Gospodarske stvari. Peronospora ali strnpena rosa ter način, kako se tej bolezni obraniti. ((iovoril dnc 27. maja na podučnera shodu središkega bralnega društva nKdinosta Anton Kosi, učitelj in posestnik v Središču.) (Konec.) Se pred kakimi petnajstimi leli so prodajali vinorejci po okolici četrtinjak mošta po 60—70 gld. in pri tem so se Se pobahali, češ: »Hvala Bogu, drago sem prodal vino!« A danes? Za polovnjak kiselice, kakoršna je prirasla lani, ponujali so nam vinotržci povprečno po 60 gld. Iz tega pa sledi, da se nam je poprijeti vinoreje, te velevažne stroke z vso ljubeznijo in skrbjo ter da se sprijaznimo ludi z vsemi na to stran spadajočimi, neizogibnirai novotarijami, in da ovržemo ono pravilo, ki pravi, da je najbolje gospodariti tako, kakor so nas učili stariši. Da ni dobro vse, kar je novega, kar brez premiselka ovreči, o tem so se prepričali do dobra vsi oni vinogradniki, ki so se v svoji trmi ali svojeglavosti tako dolgo protivili škropljenju proti peronospori ali strupeni rosi. »Kakor je smod prišel, tako bode spet prešel«, so rekli ter se posmebovali onim, ki so hodili s škropilnicami okrog po vinogradih. Jeseni je bilo seveda naopak. Kdo se je sedaj smejal, kdo pa jezil, ni mi treba omenjali. Torej rfik: »Ovak so naši slarci delali, pak so vsega mnogo imali« nima zlasti v vinoreji sedaj no¦ bene veljave več. Kaj pa je uzrok temu velikanskemu preobratu na polju vinoreje V Odgovor na lo vprašanje je znan vsakemu dovolj. Uzrok so namreč raznovrstne nadloge, koje že nekaj let sem tepejo naše vinogradnike ter zmanjšujejo njih pridelek. Vsled teh nadlog pa tudi trta od dne do dne bolj peša, in stari vinogradi zlasti po nekaterib krajih vedno bolj izginjajo. Da se omikani vinorejci in učenjaki vsem raznovrstnim škodljivcem trte postavljajo po robu in da iščejo sredstev, kako iste zatreli, razume se pač samo ob sebi. Najbujša sovražnika vinske trte sta pri nas trtna uš in pa peronospora ali slrupena rosa. Prva, namreč trtna uš, je za vinorodne kraje iako velika nesreča, da nam bode le z največjim trudom in z največjim naporom gmotnih in duševnib močij s koristjo povzdigniti na nastalib pustinjab nove vinograde. Zakaj učenjakom se še do sedaj ni posrečilo, izumeti sredstva, s katerim bi bilo moči uničili trtno uš, ne da bi se poškodoval ludi Irs. Ako bode torej v našem vinorodnem kraju trtna uš, ki še sedaj samo tu in tam naznanja svoj prihod, dospela s svojim pogubonosnim delovanjem tako daleč, da se bodo tudi najbolj nevernemu Tomažu odprle njegove sedaj še zaslepljene oči, tedaj ne bode drugega sredstva, nego lo, da si zasadimo vinograde z novimi, na ameriško trto cepljenimi domačimi trtami, ako sploli hočerao še vinorejci ostali. Amerikanizovanje je torej po današnjih izkušnjah jedina pomoč, rešiti vinograde gotovega propada. Drug sovražnik naše Irte, sovražnik, kojega so se ljudje v vinorodnih krajih še bolj preplašili,* kakor pa budobne trtne uši, je peronospora, strupena rosa ali po našem »novi smod«. Da, še dandanes povzroči ta škodljivka pri mnogib vinogradnikih več strahu in skrbij, kakor najhujša šiba naše gorice, toli preklicana trtna uš. To pa radi tega, ker je peronospora bolj splošna bolezen in se njeni učinki pokažejo takuj, medtem, ko se pojavlia trtna uS le lu in tam ter se škoda tega na skrivnem delujočega mrčesa obeuti in spozna še le polagoma. Trtno uš pozna pri nas marsikdo le po imenu, medtem ko jc veliko škodo, kojo mu je povzočila peronospora, že bridko občutiti moral. Kaj j e peronospora ali strupena rosa? Kaj je torej peronospora ali strupena rosa? .Ie-li rosa, kakor pravi nje ime? Ne! .fe-li žival, kakor trtna uš? Tudi ne! Peronospora je prikazen (bolezen), ki nastane vsled neke prav majhne glivice ali gobice na listju vinske trte. List, na kojem ta bolezen nastane, začne se sušiti in predčasno odpade. Posledica tega pa je, da niti grozdje, niti les dozoreti ne more. Da na tak način trs zeli trpi, pač vsakdo dobro ve, zakaj kar so pri človeku pljuča, to je pri rastlini listje. Od kod pa je prišla ta vinogradska bolezen v naše kraje ? Pritepla se je, kakor trtna uš k nam iz Amerike, kjer jo poznajo že dolgo. V Evropi so jo najprej in sicer 1. 1878 opazili na Francoskem; od tod se je naglo širila po gornji Italiji, Švici, Grškem, Ogerskem itd. V naš, to je v ljutomersko-ormoški vinorodni okoliš se je pritepla, kakor znano, 1. 1887 in 1888, ko smo pridelali znano kiselico. Zanimivo je, kako ta glivica deluje. Na listu, koji peronospora napade, naredi na spodnji strani nežne, belemu plesnivcu podobne pičice ali vejice; spočetka so nakopičene te pičice ob listnih žilah, pozneje pa zaležejo več površja. Kako pa ta plesnivec nastane? Glivica pride na zgornjo stran lista; kmalu se zarije vanj in napravi tam neko nežno mrežasto tvarino, kateri pravijo učenjaki micelij ali podgobje. Micelij ima vsaka goba ali gliva, tudi jedilne gobe, n. pr. globanje, pri katerih tiči v zemlji. Iz podgobja se prikažejo na spodnji strani lista majhne, vejicam podobne nitke; te na konci otečejo ter rode prav drobno, hruškicam podobno semenje, takoimenovani tros ali klicna zrna. Ta tros, ko dozori, odpade, in veler ga odnese na druge, sosedne trte, kjer kali, ter nadaljuje v novih naselbinah svojo škodo. Ker se naredi na jednem samem listu po pol milijona in še več trosov, katerih more vsak pri ugodnih razmerah na trtinem listu kaliti, zalo je pač razumljivo, zakaj ta bolezen tako neiztnerno naglo napreduje. (Dalje prih.) Sejmovi. Dne 5. julija v Mariboru (tudi za konje), na Rečici, Podplatu, Vidmu, v Vuzenici, Vojniku in pri Sv. Petru pri Cmureku. Dne 6. julija v Spielfeldu in Radgoni. Dne 7. julija v Lu3anah in Imenem (za svinje). Dne 8. julija pri Sv. Kmi, pri 8v. .luriju ob Pesnici, v Pišecah, na Hajdinju in na Bregu pri Ptuju (za svinje).