MLADINSKI PEVSKI ZBOR
,Jjcb<Mdidd slavidc"
DIRIGENT: AVGUST ŠULIGOl
jlaspoced Jtottceda:
Zlatko Grgoševič:
Emil Adamič:
Marko Taj čev i č:
Ivan Mateti c - R o n j g o v :
Slavko Osterc:
Marij Kogoj:
Dr. Miloje M i I o j e v i č:
P e t a r 3. Krstič:
Vasilij Mirk:
Emil Adamič:
Emil Adamič:
St. St. Mokranjae:
Koleda Uspavanka Pesme dodolske Narekovane za ocem •
Kvartet
Zvončki
Sankanje
Let, let, tičice male Medvedov ples Ki mi volja več na svetu živeti Vandrovc je privandrov •
Stoji mi polje Zbadljivka 'Nmau čez izaro Drežnica Bolno čedo Pazar živine
Zlatko Grgoševič:
Besedilo narodno
Hoieda
Gospodam poštovani od sveg sela odabrani, rekli so nam ljudi stari, da ti jesi čovjek pravi.
Došli smo se zabavljati, i s tobom veseliti.
Došli smo se radovati, hočeš li nas darovati?
Ili knjigu, ili grošič, da ti bude sretan Božič, a po njemu Stjepan dan, po Stjepanu Ivanjdan: mlado ljeto, Vodokršče i sve ljeto i' godište. Gospodaru naš, daruj, daruj nas!
Emil Adamič:
Glej, sonce zašlo je v svoj zlati gradič in lunica vstaja aja tutaja.
In plove in plove kot svetel čolnič iz daljnega kraja aja tutaja.
Marko Tajčevič:
Narodno besedilo
pje&ne xUdohke
a)	Pred kučom kad igra dodola
Molimo se višnjem Bogu, da udari rosna kiša, da porosi naša polja, i šenicu ozimicu i dva pera kukuruza.
b)	Pred domačicom
Udri kišo prekapljušo oj dodo, oj dodole.
Cvati ružo na sred dvora, cvati tanka i rumena, ljepotom se ponijela.
Molimo se višnjem Bogu, da udari sitna kiša, oj dodo, oj dodole.
c)	Kad idu preko polja
Mi idemo preko sela, a oblači preko neba.
A mi brže, oblak brže. Oblači nas pretekoše žito, vino, porosiše, oj dodo, oj dodole.
Ivan Matetič-Ronjgov:
Naricaljka
ftacekovahč za /u&n
čače moj! Nemila je vaša sirota, čače moj!
Ah, dobri moj prijatelju, čače moj!
Kega san ja sada zgubila, čače moj!
Ah, čače, nemila je vaša sirota, čače moj!
Ah, ljubeznivi i prijaznivi, čače moj!
Kernu ste vi naše sirote naručili, čače moj!
Ah drobne i maljahne, dobri čače moj! Nenaličene i nenavajene, čače moj!
Kemu ste ih vi naručili i priporučili, čače moj! Ah, ke su vam ostale, dragi čače moj!
Kako drevo odsečeno, čače moj!
Drobne i maljahne, mili čače moj!
Kako1 odsečene grančice, čače moj!
Ah, velo dobro moje, čače moj!
Moje i ovih drobnih sirotic, čače moj!
Istarska narodna.
Slavko Osterc:	I.	A.	Krylov
Huadet
Pri opici poredni si osel in kozel
ter Miško, medved zagovedni, izmislijo zasvirati kvartet.
Dobe si note, bas ter alt in gosli dvoje
in sedejo v gozdek pod hoje,
da bi z umetnostjo svojo zavzeli svet.
Začno in drgnejo — soglasja ni , ..
»Postojte, bratci, hoj!« in opica kriči,
»kako naj godba gre, ko napak vsak sedi! . . .
Ti, Miško, z basom, sedi pred violo, jaz — prima grem pred drugo tja, potem bo godba naša šla, še les z goro zapleše kolo! —«
Presedejo, začno kvartet, pa spet ne ujemajo se glasi.
»Postojte, jaz jo imam, le počasi,« zdaj osel zakriči, »mi pridemo že v red, če gremo vštric sedet!«
Poslušajo: sedijo v eni vrsti kvarteta prav ne vodijo jim prsti.
In več ko prej med njimi je nazorov in sporov,
kako in kje naj kdo sedi. -—
Na vrišč slučajno slavec prileti.
Vsi prosit ga hite, o, naj jih reši zmote: »Vsaj urico,« reko mu, »z nami se poba vi in nam kvartet v soglasje spravi!
Glej, inštrumente imamo in note, samo povej, kako nam je sedeti!«
»Kdor hi rad godec bil, ta mora kaj umeti in tanjši sluh imeti, kot je vaš,« odgovori jim slavec naš.
»A vi, prijatelji, sedite kakorkoli, zagodli prav ne bodete nikoli.«
Zvončki beli po dolinah zazvončkljali so, v zlatem vozu pomlad pripeljali so.
Zveselili so se malčki lepih zvončkov teh, ter domov so jih prinesli v ročicah obeh.
Zvončki beli pa zvonili dalje so,
dokler niso privabili drugih cvetk nam na zemljo.
Marij Kogoj:
Fanči Dolenčeva
Dr. Miloje Milojevič:
Iz »Cveča« M. Joviča
SohUco^
Imam sanke
molovanke,
okovane,
potkovane.
Šta mi možeš ti samo tako di!
Bog je dao, sneg je pao, zamnom dači (lavolaci.
Šta mi možeš ti samo tako di!
Zima reže sanke beže, kao tiča krilatica.
Šta mi možeš ti samo tako di!
Petar J. Krstič:
Jovan Milenko
Lei, iei, iuite Anah
Let, let, tičice male let, gde toplije sunce sjaje, iepšu zemlju, lepše kraje, čuva za vas svet.
Let, let, tičice male let. Otputujte Čilom srečom, vratite se još sa večom, opet u naš svet.
Vasilij Mirk:
Uledvedw
Pleši, pleši kosmatinek,	V levo, desno dva koraka,
da te vidi mamin sinek.	semkaj,	tjakaj	še dva taka.
Hitro brusi nogi bosi, zame, zase kruha prosi!
Emil Adamič:	Medjimurska
Dekanovci
Hi sni Atofya Ateč -na svetu živeti
Ni mi volja več na svetu živeti, da ja nemam kog vu srcu ljubiti.
Nemam več na svetu nigdi nikoga, nemam majku niti oca živoga.
Emil Adamič:	Narodno	besedilo
l/atidcouc Jifi-
Vandrovc je privandrov	Hlače ’ma s hodnika,
s strgano bisago.	pa jih zmerom flika,
Vandrovc moj,	suknjo pa iz volne,
lepo mi zapoj!	da jo zmerom kolne.
S čevlji brez podplata, pleše sredi blata, kapo ’ma iz gobe, da je vse narobe.
Emil Adamič:
Stoji jmL Jipolje,
Stoji, stoji mi poljice,	Pod lipo je pa mizica,
prelepo polje široko,	prelepa miza kamena,
na polju zrasla lipica,	okol’ stojijo stolčeki,
prelepa lipa zelena.	oj sami stolčki svilnati.
Na njih sedijo fantiči, oj, fantje lepi, mladi vsi, med njimi pa je Micika, oj Micika objokana.
Emil Adamič:
Ztodtfiuka
Zaklala žena raco,	Zaklala je kopuna,
možu je dala taco:	možu je dala kljuna:
jej, le jej, preljubi mož,	jej, le jej, preljubi mož,
da hitro debel boš.	da hitro debel boš.
Še gosko je zaklala, možu kosti je dala: jej, le jej, preljubi mož, da hitro debel boš.
Emil Adamič:	Koroška narodna
'hmau ž&z Juzaco-
’Nmau čez izaro,
’nmau čez gmajnico,
kjer je dragi dom, z mojo zibalko,
kjer so me zibali,
mamica moja,
in prepevali: haji, hajo.
K’ s’m še mih’n biu,
s’m biu dro vesiu,
s’m več barti k’tiro pes’m peu;
zdaj vse minuvo je,
nič več peu ne bom,
zdaj ni več moj ljubi, dragi dom.
Emil Adamič:	Goriška	narodna
Dcežttica
Čin čin čin Drežnica, kje so kozice?
Gori na skaliei, kjer ni vodice.
Hoja, hoja, hojajaja.
Solnčece sije nam, dežek pa gre, naš mlinar pa melje brez vsake vode. Hoja, hoja, hojajaja.
St. St. Mokranjac:	Narodno	besedilo
Hotna Zedo-
Leži čedo, bolno čedo, mutne su mu crne oči, čedo gori, sve ga boli, oh, ko če mu sad pomoči!
Ta još juče igralo se, tako vedro, tako voljno, a sad leži u nesvesti, težko bolno i prebolno.
Kod postelje majka kleči, suze lete preko lica: »Pomozi mi višnji Bože, oh! spasi mog jedinca!«
A Bogu se ražalilo, dade sanku, lako krilo, sanak sleti bolnom čedu, a čedo je ozdravilo.
Si. St. Mokranjac:
Narodno besedilo
ficvzac cUuine
Rano podoh na pazar, kupih pile za dinar; Oj, ti pile pileto!
Oj, ti kokorajko!
Oj, ti petle, rano dodi ter mi poj! Oj, ti patko šiga migo!
Oj, ti gusko ševeljajko!
Oj, ti pile pileto!
*
OVITEK DELNIŠKE TISKARNE, D. D. V LJUBLJANI PREDSTAVNIK MIROSLAV AMBROŽIČ
*