POŠTNINA PLAČANA V GOTOVIMI. ZElMflKI iT VE T ILIEiriNIIIIK Vili. SEPTENBER « $TEV. 9. bliža velike žehte don. SGHICHfOV RADION™ ZENXKI yVET LETNIK VIII. 9. ŠTEVILKA OBRAZI IN DUŠE. Uljana Kravčenko. „Kadar čitam življenjepis katerekoli zaslužne osebnosti, vidim same uradne podatke: rojen dne ... dovršil šolo, se poročil... umrl... Vsakokrat nevoljno odložim knjigo, ker bi rada zanimivejšega gradiva. Ne mislim na junaštva in čudeže, a rada bi zagledala vestno sliko duševnega življenja, ono trpljenje, viharje, udarce, v katerih ognju se je oblikoval duh. Ko sem se ukvarjala s svojo priljubljeno vedo, naravoslovjem, sem opazovala v premogu odtisnjene lističe in žilice, točno podobo davno izumrlih praproti. Naj bi mi kazal tudi življenjepis podobo duha. Zal ni tako lahko podati čitateljem to sliko. Premog nam je ohranil oblike popolnoma dorasle in razvite rastline, a duh ne miruje nikoli, odseva večno gibanje, stremljenje in borbo, trepetajoče bliske in brezdanje sence, neizrečeno skrivnostno luč. Ni lahko naslikati ta večno nemirni razvoj... Vendar pa nudijo posamezni dogodki vsaj slutnjo o tem razvoju: lahko opazujemo, kaj je ljubilo in zakaj je trpelo srce, kako se je povzpelo na koncu boja do uresničenja svojih načrtov." Tako pojmuje Uljana Kravčenko nalogo življenjepisa. (Zapiski iz let 188i—1886). Poskusila bom torej v.mj na kratko naslikati njeno duševnost in stvar-janje, pa navedem tudi njej tako neljube zunanje suhe podatke. 18. aprila t. L je v najožjem krogu skromno obhajala 70 letnico, 8. majnika pa je počastila v Galiciji široka javnost z ukrajinskim ženstvom na čelu 50 letnico književnega delovanja svoje sedanje najpomembnejše pesnice. Pričela je življenje v okoliščinah, ki so bile za razvoj njenih zmožnosti 257 jako neugodne. Srce, ki je od kraja „klonilo pred lepoto iskrenega öiwstua", je dobilo več globokih ran. Ko je bila stara iO let, je že izgubila očeta, prepričanega rodoljuba, ki ga je avstrijska oblast gledala po strani. Malokatero gališko dekle je mislilo v teh časih na neodvisnost in lastni kos kruha, nego le na navadno zakonsko življenje, a Uljana Kravčenko je hrepenela po samostojnosti. Leta 1SS1. je dovršila učiteljišče in nastopila službo pri šolskih sestrah v Ljvovu. Vsa maloštevilna gališka izobražena javnost je bila takrat pod vplivom^ naprednega ukrajinskega novinarja in javnega delavca Dragomanova, ki je oznanjal narodno in razredno enakopravnost, v duhu katere sta potem delovala njegova naslednika: veliki pesnik Ivan Franko ter književnik Mihajlo Pavlik. Mlada navdušena učiteljica je sledila tem naukom, a našla je malo ume-vanja med ukrajinskimi rojaki, pa je naposled še izgubila šolsko službo; morala je živeti od zasebnega pouka in povrh skrbeti za svojo družino. Takrat je Se mislila služiti lepoti. „Zlato, dragulji, biseri, mramori in žive cvetke, vrtovi, vodometi in gaji naj obujajo sanje. Naj ogreva ljubezen srce. Naj doni spev, in svobodna misel objema vesoljstvo. Naj kraljuje lepota in vedro vreme. A naj ho vse to namenjeno vsem. Naj izginejo z lica zemlje glad, trpljenje in sužnost." Čeprav je opevala lepoto, se je vendar že u prvih spisih lotila socialnih vprašanj. Leta iS77. je izšel pod uredništvom Ivana Franka na pobudo prve oznanjevalke ženske enakopravnosti Natalije Kobrinske in po zaslugi Olene Pčilke (Čebelice, književno ime Kosačeve, znane pisateljice iz Velike, sedanje Sovjetske Ukrajine) v Galiciji ženski zbornik „Prvi venec". Prinesel je prispevke vseh naprednih žen, katerim so pomenili Dragomanovi in Frankovi nauki kažipot za novo bodočno.'st. Saj je bila v tesnem krogu gospodinjskih poslov uklenjena žena izmed vseh zasužnjenih najbolj potrebna osvobojenja. Opravljivo in okorelo malenkostno življenje ji je zapiralo pot v javnost. Tako se je pričel boj za žensko enakopravnost. Uljana Kravčenko je razumela to gibanje s splošno človeškega stališča kot vojno zoper krivico in ponižanje. Njeni prispevki v „Prvem vencu" so prožeti z izrazito socialnim čuvstvovanjem: „Me z onimi posestril je obup, ki vlačijo verige skozi dnevni hrup. Za one se borim, ki stokajo le v bedi, ;im obljubujem jaz na zemlji raj, 7odoČih zmag že zdaj glasim sijaj. Pesnica sama je kri iz krvi velike družine vseh razžaljenih: „Veliko slepcev, revežev, pokvek še vedno naša zemlja nosi. In kamor se ozrem v dolini solz — sorodnike imam povsod. Njena prva zbirka, ki je izšla leta 1885., je še imela ime „Prima-vera", a težke osebne in splošne neprilike so kmalu omračile dušo, ki 258 je „hrepenela po lepoti, se kopala v barvah in v godbi". Pesnica se je morala odreči svojim najljubšim sanjam. Gališko ljudstvo je stokalo pod avstrijskim jarmom. Uljana Kravčenlto ni imela časa za čisto umetnost. Njena pesem je postala „delo in pomač". Sola in prosveta sta ji vzeli največ moči in časa. Ni mogla razprostreti svojih peroti v tej tesni kletki. A „živi ogenj" v njeni duši vendar ni ugasnil „v temnem in z oblaki zagrnjenem močvirju". Ne joče se in ne toži niti v drugi, manj vedri zbirki „Na novo pot", ki je izšla leta i891. Se vedno hoče „v duhu objeti ves svet, ker je moj brat vsak, ki se zove človek, in boljše sreče vsem želi srce." Ne briga se za ozkosrčno javno mnenje in hoče „vse dati" za svoj narod: „V kmečke hiše, nizke kmečke hišel Obudila bom s pesmijo o upu ta pozabljeni svet, in z lučjo v roki mu bom kazala pot do novega svetlejšega življenja!" Iz te zbirke odmeva tudi burno, niti v bedi ne mirujoče narodovo sovraštvo zoper tlačitelje: „Zavladala je lakota na kmetih: ne drobca kruha, niti lakti polja, in kakor gad zdaj skrb se v srce grize. Najmlajše dete materi otrpne in tiho obleži. Povsod le vlada molk, preteči molk, in ni več čuti pesmi. Mar je to vse, kar mi zaslužimo. Srce sicer molči, a je razvneto od srda do sovragov naših krutih. O, še bo prišel čas za maščevanje! Uljana Kravčenko ni rojena za tiho potrpljenje, temveč za življenjslu boj in vero v bodočnost. „Ubirala ne bom jaz žalostink. Ne, moja duša je ponosen val, kamenje ostrih razaranih skal... Čeprav pri nas še vedno vlada mrak in ni ne v boju skupen nam korak, čeprav ne sije še danica nam. o, kakor jaz veruj, da — pride dan! Ysak resen boj zahteva zedinjenje in složnost, vse osebno je treba žrtvovati za narodov blagor. Zato ne zove pesnica v požrtvovalnost in boj samo ožje gališke domovine, temveč „vso Ukrajino do Kubanji" (t. j. Kavkaza). Saj povsod „štrlijo nagrobni križi in rožljajo verige". Ta poziv izzveneva v globoko srčno vero v bodočnost rodnega naroda in ne pozna obupa. Naj je še tako trnjeva pot do svobode sredi „ječ in razvalin, vsega, kar nam je ostalo", a „vera še živi, rabelj ni zatrl ljubezni v srcu". „Krvava mavrica naznanja solnce" in „kakor srebrn zvon doni naša beseda". Iz spomina na slavno'zgodovinslw preteklost črpa pesnica vero v končno zmago. Tako poje še zdaj: „Javori, topoli zašumijo v polju in sklonijo nizko se pred svetlo Voljo. 259 Koncem vojne se je že zdelo, da si je priborila Ukrajina z lastno krvjo edinstvo in državno neodvisnost. A zlata prostost je bila kratka. Naš narod je zopet zasužnjen, in samo mrzli veter posluSa in raznaša po svetu naše vzdihljaje ter plaho upanje. Zopet se je pričel novi, zdaj notranji, kulturni boj za naše narodne pravice. In pesnica kliče ženi. materi naroda, ki ji je določil Stvarnik poslanstvo, naj vodi svoj rod v bodočnost, naj bo plodovita kakor ukrajinske zlate njive, naj rodi in odgaja novo pokolenje mogočnih borcev, da bo odrešilo zasužnjeno ljubljeno domovino: „Ukrajina! Ti si zame vse na svetu, vse, kar mi je drago, vse, kar mi je sveto! Ti si moja mati, jaz sem tvoje dete." Samo zavedna žena-mati bo lahko izvršila narodni preporod. Pesnica kliče vse sestre, naj pohitijo naproti vzhajajočemu solncu svobode, naj približajo trenutek bogate žetve, ki bo stotero poplačala težko setev. Klasje bo pozdravilo gospodarje in veselo dekliško kolo bo na polju proslavilo zmago. Kdo bo verjel, da ni privrela ta navdušena pesem iz ust. ognjevitega mladeniča, temveč jo poje sedemdesetletna starka? A njena bodrilna pesem ni namenjena samo Ukrajinkom, temveč odmeva v srcih vesoljnega ženstva. Saj ima domovinska ljubezen Uljane Kravčenkove splošno-človeški značaj, ker se ne loči od globokega usmiljenja, iskrenega verskega prepričanja in zmagovalnega upanja. Prerod, ki ga prorokuje, je pred vsem odrešenje za trpine. Notranja iskrena prepričevalnost je glavna poteza njenega stvarjanja, velika je tudi zunanja lepota njenih globokih slik in prožnost stiha. Poleg sozvočnosti z vodilnimi mednarodnimi velikani kaže njena pesem pred vsem vplive narodne poezije. Tudi njena maloštevilna proza se odlikuje po ubranosti. Uljana Krav-čenko je prva med sodobnimi gališkimi poeti. Sele ko je nehala učiteljevati (1920), to je tekom zadnjih deset let, je dobila slavljenka priliko, da posveča ves čas onemti „žalostnemu kolu neodpetih pesmi", ki jo je tako bolelo poprej. Kot glasnica resnice se je odzvala na vse, kar je razburjalo domovino. Njena pesem je „protest, muka in meč", potok njenih ognjenih besed „peče kakor raztopljen svinec". Ze petdeset let kliče Uljana Kravčenko ženstvo na nova pota in ni nikoli omadeževala proroške „snežnobele odeje" ter ni izgubila „v Iju-tem boju čiste vere". Naj nam še dolgo let oznanja edinstvo, slogo in plemenito duševnost in v znamenju teh lastnosti uresniči svobodoljubni sen našega naroda!*) __Marija Omeljčenkova: *) Ob 50 letnici književnega dela. Predavanje v Društvu ukrajinskUi pisateljev in novinarjev. Praga. 260 ANKA NIKOLICEVA: Gospa Marina. (Nadaljevanje.) IX. Obisk bogatega solastnika, obenem generalnega ravnatelja lesne tvrdke „Bratje Baškovič", je v sarajevski „Drina-drva d. d.", ki je bila po kapitalu in načinu eksploatacije najtesneje zvezana z materinsko zagrebško tvrdko, marsikaj izpremenil. Z dokupom razsežnih gozdnih kompleksov so povečali obrat, preuredili uradništvo in ga pomnožili. Ravnatelju Koppu so dodali podrav-natelja, ki je opravljal zunanje posle, tako da je Vandin mož samo ob posebno važnih okoliščinah odpotoval sem ali tja. Redoma pa je vodil s štabom svojega uradništva posle iz svoje udobne pisarne, ki se je preselila in zavzela celo visoko, pritličje hiše, v kateri je stanoval sam. Vzporedno s spremembami v obratu so se izvršile tudi spremembe v družinskem življenju Koppovih in gospa Vanda ni imela več vzroka tarnati o dolgem času. Njen mož jo je zvesto spremljal na promenado, mnogo jo je vodil na zabave, doma so često sprejemali in njih družabni krog se je širil od dne do dne. Vendar je ostalo tesno občevanje s Pavlovičevimi, le da se je način tega občevanja močno spremenil. Zdaj ni več presedal Andro ure in ure v Vandinem salonu, zdaj je Vanda pritekla, kadarkoli je mogla, v Nemanjino ulico. Najčešče je prihajala takoj po kosilu. Takrat je bü njen m;ož v kavami, kamor so ob isti uri hodih trgovci, bančniki, politiki, visoki uradniki. Marsikaj važnega in koristnega se je dalo tam izvedeti, marsikatero poznanstvo skleniti, marsikatero kupčijo napeljati. Takrat je bila Vanda prosta in se je lahko posvetila svojim „najmi-lejšim prijateljem". Ker je bil Andro ob tisti uri vedno doma, sta se vračala redno skupaj v mesto. Ob enem je tudi lahko napeljala, kam bodo šh zvečer. Kajti da bi sedela sama doma z gospođom Eoppom, ne, to gospej Vandi ni prišlo na misel. Tako so se zmenili za gledališče, koncert ali kino, za večerjo v elegantni restavraciji, ali pa je vabila k sebi, tako da Andro in Marina pred polnočjo skoro nikdar nista prišla do počitka. ' ' ' ^fS Marina je popoldan, še sveža, veselo obljubljala udeležbo. A zvečer je bila v zadnjem času čudno trudna in vedno bolj pogostoma se je zgodilo, da je položila svoje roke Andru krog ramen, naslonila svoje lice na njegovo in rekla milo: „Poslušaj, Andro, ne bodi hud. Danes sem tako lena. Rajši bi ostala doma. Pojdi, duša, pojdi sam. Pa lepo me opraviči in zbudi me ponoči, da mi boš povedal, kako ste se imeli." 261 Anđro ni bil nič hud. „Seveda, Marina, če se ti ne da." In šel je sam. Vedno češče je hodil sam. Mnogokrat nista z "Vando niti več vprašala, ali bo šla ž njimi. „Saj itak ne pojde, zaspanka", je rekla večkrat Vaiida smiejć. A ko je Marina redno ostajala zvečer doma, v gorki sobi, ob mehki luči prijazno zasenčene svetilke, pred seboj knjigo ali kupček otroških nogavičk z luknjico v palčku ali peti, ko je iz sosedne sobe plavalo do nje toplo dihanje njene dece tako dolgo, dokler ni še nje zvabilo pod odeje, se je njena utrujenost počasi izgubila. Zopat je lahko vstajala rano, zopet se je veselo pečala z otrokoma, zopet ji je delo zabavno sililo kar samo pod roke in veliko zadovoljstvo se je je polastilo. Ko je šla pomlad v deželo, se je tu pa tam zopet priključila družbi, poisebno če so šli ob nedeljah ven iz mesta, pa naj si je bilo v mirno tišino palskih gozdov ali v svetsko Ilidžo, ki je počasi odpirala dremave oči, se likala in kitila za sprejem kopaliških gostov. Pomlad ji je prinesla tudi veselo novico z doma. Njen prijatelj Tone, tisti, ki je nekdaj mislil, da bo ljubil večno samo njo, se je zaročil — no, uganite, s kom? Z njeno ljubo sestro Metko, z Metko, ki je jeseni diplomirala iz modernih jezikov, Tone pa je že par let predaval fiziko in matematiko v Vranjem. Zdaj je postalo tam prosto še mesto učitelja francoščine, Tone je Metko na to opozoril, storili so se koraki, in pri vsem tem je prišlo kar pismenim potom do zaroke. „Kakor hitro bom imenovana, se bova takoj poročila. Zakaj bi čakala? Saj se že od mladih nog poznava. Vidiš, Tone si je pač v glavo ubil, da bo ena izmed naju. Hvala Bogu, da se nista vidva vzela. Saj ti ne bi bila zanj. Veš; kaj je rekel zadnjič, ko je bil doma? Metka, le trdno me primi, pa močno me drži I Ah, Marina, midva se kolosalno razumeva. Saj sva si že dolgo dobra. Veš od kdaj? Prav od takrat, ko je bil tebi poslal v mojem' zavojčku — kupila sem za tebe neko sukno za nekakšno mizico — cigarete na Pristavo. Kakor da me ni videl nikdar preje, tako me je gledal od takrat. Meni pa je bil že od nekdaj všeč, že od tedaj, ko smo se, otroci, igrali na skupnem hodniku naših stanovanj. In pozneje, ko je, študent, videl samo tebe. Mislim, da mi je bil morda ravno zaradi Tebe tako in-teresanten in silno sem želela, da bi ga tudi Ti imela rada. In vendar sem bila podzavestno sama zaljubljena vanj. Ali iii to čudno? Ta naša ženska, naša otročja, naša žensko-otročj a nrav. Toliko ljubezni je v nas vsehl — Veš, Marina, mnogokrat si mislim, ali nas možje prav za prav razumejo, ali ni mnogo zakonskega gorja samo v tem, da ne znajo pravilno v roke vzeti naših src? Morda niti same ne znamo ravnati s svojimi srci. Morda imajo tu preveč discipline, tam premalo. Morda ne znamo uravnovesiti čuvstev in razuma. Zakaj, povej mi, je toliko zakonov brez sreče? Premalo filozofije — in preveč. Preveč zimanjih vplivov, preveč go- 262 vorjenja o ljubezni. Ljubezen, sreča, zafcon, vidiš, jaz mislim, da so to tako subtUne stvarce, da ne prenašajo nič kaj besed. O Marina, kako rada bi te zopet videla po dolgih letih, kalM rada bi kramljala s teboj, tako kramljala, kakor nisva nikdar doslej. In An-dra bi rada videla in otročke, ki jih poznam samo po slikah. Tako vas imam rada, vse. Na poroko vas ne bom vabila. Marina, ker je ne bo. Samo obred v cerkvi. Mamici je zdaj dobro, očka je tako veder. Ko odidem jaz, jima ostane samo še Janezek. Ali ti naš doktor Zlatko kaj piše iz Beograda? Morda se tam tudi kakšna zaroka kuha? Torej, Manna, na poroko ne bom nikogar povabila. Ampak v Vranje bova potovala morda malo naokoli. Morda bova potovala tako naokoli, da se bova oglasila v Sarajevom. Pa to še nikakor ni gotovo, ker s Tonetom še nisva o tem govorila. Seveda, imam pri vseh stvareh besedo jaz, — a Tone komandira. Res, razumeva se izvrstno. Ah, Marina, ne reci, da je naša Metka šema. A če prideva. Marina, ne bom nič pisala. Vse bo šlo tako naglo, veš, da bom k večjemu brzojavila." In tako je šlo pismo dalje, v lahkem študentovskem tonu, nekoliko površno, nekoliko globoko, malo razposajeno, malo ginljivo se je pomikalo po osmih tesno popisanih straneh tja do poljubno polnega konca. Res Metka ni pisala p,ogostoma, a kadar je imela kaj povedaü, je povedala vse do kraja, kar in kakor ji je ravno šlo preko njene mlade glave. Ljuba Metka, vesela, mlada sestrica. In da jo bo morda kmalu videla. Tone in Metka, ljubi brat in sestra! Da bi bila -srečna. Seveda bosta srečna. . Tudi Marina je bila daneis srečna, še malo bolj srečna kakor vse dni. Saj je vendar srečna? Ali ni? Seveda, Andro ni več mož prvih mederah dni Bog obvaruj, takega Andra niti ne bi marala. iVli ni vedno Ijubemjiv in dober? Da je toUkokrat razmišljen, ti ljubi Bog - Res, da mnogokrat njeno srce sameva - A Andro je zdaj mož v polnem xazmahu svoje delavnosti, svojega duha. Kolikokrat ostaja v pisarni pozno v noč,^ se vrača k delu še po večerji. Otročja je, če se ji stoži na večer, če si zazeli, da bi kdaj zopet sedel poleg nje, da bi jo toplo ovijal dim njegove cigarete, da bi kdaj, kdaj ustavil njene roke ob vednem vbadanju m si jih postlal v svojih krepkih, moških, in bi si naslonil njeno glavo na-se. Za dobrih šest, sedem let sla že starejša od takrat, ko je šepetalo morje njuni mladi ljubezni, od takrat, ko sta se v nagh, brezobzirni, neodoljivi sili našli njuni srci. . . , Star zakonski par sta že, resen in pameten. Kaj neki premišljuješ danes Marina, neumne mlade misli? Saj Metkino zaročno pismo menda res ni tako, da bi budilo razpoloženje zaljubljenih pesmi slavca m hre-penečega vonja rož. Metkino pismo je vendar jasno, krepko, segavo, če hočeš. Pravo pismo današnjih nevest. 263 Kaj neki bo rekel Andro? Ali bo vesel? Bo radoveden? Saj komaj dobro ve, kdo je ta slavni Tone. O, Marina se veseli obeda, ko bo str-mečemu soprogu razkladala novice. A Andro ni bil nikalcor izredno vznemirjen. „Naša