunmingu, ki jo vidimo tu zgoraj s slovensko misijonarko. Na desni strani pa nam kaže slika, kako so v bolnico na konjiču prinesli bolnika. Velikokrat morajo ti reveži romati po cele dneve, preden pridejo do zdravnika in bolnice. Zato se Cerkev po misijonarjih trudi, da bi zgradila čimveč misijonskih bolnic in vanje privabilai čim več krščanskih zdravnikov, ki jih je v zapad-nih deželah na pretek in ki naj bi s svojim požrtvovalnim delovanjem med pogani pričali o ljubezenskem poslanstvu Cerkve.
rentgene deluje
Spoštovani gospod urednik! — Pred nekaj ^ sem Vam pisal iz Kunminga. Sporočil sem Vam 11
vico o nakupu našega Rentgena. Na kratko sem
popisal našo pot do Kunminga in povedal zasi
;krW
nost, kako priti v teli težkih časih nazaj v diao
,tw
^rat in slišati zgodbe o naši poti. Ne morejo se Juditi, da smo tako predrzni. — Lahko bi napisal z naslovom “Zgodovina rentgena”, pa se bom ®jil le na kratke vrstice.
. Va dni po naši vrnitvi me je iznenadilo Vaše Stn°. poslano preko Francije. Že dolgo ni bilo
srečno z vso nakupljeno ropotijo. Sreča je ved»« „ Poslano preko Francije, ze umgo ni on _____________znraist.ila. S s. urednico au..U od vas. Po ovinkih sem shšal, da ste zaceli
nami in nas tudi to pot ni zapustila. S s. prednico ^ našla avto-jeep s prikolico in odšla na pot. l’o 3 d® sva srečno prišla domov.	.
Pot, po kateri sem prvič prihajal v Chaotungi^ sicer zasedena od nacijonalnih, toda na dveh me9 neprehodna, zato sva se odločila iti po poti P ^ Tončvana. Ta pot je gorata, po večini zasedena . komunistov, pa tudi banditov ne manjka. Na ^ jeep sva naložila preko 1000 kg. Na j večji strah imel za občutljive dele rentgena, katerega smo p0^ noma razdrli. Skrbelo me je, kaj bo z občutljivo t® ^ gensko cevjo, ki ne prenese veliko tresenja, čc
razbije, kje naj dobimo drugo? Skrbela me je zas
1#
ka, skrbel transformator. Na avto smo nalepili križe in ime bolnice ter se spustili v nevarno podj®
Rdečih kontrol smo imeli nešteto. Vse je šlo v i . le zadnja, nekaj m" pred ciljem je bila izredno s‘ ,t,
Hoteli so, da vse odpremo. Mislili so, da imamo 01’0 ^
Kaj je rentgen, nihče še nikdar slišal ni od ^ oboroženih učenjakov. Končno so vse pogledali^, se naredili važne, da vse poznajo, in nas sp«-v teritorij nacionalistov.	^
že po 10 minutah vožnje smo prišli do prep® kjer se je odtrgala zjutraj cesta. Delavci, ki 80 j pravljali cesto so rekli, da bomo pod milim . jj morali par dni čakati. To nam nikakor ni bilo smo jih presili za pomoč. Prinesli so par desk, nal® ^ nanje kamna, odsekali skalo in tako za silo nat ^ pot tako široko, da bi šel avto laho čez. Opo*0^ so nas, da to narede na našo odgovornost, da , ne odgovarjajo, če avto zleti v prepad. Vsi smo v pirali deske in avto je srečno prešel.	,
Ponoči smo bili že v bolnišnici. Vsi so spali. ^ je bilo pozno, in niso verjeli, da bi v pozni urf J daljevali potovanje. Prihodnji dan smo takoj zjn	^
začeli z montiranjem aparata. Ko je bil aparat ^ stavljen, smo zagnali električni motor. Skoraj ^ pan sem stal pred aparatom, da ga preizkus saj sem bil prepričan, da se je po strašni cesti kvarila rentgenska cev. S strahom sem gumb. Ne morete si misliti, s kakšnim veseljem 5 ^ hitel vsem povedat, da je vse v redu in da rentgri* sveti.
? c'io za naš rentgen. Kakšno veselje in tolažba je e in za nas vse Vaše pismo, si ne morete misliti, j. .6 iz Kunminga sem pisal o skrbeh, v katere sem radi nakupa rentgena. Jaz sem bil tisti zloči-„ C ’ ki je sestre silil v posojilo, in zato čutim od-^v°rnost. Ko so se sestre odločile, da ga kupijo, J11 Povdaril: Toda za bolnico, ne za mene; če ga ^>te kupiti meni na ljubo, potem ga ne kupujmo I ^ekoč sem Vam opisal moje pojmovanje službe .^jonskega zdravnika. Povedal sem Vam, da sem v misijone stvaren — ne sanjač. Biti je treba. ^ in preračunljiv, spoprijazniti se z dejanskim %^fajem. K° prideš v nov delokrog, ga je treba <J/n° opazovati in se mu prilagoditi, če kaj ne deš v redu ali zadovoljivo, boš lahko spremnU in ^dii
p ' P° svoje — toda previdno, v potrpljenju, ne „ ^iro. Meni se je v dobrem letu posrečilo mnogo kot sem upal — saj smo z novim rentgenom za-11 "ajvečjo rano tej lepi ustanovi, kateri le še 0 manjka. Imamo lepo urejeno operacijsko dvo-m>v laboratorij in sedaj še rentgen. Tudi še ^ ne bom rekel:	dovolj je, počivajmo; tega
K^ik nikdar storiti ne sme. So me že vprašali, p, Pn sedaj na vrsto pride?
, denarnih težavah oz. v dolgovih smo. Vi ste na v> Prošnjo začeli akcijo za Rentgenski sklad. Pra-’ da lepo napreduje, in omenjate posamezne pri-p^- Predobro poznam okoliščine med vami, saj sem tpp. Sv°ji koži preizkusil življenje begunca in novo-^Uenca. poznam skrbi in težave naših ljudi. 0(1 Sfta^ar ne vzemite daru. če ni prostovoljen in od čpj, Od nikogar ne vzemite, če bi radi tega moral MČ .tUfU le malo pomanjkanja. Od nikogar ne vze-jlj ’ že ga skrbi, da bo rentgen kupoval komunistom, sstj, kupili aparat za bolnišnico. Nad Kino je
Sedaj z naglico urejujemo rentgenski odd^j pripravljamo tenmico za razvijanje slik, itd. ^
smo poslali telegram v Kunming g. dir.	j
»	.	.	___ „»„lili rwn
nfl nevihta. Te ni kriv kitajski narod. Kmalu se žp ,?Jlvesa potegnila preko vse Kine, narod pa bo trpel kot danes trpi in pomoči potreboval še Vi)0J k°t včeraj. Katoliška Cerkev ima že lepo šte-01^,.pripadnikov, ki bodo morali živeti v novem Ali naj jih v nesreči na cedilu pusti, ali naj gpp neha živeti zanje? Naj se zgodi karkoli, rent-Pij. ko lahko služil samo bolnikom in ne oblast-Ali j® bolnik kriv nesreče, ki pride nad Pij. * Sam tozadevno nisem imel niti enega po-
da je vse v redu. Vsi so vse dni molili za našo s,e( pot, v čaotungu pa g. monsignor maševal v ta n»1® Sedaj nas oblegajo ljudje iz mestai, ki hočejo 'l

Ppj prav tako ne naše vrle sestre, posebno pa Kerec, ki je vse storil, da smo dobili po-0! Bolnišnica je bila zidana z velikimi žrtvami
Obe dve spodnji sliki sta posneti v Kun iningu, kjer so naši misijonarji nabavili rentgen za bolnico v Čaotungu. Slika levo nam kaže na značilnih kitajskih ‘‘kočijah . ki so vanje vpreženi — ljudje, ne konji, in ki so na Daljnem Vzhodu splošno v rabi, v ospredju s. prednico Konstantino, zadaj pa prodajalca rentgena. Vračata, se od podpisa pogodbe, kjer je s. prednica rentgen plačala — z izposojenim denarjem. . . Dr. Janeža ni na sliki, kakor ga sploh na malokateri najdemo, kajti on je namreč tisti znameniti fotograf, ki vse te slike posname. Slika tu spodaj pa kaže, kako nesejo stojalo rentgena.
Dobro utrjena 'starodavna misijonska postaja v Tavanze, ki so jo pred kratkim obiskali
naši čaotunški misijonarji
to je res, toda še bolj važna je kvaliteta bolnišnice, ne pa metri zidovja, ki je samo za oči. Zidovja tudi na Kitajskem ne manjka, 'bolnišnic pa ni in še premnogi brez pomoči umirajo, če so naši misijonarji zgradili bolnišnico, potem je njih dolžnost, da tudi skrbe za kakovost svoje ustanove. Kot zdravnik te 'bolnišnice čutim odgovornost za ujen napredek, pa ne samo kot zdravnik, ampak tudi kot sorojak misijonarjev, ki so jo zgradili. Daves tu vsak Kitajec ve, da smo Slovenci, in se mi zdi, da zahteva tako vodilo pri našem delu ne samo naša misijonska dolžnost, temveč tudi narodni ponos, ki naj ne ostane 1» pri besedah, praznih demagoških besedah, ampak naj se pokaže tudi v dejanju, v dejstvih, že danes tu vsakdo ve, da so Slovenci gradili bolnišnico, in kdorkoli se bo kdaj v njej zdravil ali bo delal, bo zvedel resnico: Slovenci so bolnišnico zgradili!
Ko sem hodil po svetu, sem povsod videl, kako raznim ustanovam dežuje pomoč iz domovine! Vam je ta pomoč onemogočena, čeprav je tam na tisoče tistih, ki bi velikodušno priskočili na pomoč! Dobro poznam številne naše izseljence po svetu — novo-naseljence skoraj vse — in dobro vem, da je med njimi mnogo za misijone navdušenih src! Ker vem, kakšni so, sem se obrnil na Vas s prošnjo za akcijo in sem prepričan, da bo uspela. Upanje me ni varalo. Mislim, da ne Vi ne kdo drugi ne bo dvomil v poštene namene te akcije! Zase ne hotno nikdar prosili! Ko sva bila s sr. prednico v Kunmingu, si ves čas kljub obilici trgovin in slaščic nisva miti enkrat privoščila enega bonbončka ali
priboljška! Kaje bomo lačni, če bo treba, samo da bomo uspešno lahko nadaljevali 7, delom! Poročila iz rdečih delov so povsod enaka. Da se delati, toda denarne težave!!!
Naj se že danes lepo v imenu nas vseh zahvalim za začeto akcijo Vam in vsem, ki so slišali glas ter se odzvali. Prosim Vas tole! Kadar boste akcijo zaključili, mi sporočite imena vseh darovalcev, ker bomo v rentgenski oddelek obesili seznani tistih, ki so bolnišnici aparat kupili. Ta teden bo mons. Kerec blagoslovil novi aparat. Vsako leto ta dan bomo imeli za naše dobrotnike sv. mašo v naši cerkvi. Bog jim povrni!
Bdeči se približujejo naglo. Smo mirni! Morda bomo Božič še normalno preživeli-Pravite, da se nekateri zanimajo, kaj boni napravil v primeru rdeče zasedbe. . . Vaše mnenje je v skladu z mojim in bom tako storil kot Vi tolmačite. Ko sem odhajal, sem dobro vedel, kam odhajam!!! Morda bo meni kot civilistu lažje kaj storiti v korist stvari. Bomo videli, kaj bo čas prinesel.
Prosim Vas, zahvalite se v ‘‘Katoliških misijonih” gospodu župniku Demšarju v Avstriji; mnogo skrbi za nas in nam je že večkrat poslal kirurške igle, več novih medicinskih knjig in drugo! Tudi Francki Šuštaršič iz Kanade se zahvalim za poslane igle! I.epa hvala vikarici sr. Amabilis iz Franclje za mnoge potrebne in koristne stvari! Prav tako še mnogim drugim neimenovanim! Vsem teni in vsem Slovencem: Srečno novo leto!
čaotung, 26. XI. 1949.
DR. JANEŽ
'“hui Claudelova umetnost je edinstvena II !’'('n prav zato, ker jo zna ta veliki kato-* gigant peresa ven in ven odevati z ino-
£očn0
veličastnim plaščem univerzalnosti. V
I Pa se tudi že kar očitno izkazuje bistvo j(^oi'ši'e"a umetnika: živeti kot katoličan, po v 111 te besede, z vesoljno zemljo. Pred prvo j°Jn° ga je pot zanesla v Kino. Ni šel misi-jj^'it tja; bil je francoski diplomat. Bral spm oni dan, da je v prostih urah bogato ■- koval misijonarje vseh narodnosti in se a,,|.ial v poslanstvo njih dela. Nekaj me-' menda je bil tam.
‘ alenkost. . . Ena izmed mnogih, ki gredo ^	0- Skoraj ni vredno govoriti o njih. Kaj
sv ^ ^“aul Claudel in kaj to, da je mimo ''ga diplomatskega posla v Peipingu še . ^'sijoHarj®™ zahajal v obisk! Nič, res, f)) !lV	t>i ne bil prav Claudel, ki je v
1^.111" prijatelju Jean Jacques Riviereju iz sip V '>ariz zaklical:
^ P živim rumeno!”
___ "a.iboljšem smislu. Hoče reči: s Kitajci
1)0 kitajsko.
je skoraj trideset let nosil v žepu ki jo je nazval “Partage de Midi — ^ Peldneva”. Bore malo jih je bilo, ki so In • ' zanj°. Bani so jo uprizorili v Parizu, lih» tista znana pariška zavedna masonska ,<lrna kritika, ki nikoli ni opustila trennt
'la bi
ne bila jedka do vsega, kar je
w 0’ katoliško še posebe, stisnila rep med jj. . 'u samo zajecljala kot otrok pred bo-Prj 1111 drevescem: “Claudelova umetnost je 5^1 S1°jih šestdesetih letih bolj sveža in bolj (jaa,l0St,,a kot vse, kar nam ie dal do zdaj! 'n je čarovnik! Claudel preseneča! ...” ^Pet ena tako mimogrede. ž6 es’ tako bi bilo, da bi Claudel ne zaklical nJ*6« Prvo vojno iz Kine: ‘‘Tu živim ru-
"eva”
"isüt,
in pa da bi svojega “Zloma Pol-* vsemi tremi dejanji ne postavil, po-
e> prav v — Kino!. . .
eksotike? Za privlačnost? Bogme, ^ Tunetnik ni tako poceni! vo	univerzalnosti pač! Zaradi odgo-
lf) sti <Jo svojega umetniškega poslanstva, 'la ^ v bistvu nekaj univerzalnega. Ker ve k0tu. °,e izPeti to, kar v njem je, samo iz 'H] t. ^ e,'ta na kontinent, od oceana na ocean, bj V(> ' n<‘Va v poldne, ker je vse v njem dan era ne pozna, ker mu sonce nikoli ne Slo«. 'P so mu zvezde samo obstret božje .P' ^“a še zato morda, ker čuti Boga nič v Franciji kot v Kini, res, morda tam, srečuje milijone, ki nevedni tavajo in
po Njem hrepene, še bolj, kot pa v onemoglo popačeni Evropi, kjer se človek od Njega odvrača ali pa Ga celo bije v obraz. Svojemu dramskemu junaku — Mesa ga imenuje — da najti Buč prav v Shang-ha-ju.
* * *
Tole in takšno mi hodi v misel, ko prebiram že skoraj leto dni Janeževa pisma. Ne da bi Janeža s Claudelom primerjal. Dvakrat neumno bi to bilo, saj ni naš doktor ne pesnik, ne diplomat. Neka podobnost pa je vendarle med njima. Podobnost v njuni katoliški širini, univerzalnosti.
Ali ni gnala našega Janeža prav katoliška univerzalnost, ki je univerzalnost ljubezni, v Kino, kakor je prav ista gnala velikega božjega pevca Claudela, da je na Kitajskem “živel rumeno”, da je junaka svoje drame postavil v Kino?!
Janež je v Kini več kot mimogrede. Bogastva si tam s svojim “mesarskim poslom” — (brez zamere, ampak tako je svojo zdravniško obrt sam nazval, ko naju je argentinska ladja vodila čez ekvator; kateri so bili z nama, naj potrdijo!) — prav gotovo ne bo nabral. Prej revščino, da ne pomislim na vse drugo neugodno, kar razbiram med vrsticami njegovih pisem.
Dobro se spominjam tiste ekvatorske noči, ko sva z Janežem slonela ob boku belega “Buenos Airesa”. Teden dni ali kaj, odkar smo se v jesenski megli odtrgali od umazane Genove. Janež se nikoli ni postavljal s kakšnim astronomskim znanjem. Pa sem tisto noč spoznal, da je na nebu skoraj doma. če bi mi iz svoje zdravniške vede pravil ne vem kaj vse, ne poslušal bi ga tako verno, kot sem strmel v njegovo zvezdno povest. Sredi oceana, na zibajoči se ladji so zvezde res nekaj čudovitega. Zdi se, da se pripogibajo, da toneju v morju, pa se spet dvigajo in plavajo nazaj na firmament. Pa ne mislite, da je bilo to kakšno romantično sanjarjenje! Presneto malo romantike, iti takole s culo iz Evrope kot številka v Argentino, kjer boš menda spet lahko človek, če boš hotel. . . Ne vem, katero ozvezdje je že bilo, ki ga je iskal, pa ne našel.
"Vidiš, ker smo čez ekvator! Teh zvezd ne poznam več...”
Ob tistem, da smo čez ekvator, sem v njegovem glasu zaznal nekaj kot bolečino, kot grenko spoznanje. Ne verjamem, da se mu je stožilo po domu. Saj če je človek nekaj let že proč, kot smo vsi takrat bili, ga prav na redke čase objame mehkoba domotožja. Misli že, misli, na dom, ampak brez solza, po moško, bolj razumsko kot s srcem. Nekaj drugega je bilo, kar je utripalo v njegovi besedi.
‘‘Ja, fant moj, Evropa je za nami. Druge zvezde nam zdaj kažejo pot. . .
Vse do zdaj sem poznal Janeža kot veselega človeka, včasih za spoznanje pikro vbad-Ijivega. Tale težka resnost njegova zdajle pa mi je odkrila v njem vse več kot zgolj rojaka, prijatelja s pota čez morje, zdravnika, ki so ga vsi radi imeli.
“Se vam toži po Evropi, doktor?”
Pogledal me je, potem pa se je obrnil, se naslonil čez ograjo in dolgo, ne da bi odgovoril, gledal v belo grebenasto peno, ki jo je lizal ladijski bok. čez čas je skoraj dahnil, kot da ne ve več, kako še vedno slonim ob njem:
“Evropa je bolna. Težko zdravniku, ki bi jo zdravil. Mislim, da ga še ni. Mene tam prav res nič več ne veseli. Zato sem jo usekal iz Koroške v Rim brž, ko se je dalo. Ni mi žal. človeku se slednjič zagabi, kar tam gleda. Vse je samo denar, vse samo dobiček, še kolajno ti bodo dali, če boš znal brata spretno opehariti. Ljubezni ni . . To je strup, ki žre kot rak. če hočeš pošteno delati, pravijo, da si goljuf; če goljufaš, te imajo za poštenjaka. Mene so držali za norca, če sem nagnal žensko, ki me je prišla prosit, naj bi ji splavil, nazaj v barako. . .”
Kar v neko sveto ihto so vrele besede iz njega.
“Kaj sem zato študiral za zdravnika, da bi ubijal?. . .”
In ni rekel nobene več.
Vedel sem že dokaj prej, da ga vleče v Kino. V Rimu že, tisto jesensko popoldne, ko sva s ploščadi misijonske hiše na Pom-peo Magno gledala v zlato rožni križ na šentpeterski kupoli, smo se menili o tem. Potem je nekako kar utihnilo. V tisti prašni sopari na Saavedri, kjer smo v prvih mesecih našega argentinskega življenja gradili lične bajtice, sam Bog vedi za koga, mi je nekoč zaupal, da so strašne težave z vizumi. No, pa je tudi to minilo, in resnično žal mi je, da mi niso povedali, kdaj bo odšel. Rad bi mu stisnil roko ob odhodu.
Ko sem takole mislil sam pri sebi, kaj ga je zaprav gnalo tja na vzhod, med milijonske Kitajce, sem se spomnil na tisto ekvatorsko noč pod oceanskimi zvezdami, na njegove tožne, pa tako strahotno resnične besede o bolni Evropi. In če sem umoval naprej, kaj bi mu ta pot utegnila koristiti, sem spoznal, da k bogastvu in slavi in zemski sreči prav zares, da ne!
“Ljubezni ni... ” mi je dejal na brodil.
Kot zdravnik je to čutil bolj trdno od naš. In je šel, sem sklenil sam pri sebi, ker je v Kitajcu spoznal brata, ker je živel iz
evangelija, ker je živel in hoče živeti —' [ ljubezni, iz katoliške vesoljne ljubezni, se v svoji iznajdljivosti hoče razdajati Vl> tam, kjer je najbolj manjka.	(
Claudel da svojemu junaku v “Zlomu dneva” živeti, doživeti Luč in umreti presij ves od nje — v Kini.
Kaj pravite, nam bo Janež napisal 151 dramo o Kitajski?
Mislim, da ne. Ni nagnjen k pijači poe*iJ in dramatike.
Pa vendar — upam si trditi in zap'-— tudi naš Janež piše visoko dramo, kat« dejanje se prav tako, kot v Claudelovi, 0 vija v Kini. Dramo prvega slovenskega 1 ’ sijonskega zdravnika, kjer je sam hkr pesnik, režiser in prvi igralec. Le s to '' liko od Claudela, da ne da svojemu jun1* šele doživeti rojstvo Luči v Shang-haju, 1,1 ^ več je sam tisti, ki od Luči gnan prii,ilS‘. kot tisoči drugih neimenovanih junakov, “ prav v Shang-hai, ko zapušča brod.
Mi Slovenci smo strašno ponosni na junake. Na vso žalost pa se nevadno sCi
uma*r
pa
ki so se že
minjamo samo tistih, onstran. Pozabljamo, da jih je živih vse P01’,, med nami, ki jih ali ne znamo, ali pa noč6’1 videti, če pa jih že vidimo, jim prav iz bolnega strahu, da bi naša glorija ne D na škodi, junaštva ne priznamo.	^
Pa so drugi, večji in silnejši narodi, dajejo hrupno hvalo že navadnemu rekot v boksu, ki svoje avtomobilske dirkače v zvezde, in ki dan na dan po cele str v časopisju in revijah posvečajo razporoJ** filmskih zvezd.	^
Kaj ko bi enkrat jenjali vsaj mi z ^ (
danostjo v tuje žive junake, pa bi r
ujš'
svojih vrstah poiskali nekatere takšne ** j, kejše kalibre, o katerih bi bilo vredno, ^ bi se jih vsaj od časa do časa spomnili, v‘., s peresom po naših časopisih, če že drnfS®^ ne. Kak boren “homenaje”, kak bežen de adhesion”, če ne več. Ali bodo moral* .j vedno samo “Katoliški misijoni” trobeu* o njih.	ji
Zdi se mi, da bi se tudi v teh st''11 p utegnila pokazati naša zrelost in kultura! ^ me kar boli, če takole, kadar pogovor n»*1 na naše Janeže, Kereer, Poderžaje, Kop11^ Wolbanke, Jerebe in drugi deset in deset, ^ vedno tolikrat čujem ven in ven ist**, naravnost dolgočasno zabavljanje:	,(j
“Kaj jih ni škoda? Kaj	bi	ne mogli ^
z nami in za svoje rojake delati? Zdaj 60 za narod izgubljeni...”	„tf,
Ali bom moral res Janežu samemu vet) ko mi je nekoč dejal:	t
‘‘Kranjci res ne vemo, kaj hočemo. • ■ MIKLAVŽ TKPOTbL
t
P*'
, y<>\
»sij»’
pis»1' ater i, ci
i <
ir»1' , r»f' n«*p ni»’
n»»11
pl'
svrf
<
Jv»*1
^l»1'
ser»1’
>
til’
i,{i
ird»
y
t»1'1
si i i»
i/
n'
if-'
9Ć»
K
'žf
ti'1
P'
eV'
^isijonarji, svetovni popotniki, raziskovalci
šir e^a SOR*asno trdijo, da vsa ljudstva po
^ eni svetu vsaj v neko višje Bitje verujejo,
feinu tudi na viden način izkazujejo zu-
t(. Ie češčenje. Torej je versko čustvo člo-
a nekaj splošnega, nekaj človeku narav-
* Ka-> torej čudnega, če srečamo ljudi
očninH verskimi čustvi tudi tam v Afriki,
„r^iji ali Notranji Kitajski, kjer so ljudje Povejj
'‘"Hrjj
n' še sami pogani! Očividno se pa misi-
in drugi očividci čudijo zunanjemu
>iu 0
l!l sem se znašel tudi jaz, ko nie je Pre-l0st konec 1. 1947 kot bogoslovca pripe-
verskega čustva in nizkemu pojmo-
Set) i Višji sili pri ljudeh, ki jih še ogrinja
. t'a poganstva. In v takšnem poganskem "Kol j
'■'d n' ljula
y|i v južnozapadno kitajsko provinco ^ nap, l{es jei (]a sulpic. semenišče v Kun-(glavno mesto Yunnana), kamor sem ['o J'1*'0 ‘Ini po prihodu vstopil, nima prav nič '"riškega na sebi, ampak je nasprotno prav ^il t'!l° katoliško semenišče, vendar pa mi je v času bivanja v tem semenišču dana ki1. Priložnost, se vsaj nekoliko seznaniti s ■lskim jioganskim svetom. Red v seme-
hamreč predpisuje semeniščnikom vsako
'dšču
sPr °	sprehod v bližnjo okolico, že prvi
,||| l0,l s kitajskimi bogoslovci mi je nu-t„i 'eIiko zanimivega o prevladujoči veri ajšnjega prebivalstva t. j. o budizmu.
Hist.?ake smo usmerili v bližnje gore k bu-ižv > CIV',n pagodam. V četrt ure smo bili že V ’besta in našim očem se je odprla pro-,,l;l favan z značilnimi rižnimi polji. Nisem So '^’1' menil za zvedave kitajske obraze, ki lokajoč nas na poti, zlasti mene kot be-r'c»g°^,a radovedno ogledovali. Mene je nam-druga radovednost: ogledati si eno lCe.nitW budističnih pagod v okolici .''''riga. svoje zanimanje za stvar' sem z smm bogoslovcem že kar na poti izražal 'l,,.	vprašanji. Med drugim sem tudi
če je mogoče, da mi že zdaj oddaleč )c(l	kako pagodo. Malo sem bil začuden,
,o„mi. e<len od bogoslovcev odgovori, da pa-vilo ^etu<^ stoje na gorah, ni mogoče prej na licu mesta, ker so skrite med Pk*.' 'e,ri v gorskih globelih. V tem oziru torej prav malo sličijo našim slovenskim c)^	ki stoje na vrh gričev in holmov,
«er,, * Je videti daleč naokrog. Zares, naj kijjjSe tako bistro motril v bližnje gole hribe, k^j ei' biseru mogel opaziti kake stavbe ali «kji^’^obnega. Re tu in tam so enoličnost 'botiil redko posejani šopi dreves, jen je torej, vse ob svojem času!” S
tem geslom v mislih sem pogumno nadaljeval pot z dobrodušnimi Kitajci. Kmalu smo prišli do podnožja gora. Dobri dve uri smo sd nato potili po kamnitih gorskih stezah, medtem malo počivali ter se ozirali na izgubljajoče se mesto Kunming. Slednjič smo zavili v neko gorsko kotanjo, zaraslo s košatimi evkaliptusi in vitkimi cipresami, še par vzponov in stali smo v senci starodavnih dreves (spomnil sem se na veličastne lipe pred slovenskimi cerkvami) pred veliko pol marmornato in pol leseno budistično pagodo. Najprej sem občudoval velikanski umetno izdelan vhod, nad katerim je stalo zapisarro ime pagode (“Tretja nebesa”) z velikimi kitajskimi zlatimi črkami. Pri vstopu v preddvor nas je pozdravil velik lesen kip Bude. Bil je prav takšen, kakršnega sem včasih v domovini gledal naslikanega: debela glava s širokimi smejočimi se usti in velikanski trebuh med razkrečenimi nogami. Nisem se dolgo zadrževal pri tem “stricu”, ker me je radovednost gnala v notranjost pagode, še predno sem vstopil v mračno notranjost, sem že začutil značilni vonj kitajskega kadila, kar mi je dalo vedeti, da verni budisti ravno zdaj zažigajo svojemu Budi. Pri vstopu v Budino “svetišče” sem res opazil dve Kitajki, ki sta z obema rokama držali prižgane kadilne paličice ter se globoko priklanjale velikanskemu pozlačenemu kipu Bude. Obstal sem ter strme motril njih ceremonije. Pogled mi je nato ušel na pozlačen Budov kip. Bil je to naravnost pošastna pojava: pogled strašno divji, nasmeh satanski, v rokah korobač, pred njim na oltarju prižganih nebroj kadilnih paličic, nad glavo pa svetiljka na olje, kot pri nas večna lučka pred Najsvetejšim. No, sem si mislil, pred to pošastjo verni budisti pač lahko molijo in se priklanjajo, saj jih mora k temu že sam strah priganjati. Množica okroglih slamnatih klečal-nikov, razpostavljenih vse naokrog, je dokazovala, da ima ta Budove kip mnogo častilcev. To še ni vse. Ko sem se po nekaj minutah privadil temačni notranjosti te pagode, sem bil kar nekoliko iznenaden, videč krog in krog trojne galerije kipov iz gline ali lesa, predstavljajoč Kitajce v vseh mogočih in nemogočih držah, z vsemi mogočimi obrazi. Eni nasmejani, razigrani, odločni, s smelim zrenjem, drugi jokajoči, grozeči, s satanskim pogledom itd. Dalje postave: velike, srednje, majhne; debeluhi, suhci, plešasti in z dolgimi lasmi, vsi pa prav pisano pobarvani, škoda, da nisem imel fotografskega aparata. Tokrat
sem vsekakor nekaj novega videl. Vprašal sem seveda bogoslovce, kaj naj vse to pomeni. Takoj so mi postregli z odgovori: Ti kipi predstavljajo okoliščine posmrtnega življenja in stanje slehernega človega na drugem svetu, kakor uči budizem. Debeli trebuhi in smejoči se obrazi pomenijo posmrtno srečo pravičnih, mršavi in cmerikavi Pa enostransko prokletstvo. Zares konkretne postave, in za yunanske Kitajce prav primerne in dostopne, saj ti ljudje na splošno težko pridejo do kakih odmišljenih pojmov, podobno kot Judje v stari zavezi. V mislih sem se prav čudil neverjetno bujni domišljiji budistov in kako more človeška pamet priti do takšne mere nesmiselnih tvorb. Precej časa smo si ogledovali to “kiparsko razstavo”, zraven pa se o tem in onem na tiho pomenkovali. Ves ta čas pa so prihajali v pagodo verni budisti, zažigali kadilo ter se vsakemu kipu posebej globoko priklanjali. Bolj ko je bil malik strašen na pogled, tem globokejši so bili pokloni.
O, da bi ti ljudje vse to izražanje spoštovanja in vdanosti Budi, “izkazovali pravemu Bogu!” če bo božja volja, kako težka, pa vendar lepa naloga me v nekaj letih čaka na Kitajskem. V teh in podobnih mislih sem sledil bogoslovcem, ki so se malikov že nagledali in zavili v stranski predel pagode. Podobno kot v srednjem delu nam je tudi
tukaj najprej vzbudil pozornost velik V°' zlačen malik. Ta pa je bil obdan z velikiI,1, steklenimi stenami, in bil tako zavarova®' da bi poželjivost po zlatu obiskovalcen! ^ napravila “dolgih prstov”. Po mnenju moj'*1 sopotnikov je ta malik največja dragoceno8 v daljni okolici Kunminga. Noč in dan $ eden od tukajšnjih boncev straži. Budisti sf torej dobro zavedajo, da je božanstvu trd'9 izročiti najboljše. Zanimale so me pa t111*' vzdolž sten razobešene podobe na papirus11 Vsaka je predstavljala kak presunljiv pri*°f iz posmrtne sodbe ali mučenja hudobnih ^ zavrženih ljudi. Bili so prizori, katerih zmožna le bujna budistična fantazija. Zg0*' pojem budistov o posmrtnem življenju je vse kakor podoben krščanskemu, le da si vse 10 preveč otročje in konkretno predstavljajo.
Tako sta nam minili kar dve uri v t£l1’ budističnem vzdušju. Dovolj za en dan! ^ pustili smo pagodo ter se umaknili v pros^ naravo med nizko grmičevje. Tam smo P° spravili s seboj prinešeno okrepčilo, se m^ razgledali in razvedrili. Nato pa je vsak v roke rožni venec ali ‘‘Parvum officiU111 B. M. V.” Tako smo tega dne tudi mi P0 vzpodbudnih zgledih vernih budistov v godi in ob brnenju budističnega gonga tl!> dostojno čast našemu pravemu Bogu.
ANDREJ JERMAN C'1
DVE DISMi IZ CENE AEDIE*
B’ebu, 4. marca 1949.
Tu v Irebu sem od vsega osebja te postaje edino še jaz ostal. Oba očeta misijonarja sta namreč tudi odšla na dopust v Evropo, zadnji pred dvema tednoma. Ker je ta poslednji tudi vojaški kurat v tukajšnjem vojaškem taborišču, je pod vojaško komando in je moral nastopiti svoj dopust (po enajstih letih) v od poveljstva določenem času, brez ozira na potrebe misijonske postaje. Pričakujemo, da se v aprilu vrne prvi misijonar iz Evrope, ker v tem času njegov dopust poteče. Zaenkrat je tu en misijonar iz Beleba, pozneje bo tega nadomestil nek mlad misijonar iz Bikora in morda tudi naš monsignor, ki je pa že tako preobremenjen. So pač težave, če ni dovolj delavcev. Sicer nam letos obetajo precejšen dotok novih misijonarjev. Konec lanskega leta smo imeli namreč kanonično vizitacijo, ki jo je pri nas in pri naših usmiljenkah izvršil preč. g. Genoud, ravnatelj usmiljenk belgijske province. Prepričal se je, da je sedanje število misijonarjev^ kakor tudi sester za uspešno misijonsko delo res nezadostno.
VISOKI OBISK
G. Genoud je prispel sem v Irebu 6. mi1*11 lega decembra in sicer v našem motorm čolnu iz Bukolele. Enajst ur take vožnje ■ razmeroma mnogo za potnika, ki ni vajen (l1 kajšnjega podnebja. Slovesen sprejem, ki ^ je bil deležen naš odličen gost na tukajš11, misijonski postaji, mu je bil v povračilo težave prestane vožnje. Dve pirogi, okinčani zelenjem, in v vsaki dvanajsterica praznih’ opravljenih veslačev, z zastavicami na koh vesel, v taktu pesmi veslajoč sta šli en Ih*0 meter daleč motornemu čolnu naproti. so to gojenci misijonske šole. Pirogi sta sp1’6 jeli medse motorni čoln in se tako pevajoč 1,1 vzklikajoč bližali misijonski postaji. jonska postaja stoji prav blizu vode, ki * na tem mestu tudi dovolj široka, da je h*0 torni čoln mogel, po vnaprej danih navodi*’*1 zarisati velik vprašaj na vodi, preden je t6111 vprašanju postavil na obrežju piko s ^l>>' da je pristal. Tako je prihajajoči gost imel *e pogled s čolna na misijonsko postajo in množico, ki ga je tam pričakovala. Bili so
b
z,)i'ani vsi šolarji naše šole z domačim uči-teljstvom ter tudi deklice, ki so jili pripeljale Usniiljenke. Ivo so utihnili zvoki dobrodošlice in je bilo tudi pozdravljanja konec, smo se Vs‘ podali v stopu po dovolj širokih potih Preko misijona v cerkev, kjer so pevci-šolarji tj*oj zasedli svoja mesta na koru in med kratkim opravilom v zahvalo odlično zapeli P°d vodstvom sestre prednice umetni Magni-Med tem se je zvečerilo in g. Genoud P1 stopil na prvi kratki obisk k sestram mi-s* jonarkam.
KRščEVANJE
menda ne uživajo posebno mnogo, ker jih ni skrb, da bi si vzgojili primernega sadnega drevja. Okrog misijonskih postaj pa je tudi težko kaj gor spraviti, ker šolska mladina ničesar ne pusti dozoreti. Z bananami je dobro, ker nikoli ne dozorijo na mestu. V danem času jih je namreč treba “vkletiti”, to je odrezati grozd, ki vsebuje po več stotin banan, če je dobro razvit, ter ga obesiti n. pr. v shrambo za jedila, kjer prvotno popolnoma zelene banane začenjajo po nekaj dneh polagoma rumeneti in postanejo dobre za uživanje.
liste dni je g. vizltator imel tudi priliko rščevati. Bližal se je namreč že sklep šolskega leta in dvajset učencev naše šole je bilo ov°lj pripravljenih na sv. krst. Z očetom Misijonarjem sta krstila vsak polovico. Se-Se<k'1 je bil to za našega gosta izreden dogo-f>P- Ko je te novokrščence po končanem °Pravilu v cerkvi o. misijonar v svoji pisarni ^Pisoval v krstno knjigo in jim nato delil i.Mlobice ter vsakemu tudi po en rožni venec, h' S 'izitator te srečne in pod črno kožo ta P Vse bele duše, s svojim filmskim apara. 111 "streljal”, da jih za spomin in misijonsko Mo paga n do ponese v domovino.
'a naši osrednji postaji v Bikom je bilo ?. božiču 180 svetih krstov. V tem času je . S. Genoud tudi že tam in je bila njegova Moč pri krščevanju zelo dobrodošla. Na tej M-sijonski postaji imajo letos 350 šolarjev šolskem središču” pa, ki spada tudi pod Ko»'o in o katerem sem vam že nekoč po-jQCa^ je letos vpisanih 250 učencev. Misi-v M,l‘, kateremu je poverjena skrb za tam-Jsnje gole, mora torej nadzirati in delati k*'* Vzgoji 000 črnih paglavcev, katerih ne-eri v zadnjih razredih so včasih že dorasli Leniči, godni za ženitev.
šole
KAJ JEDO NAŠI ŠOLARJI?
' avadno je večina gojencev misijonske
tudi v internatu, to je, da so nastanjeni
Pri Misijonski postaji in se v času šolanja v Pfavljajo na sv. krst. Za vse te stotine ^ ho lačnih ust je pa tudi treba preskrbeti ? n° sproti dovolj hrane, kar ni najlažja ko < Va v vzdrževanju misijonske šole. Po v hčaneni pouku, tik pred poldnevom, je 'lob ^an 'Ml'trv “sikwanga”, to je nekaj po-M^a kranjskim žgancem. Vendar so ti ^Sanci” bolj trdi in tehta posamezen okoli ^ 'Ma kilograma. To je glavna hrana naših ok '■K' sPl0l'- Za tem pridejo ribe, sveže in 'irj, ne oziroma posušene. Riž zelo papri-da 0 Popravljen s palmovim oljeni, tako ,e ves rdeč, je praznična hrana. Sadja
POTOVANJE
Kot navadno, smo v januarju imeli v Bikom letne duhovne vaje za en del osebja naše prefekture.
Dan po duhovnih vajah je br. Marcel moral v Coquilhatville, 5 kilometrov severno od ekvatorja, da si oskrbi zdravniške papirje, potrebne za pot v Evropo, kamor je odšel na zaslužen oddih, s katerega pa se kmalu vrne. Jaz sem pa bil povabljen, da grem z bratom Andrejem in očetom Julijem v nasprotno smer, na njih postajo Bokongo, 50 kilometrov v notranjost, med Pigmejce. Pridružil se nam je še pravkar v Lukolelo došli mlad misijonar. Bili smo torej štirje, ki smo se na nek način vkrcali na “avto” očeta Julija. Treba je videti to vozilo, ker z opisovanjem bi mu gotovo krivico storil. Menda je to nekdanji Ford, morda še iz prejšnjega stoletja. Bil je nekoč štirisedežen, jaz in brat Andrej sva pa sedela ali bolj prav čepela na vsem. kar je bilo treba v Bikom naložiti. Vedeti je treba, da smo imeli tudi streho nad — hrbti. S precejšnjim hruščem je le šlo nekam naprej. Mislim, da bi bila taka vožnja po evropskih ali ameriških velemestih zelo uspešna misijonska propaganda, škoda, da nismo bili fil-mani. Ko smo prišli v področje slonov, smo-šele čutili, kaj se pravi. Sloni namreč puščajo “prstne odtise” v obliki precejšnjih jam, koder se prikažejo. Tako smo tudi z našim avtom morali preko teh odtisov. Treba je bilo od časa od časa postati in br. Andrej je vselej ob talci priliki spretno našel pot na trda tla, da se prepriča, če imamo še vsa štiri kolesa pod seboj. Vozili smo se skozi mnogo vasi, ker je tukaj dežela precej obljudena. Ljudje že poznajo glas o. misijonarja odnosno ropot njegovega avta, zato nas je nadebudna gola mladež vselej pričakovala ob straneh ceste in ne redko jih je bilo treba poditi, ker so se obešali ob straneh ali zadaj na vozilo. Vendar smo brez hujšega vendar prišli na cilj — na misijonsko postajo v pragozdu med Pigmejci-
VES EU E IN ŽALOST V MISIJONARJEVI DRUŽINI
Irebu, na god vseh svetnikov 1949
Zadnjikrat sem Vam pisal v februarju ali marcu enkrat. Dolga in neopravičljiva zamuda. . . Sporočil sem Vam takrat, da je brat Marcel odšel na dopust v Evropo. Okoli Velike noči je bil približno dva meseca v Trstu pri domačih ter se preko Pariza vrnil v Belgijo. Kakor je z letalom odšel iz Konga, tako se je tudi vrnil in 11. oktobra srečno pristal na letališču v Ueopoldvillu. štiri dni nato je že bil na svojem novem mestu v prefekturi, to je v Yumbi-ju, kjer ga čaka zidanje. Misijon Vumbi postane skoro samostojna misijonska postaja, nima pa še trajnih zgradb. Marcelova naloga bo torej, da kot že skušen stavbenik, vajen tukajšnjih razmer, pozida potrebna misijonska poslopja iz trajnega ma-terijala.
V	naši domači družini smo doživeli nenadno izgubo, ko je ljubi Bog poklical k sebi našo sestro, šolsko sestro Justo. Umrla je v tržaški mestni bolnišnici 24. avgusta. Bila je operirana 17. ponoči. Par dni je kazalo, da se bo izvlekla, kot se je večkrat preje. Pozneje se je obrnilo na slabše, tako da je po tihem, mirno prenašanem trpljenju izdihnila. Priporočam jo v molitev.
Pri nas gre misijonsko delo svojo normalno pot, ker ima naša postaja sedaj stalno osebje. Konec preteklega julija smo sprejeli med se novodošlega misijonarja. Pred dobrim mesecem se je pa vrnil s svojega dopusta eden prejšnjih tukajšnjih misijonarjev. Prefektura je dobila letos še drugega mladega misijonarja, ki je nameščen v Yumbi-ju. Ker se je pa žal moral eden vrniti v Evropo, naše število nikakor še ni polno. Za vedno obilnejše delo bi bilo treba vedno novih misijonskih moči. Tukaj moremo, hvala Bogu, vsaj še mirno delovati.
V	tem zgornjem delu prefekture je naš monsignor prefekt v preteklem maju in juniju birmoval; pri nas je bilo 18 birmancev. Novorojenim katoliških staršev se radi reda in če ni sile, deli sv. krst vsako nedeljo v naši cerkvi. V tukajšnji bolnišnici za domačine je tudi porodnišnica, zato skoro ni nedelje brez krščevanja. šolarji-katehumeni bodo pa o Božiču prišli na vrsto.
PRAZNIKI V MISIJONIH
Tu je navada, da se misijonska nedelja praznuje obenem s praznikom Kristusa Kralja. Ker je skoro potem god Vseh svetnikov in spomin vernih duš, so naši zamorci povabljeni, tudi oni iz oddaljenega zaledja, da prejmejo sv. zakramente. Tako se zbere pre-
cej ljudi za praznik Kristusa Kralja, zlasti še ker je v neposredni bližini misijona veliko vojaško taborišče, kjer z vojaki živijo tudi njih družine. Predstojnik našega misijona je obenem tudi vojaški kaplan za to zamorsko vojašnico, kjer ima v resnici veliko dela. Vojaki prihajajo sem iz vseh delov Konga in so zelo različnih plemen, jezikov in verstev. Največ je seveda še poganov, precej je tudi protestantov med njimi. Misijonar se predvsem najprej zanima za katoličane in kate-humene, kateri so Se začeli učiti katekizma v domačem misijonu. Vojak-katehist ima zanje reden pouk na misijonu. Včasih ostanejo tu dovolj časa, da so izprašani in krščeni.
Na praznik Kristusa Kralja je pri slovesni sv. maši streglo deset vojakov-katoličanov. Sploh se služba božja pri nas zelo lepo opravlja, morda lepše, kot v marsikateri podeželski župniji v Evropi. Imamo zlasti lepo petje po zaslugi sestre predstojnice treh usmiljenk, ki delujejo na misijonu. To nedeljo smo imeli tudi celodnevno češčenje Najsvetejšega, ki je poteklo zelo lepo v veliko zadoščenje vsem. S slovesnim večernim blagoslovom je bil zaključen dan obilnih molitev za različne namene in pereče potrebe doma in drugod, ki jih je nakazoval sproti misijonar. Povdaril je zlasti, da je čas urediti enkrat toliko neurejenih zakonov med njimi. Zakonsko življenje, skrajno zamotana stvar teh ljudi.
BR. KAREL KERŠEVAN C. M.
PREBEDI TE
Mnogi misijonarji v svojih pismih prosijo, da bi jim dobili kakega dobrotnika, ki bi jim plačal in naročil slovenski tisk. Zato je konzorcij “Duhovnega življenja” odobril za misijonarje, ki bi radi dobivali “Duh. življenje”, izredno ceno — 15 pesov letno, hoteč s tem misijonskim prijateljem omogočiti da pripravijo vsem slovenskim misijonarjem ta veliki užitek, mesečno dobiti dl strani ‘‘Duhovnega življenja”, ki misijonarjem ne predstavlja samo vezi z rojaki in domovino, ampak tudi po “Katoliških misijonih” medsebojno misijonsko vez, posebno l,fl jim nudi z bogato duhovno vsebino oporo ih poživitev njih lastnega osebnega duhovnega življenja ter vzpodbudo v njih apostolatu-— Kdor od bralcev teh vrstic torej hoče ih more za mal denar narediti temu ali onemu slovenskemu misijonarju veliko dobroto, nai vplača na naši upravi \ ta namen znesek 15.— pesov in bo zagotovil enemu slovenskemu misijonarju 80(> strani “Duhovnega življenja”.
ob štiristoletnici rojstva
JaKoba petelina-gallusa
Vreriproti'. ki sv°jil1 velikih mož ne slavi, jih •üor K.n!! Ta tako resnična ugotovitev nam bij^^ “iti vedno veliko svarilo, naj ne poza-tt^bn' ^stih, ki so s svojim velikim in po-imea,lm delom v preteklosti slovenskemu Utira,.' mal° znanemu in malo omenjanemu, Pozai.! Pota med kulturni svet. Dokler teh ne iw!11010, dokler
ob njihovih likih in nji-doitfp1 ,Usbvarjalnem g’eniju skušamo rasti, dobrot 'Z .n;iihovih zakladnic črpamo lepoto, ■ostaij °' ljubezen in vero, toliko časa bomo Vsfciji, Zvesti vsemu, kar je svojsko našega, ^ Pozitivnemu slovenskemu.
?r6gj,.da smo v tem pogledu doslej nekoliko Veliko .^Corda nekoliko! Saj smo v šolah. ?	vedno slišimo in beremo
. a voditeljih-škofih, o oblikovalcih na-0 Pesnikib, pisateljih, politikih in n ».aia voditeljih. Toda zelo malo ali nič

;stoi,
?kših
glasbenih ustvarjalcih. Res jih v
^biJyk nazaj nismo imeli, vsaj takih ne, itbeli i ?Vetu kaj več pomenili, a -onega smo dagj '. ki ga svet morda bolj pozna, kot mi, Priželi.12 našega rodu izšel. Odkrito moramo ^đ’eli ’ da j® nialo Slovencev, ki bi kaj več da j6 Povedati o Gallusu-Petelinu kot to. Slo J5.'1 skladatelj, pač pa jih je dosti, ki *>išatj ^110 Pr**-rdili, da o njem ni bilo dosti kiiltor kkdar smo omenjali kjerkoli naše Otelili yelikane. Pa pozna našega Gallusa-Svbt. ^ več kot tri stoletja ves kulturni biegov s ni deloval med Slovenci in tudi ni v6nsko0 glasbeno ustvarjanje specifično slo-b^-farj' a hH je Prvi Slovenec — glasbeni bojavj] ec’ ki se je s svojim delom opazno P0vSoi v kulturnem svetu in to delo uživa nedeljena priznanja.
<»0 j0 torej, da se letos, ko praznujemo
J let j l'urej> aa se	^
klen njegovega rojstva, malo več spo-dsti, j..z njim in z njegovim delom, ne samo JdtVarj*. Se z Slnsbeno-ustva.rjalno zgodovino »T.a bo J0’ anipak vsi, ki čutimo slovensko, t UagVr?k na^ človek vedel, kdo in kaj je lUd’ nipP6telln in da bo vedno s ponosom t 0 So ??Y° ime inaenoval, če bo našteval, '■bili, d kili naši kulturni velikani. Prav je ?več.a a Prav “Duhovno življenje” temu po-Jlt>5uPnOSebno pozornost, saj je bil Gallus Jac 0 cerkveni, duhovni skladatelj.
Us Händl Gallus, dictus Carniolus Ü6 j® j .sredujcnio njegovo ime povsod — kravj p na Kranjskem ieta 1550. Njegovi opcije Prvo,:ni priimek je Petelin; doba in katerem je živel, sta mu to ime i 0 °hr •*tl Pdallnila v Händl Gallus, žal z te (in^n^ene nobene rojstne matične knjige v 6klo • ’ ki ki nesporno dokazale njegovo YeŠa r izpričale točen dan in kraj njego--i ®l>atHJSuVa' ^se ko je doslej le rezultat j*eJstva jki pa so postala neizpodbitna spričo *ökaZat-' a nasProtnega doslej nihče ni mogel , Tako sklepanje j-e tudi njegovo l’iki sfNa stari, še ohranjeni Gallusovi WallUs n- Pr- zapisano: Jacobus Händl bbtiQ l^TwJ' kus Carniolus, aetatis suae XL, * ' -— J. H. -G., imenovan Kranjec, v
40. letu starosti, leta 1590. Torej je bil rojen leta 1550. Da je bil rojen na Slovenskem, pa izpričuje pristavek k njegovemu imenu “dictus Carniolus”. V tej dobi so z imenom ‘‘Kranjec” označevali Slovence, ime “Slovenec” v tej dobi še ni bilo v rabi. Kot dokaz navajam Trubarja, ki Slovence imenuje “Ker-sczenike tiga Crainskega jesiga”.
O Petelinovem življenju vemo le malo, a vsaj to malo naj bi poznali vsi, ki s ponosom lahko kažemo na tega našega rojaka, ki “sodi v vrsto največjih in vodilnih skladateljev” (Dr. Mantuani), sodobnikov velikega Palestrine, 'Da j-e bil velik in znan skladatelj, dokazuje med drugim tudi dejstvo, da so ga, ne vedoč za njegovo poreklo, označevali do zadnjih časov kot ‘‘nemškega Pa-lestrino”, kajti njegova kakovostna visoka vokalno-glasbena tvornost se .ie povsem razlila v zapadno kulturo. Zadnja leta pa. je že povsod v glasben o-zgodovinski znanosti prevladalo prepričanje, da je Gallus po rodu Slovenec, in le nacionalno zagrizeni in v svoje “kulturno poslanstvo” zaverovani Lahi še trmasto vztrajajo v trditvah, da je bil Gallus njihov, če bi ga mi Slovenci znali in mogli dovolj visoko dvigniti na svojem praporu, verjetno ne bi bilo tako.
Sporen pa je še vedno kraj njegovega rojstva. Eni trde, da je bil rojen v Ribnici, drugi — katerih dokazovanja so verjetnejša — -—pa pravijo, da je bil rojen v šentviški gori pri Idriji, odkoder pa, se je rodbina pozneje preselila v Ribnico. Mnenje, da je po rodu Idrijčan, podkrepljuje predvsem dejstvo, da je Gallus “prvi zanesel na nemška tla takrat moderni beneški glasbeni slog” (V. Ukmar v "Novih zborih”). Idrija je bila namreč posredovalka med Benečijo in Dunajem.
Njegovo življenja je potekalo najprej po
raznih samostanih, kjer se je skor0 gotovo šolal, 1. 157 pa ga srečamo kot pevca dvorne kapele na Dunaju. (Tradicije zbora te kapele še danes nadaljuje znani zbor dunajskih slavčkov — “Wiener Sängerknaben”). Leta 1580 je nastopal mesto kapelnika škofa Pawlow-skega v Olomucu, od 1. 1585 dalje pa se je naselil v ^ragi, kjer je vodil zbor v cerkvi sv. Janeza na Bregu vse do svoje smrti leta 1591.	j
življenjska pot mu je bila torej kratko odmerjena, vendar šteje njegovo delo čez 500 vokalno-glasbenih ustvaritev. Na višku svojega ustvarjalnega dela je tik pred smrtjo se osebno nadzoroval tisk svojih največjih del.
Gallus je izrazit vokalni skladatelj. Vse njegove skladbe so komponirane za pevske zbore, od 2 do 24 glasne, so vseskozi cerkvenega značaja ter jih odlikuje mojstrska dovršenost v izpeljavi Njegova, tehnika kontrapunkta je ena najdovršenejših ter se odlikuje zlasti po tem, da za harmonične linije (tkiva) ne jemlje le poedinega glasu, temveč kar celo večglasno tvorbo. Gallus pa je tudi iznajdljiv homofonik ter med njegovimi deli v tem pogledu skoro gotovo prednjači skoro vsem znani madrigal “Ecce quomodo moritur iustus” — Glejte, kako umira pravični. Posebna Gallusova znač Inost je tudi tehnika tkzv. večzborja (cori spezzati), ki je nastala v Beneč'ji in jo je Gallus prvi zanesel na sever. Bistvo te tehnike je v tem, da deli zbor na več sestavnih delov, ki se potem menjaje 1 uporabljajo ali posanrč ali pa v raznih vezah. Primer take skladbe je ‘‘Haec dies” (izvajal Gallus v letošnji božični oddaji v radio Municipal). Vse Gallusove
skladbe odlikuje sočnost, čudovita, včas ^ naravnost drzna modulacija, samoniklost iskanju motivov ter globoka občutenost. 1 zadnja pride zlasti do izraza v nekaterih “ lih kot so n. pr. Lamentacije, Ubi Plato, ( j ter noster, Impetum inimicorum, Media vl in morte sumus itd., od katerih upamo ns®, sikatero slišati, ko bo SPZ “Gallus” pripra’ koncert v proslavo obletnice rojstva.
Omenil sem že, da šteje Gallusova zapuš^j na več kot 500 del. Izšla so v raznih zbirka1“ od katerih največja je “Opus musicum” (l5.J do 90), ki obsega v 4 knjigah 474 razo’ duhovnih zborovskih skladb za različno s J vilo glasov. Znana je tudi zbirka maš “SeP tiones quaedam missae” in madrigalov 1 moniae morales”. Mnogo Gallusovih del 3e . letih pred drugo svetovno vojno in tik ^ začetku te izdala ljubljanska Glasbena ^ tiča. — Značilnost Gallusa je tudi, da Je svoja dela uporabljal izključno latins tekste.
To je v glavnih potezah Gallusovo življe11^ in ustvarjanje, življenjepis je skromen, meglo zavit, dela pa. veliko govore o sv0 gospodarju Postavil si je z njimi spornen1 j trdnejši od brona, in v nesmrtnih delih v svetu še stoletja po svoji telesni smrti. v njegovo delo govori o njegovi “izredni P1 y bitnosti, resnobi in človeški veličini” . Ukmar). Naj bi obletnica njegovega rojst , ki jo v tem Svetem letu 1950 obhajamo, j šla neopažena mimo nas. Ob moči in veHT njegovega, duhovnega ustvarjanja iščimo k pila za svojo duhovno rast.
---jUS''
MOL/ttl/ SV. FRANČIŠKA ASIŠKEGA ZA MIR
«
GOSPOD, STORI ME ZA ORODJE TVOJEGA MIRU:
KJER JE SOVRAŠTVO, NAJ SEJEM — LJUBEZEN,
KJER KRIVICA — OPROŠČENJE,
KJER DVOM — VERO,
KJER SENCE — LUČ IN KJER ŽALOST — VESELJE!
O BOŽANSKI MOJSTER:
NAJ NE IŠČEM, KAKO BI BIL POTOLAŽEN, TEMVEČ, KAKO NAJ TOLAŽIM!
NAJ NE IŠČEM, KAKO BI BIL RAZUMLJEN, TEMVEČ KAKO NAJ RAZUMEVAM! NAJ NE IŠČEM, KAKO BI BIL LJUBLJEN, TEMVEČ KAKO NAJ LJUBIM,
KAJTI —- DAJEMO NAJ, KAKOR PREJEMAMO,
ODPUŠČAJMO NAJ, KAKOR NAM TI ODPUŠČAŠ,
IN UMIRAJOČ V TEBI SE ROJEVAMO ZA VEČNO ŽIVLJENJE!
(JEREMIJA KALIN)
~§zIq. na iokfem, gkuntu
KAJ
Y mesecu februarju bo v argentinskem San Luisu posvečen v mašnika Ljubljančan Janez Ogrin. V novembru preteklega leta pa sta bila posvečena v čile ju slovenska salezijanca Tone 'Gril in Bogdan Metlika, ki smo o njiju slovesnosti pisali že v zadnji številki, dočim v tej na drugem mestu prinašamo njune slike. — Vsem tem slovenskim no-vomašnikom in nam, ki se z njimi v Gospodu radujemo, v topel spomin na nove maše, kakor smo jih nekoč obhajali doma. objavljamo sledečo črtico.
Jjal ej}lar se je sam v sebi na tihem poslav-da Sp sina- 'Do zadnjega je na tihem upal, Oi0r oiorebiti le obrne, zdaj ve, da se ne iz*, *eč. “Naj bo, Bog ž-e ve, zakaj!’’, se je jj c®h udal.
tj *0r smreke močne, visoke fante je imel tre^ v Srunt. že ga je skrbelo, kako bo vsem tfegai ^skrbel dovolj dobre grunte, da njega ta 0^r^a ne bo sram stopiti potem k njim ^va j *Slj' ■'3a j® Dog poskrbel za to. Starejša i!6,Vzela vojska, najmlajši pa je že zlezel štajg0 ®olo. Ni hotel popustiti, mati mu je *llapCe0,:’ strani. Tako je gospodaril sam s pa P1 in deklo in dvema hčerama, tjggo- 6 ®in — edina veja, ki bi še pognala Dtosii ro^. šel v bogoslovje. Branil mu je,
'Sa je; trd je ostal na zunaj, na zno-%goSv° Pa iz srca kihale krvave solze. Na l)0(j0 grunt bo prišel tujec — drugo kri vi<lp2 re<lile njegove njive in travniki. Na *4aj i86 i® udal, upal pa je še do zadnjega;
T0^6 Sotovo. . . “Bog že ve, zakaj-----------”
i’tsve.xaz. i® delal zadnje duhovne vaje pred prav teaiem. Mati je bila vsa srečna, sestri naao’ °^eiu 3® še vedno trpkost le-4oala-a obrazu. Vse živo je bilo v vasi. Na podu vsak večer že 14 dni veselo '"Tako ^Sa dekleta iz vasi so pletla vence. Su ,, pjora biti, da bo vse v vencih in ze-?a sitet sem za Pesmlj° se je vrstila, smeh ^tci „_01.U- Kot dolge zelene kače so ležaii
Oj Deh.
Jfr?e cerkve sem v vas že stoji' cel V6aei,otn ev in že jih postavljajo. Večer za V Pozn ^nžejo fantje svojo moč in veselje ^aänj,0 noč. Saj je eden izmed njih novo-®°atav]i .sem na sredi vasi šele zaključi to ''lega, ^anle- Prav pred hišo postavijo zad-, Jeg’a?alvišjega, z veliko zastavo, bojj ^iar opazuje večer za večerom, še se /S. bjem veselje in žalost, ponos in po-^ Pravi' krePk° roko in besedo ukazuje in ®°beij doma. Hiša mora biti na novo * "ajdf'iv’ Vse Počedeno, pot do hiše posuta ti ^ ,.e!šim peskom.
a 0 1p zlutraj gc le opravil v črno -— n D?niPj črno obleko kot jo je nosil na T^Vl L aan- Z njim so stopili praznično Muhn^Pi iz hiše
PbB- ‘u iz hiše vsi drugi * -aP° v stolnico.
na pot v
I)
V.1'leQi11 Tvrsta jih je stala pred glavnim <j,-' ”®galar je poiskal svojega Tomaža, "tu ,3led se mu j® zdel- Na obrazu a	Vendar bral vso srečo novomaš-
ipi' ko iSrca- Spremljal je vse škofove obre-ni a šk°t poljubil sina, mu je zdrknila j1 r6f; d sklenjene žuljave dlani. “Zdaj
tip ^ati boi’- škofu in P°gu sem ga. dal, Bog p botp r.OŽ;la naj mi povrneta s tem, da tega Preveč težko nosil.”
Popoldne so ga sprejeli pred farno cerkvijo. Kar dihalo in žarelo je veselje, sreča in ponos iz vseh. Jegalar je stopil za sinom v cerkev, prvič je prejel njegov blagoslov, žalost se mu je začela tajati, v trdo grčasto srce je začelo prihajati do sedaj neznano veselje, neznan ponos. “Več moj sin ni mogel postati, več za moj grunt ni mogel storiti. Ce bi stoletja moj rod živel in garal samo za to uro, da je rodil duhovnika, je svojo dolžnost častno dovršil.” Iz oči so mu tekle solze notranjega miru v nepoznanem ganotju —- —
še so ga sprejemali, še bolj prisrčno doma pred hišo. Fantje, njegovi vrstniki, so mu prijahali naproti do vaške meje, dekleta, kot razcvetele rože v narodnih nošah — vse se je drenjalo okrog njega, vse ga pozdravljalo —-ni bil več Jegalarjev, postal je dragulj cele vasi, cele fare.
Samo ob večerih sta lahko posedela skupaj Jegalar in njegov fant. Cele dneve se je vozil okrog sosedov in sorodnikov in vabil na novo mašo — zvečer sta pa prenekaterikrat obsedela sama,. “Poglej fant,” se mu je oče odkril do dna kot zrelemu možu, ‘‘do zadnjega sem prevzeten gruntar mislil samo na Jegalarjev rod in grunt, čigar zadnja korenina si ti, zato sem bil čemeren in žalosten. Vendar sem Bogu uklonil svojo voljo. V nedeljo, ko si prvič žegen dajal, mi je vse prešlo, zdaj sem vesel, zdaj sem ponosen na to, da si, kar si —” Vlažno se je zabliskalo v očesu Jega-larjevem, pa tudi v Tomaževem; “Bog lonaj, oča, za te besede, nikoli vam jih ne bom pozabil —”
že od jutra naprej je ves čas pritrkavalo tisto nedeljo. Pred župniščem je bila glava pri glavi. Nekako ob pol desetih sta stopila v sobo k Tomažu oče in mati. Tomaž je zdrknil s solznimi očmi na kolena, da sta ga blagoslovila za novo pot. Mehka je bila materina roka kot njena želja, ki jo je nosila dolga leta in je sedaj uresničena.
Jegalar je s tresočo se roko naredil križ na sinovo čelo, usta in prsi, potem pa so stopili v vežo, da, ga napravijo. Sestra mu je pred vrati dala križ na pot v njegovo življenje, križ, ki bo vsak dan večji, vsak dan težji, ki ga bo pa nosil podprt od roke — svojega Gospoda, za katerega se j-e vsemu odrekel.
Kolikrat je Jegalar slišal nepozabljivo pesem; Novimašnik bod’ pozdravljen — Danes jo j'e razumel, danes ga je pretresla,, s ponosom navdala, še sam je pritisnil s tresočim glasom in pomagal vsem, ki so peli svojemu faranu, svojemu vaščanu, svojemu vrstniku, sosedu, prijatelju in on svojemu sinu ■—- ■—-
Ta njegov sin je prvič povzdignil hostijo — vsemogočnega Boga. Bog ga je izbral —
A
zato se veseli vsa fara, vas, zakaj se ne bi iz cele duše tudi on, ki je njegov oče. . .
Prenekatero pohvalo so izrekli na, pojedini razni govorniki za novomašnika, hišo, mater in očeta, prenekatero pesem zapeli, preden se je slavlje končalo, nihče pa se ni upal omeniti Jegalarjeve bolečine — izumrlega rodu, ker so vsi mislili, da ga še vedno boli. Le on in fant sta vedela, da ne.
šele pozno v večer sta sedla v oddaljen kot Jegalar in stari gospod župnik. ‘‘Danes boš peljal, Jegalar, poln, zvrhan voz same hvale domov. Meni se pa zdi, da te moram zato pohvaliti, ker si se tako trdno in korajžno držal. Dolga leta že vem in čutim, kaj te boli, in danes sem mislil, da te bo bolelo najbolj. Jegalar, danes si pokazal, kakšen mož si; za moža sem te imel, danes si v mojih očeh še dvakrat toliko vreden. Ne boj se, Bog ti bo v hčerah vse povrnil, kar
si mu v sinu dal.’” Stisnil mu je roko---------
"Gospod župnik, je Jegalar ginjeno rekel, ‘‘Bog lonaj za te besede, pa so že nepotrebne. Bolečina, je že zaceljena. Zdi se mi kakor v
vojski dobljena huda rana, ki se zaraste; jo človek čuti včasih, preden se vreme spfe' : meni, drugače mu je pa še samo v čast i ponos. Bogu sem sina dal, On mi je pa raD0 zacelil, da več ne boli.”
“Bog s teboj, Jegalar, če že danes Pr®Y vidiš, kako boš šele tedaj, ko boš imel moj* leta! Verjemi, da vsako leto človeka bob bliža nebu in trga od zemlje, če je člove* j pravi — če ne, pa je obratno — in to je človeka največja nesreča in žalost. Nam* dvema je prihranjena, tvojemu sinu. bo P* to največji križ v njegovi službi, kolikor v1' dijo moje slabe oči. Ljudje gredo vedno dali ; od Boga, vedno globlje v zemljo in svol čast —”
“Daj, da še enkrat rečem lahko noč tvojeII11, sinu in svatom, star sem, moram počiva1, lahko noč, Jegalar.”
Svatje so se razšli. Jegalar je peljal sih* | novomašnika domov, da preživi na rodnerj j gruntu še nekaj tednov in se potem loči I njega in zaživi za božji grunt---------

GENEVIERE DUHAMEL^
‘‘Danes sem šel pa po stari cesti,” je dejal oče Petač, ko je sedel za mizo k večerji. “Kalvarija bi bila pa res že potrebna popravila.”
Mati, ki je imela opravka s štirimi otroki, ni odvrnJa ničesar, toda najmlajši, Jakec, je brž dvignil glavo;
“Tudi jaz sem jo videl zadnjič, ko smo šli iz našega otroškega zavetišča tam na sprehod in trgali rože ter jih polagali pred dobrega Jezusa. Videli smo, kako je kamenje v... v..., no, kako se reče tistemu, očka, ki drži križ?”
‘‘Menda misli podstavek.”
“Da, podstavek. Res, vse kamenje v podstavku je že omajano.”
Ko je mati razdelila juho po šestih krožnikih, se je lahko vmešala v pogovor še ona.
“Saj ta naša Kalvarija še ni tako stara, še prav dobro pomnim, ko so jo postavljali. Bila sem stara nekako toliko kot Jakec, kakih sedem ali osem let. Imeli smo sveti misijon in postavili so jo v spomin nanj. Vsi so hod li tedaj še po cesti; toda, pozneje, ko so zgradili novo, ja ostala čisto zapuščena. Da, prav dobro še pomnim. . . Dvanajst mož je tedaj neslo križ na ramah,”
“Dvanajst!” je vzkliknil Tonček. “Ali je tako težak, mama?”
“Da, zelo težak. Zdi se mi pa, da podstavka tedaj niso zgradili dovolj trdno, ker se je že tako hitro razmajal.”
“Zakaj ga pa ne popravijo?”
“Bilo bi precej drago. Včasih je bil naš trg bogat, toda sedaj je mnogo hiš propadlo, drugod imajo mnogo otrok.”
‘fKot pri nas, mama!”
“Da, kot pri nas,’ in mati se je zadovoljno ozrla po rdečih licih svojih sinov in hčera.
“Toda paziti moramo vendarle, da pri takem občinskem odboru, kakršnega imamo danes, ne pridemo slednjič še ob Kalvarijo,” je pripomnil oče.
‘^Kako to? Po kakšni pravici?” s» je čudila mati.
“Eh, ženske ne razumete postav!... škodovano Kalvarijo bi lahko popravili, to“ če bi se podrla, bi morali dobiti posebno voljenje za postavitev. In, draga moja, saiP veš, kako se je zadnjih pet in dvajset ™ vse spremenilo, župan bi takega dovoljeDJ nikoli ne dal gospodu župniku.”	0
žena je prikimala. Poznala je strasti1 protiversko razpoloženje občinskega odbor* “Govoril bom z gospodom župnikom,” ^ pristavil mož. ‘‘Naj priredi v cerkvi darovabrj za popravilo Kalvarije ali pa zbirko ro6,» ljudmi. Pisal naj bi morda tudi škofu.
Mati je zmajalo z glavo, kajti vedela > da j'e tudi škofija jako revna in preobložen s potrebami.	j,
Nato je nanesel pogovor na druge stvafj Toda mali Jakec se je zamislil. Tako, dra* križ, pred katerim je tolikokrat pekle*.j pred katerim je tolikokrat polagal rože, ^ ob stari cesti je obsojen. Oče je dejal 1* in on se nikoli ne zmoti...
Po večerji je legal ves zaskrbljen in * njalo se mu je, da se je rušila celo sama c -e kev, kamen za kamnom, medtem ko si e gospod župan zasmehljivo mel roke. Od sain
groze se je prebudil. Zunaj je ležala še teih noč in hud veter se je zaganjal v oknice.
Bil*
noc in iiuu veiei sc je aasaujai v	-
je v dnevih pomladanskih neviht in vihaLn
Le s težavo je Jakec vnovič zadremal.
tod»
Zjutraj se je veter nekoliko polegel, - ,e crež je še vedno lil kot iz škafa. Mati., oblekla svoj drobiž in mu dala zajtrk. Ro®

ULUtJlLlčt ÖVUJ i. ua 111 mui
kici še nista hodili v šolo in Tonček, na-|Srg. rejši, je ostal tudi dama; bil je nekaj P1 hlajen.
“Jakec moj!” je dejala mati, “saj si f velik fant. Nimam časa, da hi te spremila^ šolo; pripraviti moram še ot)kla'deii a{t Tončka, a Micka — tako je bilo ime dom dekli — ima danes žehto.
šola je stala komaj deset minut od
pet*'
Žb 'k in Jakec je sam prav dobro poznal trg. SatJe®^rat je tako naneslo, da je moral oditi Po najbližji poti v šolo.
.0(la ko je prišel deček danes na cesto, 2v Je. nekako obotavljal. Ura na cerkvenem °Setn U’ ki Je ®e v’edno stal- kazala šele
p^ezgoaen sem,” si je dejal Jakec. “Sto-n0c iahk° še do stare ceste, da vidim, če varijg ?,ji	ni preveč poškodoval Kal-
— storjeno. Pogledal je hitro še Pote .nazab čs Sa morda ne vidijo od doma, sw01 ie pa izginil v eno izmed malih stran-0 PWc, ki so vodile na polje. . .
* * *■
se	se je že poldne, toda Petačeva mati
•Piri ,Zairian ozirala po svojem sinčku Vzne-je jo je vsaka malenkost, tako da se ^atie 6l? mož večkrat norčeval iz nje; toda DUte naraščalo njeno razburjenje od mi-klic , ^° minute, vendar si ni upala oditi S{en. moža. Tedaj je zazvonilo angelovo če-.,Je in skočila j'e pokonci, bij^mne!. . . Ali je morda zaprt? To bi Sreča?rVie' Ali se mu PriPetila kaka ne-Pris,.1 Toda pozna ga ves trg. Gotovo bi nam Vena' Povedat, celo če. . . Joj! Moj Bog, kje vuar hodi!”
''An*^0 -i6 p^P51 oCe Petač.
danes ne bomo jedli?” je vprašal ■'fane volje.
"Pri’ ^a^ca še vedno ni!”
Pfly aVa reč! Moj Bog, kaj pa vendar misliš? ‘Prejvji, si Pač majhen potep. Morda Je kakega sošolca, pa se je malo za,-PPboc,1'. T'eruj mi, da ga ne bo odnesel v '■D '
Prag a£i, lepo te prosim, stopi v šolo in po-if.1, ^Jaj je odšel...” kot rwSe oče vrnil. je bil prav tako bled 'Jav 0va žena-
®°T6daiCa ^n®3 sploh ni bilo v šolo,” je ln fl na kratko in z zamolklim glasom. »Ost . hi nekoliko prikril svojo razburje-iAJgj' j® Pristavil: “Najbrž-e se je šel danes -.^Potepat ali kaj!”
kait0® g°vori vendar tako! Sam dobro veš kaj *ai^az’ <ia hi naš Jakec nikoli ne storil •aj" tat8a' In zakaj naj bi bil tudi izostal, »e jg^0 rad hodi v šolo. In ravno za'danes Se PH celo prav dobro naučil vse. Moralo Todaoš°diti kaj drugega.” trsSe a ko je opazila, da se tudi mož ves
kiritj0«! strahu za otroka, ga je skušala po-
* ’
iu zayrda Pa ni nič hudega. . . Bog je dober uPajva v njegovo previdnost.”
S pomočjo nekaterih sosedov so ga za-čeli brž iskati, toda nobeden njegovih sošolcev ni vedel povedati o njem ničesar.
‘‘Treba bi bilo pogledati še po polju,” so menili nekateri ‘‘Ali ne tabore neki tuji sejmarji zunaj trga, tam onkraj stare ceste?”
Mati je vsa drhtela in skoro omedlela, ko so odhiteli nekateri proti drevju ob stari cesti.
Nenadoma so zaslišali otroški glas, ki je slabotno klical:
“Očka!. . . Mamica! . . . (Pomagajte. . . ”
Klic je prihajal od križišča, kjer je stala Kalvarija.
* * #
Vihar je bil zadnjo noč dokončno omajal križ, toda zadrževalo ga je še vejevje okoli stoječih dreves, da se ni zrušil popolnoma Vsak nov sunek vetra bi ga vrgel po tleh. toda za sedaj mu je majhna opora še poma gala, da ni padel.
In že od jutra je med dežjem in vetrom opiral mali Jakec svoj hrbet ob močno nagnjeni steber križa ter ga podpiral z vso svojo silo. Tako je ihteče pripovedoval svojim staršem, ki so nežno objemali svojega malega najdenčka, medtem ko so možje, ki so prihiteli z očetom Petačem, postavljali nazaj Kalvarijo
“Naš mali! Naš dragi!” sta ponavljala ganjena roditelja in stiskala že popolnoma onemoglega otroka k sebi. “Ali nisi pomislil, da bi te križ lahko zmečkal, če bi padel?”
“O, ne!” je odvrnil deček. “Vedel sem prav dobro, da mi dobri Jezus ne bo storil ničesar hudega. Toda očka,“ je dejal, “ker bi križa ne smeli postaviti več nazaj, če bi se podrl, zato sem ga moral podpirati.”
# * «
Nekaj mesecev pozneje so Kalvarijo po polnoma obnovili. Lahko si mislite, da verniki vse škofije, potem ko so Izvedeli o tej zgodbi, nikakor niso hoteli zaostajati za malim dečkom. Bil je velik praznik za vso župnijo. Prišel je sam škof, da izrazi priznanje vrlemu krščanskemu junaku, katerega je nazval ob tej priliki Krištof. To pomeni nosilec Kristusa.
Duhamelet Genevlere (roj. 1899) je pro fesorica v Parizu in je bila ponovno odlikovana z najvišjimi pisateljskimi priznanji in nagradami Njene črtice kažejo globok čut za opazovanje. Napisala je mnogo romanov, gledaliških komadov in tudi nekaj zbirk pesmi, črtica, ki je objavljena, je izšla v zbirki novel ki jih je zbral in prestavil g. Franc Erjavec, izdala pa kot letošnje Večernice Go riška. Mohorjeva Družba,
JANKO

11 tatn	kamenitih vzpetin, poraslih tu
fpiitla ® temnozelenim mahom, čepi vas Ka-'ih iz „Sarhasto kamenje moli na vseh kon-
Že *Uhih tal-
V p6J>0P°ldne čepi ob vijugastem potoku ha fej he stisnjena postava človeka. Trdno , °hce ° *ma pogreznjen zaprašen klobuk. Hejj A1’1 škropi z zadnjimi žarki v velik Kr 'žnik, ki ga starec neprestano vrti
v desnici. Zdaj zdaj zajame rjavo vodo v krožnik, s katerega padajo ob vrtenju vodne kaplje kot z mlinskega kolesa in se modro, zeleno in rdeče lesketajo v sončni luči. Po daljšem času podrgne s predolgim kazalcem starec s krožnika v pločevinasto štirioglato škatljo pesek, v katerem se sveti zlat prah.
Sonce je že pristalo v zatonu, a večer se še ni prihulil na zemljo. Na jugu so vstale
cele kopice pepelnosivih oblakov. Te so tudi napotile čepečega starca od potoka domov.
Pred svojo strganijo stoji stari stiskač in se ozira v levo in desno v sivo nebo. Blešči se belina njegovih velikih oči, ki so krvavo obrobljene. Na hrbtu mu je telo pognalo v grbo, rumeni puh na glavi mu le še za silo služi. Dolge kocine na bradi se rdeče svetijo.
Dvakrat, trikrat tleskne s palcem in kazalcem. čudno skrivljene in dolge prste ima, pa vsi so razjedeni od vode. Z mezinca mu štrli umazan noht.
Proti zahodu se nebo še sveti, tako da se tu z vzpetine prav lahko vidi planinski potok, ki sili po dolini naprej. Tam je nebo jasno in svetlo, zvezde se belo blešče. Na jugu pa je nebo sajasto in prav na koncu popolnoma črno kot planinska prst. Največje veselje vlivajo stiskaču v srce hitro se bližajoči oblaki.
“To bo še dežja in vode. Ha, še bo lepo.”
Na kamniti klopi pred bajto je mačka usločila suhljati hrbet. Dolgčas je brez druščine.
Kakor zamaknjen je starec v oblake.
"‘Dež, dež!”
Potem računa, kakšno bogastvo mu bo ta dež prinesel.
Tu v Karolini je namreč rudnik. Pa ne premoga, ne. Niti svinca ali česa drugega, ampak zlata. Res, rudnik pravega zlata, že več let je od tega, ko ga je tuja družba nehala kopati. Nabrala si je nekaj zlate rude in menda se ji podjetje ni obneslo, pa je odšla. A ostali so izkopani rovi v gori. Iz rova teče rjav studenec in ta, tovori s seboj bogato kamenje. Kamenje je treba drobiti, ga mešati in čistiti v lesenih krožnikih in zvečer ostane v pločevinasti posodi prav malo zlatega prahu. Treba ga, je pomešati z živim srebrom in ga spraviti. Drugi dan spet tako in tretji, in četrti in peti. Prah se nabira, pa bogastvo s tem in blaženost v stiskačevem srcu. čim več dežja pošlje nebo, močneje vre vir iz zlatega rova in tem več zlate rude prinese s seboj iz osrčja bogate gore.
Zato pa je stiskač tako neznansko vesel. Ti črni oblaki bodo prinesli zlato, čisto rumeno zlato.
Za hribi se je rdeče zabliskalo. Vsak čas bo zagrmelo. Oh, kako dobro de. še bo lepo na svetu.
Stiskač se prestopi z leve na desno. Obliže si palec in prsti mu začno nehote drgniti drug ob drugega, kot bi šteli denarce. Z levim rokavom si obriše nos, z desnico se popraska po glavi. V očeh mu gori.
Potem stopi v svojo podrtijo. Nekaj kamenja je bil skupaj zmetal in z blatom zadelal. Tu stanuje. V levi leži na tleh kup cunj, na katerih spi. V kotu je lonec in žlica. Pod stropom visi kos krvavega mesa. še nekaj ropotije leži sem in tja po prstenih tleh. Majhna luknja v zadnji steni mu služi za okno. A tamle pod cunjami, pod zglavjem, tam je vs-e njegovo bogastvo. Spet gre tja. Usede se na cunje, potem mu svetle oči zaplešejo po prostoru, če ga slučajno kdo ne gleda. (Prižge svečo. Veter skoz vrata vleče v plamen, ,da nemirno gori.
Prve kaplje so padle na streho. Kakor balzam hlade. Ah, ta sreča.
Dolgi stiskačev! prsti tipljejo po cunjah’ Točno vedo, kam iti po zaklad. Tresejo se’ ko vlečejo iz cunj zavoj.
“Ah!”
Starec boža z levo ovoj. Potem odvija-Počasi, previdno. Vsaka kretnja nova sreča-In zunaj dež. Cunjo za cunjo odmota. Končn® pride do velike steklenice, živo srebro je 1 njej, pa vse polno zlatega prahu, široko mu razlezejo usta, da se vidijo škrbine zobeh. Rdeče mu ožarja plamen krivi nos 111 ščetinaste obrvi.
Stisne se v dve gube in steklenico stisB“ k sebi kot mati otroka. Potem se skloB* nad njo in jo boža.
“Ah! Ah! Ti moj zlatek, ti moj ljubček! z usti cmoka in sline mu padajo na raztrga15® hlače.
“še te bom kopal in čistil, še veliko, liko. Tako da bo steklenica čisto polna 511 druga in tretja. Potem bom nehal. Sam0 gledal te bom noč in dan in se menil s teboj-Ah, to bo sreča. Ne, še četrto bom napolnil i5’ peto. Potem pa ne več. Pet steklenic zlata-saj več res ni treba. Kakor otroke vas bo551 varoval. In če vam bo dolgčas, vam boB5 poskrbel še šesto in sedmo steklenko a. . . !”
Zunaj dežuje. Močni šum spremlja Voda rohni in toča je začela. Divje se blisk15 in grmi.
‘‘še, še! Voda, voda! Dež, dež! š-e, še! ^ vse premalo, še vse bolj, da bo potok bo' deroč. Naj vrag vzame sosedove vrtove! Zlat®-zlato!”
Kakor bi ga nebo uslišalo, d-ež vse mo®" neje lije. škropi mu skozi vrata in okno prostor, pa kaj zato! Malo pojenja, a * huje pritisne.
“To je prav! Verjetno se je oblak odtrga5’ Le naj se! Da bi se še eden, še dva.”
Ah nocoj ne bo mogoče spati od prevelik sreče. Saj bi šel sedajle pobirat drago k*" menje. Sem bi ga znosil in ob sveči rešeta-da bi nabral zlati prah. Pa preveč satansK
lije.	. j
Nič, jutri bo treba navsezgodaj vsta5_ Dobro bi bilo zagraditi drveči potoč. bo drvela naprej, v kotanji za jezom s-e bo nabiralo drago kamenje. Nabral ga bo ^ vreče, potolkel, presejal, izpral in v dlan® mu bo ostal rumeni prah.	...
Vedno bolj divje dežuje. Bliski razsvetli hišo, da se ustraši. Hitro zavije zlato v cun'l4j Veter mu upihne svečo. Naenkrat je tu sam pod cunjami. Na čelu čuti pot in vse telj drgeta. Tako pa še ni lilo, kar je tu P, zlatem viru. Pa naj le, še bolj, še vse bob' da bo zlata veliko.
'Zdi se mu, da vidi šest, sedem steklen5 ’ vseh polnih zlatega prahu. Pa še dve čaka5‘ pripravljeni, da ju napolni. Potem bo. . ■ g
Grozen ropot dežja mu zapre usta. Voda , je vlila kakor pri slapu. V hišo je butnil c potok. Naenkrat je vse v vodi.
Starec se vzpne, a močan tok ga tre.,e, z vso silo po tleh. Stene so se premakn55fl Strop se zamaje. Voda odplavi vso šaro P skalah.	5
še dvakrat, trikrat se prekopicne stIsJ^,t po kamnih, potem čofne v potok kot štor. se bo napil zlata do sitega, revež.
2W Jzb
MERNIK,
®uenos Aires. . .
162^.° stopiš pri Piedrasu s podzemske že-«tiav e’ te zmot’ zvončkljanje. Monotono je, kom-erno in uspavajoče. jj a- Pločniku, pred vhodom v podzemlje sedi iu nizkem stolu berač. V levici drži zvonček j, DePrestano zvoni. V naročju ima krošnjo tla ?n^°ni Nad to ročno trgovinico pa nosi slen an° ^0-’0 nesrečno vizitko: Ciego —-P?c- Z zvoncem opozarja mimoidoče nase.
sej.1^°Sar še nisem vprašal, kako dolgo že Se ‘ ta berač na Rivadaviji. Pred letom, ko Hl0 Se znašel v mestu, sem ga že tam dobil. ija /ja sedi tam noč in dan. Tako me mika, se(*el k njemu in bi ga. zaupno vprašal, kj 0 dolgo že sedi tu in zvoni mimoidočim, Se 6 ne zmenijo zanj. Pa si ne upam. Bojim Ž6 ktnreč, da j-e mož tudi mutast. Nikoli ga Šlas etn s^®al govoriti. Samo njegov zvonec d05tCo moleduje in prosi. On pa sedi v pre P^nstveni pozi, z visoko dvignjeno glavo.
d očmi mu stražijo temna očala. tak0imo’dočim je to zvončklianje prišlo že bera;,V nšesa, da ga sploh več ne slišijo. Mimo dfQg hodijo tako kakor mimo vsakega ^a človeka in se nič ne zavedajo, da st 'Pred njimi mož,, ki mu manjka nekaj Ks nega — vid. Nisem še videl človeka, ki pj? sklonil k slepemu beraču in bi vsaj itgjj ,°d njega bonbone. Reveži so revščine
bi-nega
fdPU
itak *	—•" ----------- ------* -----------
Prav j vaieni. Pa imaio bonboni pri beraču ^ isto ceno kot pri bogatinu. i
f^ča Pnaffi namena opisovati danes tega be-ščippdli eelo prositi v njegovem imenu milo-grejg 'P0 zgodbo sem omenil samo mimo-
Kad
Priijgddr slišim namreč slepčev zvonček, mi 8a r,- S^d oči slika nekega berača, ki sem “j ®d 15 leti srečal na novi maši v Prlekiji. drugpZ ' sm° mu rekli. Nihče mu ni vedel zato ?.a imena. Tega priimka se je nalezel skor'a- r i® imel trde, po koncu zraščene, ljubo'1 d° °di segajoče lase, ki so, resnici na kas. Povedano, slič'le ježevim bodicam, zvop/ ®e je približal hiši, je potegnil iz žepa °dürni ’ zaZvonil in se režeče zakrohotal. Ta j JJ1 smeh je rezal do kosti, tačev j.® eden tistih starih poklicnih be-kai0 ’ v- na nobenem žegnanju ni manj-Dierna '^Sova obleka je bila poklicu pri-Za tr- ^ Pasjih dneh je nosil zimsko suknjo, daj ■} številke preveliki čevlji so bili spre-Vz(U". azai zavihani. Hlače — bogata zbirka *'ev najraznovrstnejšega blaga. Iz do-
mačega platna narejena srajca še ni bila nikdar oprana, zato se tudi njena starost ni dala ugotoviti. Na glavi je nosil, kolikor so to dopuščale “bodice”, staro vojaško čepico iz avstro-ogrske monarhije. Ježeva obleka ni poznala ne zime, ne poletja, ni ločila delav nika od praznika.
Ježa sem videl samo enkrat v življenju.
Pospravljali smo po novi maši.
Pred vrati je pozvonilo in bebast smeh je naznanil, da je prišel ‘‘Jež” po svoj novo-mašni delež. Povabili smo ga v kuhinjo, pa ni hotel iti Režal se je in kazal proti ustom, kjer so črvivi zobje čakali, da popadejo kos mesa.
Pri hiši so ga že poznali. Gospodinja mu je naložila velik krožnik mesa: mastno pečenko, kurja bedrca, klobase in šunko. Berač je popadel krožnik. Nikogar ni več videl, ne slišal. Njegov obraz je dobil ostro začrtane poteze, ki so se vce stekale doli k ustom. Oči je ostro uprl v krožnik. Bolj je požiral kot jedel.
Odnekod je prišel domači hlapec. Pristopil je k beraču, prijel za krožnik in s stisnjenimi zobmi zasikal, da je šlo skozi ušesa:
‘‘Jeeež, ssssmrrrt! Jeeeeež, sssssmrrrrrt!’*
živalski prizor.
Berač je krčevito stisnil krožnik, izbuljil oči in se začel tresti po vsem životu. Hlastno je zgrabil z desnico velik krožnik in metal meso pest za peetjo za umazano srajco okrog pasu. Mast se je cedila skozi obleko. Kurje bedro, ki je bilo na dnu krožnika, je vtaknil med zobe in se spustil v beg. V dolgih skokih je bežal skozi sadovnjak. Zvonček v žepu dolge suknje pa je pri vsakem skoku pozvonil in zdelo se mi je, kakor da navček pri kapelici v vasi zvoni nekomu zadnjo uro.
Nikoli več ga nisem videl.
Teden dni za tem so ga našli mrtvega v obcestnem jarku Na neki gostiji so mu dali preveč mesa. Hotel je vse pojesti, pa mu je počil želodec.
Tisti, ki so ga videli, so pripovedovali, da je še mrtev krčevito stiskal roke okrog pasu, kjer je imel za srajco spravljene mastne kose mesa.
Pravili so, da je bil berač “Jež” vedno dobre volje in vedno nasmejan. Le kadar je slišal besedo “smrt”, se mu je na mah spremenil obraz, zatulil je in bežal.
Revček, pa ga je smrt kljub temu dohitela.
SVUA MARIJA
N! SENCE...
®veta Marija, Virgen del Valle, sobici moji si tajno središče, iVo?a Podoba pot k večnosti kaže haši, ki zmučena smernice išče. . .
Ni sence, mraka, ne noči, vsak dvom iz duše je splahnel, razkošna luč mi pada na oči, kar Tvojo milost sem zojel.
Sveta Marija, Virgen del Valle, ®P*aščem modrine, v kroni zlati, hyPja dobrota in milost ne laže: Poi mi tujcu, popotniku mati.
Daljine sinje ko nekoč utripljejo v sijaju svilnatem,
Ti krilom mojim daješ božjo moč, za Tabo mimo brezen zemlje grem.
SLAVKO SREBRNIC
<v
imenu
©cela
Tonček je težko čakal, da bi smel iti z mamo k maši na Belgrano. Toda mama mu je rekla, da se mora še prej naučiti lepo narediti križ. Tončku se je zdel križ zelo težak. Zato se ga ni rad učil. Kadar ga je hotela starejša sestra učiti, ji je ušel. Zato je še vedno delal križ tako kakor majhni otroci. Potegnil je z roko od čela mimo očesa za uho.
Drugi dan je šel k sosedovim. Zazvonilo je poldne. Molili so angelovo češče-nje. Ko je sosedova Anica videla, kako je Tonček naredil križ, se mu je začela naglas smejati. Anica je že hodila v šolo in je znala lepo narediti križ. Tončka je bilo tako sram, da bi se najraje vdrl v zemlo. Postal je rdeč kot kuhan rak. Kar med molitvijo angelovega češčenja je zbežal domov, naravnost k mami. Povedal ji
je, kaj se mu je gudilo. Zdaj je ina-J00 lepo prosil, naj ga nauči delati križ, & se mu sosedova Anica ne bo več smejala Mama mu je obljubila, da ga bo naučil3"
Popoldne, ko so drugi šli delat, sta iß16' la mama in Tonček spet šolo. Najprej s*9 ponovila sklepanje rok k molitvi. To hitro končala. Tonček se je dobro z3' pomnil, kako se lepo sklenejo roke.
Preden je mama začela učiti Ton.<#9 delati križ, mu je povedala, da je 'B°ß eden. V Bogu pa so tri osebe. Imenuje]0 se: Oče, Sin in Sveti Duh. Vsaka božj3 oseba je pravi Bog. Vendar so pa vse ^ božje osebe le en Bog.
Ko si je Tonček to zapomnil, ga J6 naučila lepo, počasi izgovarjati besed®' “V imenu Očeta in Sina in Svetega V* ha. Amen.” Tonček se je kmalu tudi j besede zapomnil. Mama pa je razlag^9 dalje:
‘‘Kadar delamo križ, počastimo vse božje osebe. Ko rečemo: V imenu O čet* počastimo prvo božjo osebo, Boga Ocf' ta, ki nas je ustvaril, ki nam ohranjaj6 življenje in bolj skrbi za nas kakor z6] meljski oče za svoje otroke. Ko praviiß0' In Sina, počastimo drugo božjo osebo* Boga Sina, ki nas je učU, kako mora#]6 živeti, da bomo v nebesa prišli, in nas ,r tudi na križu odrešil. Ko izgovorimo: ™ { Svetega Duha, počastimo tretjo božjo osfj bo, ki naše duše posvečuje z milostna1- ^ Tonček je mamo pazljivo poslušal in s čudil, da zna tako lepo učiti.
Mama je potem peljala Tončka v hisff' kjer so imeli v kotu velik križ. Poveda19 je Tončku, da so Judje naredili križ tafc®> da so daljši tram položili podolgem, kraj' ši tram počez in ju skupaj zbili. Jez113 so prej na smrt obsodili, ga bičali>vJ trnjem kronali, potem so mu pa nalo21' križ. Ta križ je bil zelo težak. Na nj®1^ so bili grehi vseh ljudi. Jezus je moi^ nesti križ na Kalvarijo. Med potjo J večkrat padel pod njim. Ko je prišel
^izem do smrti utrujen na sveto goro, iztrgali z ran obleko in ga pribili j Potem so križ postavili pokoncu. in ÜS '*e.tr* lLre v*sel na njem med nebom , zemljo. Ko je prelil za nas vso svojo ’ Je za nas na križu umrl. ko,^ka je bolelo srce, ko je poslušal, je j® moral Jezus trpeti na križu. Ko vpiiiÜan}a pripovedovala, da so Jezusa z ’ ostrimi žeblji pribili na križ, so ga C . 2ačele teči solze po licih. Sram Ha J® bil0, ko je slišal, da je Jezus toliko trpel, Tonček se pa še križa ni
^e^aiQa je zdaj začela učiti Tončka lepo križ križ. Povedala mu je, da mora pred jih ^ Vse^eJ to?0 skleniti roke. Tonček lev 1® brž sklenil. Potem mu je rekla, naj Ha ro^0 s skupaj zloženimi prsti položi k^ ?0(btlji del prsi. Mama mu je sama po-t0 ?'.a> kako naj to naredi. Tonček si je rad ltro zapomnil. Mama mu je potem r°ke ^a^a’ ^a delamo križ s palcem desne nek0’,^e Prste denemo skupaj in jih z jj.bko upognemo, tako da napravimo je j“1®1! pralo, položno strehco. Spet mu Hiora11®110 pokazala s svojo roko, kako gej a porediti. Ker Tonček prstov ni mo-^ zakriviti, mu jih je mama upognila.
bojv,J'011®ek, zdaj pa skrbno pazi. kako ma Poredila križ”, mu reče mama. Ma-Ha unaPedi najprej križ na čelu, potem Harpj.Jb in na prsih. ‘‘Koliko križev sem “£:aüa?” ‘‘Tri!” se oglasi Tonček. “>i® Senr naredila križ?” vpraša mama. a čelu
Ti ““ uai'111111	P10“1 > 111
saju ,la Tonček. ‘‘No, zdaj pa naredi križ
je ^ Tonček je začel delati križ, pa ga v2cio] - a tak°j ustavila. Od zgoraj na-bote] ^ potegniti prav, počez pa je ka Tptegniti od desne proti levi. Ma-Haiuo ^ Poučila. ‘‘Tonček, počez mo-Tovei ^^110 potegniti od leve proti desni. j° jJ ^ ^Je imaš desno roko?” Tonček imaš ? dvigne. ‘‘Vidiš, Tonček, tam, kjer kjer j esn° roko, je desna stran. Tam pa, delaiie ^v°ja leva roka, leva stran. Kadar Hajpr °. ^riž, vedno potegnemo s palcem leve J °d zgoraj navzdol, potem pa od govor??.0^ desni.” Ko je mama nehala Ha jjgj1 > je spet naredila počasi tri križe, spet na uslil1 in na prsih in sklenila tpdi qJ1®- ^daj je rekla Tončku, naj jih °d gjj.i1. naredi. Tonček se je kar tresel Majjj^ bu, če še zdaj ne bi naredil prav. Večjjra^ Prime za roko in mu pomaga T°nčeu narediti križ. Nazadnje pa je Sam!1 > <,Zaklical mami: ‘‘Zdaj pa že znam ^o, pa pokaži, če res znaš!” mu
na ustih in na prsih”, hitro od-
odgovori mama. Tonček res večkrat naredi prav lepo križ.
Pri tem se je pa Tonček tako utrudil, da se skoraj ni mogel več učiti. Vroče mu je bilo. Kad bi malo počil. Zato je mamo vprašal, zakaj moramo delati križ tako, da potegnemo od zgoraj navzdol, potem pa od leve proti desni. Mama mu hitro razloži: ‘‘Zato, ker je Jezus prišel iz nebes na zemljo, potegnemo od zgoraj navzdol. Mi vsi smo bili prej na levi strani. Hudobni duh nas je imel v oblasti. Ko je Jezus za nas na križu umrl, nas je rešil oblasti hudobnega duha. Prestavil nas je iz leve strani na desno stran. Zato potegnemo od leve strani na desno stran, ko delamo križ. Ali zdaj veš, zakaj?” vpraša mama Tončka. ‘‘Vem, vem!” odgovarja Tonček.
Potem je mama peljala Tončka h kro-pivčku, ki je bil pri hišnih vratih. Povedala mu je, da je v njem blagoslovljena voda. Kadar bo prišel v hišo ali šel iz nje, naj se z njo lepo pokropi in križ naredi. Pokropi naj se tudi z blagoslovljeno vodo in lepo pokriža zvečer, preden gre spat, in zjutraj, ko vstane. Tonček je zvedel spet nekaj novega. Obljubil je mami, da na to nikdar ne bo pozabil. Potem sta se z mamo večkrat pokropila, naredila križ in izgovarjala tudi besede: ‘‘V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha”. Ko je Tonček vse lepo znal, mu je mama obljubila, da bo šel jutri z njo k slovenski, maši na Belgrano.
/
Barletov najmlajši pa Bokaličeva “ta mala” sta velika prijatelja
(STTacijin. studenec
Daleč od nas, kamor odlete pred zimo lastovke in žerjavi, v bližini velike rumene puščave, je bila nekoč revna vasica. V njej je bilo le nekaj kočic iz datelje-vega lesa in strehe so bile iz suhega bič j a, stene iz posušenega blata, prebivalci pa so živeli po večini kakor živali v pustinji po luknjah in duplih.
V	tej vasi je bilo veliko pomanjkanje. Ni bilo ne zaslužka, ne hrane, ne obleke, zlasti pa je primanjkovalo dobre pitne vode. Zato so ljudje bolehali, največ na gobavosti. Radi gobove bolezni se je vse plašno ogibalo te vasi in niti kraljevi poslanci niso stopili vanjo.
“Revni smo, zaničevani in zavrženi, o Bog! Pošlji nam koga, da nas reši te bede, pošlji nam svojega Maziljenca, da nas otme in osreči!”
Tako so molili ljudje vsak petek zvečer, ko je zahajalo sonce v rumeni puščavi in so prižgali sobotno svetilko. Molili so prisrčno in se spominjali svojih grehov ter so verovali v Boga Izraelovega.
Nekega dne so prišli tuji popotniki v to vas. Videti so bili zelo revni, kajti vse njihovo imetje je nosil en sam osliček. Mož se je oziral po praznih razvalinah in votlinah, kje bi našel kakšno zavetje. Ah, vse je bilo tako ubožno, komaj primemo človeku za bivališče. Končno je le našel prostorček.
V	neko temno duplino je odložil svojo prtljago; bilo je rokodelsko orodje in ne-
kaj odej ter perila. Mož je brž pospra^ v temnem prostora, ga za silo osnažil $ odpeljal vanj ženo z otrokom.
Bili so to Jezus, Marija in Jožef, to$ tega nihče ni slutil. Iz strahu pred hj1. dobnimi ljudmi so pribežali sem in “ so zdaj živeli v najrevnejšem kraju žele.
Kmalu je oskrbel Jožef mizico, p1?, čico in opletel stene ter pripravil tiho ^ čedno bivališče. Marija je predla in la, pletla in krpala ter s tem pomaga.1! služiti kruh. Toda ljudje naokoli so ^ revni. Pritiskala je beda. Najhuje je hi1 to, ker je primanjkovalo vode.	,j
Nekega dne Jožef ni mogel več gleda te stiske. Osedlal je oslička, natovoril ^ velik meh za vodo in je nameraval iti puščavo, da bi tam poiskal kak studeo®11 Marija mu je branila. Na tihem je ođš^ krenila do starega drevesa v bližini, ta^ malo pokopala in glej, kmalu je privre1 iz zemlje vodica in se zbrala v tolmune®: Marija je poprosila Jožefa, naj kopij' naprej in brž je doteklo toliko vode, ^ je bilo stiske konec.
Veselo je žuborela vodica po trd®^ kamenju. Ptički so prileteli, pili in ^ vili Boga. Tako je Marija prišla do vod® da je lahko kopala otroka, prala Ve., in vsak dan donašala sveže studenčni®;
S časom je dorasel Jezušček in se i igral z vaškimi otroci. Nekega dne so i” vsi trudni in žejni radi igranja in kanja. Tedaj jih je odpeljal Jezušček,^ studencu in jim dal piti. Otroci so W in pili. Povedali so pa tudi doma o ® doviti vodi in kmalu so prosile vse & tere za vodo iz tistega studenca.
V vasi so se pa jeli goditi čudeži. Sv®.1! moč je morala biti v tisti vodi, ozdravljala je mrzlico, celila vsakr0^ rane in dajala novo moč. Če so mat®1 skopale v njej gobave otroke, so z njih gobe kot luskine in ozdraveli ,,
Tedaj so si ljudje tiho pripovedovan “Kdo nam je naklonil to velikqgdobrot,. Ni li to tiha ljuba gospa., ki tako ra dela? Jožef nas je naučil umnega roj* delstva, Marija pa naše žene šivanja. ™ prihaja od teh ljudi, blagoslov in sr®® Pojdimo, izvolimo Jožefa za svojega s‘t rešino; vedno naj ostane pri nas in 11 bo naš vodnik!”	„
Tako so govorili možje in so šli» „ se Jožefu zahvalijo. Ko so pa prišli ^ votline, so našli vrata in okna široko prta. Bivališče je bilo prazno; sveta V čina je odšla.
lost* so odšli možje domov in po-zaioiT’ 80 Prišli prepozno. Tedaj so J Kale matere in otroci, neki starček ^Je rekel: “Bog je bil pri nas!” luiJftt studenec je postal ljudem svet. p02~0yali so ga ‘‘Marijin studenec”. ■J6 so ga ogradili s kamenjem, po-
sadili drevje okoli njega in sezidali cerkvico nad tistim bivališčem svete Družine. Ko so prišli potem čez mnogo let Jezusovi učenci v tisti kraj, jim je še ta in oni domačin pravil o dobrih tujcih, posebno o ljubem Jezuščku in o njegovi ljubeznivi, pridni materi.
+ w
,, * * * j^jriba moja Metka! Vel 8 našo Metko?
spoi?'-3' 3e boliredko
s se me dedka. Tvn: °, mislim nate. kite Zlate,
kakr, rlave lu nvr. moja čedra. lajave.
liCa 0 21va, vedra?
kako/?6^’ P°lna
Tv0i ladra čolna.
Čelo ^mah skoro grešen, Ustni'" bela v°lna,
Piši dv°je češenj.
^ veliko,
‘^Dßclfe
odo pismo
4	4	4
kaj, kako je s Tabo! Pošlji svojo sliko.
Mene senči lipa, diham njeno cvetje. Spodaj klop in petje, jaz in moja pipa.
Srce moje — kletka, golobica bela v njej, Ti, ljuba Metka.
Kakšno, kakšno pismo, kakor fant bi devi pisal! Pa — odvisni nismo.
Kaj bi? Saj otroka sva oba, ne Meta?
Ti si še, a jaz sem spet
JANKO
pal v otroške leta.
Naj bo dosti! Kaj odpiši! Lep pozdravček, Metka, vsem, ki so pri hiši.
Zlasti Tebi, veš, od dedka.’ Potlej zre veselo pismo stari dede.
Kima z glavo belo, k peči, k peči sede.
Strga tiho pismo.
Molek črni vzame.
Trese se mu roka.
Glas je kakor žamet.
“Oče naš za Metko zame — za otroka, in — za pravo pamet. ’ ’
'Vček __
blatil 2 Potem ko ga je oče pošteno pre-^atetietu leskovl5;o: “zdai verjamem gospodu ’	1® ‘dajati slajše ko prejemati!’ ”
(SčaccfcoDa smet
Starček je zaradi svoje visoke starosti pričel slabeti in bližala se mu je poslednja ura življenja.
številni otroci in vnuki so stali okoli njegove postelje. Zdelo se jim je, da starček mirno spi. Kar se mu prikaže na ustnicah in licu trikrat zaporedoma sladek nasmeh, kakor da bi snival prav prijetne in vesele sanje.
Ko se je prebudil, ga vpraša najstarejši sin:
“Ljubi oče,, zakaj ste se trikrat nasmehnili?’’
Oče odgovori:
“Vse veselje mojega življenja je hitelo pred mojimi duševnimi očmi in nasmehnil sem se, spominjajoč se, kako se pehajo ljudje za praznimi, posvetnimi penami. Potem je šlo mimo mene vse gorje in trpljenje, ki sem ga prestal v svojem življenju, in sem bil vesel, da je izginilo. Naposled sem se spomnil smrti, ki me bo rešila vsega zla in privedla iz doline solz v nebeški raj, in tedaj sem se tretjič nasmehnil, ker zapuščam to zemljo nadlog in vidim odprt kraj miru in duševnega veselja v Gospodu’’.
Otroci! Rešite posetnico in rebus iz zadnje številke in pošljite nam rešitev, za kar je čas do 15. februarja! Naslov: Uredništvo ‘‘Duh. življenja’’, Victor Martinez 50, Buenos Aires.
h
cem bafi&ti
Eno pesem čem zapeti očitno vam na glas, in nekaj razodeti, leta sedanji čas.
Oh, kak ljudje se nosijo, po svetu grehe trosijo, da žalostno je slišati, kak hudo se godi. iPa nam je za verjeti, kir sami vidimo, če gledamo po sveti, kaj vse zaslišimo.
Nas hudi časi stiskajo, ljudje se pritožujejo, pa vendar žaliti Boga nobeden ne neha.
Napuh in prevzetija je poglavitni greh, hudobnost in norija se vlači po celem svet.
Kriči vse hrez usmiljenja, sovraštvo in opravljanje divja po sveti kakor zver, ljubezni ni nikjer.
Vse ropa ino krade, vse kolne, goljufa, ne misli na te hude zapovedi Boga.
V nedeljo in na praznike «pušča božja služba se, vgasuje svete vere luč, ki je v nebesa ključ.
Po mestih in deželi je zdaj vse polno zmot, ljudje so se začeli že pačiti povsod.
Se eden drug,mu lažejo, za hrbtom fige kažejo, imajo vsi kosmato vest, Bogu so vsi nezvest.
Le eno mi poznamo pregreho med ljudmi, ki jih od vsega kraja na svojo stran lovi!
Ji sploh pijanost pravimo, pa se je ne varujemo, da vendar za popisat ni, kak hudo se godi.
Posebno gospodarje pijanost rada ima, če se pred njo ne varje, mu hitro vse proda, živino, polje ino bes, verjemite mi, vse to je res še večkrat dušo in telo zda še ta hudemu.
Pijanec v krčmi pije, razsaja, kakor zna, pozabi na t-e svoje, ki jočejo doma.
Otroke, vbogo ženo doma ga stiska glad, vse strehe rebra kažejo, pijanca tožijo.
Zdaj pride iz graščine za dacjo sekudou, ne najde v štall žvine, ne v hrami belih kron!
Al štibra mora vendar bit, to pravi sekucjon srdit, če bo v nedeljo boben pel. kaj boš pijane začel?
Zdaj pa beraška palca podana v roke je, in tebe bo pijanca živila zanaprej.
Oh kolkrat si nezmerno pil, al zdaj se boš po svet solzil po ptuj ih kočah stanoval, na golih tleh ležal.
Posebno za mladino pijanost pridna ni, še hujši kakor žvino mladenša naredi.
Okoli se potepajo, krvavo se pretepajo, in delajo ponoč nemir, so hujši kakor zvir.
Kres k-eden kaj zasluži, v nedeljo zakadi, ponoči v vsaki luži na cesti obleži.
V nedeljo lumpa celi dan, da je v pondeljek čist bolan, oj tako znajo zdanji čas, kako bo le za nas.
Se nosi kak en šribar, pa je kmetiški fant, je Šuštar ali Žnidar, ima gosposki gvant!
Klobuk ima na glavi tak, zavihan je iz zajčjih dlak. bi rad, da. bi častili ga ko sina kraljevga.
Cigarce si kupuje in zlate prstane, da lažje zapeljuje nedolžne deklice, štimano hodi sem pa taj, si misli, da je bog ve kaj, pa dostikrat en tak bahač še nima svojih hlač.
Svet roženkranc moliti je take celo sram, se v cerkvi prikloniti pred božjim tronom tani’ Drži se kak en oficir, se ne boji Boga nikir, se pogovarja in smeji, to pač ga veseli.
Dekleta so tud take al pa nič pridnejši, so pravo ogledalo grde prevzetnosti, štimano se oblačijo, da se še lažje vlačijo, j in grejo s fantom v krčm0 ker jih ni sram grešit.
Nektere bodo rekle, da vse to pač ni res, pa vari se, ti dekle, da ti ne prideš vmes.
Le mal ogleda j se okol, boš vidla, slišala dovolj, kak zdaj dekleta čenčajo, poglej, kak pravijo.
Ve, deklice poštene, mi ne zamerite, če pa vas kaj zadene, pa se poboljšajte.
Saj morate mi pač verjet, da je med nami dost dekj®' ki znajo glih tako ravnat, jih črno na znanje dat.
So dve al tri skup zbrane, al če jih je še več, imajo take marne, da se ne šika reč.	.,
Pa ta, je fest, pa ta še b° . pa ta je meni bolj po roU' pa ta mi večkrat piti da, ne bom pustila ga.
Ti ga ne boš dobila, si je že mene zbral, sva se že zgovorila, mi je roko podal.	p),
Glej, kolko premoženje ib5 za ženo tebe vzeti znam, le bodi zvesta mi vselej, za drugimi ne glej.
3i raj doma ostala,
>i v cerkev nič ne šla,
>i s tem razžalit znala vojga preljubega.	j,
Tem, da bo gledal za meb :ato se bom onravla bou,
)a naj odmoljo roženkra ti ni za moj grtanc.
Pred °Sledalom, kak0 k,® obraCa se,
Ualis^J 86 la dal» t>a z 1 ,lase.
<Ja v^rrtj nekaj 35 fali’
Ce DH/kev se ji ne mudi,
»So ri_.Q’e Slih po zadnji križ, ^ Pgo jo v rit piš.
Se v ^ Cerkvi pa pod korom se »rn- kot prisloni, in gf‘ra3 Pogovarja Vsaj se smeji.
Pa (jj r <lg0 bi poslušala,
Pa sj ^ kai poboljšala,
?aa sJ!?®6 tes?a k srcu vzet,
bol j živet.
•s ci^®fa 3e minila,
«a bjV® leti,
^ s. ta Prva bila,
?ak "ktt pok'-opi.
‘H ko,» , n° Sleda okol povsod tl»ti 6 v ostarijo pot, kjer <,! cesti se poda,
Je »avajena.
če svojega zagleda,
jo zlo razveseli,
ta prva je beseda, da mu spregovori: i reljubi moj, sva si Se kaj. tak pa za JUier v»,.a uaj, bom s tebo v oštarijo šla, tam bova pila ga.
Nektera je zdaj taka, se lišpa na vso moč, je pisana ko sraka, še v kiklji ima obroč.
To se ji še najboljše zdi, da vse okoli nje šumi, še če je sraka, kakor pav, to pač je zanjo prav.
In koder se device štimano nosijo, tam rade se plenice okoli trosijo.
Dokler jo še ima rad fant, tačas ima ves Židan gvant, na stare dni ji pa velja, če eno janko ima.
'^Qovenskt
Da koga bi dobila, to jo krez vse skrbi, da bi »e omožila, drugač za živet ni!
Si misli tak in govori, če se pa to ne nagodi, da bode šla za oferco vsaj v kako bajtico.
Kjer dosti je bahačev in ofertnih deklet, tam dosti je beračev, ne zmanjka jih po svet.
V mladosti vse zapravijo, na starost bosi hodijo, po sveti kruha si peklat. ker jih premaga, glad.
Ste slišali, preljubi, to moje pisanje, kako živijo ljudi, kak alji svoje dni.
Preljubi moji, prosim vas, saj to življenje ni za nas, če hočmo boljšo čast imet, mormo drugač živet.
Kateri bodo brali to moje pisanje, večdel bodo spoznali, da le resnica je,
Nekteri bodo jamrali, nekteri pa se jokali, kdor pa se bo krez to jezil, je vsega tega kriv.
natobna
7$eüt*du.afaet	io.tio.v-
mi je ukazal, naj napišem nekaj m rekordu Ramonovem, o rekordu
'"»»SuE'*
p!*0 de6!!*10 na3prei ambient, okolje, ki je 1	l° Amonovega apostolata. Dolga
iv ^Žain^0 visob;a bolniška dvorana, v kateri Jdöraa 2 ,Po.*es Ramona še 25 bolnikov, ve. nt eäkp relih možakov. Pretresljiva galerija b30jeQ. revščine. Najprej, skupina na smrl ak na ,.rak na jetrih, rak na mehurju fa,1je. tmßih, rak v črevesju. Ni rešitve ^jene® nekaj tednov ali mesecev, pa bo de nec- “Enfermero, calmarte. poi za b°liiik l0s' " se vsak čas iz te skupine n™ b'je v	novo dozo morfija, ki ga
K V*'3. d ®rez^utnost in mu vzbudi varljivi ° ba vo a,_i^orda le še ni vse izgubljeno
O». *'a Vsni .	‘C ae m v ne
0 bol tako rad ž vi! Nadalje skupina >raj0 a!b in nadušljivih, ki se hrepeneče Pomnik: 0^\.°kno in čakajo, kdaj bo zapihal
J*k t
jahati kr6 Po sv°ji ‘‘seji” v boliche hotel tler* ia s« <USe’ pa mu 3e alkohol dal preveč Sas- s Dolr?e,Pa drugi strani konja znašel 3‘la b0 omlienimi rebri, ki
na
se mu zase ga
t -= njega ‘‘hlapec Jernej”, du-3 Iesno strt uradnik, ki se bori za Ba^ei'h^ mu 3e ue Priznaio. in za kot r 'nožav«--81.’ pa mu ga ne dajo. In nato
Pri, a v pi-fiix ir1 reurl- K1 80 se n Se,, bilje BU,ea' Bruba kri in jetika ti,.Tao ir,', J,ole8' njega “hlapec Jernej
eÄ
Pa^ biači’ hi«, 111,1 je ne prizn
bde °žakov n-pa mu sa ne daj°- In nal° ®- In natV’ ki jim je revmatizem skrivenčil
°> Poleg skupinice vodeničnih,
najbolj varnem kotu dvorane dva, ki imata policaje ob postelji Vsak svojega, da je bolj gotovo. V ječi, kjer odsedevpta večletno kazen, ju je začelo nekaj črvičiti, pa so ju prepeljali semkaj. Sedita po nedolžnem! Enemu se je, ne da bi vedel, pomešalo nekaj sosedove živine med njegovo in, ne da bi vedel, jo je prodal naprej. Pa so žandarji in sodniki skrivenčili paragrafe tako, da so iz tega naredili tatvino. Drugemu se je pa pri nekakšnem prerekanju njegov sosed zaletel s prsmi v odprt nož, ki ga je imel slučajno v roki, pa je izkrvavel. Pa so žandarji in sodniki spet sklenili, da je bil to uboj v pretepu. . .
Takšna je bila druščina, ki je pazljivo sledila vsem pogovorom med menoj in starim Ramonom. Seveda nisem uporabljal ne preizkušenih katehetičnih metod ne učenih teo loških opredelitev za verske resnice, ampak najbolj priprost, recimo gavčevski način. V tej stroki je bila prava mojstrica stara sestra Prudencija, ki je dolga desetletja svojega žaljenja žrtvovala telesni in dušni negi svojih bolnikov, že očete in morda stare očete teh bolnikov je na isti način poučevala. Za. čela je navadno s prirodopisjem, z živalstvom. “Si ti žival ali človek?” Sledil je seveda odgovor: ‘‘človek.” “No, zakaj pa potem živiš kot žival? Obnašaš se kot bik v pampi, pretepač in neporočen, piješ kot krava in kvan-taš kot pujs! Ali se to spodobi?” In nato je kmalu pričela z glavnim napadom: “Očedi svojo dušo, dedec nemarni, da se boš vrnil
Vendar sem prepričan, smrti grešnika, sodi
dostikrat
domov zdrav na duši in telesu. In svojo staro pokliči, da se bosta cerkveno poročila. Pa otroke daj krstiti, da ne bodo taki kot poganski zamorci v Afriki. Bo vse zastonj ” Besedica “zastonj” je več zalegla, kot cela no-vena pridig, če je šlo včasih bolj trdo, sq je poslužila posebnega, trika: vabnikov. Enega ali drugega izmed bolnikov je imela pripravljenega, da je v danem trenutku let prebil, češ, jaz se hočem spovedati in prejeti sv. obhajilo. Samo da se je sprožilo, potem ^ je šlo samo od sebe. In potem je dobra sestra hodila od postelje do postelj-e, ponavljala z bolniki molitev Očenaša, češčene Marije, Apostolske vere, kesanja itd. razlagala najosnovnejše stvari iz katekizma, enkrat, desetkrat, stokrat, dan za dnem. Ni mnogo ostalo v trdih in takih stvari nevajenih glavah, nekaj pa le.
Ko sva s starim Ramonom odkričala prvo spoved, je prišel trenutek, ko se je dalo kaj storiti tudi za duše Ramonovih tovarišev. Ramon je bil po spovedi ves drug. Mir in sreča mu je odsevala z obraza. Srce je doseglo nekaj, po čemer je podzavestno dolgo hrepenelo. Krčevito je stiskal v svojih rokah majhen križec in jokal od sreče, jokal kot otrok.
“Caballeros,” kdo hoče jutri zjutraj botrovati našemu Ramonu pri prvem sv. obhajilu?” “Kako, padrecito, botri pri sv. obhajilu?” “Seveda, saj ste imeli botre tudi pri poroki, ali ne, in novomašnik jih ima tudi pri novi maši, ali ne? Zakaj bi pri sv. obhajilu ne bili? Čim več jih bo, tem boljše bo.”
“Padre, jaz bom že,” se oglasi “hlapec Jernej”. Dedci se oddahnejo. Ramon ne bo brez botra. Na licu mesta spovem Jerneja, “še kdo, caballeros?” Nič! “Menda vendar ne bo imel Ramon samo enega botra?” “I, bom pa še jaz, padrecito! ’ “Macanudo, prijatelj!” In sem ga spovedal In nato se je utrgal plaz. “Jaz tudi,” se oglašajo kar po
vrsti. Sestra Prudencija žari od sreče. Postavlja stol od postelje do postelje, izpraSJ možakom vest, obuja z njimi kesanje, 1 po spovedi zahvalo in odganja radoveđhe"rj ki silijo v dvorano. Mine ura, dve, že sera ^ koncu. “Kaj pa vidva?” vprašam bolnika, , sta se zdravila pod policijskim nadzorstvo i
Bia 0tJ ZUrčLVlia- puu
Eden in drugi skomigne z rameni in P0?.(; na svojega varuha, češ, saj vidite v ka» druščini sva: garjevi ovci, ki ne spadava čredo. “Nič strahu! Saj. so tudi desnega T ^ bojnika gnali policaji prav do križa, P» je le dobro spovedal, ali ne?” “No, do%l pa še midva!” Stražnika sta se odmajaj in tudi zadnja dva sta uredila svoje raC I z Bogom.	jji
Seveda so bili ti računi malo kakor bi morali biti strogo po učenih bukv ( da Gospod, ki n '
Saj niso hudobni; slabi so in nevedni
Ja’ Vi# te revčke dobrotn* y
P
_________ ne po svoji krivdi, nog ve, „
bi bilo z nami, če bi bili na njihovem Drugo jutro po maši je prišel Gospod K V remu Ramonu, Ko je glas zvončka nazna^ da je sveti trenutek blizu, je zadonela ,, spodu v pozdrav pesem Alabado sea el & |, tisimo Sacramento del Altar! Peli so niki, Ramonovi botri. Za Ramonom so božno prejeli sv. obhajilo vsi njegovi tovar j
Ko hočem Ramona popoldne obiskatVJ mi zdi, da spi. Pa ne, oči ima uprte ne»^; v daljavo... Primem ga za roko. Nima pulza! Zatisnem mu oči in mu pokru | obraz s prtom.	^O',
Petindvajset Ramonovih botrov je '“jj. vedno opazovalo to dejanje krščanske J bežni do bližnjega.
Tišina, smrtna tišina po dvorani. gjv Stari Ramon je končal tek svolega I lj-enja.	^
BESEDA PASTIRJEV
Papeževa božična poslanica je vsemu svetu pokazala, kje je in kam mu je iti. Ker je božje usmiljenje neizčrpno, je rešitev blizu, dasi je človeštvo popolnoma zašlo in bi bilo, samo sebi prepuščeno, izgubljeno. Nebeški Oče pričakuje vseh izgubljenih sinov. Sveto leto milosti je čas povratka v Jezusovo Cerkev in pričetek nove dobe njene zgodovine.
Ko je sprejel skupino članov ameriškega kongresa, je sv. oče pohvalil navado v Združenih državah, da vsako leto uradno določijo dan splošne hvaležnosti Bogu. želel je naj bi tako bilo po vsem svetu. Spomnil je nauk sv. Cerkve, da je dajanje hvale Bogu resna dolžnost tudi za “vest ljudskih predstavnikov, ki so izvoljeni prav zato, da potrdijo, po-
vežejo in poenotijo na polit, področju jj,' globlje duhovno delovanje in teženje D Glavni asistent Krščanske zveze skih delavcev mons. Civardi piše v Glas1^),-Katoliške akcije: “Gospodarska sužnosb traja kar naprej tudi potem, ko je dein! dih krščanske ideje pometel s te &A>' sužnostjo. . . Množica brezposelnih in str ^ jočih je dokaz, da je kapitalistični sistem f zabil bistvene pravice dela, ki nujno spa,rcD pravici do življenja. . . Tedaj ko bodo 1 ^ Ijene verige gospodarskega suženjstva, j. mo, da se bodo zdrobile tudi verige kov, ki ločijo delavstvo od Matere in mu jemllo zaupanje do krščanstva vsemu, kar je to izvedlo na socialnem ročju v 20. vekih zgodovine.”
SV®tO LEXO
8lov.e^b»t<> 24. decembra zjutraj so se vršile leto. rm81*.’ 8 katerimi se je začelo 25 sveto Boloij. l. delavnik, vendar so ljudje na-35.000 v!^lkansko cerkev sv. Petra — okoli stalo	Je 8l° vanjo, okoli 15.000 jih je
l’etra „ slel)rišču in pred njim, trg svetega toliijo Pa zaSrinjalo 150.000 klečečih; prav štejem86 ie nabralo po bližnjih cestah, če *ili^a °. množice pred ostalimi tremi ba-Pavio^,1. — sv- Janezom Lateranskim, sv. ki so s]ln sv' Manjo Veliko — je bilo vseh, j. tov©snostim prisostvovali, en milijon.
«kofovSo Papeža nosili v procesiji kardinalov, 8V. PetV Lahovnikov in menihov preko trga le haj a’.80 ljudje molili rožni venec. Sv. oče ^Obiral Pukleknil pred oltarjem, potem pa *daj ji 1 himno Pridi sv. Duh. Procesija je 8Vet<h v P0 st°Pnišču navzdol in dospela do le s srelf1'-^ast;ala' P0P°lIla tišina. Papež kladivom prvič udaril po po-*e bii m križu na vratih in zapel: “Odprite
ka.
cuklouil
vrata pravičnosti’’. Zbor sikstinske Pokloni,6, udvrnil; “Vstopil sem skoznje in
Ob drugem udar-
so kj,86 born Gospodu.’
”0j0 , *0 Papeževe besede: “Vstopil bom v “Ona u 1So’ o uospod!” Pevci pa: “Vrgel se ^°vania obl*dje v tvojem svetišču poln spo-hiočbej?. d° Tebe.’’ Tretji udarec je bil naj-kajti r1’ združen s pozivom: "Odprite vrata, Storil ä,°? 1© z nami.’’ Odgovor: “Kdo je trata Drfeže v Izraelu?” Tedaj so se težka |e^6vihi ifalcn^a zvonovi s° zapeli. S pa,-©aia blagoslovom se je slovesnost kon-
V
2b*sk|^aedeljek zjutraj je sv. oče prvikrat » ©btllaf- ev sv- Petra, da prejme odpustke. lSc‘j> reri1 80 Sa: 60 škofov, člani kongre-hiarjg^ Uovnikl in seminaristi. Na tisoče ro-Soilov • opazovalo obrede, dočakalo bla-D a.°h odhodu navdušeno klicalo svo-» 'ovijen ar;iu- ob tej priliki je bila bla. .>6tihje j “toggia della Veronica”, kjer so V katero Z krpljenja Gospodovega: del sulice, 6r0hikinSp t"a preb°ttli. delček sv. križa in
^a.vZoč^etl .©dpustek so dobili vsi, ki so bili yf81. tisti n1".1 odpiranju svetih vrat, pa tudi aiho Ri’ ,	80 v celoti slišali vatikansko od-
kleg esnost po radiju.
na^i p^>it1,anicami> ki 80 Üb državni pogla-' ali za božič sv. Očetu, omenimo t=avi: “.Mo- nico generala Perona. V njej a' s J nar0(i in moja vlada znova zago-katoliškim zanosom svoje neod-
S
kj na*611’®6 P° miru in sožitju med na-SIavnßi, tem©Gita na socialni pravičnosti, btinoi., P1 začetku svetega leta, dviga ar.
“-■^b teženje
D-
iCl hVelj^pk k Bogu mol.tev za zmago sloge
Cljavl 1	.	'-'o	. LC V Ij<X	dJC
Tr^ ‘Jenje človeškega dostojanstva.’
Vrm*SednikOVo Poslanico je papežu izročil s ‘la, utelesV 0(lP0slanec Myron Taylor. Božja Yjbikoyg^ s©ua v rojstvu in poslanstvu Odre-fißk teh S^6 ve<ino jasneje izraža v zgodo-čl 00 trmi ■ ■ eb se Združene države še iio-n1?v©štv0 ‘ib’ da bi po Jezusovih naukih (j,/11 — Prislo do pravičnega in trajnega jit^ith; „ybbgovoru sv. očeta se bere med. 0a,,?: človc5/esnici' za SYet ni druge re-bkorn ij, estvo mora slediti Kristusovim zgledom, kjer se priznava, da so
vsi ljudj-e sinovi enega Očeta, ki je v nebesih, in da so pravi bratje Po svojem edin-stvu z božjim Sinom.” Le to bratstvo in iz njega izvirajoča enakost in ljubezen moreta dati človeštvu mir.
Papež blagoslavlja Argentino. 28. decembra je prišla v Italijo druga skupina romarjev iz Argentine. Vodi jo kardinal Caggiano. V sre-do, 4. januarja jih je sprejel Pij XII. Razen kardinala je bilo v skupini še 5 nadškofov in škofov : Pasolino (Santa Fe), Guilland (Paranä), Buteler (Mendoza), Sbsa Gaona (Concepcičn), Castellano (Cordoba). Sv. oče jih je nagovoril v španščini. Razveselilo ga je tako številno in tako lepo organizirano zastopstvo. Potem je podelil blagoslov romarjem in vsej Argentini.
Sprejem diplomatskih predstavnikov. V sredo 28. decembra so predstavniki držav v Vatikanu voščili za sveto leto. Prvič se je zgodilo, da jih je papež skupno sprejel. Manjkal je edmo jugoslovanski zastopnik, ki je bil tedaj v Beogradu. Sv oče je poudaril pomen Vatikana. “Vojaška zmogljivost te državice je ničeva, neizmerljiva pa je njena zmogljivost za mir.” Upati je, da bo ta sila vedno rastla v blagoslov vsem narodom. “Bolje kot kdorkoli drug morete vi soditi, s kakšnim veseljem bi dočakali, ko bi to leto, sveto leto začelo novo usmeritev duha in srca, nov način vsakdanjega življenja in medsebojnih odnosov, povratek zašlih k točnim pojmom, pravi resnici, k resničnim temeljem miru v socialnem življenju in v mednarodnih odnošajih. Po tragičnih letih, ki smo jih preživljali, se je med najbolj zdravimi plastmi vseh narodov zbudila in obnovila želja po spravi, hrepenenje po duhovnem bratstvu med vsemi narodi dobre volje. Globoka iskrenost in nedvoumno skupno občutje teh teženj bosta, kot upamo, razpršili zadnje ostanke temnih časov, ki so za nami.”
Polnočnice v Jeruzalemu in v Moskvi. V Jeruzalemu ni ta čas več kot 200 katoličanov. Maše so bile po samostanskih cerkvah in kapelah. Moskva je najprej doživela katoliško mašo kakih 300 sovjetskih podložnikov, za tem pa se je 200 tujcev udeležilo polnočnice v francoski cerkvi sv. Ludovika. Med verniki so bili ffancoski, angleški, ital.janski in belgijski poslanik.
Za cilje Svetega leta. Italijanska Katoliška akcija začenja g Svetim letom “križarsko vojsko vel kega povratka”. Razen 4 milijonov članov KA se je bodo udeležile vse verske organizacije. Namen je ta, da bi se spreobrnili komunisti in pristaši drugih brezbožnih strank. Gre torej za rešitev duš, obenem je napovedan brezhoštvu boj brez usmiljenja. Italijanski komunisti pa so pozvali k ojačeni borbi proti protikomunističnim silam z Vatikanom vred.
DOBRO IN ZLO
Fronti dobrega in zla se torej vedno razločneje opažata. Nekaj pojavov s fronte dobrega:
Dan, ko so se odprla sveta vrata, je bil tudi dan prvega televizijskega prenosa iz Vatikana. Aparate je darovala Francija, pri prenosu pa sta sodelovali italijanska in francoska radijska družba.
Katoliški zdravniki v San Franciscu bodo poslali v Lurd moderne aparate, s katerimi bodo lahko raziskovali čudežne primere ozdravitev.
Razen koscev sv. križa v cerkvi sv. Petra v Rimu in še v nekaterih drugih krajih, sd nekateri delci vdelani v “svetem jeruzalemskem križu” obenem s kamenčki s Kalvarije Ta križ potuje zdaj po svetu. Pred kratkim je z zrakoplovom prišel v Kolumbijo. Ljudje ga časte v stolnici glavnega mesta.
S šestmesečnega potovanja do Japonske se je vrnila v Rim v cerkev ‘‘d'el Gesü” desnica sv. Frančiška Ksaverskega. Na Japonskem je ta svetinja povzdignila svečanosti, ki so Jih imeli za štiristoletnico prihoda velikega misijonarja na otok vzhajajočega sonca.
Iz Španije javljajo veliko versko gibanje med delavci. V provincah Valencia in Terne! se je udeležilo duhovnih misijonov s pobožnostjo in gorečnostjo okoli 35.000 rudarjev. Za pridige in podeljevanje zakramentov je bilo mobiliziranih 32 kapucinov in 3 jezuit je. V Barruelu je 150 rudarjev s svetilkami pojoč spremljalo podobo Fatimske Marije. Posebno prisrčni prizori so bili pri obhajilu otrok. Samo v Ternelu je prejelo prvo sveto obhajilo 1.60 0 delavskih otrok. — Napovedani so misijoni med rudarji v provincah Murcia in Zaragoza.
V Argentini je Sveto leto obenem leto petega evharističnega kongresa. Vršil se bo meseca oktobra v Rosariu. škofje so že leto
—, —5 J „ JI « 1 J	i v«It-i lini- 1 - i V'o \ o O" o r> r\
Za žrtve verskega preganjanja v Evrop>' Med ljudmi in organizacijami, ki za njih
store, je argentinska Katoliška akcija.
člankov je izšlo v “Antorchi”, glasilu
f»»
sef
tovske veje; Vrhovni svet je v začetku v tembra poslal skupščini Združenih nato ,
°Tgi
1 v k?#
trpečim za železno zaveso. Dijaška Katoi,
protestno noto; vodstva posameznih or= .< zacij so poskrbela za razh-e akcije v ko,,.
akcija je vsem predlagala obširno delova
pri"!
sredstvi dveh vrst:	1. nadnaravne:
vojsko molitev in žrtev za preganjance za preganjalce; 2. protestne prireditve^ ^ tingi po cestah, plakati in napisi, letaki , — Namen vsemu temu so strnili v sta»^ “Naj katoliška mladina vse države P01'^ nebu svoje molitve in žrtve, ljudem pa P loži svoj možati protest proti preganjanj Borci za zlo nam n« bodo zamerili "'jjl zato ne, ker nas ne bodo brali —, če od junaških in prebrisanih dejanj zapišemo s dve, pa še ti dve na koncu.	,
Poljska VMt'.\ (Krščanska zveza
ljudi) je sklenila, da zbriše iz svoj-ega i1"«
id»1
pridevnik krščanska. No, nekaj bo še j ostalo. Tudi pri nas so se pred vojDOj pojavljali “imkarji”, največ med akade"
Prav posebno vernih mladeničev in
deKli«;
tej angleško-mednarodno-protestantski ^ ..f ni bilo, pač pa nekaj komunistov in nji*1 ji kandidatov. Pokrovitelj zveze je bil ede*1 /
____-X! T._____e---O ^ ™ lr,VlkO*\
univerzitetnih profesorjev. — Sem lahko pišemo, kako so modri rdeči očetje 8^)1
prej izdali pastirski list, ki razlaga pomen in namene tega kongresa. Zadnjega je priredil Buenos Aires oktobra 1934, torej tik pred ljubljanskim. Veličastnost tistih dni še zdaj ni pozabljena.
Peta kolona katoliške Cerkve. Sevillski nadškof Peter Segura, je obsodil komunizem v enem izmed govorov, ki jih je imel v katedrali med devetdnevnico v čast Brezmadežni. Obenem je priznal, da ima Cerkev povsod peto kolono. To je večna resnica, ki je razpršena po vsem svetu.
Eden tistih, ki jo širi z največjimi uspehi, je mons. Fulton J. Sheen s severoameriške katoliške univerze. Z novim letom je začel dvajseto vrsto radijskih govorov. Ljudje se jih ne naveličajo: poslušalstvo nedeljske katoliške ure je izredno številno in iz vseh plasti prebivalstva.
Tudi tistih sedem francoskih in nemških škofov, ki so se sestali v južnonemškem kraju Buhi, je razpravljalo o tem, kako okrepiti peto kolono s Katoliško akcijo In z vzgojo po seminarjih. Lepo so pokazali, kakšno 3e uspešno sodelovanje med narodi.
Obletnica. Okrog božiča so se mnogi katoliški listi spomnili, da so pred enim letom rdeči madžarski oblastniki zgrabili kardinala Mindszentyja. Rimski “H Quotidiano” pravi med drugim: “To prijetje ni moglo zlomiti odpora in enotnosti katoličanov. Mindszenty je zdaj živ pokopan v neznanem kraju v komunističnem paradižu, kjer je toliko pokopališč za žive in kjer imajo vso prednost tako imenovani ljudski demokrati.’1
poljske province zaukazali, naj po
dio«
rajši hitro kot počasi pozabijo na bur^^
praznike, kot so bili: 3. maj, dan Naše poljske Kraljice, veliki šmaren — bitke pri Visli. Navadijo pa naj se PrV vanja res velikih duš, kot so 7. nove** ruska revolucija, ali pa celo 21. dece*** Stalinov rojstni dan!	j
Zgodovinski dogodek je bilo ■zbo*0'i^)}
Argentinske laične organizacije. To Je .
3 leta stara druščina, ki se je z imenpifi delom postavila proti Katoliški akcij*- tp kajšnja “La Prensa”, “največji list na prav rada daje prostor za popisovanje p: prireditev (mimogrede: ali bralci Du ho' „j življenja veste, da je edini katoliški v Argentini “El Pueblo”?) — Tam so ^ vsi, ki so brali, najti to, da je veb^f„jf
3. zborovanje izdalo tudi deklaracijo. ' gt«;
so človeštvu povedali tudi takele učene
*
rije:	“Laicizem osvobaja človeško v
verskega nasilja in ‘‘razodetih resnic”
pospešuje napredek znanosti in krepi
slim, da imate dovolj. J. C. Moreno ‘Pueblu” (24. decembra) pove, kar zas* končuje pa tako: “že je minilo Se LLtO1, liberalcev, antiklerikalcev in racion» Njihovo dialektiko je razbila resnično»'fi» ta način se da razložiti, da na omen* zborovanju ni bilo tistih, ki so ohran* še nekaj naravne pameti.”	-/j
SLAVE NAJ TE, OBOG, SLAVE NAJ TE VSI NARODI

proti političnim absolutizmom, saj se **";r if' k podpiranju svobode.” Ali pa: “Trdite L' so duhovno in materialno ustvarjajoče a p človeku in v družbi, se je zgodovinsko ^ f zalo v kulturnem delovanju zapada.’
v'i(;Kv
,rvA - SLOVENSKI NASELJENCI PO POSAMEZNIH
KRAJIH PRAZM JEJO ROŽIČ
1)1 EPl U<>ŽIČVr PHIRE-fVl SMO IMELI AT IV CAP!TALL Jaa. 0f^ zl)or “Gallus” je 8.
^Uje v župni cerkvi sv.
Je»skihWl,)el lepo Število slo-Sv-ete ' požičnih pesmi. Od ®°žje jv,01' Preko Glej zvezdice krisch orugih novejših smo ?r°slavii sl°venski duši, ki ltl se -1? kožično skrivnost vodi! raduje ob njej. Zbor je Ir. Juj.legov stalni dirigent Svetih 1 Savelli. Tega večera 'elilto .';sn:l> se je udeležilo Ulli Art evll° Slovencev, pa Hal; ijj &eritincev, ki so spoz-®eSetQ. Znai° ceniti slovensko Spe''lCg Prostovoljne pri-t?st°Pil I,Zbor “Gallus” vse n ^onfe “>l°venski Vincencije-
Povrne,01’ Za kar na:, mu t6*6 PretCertu ie nekdo napisal
l^ak °P^e besecle:
?lirPi o "as inia Bog rad: v
^ePci j ^vi Poslušamo —
Z ' '

rdečega potopa °Je mladosti, čudo-kdoeda3' k°
premiš-
G ' seveda"T ln KaKo po-1e n*, ds	dobro poje in
o pel —), am-sam v sebi in
■Ssr*sä
epše,
k,‘r ä<s
r^di, ali °' Nismo bili rado-j. ,en, „.l6.naPev pristno na-i/djanri..1 l® izoblikovan po jT alp^u1 kantileni ali ponav-Vnildai0 , ®-®lodije; ni nas
ka^n, Premrl® P°dpisan "
eisf1 Vse V Kimovec —, t0’ lepn b lo naše. domače,
tri
^d0;
'Po. s® je
podali, zlasti nekatera mesta so posebej zadihala slovensko domačnost. Hvaležni smo zboru, da je položil toliko truda v to predstavo in nam obnovil dmoače božično razpoloženje.
Mendoza.
Tod kjer živi največja sku-jrina Slovencev izven Buenos Airesa, so preživeli ta praznik prav posebno v družinskem razpoloženju. Polnočnico so imeli v kapeli sv. Jožefa, bratov marianistov. Sv. mašo je imel slovenski dušni pastir g. Caserman, prepeval pa je men-doški cerkveni zbor. Na sv. dan popoldne so imeli v isti kapeli pete litanije Matere božje, nato pa v zavodski dvorani božično prireditev pod naslovom “Obisk pri jaslicah”. Posamezne božične dogodke so predstavili po slovenski besedi v živih slikah. Recitatorja in pevski zbor sta izmenoma lepo podajala, vsebino božičnega praznika. Prireditev je pripravilo tamošnje Društvo Slovencev in je njegov predsednik ravn. g. Marko Bajuk vsem voščil praznike, g. 'Caserman pa se je društvu zahvalil za pozornost, ki jo je temu dnevu posvetilo.
Cordoba.
Tudi tamošnji Slovenci so se na božične praznike prav posebej prisrčno povezali v družinsko občestvo. Imeli so sv. mašo, ki jo je opravil njihov dušni pastir dr. Hanželič. Ves čas je prepeval tamošnji cerkveni zbor.
(lrua01oženj' pref)ujenju iz teh
0>.
v n na*el Pot še v -bik,, Valežn°st Detetu-vjjki Vel'. > ki so mu vse SK.tla. k;	in v hvaležnost
151 Vege;80 mu daIi ta n.edelj_
*pa lj®Vski zbor iz San tvtl v ne(|(,iJ-R prav v isti na-fei <lvo& 15‘.	v cer-
^nL^če" V <'ui<la,1(|i pri-airiSki Bo«e?, sp®voigro “Slo. i£^1§ebta p-0^ P0(l vodstvom ° s° v	Spevo-
1b g. Špeha lepo
Vse rojake, ki kaj vedo o tajnem dušnopastirskem delovanju slovenskih duhovnikov (-j- Kremžarja Marjana, -j- Srečka Huta, -j- Henrika Goričana in drugih, živih ali mrtvih) po krajih, kjer za časa nemške okupacije ni bilo duhovnika —, prosimo, da to popišejo in pošljejo na naslov: Slovenska dušnopastirska pisarna, Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina.
Prišel je v Argentino kapucin p. Jakob Vučina in živi v kapucinskem samostanu pri cerkvi Nueva Pompeya, Esquirt
974. Tel. 61-0772. Tam imate rojaki priliko za sv. spoved. (Parroquia de Nueva Pompeya, Esquiü 974, Buenos Aires).
RAZNE OBLETNICE
“Slovenska Krajina”, društvo Prekmurcev na Avellane-di, je imela 22. januarja, svoj redni letni občni zbor. Izvoljen je bil stari odbor spet za eno leto.
Dne 12. februarja bo Društvo proslavilo svojo desetletnico delovanja za kulturno in versko življenje rojakov na Avellanedi.
Ob 10 h dop. bo na Avellanedi (Manuel Estevez 630) sv. maša za žive in mrtve člane.
Po maši se podamo na društveno zemljišče v Lanus (Camino La Plata, Km 7), kjer si bomo privoščili “asado”.
Prva obletnica.
12. februarja ob 12 bo pri sv. Rozi sv. maša za pred letom dni, 7. 'II. 1949, umrlega, našega dragega pokojnika
Vidmar Alojza
iz Rihemberka.
Umrl je v goriški bolnici na posledicah internacije v Dachau.
V Gorici žalujejo za njim žena, v Rihemberku bratje, sestre in sorodniki, in v Argentini brat, sestra in sorodniki.
Prosimo molitve za dušni pokoj nepozabnega rajnika.
Gorica, Rihemberk, Buenos Aires.
Ob tretji obletnici.
16. febr. 1947 je ugasnil v sanatoriju Santa Maria v kor-dobskih gorah idealni borec za slovensko dobro ime Andrej Lah
rojen v Gerlincih 1. 1903.
Za. dve veliki slovenski stvari je živel in delal: za ‘‘Duhovno življenje”, kateremu je bil dalje časa upravnik, ves čas pa pisatelj, in za “Slovensko Krajino”, društvo, ki letos obhaja 10 letnico ustanovitve in je bil on eden najbolj delavnih in požrtvovalnih članov v društvenem delu, pri petju in na odru.
Za vse druge je delal in skrbel, svoje zdravje pa je zanemaril, in tako si je nakopal sušico, ki ga je prisilila, da je iskal zdravja, ko je bilo že pozno.
Med tem je pa. ostal vedno neumorno delaven s peresom in z delom med Slovenc i v Cordobi.
V tistem času se je lotil tudi pisanja slov.-kasteljanske slovnice, katere je izdelal 6 lekcij, nato mu je pa smn iztrgala pero iz rok.
16. februarja 1947 je vdan v voljo božjo zapustil solzno dolino in odpotoval v boljšo domovino.
Obletna sv. maša zanj bo na Avellanedi 19. febr. ob 9.30 uri.
Ob deseti obletnici
8. marca 1940 leta je omagal na potu na Akonkaguo č. g. Jože Kastelic slovenski izseljenski duhovnik in ustanovitelj ‘‘Duhovnega življenja”. V prihodnji številki bomo njegovemu spominu posvetili več misli.
Za sedaj spomnimo, da, bo 5. marca sveta maša zanj v Men-dozi, 8. marca obisk na njegov

tn
fki
grob v Puente del Inča za to pot prijavljenih kal ',kj rojakov), 12. marca Pa.eike zanj sv. maša v kapeli sl^tlc ske službe božje v ulici ^ ]a grano 3863.	j-Sl
če bi ob tisti priliki ',lc utegnil pohiteti v Men®Vi] naj se javi na naslov: Hladnik, Pasco 4 31.	dj
Posebne verske priredit^6
Slovence po Božiču:
le
! V
Slovenska služba božj* .|Sr one Slovence, ki živijo 'j jah župnije Varstva Naše , be Gospe v Floridi, je jan. ob 10 dop. Zbralo 6® j h nad 200 Slovencev, katerFvsa se pridružili tamošnji Ht, ;i ti in domačini Argentinci. Pr\ maši je Slovencem pridiS3p Avguštin, ki v tej župnij* J, *
-r\l o-n n n ^	«l*--mAv n 4 »» 4- o lYl 0 ^ /
planuje in oskrbuje ta»01.( roj3“
skupino slovenskih Take verske slovesnosti J/ ^
•#
sameznih zunanjih sredi^
s1; 3
kjer redne službe božje vence ni, prikličejo k slof^j
maši tiste novona-seljencfr ^ službi božji v mesto ne ^ jo, in privabijo tudi vedn®
starcmaseljencev. Vso na^®
111^
prepeval pevski zbor “Gf* jj( j slovenske božične pesmi-j mačini niso mogli preb’^ j lepega petja in dovršeni zbora ter posameznih Pe J 3
Po sv. maši so jim pr*P jr1
prigrizek, kjer sta jih
vila domači župnik in
ki sta se z njimi slikala- . 1
Romanje v San Antonii , Padna je bilo 15. jan., f j: vsako leto. S pobožnostJ^^j;
leta. in leta Slovenci zdr jt ^ izlet. Tako tudi to pot. '
rojakov se je nabralo že a dne za sv. mašo ob
o + lVi Ir-J 4/-»	-»»n1	.ir ■
stih, ki jo je opravil šek, pridigal pa je g.
Med sv. mašo je bilo lJa f l{ petje, ki je za take PriJ. g<r’ lj lo primerno. Po sv. maš* mnogi zbrali v senci bli**\,rf ^ kve, da počakajo popo^g^ pobožnost, drugi pa S° I
domov. Ko se je bližala u^jjl1 v
ločena za litanije, so Prl j? k nove skupine, ki dopoldn J jj
P9J'
s*1
mogle priti. Kratko Je ■ h govoril ,g. Hladnik, nat0^: v
bile pete litanije. Tako v
poslovili od sv. Antona m f, n govih sobratov frančiška j lj tr D
Slovenske naseljence M del Sur je za praznik s^- i kraljev obiskal g. OreD“ ,/, so vsaj za en dan ime'^jp seboj slovenskega dubp ^flt
Zaradi velike zamude
moralo odpasti na Pre ?*'
spovedovanje v Miram8^^; pa so imeli priliko na» jjj* dan v Mar del Suru zlas 1 ki ob škofovem obisk
He	spovedi oziroma
“e Dior ■ ‘ “i,'-’vou* uznuina iz USA so hodili iskat ovčke -v®* Plata v°- V oddaljeni Mar in koštrune, pa so se jim mno-f ler je	iz Mar del Sura, gi razbežali v širne planjave,
rel*}ekateri4.astI veliko družin, in ßf) Poldne l Miraniara, so prišli JS v biijn® sv; maši, ki je bi-tilo”)V6tlcemJin S0li’ nameniena
kjer niso mogli za njimi. Ista nevarnost grozi novonaseljen-cem, če bodo živeli v malih skupinicah ali celo posamezno, potopljeni v tuje morje, kjer bodo versko in narodno utonili.
Sedaj je največja skupina v Toronto, ki tvori središča slo-i, <■ San^0 Posvečenje bo pre- venskega verskega življenja V 'obtua.,Luisu g. '... — —-
O'j-, se i,h .ltl domačinom. Na.d tfv,ko j6J,n J6 zbralo obojih. Ve-tmu PriPomogla ga. aljeni nr.kl živi v S km od-, hagn..^lstavi sv. Evfemija.
ifPo.

'Uari7“1!,u g- Janez Ogrin lupn„ ter imel novo ma-s Airesu na Belgra-
I Pla^. Novak^}?,n,
ataila”'“K v -
bčerka ,-,^'iena Holozan, t akar ' ra'nca in Vere roj.
deiena ^
Pdja j,, jSalan. hčerka Jer-k tei"a j?reziie Jenko Perica Katarina Mekeš, ^rin ranca in Alhine
^onil Rudolfa Rozine in r0j- Mlinar
>a;ip7 se:
P in Edita Mako-roit d Jakšič in Mimi Ma ^aPc TTSf
ttle0ČigUstar in Vera Kle-
l:,Prii so.
Jojgj •
Kra.su 12 Gorianskp
ua,iiei 'g!'®1®, v Sarandi lu Savnik na Paterna-
aatija
Skamle
KVXA,»k
J
kjer .0(1 n^Tlljencev.
c v Mendozi
‘P haVseifakih 800 sl°-
J kralja ^Audi "
međ
Columbia, nekaj odšlo.
'.jS'iä a* h;,«“
' hdovto	Pasi;ir, ki hoče okoli 350 novonaseljencev. öe
^ like 20skrbovar°. otresenih bi bili blizu skupaj, bi šlo. Ni-r	Potovdl1’ ilna dosti pri- mamo lastnih lokalov, ne last-
' ,Vit>. ';l;i,em'(,vaP3a- število sta-
Vsako nedeljo se zbirajo k slovenski službi božji s slovensko pridigo in petjem. Versko so povezani v Društvu Presvetega Imena Jezusovega (Holy Name) in v dekliški Marijini kongregaciji. Oboje vodi dušni pastir za Slovence dr. Jakob Kolarič CM (Saint Mary’s Mission House, Danforth ave-Birchmount Rd Toronto 13 Ont. Canada). Poleg njega živita. med slovenskimi naseljenci še duhovnika dr. Pajk Janko (St. Catharines 3 Lynan, Ont, Canada) ter Vukšinič Anton (626 Glenholme Ave Toronto 10, Ont. Canada).
Poleg verskih sestankov se vrše mesečni prosvetni večeri z vzgojnim predavanjem, petjem in deklamacijami.
Vsa dušnopastirska skrb je usmerjena na ohranitev zdrave tradicije (pogosti zakramenti, verski sestanki) in v poglobitev katoliške jasnosti o življenju, ki naj bi zabranila vdor velemestnega poganstva.
Toronto je milijonsko mesto, v katerem živi le 10% katoličanov. Katoličani so tu versko zavedni. Vzdržujejo svoje verske šole. Država, je tukaj pravičnejša kakor v USA. Kdor plačuje davek za versko šolo, je oproščen davka za drž. šolo. Drž. šola ni pro-tikatoliška, ampak liberalno protestantska. Vodstvo drž. šole pošilja otroke v nedeljsko farno šolo k verouku. Velja za slabega katolika, kdor pošilja otroke v drž šolo. V tem velikem mestu je raztresenih
' ^ v‘;	je težko
^koro
j ^đi ßa Do kraju. Pred-1	*ario *U sl°venskih
sledi
v car* ^er Slovenci
•	bila sredi-Tje ŽUP‘
izghbilo pSče’ se 3ih .....	l0- Frančiškani
ne cerkve, ne župnije. Ustvaritev teh ustanov bo preizkusni kamen za novonaseljence.
Slovenci, ki so tako raztreseni, so prosili za pisane pridige, navodila in drugo. Tej želji ustreza, ‘‘Božja beseda”, razmnoževani mesečnik, ki je začel izhajati prvo adventno nedeljo 1949.
> °to roman,
8 ^ rti mi, ^redstavpn .iz*eta v 8an Antonio pri Buenos Airesu. Vse, 1 **01 kaj 'Jajo Posamezne prizore in skupine rojakov. Kd
Posnetih fotografij, naj piše ali se javi v Martinez 50, Buenos Aires
razen procesije, je posnel skupine rojakov. Kdor bi hotel katero teh ali
Dušnopastirski pisarni, Victor
USA —MOŠKA BESEDA STARONASELJENCA
Do nekaj let nazaj smo se Slovenci izkazovali vsemu svetu, da smo kulturen in napreden narod. Majhni po številu, veliki po duhu, smo se lahko uvrstili med velike in veljavne narode s tako naglico, da so ti •občutili nekakšno zaostalost pred Slovenci, še posebno, ker so vedeli, da si je ta mali narod pomagal sam, brez vsake tuje pomoči.
Starejši naseljenci v tujini, še posebno v Združenih drža-val^ ameriških, so prav dobro občutili, kakšno sodbo imajo veliki narodi o Slovencih in njih domovini Sloveniji. Vsak poštenjak v svojem srcu in ljubitelj svojega naroda je Slovence spoštoval, jim častita! in se z njimi veselil napredka med narodi.
Nasprotno je pa vsak narodni kričač in prekucuh kričal, se repenčil in potvarjal resnico in z lažjo pobijal vse, kar je kdo hvale vrednega vedel povedati o Slovencih in Sloveniji.
Prišla je druga svetovna vojna. Mnogim, zlasti malim narodom ni prinesla svobode in življenja, prinesla jim pa je suženjstvo in poganstvo, in to kljub vsem zagotovilom velikih mogočnjakov in njih laži-prerokov, ki so zagotavljali, da pri vsej tej moriji ne gre za nič drugega kakor za obstoj in svobodo malih narodov. Na koga se lahko zanesemo?
Za nas Slovence ni druge rešitve kakor samo v pravem krščanstvu in doslednosti, kot uči rimska katoliška Cerkev in njen poglavar sv. oče, kateri je danes edini resnični zagovornik vseh brezpravnih narodov. Naj bi ne bilo niti enega Slovenca, da ne bi kakor pastirji v prvi sveti noči rekel drug drugemu: Pojdimo v cerkev, pokleknimo pred tabernakelj, kjer biva On, ki je vsemogočni večni Bog! Njemu poto žimo vse naše gorje in nesrečo, v katero nismo zabredli tol;'\c-po svoji krivdi, kakor po krivdi drugih. Jezus, vsemogočn’ večni Bog! Ti najbolje veš, kaj potrebujemo za zmago, da, bomo vzdržali v boju, v katerem se borimo za obstanek. Ti najbolje veš, kako je z nami, saj si začel sam s svojo Materjo Marijo najrevnejše življenje v betlehemskih planjavah brez vseh pravih sredstev za življenje. Zato zaupamo v Tebe in in Te prosimo, pomagaj nam. Samo na Tebe in Tvojo Mater Marijo se še moremo zanašati, Ja. preprečita tretjo svetovno vojno, na katero se veliki in močni politični mogočnjaki že pripravljajo. Obljubimo Ti, da bomo v bodoče z vse večjim zaupanjem po sv. maši z mašnikom molili cerkveno molitev^ Sveti nadangel Mihael, brani na,s v boju; bodi nam v pomoč zoper zlobnost in zalezovanje hudega duha. Ukroti naj ga Bog, ponižno za to prosimo. In ti. vodnik nebeške vojne, satana in druge hudobne duhove, ki hodijo p'o svetu v pogubo duš, z božjo pomočjo v pekel pahni. Amen.
Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
Slovenec, Slovenka ali kdorkoli si že, ki poznaš slovenski narod in si mogoče predstavljaš, da je_ danes možno reševati slovenski narod samo s konferencami, kompromisi in pogodbami, si v zmoti! In s tvojo zmoto se bodo tlačitelji in ubijalci slovenskega naroda okoristili in še uspešneje in hitreje določili, kdaj in kako imata izginiti slovenski narod in domovina Slovenija.	^ DEBELJAK
Škot' dr. Rožman se Jjl
svojim spremljevalcem 1 Julijem Slapšakom vrnil četku decembra v Clevel . Ob prihodu j'e pohvalil Sl® J ce v Argentini in vsej J J Ameriki kot pridne in
Ijive. Severoamerikancei11 j
obljubil, da bo popisal P°y jo je prehodil in kar je vel. čez par dni je odšel v York na misijon.	*
Radioodajo so imeli v J velandu za Božič, na P1'®. ; sv. Štefana. Na program® bile pevske točke; zbor 1 ; dil Miha Košnik. Lep J®;, otroški prizorček ‘‘Pred cami”, ki ga je priPrJ Tončka Mravljetova, više*,. bil pa govor ljubljanskega fa. dr. Rožmana.	. f
Lep sestanek v dvora® ^ ni je sv. Vida so imeli v ku decembra novi slo'.jj» naseljenci v USA. Razpi'® so o zadevah, ki tičejo |; same, powbno so se za?,jii: vsem dobrotnikom in oD)Jj li pomoč pri božičnih iu ^ letnih prireditvah kato organizacij.	j
Zbirko adventnih p1'1'11,;: izdal p. Odilo, dušni pa*/ Med njimi /"((,
vo: Vi oblaki ga rosite-
đige in slovenske pesnil- g lepo je bilo v Tirolah. ‘/j Marija naj nas podj/P/
. pr0#:
Willardu. Med njimi / vo “Adventno mašo”. To

Novonasel.jenci pop“"/ življenje v USA. “Ne {l pozabiti naše skupnosti 1®/ gib slovenskih src, s smo bili toliko časa sk11/; taborišču. Mnogo sem svetu, bil sem že prej v ^ > ženili državah, pa najlsP/ šček življenja se mi je 1 ( našem begunstvu. M1?1.* J uhajajo tja, kjer smo b1® pi paj, v našo kapelo, kjer / j-toliko lepih pridig, tol1"/
nov. Vse amerikansko ^
stvo mi tega ne nad1/1 čeprav moram reči, da / slabo ne godi. Večjega P ,/• je dušna hrana kakor V / O praznikih je bilo tuk® pj pogrešal sem le slovens
larija naj nas pourp .jr aljni tujini, da bi nas// istali zvesti vseskozi, P ,)1 aa mladina. Naročen ‘Duhovno življenje’'. številka se mi je izgnu bi rad videl, da bi 1°
L M.
Slika levo prikazuje # liovnih vaj klevelands" p» Eije v USA, v katerem/e/; Rožman lani vodil v.e/ fJ, Jenskih duhovnih vaj ke. Fotografije-iz USA šilja g. L. Debeljak.
asn,l< Bogdan Metlika
>k ČILE (jiSki’10''* maši v čile: Sal< np Je n “°v°mašnik Anto ''o ^^9 iiPfJrazni^ Brezmadei «ti v ' 3v°Jo slovesno nc le? 66 SWp k ob navzočne ž'fi Jožice ^ev’ ki 80 se’ pc
Silis °vesn0 <??macinov, udele * S° n-iv-.Svo;,ega rojaka
«las s° Dav, 1 Sv°Jega rojak: TP°C,i: Sobl'at nov, katj J^nki * a a- obe slovensl *« r>r*k emaibka^8nje bolnic
«iUpJ. družin o'ie„ n:ie Prednic tii , '«lo Da Marinčič, da r v li6 tamkn ?■ Mirkota Falet
«tavn1®«1 oeinnastavlJen in b boih 'le«- -T1?, za župnika p, Ve«kaCl’ kjerP°poldne so se 3e j*a. zbran 3e Prednica Sit n«k?el nov0lapet v i rojaki 1 1 "o s,a lasnil; blagoslo'
'*i ii «O	^	^
^«U ?61! in"v P,ravili k Mar: «ovn^i manir6,* slov’enske p »M ,in«šneoika 0 kajpada tu
S1ChStrahSLjirigrizka tal
. Sinčki drnfkor pozneje E
VeUci v Zmi Marinčič.
HaS|ovenskeant,iiSo’ dile -
S g?kUpina 1a duhov"ika! držav avnem i Ze rojakov a niestu sose-dn Se iiitlsk6Sa j8eda3 ni tamk; «je\0§el duvUhovnika, ki Je bjj'ajti novPVn° brigati z «en «eld pre ° uaŠnik Gr
izve!.1 b° krnaj. kratkim posv >bov0S,ail«agaU nastavljen k. '4ruš «U tudi p	bi p
lur- Sestre usm
Ijenke, na čelu č. s. Vincencija Kaplja, store veliko, a tega, kar duhovnik zmore, la ne morejo: spovedovati, pridigati, voditi. Ce slovenskega duhovnika še dolgo ne bo, je slovenska kolonija v Santiagu v veliki duhovni nevarnosti.
Vsi Slovenci v čil? voščijo dragim rojakom po svetu prav blagoslovljeno novo leto 19 50!
AVSTRIJA
Delegat msgr. dr. Jože Jagodic — petdesetletnik. Na sv. Lucije dan 1899 je bil rojen v šenkovl družini na Visokem nad Kranjem v župniji Šenčur. Ljudsko šolo je obiskoval v Marjanišču v Ljubljani, tam živel tekom gimnazijskih študij, katere je moral prekiniti in oditi na fronto v prvi svetovni vojni. Pa koncu vojne je stopii v semenišče ter poleg študija posebno gojil govorništvo ter tudi pisateljeval. Po novi maši, na kateri mu je pridigal takratni univ. prof., sedanji ljubljanski škof dr. Rožman, je šel za tajnika k škofu dr. Jegliču, s katerim je ostal neločljivo povezan. Z njim je parkrat prehodil vso ljubljansko škofijo, ga, spremljal v tujino, od blizu gledal njegovo uradno in zasebno življenje, ki ga je mogel edino on tudi popisati. Nekaj let je urejeval fantovsko glasilo “Mladost’ ’ ter sam tudi mnogo pisal. Postal je pod škofom dr. Rožmanom škofijski kancler in kot tak moral oditi v tujino, v begunstvo. Üpravno sposoben je po imenovanju sv. Stolice za narodnega delegata organiziral in vodil dušno pastirstvo med begunci iz Jugoslavije v Avstriji in Nemčiji. Marsikaj se moramo slovenski begunci zahvaliti tudi delu, ki ga je opravil sam ali potom svoje Karitativne pisarne. Po svojem odhodu v Švico in Amepi-ko ga je škof dr. Rožman imenoval za svojega gen. vikarja. Daleč od doma, ki ga, je ljubil, je obhajal svojo petdesetletnico. Tolažiti ga more zavest, da je mnogo naredil kot duhovnik v domovini in sedaj v begunstvu. Od Sv. Stolice je dobil naslov monsignorja, od ljublj. škofa naslov pravega, konzistorialnega svetnika. Mi bomo pa zanj molili, da v svojem delu še vztraja ter se more še enkrat vrniti na tako drago mu Visoko.
V taborišču Spittal je postal župnik g. Miha llurja, ker se njegov prednik g. Jože Klopčič odpravlja v USA: za kap-
lana pa je imenovan Ciril Lavrič, ki opravlja tudi dušno pastirstvo v taborišču Tref-ling.
V Združene države so odšli iz Koroške p-liertrand Blatnik. Vogrin Jože in Pečovnik Karel.
Na Koroškem je umrl starosta slovenskih duhovnikov !>1 letni g. Katnik Franc ter župnik g. Oraš v Podljubelju.
Umrl je g. Jože Grubei’, znani dobrotnik slov. beguncev, zlasti duhovnikov, v Stra.ss-burgu na Koroškem. Njegov gost je bil tudi prevzv. g. škof dr. Rožman in msgr. dr.'J. Jagodic. Dva meseca pred smrtjo si je naročil mrtvaško krsto ter oznanila in, sam izdelovalec nagrobnih vencev, je za svoj pogreb odklonil vse cvetje. Pogreba se je udeležilo veliko ljudi in 15 duhovnikov. Molili bomo za blagega pokojnika.
FRANCIJA
Tam živi približno 12.000 Slovencev. Več ko polovica jih je zaposlenih v rudnikih in tovarnah, drugi pa kot kmetski in gozdni delavci. Pred drugo svetovno vojno jih je bilo več, pa so se kasneje nekateri vrnili v domovino, pač radi želje po domačem kraju in ugodnih pogojev za vrnitev. Vedeli pa večinoma niso, kam pravzaprav gredo. — Zaslužek je dober po tovarnah, pa, zlepa ni mogoče dobiti zaposlitve v njih, težje je na kmetijah. — V kulturnem oziru pa Slovenci kar lepo živijo, tako da dajejo zgled drugim narodnostnim skupinam. Kjerkoli
Novoinašnik Anton (iiii
jih kaj več živi, prav got,r, ustanovijo kako kulturno 11 štvo, kjer se zbirajo in zl J, z veseljem prejemajo in P| birajo slovenske časopis?!j,; izhajajo v drugih izseljeni®, središčih. — Tudi v ve?s^ oziru gre na bolje, ker sedaj več duhovnikov, sai, lujejo med njimi msgn ■,
č?
pančič v Lievin-u, Sta Grims v Merlebachu ter^ , nik Ign. v Parizu in š? Jankovič, če se ne mod , Ljudje so zlasti po grozaai, vojne in trpljenju rojakov^ sveta sploh spoznali, da ie „f na močna opora Bog in Pr tolažba vera.
Vesel sestanek nekatel'J; Franciji bivajočih sloveO® j slovenjebistriških sester |( usmiljenk, ki so iz Nice a, tem prišle na obisk, vidim levo na sliki.	v
V	mašnika je bil posvečen na praznik Brezmadežne g. Anton Cvetko, salezijanec, ki jv živel v taborišču v Servi-gliano med begunci nekaj mesecev. Novo mašo je imel pri g. Stuhecu v Dolini pri Trstu.
V	Mengšu je umrl zadet od kapi č. g. Anton Plevnik, kurat v Zavetišču usmiljenih sester pred vojno. Po prihodu Nemcev je bil večkrat zaprt, nato so ga zaradi Zavetišča izpustili in je ves čas kot dušni pastir oskrboval 9 fara v kamniški dekaniji in ljubljanski okolici. Po rodu Belokranjec, po značaju dobričina, zmožen glasbenik in matematik je vedno rad pomagal sobratom in vernikom. Naj mu Gospod povrne vso dobroto!
Na mirenskem gradu je za Brezmadežno umrla s. Hieronima Buršič. V Ljubljani in Gorici je bila poznana kot požrtvovalna strežnica bolnikom.
Položaj Katoliške Cerkve v Jugoslaviji se ni prav nič spremenil. Amerikanec Hirshman je ob razgovoru s Titom vprašal, kaj misli vlada narediti z zagrebškim nadškofom dr. Stepincem, pa mu je Tito odgovoril, da mora oblast braniti vdove in sirote. Znamenje, da nikakor ne mislijo nadškofa dr. Stepinca spustiti. To je najboljši odgovor tistim, ki mislijo, da so ameriški dolarji spreobrnili Tita. Ponovno hoče vlada zanetiti razkol med duhovniki in so zlasti med Slo-vencLzelo na delu. V Ljubljani so duhovniki ustanovili posebno društvo Sv. Cirila in Metoda, Nekateri od duhovnikov so
se včlanili pod pritiskom, ne- ležilo še več drugih cerk ■ | kateri pa kot stari simpati- stojanstvenikov ter nad » zerji. — Vprašanje bogoslov- hovnikov.	ce-
nili semenišč j'e najtežje. Di- Umrl je v št. Petru oD jaki nimajo pravih študij za župnik Angel Tanin, vstop, ker dolgo-časa ni bilo Duhovniške namestit fi klasičnih gimnazij. Kdor po- Jugoslaviji. Za župnika kaže voljo, da gre v seme- vačino je prišel Stanko ^ nišče, mu v šoli ne dajo miru. vec, za kaplana v Cerkno -Zaprli so tudi 20 bogoslovcev, jan Kožlin.	-p'
da jih tako prisilijo za izstop Novo mašo v Tupalič®
iz semenišča. —• Ob sprejemu deputacije družbe sv. Cirila in Metoda je baje Tito izjavil, da želi urediti razmerje s Cerkvijo. a kdo mu ho verjel. Pouk verouka hočejo onemogočiti tako, da zapirajo katehete. jim preprečijo vstop v šolo. Pridobivajo starše za to, da ne priglasijo otrok za verouk. Na klasični gimnaziji niso sprejeli letos onih dijakov za 1. razred, ki so se priglasili za verouk Iz višje gimnazije pa so izključili mnogo tistih u-čencev, ki režimu oz. komunistični stranki niso po volji.
Družba sv. Mohorja v Gorici je izdala Koledar za leto 19'50, knjigo fr. Bazilija: Tonček iz potoka ter prevod francoskih povesti “Diamantni prstan” izpod peresa Fr. Erjavca
Pogreb apost. administorja msgr. Karla Jamnika v Trnovem je vodil škof msgr. Vovk, ki mu je tudi govoril v slovo. Poleg njega se je pogreba ude-
Preddvoru je imel AJo0 gospod.	J
Stoletnico ‘‘Matere r^ti> tf so praznovali v Trstu ' min, kako so se 1. 1849 zatekali ob koleri k “ Veliki.	jii
Mladi duhovniki v viji morajo k vojakom»,^ se jih vlada odkriža z s Spremembe pri kapuc** fd izvršili tako, da je p- ^t $ jan iz Sv. Križa odšel K0 j/ mostanski vikar v škofi® f ko, na njegovo mesto * ^ prišel p. Otokar iz škofi® ^ Društvo slovenskih učiteljev v Trstu po P0:g časopisov zelo l-epo deluJ^ji Zaprli so s posebnit® ^ kom s 15. novembrom ■"gf' redov slovenskih šol ß® hodnem tržaškem zemD Zaprli so župnika iz pri Novem mestu g. Auy* p/ Ta velika fara je sedaj z^ gimi drugimi vred (Kr®
naIoii]°i h*.8®0 v Levpi nad Ka-ki j6 ie imel g. Ijojze Munih. liublia„0°,neal sv°je študije na teti. Na8/1. b°goslovni fakul-bavzo^f Jej novi maši so bili
VomašniktUdi osta]li triie no-Tr Snikl iz Primorskega.
,,|Sgr. Santhi je dinj slovenski šolski mla-
dini V p V” ' —=*W SU1SK1 llllil-
ij.oianu ter tudi sloven-
sk
:° Pridigal.
^kan ^ v Brežicah franči-
P- Alojzij L„pej.
slov.	administratorji
j® bil 11'nlja: >Issr. Toroš, ki tke škoriaVitelj Poreško-pulj-telj de] Be, je postal upravi-bo re?ia-Soriške nadškofije in •>avitL,!ral v Kostanjevici. BJe je nn \ Poreško-pulj. ško-skofüp ”®tal upravitelj tržaške V Pftziim ^r' Aežič, ki stoluje ?ilca j6 - smrti msgr. Jamove šknf?-a Pfevzel upravo re-brebrnj- krški škof dr. Jos.
Sotti
®0riSlr:
1 nadškof msgr. Mar-
vs% maševal
.—'n si —"ocvm v stolnici ,er jim ' i'ensim srednješolcem s° to , ovensko pridigal. Vsi "	___eseljem pozdravili.
t^oobhif sHka nam kaž al leta	1,1 prvoobhajan
bl^iskem9/ Ra'lovljici
Jih	SrGrli m Pri m*i
kn11 katew Sredi med' rj™ kom t ateh-et in župnik, otrc
X?SN SeiTRjubljeni p. Kri 4aOU,Po z! ^OTanič OFM- -^ Pstano,te ne(lolžne otrok« SQlrti-dnelo zvesti Jezusu d
’*** K CU1.
ta^ek'et in župnik, otrc
Prti:
SPOMIN NA DOMOVINO
V	tujini ptička pesem je zapela, otožnost mojo dušo je objela, zbudila mi spomin na domovino, še vedno potopljeno v bolečino.
V	trpeči domovini venejo cvetice, domovi so brez cvetja, prazne so gredice, sekire sekajo zelene ji gozdove, kovači kujejo le sužnosti okove.
Utihnile vse pesmi so na vasi, le včasih ptica plaha se oglasi, ki žalostinko narodu zapoje, da lažje nosi križe in težave svoje.
Brezboštvo vabi ga na pot ledeno, ponuja za odpad sramotno ceno, na zemlji rajsko srečo mu obljublja, mladino vara in z lažjo zastruplja.
Naš narod pa izbral si pot je novo, edino Bog je upanje njegovo, brezmadežnemu Srcu cvetja trosi, na Brezje roma in rešitve prosi.
V	Kraljico našo upajmo v tujini, s trpečimi molimo v domovini,
naj v materinskem Srcu vse nas združi, Boga jim vrne po brezbožni suši!
GREGOR MALI
Stran: . 66
67
VSEBINA:
Južni križ (Slavko Srebrnič) ........
La espiritualldad del Gran Libertador . .
Po potih božje previdnosti - Dr. Gregorij
Rožman ............................
Zakopani mejniki (KAJ) .............. 71
Luč na znamenju (KAJ) ............... 73
Krščanska družina (Brumen) .......... 7 4
Obisk mučencev (Gregor Mali) ........ 7 5
Moja srečanja — Oče (Miklavž Trpotec) .............................. 76
Ples — da ali ne. . .? (Slapar)
Naša naloga (Gregor Mali) ........... 81
Komunizem me je ogoljufal (Matorras)
Ne beri vsega! (Odar) .................. 85
Socialni obzornik (“Zren”)
Za misijonsko cerkev v Khariju Razcepljenost krščanstva (Odar) Enajst let v Siamu (m. Hočevar)
Da in ne (Sodja) ...............
Baragova himna
Rentgen že deluje (Janež) ......... 96
VSEBINA FEBRUARSKE ŠTEVILKE
VSEBINA:	Str^i
Na Janeža mislim (Miklavž Trpotec) .
Moj prvi obisk v pagodi (Jerman) . . .
Dve pismi iz örne Afrike (Kerševan) • • .mm Ob 400 letnici rojstva Gallusa (—jus—-) jjdf/ Molitev sv. Franč. A. za mir (Kalin) • • jj;'}
Delo na božjem gruntu (KAJ) ...... '
Mali sv. Krištof (Duhamelet) .....
Zlato (Janko) ....................
Berač Jež (Mernik) ...............
Sveta Marija (Slavko Srebrnič) . . . •
Ni sence (Slavko Srebrnič) .......
Za naše male: V imenu Očeta (Mali)
Marijin studenec (D. D.) .........
Dedkovo pismo (Janko) ............
Starčkova smrt ...................
Eno pesem čem zapeti (Narodna) . . Petindvajset Ramonovih botrov (Kk) .
Po katoliškem svetu ..............
Med izseljenci ...................
V domovini .......................
Spomin na domovino (Gregor Mali) .
78
88
89
90 92 95 95
Naslovno stran in ostale risbe ter napise Je izdelal risar Stane Snoj (izvzemši na
r Sl(
71, 91 in 115). Okvir naslovne strani ponazoruje vsebino “Duhovnega življenja’’: ^ jt vensko cvetje ovito najdemo to, kar mora biti vsakemu rojaku najsvetejše in čenniD\ posvečeno pisanje našega lista: Križ predstavlja Boga, Jezusa Kristusa, Marijin monO?L: našo nebeško mater, papežev grb sveto Katoliško Cerkev, slovenski grb našo domovin0f zibelka — slovensko družino. — Slika v okviru predstavlja blejski otok s svetiščem
ovz* ' (
katerega usodo vsi trepetamo. Vsak mesec bo druga slika, iz naše domovine pov
TISKARNA
CORDOBA
TISKARSKO PODJETJE NAŠIH ROJAKOV •

GUTENBERG 3360
BUENOS AIRES
T.E. 50 (Devoto) 303(>
SLOVENSKO - K ASTEL JANŠKI SLOVAR
STANE V USNJE VEZAN
15 PESOV SAMO DO 28. FEBRUARJA,
OD 1. MARCA DALJE PA 20 PESOV!
® POHITITE Z NAROČILOM!
izd»^!
“La Vida Espiritual” .—• “Duhovno življenje” je slovenski duhovni mesečnik, ki ga konzurcij. — Uredništvo in uprava: Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentini'
Za izdajatelja, uredništvo in upravo: Ladislav Lenček CM. — Naročnina: za ArgenIg> polletna 20 pesov; za inozemstvo letna: USA 7 dolarjev; Kanada 8 dolarjev; Anglija 5 ^ dolarjev; Čile 500 čil. pesov; Italija 2000 lir; Francija 1000 frankov; Avstrija 50 šil*ng
Talleres Gräficos “Cordoba”, Gutenberg 33 60, Buenos Aires