Vampir. Povest, spisal dr. Fr. Detela. VII. Bil je neprijeten jesenski dan, ko se je peljala Olga v Podlog. Iz sivih oblakov. ki so bili prevlekli vse nebo, je padal tiho in vztrajno hladen dež. Po gozdih ie povešalo drevje pisano listje; na polju 'e drhtela ajda pod težkimi kapljami in koruza je štrlela z debelimi storži iz vlažne zemlje. Drugod se je kazalo strnišče in same pozni, utrjeni sadeži so ravnodušno čakali boljšega vremena. Olga se je zavijala v plašč, vlekla koc čez kolena in pokrivala z dežnikom karton, kjer je imela spravljen klobuk in nekai druge oprave, ki se ni smela zmočiti. Pokrajina se ji je zdela dolgočasna, enolična in otožna kakor vreme, kakor njena čuvstva, naj se je spominjala pro-Šlih dni ali pa zrla v negotovo bodočnost. Kar je Škender pripovedoval o Podlogu, ji ni budilo dobrih nad, ji ni dajalo poguma: upala pa je s potrpežljivostjo premagati težave. »Tamle je Sv. Peter.« je pokazal voznik z bičevnikom. »Še pol ure, pa bomo v Podlogu. Mi, rjavec!« Konj je počasi coklal po klancu gori; Olsra se je ozirala na desno in levo, v kakšnem kraju da bo živela. A razgleda ni bilo nikamor nobenega, prav kakor v življenju preprostega učitelja. Lotil se je ie tisti nemir pričakovanja, ki napoveduje in spremlia vse premembe. »Zdajle se je cerkev pokazala,« ie dejal voznik. »Župnišče je niže spodaj. In tam naprej ie šola«. V Podlogu zastanejo, kadar se pripelje kak (ujec v vas, mahoma vse roke, ustavijo se vse noge, obrnejo se vse oči in zmajejo vsi jeziki. Voznik še ni bil spravil Olgine prtljage pod streho, že ie vedela v$a vas, da je prišla nova učiteljica in kakšna primeroma da je. Škender je bil preskrbel Olgi stanovanje tam, kjer je stanovala prejšnje leto njena prednica, v nizki kmetski hiši s tla-kano vežo in s kuhinjo v veži. »Za silo že bo,« si je dejala Olga in iztrepala mokro obleko. Prišla je gospodinja in ji odprla in razkazala preprosto sobo, kjer so že več let stanovale učiteljice. »In vse so bile prav zadovoljne,« je pristavila in izpraševala Olgo, odkod da je, kje da je prej poučevala in kako bo s postrežbo. Ko sta se bili o vsem dogovorili, je šla gospodinja večerjo kuhat, Olga pa je razstavljala pohišje po svojem okusu, spravljala pripeljana živila in urejevala in snažila sobo v prijetni zavesti, da je tukaj ona gospodinja. Dela je imela do noči dosti in vreme je ni vabilo iz hiše. Pri duh-teči kavi je prešla v mislih dogodke prvega dne samostalnega življenja in premislila. katerih opravkov se bo treba najprej lotiti. Vas se je videla vsakdanje, brez vsake posebnosti. Razen par lepših hiš pri cerkvi so bile vse druge, ki so stale raztresene po pobočju, nizke in večinoma s slamo krite. Skoz majhna okna svoje sobice je gledala Olga na eno stran na cesto, na drugo na vrt. Velik del sobe je zavzemala zelena peč, ki je imela na obeh straneh čelešnjak, na obeh straneh široko klop. »Če pride mama katerikrat ali pa stric,« si je mislila, »mu prepustim jaz svojo posteljo; sebi bom postlala na klopi. — Kaj se mi bo le nocoj sanjalo?« ji je padlo v glavo, ko je odgrinjala visoko, s svežim perilom prevlečeno posteljo. Drugega dne se je odpravila najprej v cerkev. Cerkev, ki je stala precej daleč od njenega stanovanja, ie bila navadna srednjevelika stavba, znotraj precej na-šariona, z obokano lino za velikim oltarjem, tako da se je vsipal jutranji žar v božji hram in temnil podobo v oltarju. V cerkvi je molilo nekaj pobožnih duš, ki so se vse ozrle, ko je vstopila Olga: kjer sta pa klečali dve skupaj, sta se sunili s komolci in pošcpetali. Po maši je šla Olga šolo pogledat, precej novo, enonadstropno poslopje, ki ie stalo pod cerkvijo. Skoz okno ie gledal Škender, pušil smotko in se oziral po vremenu. Oddaleč je že pozdravljal. Iz veže pa ie maproti pritekel Tonček in kričal • »Olga. Olga, gospodična Olga je tukaj,« m se je oklenil z obema rokama. »Ali se že predstavljate, gospodična?« je vprašal Škender. »Malo zgodaj ie. K meni pa ni treba hoditi, ker se že poznava in ker se bova vsak dan videla«. »Jaz grem z Olgo,« je silil Tonček in io držal za roko. »Drugič, Tonček, drugič pojdeš v vas: danes ima gospodična mnogo opravkov,« ga je zadrževal Škender. ____ »Naj gre z menoj, za uekai časa: potem Vam ga nošljem nazaj,« ie dejala Olga in odpeljala dečka na svoj dom. O. tukaj je bilo Tončku vse bolj všeč kot pri učitelju. Okna so bila mnogo manjša, klopi širše, peč je imela čelešnja-ke in koliko je viselo podobic po stenah! Tonček je hotel, da bi mu Olga razložila, kaj da pomenijo. Pomirila ga je z obljubo, da mu bo popoldne vse povedala. Skuhala si ie zajtrk in novabila tudi Tončka, Vi se ni branil: potem pa ga je poslala Škendru nazaj in se pripravila na posete Najprej je šla v župnišče. Iz kuhinje je pogledala kuharica v radovednem strahu, če ne nrihaia kdo ki bi utegnil eri kosilu ostati. Pomiriena je povedala Olgi, da je gospod župnik v nisarni. Olga ie ootrkala. vstopila na poziv, obstala in čakala. da bo župnik prenehal s pisanjem »Kdo je?« je dejal župnik, ne da bi se ozrl. »Nova učiteljica se klanja gospodu župniku,« je dejala Olga. Župnik se je obrnil, jo pogledal iznad zlatoobrobljenih naočnikov in ii ponudil sedež. »Mene jako veseli.« ie dejal, »da sle dobili gospodična. Vi to mesto. Kompe-tentov. veste, je bilo mnogo in dobrih kompetentov: ampak, veste, naš učitelj je bil zoper Vas in mi smo rekli: Zdai pa nalašč! Veste, učitelj Škender je nekak čudak, prepirljiv človek: zato ga nihče ne mara. Veste, če bo hotel Vas kai su- kati, kar name se obrnite! Mu bomo že uro navili. Ali znate Vi er Klati ?« Olga je pritrdila. »Imenitno, gospodična! Prevzemite Vi orglanje!« Olga se je branila, češ, da se ne more. ko je komaj službo nastopila, zameriti nadučitelju. Razumem, razumem, gospodična«, je dejal župnik. Škender ie voditelj. Pozneje. o priliki bomo lažje eovorili. Šola in cerkev, to dvoje spada skupaj: nameni so približno isti. dva pota z enim ciljem. Gorje, če b! šola oodirala. kar cerkev zida. No, veste, v tem oziru se jaz popolnoma na Vas zanašam. O kako lep. kako vzvišen je učiteljski poklic! Seveda, veste. človek ne sme biti tlačan. Kako lepo noie naš Gregorčič: Dolžan ni samo, kar veleva mu stan: kar more. to mož je storiti d< ižan. Da. ne samo v šoli. tudi zunaj šole mora učitelj vzgaiati. Sem snada nadzorstvo v cerkvi. Vi ne veste, kako ordo se vedeio nekateri dečki v cerkvi, knko motijo mene in druge liudi. Nihče iih ne nadzoruje. Potem naša Marijina družba — saj ste Marijina hči — bi potrebovala dobre urednice, ki bi druea dekleta nadzorovala. Koliko zasluer si boste lahko na tem politi nabrali! Potem sc razorostira nred Vami važno nolie prosvete. Ljudje, veste, se najrajši izobražujejo z zabavo. Kako blažilno, veste^ vpliva na človeka leno netie, kako všeč ie liudem. vestr: kaka veselica, netie. ■rodba. govor, deklamaciia in ob trotovih nrilikah kaka gledališka igra. Ljudje, veste. so vsi mrtvi na iere: radi gledajo in radi igrajo. Kratka iera. v^ste. ne predolga in pobožne vsebine. Če ie na posvetna, naj bo vesela: veste. če ie žalo-igra. se liudie preveč smejRio in to moti. to moti. Tudi predavanja, da. predavanja, poučna in zabavna, so ljudem všeč. Zdaj se snuiejo povsod Orlovska društva. Vi. gospodična, ste eotovo telovadka. Orlice prevzamete Vi. Joi. kako Vas bodo Hudie radi imeli! To bi bil majhen načrt. Glejte, kakšno torišče olodomosnega delovanja se Vam odpira! Le nomim. gospodična! Ro«- bo pomagal in jaz Vas bom podpiral, kolikor bom moeel. Veste, jaz imam tudi veliko dela: vedno več se zahteva in vedno se povprašuje, kaj se je storilo na prosvetnem, kaj na socialnem polju. Mi starejši gospodje težko dohajamo mlade, izurjene moči. tako da is. veste. Boe po-maeai! Torej f1^ro došla in Bog blagoslovi Vaše delo!« Olga je odšla precej malodušna: toliko sc ji je napovedovalo dela. Pripravljanje za šolo, poučevanje, popravljanje nalog, kuhanje, pospravljanje doma: kdaj naj si oddahne? Srečen se ji je zdel Šken-der, ki je imel pogum, da se ie ustavljal postranskim zahtevam, in želela je tudi' sebi toliko iskrene srčnosti. Sreča, da je orglanje odklonila! »Kolikor bom pač mogla,« si je dejala, »bom storila«. 2upan ji je tudi povedal, da ie Šken-der proti njej rovaril, on in župnik pa da sta se za njo potegnila in ne brez uspeha; ona naj se torej Škendra nikar nič n_' boji; če bo sitnaril, bo odletel: Podlog •' njegovo prvo mesto in tudi zadnie ne bo. »Zdaj pa, gospodična«, je dejal župan In tako zvito pomežiknil z desnim očesom, da se je Olga zasmejala, »še eno zaupno vprašanje! Enega fantička ie pripeljal Škender s seboj«. »Da, Tončka,« ie pritrdila Olga. »Oče mu ie Škender. kaj? Meni smete zaupati: jaz Vas ne bom nikomur ovadil«. Olga je trdila, da se mož moti, da ona tudi ve. kdo da je oče. »No. saj vemo.« je mahnil župan z roko, »da se dobe novsod postrežljivi liudje. ki vzamejo za denar marsikaj nase. Ampak tega mi ne bo nihče dopovedal, da mu ni čisto z obraza snet«. Olga je zagovarjala Škendra z veliko vnemo in z majhnim uspehom. Županu n! ustregla: on je vedel, kar je vedel, a potrdila je piičakoval. Tako pa si je mislil, da se učitelji med seboj pač prepirajo, proti drugim so pa edini. Šola se ie pričela in ž njo redno, enakomerno delo. ki je puščalo Olgi še dosti nroste‘ra časa za iznrehod in razvedrilo. Ob lepih jesenskih dnevih ie sou-znavala okolico, ki je kazala s svojimi bu- kovimi in kostanjevimi gozdi, s svojimi hribci in griči, s preprostimi cerkvicami, s skromnimi vasmi in nizkimi hišami mirno enoličnost, kakršno kaže življenje poštenega človeka. Z ljudmi ie imela še nremalo opraviti, da bi jih megla ali smela soditi. Njen vsakdanji gost je bil Tonček. Deček se je pri Škendru dolgočasil In Škender ga je iz srca rad prepuščal Olgi, ker je porabil vsak prosti čas. da je mahnil v Mokronog, kjer je vedno dobi! družbo in zabavo. Posebnega nadzorstva tudi Tonček ni potreboval. Dobil ie nekaj enakomislečih vrstnikov, s katerimi je za stavo skakal in plezal ali balincal. nebe-škal, slepe miši lovil ali kozo bil. Šola mu ni prizadevala nobenih težav, ker je bil bistre glave in ker sta mu pomagala učitelj in učiteljica. Po domu se mu ni tožilo več. rad pa ie govoril z Olgo v mraku, kadar se je bil naveličal igranja, o Št. Lenartu in znancih tam doli, potem pa je zo-net nresil. naj mu pove kako zgodbo. V kratkem času sta se bila drug na drugega tako navadila, da je postalo niemu in njej dolgčas, če se nekaj časa nista videla. Škender se ie norčeval, kadar ie vprašal Tončka po Olgi: »Kaj pa mama? Ali je zdrava? Ali prideš zopet k mami?« Olgi ie ob takih besedah ima la zadrega kri v lice in silila se ie s salo. ki ii ni šla od srca* Škender bi bil orijeten tovariš, si je mislila, samo če bi človek vedel kdaj govori resno in kdaj se šali in kakšne namene da skriva. Tončka je na rada noslusaia, naj je odpovedoval o Tonetu ali o Škendru: oba sta ii bila liuba domačina. (Dalje) Jaz iščem ves večni čas. .laz iščem ves večni čas Kaka je v tebi oblast, tvojih oči bo'ni sijaj, da te vedno iščem drhteč, jaz hočem nazaj, nazaj da te vedno iščem koprneč, v tvojo neizpelo slast! tipajoč v zvezd sijaj... .laz nočem v I v oj raj, jaz hočem tvojih solza, jaz hočem kri tvojega srca — izpijem in umrjem nJff ! Henrik Hebat. Matkove Tine prečudno romanje. Spisal Ivo Pregelj. Zvečer pred tretjini petkom v aprilu leta sedemnajststoštirinajstega, eno uro potem, ko je bilo odzvonilo vernim dušam, so jeknili kakor na dogovorjeno znamenje vsi zvonovi na Tolminskem. Prav tisto uro so se dvignili prečudni romarji na pot proti Gorici. Bili so župani, ključarji in možje iz dvanajstij. V Gorico jih je klicala gosposka, da bodo priče strašne sodbe, ki so jo gospoda sodili upornikom Janezu Gradniku, Kobalu, Laharnarji', Podgorniku in tovarišem. Pozni potniki so umeli glas poznih zvonov in so ugibali po glasu in vetru zvon svetega Danijela v Volčah, svetega Urha v Tolminu. svetega Marka v Poljubinju, svetega Mcšela na Ravnih in svetega Mavra na Mostu Ko so šli od Ušnika proti Pod-selom in je zdaj jeknil zvon s Sel, je rekel prvi v gruči: »Katero otroče zvoni, da še prav povleči ne zna?« Sosed je menil: »Jezika nima več pravega zvon. Lani ga je nekdo snel za orožje v puntu«. Medel smeh je preletel družbo. Nekdo tretii je menil: »V Bandelovi hiši, kjer so razbijali, so ga pozabili«. »Norci,« je zinil nekdo v sredi. »Martin Munih bo zaradi njega bridko smrt storil«. »Kako to?« »Pred sodniki je zaklical, ko ie videl železo na mizi. da naj bo zlodjev, če ni železo jezik selškega zvona. Tako iz žalosti po Selih je zaklical. Pa so rekli, da ga je on sam snel«. »Pa ga ni?« »Ni ga on. Pa kaj bi bil pravil, kdo ga je. Samo enemu več bi bili za smrt sodili. Martin pa bi se ne bil rešil«. Strašna tišina je legla nad popotne. Z vej je kapnilo na čelo, za vrat. Kakor neroti strašnega pomračnika je ležala noč nad dolino. Pomračnika, je mislil nekdo med potujočimi, tega nedolžnega hudičevega brata, duše urečene v mišje in ptičje telo in kar podobnega čenčajo stare babe in jim to vse verujejo mlade, ki že tajijo bujnost telesa a so skrite, gorm a so plašne in strašljive kakor koze. Mož, ki je občutil vražo o pomračnl-kili. je bil Volčan Matko. Imel ie krčmo in je vzel sodček vina na pot seboj. In pil ie. da je bil že omočen im divji in ie brundal predse pesem upornikov. Ko pa je potujoča četa zdaj prešla mimo hjš Pod- seli, je vzrohnel v strašno jezo in zatulil zadnje besede svoje pesmi: »Celo leto punt smo gnali, zdaj pa bomo glavo dali! Vsem galjotom vile v vamp!« Strahotno se je razlegla jeka po dolini. Ne eden iz gruče ni pokaral poječega. Samo hiteli so, da je zaostal. Piiani pa je pel sam zase in rohnel vse ostreje In temneje: »Vsem galjotom vile v vamp!« Strašna pesem pijanega Matka je bila luč na pot njegovi hčeri Tini. ki ie biia vstala na težko cesto koi za očetom. Vstala ie bila brez večerje, trezna in boječa in polna hrepenenja, da bi še enkrat med smrtjo videla svojega ženina Janeza Gradnika, od čegar liubezni je bila sprejela, preden jo ie vzel pred oltar. Zdaj je šla za župani in ključarji in ie bila kakor blodna od sladke, prve pomladne noči in od te strašne skrivnosti, ki ie v tisti uri stiskala duše vseh Tolmincev od Trebuše in Šebreli, do Kobarida in Rut. Svoje težko materinsko telo ie gnala v bolesti hrepenenja za ubogim, ki bo umrl v jutru, ko sine solnce in ga bodo na tnalo vrgli in mu glavo odbili in roke in noge. »O. Janez!« Šla je in si ie kakor pela: . »Vzela bom tvojo glavo v svoje naročje, Janez, poljubila bom roke in nore krvave in oči, da bo dete tvoje mir imelo v življenju in bo vedelo, kaj sem prestala ...« Med župani, ključarji in možmi iz dvanajstij se je vzdramil pomenek. »Kako neki žive to zadnjo noč?« »Še spoznali jih ne bomo. Osiveli so, če niso znoreli«. »Saj bi čudno ne bilo. Mučili so jili«. »Da so iili?« »Strašno orodje imajo, čenda. Klešče, da vlečejo nohte s prstov, škorenj, da nogo v stopalu drobi, statve, da te vanje vprego in razvlečejo«. »Kristus Jezus, molči že«. In samo Matko se je krohotal: »Vsem galjotom vile v vamp!« Nekdo med župani, ključarji in možmi iz dvanajstij ie bil začel zaostajati in se ie pridružil Matku. Matko ga je bil vesel in mu je ponudil posodo z vinom. Poto- vala sta skupno. Dolina pred njima se Je odprla. Na vzhodu je vzšel zadnji krajec lune in raztrgal pomračnikovo perot, ki je ležala doslej na zemlji in duši. Matko in njegov sopotnik sta se razgovorila. »Matko, sveta ne obrneš«. »Saj ga ne obračam, samo jezen sem. Pamkrta bom zibal. Pa še z menoj je hotela v mesto, pa taka-le v sedmem mesecu, lovača hudičeva!« »Ne kolni«, je opominjal oni drugi, ki ga je bilo Matkovo vino napravilo iprijetno zaspanega, bolno dobrodušnega in ni več občutil bolečine pota ne trdiii čevljev. »Kaj se boš jezil? Ne obrneš sveta. Daj, še enkrat nagniva, na žalost in jezo!« »V Tolminu jih je dvajset,« je govoril Matkoi »lovača pri lovači, kakor zrno v klasu. Ali se je eni tako primerilo? Se ni! Moji 'lini pa se je; hudičevo je to delo. Kakor da mi Pila poštena! Ne! Zato, ker ni lovača, kakor so toi-minske. Zdaj veš«. Oni drugi ga je pogovarjal, potem ko je spet pil njegovo vino in ie rekei: »Kaj boš o lovači govoril. Saj bi jo bil vzel Janez. Sirota je. ua se Bogu smili. Fant bo pa strašno pokoro pretrpel«. »Pokoro,« je rekel Matko in odsekal: »Naj jo hudič!« Cez hip je vzrastei z glasom, kakor da ni pijan in govori ie bridko ogorčenje iž njega: »To mi reci, če je to božje. En sam človek s svojo zmešano glavo, pa spra- vi tavžent ljudi na vojsko in punt, tav-žent ovca, ki niso zato in jih pripravi v žalost in nesrečo in še sebe ob glavo m ob čast prismojeno dekle«. Zavrtel se je okoli samega sebe in umolknil. Bilo mu je, da je videl nekako žeinsko, ki je bila stopila izza ovinka in se takoj spet umaknila. »Pojdiva!« je rekel nevoljno tovarišu in je šel mrmraje ob njem. A zdaj pa zdaj se je zopet ozrl, nevoljno mrmraje : »Še to naj naredi, seveda. Taka-ie na pot, taka-le v sedmem mesecu... v Gorico, pa na tako-le ženitovanie, kjer bo rabelj za mesarja in birič za farja hudičevega...« Sredi besede je položil tovarišu roko na rame in pokazal: »Glej jo, saj gre res za mano!« »Kje?« ie vpraišal oni in ni videl nič. »Počakam jo,« je rekel tedai odločno im trezno Matko, »le pojdi za drugimi«. Stopil je s ceste v senco in čakal sedeč na kamenu, da bi prišla mimo. Pa se mu je zadremalo od vina in mučnega gledanja, da je ni videl, ko je prešla mimo, ne da ga je videla. Niti zavedal se ni, da je dremal in je zaklical v cesto za seboj: »Tina, če si, le pridi. Saj si, za ovinkom si. Pokaži se, no!« Iz gluhe noči ni odgovorilo. Stopil je spet na cesto in šel. In je šel poldre-maje, čudno truden in je hipoma vzdrhtel. Glej, zdaj je šla pred njim. Prav dobro je videl, kako se je zibala v pogonu, ki ji je bil lasten. Zaklical je njeno ime, in se pognal sunkoma po cesti... Toda lik njegove hčere je bil že spet izginil, ugasnil. Tedaj si je Matko obrisal potno čelo, se prekrižal in zastokal: »Umrla je doma. Njena uboga duša potuje v Gorico«. Stal je sredi ceste in ni vedel kaj ne kam. Omočen je govoril in klical polglasno: »Tina, Tina! Kaj pa hočeš vendar? Saj nisem jezen ne nate ne nani. V božjem imenu, Tina. Ne boj se za otročička. Le naj ti kdo omeni pankrta. Bo koj vedel, kdo je Matko. Čuješ, Tina«. Ozrl se je in je spoznal, da ie v Kanalu pred cerkvijo. Temno je bilo s stolpa doli, ostro je odgovarjala ura z Rabat-tinega dvorca. Matko je štel. Polnoči. Tedaj ga je streslo. Silneje je jeknila misel v njem, da je videl spomin. »Tina,« je zaklical bolestno in ves trezen in se okrenil nazaj na Tolminsko. Vso pot je verjel, da bo našel doma mrtvo hčer... (Dalje.) Sebi v album. Glej, da v življenju ubereš pot mi pravo; Polem te bodo vsi vsevprek ljubili, kar srečal boš ljudi na svoji poti, o tebi s spoštovanjem govorili le sladko lice nosi jim nasproti in še po smrti peli tvojo slavo, in hlini se in laži kar za stavo. Janko Samec. V Smrlinju. SpiseI Narte Velikonja. 1. Kot suhi konjski hrbet se dvigajo gore nad dolino spredaj in še višji konjski hrbet, poraščen in nagrban. varuje uo-lino zadaj. Ce pravim dolina, to ni res, kajti to je kraška planota, razjedena in razdolbena s hrbti in jamami in okroglicami, kraj naše povesti, ki se mu pravi Smrlinje. Tu vidi sosed soseda le takrat, ko sc ž njim krega radi koz, ki so ušle čez zid, govori prijazno, le ko ga prosi za pogrebca, orača ali botra in obgovoriti se moreta le ob nedeljah, ko gresta v cerkev aii pa ko slučajno med tednom kopljeta ob obmejnem obronku, kajti hiše so se razbežale po osredkih in mejicah in sosed ima do soseda v najbližnjem slučaju dober streljaj. Zdi se, da je tudi Bog pozabil za vse bajte v kraju, samo potovka, ki maslo kupuje, tu tifek tam fifek, le ta obere kraj v štirih dneh. Toda ljudje imajo domišljijo razvito: županu, ki ima dve kravi v hlevu in v rebri devet koz, pravijo, da je bogat. V ta kraj drži iz doline trikrat okoii pobočij zavita cesta s tremi tuneli skozi apneno školje; cesta je kovačem v dolini neobhodno potrebna in velika dobrota: vsak tretji voznik, ki vozi po teh skripaii, stre kolo. Peto kolo pa je voznikom dobrota, a reci Smrlincu, da ti je potreben kot peto kolo, pa ti ne gre za botra, temveč k sodniku. V oktobrski noči — luči so žarele skozi meglo kot široki meseci — se je sklanjala nad črno stvarjo v jarku ob cesti črna postava. »To ni panj!« je rekla, ko je otipala stvar. »To je človek. Bog ve, kakšen človek?« je ugibala in vrgla sveženj na tla. »Ali je bolan ali je pijan: živ je še«. Zasvetilo se je in žveplenka je osvetlila dva obraza. Obraz, ki se je pripogibal, ie bil začuden obraz fanta. Na tleh je ležal neobrit in pijan obraz moža. Videlo se je, da so se noge spuntale in oči brez povelja zaprle k spanju. Fant ie spoznal bajtarja Zvirka. »Hej, stric!« Stric se je nekoliko zganil in spal naprej. Fant je sunil drugič, da se ie stric o-brnil na obraz, nato v polsnu zagodrnjal: »Kar mir!« »Nak!« je rekel fant in sunil pijanca v tretje. Ta je odprl oči in jih takoj zaprl, ker ga je ščemela svetloba. »Vstanite!« Trepalnice so se odprle; pijani stric se je topo zazrl v fanta. »Kaj smrkočeš, fant!« je po valil po ustih in skušal vstati. »Ne tišči me! Čemu me tiščiš nazaj, fant?« se ie pijanec jezil, ko ga je fant dvigal po koncu. »Pojdiva naprej!« »Kdo? Kaj pojdiva: kadar sam hočem, prsalo ti!« »Saj nič ne pravim!« je fant dejal, ki je nekoliko jecljal. »Jaz pra-pravim, da ie mraz!« »He hop!« je dejal pijanec in se dvignil na noge. »No vidiš, ali nisem dejal!« Še preden je izgovoril ie že bil zopet na tleh. »Ali nisem rekel; ne tlači me. Ce ne pomagaš, vsaj pusti!« Sedel je na cesto in trdil: »Ii pojdi, jaz lahko počakam, če hočem, ali pa pojdem. In če misliš, da sem pijan; če sem pijan, sem pijan. Vražja cesta! Pusti nogo vendar.« Fant ga je dvignil in prijel pod pazduho; noge se mu ni dotaknil. »Tak pusti nogo, saperment! Fant, zakaj me tlačiš nazaj!« Fant ga je spustil; pijanec se je o-potekel in padel čez cesto. »Posveti vendar, da vidim, kaj je in kako. V temi še trezen nisi varen, pa jaz, jaz sem se oipil za nebeško glorijo. Kaj misliš, kaj?« Ko se je vzpel, je začel šepati na desni nogi. Njegova senca je pošastno kinkala na useki in glas mu je vreščal. Fant se je ujezil. Deveta ura je bila, megla se je gostila in naletavala ie pišota. Preko grebenov je vlekla zastava. »Pojdite; tako ne sme - mete ostati«. »Ej, tnari se zdi, fant, da me boli noga, sam vrag me je vrgel Prižgi vendar, da pogledava«. Ogledala sta nogo, ki jo je pokazal pijani stric. Hlač ni bilo treba odvihovati, bile so preparane od kolen do pete. Noga je bila otekla in koža jc na kolenu vsa odrta. »Ali nisem dejal, fant, da me ne meči po cesti? Vražja cesta, kakšna je!« Bolečina je vplivala na njegovo pijanost in ga treznila, toda tembolj je raste 1 občutek bolečine. Ozrl se ie na farna in šla sta počasi dober streljaj. Nato se je pijanec razjezil in sedel na zid. »Tako ni nič, samo še hujše je. Ko bi ne bil le tako neusmiljeno neroden. In pa žejen sem.« Naletavalo je vedno močneje. Fant je čutil, da mu je premočilo že na hrbtu. Zajel mu je v klobuk vode v ško-lavnici in pijanec jo je popil v globokih požirkih. »A!« si je oddahnil. »Ti si dober dečko! In kakor je meni ime Zvirk, ti si dober človek. Kaj meni pomaga, če si ti dober dečko, če jaz ne morem s teboj. Presneta noga! In pa da se ga tako navlečem !« »Pripravite se; četrt ure vas lahko nesem.« Pijani stric je ves ginjen .padel fanui okoli vratu. »O, ti dečko, kako si ti dober fanti« »Saj ni da-daleč!« je fant menil ves v zadregi. Oprtal je pijano breme: na hrbtu je postal stric Zvirk zgovoren. Po cesti skozi meglo je šla čudna prikazen dveh glav na enih nogah. »Haha, se je smejal, »halia. kako sc bo jima dobro zdelo, smeha bosta jokala, fant.« »Kdo?« je vprašal. »Kdo? — Kdo naj se smeje? Moro In Polonca, posebno Moro. Kdo ie še kdaj videl, da pijanca prineso na hrbtu domov. Moro me bo po rami potrepljal in rekel: »Daj, Polonca, vina in kruha, pogrni očetu ob peči, da bo spal. In dala bo in pogrnila bo. In rekel bom: Še fantu daj, ki me ie pobral kot usmiljeni Samaritan, pa sc živinčcta nimaš. Kako ti je ime. fant ?« »Fi-filip sem!« »Lipe, Lipe! Daj Lipetu, Polonca,« bom rekel. »In na svatbo te povabi ko sc poročita?« »Kdo se poročita?« je naglo vprašal in začutil v licih kri. »Kdo se :poroči! — Ti fant si trapast, rečem ti. Dva moška ne. dve babnici tudi ne. Moro in Polonca, bratec moj!« »Moro in Po-Polonca!« ie ponovil fant tiho in skrčil pesti. »Kdaj pa?« »Kdaj? V kratkem. Moro ima oko zanjo. Polonca ju deklina kot naslikana. N’ kratkem, pravim.« Mlasknil je z jezikom v znamenje, da je neznansko zadovoljen. Izkušal je zažvižgati fantovsko pesem, pa je prenehal. »Zdaj vem, zakaj ni pisala!« je zaključila spodnja glava čudne prikazni. Ko sta zavila s ceste v klanec skozi smrekov gozdič, je položil pijanca na deblo, ki je ležalo do poti. »Ali misli tudi Polonca na to?« »Na kaj?« se je vzdramil pijanec iz svojih prijetnih premišljevanj. »Na Mora?« S prikritim srdom je izpregov-oril in stopil blizu Zvirka, da je čutil vso težko vinsko sapo iz njegovih ust. »1 kajpak, bratec; seveda misli!« je trdil Zvirk. »Zakaj bi ne mislila? Moro ima krčmo i>i les gre. Moro ima lire... Moro ima... saj veš, kaj ima še vse ta bogati Talijan. In kaj naj branim, če ga Polonca mara. Ali naj jo dam bajtarju, ki ima toliko kakor jaz. Ali pa Gravnarjevemu Lipetu, ki nima toliko, da bi si zamašil škrbo v zobu. Pravijo, da je priden, pa kaj pomaga, priden. Dve kozi ima. dve kokoši, dve glavi zelja. Otrok pa je že dovolj pri hiši. Bajta pa je kakor poveznjen koš. In kam naj jo Lipe spravi potem?« Fant je stisnil roke v žep in se obrnil. »Z Bogom!« Odšel je po klancu navzdol proti vasi in pustil Zvirka samega na deblu. »Hej, fant. počakaj in pomagaj mi. Ti si res trapasti Lipc. O, saj si ti Lipe, presneti merkaj ti. In da te nisem prej spoznal. Ej, Zvirk, ta pa je dobra; pa boš tu noče val. Presneta noga! Ljudje i božji, hej!« Zvirk je začel vpiti; klic je slišal tudi Gravnarjev Lipe, ki se je plazil k Morovi hiši. V sobi je gorela luč, (pogledal je vanjo. Kakor da ga je kdo udaril po glav:, se mu je zdelo. Oprijel se je plota pred hišo in buljil v okno: Moro in Polonca sta bila sama; dekle je krčmarju sedelo v naročju. (Dalje.) Žaba in lokvanj. Idila iz narave. - Po Dannertu Fr. Pengov. Zelena žaba je sedela na svojem prestolu, širokem listu belega lokvanja, ki je v velikem številu zališal bajar na vrtu nekdanjega krasnega samostana v Vetrinju (v zasedenem slovenskem Korotanu). Pri srcu ji je bilo nebeško. Večer je razprostiral svoja blaga krila preko zemlje in iprijetna hladna sapica je pihljala nad rihn jakom. »Hu-u!« Kakšna vročina je bila danes! Celi božji dan si zelena lovka ni skoro upala niti nosu dvigniti nad vodo, in to zanjo ni nobena malenkost. Zato se je silno razveselila, ko ji je zaklicala tovarišica, da je zdaj hladneje. Pokukala je iz vode, prišla na piano in se skobacala na svoj lokvanjev list. meneč: »Zdaj sem zopet žaba, zdai smem biti znova krkon po dolgih, vročih ui ah!« — Tu jo torej sedela, prav široko in lagodno in pogledovala s svojimi zvedavimi očesci kvišku proti zvezdam, ki so vstrepetavale. Morda je premišljevala, je-li ne bivajo tudi tam gori lokvanji in bitja njenega brezrepega rodu? Rekel bi skoro, da je bilo tako: čemu naj bi bila sicer s toliko vnemo obračala svoj daljnogled tja gori? — Polagoma je postajalo na okoli vedno bolj živahno, povsodi so se prikazovale iznad vodne gladine žabje glave in povsodi so plezali tovariši in tovarišice na svoje liste. A vsepovsodi je še vladal tiiii, svečani večerni mir. — Tu ugleda žaba v neveliki razdalji prijateljico in urno ji zakliče svoj pozdrav. A da ste slišali učinek tega pozdrava! Kot da je prsknila živa iskra v skladišče kamniške praharne, tako je odjeknilo od vseh strani in kot pomladanski požar na naši Šmarni gori ob obilici suhega listja se je valil pozdrav naprej in naprej skozi vesoljno žabje ljudstvo. Vse vprek je klicalo in kvakalo in kričalo, to pa tafco zdržema in neutrudljivo in brez najmanjše -pavze, da te je moralo zaskrbeti ob misli: Nocoj si izgodejo vsa pljuča iz teles. Zdelo se je res proti vsem zdravstvenim predpisom. In, če so tudi kdaj prenehale za trenotek — v naslednji sekundi je biio kričanje toliko močnejše. Tedaj se pripelje polagoma mesec na nebu vedno više in njegovi žarki so drsali skozi listje drevja in padali na vodo. Poredno so igrajčkali krog kričečih žab. Človek bi menil, da se njemu kralju nočnega neba, ki je slišal že toliko lepega na svetu, to kvakanje ne more zdeti ravno prijetno, in zares! Obraz mesečev se je čudno kremžil. —• Sredi dirindaja v bajarju se je nahajala tudi bleda lepotica, povodna dekiica Nimfea, ki jo po šolah zmerjajo s (prostaškim imenom »beli lokvanj«. Tej je bil žabji koncert skrajno neprijeten, neprestano zdihovala, zapirala svoje cvetoče oči in si mislila: »O kako grozno je poslušati noč za nočjo vedno isto vražjo pesem!« Kako lepo je krog in krog. kako mlačno veje poletni dih! Tako rada bi pokramljala s svojim starim prijateljem gori na nebu, tako rada bi malo posanjarila po vročem dnevu, a te neznosne žabe ml grenijo vse življenje. Ko bi se jih pač mogla iznebiti!« Podobno je zdihovala njena modra sestrica »Lotos« ob Nilu v Egiptu in rdeča »Viktorija« ob daljni amazonski reki v Ameriki. Vsem je bil enako neznosen glas. in pogled kruto vsiljenih kričačev, oblečenih zdaj v zeleno, zdaj bolj svetlo rumeno, zdaj rdečo mantiijo, kot iili nosijo kalabreški rokomavhi. V bližini naše Nimfije je sedel žabon na svojem listu, napenjal na vso moč svoja zvočna mehurja in njegov glas je bil prav posebno jasen in predirljiv. »Gospod žabon, samo eno besedico!« Treba je bilo zatajevanja, predno se je odločila Nimfeja, da se spusti v razgovor z mrzlim fašistom. Nerodno se je priplazil žabon bliže. Žabe so čutile v sebi močno nagnenje do povodne deklice: zdela se jim je kraljica njihovega bajarja, nekaj takega, kar je tržaška ali reška cvetka za jadransko iu-žo — saj je bila najbolj nedolžna, najbolj belo bitje, kar so jih kdaj videle v svojem življenju, polnem prevar in 'lokave hudobije. In poleg tega je ležala tako tiho tako lepo na temni vodi. da so mnogi žabani, kadar se niso ravno kregali, strmeli nepremično samo vanjo. Da, nekateri so celo med kričanjem pomežikavali proti njej in ji pošiljali prekipevajoče pozdrave, kakršnih je pač zmožno zaljubljeno žabje srce: nič drugače ni bilo z našim znancem. »Povejte mi vendar, ljubi moj,« je začela gospica Nimfea, »zakaj pač vsi tako kričite?« »Čemu da pojemo, ste hoteli vprašati, dražestna, kaj ne?« je odgovarjal ža-bcn. »O gospica Nimfea, ali res ne čutite tega sama? Ali nimate občutka, da izvirajo ti glasovi iz nedogledne globočine naših src in da prodirajo ravno tako globoko zopet v srce? Glas ljubezni je to, tiste blažene ljubezni, ki išče harmoničnega odmeva v drugih srcih in ga tudi najcie. Cujte vendar, kako lepi, kako vzvišeni so ti glasovi! Sleherni izmed nas čuti, kaj cia hoče in i:cje njegov drug; mi vsi smo edini v tem občufku. Za mene samega m nič lepšega na svetu, kakor to. da prisluškujem v kratkih odmorih, ko si nabiram novih moči za petje, tem krasotnim glasovom, ki odmevajo po tihi naravi!« Kot zamaknjen je zrl žabon preko vodne kotline, na kateri je bilo videti v luninem siju vsepovsodi žabja grla, kako se vneto gibljejo podobne malim kovaškim mehovom. »Toda za božjo voljo!« zaječi Nimfea. »Kako je vendar mogoče imeti tako vpitje za petje in celo za lepo? To je vendar do skrajnosti pokvarjen okus!« Naš žabon ni verjel lastnim ušesom brez uhljev. Tista, ki ga je vlekla nase z magnetno silo, ona, ki jo je že tako častil, kateri je prepeval vse svoie ljubezenske himne, da je mogla ona tako govorili in na tak način žaliti njegova na]-nežnejša čuvstva? Razljučen je zavpil: »Da to ni petje, ne lepo, pokvarjen okus? — no, no, velecenjena, kaj pa je potem prav za prav lepo, kaj pa imenujete Vi petje? Zares rad bi zvedel to!« »Lep je sijaj Meseca, milega vladarja noči,« je sanjavo odgovarjala Nimfea: »lep je zefir, ki spleta bajarjeve valčke v zaie kodrčke, petje, ki razgiba srce, to je res jezik ljubezni, ki nas pograbi in potegne seboj z neodoljivo silo.« Na ves glas se zakrohota žabon: »Kaj to imenujete petje, to se Vam zdi lepo? To grdo cvilenje in kvakanje naj bo govorica ljubezni! No, potem moram tudi jaz zastaviti vprašanje, na kateri strani da se pač nahaja izkvarjen okus!« Na dolgo in široko je razkladal žabon svoje nazore o ljubezni in lepoti, tako da je postajalo vodni deklici vedno tesne-ie pri srcu in da je zaprla svojo cvetočo glavico. Bila je itak proti svoii navadi budna tako dolgo; navadno je po konci malo od 7.h zjutraj do 16. ure popoldne. Žabon je še pristavil: Vidim, da sem se strašno zmctii v Vas, ko sem Vas častil; najini nazori gredo narazen ko noč in dan, zato naj bo s tem konec najinemu razmerju!« Z velikim skokom se je pognai na bližnji list in se takoj oglasil tako giasno in glušeče, da je Nimfejo zazeblo do srca. Vesela, da se je iznebila vsiljivega tovariša, je vzdihnila globoko: »To naj bodo zvoki ljubezni, o dobri mili savček, kaj bi pač ti porekel k temu? Tvoj spev naj bi bil cvilenje in kvakanje! Sramota!« — Tedaj priigrajo mesečevi žarki do njenih las in ji šepečejo: »Umiri se, predraga, ne zgubljaj si besedi! Kdo pač more preko obzorja, ki mu je začrtan, kdo more, v prahu rojen, obrniti svoje obličje iz lastne moči proti nebu? Pusti njim, ki so rojeni v močvirju, njihovo močvar! Tebi gre prosti zrak rod nebom, Tebi luč in ljubezen!« Nirnfeja je zakolebala v krepak spanec in ljubke sanje so jo ponesle proč, da ni več čula surovega žabjega dirindaja o-krog sebe. Mesečevi žarki so ii pripovedovali o njenih sestrah v dalini Indiji, o kraljici amazonskih voda z 2m širokim? listi in do 40cm velikimi cvetnimi glavicami. Lotilo se jo je hrepenenje: da, to morajo biti dežele ljubezni, ko bi vendar mogla tja, tam morda vendarle ni tako grdih žab s tako grdimi.... Ubožica kako se motiš — Stokajoč se je zbudila, okrog nje je odmevalo: »Kvak, kvak, kvak!« Roža bolečin. Na mojem vrtu cvelejo rože, Najlepše rože solze tvoje; duhti jasmin ; ti kitiš me. in ob njem podoba tvoja Oj dolga, dolga pol je moja kakor roža bolečin... in ž njo bolesti vse. Na mojem vrtu cvelejo rože, duhti jasmin; pod njim je mrtva sreča moja. mrlev je spomin. Henrik H ebat. Zivljenja laž in resnica. Spis.il Jcns Jorgensen. IN tedaj, dragi prijatelj, se je zgodim, da se je uprl darvinist v meni. Narava resnice je, da nujno vodi k sreči, a iaž k nesreči in pogubi. To. je temeljno biološko pravilo, trdno in neomajno. Pravo svetovno naziranje je pogoj pravemu delovanju in nasprotno pregrešno delovanje je nujna posledica krivega svetovnega naziranja. Dejstvo je sedaj, da če je sploh katerikoli rod imel pogum živeti po svojem prepričanju — ga ima gotovo najmlajši, h kateremu pripadava tudi midva. Vcepili so nam individualizem, duševno in nrav-nostno suvereniteto jaza — in mi smo se z največjim veseljem posluževali svojih kraljevskih pravic. Obsodili smo vse predsodke, odvrgli vse težke vezi, razklenili vse verige in uvedli popolno prostost. Nismo hlapčevali nobeni avtoriteti, nismo bili mračnjaki, tudi živeli nismo slabo — toda kljub našemu osvobojenju, kljub našemu svobodnemu mišljenju se nam je vendar slabo godilo. Tupatam smo čutili, da nam je resničnost — o kateri smo mislili, da jo častimo in ljubimo nad vse — v bistvu odkrivala naše ^zmote. In radi tega smo se‘začeli vedno bolj in bolj odtegovati neresničnemu dnevu, stari, \ sponah zakonov ždeči vsakdanjosti, in z lahkim bremenom lastnih občutkov In muh smo se kakor fantastična karavana podali preko step noči, prostorne dovolj za vse potepuhe in cigane tega sveta.... Ker vse to je v resnici vse drugače, kakor uče navadno ljudje. Ko smo postajali svobodomisleci — ko smo skušali postati svobodomisleci (dobro si namreč zapomni, da smo skušali, namreč hoteli) — tedaj smo st rekli: »Mi iščemo resnico. Mi zapuščamo krščanstvo, ker ni resnično«. In ko smo se sestali s tovariši in somišljeniki, ponovili smo si skupno: »Mi iščemo resnico« — in če smo za svoje novo prepričanje trpeli, tedaj smo se veselili, da trpimo za resnico. A nemogoče je, da bi resnica koga onesrečila. Naravno, da ne mislim tu zunanjih nezgod, jaz govorim o notranji 11 e-sreči. In tu trdim smelo, oprt na izrek vse biologije: Bitje, ki živi v soglasju z resnico, mora, kakor zahteva narava stvari same, biti srečno. Saj je sreča le soglasje bitja z okolico — tu torej: človeka z resničnostjo. V tem slučaju je ne- sreča srca neomajen kriterij blodnje možganov. Da, dragi moj, tu ugovarjaš! Ne daš se ujeti v ta prokleti silogizem. Možno je, trdiš, da s poštenjem iščemo resnico, da resnico lahko najdemo in da nas resnica lahko notranje onesreči. A saj ni bil pač to namen, ko so okoli leta sedemdesetega razglaševali nove nauke po domovini. Saj niso imeli namena prinesti nam samo luči — ampak tudi srečo. Spomni se .1. P. Jacobsenovih navdušenih besed v »Niels Lvline«, kako naj bi se ljubezen, ki se je dozdaj brez vsake koristi dvigala v nebesa, razširjala odzdaj plodcnosno preko vse zemlje, izza dni »Niels Lvlinea« je ateizem na Danskem silno naipredoval — ali si tudi opazii, da se je ljubezen v ljudskih srcih poživila? Tega gotovo ne boš trdil — saj »ljubezen do bližnjega« tudi ni več, kar oznanjajo zdaj vodilni duhovi, Saj je biio dobro začeti s tem — da se poruši zid starega svetovnega naziranja in življenjskega pojmovanja. »Lepo krepost človekoljubja hočemo, seve, obdržati, da. ceio poglobiti jo hočemo in oplemenititi« — so izjavljali takrat — »odstraniti hočemo le dogmatično navlako, ki je nečastna za misleče in prosvitljene ljudi. Odstraniti hočemo luščino, da se zrno tem lepše zasveti. in odstranili so luščino. In sedaj smatrajo ti svobodnočutečl ljudje preziranje angleških moralistov in njihovega altruizma naravnost za bonton. Sedaj gojijo vse drugačne ideale nravnosti, kakor jih mora nuditi etika vrlega Milla in poštenega Berithama. Čudovito naglo so zavrgli idejo o »čim večji sreči čim večjega števila ljudi« — in zdaj srečuješ vsepovsod rafinirane egoiste, napihnjene dekadente, brezobzirne boheme in nravuost prezirajoče nadljudi. Najvišja oblast in edina norma življenjskega delovanja je postal jaz, s a m o v I a d n I, a 11 tono m n i j a z. In tako se je zgodilo, da se je tista resnic a, v katere imenu so izpodbijali krščanstvo in ga trgali iz mnogih duš, pokazala po preteku dvajsetih let kot pravo nasprotje onega, kar je bil a p r v o t n o. Toda, ali Je sploh kaj zmisla v tem, da spoznamo resnico, če pa spreminja vsakih dvajset let barvo kakor kameleon? Ali hočejo oznanjevalci nove »resnice« to resno trditi? Mogoče, da sva bila jaz in ti — in precejšnje število drugih takrat res prepričana, da je bila resnica, kar sum iskali. Na vsak način: vsa preteklost dokazuje, da je nismo našli saj smo v kratki dobi nekaj let spremenili vsaj pet do šestkrat svoje prepričanje. Ozriva se le na leposlovno polje! Najprej smo bili strogi realisti — potem se je porodil obsežnejši naturalizem — na to je zavladala novoromantika in oznanjevanje veselega življenja — potem smo postali dekadenti, artisti — in končali smo pri še nezačrtani struji, ki smo jo imenovali simbolizem .... Koliko je bilo resnice v vsem tem? Tukaj mi boš prestrigel besedo in izjavil. da se za resnico popolnoma nič ne brigaš. Morda daješ celo kakor Lessing — prednost večnemu iskanju resnice .... Toda mi nismo s tega stališča pričel! uvajati svobodomiselstvo. Ni bilo t o, s čimer smo utemeljevali odpad od krščanstva! V imenu resnice smo se uprli — a zdaj izjavljamo, da nas resnica čisto nič ne briga! V imenu božjem — potem naj bi rajši ostali pri stari veri, in si prihranili vse te mnogoštevilne razvoje! (Dalje.) Ob košnji. V ečer Ravnodušje v moji duši, otopelost me izžema in po vsi brezkrajni ruši ni podviga, ni objema. Tomsk, 1919. v stepi. Dalja širna razmahnila se pred mano v nedoglednost, vso nagoto razgrnila, vso razkošno svojo bednost. Ivan Matelič. Enolično, dolgočasno dalja se nasmiha meni, le lam na zapadu jasno upanja gore plameni. za maše rtnLtftE Dobro, dobro priden biti. Sanja se uči moliti. Prvi križec sredi čela. da je mama bo vesela, drugega lepo na usta. da jo škratec ne pohrusta, da ji angelci pojo. tretjega na prsa verna, da ljubav je neizmerna, da ji svetijo zvezdice, ko položi k snu ročice, da je mesec svetel, zlat. ko poda se s punčko spat! France Bevk. Na vozu. Mama pravi: »Pojdi k meni!« Ata de: »Na tla ga deni!« A Vasiljko po vozičku steza roke. po konjičku, tja, kjer štiri so kolesa, da lepo ga ziblje, stresa, žvižga bič, veselo poka. hej, konjiček, tika-toka! Mimo mlinčka ga popelje, godrnjavec moko melje, brž na voz jo naložimo, mami jo domov peljimo, bo Vasiljku se smejala, atu na uho dejala: »Priden sinko, moje zlato, obdarujmo ga bogato!« France Bevk. Prt črevljarju. »Dobro jutro, oče Šimen. kaj, kako se Vam godi?« »Hvala, dobro, deček mali. le po starem; kaj pa ti?« »Oče so me k Vam poslali«. »Zopet čevlju kaj ni prav?« »Res, bolan je zopet malo«. »Dobro, pobič gologlav. Le počakaj, brž popravim. A kako ti je ime?« »Saj ne vem več, tam vprašajte, kamor steza polž roge«. »Vedel boš, kako se pišeš«. »Z desno roko črke tri«. »Koliko si star, jeziček?« »Nekaj manje let kot Vi«. »Zdai je čevelj že popravljen«. >.-Koliko pa sem dolžan?« »Kolikor jezička zmeriš zdaj od jutra do poldan«. »Dobro, dobro, očka Šimen. ko napravi se tema. slepec-polž ga Vam pripelje v košu leskovem brez dna«. France Bevk. Dobro priden biti. Iz naše književnosti. rr. 5. Finžgar: Razvalina življenja. Finžgar je spisal novo drair.o, ljudska drama jo imenuje. Če bi moral povedati sodbo v nji z ozirom na »Verigo«, ne vem, kateri bi dal prednost. Eno dobro stran imata obe, prekoračili sta mejo navadne ljudske igre navzgor in sta vsled lahke vprizorlivosti še vedno taki, da vršita svojo idejno in umetniško misijo po naših odrih med ljudstvom. »Razvalina življenja« riše tragiko družine, katera ni postala toliko iz ljubezni kot iz kupčije. — Žganjarja Urha hči 1 ("ička se ljubi s kmetom Ferjanom, ki mu diši bolj lovska puška kot deio, zato ni čuda, da oosestvo prepada. Žganjar lirli noče slišati o Ferjanu nič in ie določil hčeri za ženina kmeta Martina, pridnega in podjetnega, katerega preteklost pa ni čista: imel je otroka z Urhovo rejenko Tono, katero odplačajo z denarjem m obljubami: Ves Lenčkin odpor nič ne pomaga, peljejo jo pred oltar in postane Martinova žena. V zakonu se pokaže strašna posledica: Lenčka ni ubila srca, ki ji bije za Ferjana, kateri io še vedno zalezuje, ona se smeje samo v njegovi Razvalina življenja, Lenčka (postavi na mizo steklenko in čašico). Pokusi, Tona. Tona. Prav nič mi ni do niega. Ne bom. Lenčka. Jaz ga pa bom. (Zvrne kozarček.) Zares je izvrstno. Še enega. (Spet nalije.) Tona (začudeno.) Lenčka, ti piješ? Lenčka. A kaj, bolna sem. (Se zasmeje.) Tona. Poglej, kako si nesipametna. Zakaj pošiljaš to žensko po pijačo. Raztrobila te bo v tri fare. K nam bi poslala, če ti je kaj. Lenčka. K očetu, da me s krepelcem zapodi. (Si spet nalije.) Še enega, da bodo trije. Tona. Tak nehaj, no. (Seže po kozarčku.) Pomisli vendar na očeta in na Mariina. Od žalosti bi se razjokala. Lenčka (ji umakne kozarček in steklenico ter gre z njo po sobi. Izpije kozarček in ga dene na predalnik, steklenko zamaši in jo nese skrit v posteljo pod blazino. Med tem govori.) Razjokala? bližini, sicer pa iprične piti žganje. Mariina mori ljubosumje. Da bi se Ferjana iznebila, vržeta Martin in Urh Ferjanovo posestvo na boben. Lenčkina prošnja tega ni mogla preprečiti. V tem se tudi Martin spremeni, dela nezmiselne kupčije, pričenja piti, približuje se Toni. v misiiii je že prešuštnik. To Lenčka epazi in cias! rravi, da je edino njeno bogastvo teies-na zvestoba, ki jo je še ohranila, venuar nehote in nenaravnost privoli, da pride Ferjan, misleč, da Martina ni doma, potrkat na njeno okno. Martin ie doma. V srašnem ljubosumju zadavi ženo. Lakomnost po denarju in polaganje prevelike važnosti na bogastvo, ki n! glavni predpogoj sreče, zanikavanje, čustev ljubezni in hoteno zametanie dolžnosti ki jo imajo do Tone, je zrušilo življenje teh ljudi v razvalino, katere središče je Lenčka, in raztrgalo duše. Priobčujemo razgovor med Lenčko in Tono v četrtem prizoru drugega dejanja. Potovka Mica je bila ravno prinesla žganja. 2. dejanje, 4. prizor — Hahaha — Naj bi se le, jaz tudi jokam včasih nočindan. Oče naj bi bil žganjarno zaprl ali jo ipa zažgal, bi bilo boli pametno, kot vsa njegova modrost in vsi nauki. In meni bi ne bilo potem treba takihle bo-eatih zakonov. Sicer pa, če ie že vso o-kolico zastrupil z žganjem, naj bo zastrupljena še hči. Saj je vseeno. (Zagrinja posteljo in sede.) Danes sem bila vsa razgadena. Ne zameri. Tona. Tona. Lenčka, Lenčka, jaz te k-ir gledam. Lenčka. Zakaj? Tona. Ko si taka. Za božjo voljo, kaj se je zgodilo? Lenčka. Ti še ne veš ne. kaj je takle zakon. Tona. Zakon je zakon. Vsakemu velja: Kar si kdo naprti, naj nosi do smrti. Vse gladko pa ni nikjer in nikomur. Križi so povsod. Lenčka. Kaj križi, teh se nič ne bojim. Toda ti me nalašč nočeš razumeti. Zato sem te tako zaželela, da se razgovorim. Sicer me zaduši. Tona. Torej povej! Lenčka. Mene duši, ko sem spoznala, da nisem za Martina, on pa za me ni. Tona. Ne govori tega. Saj si prej vedela. kam greš. Lenčka. Veruj mi, da nisem. Tona. Ne trdi tega. Vsaki ženski pove srce, kam spada. Samo. da nekatera sama prevpije srce, nekateri ga pa prekričijo drugi. In tako jih na prste sešteješ zakone, ki jih je sklenil Bog. Večino zakonov pa naredi denar in grunti in imenitnost. Tedaj pa je hudič pri hiši. Ampak, ko si se napregla, vleci za jarem, saj je vseeno, vsi vlečemo, dokler ne omahnemo Lenčka. Tona, jaz ne bom mogla. Jaz že omagujem. Tona. Potrpi. Sedaj je prepozno. Preje bi se bila postavila po robu. Lenčka. Ali ne poznaš očeta? In vse tete in vsa žlahta mi je prigovarjala, da sem bila čisto slepa. Toda sedai sem iz-pregledala. Moj Bog, tako me zgrabi včasih, da se sama sebe bojim. Tona. To bo minulo. Vsega imaš na ostajanje in moža, kakor ga ni boljšega. Lenčka. In vse to je zame sama nesreča. Tona. Kakšna nesreča? Ne pregreši se. Ali te nima Martin rad? Lenčka. Rad — rad — menda me ima, ali kaj imam jaz od tega. ŽENSKI SVET. ® Vzgojni momenti. Napisala G. R. »Veliko boš trpela s svojimi otroci in moZu boš podložna,« tako je bilo obljubljeno Evi, ko Je bila z Adamom izgnana iz raja. Bok je bil dosleden, težko nalogo je dal očetu, a še težjo mater!. Od nas samih je odvisno, da si napravimo to breme še težje, ali si ga omilimo - - ga sprejmemo z nevoljo, ali z občutkom dolžnosti kot življenjsko nalogo. Da, ko bi bilo drugo resnično, ko bi vsaka mati, vsak oče videl v otroku sladko breme in ne nepotrebno zlo, koliko več veselja bi bilo na tem svetu! — Mati — kako lepa je ta beseda že sama ra sebi, a še slajše doni - skrbna, dobra mati. Se li zavedaš, mati, kakšna naloga ti ]e dana, ko zaslutiš, da si mati? Ti si, ki dahneš otroku lastnosti, dobre ali slabe, ki so del njegovega življenja. S svojo krvjo ga napajaš, ki je vir njegove moči. Ali ima vsaka mati toliko moči v sebi in toliko kreposti, da daruje del tega tudi svojemu bitju, ki je njen potomec, potomec človeštva? Kako malo se vprašamo dandanes, če smo za mater dovolj zrele! Da je le dosežen cilj ženske Tona. Samo ti ga nimaš rada, le kar reci. Ferjan ti tiči v srcu. Saj vem. Lenčka. Ali ni v tvojem Martin? Tona (ostro.) Jaz nisem nič rekla. Lenčka. Zato naj bi bil pa tebe vzel, ne mene. Tona (se silno zresni.) Lenčka, jaz sem mu v obraz povedala, da ga ne vzamem. dasi (se prime za prsi in vzdihne.) Eh — nič! Svet je hinavec, svet je lažnik — svet je norec. Zalivali Bojra. da Martin ne zapravlja, da ne oopiva in da te ne pretepa, kot jih drugi. Lenčka. Verjemi, da bi me manj bolelo, če bi me tepel, kot me boli. če me boža. To je grozno. Tona. Tona. Lenčka — (pokaže na posteljo.) Zelenka te meša. Lenčka. Tolaži, ne pa meša. Da bi še tega ne imela, zblaznim, odkar mi je nadla mrena z oči. Tona, saj ti ne razumeš, kako me boli, kako me stiska in mori. da bi vse raztrgala. Ali Tona — jaz se bojim zase — (plane ji krog vratu) bojim — (in glasno zaihti.) (Pred vratmi pogovor očeta in Martina.) Tona. Lenčka! Oče gredo. (Jo rahlo odkloni.) Premagaj se. Lenčka (si naglo otare oči in se loti perila.) Ah, 'saj je vseeno. — vse drugo prinese čas! S takimi mislimi se tolaži najčešče vsako dekle. Je li to opravičljivo ali ne, ne bom tu razpravljala, a kot zrela' žena se drznem trditi le toliko, da ravno ta mladostna malodušnost najčešče zakrivi, da so naši otroci podvrženi slabi vzgoji. Vsak stan ima svoje težkoče, vsakemu stanu je potrebno predpriprave, le dekleta se v brezskrbni mladosti premalo pripravljajo za njihov edini cilj, težak a plemenit — za materinstvo. Ponavljam, da je od matere, ki je v vednem stiku s svojimi otroci, odvisno, kakšno je človeštvo, ker vsaka družina tvori človeštvo v miuijaturl. Kakršna družina, takšna okolica, taka je družba. Zato, dekle, ne čakaj, da postaneš mati in začneš šele tedaj premišljevati — kaj sedaj? Vzgajal sama sebe že takrat, ko živiš brezskrbno življenje. > zgajaj svojo notranjost, ker to je že prvi koraV v izpolnjevanju tvoje poznejše naloge. Tvoja notranjost bodi temeljni kamen, na katerem postavljaš kot mati v svojih otrocih tempelj, ki priča o vsein onem, kar si si priborila s samovzgojo. Od tebe, mati, je odvisno, ali ustvarjaš v svojemu otroku človeka, ali pa vzgajaš bitje, brez samostojnosti, ki živi brezpomembno življenje, ki ne donaša koristi ne sebi, ne drugim: Ko že nosiš plod pod svojim srcem, sc zavedaj, da ne ho to otrok, ki bo živel le sebi in tebi, ampak bo živel tudi svojemu bližnjemu — sočloveku. Misli in skrbi pravočasno, da s svojim otrokom vzgajaš tudi okolico, da oplemenjuješ det vsega človeštva. Prvi tvoj vpliv na otroka, prvo tvoje delovanje v vzgoji se prične toraj že v plodu. Ni vseeno, kaj takrat misliš, čutiš, s čim sc ukvarjaš. Tisti oče, tista mati, ki tega ne upoštevata, nista vredna, da se ju imenuje vzgojitelj-vzgojiteljlca. V tem času je otrok kvas, katerega zmesiš pozneje v testo, dobro ali slabo. Koliko starišev je, ki priznajo pozneje, Vi otrok doraste in krene na slabo pot, da so to pravzaprav sami zakrivili, da sami sebe obtožijo, ako so se razvile v otroškem srcu nelepe čednosti, zlasti jeza, sovraštvo in nevoščljivost? Koliko je mater, ki zatirajo v sebi vse te škodljive lastnosti iz ljubezni do svojih otrok, do človeštva? — Tu tiči en del samovzgoje. Ko bi b!!a notranjost vsakega človeka zapisana na čelu, gotovo bi se marsikdo sramoval svoje notranjosti, čistil bi se in pilil. Gotovo bi porabil vsaj nekaj minut na dan, da bi se poglobil v samega sebe, ca neusmiljeno izčisti iz sebe, kar je v njem gnjilega in škodljivega. Ko bi videli na dno duše, da! Oj. te kamrice! kakor jiii imenuje Cankar. (Dalje.) Moda. Ta in oni se bo vprašal, kako pride moda v resen list. In vendar je težko otvoriti kotiček za ženske, d:i ne bi govorili tudi o modi. Ne mislimo Tržaška narodna noša. pod besedo moda samo tiste izrastke in zablode, ki jili moramo grajati, prekratka krilca, globoko izrezane jopice in drugo, ampak si mislimo tudi lahko nepretiranosti v obleki, ki so pa lahko vseeno okusne in služijo ženskemu spolu še vse bolje kot spačenosti, preračunjene le na hip, ki pa nazadnje začno odbivati. Zato se taka moda tako naglo menja. Podobna je laži, ki učinkuje le, dokler ni razkrinkana. Poznamo pa nošo, ki je od vekomaj lepa iu Je ni predpisal niti Pariz niti Rim, ampak okus miših preprostih deklet že pred sto leti. To je narodna noša. Ne da bi jo hvalili samo radi nasprotja do moderne mode iu radi hvalisanja naše sta-rožitnosti. Ženska je bila od vekomaj ista iu Zc njen nagon ji je narekoval, kako naj se opravi, da bo mikavna, le da je bilo tedaj malo več naravne sramežljivosti kot jo je dandanes. Ce pogledamo danes narodno nošo, ali jo vidimo oblečeno, za-nazimi. kako vdahne obrazu izraz v življema in moči, ne tiste blede bledikavasti, ki nam jo začrta novejša moda. In če je za slovensko dekle katera moda lepa, tedaj je narodna noša prva, ki jo moramo priporočati, radi lepote in zdravja, radi naše zgodovine in narodne zavesti. Ni lepo, da smo tako pozabili nanjo in noben zakon je ne prepoveduje. Redko je vidimo na veselicah in na cerkvenih slavnostih, še vse bolj redko drugače. In vendar bi našim dekletom ne bilo težko vresničiti to, brez vsega boja. Toliko lepih noš imamo iz vseh naših pokrajm, da bi ne bilo težko vresničiti željo, da se povrnemo v tisto dobo, ko so naša dekleta sledila narodnemu navdušenju s cvetjem in lepo narodno obleko ter s pesmijo. Obujajte narodne noše. V bodoče bomo še priobčevali slike in popise, ki bodo, upam, dobrodošle. Kuhinja. Krompir se ne pokvari. Krompir, ki je kuhan in mora čakati, dobi slab okus. Odlij vodo, da Je ostane le malo na dnu, pokrij lonec s prtičem In natrosi na prtič malo soli, lonec deni s hudega ognja. Prav mehka pečenka za stare ljudi. Meso potolci ali sesekljaj, vlij v kozico žlico vode In pristavi. Semintja prilij zopet žlico vode, in ko je meso že mehko, odlij vodo, posoli meso, polij ga z razbeljeno mastjo in pusti, da malo zarumeni. Bolj okusno je, če ga zalivaš z mesno juho, kar velja sploh za vsako meso. Drobtine. Polit prt. Gospodinja je vselej žalostna, kadar sc polije beli, morda novi mizni prt z rdečini vinom. Res je proti tem grdim madežem več sredstev: sol, kislo mleko, citronova kiselina, klor Itd. madež se res odstrani ali poškoduje se zraven tudi tkanina, tako da je škoda še večja. Najboljši >c ta način: položi platno z madežem, kolikor najprej moreš, v kipečo vodo in pusti nekoliko minut prekipeti, pa bo madež izginil. Jam Književnost in umetnost. Knjigo o Danteju bo izdal v Ljubljani k. Alojzij Res. Založil jo bo Bamberg. V knjigi bodo sodelovali naši najboljši pisatelji in poznavalci Danteja, med drugimi tudi par znamenitih italijanskih avtorjev. Archa št. 3—5 smo prejeli. To je kat. list > a književnost in umetnost, ki izhaja v Olomucu. Ima tudi to pot precej natančno poročilo o stanju slov. književnosti v zadnjih mesecih. Odkritje spomenika Verovšeku in Borštniku v nedeljo, dne 3. julija. Spomenika sta doprsna kipa, ki so ju postavili v v oži opornega gledališča. Spomenika sta umetniško delo ak. slikarja in kiparja g. Franca Kralja. Smrt ukrajinskega pisatelja. V Poltavi v U-krajini je nedavno umrl znani ukrajinski pisatelj Panas Myrnij. V svojih romanih je največ opisovat socialne razmere svojega naroda. Njegova dj'a so bila v caristični Rusiji prepovedana in so izšia v Švici. Glasba. Ivan Kokošar: ZDRAVA MARIJA! Marijine pesmi za 3 gorenje glasove. V Gorici 1921. Izdalo in založilo Kat. tisk. društvo v Gorici. Natisnil litogr. zavod »Passero« v Vidmu (Udine). — 33 pesmi je zbranih, zastopanih je vsega skupaj 19 slovenskih skladateljev. Pesmi so vse take, da jih zmore vsakaterl ženski zbor, če količkaj poje. Prirejene so prav dobro, Kokošar se je zelo skrbno držal izvirnika in ohranil vse, kar trije glasovi splošno' morejo iz 4-glasnega stavka ohraniti. Semtertje bi prl-rejevatelju želeli celo’ malo več svobode. Pesnit bodo marsikateremu zboru dobro došle, želimo, da si jih nabavijo povsod, kjer imajo na koru samo ženske glasove, ali kjer možaki prihajajo pet le k nekaterim opravilom božje službe, drugo pa ženskam prepuščajo; petje bo postalo polno, do-čim sedaj sopran in alt pogosto vso božjo službo tolčeta prazne kvinte in puste kvarte, ker rabita pač pesmi, ki so 4-glasno opremljene. Zoper prazne kvinte in kvarte sicer nimam nič, če so spretno uvedene, toda te, ki jih tvorita iz čvetero-glasja iztrgana sopran in alt, v to vrsto gotovo ne spadajo. Zato zborom z ženskimi oz. deškimi glasovi pričujočo zbirko toplo priporočamo, posebno še Marijinim družbam. Tisk je jasen, tiskovnih pogreškov prav malo, motiti bi vtegnili obe drobni noti v pesmi št. 31, ki naj nič ne veljata. Dr. Kimovec. Nova zbirka cerkvenih pesmi je izšla v Clevelandu v Ameriki. Sestavil jo je Matej Holmar, pevovodja v Clevelandu. Pesmarica se imenuje »Slava Bogu«, stane poldrugi dolar in združuje v sebi »Cecilijo«, Slava Brezmadežni« in »Ljudsko pesmarico«. Vesti. Janezu Trdini so odkrili v Gorjancih pred kratkim spominsko ploščo. Ta pisatelj je ovekovečil Gorjance s svojimi bajkami in povestmi. Janez Trdina ima, kot je znano, kot slovenski pisatelj mnogo zaslug za lepoto slovenskega jeziKa; Ivan Cankar ga je brezmejno čislal. Tudi mi se ga moramo še spomniti. Dogodbice- Janez Ev. Krek v parlamentu. Dvanajst let je preteklo, odkar je pokojni naš Krek s silnim naporom branil na Dunaju bosenske, hrvatske in srbske kmete pred mažarskiini Židi. Finančni minister Bilinski je bil dovolil mažarskim židojn, da ustanovijo banko za odkup bosenskih kmetov-kolonov; Židje bi seveda kmetiče odirali na žive in mrtve. Krek je imel slovit govor proti finančnemu ministru. Kakor slaba vest je hodil za njim in mu očital da prodaja dva milijona Bosancev Židom. Dne 24. junija 1909 je zopet napadel Billn-skega pred vso zbornico. Ta mu je razsrjen očital, da ga tako strastno napada kljub svoji sveti obleki. Krek se je dvignil in zklical: »Ako Bog da, bo pod mojim skromnim duhovskim oblačilom tolklo srce, ki veže z zvestobo do Cerkve tudi zvesto ljubezen do revežev, zatiranih, — pa tudi sovraštvo vsem izkoriščevalcem, oderuhom in hinavcem.« Viharno ploskanje jugoslovenskih, čeških in rusinskih zastopnikov je pozdravilo te besede. II 13 Vsebina trinajste številke: LEPOSLOVNI ČLANKI: Vampir, spisal dr. Fr. Detela. Matkove Tine prečudno romanje, spisal Ivo Pregelj. V Smrlinju. Spisal Narte Velikonja. POUČNI SPISI: Žaba in lekvanj. Po Dannertu Fr. Pengov. Življenja, laž in resnica. Jens Jor-gensen. PESMI: Jaz iščem ves večni čas. (Henrik Hebat.) Sebi v album. (Janko Samec.) Roža bolečin. (Henrik Hebat.) Večer v stepi. (Ivan Matelič.) Za naše malčke: Pri čevljarju. Dobro priden biti. Na vozu (France Bevk.) Iz naše književnosti: Razvalina življenja. Ženski svet: Vzgojni momenti (G. B.) Moda, Kuhinja. Drobtinice. To in ono: Književnost in umetnost: Knjiga o-) Danteju, Archa. Odkritje spomenika. Smrt ukr. pisatelja. Glasba: Ivan Kokošar: Zdrava Marija (Dr. Kimovec.) Nova zbirka cerkvenih pesmi. Vesti. Janez Trdina. Dogodbice: Janez Ev. Krek v parlamentu. MLADIKA izhaja dne 15. in 30. vsakega meseca. Izdaja jo Katoliško Tiskovno Društvo v Gorici. — Tiska Narodna Tiskarna v Gorici. — Stane ha leto 16 L, pol leta 8 L, četrtletno 4 L. Denar se pošlje naprej. Posamezne številke pol L. Za inozemstvo, tudi za Jugoslavijo, stane 20 L. letno. Uredništvo in uprava je v ulici Carducci 4. Urejuje: FRANCE BEVK. Nove knjige. Vasilij Mirk: Klavirske skladbe. Izšla Je v zadnjih dueli v Trstu 42 strani obsegajoča zbirka klavirnih skladb našega znanega trž. skladatelja prof. Vasilija Mirka. O teni obširnem delu prinesemo v eni izmed prihodnjih številk oceno iz strokovnega peresa. Za danes podajemo le vsebino te najnovejše glasbene publikacije: Glasbeni utrinki, I—VIII.; R je do danes bilo bo li bolje kaj odslej? Ko blago je podražilo, prišla stavka je vselej! Ko so zlezle plače više, podraiilo je blago. »Zdaj nič bolje vendar ni še, zopet stavke naj začno.« Višje plače, višje cene, kaj naj zopet mož začne? Ali naj naprej še krene" ali vrne se ,umre? Goriška zveza gospodarskih zadrug in društev v Gorici registrovana zadruga z omejeno zavezo v Gorici, Corso Verdi 32, I. nadstr., uraduje vsak delavnik od 8. do 14 : stranke se sprejemajo le do poldneva. Satira* OOOOOO-OO-OsOOOOOC^OO 0 0 0 1 0 o o OOOOOOOOO” €>€>000000 2 Oglejte si pred nakupom veliko zalogo vsakovrstnega pohištva, v kateri je 5 * +-> nad 50 kompletnih šob ^ ~ ( g priprostih in najfinejših; >cn j O O Kompletne spalnice od 2000 Lir naprej. o o £ «3 TD IJ. i— Za obilen obisk se priporoča Jz š? 1 n > JLn.toaa Breioak "o S. c •53 « £i c/) Via Carducci 14 (Gosposka ulica). ( 'S s ' -1 ( $©®®$©®®®©$©©©©®®®®®$©®®®®®§E